Lepo je biti preprost: stereotipne reprezentacije razreda v situacijskih komedijah Lepo je biti sosed je ena prvih zares uspešnih družinskih situacijskih komedij na slovenskih komercialnih televizijah tudi zaradi specifičnega okvirjanja delavskega razreda – Gre za problematično reprezentiranje posameznih skupin, še bolj problematično je, da se ob seriji najbolj zabavajo ravno najbolj negativno reprezentirane skupine Ob vseh vprašanjih, povezanih z estetiko in drugimi produkcijskimi vidiki, ki se kritiku zastavljajo ob situacijskih komedijah domače produkcije, vprašanje reprezentacije razredov morda ni ravno v ospredju. Vendar še zdaleč ni nepomembno, kako so posamezni razredi in razredne razlike upodobljene na televiziji, četudi gre za zabavni program. V popularni kulturni namreč pogosto prihaja do potlačitve razreda, kot v prejšnji številki Medijske preže ugotavlja Trdina (2010), odsotnost koncepta razreda v javni govorici, med drugim tudi v popularni kulturi, pa »zamolčuje strukturne pogoje posameznikovega obstoja in tako preprečuje uvideti, kako razred strukturira življenja«. (prav tam)
Ker televizijski zabavni program nasploh ni deležen pretirane pozornosti v povezavi s klasičnimi sociološkimi temami, se v tem besedilu pri analizi reprezentacij razreda osredotočamo na ta zapostavljen, a kot bomo skušali pokazati, za konstrukcijo dojemanja razrednih razlik zelo pomemben segment. Kendall trdi, da ima način, na katerega je razred medijsko okvirjen, pomembno vlogo pri dojemanju neenakosti pri gledalcih. Kot pojasnjuje na primeru srednjega razreda, se večina ljudi v ZDA tudi zaradi medijskih reprezentacij srednjega razreda kot kategorije, s katero se lahko večina identificira, umešča v srednji razred, čeprav je statistično nemogoče, da bi bili vsi del srednjega razreda (Kendall 2005: 2). V analizi se bomo osredotočili na televizijski zabavni program oziroma še ožje na žanr situacijske komedije, po našem mnenju ključen televizijski žanr, ko govorimo o reprezentacijah razreda. Situacijska komedija še posebej deluje kot mesto »pogajanja o kulturnih spremembah in razlikah« (Neale in Krutnik 1990: 237) oziroma, kot temu pravi Coleman (2000: 4), »humor v situacijski komediji je odvisen od in je hkrati odgovor na vprašanja in probleme iz družbene strukture«. Situacijska komedija se mora torej, če hoče biti uspešna, venomer prilagajati obstoječim družbenim odnosom, hkrati pa jih hkrati utrjuje oziroma lahko ima v posameznih primerih subverzivno funkcijo. Jhally in Lewis (1992: 143), avtorja ene prvih raziskav občinstva situacijske komedije, opozarjata, da se diskusije o televizijskem vplivu preveč omejujejo na učinke seksualnosti in nasilja, premalo pa se ukvarjajo z vprašanjem, kakšna stališča kultivira »normalna«, vsakdanja televizija, katere primer je situacijska komedija. Situacijska komedija je, gledano z vidika javnih diskurzov o razredu, eden ključnih televizijskih žanrov tako zaradi svoje popularnosti kot tudi njene zgodovine in same forme. Za naše naslovno vprašanje je še bolj pomembno, da je situacijska komedija skozi vso svojo zgodovino na različne načine tematizirala razred in pomembno prispevala k njegovi prevladujoči družbeni konstrukciji. Pod drobnogled bomo vzeli peto sezono trenutno najbolj gledane situacijske komedije pri nas, Lepo je biti sosed (v nadaljevanju LBS)[1], ki se osredotoča na dva para oziroma družini delavskega razreda, zato nas bodo še posebej zanimale reprezentacije delavskega razreda. Trdili bomo, da velik del popularnosti omenjene serije izhaja ravno iz specifične reprezentacije delavskega razreda, vendar bi radi še pred analizo na kratko predstavili, kako je bil v situacijskih komedijah razred reprezentiran skozi čas. Razred v situacijski komediji skozi čas
