Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Sodni postopki so po naravi stvari konfliktni, konflikti pa ustvarjajo dobre zgodbe. Imajo protagoniste, zaplet, dramatičnost in omogočajo moral(istič)ne sklepe

V zadnjih tednih je večjo pozornost doživela prepoved uporabe mobilnikov ter računalnikov v nekaterih sodnih postopkih. Diskusija se je razvila v dve smeri. Ena je presojala vpliv prepovedi uporabe teh naprav na načelo javnosti sodnih postopkov, druga je izhajala iz pravice obrambe (ali, širše gledano, setrank in drugih udeležencev v postopku) do uporabe mobilnih tehnologij v sodni dvorani.

Javnost kot mehanizem nadzora

Javnost sodnih postopkov je eno osnovnih načel sodnega postopka, ki se nanaša predvsem na javnost glavne obravnave in izreka sodbe, način izvrševanja pa je določen z zakonom. Sodišče lahko izključi javnost vse ali dela obravnave, če je to potrebno za varovanje tajnosti (pravdni postopek jih opredeljuje kot uradne, poslovne ali osebne skrivnosti), koristi javnega reda ali razlogi morale, ZKP pa posebej določa tudi varstvo osebnega ali družinskega življenja ali koristi mladoletnika. Izključitev je mogoča tudi, če se z ukrepi za vzdrževanje reda ne more zagotoviti neoviran potek obravnave (ZPP) oziroma če bi po mnenju senata javnost škodovala interesom pravičnosti (ZKP). Iz komentarjev Ustave in primerjalne sodne prakse izhaja, da za zagotavljanje tega načela zadošča že zgolj dostopnost izrekov sodnih odločb.

Vseeno pa je bilo to načelo v Sloveniji vedno spoštovano in uveljavljano daleč prek tako restriktivnih interpretacij, in celo prek zakonskih obveznosti. Transparenten pregled javnosti in možnost komentiranja odločitev oblasti s strani javnosti, praviloma prek medijev, sta poglavitna nadzorna mehanizma demokratičnih družb pred zlorabami moči s strani oblasti. Slovensko sodstvo je v zadnjih desetletjih samoiniciativno, brez zakonske obveznosti, pa tudi brez zagotovljenih proračunskih sredstev in drugih virov naredilo kar nekaj dodatnih korakov, ki ga glede zagotavljanja javnosti uvrščajo med vodilne zglede v Evropi. Med te sodijo baze sodne prakse, redno objavljani seznami aktualnih glavnih obravnav in možnost snemanja v kazenskih obravnavah.

Možnosti za seznanjenost s sodnim sistemom in spremljanje postopkov so že zdaj široke. Tajnih sojenj prav gotovo ni. Vprašanje pa je, ali je razširitev možnosti pozitivno vplivala na kakovost poročanja. Sklepamo lahko o nasprotnem. V slovenskih medijih na leto poročajo o okoli tisoč različnih sodnih zadevah. Gre za nereprezentativni delež, manjši od promila glede na milijon in pol različnih zadev, ki jih v enem letu obravnavajo sodišča. Leta 2004, ko je sodstvo začelo sistematično spremljati lastno medijsko pojavnost, je bilo na leto okoli 4000 različnih objav, v 2010 je številka presegla 24.000. Nekateri mediji so se v tem obdobju prav specializirali za poročanje o sodnih postopkih in ti tvorijo velik delež vsakodnevnih vsebin. Izbira teme niti ni tako presenetljiva. Sodni postopki so po naravi stvari konfliktni, konflikti pa ustvarjajo dobre zgodbe. Imajo protagoniste, zaplet, dramatičnost in omogočajo moral(istič)ne sklepe.

Obravnav se kot javnost redno udeležuje veliko število novinarjev specialistov. Predvsem njihova udeležba ter poslušanje izvajanj ob sorazmernem poznavanju in upoštevanju ustreznega konteksta je tisto, kar lahko javnosti načeloma nudi objektivno seznanjenost. Vseeno pa ključno dinamiko v skoraj vseh visoko izpostavljenih postopkih definirajo posamezni mediji s svojskim, stilno zaznamovanim slogom, njihove zgodbe pa zaradi odmevnosti posledično povzemajo drugi. Tudi v uveljavljenih medijih pogosto pride do odmevnih zgodb, ki jih pokrijejo novinarji, ki so le redko stopili v sodno dvorano in razumejo specifike postopkov, medtem ko so izkušeni člani redakcij pri tem ignorirani. V primeru nekaterih medijev lahko zaznavamo celo odkrito tendenciozno in navijaško poročanje, ki se ga morda lahko skuša upravičiti s svetovnonazorsko drugačnostjo, a takšna opravičila hitro postavijo pod vprašaj splošno objektivnost.

