Primerov izražanja sovraštva in nestrpnosti, tako do posameznih družbenih skupin kot do posameznikov, je po splošni oceni vedno več, zlasti na svetovnem spletu. Ta članek je poskus odgovora na vprašanje, ali in kako je te pojave mogoče omejiti; preprečiti jih prav gotovo ni mogoče. Za javne izraze sovraštva in nestrpnosti se je uveljavil izraz »sovražni govor«, ki pa ni v celoti ustrezen, zlasti ne z vidika pravnih definicij teh pojavov.

Že samo v kazenskopravnem pogledu je treba ločevati izraze sovraštva in nestrpnosti, ki so usmerjeni proti skupinam, ki se razlikujejo od drugih na podlagi rase, nacionalne pripadnosti, vere ali spolne usmerjenosti, od izrazov sovraštva in nestrpnosti, usmerjene proti konkretnim posameznikom. Oboje je kaznivo po kazenskem zakoniku, vendar je prvo ocenjeno kot družbeno bolj nevarno, zato se preganja po uradni dolžnosti, za dejanja proti posameznikom pa morajo kazenske postopke praviloma začeti prizadeti sami.

Ločiti je treba tudi javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti (hate speech) od kaznivih dejanj, ki so motivirana s sovraštvom ali nestrpnostjo (hate crime). Pri slednjem gre za kazniva dejanja, pri katerih ima storilec sovražni motiv. Mednarodne organizacije za človekove pravice, ki spremljajo stanje v naši državi, ocenjujejo, da smo na tej točki šibki, ker ta motiv v kazenski zakonodaji ni upoštevan dosledno. Ko bomo v nadaljevanju obravnavali kazenskopravne, civilnopravne in druge – alternativne oziroma »mehke« – možnosti preprečevanja različnih oblik javnega spodbujanja sovraštva in nestrpnosti bomo, zaradi poenostavitev, tudi v tem prispevku ponekod uporabljali izraz »sovražni govor«.

Kazenski zakonik Republike Slovenije (KZ-1) v 297. členu določa kazensko odgovornost za tiste, ki javno spodbujajo sovraštvo, nasilje ali nestrpnost. Kaznuje se, kdor javno spodbuja ali razpihuje narodnostno, rasno, versko ali drugo sovraštvo, razdor ali nestrpnost. Leta 2008 je kazenski zakonik podlage za pregon razširil tudi na javno spodbujanje k neenakopravnosti zaradi telesnih ali duševnih pomanjkljivosti ali spolne usmerjenosti. Po tem členu KZ-1 se kaznuje tudi, kdor javno širi ideje o večvrednosti ene rase nad drugo ali daje kakršnokoli pomoč pri rasistični dejavnosti ali zanika, zmanjšuje pomen, odobrava, omalovažuje, smeši ali zagovarja genocid, holokavst, hudodelstvo zoper človečnost, vojno hudodelstvo, agresijo ali druga kazniva dejanja zoper človečnost. Za kršitev, storjeno z objavo v sredstvih javnega obveščanja, se lahko poleg neposrednega storilca kaznuje tudi urednik oziroma tisti, ki ga je nadomeščal, razen če je šlo za prenos oddaje v živo in spornih dejanj ni mogel preprečiti.

Leta 2010 smo pri varuhu človekovih pravic (varuh) na lastno pobudo začeli zbirati podatke o tem, koliko kazenskih ovadb, obtožnic in obsodb za kaznivo dejanje javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti je bilo v letu 2009. Podatke o tem je bilo težko dobiti. Presenetljivo je, da v državi nihče na enem mestu ne zbira teh podatkov. Še največ tovrstnih podatkov ima policija, ki vodi statistiko obravnavanih primerov po posameznih kaznivih dejanjih. Težje pa je dobiti podatke od tožilstva in sodišč. Šele od 1. 1. 2010 naj bi Statistični urad RS (ne sodišče!) te podatke objavljal na svojih spletnih straneh. Iz spletne strani Statističnega urada RS je tako mogoče ugotoviti, da leta 2009 ni bilo obsodbe na podlagi 297. člena KZ-1.

