Bistveno izhodišče sodobnega slovenskega nacionalizma, njegova dobesedno prva in zadnja beseda v vseh njegovih inkarnacijah – od skrajno desne, fašistične, klerikalne, konservativne, do kulturniške in liberalne – je njegova antibalkanskost. Slovenstvo[2]se konstruira kot antagonistično nasprotje balkanstvu, in to v vseh pogledih. Tudi celoten proces slovenske demokratizacije, osamosvojitve, neodvisnosti, evropskosti in ostalih zgodb o uspehu je potekal predvsem v tej smeri: Slovenija ni Balkan, tja je bila za nekaj desetletij nasilno potisnjena, Slovenija je sinonim za kulturo, blagostanje, demokracijo, medtem ko Balkan za barbarstvo, zaostalost in nasilje. Balkanofobija je postala ne le del dominantnih diskurzov, ampak posledično tudi političnih praks oz. konkretnih ukrepov države (primeri izbrisanih, beguncev, Romov, imigrantskih delavcev), sovraštvo ali vsaj zadržanost do Balkana del normalnega besednjaka iz raznoraznih govornic in prižnic – od politike do popularne kulture, od glavnih medijev do domoljubnih akademikov in, kot so jih jedko imenovali že razsvetljenci, religionarjev.

V zadnjih letih pa se je ta odnos vseeno razplastil. Po eni strani je opaziti amorfni razvoj različnih kontrakultur – čefurske, jugonostalgične, Pink kulture, raznih Nu Yu scen –, ki to stigmo (nehote) obračajo v pozitivno identiteto (da parafraziram, Proud to be Balkanian). Po drugi pa se zdi, da zato, ker je Slovenija varno daleč od Balkana tako v politično-institucionalnem kot gospodarskem smislu, antagonizem v dominantnih diskurzih ni več potreben niti tako prepričljiv. Balkanske vsebine, pogledi na Balkan, stiki z Balkanom tako niso več tabu oz. avtomatično že stigma – še več, slovenske politične in gospodarske elite se rade prepoznavajo kot neokolonialna avantgarda na Balkanu, v smislu vodenja ali navdihovanja tamkajšnjih političnih procesov in predpravice izkoriščanja gospodarskih potencialov in kapacitet. V popularni kulturi se je dovršila eksotizacija balkanskega Drugega – spet lahko po zgledu na »Blaxploitation« v ZDA govorim o neke vrste »Balkanexploitation« v smislu stereotipiziranja in potem uspešnega parazitiranja na podobah Balkanca v slovenskih filmih, glasbi, rumenih medijih, humorističnih oddajah, vicih itn.

V zadnjih letih me je presenetilo izdatnejše pojavljanje antibalkanskega diskurza na zidovih slovenskih mest. Res je, že prej so se pojavljali posamezni tovrstni grafiti (tipa Čefurji raus, pa Burek? Nein danke!, in Srbi zločinci), vseeno pa so bili popisani zidovi predvsem subverzivni medij levičarskih skupin in posameznikov. No, zdaj pa je ena glavnih tem (anti)Balkan – torej grafiti, ki so protibalkanski, in tisti, ki so do njega pozitivni, zato sem se lotil podrobnejšega in sistematičnega preučevanja. Zanimalo me je, zakaj se je antibalkanski diskurz – ki je zatriumfiral v dominantnih medijih in institucijah in ki zdaj pogojno spušča balkanske vsebine vanje zgolj kot nenevarno eksotiko, iluzijo multikulturnosti, politično misijonarstvo ali gospodarski motiv – tako močno preselil tudi na ulice? Kdo ga ustvarja in zakaj in kdo ter kako se mu upira? Kakšen je temu nasproten diskurz, ki ni nujno le antitetično nasproten, ampak konstruira svojo lastno identitetno pozicijo in politično držo?

Zato sem doslej analiziral približno dva tisoč grafitov in street art produktov, ki sem jih s pomočjo svojih zaveznikov in podpornikov fotografiral predvsem v zadnjem letu na različnih koncih Slovenije. Precej je tudi starejših, iz mojega arhiva in iz nekaterih drugih, se pa s to temo še naprej ukvarjam, tako da v teh vrsticah predstavljam bolj trenutno stanje (ki se praktično vsak dan spreminja!) in napovedujem daljšo, sistematično študijo o tem fenomenu. Kriterij izbire je bila čudežna beseda Balkan in vse, kar se nanj nanaša. V slovenskem nacionalističnem diskurzu je Balkan sinonim predvsem za dvoje: za nekdanjo Jugoslavijo (skupaj z njenim socialističnim sistemom, voditeljem, partizansko tradicijo) ter samo za nekdanje jugoslovanske narode (ne pa druge Balkance: Grke, Albance, Romune ali Bolgare). Homogenizira razlike različnih balkanskih narodov, da bi jih zoperstavil namišljeni homogenosti slovenskega.