Konflikt med poslovnimi modeli

Glavna obravnava je zaradi poteka postopka časovno razpršena skozi daljše obdobje, čeprav posamezni naroki pomenijo celoto. Medtem ko se sodišča osredotočajo na postopek in pravilnost končne odločitve (so process-driven), se mediji na posamezne objave (product-driven). Medijska obravnava prehiteva formalni postopek in pogosto temelji na ugibanjih in nepreverjenih podatkih. Ker javnost samega postopka ne zadošča in ne nudi komparativne prednosti, mediji posledično iščejo vsebine, ki jim dajejo prednost pred konkurenco, ekskluzivnost. To praviloma zagotavljajo viri zgodb, pogosto ravno obdolženci v postopkih ali njihovi zagovorniki, ki pri tem proaktivno zasledujejo lastne interese, informacije, ki jih (lahko) posreduje sodišče predvsem zaradi svoje neekskluzivnosti, pa so preslišane.

Sodišče ni stranka v postopku, podatki, ki jih lahko posreduje, pa so omejeni z zakonom. Položaj sodnikov izrecno zahteva odsotnost samopromocije in zadržanost pri javnem nastopanju, v lastnih zadevah pa jim nasploh prepoveduje izjave. Izvenobravnavni angažma lahko hitro popelje v polemiko, ki vodi na tanek led očitkov o pristranskosti. Sodniku je s tem odvzet nadzor nad potekom postopka, ta pa spremenjen v medijsko sojenje brez ustreznih kavtel. Po drugi strani je politika odvisna od pozornosti javnosti ter razpolaga z vso potrebno infrastrukturo, potrebuje le povod. Podobno velja tudi za nekatere odvetnike, ki posamične postopke vidijo kot osnovo za druge cilje. V praksi že pogosto vidimo seje komisij državnega zbora, ki skušajo prevzemati pristojnost sodnih postopkov, kot dokaze pa uporabljajo izključno izbrane medijske objave.

Obstoječe možnosti dostopa do sodnih postopkov se šteje bodisi za samoumevne bodisi zbujajo še večje apetite. Ti pa porajajo dvome glede možnosti zadovoljitve, pa tudi, če se v zatrjevanem interesu javnosti ne skrivajo bolj parcialni. V luči obstoječega stanja in trendov lahko ocenjujemo tudi nekatere pobude za širjenje načela javnosti sojenja, na primer o uvedbi neposrednih prenosov iz sodnih dvoran. Pavšalen predlog seveda ni predvidel ključnih dejavnikov izvedbe. Katere zadeve se snema, če ne vseh, in kdo izbira? Kakšna so potrebna sredstva za vzpostavitev in delovanje sistema? Kdo in kje jih zagotovi? Kaj so predvidene koristi? In predvsem za koga? Kdo ureja in montira? Kakšne so odgovornosti in predvideni ukrepi, če pride do naknadnega izkrivljanja konteksta? Poleg splošnih vprašanj so še pomembnejša vprašanja morebitnega vpliva na postopek in udeležence v njem. V vrsti držav, kjer so snemanje pred desetletji uvedli bodisi ad hoc bodisi testno, so ga medtem tudi že ukinili ali zaradi negativnih izkušenj celo spet izrecno prepovedali. V praksi se je namreč pokazalo, da vpliv medijskih in drugih interesov preveč ogrozi načela, ki izhajajo iz pravice strank do poštenega sojenja. Zaradi nezmožnosti predstavitve celotnega konteksta negativno vpliva tudi na to, kako javnost dojema sodne postopke.