V želji, da bi pritegnile ameriški srednji sloj, so televizijske mreže nadaljevale s produkcijo situacijskih komedij, ki so se že pred tem uveljavile na radiu. Scena je bila v prvih letih vedno ista – dom srečne, bele družine srednjega sloja, v kateri se ukvarjajo s problemi, ki jih je mogoče rešiti do konca oddaje. Butsch ugotavlja, da so reprezentacije razreda v situacijskih komedijah v zadnjih šestih desetletjih presenetljivo konsistentne. Televizijske situacijske komedije so nadaljevale tradicijo predstavljanja skupin z nižjim statusom kot inferiornih. V situacijskih komedijah, ki portretirajo delavski razred, od 50. let dalje je moški bolj ali manj predstavljen kot burkež, neumen, nekompetenten, nezrel (Butsch 2008: 112). Kendall (2005: 160) temu pravi karikaturno okvirjanje delavskega razreda, ki je v medijih tudi najbolj pogosto. Na drugi strani so očetje iz srednjega razreda, izpostavlja Butsch (2008: 117), bolj kot običajno ljubeči in uspešni, s čimer so še poudarjene razlike od moških delavskega razreda. V teh serijah glamurozni, prestižni poklici prevladujejo pred vsakdanjimi, na primer zvezdniki pred igralci s težavami, zdravniki pred sestrami, odvetniki pred računovodji; znotraj danega poklica so junaki uspešni ali mladi z veliko obeti. Takšen poklicni uspeh potrjuje njihovo moškost, s čimer se še utrjuje njihov razredni status (prav tam). Najbolj znan primer takšne serije je Cosby Show[2], ki je z diskurzom ameriškega sna in udobno blaginjo, poosebljeno pri Huxtablovih, kot pravita Jhally in Lewis (1992: 142), uspešno zapeljala gledalce. Lepo je biti sosed
Lepo je biti sosed (LBS) je ena prvih[3] zares uspešnih družinskih situacijskih komedij na slovenskih komercialnih televizijah; trdimo, da tudi zaradi specifičnega okvirjanja delavskega razreda. Doslej so sicer prevladovale komedije, osredotočene na dogajanje v delovnem okolju, kot denimo TV dober dan in Naša mala klinika. Serija razen dolžine ustreza žanrskim značilnostim situacije komedije: omejen nabor likov, v eni epizodi rešljiv zaplet, nasnet smeh občinstva ... Podobno kot ostale komedije domače produkcije serija nekoliko izstopa pri dolžini samih epizod, saj so namesto 25-minutne skoraj 45-minutne, skupaj z oglasnimi bloki torej dovolj za zapolnitev ene ure programa. Dogajanje v seriji je osredotočeno na družini Špeh in Sagadin in njuni sosednji stanovanji v bloku, občasno pa se prizorišče preseli v klet, polno orodja in z obveznim koledarjem s slečeno žensko na sredini kadra (pri tem je razgaljena slika deloma zakrita s kapo, obešeno na sredini koledarja), oziroma v lokal Vunder bar. Oprema v stanovanju je preprosta, prevladujejo izdelki iz TV-prodaje. Čeprav so osrednji liki štirje, Beno in Branka (Žuža) Sagadin ter Ivo in Silvika Špeh, je glavni lik, ki je v ospredju skoraj vseh zgodb in zapletov, vseeno Beno[4], arhetip burkeža iz delavskega razreda. V kombinaciji z ostalimi liki je na las