Najprej k antibalkanskim grafitom: največ med njimi ponavlja staro »univerzalno« nacionalistično maksimo Slovenija Slovencem oz. Tukaj je Slovenija, kar sta tudi pogosta grafita, nadgrajena s kakšno novoiznajdeno tradicijo bodisi slovenske simbolike tipa karantanski panter, general Maister, Triglav ali verigar[3], bodisi obče neofašističnih keltskih križev ali nacističnih »klasik« svastike in šifer 88 ali 18.[4] Za njimi so šovinistični (na primer Bosna Raus; Srbija smrdi; Janša, reši nas lakote, komunistov in Hrvatov; Smrt Ciganom, Kaj ste opazli da je pun kurac Šiptarov v mestu?; Srbe na vrbe[5]; Hrvate na drate; Lažeš kot Srbin …) in tisti, ki smešijo balkanskega Drugega.[6] Antibalkanizem je prisoten tudi v grafitih nogometnih navijačev – v Sloveniji v bistvu edinih dveh pravih navijaških skupin – Green Dragons in Viol.[7] Zanimivo je, da bolj kot da bi se ti grafiti ukvarjali drug z drugimi, se s tistimi nogometnih klubov iz nekdanje Jugoslavije, s katerimi sta ta dva kluba v zadnjih dvajsetih letih igrala vsega nekajkrat (par prijateljskih tekem in tekem v evropskih pokalih). Tako se Dragonsi (in različne skupine znotraj njih, Ultrasi, Frontline Youth, Youth Crew) bolj dajejo z Delijami, Bad Boys Blue, Torcido ali Grobari – in vsi ti z njimi – kot z Violami. Grafitovskih konfrontacij z navijaškimi skupinami drugih slovenskih klubov pa skoraj ni.

Menjam stran. Antibalkanski se zoperstavljajo grafiti in street art produkcija, ki je afirmativna do Balkana (in Jugoslavije). Njihovo ideološko ozadje je precej heterogeno: od antinacionalističnega, anacionalnega do nacional(istič)nega. Po vrsti: najprej so seveda tu tisti, ki izpostavljajo lastno nacionalno identiteto (Tu je Bosna; Čefurji; Srbija; Cro; Kosovo je Srbija, Sveta Makedonija ipd.), pa razredno identiteto (Imam i ja pravo na socijalnu pravdu – Bosanski radnik), za njimi so jugonostalgični (Hočemo Tita; Yu; SF SN …), veliko je tudi čisto osebnih zapisov in seveda šal. Pojavljajo se tudi šovinistični grafiti (Nož, žica, Srebrenica) in pa tisti zelo dobro organiziranih nogometnih navijačev z Balkana (med katerimi prednjačijo Zvezdini – Delije, Delije Sever, Orthodox Boys –, za njimi Partizanovi, Hajdukovi in manj Dinamovi).

Specifika političnih grafitov in street arta je v tem, da nemudoma prikličejo reakcijo druge strani – nov grafit zraven, pripis, obstoječega se prečrta, dopolni, za tem se spet pojavi prva stran in vrne originalno sporočilo, druga zoper reagira in tako dalje. Tako je tudi s (proti)balkanskimi na slovenskih zidovih. Odvijajo se prave grafitarske bitke: recimo Tu je Slo je dodano Jebi ga, i mi smo tu, pa Burek bi, džamije pa ne bi!? Zlasti hude so med različnimi organiziranimi skupinami skrajnežev, ko se konfrontirajo njihova gesla, simboli in barve. Pogoste so tudi antinacionalistične intervencije: SLO je dodana BODA, torej Svoboda v srbščini/hrvaščini/bosanščini, pa samo ena navpičnica spremeni Čfurji Balkan je vaš v naš, pod še enim Srbe na vrbe je pripis Nema vrba, na eni izmed fotografij velikega formata na razstavi ob dvajseti obletnici osamosvojitve na prostem se je pojavil pripis What about erased people? ipd. V grafitovskih obračunih nogometnih navijačev športno rivalstvo sploh ne igra nobene vloge, ampak se to izkorišča za čiste šovinistične obračune, slovenstvo vs. srbstvo oziroma vs. hrvaštvo in obratno. Zanimivo pa je, kako praviloma vsi rišejo isti simbol – keltski križ –, le da v svoji barvi: »dragonsko/slovensko« zelenega, »delijsko/srbsko« rdečega, »grobarsko/srbsko« črnega, »BBB/hrvaško« modrega ali »torcidovsko/hrvaško« črnega.