Tveganje sodobnih tehnologij

Možnosti prenosov širi tudi tehnološki razvoj in dostopnost naprav, ki omogočajo snemanje in prenos zvoka, slik, videa ter njihovo neposredno objavljanje na internetu. Mnoge imajo kamere in mikrofone, omogočajo brezžično povezavo, kot zmogljivi računalniki lahko poganjajo skoraj neomejene namensko razvite aplikacije, postajajo vedno manjše ter v nekaterih primerih z uporabo povsem nekovinskih komponent težko sledljive. Slovenski pravni red uporabe teh naprav v sodnih dvoranah neposredno ne ureja, razen z določbo, da je snemanje prepovedano, zaradi česar je uporaba lahko smiselno omejena. Vseeno pa je za to vprašanje posebej pomembna določba ZKP, da sme predsednik senata odrediti, kar je potrebno, da prepreči dogovarjanje med pričami, izvedenci in strankami. Mobilna tehnologija to več kot omogoča.

Blokiranje frekvenc mobilnih signalov je sicer eden od možnih ukrepov, a sodobne naprave za medsebojno komunikacijo njihovega omrežja niti ne potrebujejo. Tega lahko na manjšem območju z uporabo drugih frekvenc nadomestita bodisi bluetooth bodisi prenosno omrežje wi-fi. A tudi z omejitvijo možnosti prenosa podatkov ni mogoče izključiti slikovnega in zvočnega snemanja, niti drugih realnih varnostnih tveganj, kot so poskusi vdora oziroma motenja sistemov sodišča ali koordinacija različnih eksternih dogodkov, ki bi lahko vplivali na obravnavo v ključnih trenutkih. Sklicevanje, da lahko nekdo pri svojem delu za zapiske uporablja le iPad, je podobno argumentu, da lahko piše le s pisalom, na katerega je navajen, pa čeprav je to prirejeno v pištolo. Vse morebitne ukrepe upravljanja varnostnih ali postopkovnih tveganj je treba ocenjevati v luči smotrnosti. Če drugi, manj restriktivni ukrepi za zagotavljanje reda in nemotenega poteka obravnave ne učinkujejo in vodijo v kršitve pravil s strani udeležencev in predstavnikov javnosti, se posledično zdi edini učinkovit ukrep začasen odvzem naprav.

Odsotnost varovanja avtoritete in nepristranskosti

Hkrati je ideja o še večjem prenosu vseh sodnih obravnav tudi potencialno dobra. S sistemsko urejenim prikazovanjem celotnega nabora sodnih zadev, ne le tistih, ki so v interesu politike ali strank, bi se slej kot prej videla realna kakovost strokovnih udeležencev v postopku – od odvetnikov do sodnikov. A če bi pobudo sprejeli in najprej odgovorili na postopkovne in organizacijske pomisleke, bi morali hkrati, če ne že prej, dopolniti zakonodajo z določitvijo strožje odgovornosti strank in zagovornikov za nastopanje v javnosti.

Kritična obravnava sodnega sistema je legitimna in potrebna, vendar ni neomejena. Njeno omejevanje za varovanje avtoritete in nepristranskosti sodstva predvideva tudi Evropska konvencija o človekovih pravicah, ki se posebne občutljivosti sodstva v luči siceršnje svobode izražanja zaveda in jo izrecno izpostavlja. Kljub temu zakonodajalec ni sprejel ustreznih nacionalnih zakonskih določb, ki bi to določbo implementirale. Čeprav so ti ukrepi (na primer contempt of court, omejitve dajanja izjav za zagovornike ipd.) v primerjalnih sistemih povsem samoumevni, je njihova odsotnost ena ključnih značilnosti slovenske ureditve in načelo javnosti sojenja izkrivlja v korist najglasnejših.

nazaj

Andreja Tratnik

Kdo naj presodi, ali naj se od novinarja zahteva razkritje vira?
Evropsko sodišče za človekove pravice je v primeru, ki zadeva Nizozemsko, razsodilo, da mora biti na zakonski ravni jasno določen postopek predhodnega odločanja o dopustnosti posega v pravico novinarja, da zavaruje svoj vir informacij. Ta postopek mora voditi sodišče ali drug neodvisni in nepristranski organ – Tudi slovenska zakonodaja na tem področju pomanjkljiva

