V procesih generiranja in legitimiranja mehanizmov družbenega izključevanja imajo mediji pomembno vlogo. Hkrati so lahko eden ključnih instrumentov ustvarjanja kritičnih javnih prostorov in intervencij ter delovanja informiranih in družbeno aktivnih državljanov.

Medijski sistemi in njihova regulacija v okviru javnih politik, če naj postanejo dejavniki revizije družbenih odnosov izključevanja in zatiranja deprivilegiranih skupin, morajo biti v prvi vrsti tudi sami podvrženi reviziji.

O vzdržnosti sedanje ravni upoštevanja kulturne raznolikosti v programih in delovanju RTV Slovenija in možnosti revizije te ureditve smo razpravljali na okrogli mizi, ki jo je na začetku aprila 2011 organiziral Mirovni inštitut. Težo večurni razpravi ni dal le njen evropski okvir, ker je bila okrogla miza sestavni del širšega evropskega projekta Večkulturna Evropa v medijih, temveč še bolj dejstvo, da so se prvič za isto mizo pogovarjali najbolj relevantni predstavniki manjšinskih narodnih skupnosti in migrantskih delavcev, vodstva RTV Slovenija, programov RTV Slovenija za italijansko in madžarsko narodno skupnost ter radijskih in televizijskih oddaj za romsko narodno skupnost, ministrstva za kulturo, državnega zbora in urada za narodnosti, raziskovalci Inštituta za narodnostna vprašanja in Mirovnega inštituta, ter namestnik varuha človekovih pravic.

Uvodno besedo med omizjem sva imela Miran Komac in Brankica Petković. Komac je poudaril, da odnos slovenskih medijev do narodnih manjšin temelji na zgodovinsko oblikovanem in ustavno zamejenem pojmovanju slovenske nacije. Pravni okvir varstva narodnih manjšin v Sloveniji je oblikovan v duhu manjšinske večplastnosti, pri tem pa največjo pozornost uživata italijanska in madžarska narodnost; poseben interes je izražen do romske skupnosti, določb o varstvu »novih« narodnih skupnosti pa je v slovenskem pravnem redu le za vzorec. Temu okviru je doslej sledila tudi medijska zakonodaja. Dolžnost države pa je, da ustvari ustrezne pogoje za ohranjanje in promocijo kulturne in jezikovne identitete vseh njenih prebivalcev. Sklenil je, da bi veljalo slovensko zakonodajo o medijih ustrezno dopolniti z obveznostmi javnih medijev, v prvi vrsti javne RTV, da omogočijo »novim« manjšinskim skupnostim uresničevanje v ustavi in mednarodnih aktih zagotovljene obče pravice do svobode izražanja in ohranjanja svoje kulture in jezika.

Moje ugotovitve so bile, da medijski sistem v Sloveniji reproducira hierarhično razvrščanje manjšinskih skupnosti, vzpostavljeno z ustavno ureditvijo in razvito v politikah in praksah manjšinskega varstva. V tem smislu je v Sloveniji kaže potreba po temeljitih spremembah sistemske ureditve in javnih politik, ki bi morale v večji meri kot doslej upoštevati kulturne potrebe in potrebe za priznanje manjšin, ki zdaj niso vključene v sistem manjšinskega varstva ali pa jih hierarhična ureditev postavlja v položaj drugorazrednih skupnosti. Spremembe struktur in politik pa bi morale ne le širiti sistem manjšinskega varstva, temveč ga tudi organizirati tako, da omogoča interakcijo ter priznava in daje prostor tudi »hibridnim«, pluralnim kulturnim identitetam.

V razpravi je sodelovalo več kot trideset udeležencev. Ugotavljali so, da so specifični zgodovinski dejavniki ter ustavni in zakonski okvirji omogočili že več desetletij trajajoč postopen razvoj in dograjevanje programske, upravljavske in drugih ravni vključenosti italijanske in madžarske narodne skupnosti v sistem javne radiotelevizije v Sloveniji.