Iz odgovorov ministrstva za notranje zadeve je bilo razvidno, da je policija v obdobju od 2005 do 2009 v povprečju obravnavala od deset do dvajset kaznivih dejanj spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti, od katerih jih je približno polovico zaključila z ovadbami na pristojna okrožna državna tožilstva. Število tovrstnih primerov pa se je močno, skoraj za trikrat povečalo leta 2010; ovadb je bilo 34, poročil (ocenili so, da ni bilo znakov kaznivega dejanja) pa 29. Kaj je razlog za tako veliko povečanje obravnavanih zadev v preteklem letu, ni mogoče zanesljivo ugotoviti; domnevamo lahko, da je k temu prispevala večja ozaveščenost in delo nevladnih organizacij, kot je Spletno oko, morda pa tudi opozorila varuha.

Iz navedenih številčnih podatkov je težko ugotoviti, kakšna je bila usoda omenjenih ovadb, očitno pa je, da je pri nas obsodb in sodne prakse malo. Na podlagi podatkov predstavnikov policije in tožilstva na posvetu Spletnega očesa v letu 2010 je očitno, da je, zlasti pri dejanjih, storjenih prek spleta, težko nesporno ugotoviti storilce in jim dokazati vse znake kaznivega dejanja, zlasti naklepno ravnanje. Četudi se ugotovi, iz katerega računalnika je bila sporna vsebina posredovana, pa je treba nesporno tudi dokazati, kdo je v določenem trenutku računalnik uporabljal. Policija in državno tožilstvo pa v vseh svojih odgovorih poudarjata, da je za zmanjšanje pojavov nestrpnosti v družbi najbolj primerno preventivno delovanje, ne pa kaznovanje.

Po predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah kazenskega zakonika (KZ-1B), ki ga je ministrstvo za pravosodje poslalo v javno razpravo v začetku leta 2011, je inkriminacija kaznivega dejanja javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti iz 297. člena omejena le na tista dejanja, ki lahko privedejo do ogrožanja ali motenj javnega reda in miru. S tem se to kaznivo dejanje po mnenju predlagatelja natančneje opredeljuje in razmejuje od prekrškov, ki so storjeni z namenom vzbujanja nestrpnosti po Zakonu o varstvu javnega reda in miru. Iz obrazložitve tega predloga izhaja, da se izrečene besede kot kaznive lahko konkretizirajo le tako, da sprožijo dejansko možnost nastanka oziroma konkretno povzročeno nevarnost za mir, strpnost in sožitje med ljudmi kot varovano dobrino. Takšna rešitev naj bi bila tudi v skladu z zakonodajo EU na tem področju, in sicer Okvirnim sklepom Sveta EU (z dne 6. 12. 2008) o boju proti nekaterim oblikam in izrazom rasizma in ksenofobije s kazenskopravnimi sredstvi. Ta v predlaganem drugem odstavku 1. člena dopušča kaznovanje le tistih dejanj, ki so izvršena na način, ki moti javni red in mir oziroma predstavlja grožnje, zmerjanje in žaljenje.

Pomembna je tudi predlagana sprememba v tretjem odstavku 297. člena, ki strožje kaznovanje, poleg dejanj, ki so bila storjena v »sredstvih javnega obveščanja«, širi tudi na spodbujanje sovraštva nasilja ali nestrpnosti prek spletnih strani.

Če bodo predlagane spremembe KZ-1 uveljavljene, to praktično pomeni, da bodo pogoji za obsodbo dejanj, ki imajo znake javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti, še strožji, saj bodo morali biti izrazi sovraštva povezani z realno nevarnostjo ogrožanja javnega reda in miru. Obsodb bo zato verjetno še manj, to pa bo še razširilo sivo cono spornih izjav – med dejanji, ki so kazniva, in dejanji, ki so sprejemljiva v javnem nastopanju in sporočanju.