Prihaja tudi do – glede na dominantni antibalkanizem na Slovenskem – subverzivnih povezovanj slovenstva in balkanstva. Na eni strani se to dogaja skozi jugonostalgijo, v smislu kontinuitete »prej Jugoslavija – zdaj Slovenija«, recimo Born in SFRJ[8], pa Born in SFRJ, Grown in SERŠ (to je neka mariborska srednja šola) ali prijateljstvom med postjugoslovanskimi državami (Slo & Hr). Po drugi pa tudi z ironijo, kot je razvidno iz »grba« na eni izmed ljubljanskih čefurskih šol, ki združuje slovensko, srbsko in muslimansko simboliko, ali pa grafitov Sinovi alpske Srbije; Alpski Srbi ali Slovenija, moja dežela. Pravna država. Balkanska Švica.

Glavne, a še vedno preliminarne ugotovitve analize so naslednje. Glede avtorstva sklepam, da je probalkanska ulična produkcija – razen ko gre za organizirane navijaške skupine ali nacionalistična gibanja (tipa Kosovo 1389) – predvsem delo nepovezanih posameznikov. Ne gre za enotno skupinsko, še manj za konsistentno politično paradigmo, temveč za bolj ali manj neposreden odgovor na slovenski nacionalizem in za odpor zoper njega. Zato tudi skorajda popolnoma prevladujejo grafiti, ad busting in ne street art, saj je zanje potrebno manj predpriprave. Za razliko od njih so antibalkanski grafiti in street art delo veliko bolj organiziranih skupin: njihov pristop je sistematičen (enakomernejša prostorska pokritosta), produkti so bolj dovršeni in standardizirani (veliko je namreč nalepk in šablon, torej glavnih medijev street arta), sporočila so doktrinarno enotna (imajo jasno ideološko ozadje), ulične akcije pa so samo del njihove širše dejavnosti (saj imajo svoje spletne strani, bloge, distribucijo, množične akcije ipd.).

Avtorje antibalkanskih grafitov in street arta lahko razdelim na štiri skupine. Prva, jasno, so nepovezani posamezniki, ki svoj šovinistični kredo pač izrisujejo in izpisujejo po svoje. Druga so manjše, regionalne, a dobro organizirane in povezane skupine tipa Primorski panterji, štajerski Hervardi, domžalski Headhunters ali Slovenski radikali. Tretjo skupino tvorijo Tu je Slovenija!, Blood and Honour Slovenia in Avtonomni nacionalisti. Prva vztraja na klasični »domoljubni« ikonografiji z neofašističnimi primesmi, na »trdem« skinheadovskem imidžu in neprikritem šovinizmu; druga vsemu temu dodaja še nacistične podobe in ideologijo white-power; medtem ko je tretja veliko bolj sofisticirana, saj nastopa pod ohlapnimi gesli, kot so Svoboda ali Konec represiji, oponaša doslej bolj na levici sprejet urban outfit (hoodies), NSK-navdahnjene simbole (Triglav v zobatem kolesu) in avantgardistične barve (črna, rdeča, bela). Vseeno pa je tudi pri teh kmalu jasno, kam oz. v koga merijo. Četrta skupina so omenjene navijaške skupine, katerih ulična produkcija se bije na slovenskih zidovih in ki jih druži uporaba istih skrajno desničarskih simbolov (keltski in kljukasti križ, gotica, white-power znaki) in vsebin. Poleg teh imajo tudi svoje specifične. Tako Green Dragonsi uporabljajo letnico svoje ustanovitve, 1988, tudi v skrajšani verziji, torej prej omenjeni 88, hitlerjanski pozdrav. Torcida prav tako uporablja ustaško ikonografijo (recimo grafit s prečrtanim pravoslavnim križem, zraven pa sta katoliški in kljukasti križ, pa »ušati« U s križem …).

Toda antibalkanstvo teh diskurzov in skupin je samo del njihove politične ideologije. Tako kot pri uveljavljeni desnici se povezuje s klasičnim naborom ideoloških vsebin: antikomunizmom, nacionalno avtarkijo, nacionalizmom, rasizmom, patriarhalnostjo, prozahodnjaštvom, islamofobijo in antikapitalizmom.[9]

Ugotavljam, da grafiti in street art, pa tudi druge ulične subkulture, postajajo vse bolj medij nove desnice. Tudi ta politična opcija se fragmentira, diferencira, modernizira – ob staremu narodnjaštvu in zdaj že skoraj obsolentnim skindeadovskim in white-power ideologijam, pristopom in gibanjem se pojavljajo nova, sveža, ki svojo ulično kredibilnost, metode organiziranja, subkulturni videz in ne nazadnje gesla prevzemajo od levičarskih subpolitičnih skupin, da bi jim dali svoj skrajno desni predznak. S svojo subtilnostjo, sproščenostjo, inkluzivnostjo in modernostjo so lahko seveda še veliko bolj nevarni od drugih. Njihova značilnost je deklarativna neideološkost oz. nadideološkost: Avtonomni nacionalisti so tako anti-anti fašisti, njihovi grafiti prepričujo, da jim gre za dobro slovenskega naroda, onstran ideologij: navedem naj primera grafitov No /svastika/, No /srp in kladivo/, Only Slo Patriotism ter Tukaj ni prostora za totalitarizme! in, po vrsti, prečrtani svastika, srp in kladivo in polmesec z zvezdo.