podoben Fredu Flintstonu iz istoimenske risane serije, paradigmatičnem primeru, ko govorimo o »karikaturnem okvirjanju« delavskega razreda. Beno, skoraj v vsaki epizodi vsaj en del večera oblečen samo v spodnjo majico, je nacionalist in seksist, pije pivo Patriot, ne mara Hrvatov in Romov: Beno: Žuža, ka si ti ja nor. Saj ne morš verjet. Spodaj pred blokom sem srečal enega cigoja. Ilustracija: Prizor iz Druge epizode pete sezone Stereotipna reprezentacija njegovega lika kot burkeža, infantilneža in neotesanca pride najbolj do izraza, če ga primerjamo z likom iz družinske komedije Moji, tvoji, najini, ki jo trenutno predvaja nacionalka. To je serija, ki sicer prav tako izrazito stereotipno prikazuje družino srednjega razreda in reproducira večino mitov, povezanih z njim. Glavna lika sta Blaž, direktor manjšega podjetja v krizi, in Polona, arhitekta, oba imata po dva otroka iz prejšnjega zakona, peti otrok pa je njun. Sta klasične primer »super staršev«, kot Butsch (2008) imenuje prevladujoče reprezentacije staršev srednjega razreda v situacijskih komedijah. Čeprav sta Beno in Žuža brezposelna, o sami materialni situaciji oziroma njunem gmotnem položaju razen v redkih situacijah ne razpravljata neposredno. Razlike so premeščene predvsem na spol in seksualnost. Beno je sicer ženskar, vendar se njegova demaskulinizacija kaže predvsem v odnosu do žene, ki ji je v vseh vidikih podrejen, predvsem intelektualno. Beno: Pa dobro no, saj sem bil na dela borzi. Njegova intelektualna inferiornost se kaže med drugim tudi v tem, da skoraj vsako bolj zapleteno besedo izgovori napačno. Walsh in drugi (2008: 124) pravijo temu reprezentacija parov »lepotica in zver«, značilna pa je predvsem za pare iz delavskega razreda v sodobnem sitcomu. Kot ugotavljata, cela vrsta situacijskih komedij upodablja inteligentne, duhovite in privlačne žene, poročene z nesposobnimi, predebelimi in nezrelimi moškimi. Beno je sicer suh, ostalim kriterijem pa več kot ustreza. Tekstualna struktura teh šovov, njihov humor im mit o »lepotici in zveri« delujejo skupaj pri »spodbujanju gledalcev, da sprejmejo patriarhat kot naravno moško značilnosti, seksizem pa je trivializiran kot stvar posmeha«. (Walsh in drugi 2008: 124). Poglejmo tipičen Benov seksističen komentar iz prvega dela pete sezone: Beno: Kaj si ja nor. Ovi je imel prek tisoč bab pa niti enega aidsa ni fasal. Ivo, poslušaj to. Ovi Miki Jager, ka si ja nor, kolko bab je mel, mislim, jih še vedno ma. Pa kolk gnara ma. Pa je jager, tak kot jaz. Pomemben del Benove identitete je nogomet. Kot ugotavlja tudi Aronowitz (1992: 199), je identiteta moških delavskega razreda pogosto prestavljena na druge, družbeno bolj mobilne poklice, kot so policisti, nogometni igralci in druga mesta, kjer so tradicionalne moške vloge vseprisotne. Družini živita v stanovanjskem bloku na Ulici Srečka Katanca 2[5], Beno se včasih oblači v nogometne drese, celo osnovno šolo je treniral nogomet in pogosto uporablja nogometno (seksistične) prispodobe kot denimo v zadnjem delu pete sezone, ko se Ana Marija ob novici, da je noseča, ukvarja z vprašanjem, kdo je oče: Ana Marija: Trije so. Drugi preostanek identitete delavskega razreda v seriji je povezan z barom, drugim najpomembnejšim krajem dogajanja. Bar Vunder bar je pričakovano večinoma rezerviran samo za moške in prsato natakarico. Sklep