V zadnjih letih je bil dosežen znaten napredek glede vključenosti romske narodne skupnosti v sistem državnega financiranja medijske dejavnosti in v programe javne radiotelevizije RTV Slovenija. Pri tem je kot dober pristop prepoznano dejstvo, da so ustvarjalci teh programskih vsebin na RTV Slovenija pripadniki romske skupnosti iz različnih regij, ker poznajo tematiko in imajo stike v skupnosti.

Pripadniki narodnih skupnosti Albancev, Bošnjakov, Črnogorcev, Hrvatov, Makedoncev in Srbov v Sloveniji, ki so organizirani v kulturna društva in zveze znotraj svojih skupnosti, pa tudi v Zvezo zvez kulturnih društev konstitutivnih narodov in narodnosti nekdanje Jugoslavije, si prizadevajo za to, da bi jim RTV Slovenija namenjala več programske pozornosti, tj. da bi znotraj programa namenili redno programsko vsebino tematiziranju njihovega posebnega položaja in dogajanj v njihovih skupnostih. Poleg sklicevanja na pravice, ki izhajajo iz mednarodnih standardov zaščite narodnih manjšin in manjšinskih jezikov, na splošna ustavna določila in zaveze iz osamosvojitvenih dokumentov, to zahtevo utemeljujejo tudi s številčnostjo pripadnikov teh narodnih skupnosti v Sloveniji in obsegom denarja, ki ga s plačevanjem RTV-prispevka prispevajo v proračun javne radiotelevizije.

Zakonska ureditev boljše vključenosti teh narodnih skupnosti v sistem javne radiotelevizije v Sloveniji in tudi v celotni medijski sistem bi bila dobrodošla tako pri sedanjem snovanju sprememb zakona o medijih kot tudi pri prihodnjem (ponovnem) poseganju v zakon o RTV Slovenija. Hkrati pa tudi sedanja zakonska ureditev RTV Slovenija ne prepoveduje, da bi javna radiotelevizija namenjala posebno programsko pozornost narodnim skupnostim Albancev, Bošnjakov, Črnogorcev, Hrvatov, Makedoncev in Srbov v Sloveniji, in drugim manjšinskim narodnim skupnostim; toda njihovo udeležbo v programski in upravljavski strukturi zdaj veljavni zakon ni natančno predpisal.

Sedanje vodstvo Radia Slovenija in Televizije Slovenija, s pristojnimi odgovornimi uredniki vred, izraža pripravljenost in odprtost pri iskanju rešitev za boljšo vključenost tem, povezanih s položajem in življenjem manjšinskih skupnosti narodov nekdanje Jugoslavije in drugih narodnih skupnosti v Sloveniji v obstoječe programe, v okviru osrednjeinformativnih in drugih oddaj, pa tudi v okviru morebitnih novih rednih programskih vsebin, ki bi se osredotočile na to tematiko.

Uredniška presoja, ki je z ali brez zakonske zapovedi pri tem odločilna, bi morala temeljiti na razumevanju, da gre za osrednji javni medij, ki lahko veliko prispeva k vidnosti in možnosti izražanja manjšinskih narodnih skupnosti, hkrati pa omogoča komunikacijo med večinskim narodom in manjšinskimi narodnimi skupnostmi. Pri iskanju operativnih rešitev za programsko vključevanje pa je treba upoštevati tudi notranjo ureditev, finančne in druge možnosti RTV Slovenija.

Da bi skozi dialog preučili, kako uskladiti potrebe z danimi možnostmi za izboljšanje vključenosti narodnih skupnosti iz nekdanje Jugoslavije, smo se med okroglo mizo na predlog vodstva RTV Slovenija dogovorili, da se bo v kratkem organiziral sestanek vodstva RTV Slovenija s predstavniki Zveze zvez kulturnih društev konstitutivnih narodov in narodnosti nekdanje Jugoslavije v Sloveniji.

Na splošno je treba razviti bolj sistematično obveščanje o položaju manjšinskih skupnosti in migrantov v Sloveniji, o dejstvih in ozadjih, ki pripomorejo k seznanjenosti občinstva ter k preseganju predsodkov in stereotipov. Sovražno naravnani in na predsodkih zasnovani prispevki škodujejo tudi razvoju kulturnega in gospodarskega potenciala in sodelovanja.