»Nadideološkost« oz. »neideološkost« se skrivata tudi v prepričanjih in praksah organiziranih navijaških skupin. Izgovor zgolj o »markiranju terena« – da parafraziram, v našem mestu smo mi gospodar – pravzaprav ponavlja staro šovinistično maksimo ena država – en narod v smislu eno mesto – en klub.Znotraj – v zadnjih dveh desetletjih z nacionalizmom kontaminiranega – balkanskega prostora pomeni obramba našega mesta pred drugimi navijači/grafiti avtomatično tudi obrambo našega naroda in se inherentno povezuje s skrajnimi nacionalističnimi ideologijami.[10] Zato ni naključje, da so prvi pripadniki paravojaških enot na začetku vojn na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini prihajali prav iz hierarhično organiziranih, militantnih in že takrat šovinistično usmerjenih navijaških skupin.[11]

Bitka za ideološko prevlado se je torej po zmagi narodnjaških in narodno-brambovskih diskurzov v dominantnih medijih preselila tudi na ulice, z novo desnico, ki čedalje bolj uporablja tradicionalna sredstva in metode levičarskih subpolitičnih skupin. Iz analize sledi, da desničarski ulični aktivisti združujejo dvoje. Prvo: ideološke vsebine etablirane desnice. Vse, kar oni našpricajo na zidove, je bilo pravzaprav že izrečeno v parlamentu, v izjavah javnih osebnosti, v djurovski ali v folkloristični množični kulturi (ki nereflektirano ponavljata in obnavljata balkanofobne stereotipe) in v dejavnosti same države in drugih institucij (v zadnjem času, na primer, močan antihrvaški diskurz, islamofobija, da ne omenjam izbrisanih). In drugo, nekdaj skoraj eksluzivni medij levičarjev: ulično subpolitičnost grafitovstva, street arta in ad bustinga. Ta nova, do nedavnega nezamisljiva, nevarna, eksplozivna kombinacija pa zahteva resno obravnavo in spoprijemanje, na vseh nivojih refleksije in aktivnosti.

»Vic ima v družbi zelo poseben, naravnost fascinanten čar. Svež vic deluje skoraj kot kakšen vsesplošno zanimiv dogodek …«

(Sigmund Freud)

Premišljanje o konstrukciji in pojasnjevanje kompleksne družbenopolitične sedanjosti, preteklosti in prihodnosti Balkana, vodi do razgaljanja evropske kolonialne preteklosti in njene imperialne kulturne politike ter pozicije moči. Prek razmerja Evropa-Balkan so se in se še na Balkan vpisujejo ter konstruirajo številni pomeni, metonimični pojmi, ki označujejo nestabilnost, barbarskost in infantilnost Balkana (Slapšak 2001: 7–8).

Pri oblikovanju in ohranjanju slabšalnih pomenov o Balkanu igrajo pomembno vlogo tudi vici o Balkanu in njegovih prebivalcih. Na ravni vica so stereotipi, podrejanja, zaničevanja in fašistični diskurz popolnoma neproblematizirani in neprespraševani. »Prednost« oz. problematičnost vica in humorja je namreč v tem, da prehaja v polje sproščenosti in smeha, kjer je vse dovoljeno in nič ni resnično. Na tej točki je moč vica neizmerna, saj lahko sodi, zapostavlja in zatira, hkrati pa soustvarja družbeno realnost. Vic ima močan potencial, saj je razumljiv skoraj vsem, ki živijo v določeni skupnosti in vsaj ohlapno poznajo družbene tematike. Vic sodi, a ne argumentira, z določeno sodbo pa zaradi humorja zavzema pozicijo naravnosti, nevtralnosti, neizpodbitnosti in zdravorazumskosti.

Z analizo vicev želimo razgaliti vic o Balkanu in razkriti njegovo vlogo, pomen ter učinke, ki jih ima na tiste, ki jih vic zadeva, in tiste, ki so na strani hegemona oz. v vicu na strani tistega, ki sodi. Z razkrivanjem balkanskega vica želimo slediti nameri Todorove po ohranjanju intelektualnega elitizma, ki ne more obstajati, ne da bi se javno opredelil glede antirasizma, antifašizma. Vicu nočemo odvzeti humorja, saj humor ne obstaja zgolj v obsojajočih, rasističnih in fašistoidnih diskurzih, temveč, kot bomo pokazali skozi teoretsko zasnovo vica po Freudu, obstajajo različne vrste vicev.