V času burnih razprav ob sprejemanju novega Zakona o medijih je treba poleg uredb in direktiv, s katerimi nas zavezuje (in obremenjuje) Evropska unija, upoštevati tudi druge pravne akte nadnacionalnega pomena, na primer Evropsko konvencijo o človekovih pravicah (EKČP) in na njej temelječo sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP). Ta z živahno razlago širi njeno dokaj okostenelo besedilo, ki se tako na podlagi konkretnih življenjskih primerov prilagaja novim okoliščinam in času, v katerem živimo. Tako je ESČP storilo tudi z nedavno sodbo v zadevi Sanoma Uitgevers B. V. proti Nizozemski.[1]

Ena od ključnih pravic v sodobni demokratični družbi je svoboda izražanja. EKČP jo le na splošno ureja v 10. členu.[2]Šele s sodno prakso ESČP pa so bili posamezni vidiki svobode izražanja podrobneje razdelani, med njimi tudi svoboda izražanja v medijih. ESČP v vsaki sodbi, ki se nanaša na svobodo izražanja medijev, poudari pomembno mesto, ki ga imajo mediji v sodobni demokratični družbi. Zbiranje in posredovanje informacij javnosti je njihova pravica in dolžnost. Korelat svobodnemu izražanju novinarja je namreč pravica javnosti do obveščenosti. Zato se svoboda izražanja ne nanaša le na informacije oziroma ideje, ki so sprejete z naklonjenostjo ali do katerih so prejemniki neopredeljeni, ampak tudi na informacije oziroma ideje, ki zmerjajo, pretresajo ali vznemirjajo. To zahtevajo pluralizem, strpnost in odprtost, brez katerih ni demokratične družbe. Vendar morajo novinarji uživati nekatere privilegije, da lahko izpolnjujejo svoje poslanstvo.

V sodni praksi tega sodišča in tudi v raznih priporočilih Sveta Evrope je tako že dalj časa splošno sprejeto dejstvo, da je pravica novinarjev, da ne izdajo svojega vira informacij javnim oblastem, temeljna za uresničevanje njihove pravice do svobode izražanja. Z nedavno sodbo v zadevi Sanoma Uitgevers B. V. proti Nizozemski pa je Veliki senat ESČP v zvezi s pravico novinarjev do nerazkritja vira informacij naredil še korak naprej in tako neodvisen položaj novinarjev še dodatno utrdil ali ga celo nadgradil.

Konkretna situacija, ki je bila podlaga za odločanje ESČP

Vse se je začelo z organizacijo nezakonite avtomobilske dirke na ulicah Nizozemske. Novinarji družbe pritožnice[3]so z organizatorji sklenili dogovor, da lahko dogodek fotografirajo in o njem objavijo prispevek, vendar pod pogojem, da ne izdajo identitete udeležencev. Kmalu po dogodku je policija od družbe pritožnice zahtevala, da ji izroči vse fotografsko gradivo v zvezi z dirko, za odvzem spornega gradiva sta policista, ki sta obiskala prostore družbe pritožnice, po neuspešnih neformalnih zaprosilih, od odgovornega urednika izdala celo uradno odredbo. Zaradi vztrajnega zavračanja izročitve spornega gradiva sta se z isto zahtevo na odvetnika družbe pritožnice obrnila kar dva državna tožilca, rekoč, da gre za »življenje in smrt«.

Policija in državna tožilca so družbi zagrozili, da bodo, če ne bo izpolnila njihove zahteve po izročitvi zgoščenke s fotografijami, aretirali odgovornega urednika revije Autoweek ter zavarovali in preiskali tudi vse prostore družbe pritožnice[4](prostore družbe pritožnice naj bi zaprli tudi za ves konec tedna ali celo dlje, odstranili naj bi tudi vse računalnike).[5]

Policija je nato odgovornega urednika do prihoda državnega tožilca za štiri ure v prostorih družbe pritožnice tudi pridržala. Po posegu odvetnika, specializiranega za kazensko pravo, se je v zaplet vmešal tudi preiskovalni sodnik. Ta je, po predhodnem spoznanju, da sam nima pristojnosti za odločanje v zadevi, izrazil svojo hipotetično odločitev: če bi bil za to pristojen, bi izdal odredbo za zaseg zgoščenke s fotografijami, z utemeljitvijo, da javni interes po pregonu kaznivega dejanja pretehta novinarski privilegij zoper razkritje vira podatkov družbe pritožnice. Odvetnika sta nato tožilcu pod pritiskom sporno zgoščenko izročila.