Že na okrogli mizi Spletnega očesa o sovražnem govoru sem dal pobudo, da bi sivo polje med sprejemljivim in kaznivim izpolnili s kvalifikacijo javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti kot prekrškov zoper javni red in mir. Zakon o varstvu javnega reda in miru kot prekrške med drugim že opredeljuje nasilno in drzno vedenje, nedostojno vedenje na javnem kraju in pisanje po objektih. A med temi dejanji ni spodbujanja nestrpnosti in sovraštva prek svetovnega spleta, zato bi bilo primerno preučiti možnost, da bi se takšno ravnanje tudi opredelilo kot prekršek. Med zmerjanjem v javnosti in na spletu ni velike razlike. Ob tem se zastavlja vprašanje, kateri prekrškovni organ bi bil pristojen za takšne kršitve. Policija gotovo ni primerna za to in je dovolj obremenjena že s sankcioniranjem klasičnih oblik kršitev javnega reda in miru. Glede na novo opredelitev pristojnosti Agencije za pošto in elektronske komunikacije RS po predlogu novega Zakona o medijih bi agencija lahko ukrepala tudi ob spodbujanju sovraštva in nestrpnosti (ki je prepovedano tudi z določbo 63. člena ustave) v medijih ali na svetovnem spletu. Agencija kot neodvisni regulator je za to gotovo bolj primerna institucija kot inšpektorat za medije, ki deluje v okviru ministrstva za kulturo in ima zdaj nekatera tovrstna pooblastila; njihova širitev pa je bila predlagana tudi v razpravah o novem zakonu o medijih. Zavedam se možnih pomislekov in ugovorov glede možnosti posega v svobodo izražanja, vendar je alternativa le, da glede širjenja sovražnega govora na spletu in v medijih ne naredimo nič. Ob tem je treba poudariti, da bi bila takšna odločitev agencije (odločba o prekršku) podvržena sodni presoji, zoper odločitev inšpektorata pa je prva možnost pritožba na ministrstvo, nato pa je možnost upravnega spora.

V razpravo predlagam torej možnost, da se spodbujanje sovraštva in nestrpnosti prek spleta in medijev opredeli kot prekršek. To je utemeljeno toliko bolj, ker je za kaznivo dejanje predlagana posledica dejanskega ogrožanja javnega reda in miru, za prekršek pa takšna posledica ne bi bila zahtevana, dovolj bi bilo javno izražanje nestrpnosti in sovraštva do drugačnih na podlagi njihovih osebnih okoliščin.

Kadar so izrazi nestrpnosti in sovraštva usmerjeni proti določenemu posamezniku, gre praviloma za kaznivo dejanje zoper čast in dobro ime. Kazenski zakonik ta kazniva dejanja opredeljuje v osemnajstem poglavju, in sicer kot kazniva dejanja: razžalitve, obrekovanja, žaljive obdolžitve, opravljanja in očitanja kaznivega dejanja z namenom zaničevanja (členi 158 do 162). Pregon teh kaznivih dejanj se začne z zasebno tožbo.

Kadar gre za uredniško oblikovane vsebine v skladu z Zakonom o medijih (ZMed), ne glede na to, ali gre za klasične, elektronske medije ali spletne vsebine, ima prizadeti posameznik možnost uporabiti poti za varstvo svojih pravic in pravno zavarovanih interesov, ki jih omogoča ta zakon. Pravico do popravka in odgovora zagotavlja že ustava v 40. členu. To pravico podrobneje razčlenjuje ZMed v šestem razdelku (členi 26 do 44). Objava popravka se lahko zahteva v 30 dneh od objave obvestila oziroma od dneva, ko je zainteresirana oseba izvedela za objavo. Zakon določa pogoje, pod katerimi morajo uredniki objaviti popravek oziroma odgovor, in navaja razloge za morebitno zavrnitev. Če urednik zahtevi za objavo popravka oz. odgovora neupravičeno ne ugodi, je zagotovljeno sodno varstvo obeh pravic.

ZMed v 8. členu prepoveduje spodbujati k narodni, rasni, verski, spolni ali drugi neenakopravnosti ter k nasilju in vojni in izzivati narodno, rasno, versko, spolno ali drugo sovraštvo in nestrpnost z razširjanjem programskih vsebin. Kršitve te prepovedi so kot prekršek sankcionirane le tedaj, če so storjene z oglaševanjem v medijih. ZMed tudi določa (v 6. členu), da dejavnost medijev temelji tudi na nedotakljivosti in varstvu človekove osebnosti in dostojanstva, ob tem pa še določa, da mora biti ustvarjanje programskih vsebin skladno s profesionalnimi kodeksi.