Država zagotavlja sofinanciranje kulturnih dejavnosti manjšinskih narodnih skupnosti v okviru ministrstva za kulturo, finančno podporo za informativno dejavnost italijanske, madžarske in romske narodne skupnosti namenja še Urad za narodnosti (Urad za narodnosti je iz tega naslova leta 2010 namenil RTV Slovenija za programe in programske vsebine, namenjene tem trem narodnim skupnostim, 1,442.368,00 evrov; glej tabelo 1). Predstavniki manjšinskih narodnih skupnosti iz nekdanje Jugoslavije priznavajo, da je bilo ministrstvo za kulturo prva državna ustanova, ki je začela namenjati sredstva za njihove kulturne dejavnosti v 90. letih prejšnjega stoletja, opozarjajo pa na majhen obseg sredstev glede na število članov teh skupnosti in na njihove kulturne potrebe. Takšen obseg sicer omogoča ohranjanje amaterskih kulturnih dejavnosti, vendar ne omogoča ustvarjanja večjih kulturnih stvaritev in profesionalnega delovanja v kulturi in medijih.

Obstaja potreba po ponovnem premisleku o programski ureditvi RTV Slovenija, ne le glede vključenosti manjšinskih narodnih skupnosti. Kaj naj RTV Slovenija dela in zakaj naj porabi denar? Glede tega bo treba doseči družbeni konsenz. Vključevanje novih narodnih skupnosti v programe in delovanje RTV Slovenija pa mora biti skupni projekt države (pristojnih državnih organov), RTV Slovenija in teh skupnosti.

Pri tem in tudi siceršnjem vključevanju novih narodnih skupnosti v sistem manjšinskega varstva se je možno opreti tudi na mednarodne dokumente s tega področja, ki so za Slovenijo zavezujoči, ker jih je ratificirala in so postali del njenega pravnega reda.

Tabela 1: Sofinanciranje programov RTV Slovenija za italijansko, madžarsko in romsko narodno skupnost v letu 2010 iz državnega proračuna preko Urada za narodnosti RS

Glasbene oddaje so bile vedno pomemben del programske sheme javne RTV. Poleg prenosov festivalov, oddaj slovenskih popevk in nekoliko poljudnejših karaok so se v desetih letih na televizijskih zaslonih odvile tudi številne (mladinsko usmerjene) domače glasbene oddaje, ki so temeljile na studijskih nastopih v živo, predvajanju novih videospotov, intervjujih z glasbeniki, komentarjih glasbenih kritikov in predstavljanju novih glasbenih žanrov. Kljub glasbenim kanalom na kabelski in satelitski televiziji, so gledalci glasbene oddaje na nacionalki dobro sprejeli, saj so v nasprotju z neskončnim nizanjem predvsem tujih, pa tudi domačih videospotov ponujale konceptualno vsebino, globlji uvid v aktualno glasbeno dogajanje v Sloveniji. V Sobotni noči smo si lahko ogledali koncert marsikatere glasbene skupine v živo, Roka rocka je omogočila predstavitev marsikatere novejše glasbene skupine in ji pomagala pri uveljavljanju na slovenski glasbeni sceni, z Videospotnicami se je povečala in izboljšala domača video produkcija glasbenih spotov. Med najbolj cenjene oddaje vsekakor sodita Izza odra, v kateri je Brane Rončel gostil vrhunske jazzovske glasbenike, in Aritmija s podaljškom Frekvence, ki je pokrivala predvsem domačo alternativno sceno, pa tudi izvajalce svetovnega formata. Te oddaje so razumljivo imele dokaj omejeno in specifično publiko, ki se je navzven pokazala kot nizek odstotek gledanosti, zaradi katere so jih kasneje tudi ukinili.