Freud želi v delu Vic in njegov odnos do nezavednega(2003) prek psihoanalize razkriti vic, pojasniti, zakaj se vicu smejimo oz. kaj je humornega v formi in vsebini vica, prav tako pa ga poskuša klasificirati. Na vsebinski ravni deli vice na nedolžne ter tendenciozne. Nedolžni vici so nasprotje tendencioznih vicev in ne služijo nobenemu posebnemu cilju. A kot pravi Freud (ibid.: 97–99), to še zdaleč ne pomeni, da so brez vsebine, nasprotno, tudi breztendenčen vic ima lahko bogato vsebino in vredno sporočilo. Tendenciozen vic pa vsebuje tendenco oz. namero, nadalje pa se deli v sovražne (ki služijo napadu, satiri ali obrambi) ali obscene (ki služijo razgaljanju) (ibid.: 104).

Sovražen tendenciozen vic, ki ga bomo analizirali in razkrivali, je večinsko prisoten v balkanskih vicih in iz hegemonske pozicije gleda na Balkan ter konstruira pomene. Služi kot verbalna žalitev, ki je nadomestila nasilno sovraštvo, ki ga zakon prepoveduje. Skozi sovražni tendenciozni vic lahko neobremenjeno izrazimo tisto, kar je drugače skrajno nedopustno in družbeno nesprejemljivo. Zapakirano v vic pa je dostopno v medijih ter vseprisotno v vsakodnevnem diskurzu, kjer je sprejeto s smehom in humorjem in zato neprespraševano in opravičljivo. Pri tendencioznem vicu na splošno so zahtevane tri osebe: poleg pripovedovalca vica še objekt agresije ter tretja oseba ali skupina, pri kateri se izpolni namera vica, da povzroči ugodje (ibid.: 107). Z verbalno žalitvijo smo s sovražno tendenco vica izoblikovali tehniko sramotitve, »ki stremi k pridobitvi te tretje osebe proti našemu sovražniku. S tem ko naredimo sovražnika za majhnega, podrejenega, izpostavljenega preziru, si po ovinku zagotovimo užitek, da smo ga premagali, tega pa s svojim smehom potrdi tretja oseba.« (ibid.: 110) Polje svobode pri vicu pa lahko pelje tudi do subverzivnega momenta v tendencioznem vicu, saj omogoča agresijo, upor in kritiko proti osebam, ki so na vrhu hierarhične lestvice in pomenijo avtoriteto (ibid.: 112–116).

V nadaljevanju se bomo posvetili sovražnemu tendencioznemu vicu, ki degradira celotne družbene skupine in ni subverziven ter se ne upira avtoriteti, temveč se postavlja v hegemonsko pozicijo in implicitno predpostavlja, da je tihi »drugi« nesposoben govoriti zase, zato se skozi take vrste vicev govori v njegovem imenu (Šabec 2007: 105). Koncept »drugega« pojasnjuje funkcioniranje stereotipov v odnosih moči in oblastnih struktur, stereotipi pa so problematizirani, ker »drugega« obravnavajo kot objekt. Balkanski vici bi po logičnem sklepanju morali za »drugega« predstavljati Balkan, ki, kot pravi Todorova (2001: 39), predstavlja otomansko zapuščino, torej obsega mnogo širši prostor, kot pa ga dejansko predstavlja balkanski vic. Ta je iz pozicije Slovenije namreč zreduciran na nekdanjo skupno državo ter Albanijo, med vice o Balkanu pa uvrščajo tudi vice o Ciganih. Že Todorova (ibid.: 183) poudari, da ni bilo skupnega evropskega stereotipa Balkana, kar ne pomeni, da ni bilo skupnih stereotipov, temveč da ni bilo skupnega Zahoda. V balkanskih vicih v Sloveniji[1] torej »drugi« – Balkan – predstavlja Jugoslavijo, ki je zaradi nedavnih vojn ostala »najprepoznavnejši balkanski približek« (Šabec 2007: 112). Balkan je bil v slovenskem kontekstu tako bolj ideja kot geografsko ime za polotok (Vodopivec 2001: 298). Z odcepitvijo in pridružitvijo t. i. »severnoatlantskim« povezavam (Natu in Evropski uniji) smo se simbolno »končno« znebili oznake balkanske države in postali »prava evropska država« – stereotipi so se oplajali, nastala je masala starih, trdno zasidranih stereotipov z nekaj novimi. Balkan pa je v očeh Slovenije postal še bolj mizeren, saj smo prevzeli retoriko, ki jo lahko označili za neokolonialni diskurz, katerega obnavljamo in perpetuiramo (Šabec 2007: 115).

Stereotipi niso nespremenljivi, ampak se ves čas spreminjajo glede na družbenopolitično dogajanje. Enako velja tudi za vic, saj jih tudi večina nastane zaradi družbenopolitičnih okoliščin in razmerij moči, sovražni tendenciozni vic pa služi kot eno od sredstev ohranjanja in ponotranjanja politične moči, ki temelji na izključevanju na osi mi-oni. Moment aktualnosti je izdaten vir ugodja pri vicu. Potreba ljudi po pridobivanju ugodja iz lastnih miselnih procesov pa ustvarja vedno nove vice glede na aktualne dogodke[2] (Freud 2003: 132).