Situacijska komedija torej pomembno prispeva h konstrukciji družbene realnosti o razredni strukturi družbe, predvsem z miti in negativnimi stereotipi o delavskem razredu pa vzpostavlja njegovo inferiornost v primerjavi s srednjim razredom. Tako se ustvarja »superiorna pozicija zgornjega srednjega in višjih razredov kot upravičenih do privilegiranega položaja v stratifikacijskem sistemu«. (Kendall 2005: 2–3) Aronowitz (1992: 198) ugotavlja, da že od zgodnjih šestdesetih dalje delavski liki na televiziji in v medijih na splošno postanejo predmet »liberalnega zaničevanja, saj so prikazani kot rasisti, seksisti in politično ter družbeno konservativni«. Vendar pa je ugotavljanje, da gre za problematično reprezentiranje posameznih skupin, le prvi korak. Še bolj problematično je, da se ob seriji najbolj zabavajo ravno najbolj negativno reprezentirane skupine. Rezultati raziskave (Luthar 2011) namreč kažejo, da je LBS všeč oziroma zelo všeč predvsem gledalcem z osnovnošolsko in srednjo poklicno izobrazbo, že od splošne srednješolske izobrazbe pa se trend obrne. Če je LBS všeč oziroma zelo všeč 56 odstotkom polnoletnih gledalcev z osnovnošolsko izobrazbo in 38 odstotkom gledalcev s poklicno srednjo šolo, je ta odstotek le še 17 pri višje in visokošolsko izobraženih. Z Morleyjem (2009: 492) se moramo torej vprašati, kako strukturni položaji gledalcev, vključno z razredom, postavljajo meje pridobivanju različnih kulturnih kodov, ki bi sistematično in na različne načine vplivali na proces razkodiranja. Literatura
Aronowitz, Stanley (1992): The Politics of Identity: Class, Culture, Social Movements. London: Routledge.Butsch, Richard (2008): Five Decades and Three Hundred Sitcoms about Class and Gender. V G. R. Edgerton in B. G. Rose (ur.) Thinking Outside the Box: A Contemporary Television Genre Reader, 111–135. Kentucky: The University Press of Kentucky. Coleman, Robin R. Means (2000): African American Viewers and the Black Situation Comedy: Situating Racial Humor. New York: Garland Publishing. Jhally, Sut in Justin Lewis (1992): Enlightened Racism: The Cosby Show, Audiences, and the Myth of the American Dream. Boulder: Westview Press. Kendall, Diana (2005): Framing Class: Media Representations of Wealth ans Powerty in America. Lanham: Rowman and Littlefield. Luthar, Breda (2011): Projekt Medijska potrošnja, razred in kulturna stratifikacija: Sumarnik raziskave. Ljubljana: FDV. Mayerle, Judine (1991): Roseanne – How Did You Get Inside My House? A Case Study of a Hit Blue-Collar Situation Comedy. Journal of popular culture 24 (4): 71–88. Morley, David (2009): Mediated class-ifications: Representations of class and culture in contemporary British television. European journal of cultural studies 12 (4): 487–508. Neale, Steve in Frank Krutnik (1990): Popular Film and Television Comedy. London: Routledge. Trdina, Andreja (2010): Spet doma: zamolčevanje razrednih razlik v konstrukciji slovenske običajnosti. Medijska preža 38: 34–35. Walsh, Kimberly R., Fürsich, Elfriede in Bonnie S. Jefferson (2008): Beauty and the Patriarchal Beast: Gender Role Portrayals in Sitcoms Featuring Mismatched Couples. Journal of Popular Film and Television 36 (3): 123–132. Situacijska komedija z miti in negativnimi stereotipi o delavskem razredu vzpostavlja njegovo inferiornost v primerjavi s srednjim razredom.