Zadnja tri leta smo tako lahko na nacionalni televiziji spremljali narodnozabavne oddaje v vseh mogočih različicah. Lahko smo gledali, kako so gledalci prepevali slovenske popevke, mlajše generacije so se lahko izobraževale o glasbenih žanrih v Muzikajeto, sodobno glasbeno ustvarjanje pa se je po odmerkih doziralo skozi različne mladinske oddaje. Čeprav je vsaka imela določene kvalitete glede na izbrano vsebino, je, gledano celostno, nacionalna televizija glasbeno nazadovala. V ospredju so bili posamezni promocijski nastopi, oddaje so postale tehnično in organizacijsko nezahtevne, glasbeni spekter pa se je občutno zožal – do letos, ko so se na nacionalki odločili, da na spored vrnejo Aritmijo in Izza odra, program pa razširijo še z dvema novima oddajama, Glasborola in Effe's inferno – Peklenski izbor.

Aritmija in Izza odra sta se na male zaslone vrnili, kot da nikoli nista izginili iz programa, z nespremenjeno vsebinsko in vizualno podobo. Ustvarjalci Aritmije so se nemudoma dobesedno zapodili v zgoščeno koncertno dogajanje. Oddajo so podaljšali za četrt ure, a je informacijsko tako izčrpavajoča, da deluje, kot da nikoli ni dovolj časa za vse, kar bi radi pokrili. Dogodkov in na njih vezanih žanrov je toliko, da dobiva oddaja vse bolj magazinski značaj, glasba pa ostaja v ozadju. Rončel pa se oklepa preteklosti, saj so žive nastope nadomestili arhivski posnetki. Z novima dvema oddajama naj bi na RTVS zajeli vso žanrsko pestrost slovenske t. i. »urbane« glasbene ustvarjalnosti. Ambiciozno zastavljena Glasborola se odvija zunaj studia, poteka v živo in skuša združevati domačo glasbeno lestvico in nastope, ki jih nato iz različnih vidikov ocenijo strokovni gostje, Peklenski izbor pa naj bi razširil glasbene meje še na zamejsko, italijansko območje. In namesto da bi se oddahnili in razveselili, da so odgovorni na nacionalni televiziji končno pokazali posluh do gledalcev in ugodili njihovim željam, se nikakor ne moremo znebiti občutka, da so se želeli le na hitro znebiti očitkov o zanemarjanju in žanrski omejenosti glasbenega televizijskega programa.

Ko je leta 2006 začel veljati novi Zakon o društvih, je skupaj s Sazasom, ki je izkoristil neurejena (avtorska) razmerja nemainstreamovskih glasbenih skupin, dobesedno pometel z lokalnimi dobro utrjenimi in leta delujočimi »mladinskimi« klubi. Delovanje društev je bilo čez noč ogroženo, saj nekatera niso bila niti med prejemniki programskih subvencij, tista, ki pa so sredstva prejela (in ponavadi ta še zdaleč ne pokrivajo niti tretjino programa), pa so jih lahko porabila le za program, medtem ko za infrastrukturo in tehnične potrebe denarja kratko malo ni bilo.

Škoda na mladinskem kulturnem področju je bila nepopisljiva, njene posledice pa dolgoročne. Na lokalni ravni so občine začele ustanavljati formalne mladinske centre, ki pa so se razvili samo v krajih, kjer klubske tradicije prej niso imeli. Pri tem so bili dokaj okorni. V mladinskih centrih so pogosto zaposlili osebe glede na favorizirano strankarsko pripadnost ali glede na prevladujočo uradno študentsko organizacijo, namesto da bi delovna mesta ponudili ljudem, ki so že leta skrbeli za program v klubih z dolgo tradicijo, poznali lokalno mladino, vedeli, kaj jih zanima, ki so bili razgledani poznavalci domače in tuje alternativne glasbene scene in povezani z drugimi podobnimi klubi po Sloveniji.