Družba pritožnica je pred domačimi sodišči neuspešno skušala doseči razveljavitev odredbe o zasegu, vrnitev izvirnika in uničenje vseh njegovih kopij ter sprejem sodne odredbe, ki bi policiji in tožilstvu prepovedala uporabo informacij z zgoščenke.

Odločitev ESČP – prvič

Marca 2009 je senat ESČP odločil, da družbi pritožnici s tem, ko je bila prisiljena izročiti zgoščenko tožilstvu in tako izdati svoj vir informacij brez predhodne odredbe sodišča, ni bila kršena pravica do svobodnega izražanja iz 10. člena EKČP. Priznalo je, da ima lahko taka odločitev negativne posledice za izvajanje novinarske pravice do svobode izražanja, vendar je hkrati ugotovilo, da so nizozemske oblasti upoštevale nasprotujoče si interese (novinarska svoboda proti uspešnemu pregonu kaznivega dejanja) in se na koncu (pravilno) odločile za interes javne varnosti.

Z informacijami z zgoščenke so namreč prišle do storilcev, ki so z nakladalnikom v roparskem napadu (t. i. ram raid) iz sten javnih stavb izruvali dva bankomata. V prid odločitvi nizozemskih oblasti je ESČP štelo tudi okoliščino, da tožilstvo ni sprožilo pregona proti udeležencem nezakonite avtomobilske dirke, ampak je te informacije uporabilo za pregon povsem drugega – znatno hujšega kaznivega dejanja[6], do storilcev pa je lahko prišlo le z uporabo fotografij družbe pritožnice. Krajše rečeno, načeli sorazmernosti in subsidiarnosti sta bili po mnenju ESČP spoštovani.

Ker je odločitev prvostopenjskega senata burila duhove ne le med sodniki, ki so odločali in odločili o zadevi na prvi stopnji – odločitev je bila sprejeta z zelo šibko večino (s štirimi glasovi za in tremi proti) –, ampak še toliko bolj med strokovno javnostjo, je družba pritožnica, navdahnjena zlasti z idejami sodnikov, ki so glasovali proti odločitvi, vložila zahtevo za vnovično odločanje ESČP.

Odločitev ESČP – drugič

Veliki senat ESČP se je septembra 2010 zadeve lotil s kratkim pregledom razvoja sodne prakse v zvezi z novinarsko svobodo izražanja; pravica novinarjev, da zavarujejo svoje vire, je integralni del novinarske svobode, da brez vmešavanja javnih oblasti sprejemajo in razširjajo informacije ter druge ideje.[7]Še več, poseg vanjo lahko privede do nevarne situacije, ko so potencialni viri informacij – zaradi nezaupanja v varovanje tajnosti njihove identitete – odvrnjeni od posredovanja informacij medijem. Na koncu se to lahko odrazi celo v izgubi danes tako pomembne javne nadzorne vloge medijev ter tudi v omejevanju sposobnosti medijev, da javnosti posredujejo pravilne in zanesljive informacije.

ESČP je že na prvi stopnji odločilo, da je ravnanje nizozemskih oblasti poseglo v pravico novinarjev družbe pritožnice do svobodnega izražanja. Odločitvi o tem, ali je bil nizozemski zakon, ki je dovoljeval vmešavanje v novinarsko pravico do izražanja tako, da je omogočal razkritje vira proti volji novinarjev, zadostno varstvo pred neutemeljenimi posegi v pravico novinarjev do svobodnega izražanja, pa sta bili diametralno nasprotni.

Veliki senat ESČP je namreč odločil, da mora biti vmešavanje v pravico novinarjev do svobodnega izražanja predpisano z zakonom. Prva in najpomembnejša varovalka pred arbitrarnimi posegi v njihovo svobodo izražanja pa je zahteva po poprejšnji odločitvi sodišča oziroma drugega neodvisnega in nepristranskega organa o dopustnosti zahteve za razkritje vira informacij. Taka predhodna presoja mora potekati po jasnih merilih. Ni treba, da je presoja celovita, mora pa določiti, ali javni interes premaga pravico do svobodnega izražanja (načelo sorazmernosti) in ali v konkretni situaciji ni na voljo manj invazivnega sredstva za zavarovanje javnega interesa, kot je poseg v to pravico (načelo subsidiarnosti).