Rasizma, etnicizma in fašistoidnega diskurza torej ne moremo pripisovati samo ekstremističnim skupinam, temveč tudi »mnogim individualnim, skupinskim in institucionalnim praksam v posamezni družbi, /…/ potemtakem lahko govorimo o vsakdanjem rasizmu in njegovi reprodukciji v splošnih načinih razmišljanja in govora«. (Šabec 2007: 103) Sovražen tendenciozen vic je eden izmed vsakodnevno prisotnih rasizmov in fašizmov na mikroravni – v medsebojni komunikaciji. Velikokrat se sporočil sovražnih tendencioznih vicev niti ne zavedamo, ker je vic eden izmed spregledanih mehanizmov, ki oblikujejo družbeno realnost.

Balkanski vic, ki je ena od osrednjih kategorij vicev v Sloveniji, vsebuje številne podkategorije (Frbežar 1998: 126–127). Ne glede na množičnost kategorij pa so geografsko orientirani le na jug in vzhod, nikoli na sever in zahod. Tudi v zbirki vicev, ki ima trojno pomenljiv naslov Najboljši vici o nas in naših sosedih, govori o Črnogorcih, Makedoncih, Albancih, Bosancih in Srbih, ki geografsko nikakor ne mejijo na našo državo. Ne obravnava pa Italijanov, Avstrijcev in Madžarov, ki so naši sosedi, vicev o Slovencih pa je zelo malo. Sever in zahod sta torej v poziciji moči in kot pravi Žižek, ima vsaka država svoj Balkan. Za Slovence, ki se imajo za Srednjeevropejce, se Balkan začne pri Hrvaški in Bosni, za Srbe na Kosovu in v Bosni, za Hrvate v Srbiji, za Avstrijce in Italijane v Sloveniji, za Nemce v Avstriji, nekateri Francozi pa Nemčijo povezujejo z brutalnostjo vzhodnega Balkana (Žižek 1999). To »biciklistično« mentaliteto so Slovenci tudi skozi vic prenašali na pripadnike nekdanjih republik nekdanje Jugoslavije, na »Vzhod«. Vse, ki so govorili srbsko-hrvaško-bosanski jezik, so poenotili ter jih poimenovali kot »Bosance, čefurje, čapce in južnjake«, hkrati pa so s tem podpirali predstave o Slovencih kot klenih, pridnih, marljivih Srednjeevropejcih (Šabec 2007: 114).

Balkan je tako postal sinonim za skoraj katerikoli žaljivko, ki si jo lahko zamislimo.

Koliko Bosancev je potrebno, da se Mujo skopa?
Petdeset. Mujo zleze v kad – drugi pa pljuvajo po njem.
(Frbežar 1998: 34)

V analizi zgornjega vica prepoznavamo pripisovanje barbarskosti, divjaštva in umazanosti celotnemu narodu Bošnjakov. Implicira se na njihovo ekonomsko zaostalost in iracionalnost. Lažno se jim pripisuje določene lastnosti, ki so popolnoma nesmiselne in neosnovane, a v sovražnem tendencioznem vicu popolnoma sprejemljive. Spodnji vic pa utrjuje stereotip o neizobraženosti Bošnjakov in implicira na zdravorazumske sodbe o Bosancih kot gradbenih delavcih, ki so podrejeni in manjvredni.

Kaj počne Bosanec, ko dokonča medicinsko fakulteto?
Gradbeni oder prestavi na ekonomsko!
(Begulić 2010: 127)

Dva Črnogorca, Pero in Mile, sta oropala banko. Pero reče: »Mile povej, bova štela ali počakava, da nama povedo na poročilih?«
(Begulić 2010: 21)

Ta vic sodi o lenobi Črnogorcev, ki je eden izmed najbolj prisotnih stereotipov o Črnogorcih v vicih. Hkrati izpostavlja tudi kriminalno dejanje, kar utrjuje sodbe o Balkancih kot kriminalcih, ki vnašajo nered in zmedo v urejeno družbo. Spodnji vic pa implicira na več stereotipov: neizobraženost oz. neumnost Bošnjakov, na njihovo neodgovornost ter ponovno na lenobo Črnogorcev. V tem vicu je razvidno, da se ti stereotipi oz. degradacija nanašajo na celotne narode in ne na določene posameznike, temveč na kateregakoli državljana Bosne in Hercegovine ter Črne gore.

Kje mora Bosanec skriti denar, da ga nikoli ne bodo našli?
Pod knjigo.
Pa Črnogorec?
Pod lopato.
(Begulić 2010: 152)

Kateri je edini Srb, ki se lahko popravi?
Yugo!
(Begulić 2010: 145)

Zgornji vic implicira na nezmožnost napredka, zasidranost v bedo in pogubo srbskega naroda. Ontološko predpostavlja slabo naravo srbskega naroda in poda celo sodbo, da se ta more spremeniti. Potemtakem je srbski narod postavljen v dvojno podrejeno pozicijo. Spodnji vic pa predpostavlja neodgovornost in kriminaliteto treh narodov nekdanje skupne države, s čimer predstavlja skoraj celoten Balkan, kot se ga dojema v vicu. Implicira konfliktnost vseh treh narodov, njihovo nezmožnost dialoga in potrebo po policijskem nadzoru.