V enem letu je večina nekomercialnih glasbenih prizorišč zunaj prestolnice zamrla, programska ponudba preostalih lokalnih klubov je bila vidno okrnjena. V naslednjih letih so glasbeni ustvarjalci in konzumenti nekonvencionalnih in nepopularnih glasbenih zvrsti svoje zatočišče večinoma našli le na koncertih peščice glasbenih promotorjev, ki so menjavali prizorišča po vsej Ljubljani, najbolj zgoščeno pa na Metelkovi, v Rogu in KUD France Prešeren. Preživeli so s pomočjo visoke javne podpore in z lastno iznajdljivostjo, vendar pa se vse od takrat ves čas bojujejo – tudi med seboj – s takrat nastalim populističnim diskurzom definicije neprofitnosti.

V nastalem glasbenem vakuumu sta bili oddaji, kot sta Izza odra, predvsem pa Aritmija nekakšen most, povezovalec razpršenega glasbenega dogajanja in podpornik klubske scene. Po določenem času so klubi znova zaživeli, nastale so nove domače perspektivne alternativne skupine, ki so žanrsko začrtale nove smernice v domači glasbi.

A o teh dogodkih – z izjemo študentskih radiev ali v glasbenih insertih v oddajah Tranzistor ali Studio City – niso poročali skorajda nikjer. Ko je začel delovati CUK Kino Šiška, je postalo jasno, da na javni televiziji obstaja segment medijsko »nevidne« ali bolje, medijsko nepokrite glasbene realnosti. Z ukinitvijo »urbanih glasbenih oddaj« se je obstoječi glasbeni kanal informacij zaprl, na nacionalki so se oprli predvsem na odstotke gledanosti ter se osredotočili na zabavni program, ki naj bi po njihovem prepričanju povečal gledanost. Znotraj glasbenega programa naj bi imele to funkcijo oddaje z narodnozabavnim pridihom, ki pa pritegnejo predvsem starejše in nemestno gledalstvo. RTVS takšnega odnosa nima samo do glasbenih oddaj, ampak so težave v vsem kulturnem in mladinskem programu. Razen nekaj izjem ves čas nastajajo nove oddaje, ki so v enem letu ukinjene. Večina je bila kakovostnih, dinamičnih in aktualnih, znale so povezati trenutne tematike, zanimive za najstniško in starejšo publiko.

Eden od razlogov za (ponovno) umestitev t. i. urbanih glasbenih oddaj je verjetno tudi poskus javne televizije, da bi spet pritegnila mlajše generacije gledalcev. Po zadnjih podatkih je gledanost nadpovprečno visoka v starostni skupini nad petdeset let, mlajše generacije pa so se razporedile po komercialnih televizijah. A tudi mlajše generacije gledalcev postajajo vse bolj zahtevne. Pri vseh tehničnih zmogljivostih in glasbenih vsebinah, ki jih ponujajo tuji glasbeni programi, mladi ne izgubljajo časa; če jih oddaja vsebinsko in vizualno ne pritegne, je težko, da si jo bodo še kdaj ogledali.

Pri spremljanju programske ponudbe prvega in drugega programa RTVS v zadnjem letu gledalec kmalu dobi občutek, da nacionalka poskuša uvesti spremembe, a nima jasnega koncepta, kako bi to naredila. Tako smo priča raznim eksperimentom, ko dobro sprejete in cenjene oddaje premikajo v nove, manj gledljive termine, skušajo posnemati komercialne programe in ves čas nekoliko »bezljajo«. To se vidi tudi pri novih glasbenih oddajah. Idejni koncept obeh ima vsekakor potencial, vendar pa je pri njuni izvedbi potreben tehtnejši premislek o namenu oddaje, izboru glasbenih gostov, o ocenjevalcih in voditeljih ter njeni tehnični izvedljivosti. Nacionalna televizija bi se predvsem morala znebiti dveh prevladujočih klišejev: prvi je ta, da oddaje vodijo osebe, ki so že uveljavljene v kulturi, glasbi ali estradi. Znan voditelj še ne pomeni kakovostne oddaje in mnogokrat se nekdo, ki je dober na svojem področju, kot povezovalec oddaje ne izkaže najbolje. Včasih je veliko bolje, da se pojavi nov, svež obraz, z novo energijo in idejami ter se razvija skupaj z oddajo. In dalje, otresti bi se morala miselnosti everything goes – torej ideje, da bosta gledalec in poslušalec sprejela vse, kar mu bodo ponudili. Snovalci oddaj morajo imeti kompetence na zahtevanem področju, biti poznavalci domačega glasbenega ustvarjanja in odprti za novosti. Tudi tu niso dovolj le znana imena gostujočih izvajalcev, vabila preverjenim glasbenikom; treba je poiskati nove glasbenike in tokove, pri tem pa prepoznati kvalitetno izvedbo.