Državni tožilec kot stranka v kazenskem postopku ne more biti tak neodvisen in nepristranski organ. Prav tako pa temu merilu ni zadostilo vmešavanje preiskovalnega sodnika v konkretnem primeru. Za njegovo sodelovanje v zadevi namreč sploh ni bilo pravne podlage, dodatno pa njegova odločitev sploh ni bila zavezujoča, temveč zgolj svetovalna.

Kako razlagati slovensko ureditev?

V Sloveniji pravico do nerazkritja novinarskega vira na splošno določa Zakon o medijih (ZMed)[8], ki v 21. členu pravi, da urednik, novinar ali avtor prispevka niso dolžni razkriti vira informacij, razen v primerih, ko to določa kazenska zakonodaja. Predlog ZMed-1[9]v to določbo ne vnaša velikih sprememb. Novinar ima torej pravico do nerazkritja vira, razen če ga v to ne zavezujejo določbe Kazenskega zakonika (KZ-1)[10]oziroma Zakona o kazenskem postopku (ZKP).[11]

Pri tem je treba ločiti dva primera. Informacija, ki jo ima novinar, je lahko tako pomembna, da bi njeno nerazkritje oziroma nerazkritje njenega vira pomenilo kaznivo dejanje opustitve ovadbe, da se pripravlja kaznivo dejanje (280. člen KZ-1) oziroma kaznivo dejanje opustitve ovadbe kaznivega dejanja ali storilca (281. člen KZ-1). To niti ni tako sporno. Novinar je namreč zavezan, da sam poda ovadbo (čeprav mora pri tem razkriti vir informacij); nanj deluje le posredna prisila v obliki splošnih inkriminacij, ki zavezujeta vse državljane enako in sta kot taki iz kriminalitetnopolitičnih razlogov upravičeni – varujeta vrednote, ki so nujne za mirno sožitje v družbi.

V drugem primeru, ki je bistven za pravico do nerazkritja novinarskega dela oziroma za določitev primerov, ko lahko organi kazenskega postopka v to pravico v skladu z ZKP posežejo, pa je novinar pri svojem delu naletel na informacijo, ki bi lahko služila kot pomemben podatek za kazenski postopek, morda celo kot dokaz. Kljub varovanju posebnega položaja novinarja se lahko v treh primerih zgodi, da bo novinar dolžan sodelovati z organi pregona in preiskovanja ter jim razkriti vir informacije, in sicer pri preiskavi elektronskih in z njimi povezanih naprav ter nosilcev elektronskih podatkov (to je preiskava, na primer, novinarjevega telefona, računalnika, diskete ali spominske kartice), pri zasegu predmetov (to je zaseg, na primer, novinarjevih zapiskov v fizični obliki) ali pa pri zaslišanju novinarja kot priče. Vsem trem primerom je skupno to, da novinarju, če mu je priznan položaj privilegirane priče, z organi v kazenskem postopku ni treba sodelovati – brez sankcije lahko odrečejo sodelovanje v primeru preiskave elektronske naprave[12], ne izročijo predmeta pri zasegu predmetov[12]in ni jim treba pričati.

Status privilegiranih prič ureja ZKP v 235.[14]in 236. členu. Slednji v peti točki prvega odstavka določa, da so dolžnosti pričevanja oproščeni odvetnik, zdravnik, socialni delavec, psiholog ali kakšna druga oseba o dejstvih, za katera je izvedela pri opravljanju poklica, če velja dolžnost, da mora ohraniti kot tajnost tisto, kar je izvedela pri opravljanju svojega poklica. Vendar pa ta možnost oprostitve pričevanja ni absolutna – tudi osebe, naštete oziroma mišljene v tem členu, morajo pričati, ko gre za nekatera najbolj zavržna kazniva dejanja (vsa kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost, kaznivo dejanje zanemarjanja otroka in surovega ravnanja in kaznivega dejanja trgovine z ljudmi) ali če so izpolnjeni pogoji, določeni v zakonu, pod katerimi so te osebe odvezane dolžnosti varovanja tajnosti oziroma so dolžne posredovati zaupne podatke pristojnim organom.