Kdor meni, da sta bila z javno objavo prizadeta njegova čast in dobro ime, lahko uveljavlja svoje pravice tudi v civilnem postopku z vložitvijo odškodninske tožbe zaradi posega v osebnostne pravice. Če sodišče ugotovi kršitev osebnostne pravice, lahko na stroške povzročitelja škode med drugim odredi objavo sodbe oziroma popravka, ali da mora povzročitelj škode preklicati sporno izjavo. Pri nas so dosojene odškodnine za poseg v osebnostne pravice žal (pre)nizke, da bi delovale odvračalno, zlasti na senzacionalistično usmerjene medije. Prizadeti mora namreč dokazovati materialno in nematerialno škodo, ki mu je nastala z objavo neupravičenih očitkov. Priporočilo varuha, da bi kazalo tudi v Sloveniji razmisliti o možnosti uzakonitve civilne kazni oziroma odškodnine zaradi neupravičenega posega v zasebnost z javno objavo, doslej še ni bilo uresničeno.

Kdor meni, da je ravnanje novinarjev ali urednikov neetično, ima na voljo tudi možnost pritožbe na novinarsko častno razsodišče (NČR), ki presoja skladnost ravnanja novinarjev in urednikov s kodeksom novinarjev Slovenije.

Čeprav so za vsebino objav, sporočil in mnenj na spletu odgovorni njihovi avtorji, je lahko odgovoren tudi ponudnik spletnih storitev (ki sicer ponuja le infrastrukturo za te vsebine), če ve za sporne oz. nezakonite vsebine in jih takoj, ko izve zanje, ne odstrani oziroma ne onemogoči dostopa. Tako določa prvi odstavek 11. člena Zakona o elektronskem poslovanju na trgu (ZEPT). Drugi odstavek tega člena pa določa, da lahko sodišče ali upravni organ ponudniku storitve naloži ustavitev ali preprečitev kršitve ali da odstrani ali onemogoči dostop do podatkov. Če gostitelj ne odstrani nezakonite vsebine po tem, ko je bil z njo seznanjen, bi lahko posredoval tudi Tržni inšpektorat RS, ki opravlja nadzor nad izvajanjem ZEPT. Prakse izvajanja te določbe podrobneje ne poznam, ne tvegam pa veliko, če domnevam, da večina prizadetih teh možnosti ne pozna in da ni veliko primerov praktične uporabe te določbe. Tudi sicer je znano, da je vprašljiva učinkovitost blokiranja oziroma onemogočanja dostopa do določenih vsebin na svetovnem spletu. Kar se pojavi na spletu, je praktično neizbrisljivo.

Spletno oko je slovenska spletna prijavna točka, na kateri lahko vsakdo anonimno prijavi primere otroške pornografije in sovražnega govora na spletu. Spletno oko deluje v okviru programa za varnejši internet v EU. Kot člani svetovalnega telesa pri projektu sodelujejo tudi številni državni organi. Kdor se seznani s kakšno sporno vsebino na spletu, jo lahko prijavi Spletnemu očesu (www.spletno-oko.si), ki jih v primerih, ko bi lahko šlo za kazniva dejanja, posreduje policiji.

Kot pomemben ukrep samoregulacije spletnih vsebin so Spletno oko in večji slovenski spletni portali – multimedijski portal RTVSLO, delo.si, dnevnik.si, vecer.com, siol.net in zurnal24.si – konec decembra 2010 podpisali kodeks za regulacijo sovražnega govora. Kodeks predvideva obvezno registracijo in moderiranje komentarjev, ki se pojavljajo pod novicami, sodelovanje predstavnikov podpisnikov kodeksa v posebni delovni skupini ter poenotenje obrazca za oddajo komentarjev. Novost za večino spletnih portalov je poenotenje obrazca, ki predvideva namestitev opozorila o kaznivosti razširjanja sovražnega govora in gumba za prijavo sovražnega govora. Podpisniki kodeksa so se obvezali, da bodo komentarje, ki jih bodo prijavitelji posredovali portalu in Spletnemu očesu, odstranili s portala v najkrajšem možnem času, če jih bodo ocenili kot domnevno nezakonite. Poleg tega pa bodo na Spletnem očesu prijave komentarjev posredovali v nadaljnjo obravnavo policiji.

Kodeks za zdaj regulira le tiste oblike sovražnega govora, ki pomenijo kršitev 297. člen KZ-1, za ostale oblike pa bodo iskali rešitve v drugih mehanizmih. K sodelovanju pa želijo povabiti tudi ostale spletne portale, bloge in forume, ki se srečujejo s problematiko sovražnega govora.