V avtu so Hrvat, Bosanec in Srb. Kdo vozi?
Policaj!
(Begulić 2010: 168)

Zakaj dobijo ciganski novorojenčki dva udarca po riti?
Enega, da začnejo dihati, in drugega, da spustijo porodničarjevo uro iz rok.
(Radoha 2006: 204)

V tem vicu, ki uvršča tudi Rome kot »problematično« skupnost na Balkan, se predpostavlja nepoštenost Romov. Ta je projicirana celo na dojenčke in s tem izraža percipirano kriminalno, problematično »naravo«, ki je balkanskim narodom položena že v zibelko.

Če povzamem, je Balkan sinonim za barbarskost, umazanost, neizobraženost in podrejenost, lenobo, neumnost ter neodgovornost, bedo, kriminal, nepoštenost, infantilnost itd. V nasprotju pa po principu koncepta drugega pomeni Slovenija red, čistočo, poštenost, urejenost, napredek ipd.

V Sloveniji so, kot pravi urednik ene izmed zbirk balkanskih vicev, »šale o naših nekdanjih južnih bratih še vedno najbolj zanimive«. (Frbežar 1998: 7) To kaže na dvojnost v jezikovnih izrazih, s katerimi prikazujejo pripadnike narodov nekdanje Jugoslavije, ki implicirajo po eni strani bližino in sorodnost (»bratje«, »sosedje«), po drugi pa jih degradirajo v nasprotje od naše domnevne normalnosti in kulturnosti in jih prikazujejo kot manjvredne Druge, samo zato, da bi sami izpadli boljši.

Mnogi stereotipi, ki jih utrjujejo vici o Balkancih, so velikokrat zlorabljeni za legitimacijo politične moči in se kot taki pogosto pojavljajo v desničarskem diskurzu. Z zdravorazumskim hujskanjem povzdignejo dobro utrjene stereotipe in jih zlorabljajo za pridobivanje politične moči. Na primerih Romov iz Ambrusa ter Nevidnih delavcev bomo prikazali, kako lahko vici utrjujejo fašistični diskurz.

V primeru Romov iz Ambrusa je znani politik iz Slovenske nacionalne stranke na javni televiziji podal mnenje o Romih, o katerih meni, da jim je podeljena absolutna imuniteta, da kradejo, lažejo in da gre za ljudi, pod katerih vplivom je vsa Slovenija. Navajal je, da za razliko od domnevno delavnih Slovencev Romi ne delajo nič drugega kot samo škodo, kradejo in da ob srečanju z njimi denarnico raje pusti doma (Celec 2010). Po njegovem mnenju naj bi Cigane »obravnavali enako kot vse ostale slovenske državljane, na pa da nekaterim odpuščajo na stotine kriminalnih dejanj, med katerimi so tudi pedofilska posilstva«. (Jelinčič 2006). Ta dejanja in stereotipi pa se lahko oplajajo in utrjujejo tudi prek vicev o Romih.

Kaj dela Cigan na računalniku?
Koplje po košu.
(Begulić 2010: 103)

Zgornji vic implicira na revščino in umazanost Romov, namiguje pa tudi na neizobraženost. Hkrati prek sodbe v vicu prepoznamo nesmisel, saj na eni strani namiguje na revščino Romov, na drugi pa izpostavi računalnik, do katerega tako revni Romi ne bi imeli dostopa. Spodnji vic tako kot zgornji enači vse Rome in prav tako implicira na umazanost, revščino ter infantilnost.

Cigančkov sin vpraša očeta:
»Oče, zakaj mi ne kupimo kante za smeti?«
Oče mu jezno odgovori:
»Tiho bodi, smrkavec, in žveči!«
(Radoha 2006: 231)

Problematika in sovražni diskurz pa je izstopal tudi v primeru gradbenih delavcev, ki so se med svojim uporom poimenovali Nevidni delavci sveta in opozorili na nemogoče delovne in bivalne razmere, neizplačevanje mizernih mezd,»novodobno suženjstvo« ipd. Na spletnih forumih je bilo mogoče prebirati komentarje, da leni Bosanci kradejo delovna mesta Slovencem in nič ne delajo, da je največja sramota, da je brez dela 130.000 Slovencev, 140.000 Bosancev in Albancev pa zaseda njihova delovna mesta (STA 2011). Že leta 2008 je Vegrad delavce iz Bosne in Hercegovine opozoril, da naj v svojih zabojnikih, v katerih prebivajo, ne poskušajo uveljaviti svoje skrajno neprimerne kulture in obnašanja. V napisu je bilo navedeno, da bi se delavci morali zavedati, da trenutno prebivajo v Ljubljani, ki je glavno mesto Republike Slovenije, ta pa je članica Evropske unije, v kateri veljajo zakoni in pravila, ki so na višjem nivoju (Petrović 2009: 64). Ta diskurz pa se odraža tudi v naslednjih vicih.