Prvi zaplet se pojavi s subsumcijo novinarja pod druge osebe, ki so po peti točki prvega odstavka 236. člena ZKP oproščene pričevanja. Gre namreč za osebe, ki za podatke izvejo pri opravljanju poklica in zanje velja dolžnost, da jih ohranijo tajne. Novinarjevo varovanje vira informacij pa praviloma ni njegova dolžnost, ampak pravica. Če kljub temu privolimo v to, da novinar sodi med te druge osebe, ki so po ZKP oproščene pričevanja, pa je vprašljivo, kateri organ je tisti, ki jih v konkretni zadevi odveže pričevanja in tako »prisili«, da izdajo vir informacij.[15]Ker se vsa tri preiskovalna dejanja opravijo na podlagi odredbe sodišča, je treba ZKP razlagati tako, da je lahko samo sodišče tisto, ki pred izdajo sodne odredbe za preiskavo elektronskih naprav oziroma sodne odredbe za zaseg predmeta oziroma pred vabljenjem novinarja kot priče odloči o tem, ali interesi kazenskega postopka v konkretni zadevi pretehtajo nad njegovo pravico do nerazkritja vira informacij.

Sklep

Veliki senat ESČP je v zadevi Sanoma Uitgevers B. V. proti Nizozemski odločil, da mora biti na zakonski ravni jasno določen postopek predhodnega odločanja o dopustnosti posega v pravico novinarja, da zavaruje svoj vir informacij. Ta postopek mora voditi sodišče ali drug neodvisni in nepristranski organ. Hkrati je odločil, da je bil nizozemski zakon zelo pomanjkljiv glede nudenja zadostnih pravnih varovalk za odločitev o tem, ali je razkritje vira zaradi varovanja javnega interesa (torej pregona hujšega kaznivega dejanja) resnično pretehtalo nad interesom družbe pritožnice do svobodnega izražanja.

Iz tega lahko sklepamo, da je tudi slovenska zakonodaja glede tega instituta pomanjkljiva. Danes veljavni ZMed (in enako tudi predlog ZMed-1) napotuje na kazensko zakonodajo, ta pa nikjer izrecno ne izpostavlja novinarja kot osebe s privilegiranim položajem v kazenskem postopku. Če nekoliko »potelovadimo« in zamižimo na eno oko, ga lahko uvrstimo med osebe, ki so po ZKP oproščene dolžnosti pričanja. Če nam to uspe, nas nadalje reši dejstvo, da se lahko vsa tri preiskovalna dejanja, pri katerih lahko pride do razkritja vira informacij, opravljajo le na podlagi sodne odredbe in je torej sodišče tisti organ, ki odloča o tem, kaj je v konkretni zadevi pomembnejše: novinarjeva svoboda izražanja (in znotraj nje pravica do nerazkritja vira) ali uspešen pregon storilca kaznivega dejanja. S tako razlago kazenskega postopka se sicer lahko izognimo nadaljnjim kršitvam EKČP, vendar pa morda ne bi bilo odveč premisliti o natančnejši ureditvi pravice novinarja do zavarovanja (nerazkritja) njegovega vira informacij že v ZMed, še zlasti zdaj, ko je v postopku sprejema novi zakon.