Podpis kodeksa regulacije sovražnega govora, h kateremu so pristopili uredniki spletnih portalov večjih medijskih hiš, je pomemben (samoregulacijski) korak v smeri zmanjševanja sovražnega govora na spletu. Učinkovit pa bo le, če bodo podpisniki kodeks dosledno izvajali in če bo k njemu pristopila večina spletnih portalov, forumov in blogov, ki omogočajo tudi komentarje. Ti imajo za to gotovo interes, hkrati pa želijo čim večjo obiskanost in odzivnost, saj je od tega odvisen njihov uspeh (na trgu). Nekateri že danes trdijo, da odprava nestrpnih, sovražnih in neprimernih vsebin ne zmanjšuje obiskanosti, saj naj bi večino uporabnikov takšne vsebine odvračale.

Mnogi uredniki in moderatorji spletnih vsebin se ob brisanju ali odklanjanju spornih vsebin soočajo z očitkom, da izvajajo cenzuro. Očitek ni upravičen. Svoboda tiska je zgodovinsko nastala s svobodo izdajanja (tiskanih) medijev brez omejitev s strani oblasti. Kdor je imel sredstva, ideje in je bil pripravljen tvegati, naj bi imel pravico (takrat) izdati časopis. Svoboda izražanja ne vsebuje pravice do objave določenih vsebin. Svoboda izražanja pomeni, da v to pravico praviloma, brez legitimnih razlogov, država ne sme posegati. Cenzuro torej lahko izvajajo le državne institucije, ne pa (zasebni) mediji. Tako kot ni pravice do objave v pismih bralcev časopisa, tudi ni pravice do objave na spletu ali forumu. To pravico da ali zavrne urednik ali moderator v skladu s svojo presojo in (uredniško) politiko.

Nekateri vidijo rešitev za zmanjšanje sovražnih in neprimernih vsebin v odpravi anonimnosti tistih, ki sodelujejo na forumih ali pri komentiranju spletnih vsebin. Če bi se anonimnost lahko v celoti odpravila, bi to gotovo zmanjšalo primere sovražnega govora. Skrivanje identitete naplavi prikrite strasti, frustracije in sovraštva; kadar se je treba predstaviti s polnim imenom, je nadzora glede tega gotovo več. Vendar anonimnosti na spletu ni mogoče zapovedati in predpisati. Četudi bi posamezna država to z zakonom zapovedala, se takšna zapoved ne bi mogla izvajati zaradi globalne narave spleta. Za globalno regulacijo spleta pa skoraj ni nobene možnosti, pa tudi prav ne bi bilo, da bi se zapovedala, saj bi s tem splet izgubil del svoje demokratične narave. Strožja tovrstna regulacija bi imela več negativnih kot pozitivnih učinkov; med drugim bi bila omejena številna demokratična gibanja, kakršnim smo bili priča letos ob »arabski pomladi«.

Sovražnega govora ni mogoče v celoti odpraviti ali preprečiti. To še nikomur ni uspelo in tako je tudi prav. Tudi oblastnikom v nedemokratičnih in totalitarnih družbah v celoti to nikoli ni uspelo. Vsako omejevanje ali prepoved namreč trči ob ustavno in mednarodno priznano pravico do svobode izražanja, ki ima velik pomen v demokratičnih družbah. Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) v svoji sodni praksi pogosto navaja, da se svoboda izražanja ne nanaša le na informacije ali ideje, ki jih sprejemamo naklonjeno ali se do njih ne opredeljujemo, temveč zajema tudi tiste, ki prizadenejo, šokirajo ali vznemirjajo. To terjajo zahteve po pluralizmu, tolerantnosti in širini duha, brez katerih ni demokratične družbe in razprav o zadevah, pomembnih za javnost. Iz prakse ESČP je še posebej razvidna rdeča nit varovanja vsebin, četudi izraženih na žaljiv ali sporen način, ki odpirajo razprave o pomembnih družbenih vprašanjih. Varujejo se zlasti vsebine, ki vplivajo na politične odločitve in so pomembne za opredelitev državljanov na voliščih. Zato imajo politiki ožje varovano polje svoje zasebnosti in osebnostnih pravic. Vendar ESČP ob tem hkrati poudarja, da izvrševanje svobode v demokratični družbi predpostavlja tudi dolžnosti in odgovornosti. Tudi svoboda izražanja je varovana le do meja varstva drugih človekovih pravic ter svoboščin in pravic drugih.