Druga velika težava pa je v dokaj neodgovorni terminski postavitvi oddaj. Že štirinajstdnevna ponedeljkova menjava Aritmije in Peklenskega izbora je nekoliko moteča, skorajda nedopustno pa je, da kdaj kako oddajo za kak teden ukinejo. To se je že zgodilo v primeru Aritmije in Glasborole. Na tak način ni nobene možnosti, da bi si te oddaje zagotovile stalno publiko in se dolgoročno usidrale v redni programski shemi. Kot da bi le oddajali pilotske verzije in jih šele testirali na gledalcih.

Merjenje gledanosti v marcu je pokazalo, da imajo urbane glasbene oddaje dva do triodstotno gledanost. Na prvi pogled je videti, kot da so bili vsi protesti ob ukinitvi pretirani in odveč. Pri vseh vsebinskih, tehničnih in terminskih spodrsljajih se lahko zgodi, da bo gledanost takšna tudi ostala. Hkrati so te oddaje namenjene specifični publiki in če si bodo snovalci oddaj prizadevali za kakovostno in kompetentno vsebino, se bo gledanost ohranila in celo nekoliko povečala, vendar pa to se ne bo nikoli odrazilo v visokih odstotkih. Tudi program, ki je namenjen interesom manjšinske publike, je lahko kakovostno oblikovan na način, da bo pritegnil tudi splošno občinstvo. A tudi to je neke vrste prednost; RTVS bi se morala usmeriti k ustvarjanju oddaj, ki kvalitetno in inovativno pokrivajo vsebine, ki jih komercialne televizije zaradi odvisnosti od gledalcev in oglaševalcev nikoli ne bodo.

Glasborola je zastavljena dokaj široko, saj pokriva nekaj med napol komercialno in napol alternativno glasbo izključno domačih izvajalcev. Cilja na nedefinirano mlajšo publiko, znotraj katere se bo vedno našel določen segment, ki bo z zanimanjem spremljal posamezne oddaje. Medtem pa Peklenski izbor dobiva izrazito negativne kritike tako s strani gledalcev kot glasbenih kritikov in kolumnistov. Koncept dvojezične glasbene oddaje z simultanim prevajanjem ni napačen in če bi ostal v domeni TV Koper-Capodistria, bi bil veliko bolje sprejet. Na območju, kjer se dvojezičnost vsakodnevno uporablja, je takšna glasbena oddaja kvečjemu prednost. A to ne velja za preostalo Slovenijo – celostno gledano; razen zlatega obdobja popevke San Rema, slovenska in italijanska glasba živita vsaka svoje življenje. Če pa bi že želeli glasbeno povezovati narode med seboj, so slovenskim poslušalcem veliko bližje melodije nekdanjih republik, od turbofolka in balkanskega popa do raznih alternativnih YU-koncertnih glasbenih ciklov.

Ravno tako bi bilo bolje, da Effejevegamota »če je glasba šla k vragu, kaj vse se nabira v peklu« ne bi vzeli tako dobesedno, saj ga ne tehnično ne scensko tudi v koprodukciji očitno niso sposobni izpeljati. Oddaja bi imela veliko večji učinek, če bi se odvijala v sodobnem scenskem okolju in ne v »peklu«. Slednjega že povprečen poslušalec glasbe prej poveže z določenim subkulturnim glasbenim žanrom in ne s splošnim pop rockom, zvočni efekti so preglasni in umeščeni brez občutka, voditeljeva monotonost pa v močnem nasprotju z »vražjim«okoljem. Predstavitveno besedilo na spletni strani nacionalke obljublja vrhunsko vsebinsko zastavljeno in tehnično izvedeno oddajo, hkrati pa je izdelek na ravni amaterizma, kakršnega smo vajeni in ga toleriramo na programih lokalnih televizij. Danes ne moreš ponuditi oddaje, ki močno spominja na produkcijo iz osemdesetih let, in pričakovati, da jo bodo gledalci kar sprejeli. To velja tudi za tiste, ki gojijo simpatije do javne televizije in ki se zavedajo njenih tehničnih omejitev. Če pa je izvedba pod nivojem, bodo kratko malo zamenjali kanal.