1   Št. 38224/03, 14. september 2010.
2   Člen 10 EKČP: »(1) Vsakdo ima pravico do svobode izražanja. Ta pravica obsega svobodo mišljenja ter sprejemanja in sporočanja obvestil in idej brez vmešavanja javne oblasti in ne glede na meje. Ta člen ne preprečuje državam, da zahtevajo dovoljenje za delo radijskih, televizijskih in kinematografskih podjetij.
(2)   Izvrševanje teh svoboščin vključuje tudi dolžnosti in odgovornosti in je zato lahko podrejeno obličnosti in pogojem, omejitvam ali kaznim, ki jih določa zakon, in ki so nujne v demokratični družbi zaradi varnosti države, njene ozemeljske celovitosti, zaradi javne varnosti, preprečevanja neredov ali kaznivih dejanj, za varovanje zdravja ali morale, za varovanje ugleda ali pravic drugih ljudi, za preprečitev razkritja zaupnih informacij ali za varovanje avtoritete in nepristranskosti sodstva.«
3   Gre za družbo z omejeno odgovornostjo, ki izdaja več revij, med drugimi tudi tednik Autoweek, v katerem je izšla reportaža o nezakoniti avtomobilski dirki.
4   Ne le prostore revije Autoweek, ampak tudi redakcije preostalih revij, ki jih izdaja in trži družba pritožnica.
5   Ta grožnja je za uredniško hišo že sama po sebi zelo stroga, če pa upoštevamo še dejstvo, da je bila v tistem času načrtovana poroka v nizozemski kraljevi družini in je bil tisti konec tedna bistven za pripravo reportaže o njej, bi družba z zaprtjem prostorov zaradi hišne preiskave utrpela veliko finančno škodo.
6   Pri preiskovanju kaznivega dejanja roparskega napada so policisti s prestreganjem telefonskih klicev odkrili, da sta bila domnevna sostorilca roparskega napada z avtomobilom znamke Audi, ki je, potem ko so bankomata izpraznili, služil za pobeg pred policijo, prisotna tudi na nezakoniti avtomobilski dirki.
7   Goodwin proti Združenemu kraljestvu, št. 28957/95, 11. julij 2002, British Broadcasting Corporation proti Združenemu kraljestvu, št. 25794/94, 18. januar 1996, Roemen in Schmidt proti Luksemburgu, št. 51772/99, 25. februar 2003, Ernst in drugi proti Belgiji, št. 33400/96, 15. julij 2003, Tillack proti Belgiji, št. 20477/05, 27. november 2007, Voskuil proti Nizozemski, št. 64752/01, 22. november 2007 in Financial Times Ltd in drugi proti Združenemu kraljestvu, št. 821/03, 15. december 2009.
8   Ur. l. RS, št. 110/2006 – UPB1.
9   Predlog je dostopen na <www.mk.gov.si/si/aktualno/predlog_osnutka_zakona_o_medijih/> (27. 10. 2010). V 28. členu predloga ZMed-1 najdemo skorajda identično določbo, le krog upravičencev je zožil samo na novinarje (in torej ne več tudi urednika in avtorja prispevka).
10Ur. l. RS, št. 55/2008.
11Ur. l. RS, št. 32/2007 – UPB4, 68/2008, 77/2009 in 88/2009.
12ZKP v šestem odstavku 219.a člena tako določa: »Imetnik oziroma uporabnik elektronske naprave mora omogočiti dostop do naprave, predložiti šifrirne ključe oziroma šifrirna gesla in pojasnila o uporabi naprave, ki so potrebna, da se doseže namen preiskave. Če noče tako ravnati, se sme kaznovati oziroma zapreti po določbi drugega odstavka 220. člena tega zakona, razen če gre za osumljenca ali obdolženca ali osebo, ki ne sme biti zaslišana kot priča (235. člen) ali se je v skladu s tem zakonom odrekla pričevanju (236. člen)« (poudarila A. T.).
13Člen 220 ZKP sicer ne vsebuje podobne določbe kot šesti odstavek 219.a člena ZKP (glej opombo št. 12), vendar je treba tudi to določbo razlagati tako, da izročitvena oziroma edicijska dolžnost ne velja za privilegirane priče. Če namreč priča s takim statusom ni dolžna ustno izpovedovati pred sodiščem, če ji ni treba sodelovati pri preiskovanju elektronske narave, ji po argumentu ad simile tudi ni treba izročiti predmeta, ki bi moral biti zasežen. Tako tudi Dežman, Z., in Erbežnik, A.: Kazensko procesno pravo Republike Slovenije. GV Založba, Ljubljana 2003, str. 720.
14»Kot priča ne sme biti zaslišan: 1) kdor bi z izpovedbo kršil dolžnost varovanja uradne ali vojaške tajnosti, dokler ga pristojni organ ne odveže te dolžnosti; 2) obdolženčev zagovornik o tem, kar mu je obdolženec zaupal kot svojemu zagovorniku, razen če obdolženec sam to zahteva.«
15Obvezno pričanje v primerih taksativno naštetih kaznivih dejanj se mi niti ne zdi problematično, saj gre za omejeno in točno določeno število kaznivih dejanj, ki so večinoma resnično zavržna. Dvomi se pojavljajo le glede upravičenosti paternalistične drže nad osebami, mlajšimi od 15 let (spolno občevanje z njimi, čeprav prostovoljno, je kaznivo dejanje, prav tako prodaja in prikazovanje pornografskega gradiva), saj menim, da je ta starostna meja določena neposrečeno in ni več v skladu z resničnim stanjem v družbi.

nazaj