Strinjati se je mogoče, da so omejitve izražanja in kaznovanje javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti skrajni ukrepi, ki naj se uporabijo le v izjemnih primerih, in da je takšne pojave bolje preprečevati kot kaznovati, torej delovati preventivno. Vendar pa je tudi takšne ukrepe včasih treba uporabiti zato, da se določi meja med dovoljenim in nedovoljenim. To mejo lahko da le ustrezna praksa sodišč in če, na primer, tožilstva obtožnih predlogov ne bodo vlagala, tudi sodne prakse ne bo. Le na ta način se bo lahko postopoma oblikovala praksa, ki bo pomagala razmejiti nedopustne izraze sovraštva ali nestrpnosti od sporočil, ki so varovana v okviru svobode izražanja. Če se ob širjenju sovražnega govora nikoli nikomur nič ne zgodi, tudi golo prepričevanje nima učinka, storilci pa vedno bolj širijo in preizkušajo meje tolerance državnih organov. Ko se javno izrečene grožnje in sovražnosti uresničijo, torej ko grožnje s fizičnimi napadi ali izganjanjem drugačnih postanejo resničnost, pa je za preventivno delo že prepozno. Tudi zato je treba, kot skrajni ukrep, tudi kazenskopravno preganjati avtorje javnih sporočil, ki širijo sovraštvo in nestrpnost. Šele takšno delovanje daje vsebino in smisel preventivi, torej vzgojnim in izobraževalnim aktivnostim.

Le kombinacija več dejavnikov ima lahko učinek pri omejevanju sovražnega govora. Poleg preventivnih aktivnosti in kaznovanja skrajnih primerov je pomemben tudi odziv politike in mnenjskih voditeljev na posamezne primere javno izražene sovražnosti in nestrpnosti, še posebej kadar je to usmerjeno proti posameznim manjšinam v družbi. Kadar ti povedo, da določene sovražne izjave niso sprejemljive in sami dajejo zgled strpnosti, je upanje. Če pa bo tudi v politiki prevladala in nagrajena nestrpnost in ksenofobija, upanja ni.

»Kolikor vidim je onemogočena dinamika komentiranj, ki ste jo do sedaj omogočali, kar je bila vaša dodana vrednost. lahko kar rečete zbogom vašemu pageranku, ki že tako ni bil primerno visok wannabe resnemu osrednjemu spletnemu portalu.«

Tako se je glasil prvi komentar ob prispevku, v katerem smo uporabnikom spletnega portala Delo.si predstavili njegovo osveženo podobo in nove rubrike.

Prav dinamika komentiranj, kot se je izrazil uporabnik z vzdevkom »znan«, nam je med prenovo povzročala največ preglavic. Odločiti smo se morali, ali bomo ohranili obstoječi način, po katerem se je lahko uporabnik prijavil samo z elektronskim naslovom in geslom, ali pa bomo storili korak naprej in bomo komentiranje omogočili samo tistim uporabnikom, ki bodo ob prijavi zapisali tudi svoje ime in priimek.

Odločili smo se za drugo, v očeh nekaterih drzno potezo. Imenovali smo jo celostna registracija. To pomeni, da mora uporabnik, ki želi, da se njegov komentar takoj pojavi na spletni strani, obvezno izpolniti še polja za ime in priimek, datum rojstva in spol.

Ob komentarju se sicer izpiše samo uporabnikov vzdevek, tako da je anonimnost komentatorja pred širšo javnostjo še naprej zagotovljena.

Uporabnik, ki ne želi razkriti svojega imena in priimka, lahko komentira, vendar se bo njegov zapis pojavil na strani, ko ga bo prebral moderator; ta presoja, ali je primeren za objavo ali ne.

Privilegij takojšnje objave komentarja in takojšnjega sodelovanja v razpravi imajo tako po novem tisti uporabniki, ki so pripravljeni razkriti svojo identiteto moderatorju spletnega portala oziroma uredništvu.

Zakaj smo se odločili za to potezo? Ker je raven razprave pod prispevki na spletnem portalu marsikdaj padla pod kritično mejo dobrega okusa. Komentatorji so se obmetavali z žaljivkami; privoščili so si vulgarne napade tako na druge komentatorje kot tudi na novinarje, ki so z imenom in priimkom stali za prispevki, ki so jih napisali.