Javna televizija je z vrnitvijo »urbanih« glasbenih oddaj vsekakor naredila pozitiven premik v programski glasbeni shemi. Za začetek bi bilo verjetno bolje, da bi na program vrnila tiste oddaje, ki so jih gledalci v preteklosti sprejeli in ob ukinitvi pogrešali ter se šele čez čas malo bolj premišljeno odločila za nove koncepte. Sploh pri oddajah, ki pokrivajo bolj široko, splošno glasbeno področje. Odnos »želeli ste dve, damo vam štiri« se lahko izkaže za preveč ambicioznega. Brez kompetentnih ustvarjalcev in gostov se namreč lahko hitro zgodi, da nekatere od glasbenih oddaj tako, kot so se pojavile, tudi hitro poniknejo in se znajdejo na dolgem spisku oddaj enodnevnic, ki so mašile programsko shemo. Naj gre za eksperiment ali spodrsljaj, brez kontinuitete, temelječe na trdni vsebinski zasnovi, si s takšnim odnosom javna televizija naredi več škode, pri gledalcih izgublja ugled, vsak poskus »remonta« pa je težji in dolgotrajnejši. Včasih manj res pomeni več.

Gledanje prvega programa TV Slovenija (TVS1) je mučno, še zlasti za oči, ki so jih v zadnjih petih letih razvadile televizijske vsebine, ki jih ponujata evropska nacionalna televizijska servisa v angleščini BBC in RTE. Dodatno zmedo neti banalen poskus in presenetljiva odrešitev: le poslušati program TVS1 pa ni mučno! Še več. Pogostokrat to početje navduši. Kakovosten jezik, naracija, oblike pripovednih sklopov dokazujejo, da program oblikujejo pametni, nadarjeni, učeni, ustvarjalni in prijazni ter pismeni ljudje.

Še vedno pa je velika večina videnega (in delno tudi slišanega) neestetska brozga, vključno z glasbeno opremo, glasbenimi vmesnicami, ločnicami, skiti, uvodniki in podobnim. Najbolj nemogoča pa je grafična oprema, ki s sodobnim grafičnim oblikovanjem, kaj šele s trendi v tej disciplini, nima prav nikakršne povezave. V zadnjih letih se je nekaj malega na bolje spreobrnilo v scenografiji ali pri scenografijah, kot po pravilu pa je skrajno kritična kostumografija. Slabo oblečenih nastopajočih se kratko malo ne (z)more razumeti, dojemati in sprejemati resno.

Pred časom sem celo premišljeval, da je za poraznost posnetega dela splošne vizualne ponudbe TVS nemara lahko kriva tudi zelo dnevno in sezonsko uravnovešena svetloba, ki pada na južne obronke vzhodnega dela Alp. V Britaniji in na Irskem vremenska nestanovitnost pogojuje dramatične svetlobne kontraste, ki jih snemalci ali fotografi lahko s pridom izkoriščajo, in to skozi vse leto. Toda to razmišljanje se mi zdi le nekolikanj posiljeno, a ga kljub temu ne izvzemam iz nabora pogojno resnih. Lahko da le potrjuje obup.

Velik problem za vsako nacionalno televizijsko hišo nastopi ob vprašanju, »kaj bodo rekli sosedje?« V skoraj vsakem slovenskem družbenem mikrosistemu, to je v notranjosti in okolici škatlaste družinske hiše z dvokapnico, je na to vprašanje zelo natančno in zelo hitro odgovorjeno. V večjem sistemu pa na žalost odgovora ni. Vprašanje se porodi, toda tistega pristojnega za odgovor kratko malo ni, saj ne obstaja.