Kdo je prvi znanilec pomladi?
Bosanec z mešalcem za beton.
(Begulić 2010: 90)

Zakaj Črnogorci bežijo v Bosno?
Ker so slišali, da ni dela.
(Begulić 2010: 109)

Katerega prometnega znaka Črnogorec še nikoli ni videl na cesti?
Delo na cesti.
(Begulić 2010: 13)

Haso: »Danes ne delam. Naš sindikat stavka.«
Mujo: »Zakaj pa?«
Haso: »Borimo se za krajši delovni čas.«
Mujo: »Pravilno. Tudi meni se zdi, da je 60 minut že od nekdaj preveč za eno uro …«
(Frbežar 1998: 76)

Ti vici izpostavljajo nekatere že omenjene stereotipe, kot so neizobraženost ter nesposobnost, lenobo, neumnost ipd. Številne sodbe v vicih izpostavljajo velikokrat enake stereotipe (na primer lenobo Črnogorcev, neizobraženost Bošnjakov), kar jih še bolj utrjuje oz. jih naredi prepoznavne.

Fluidnost označevalca Balkana in njegova slabšalna konotacija je vezana na družbenopolitično realnost, deloma pa jo perpetuira tudi aktualnost sovražnega tendencioznega vica. Tako kot lahko vici utrjujejo določene stereotipe, prepričanja in sokonstruirajo razmerja moči, ter na ta način diskreditirajo Balkan, lahko z razkritjem in uporom hegemonski poziciji, ki nam posreduje te obsojajoče vice, prispevamo k nesprejemljivosti in neaktualnosti sovražnih tendencioznih vicev. Kot je dejal Freud, so dela intelektualcev v začetku 19. stoletja vsebovala vice, ki so bili dojeti kot kakšen vsesplošno zanimiv dogodek, a ga je znanost z razkritjem njihovih stereotipnih fašističnih sporočil izrinila iz znanstvene sfere. Zato razkrinkanje sovražnih tendencioznih vicev in stereotipov sledi nameri otežitve uporabe vicev kot političnega orožja. Kot pravi Šabec (2007: 106), je za boj proti rasističnimi in stereotipnimi stališči potrebno izzivati, oporekati, spodbijati »zdravorazumska« in večinska mnenja, norme in argumente. S pričujočim prispevkom želimo prek razkrivanja neprespraševanih mehanizmov, kot je vic, spodbuditi antirasistične diskurze, o katerih nikoli ne razmišljamo.

Begulić, Enes (2010): Najboljši vici o nas in naših sosedih. Ljubljana: Begen.

Celec, Boštjan (2010): Jelinčič: Romski ali ciganski golaž? Dostopno prek: www.slovenske novice.si/clanek/130367 (5. 9. 2011).

Frbežar, Jean J (1998): Najboljše šale: Mujo & Haso, 2. del. Grosuplje: Mondena.

Freud, Sigmund (2003): Vic in njegov odnos do nezavednega. Ljubljana: Analecta.

Jelinčič, Zmago (2010): Cigani. Dostopno prek: http://zmago.sns.si/stalisca/cigani/ (5. 9. 2011).

Petrović, Tanja (2009) Dolga pot domov: reprezentacije zahodnega Balkana v političnem in medijskem diskurzu. Ljubljana: Mirovni inštitut.

Radoha, Marjan (2006): Smeh ni greh: 3333 vicev za razvedrilo, ko si v družbi ali sam. Ljubljana: Jutro.

Slapšak, Svetlana (2001): Balkanologija, balkanizmi, balkanizacija. V: Imaginarij Balkana, ur. Maria Todorova, str. 7–17.Ljubljana: Inštitut za civilizacijo in kulturo.

Šabec, Ksenija (2007): Kdo je čefur za kranjskega Janeza: stereotipi in kulturne razlike v sodobnem evropskem kontekstu. V: Stereotipi v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi: zbornik predavanj, ur. Irena Novak Popov, str. 102–116.Ljubljana: Center za slovenščino kot drugi tuj jezik.

Todorova, Maria (2001): Imaginarij Balkana. Ljubljana: Inštitut za civilizacijo in kulturo.

Vodopivec, Peter (2001): O Evropi, Balkanu in metageografiji. V: Imaginarij Balkana, ur. Maria Todorova, str. 381–401.Ljubljana: Inštitut za civilizacijo in kulturo.

Žižek, Slavoj (1999): »You May«. London Review of Books. 21(6), str 3–6.