Komentiranje novinarskih prispevkov na spletu zaradi anonimnosti pogosto vodi tudi v izražanje nestrpnosti in širjenje sovražnega govora. Spletni portal Delo.si je že decembra 2010 podpisal kodeks regulacije sovražnega govora na slovenskih spletnih portalih. Ta se sicer omejuje le na 297. člen kazenskega zakonika, po katerem je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti, in ne predvideva regulacije žaljivega, vulgarnega in drugače neprimernega govora. Na strani smo dodali gumb, prek katerega lahko uporabniki prijavni točki Spletno oko prijavijo domnevno sovražni govor.

V prvih dveh mesecih delovanja gumba, torej v januarju in februarju, so na Spletnem očesu prejeli 41 prijav s portala Delo.si. Za nobeno niso ocenili, da vsebuje elemente kaznivega dejanja javnega spodbujanja sovraštva. V istem obdobju so z drugih portalov sicer prejeli skupno 519 prijav; 19 so jih zaradi ugotovljene kršitve 297. člena kazenskega zakonika poslali naprej na policijo.

Kodeks predvideva tudi umikanje spornih komentarjev, moderatorji pa lahko posameznim uporabnikom odvzamejo možnost nadaljnjega komentiranja. Odkar smo v decembru začeli moderirati vsebine, se je po ocenah moderatorja raven razprave bistveno izboljšala. Na Delo.si smo v tem času blokirali dostop dvajsetim uporabnikom in zbrisali približno 180 komentarjev.

Toda to ni zadoščalo. Anonimneži so se še naprej zmerjali, mnogi od njih so tudi osebno žalili novinarje, še posebej avtorje komentarjev in mnenj, in se pri tem občasno celo sklicevali na svobodo govora. Med najbolj izpostavljenimi temami so bili prispevki o družinskem zakoniku, Hrvaški ali politikih.

Zato smo preučili elemente naprednih standardov moderiranja, s katerimi smo se seznanili na delovni skupini za regulacijo sovražnega govora; kodeks nas namreč zavezuje, da sodelujemo v tej delovni skupini. Odločili smo se za obvezno registracijo z imenom in priimkom. To so, zanimivo, celo predlagali komentatorji, in sicer pod prispevkom o tem, da smo podpisali kodeks. (Rajko: »Dovolj bi bilo, če bi kot pogoj navedli resnične podatke komentatorja, torej ime in priimek. Vsaka cenzura bi v tem primeru odpadla. Razen pri meni, seveda.«)

V prvi fazi smo se odločili za blažjo obliko, kar pomeni, da se ob komentarju izpiše vzdevek komentatorja, vendar je njegovo ime znano uredništvu. K temu sta nas vodila dva razloga. Prvi je bil zavedanje, da so uporabniki navezani na svoje vzdevke, drugi pa bojazen, da bo zaradi radikalne spremembe osip obiskovalcev strani prevelik.

Sklepali smo, da bodo tisti, ki želijo sodelovati v konstruktivnih razpravah na internetu, mediju pripravljeni razkriti svoje ime.

Tisti, ki bi radi novinarjem anonimno posredovali svoje razmišljanje, to še vedno lahko storijo, vendar bo to širši javnosti znano šele, ko bo zapis prebral moderator.

Tisti, ki internet doživljajo kot prostor za zmerjanje in sovražni govor, pa se za ta korak ne bodo odločili, saj zahteva preveč truda, obenem pa najbrž nočejo svojega imena povezovati z žaljivimi zapisi.

Zavedamo se, da so komentarji uporabnikov pomembni za obiskanost portala in s tem tudi za oglasne prihodke; vemo, da lahko preveč omejujoča politika komentiranja zmanjša obiskanost strani in s tem upad edinega vira prihodkov, ki ga imajo spletni portali.

Upamo pa, da bomo z zviševanjem ravni razprave ter s spodbujanjem kulturnega in dostojanstvenega komentiranja vsebin, ki jih objavljamo, k vrnitvi na spletni portal Delo.si spodbudili tiste uporabnike, ki so ga zapustili zaradi ogorčenja nad žaljivimi in vulgarnimi komentarji.