Če nacionalna televizija s komercialnimi ne tekmuje ali ne želi tekmovati za deleže gledanosti, mora to surovo tekmovanje vzpostaviti pod lastno streho. Zminimalizirati mora lastno produkcijo in proizvodnjo oddaj ali programskih kosov zaupati zunanjim producentom. Politična in posledično tržna kultura je najbrž v tem stoletju že na stopnji, ko koruptivnost, nepotizem in sorodne pojave v pretres nemara že lahko zaupamo neodvisnim razsodnikom.

Ne vem, kaj ob tako alarmantno ponesrečeni vizualni podobi programa gleda oziroma vidi programski direktor, njegovi pomočniki ali svetovalci, pa tudi ne, kaj zaposluje oči urednikov uredništev in njihovih pomočnikov. Si pa upam trditi, da vsa ta struktura potrebuje nekoga, ki bo imenovan za kreativnega direktorja in bo – spodbujal kreativnost.

Vse zgoraj omenjene naj bi – pa tudi vrh piramide, če je na njem po kakršnemkoli naključju tv-fob (po vzoru legendarnega Williama Haleyja[1]) – nagovarjal in jih usmerjal k boljšemu, lepšemu, bolj estetsko dodelanemu končnemu cilju. Najprej na ravni programskih sklopov ter nato še na ravni celostnega, dnevnega programskega dramaturškega loka. Prav tako bi moral kreativni direktor nadzorovati doslednosti okrog odmerjenih terminskih slotov ali časovne programske mreže ter prevzeti odgovornost za to, da prehodi med posameznimi oddajami gledalca ne odvračajo, temveč privlačijo. In za nameček bi profilirani televizijec na tem položaju moral poskrbeti, da se vse programske fuge ali že omenjane vmesnice, uvodniki, napovedniki ipd. obnavljajo, reinvenitirajo, posodabljajo, in to v čim hitrejšem tempu (ali vsaj na pol leta).

Nacionalna televizija brez fanatičnega televizijskega gledalca, ki bi bil hkrati svetovljan in razgledan, še zlasti v arhitekturi ter glasbeni in likovni umetnosti, obenem pa bi bil vešč uporabe zadnjih tehnoloških izumov, v vrhu vodstvene strukture ne more nikamor drugam kot le na smetišče zgodovine. In tak profil vodje bi moral tvorno sodelovati s programskim direktorjem – ki pa bi bil potemtakem dopustno lahko le literat.

BBC-jev kreativni direktor je od leta 2004 Alan Yentob, še vedno zelo dejaven avtor televizijskih dokumentarcev. Zadnji konci bogatega televizijskega opusa zdaj 64-letnega ustvarjalca in strokovnjaka med drugimi zajemajo polemični feljton o padcu priljubljenosti rokovske glasbe, čisto zadnje Yentobovo delo pa je bila poglobljena televizijska biografija Leva Tolstoja.

Torej, kdo je pa pri TV Slovenija kreativni? Ga ni. Kdo pa je kreativen? Nikomur tak sploh ni treba biti.

Dva primera. Ob poročanju o volitvah po svetu se mašinerija informativnega programa TVS vselej najbolj veseli dinamičnih in raznobarvnih grafikonov, ki jih z navdušenjem povzame. Zakaj? Kratko malo zato, ker so tudi najslabši tuji veliko boljši od vse doma pridelane grafične opreme.

Drugič, konkurenčna prednost nacionalne televizije je razpredena dopisniška mreža. Poročanja s krajev ali vsaj iz prestolnic nekaterih držav, v katerih se dogodijo ali dogajajo svetovno odmevni dogodki, bi vidno vselej lahko zelo domiselno nadgradili. Še zlasti v primerih hitrih poročanj, ko je prispele razpoložljive slike (še vedno) sorazmerno malo. Kako? S preprostim političnim zemljevidom z oznako obravnavane lokacije.