1 Serijo od leta 2008 producira in predvaja komercialna televizijska postaja POP TV, režira pa Ven Jemeršič. Ideja za serijo in scenariji za prve tri sezone sicer prihajajo iz slovaške komercialne televizije, četrta in peta sezona pa sta bili posneti po izvirnih scenarijih. 2 Zanimiva je navedba J. Mayerle (1991: 71), da sta leta 1983 producenta Carsey in Werner ob snovanju likov za serijo zavrnila idejo Billa Cosbyja, da bi upodabljal hišnika, njegova žena pa bi bila gradbena delavka. Kot vemo, sta prevzela vlogi zdravnika/porodničarja in odvetnice s petimi otroki. 3 Pred tem je bila sicer v letih 2002–2004 relativno uspešna serija Pod eno streho, vendar ni dosegla gledanosti LBS. 4 Uradni opis njegovega lika na DVD-ju pete sezone: »Beno je lovec – tu in tam –, večinoma pa oskrbnik lovske hiše. Zato mora včasih ob čudnih urah od doma. Rad ima ženske, kar zelo skriva pred svojo Branko, ki jo ljubkovalno kliče Žuža. Sicer jo ima rad, samo to je tako, kot da bi ves čas enega in istega jelena streljal, ta pa bi vedno znova oživel. Svoje ženičke sicer še nikoli ni preveral, vendar se svojemu najboljšemu sosedu in prijatelju Ivu hvali, da jo je. Je bolj lene narave in ima vse rad tako, kot je. Televizija je njegova religija. Pa dobra 'papica' in pivo Patriot. Je dobrodušen in vedno pripravljen pomagati, samo če ni prenaporno.« 5 V epizodi, v kateri razmišlja o kandidaturi za predsednika krajevne skupnosti, kot pomembno točko svojega programa vključi preimenovanje ulice v Ulico Matjaža Keka, trenutnega selektorja nogometne reprezentance. Reprezentacije norosti: Privabljanje gledalcev z omalovaževanjem podobe ljudi, potisnjenih na rob V novodobnih razvedrilnih žanrih, kakršen je resničnostni šov Slovenski dvor, ki se je predvajal na Pink TV, zasledimo prikazovanje norosti na netočen, trivialen, populističen in žaljiv način. Reprezentacije norosti v medijih so za zagovornike skrb zbujajoče v primerih, ko se le-ta prikazuje oziroma portretira na netočen, trivialen, populističen in žaljiv način. V novodobnih razvedrilnih žanrih, kot je na primer resničnostni šov Slovenski dvor, ki se je marca in aprila 2011 predvajal na Pink TV, je bilo zaslediti upodabljanje oseb v psihiatrični bolnišnici na izjemno diskriminatoren način. V predstavi so štirje mladi ljudje, ki sedijo v polkrogu na oddelku psihiatrične bolnišnice in odgovarjajo na vprašanja dekleta oziroma dvorskega norčka Nane.[1] S postavljanjem preprostih in otroških vprašanj ter nepravilnih odgovorov nanje nepravilno enačijo težave v duševnem zdravju z nezmožnostjo logičnega sklepanja ali razumevanja, s slaboumnostjo. Ob tem tudi izvajajo nenavadne nekontrolirane, neobvladljive ali sunkovite telesne gibe, obrazno mimiko imajo popačeno, krožijo z očmi in usti ipd. Da bi bilo vse skupaj še bolj dramatično, na postavljena vprašanja odgovarjajo s težavami, težko jih je razumeti, stavki so neartikulirani, jecljajo ali se brez razloga krohotajo, smejijo. Komunikacija med njimi poteka sicer na pristen način, medsebojno se razumejo in podpirajo. To je dobro, a na ta način krepijo predsodke, ki v družbi do oseb z duševno motnjo že obstajajo. In sicer, da gre za posebno skupino prebivalstva, ki spada v neki drugi, oddaljeni svet, kjer je prisoten drugačen način razmišljanja, čustvovanja in dojemanja realnosti. Zloraba lika dvorskega norčka
Težave v duševnem zdravju ne gre enačiti s slaboumnostjo, saj je ravno nasprotno – posamezniki s težavami v duševnem zdravju so lahko tudi nadpovprečno inteligentni ali izjemno uspešni in ustvarjalni. Ravno tako ne dokazovati obstoja težav v duševnem zdravju z nenavadnimi vizualnimi podobami. S tovrstnimi upodabljanjem se namreč skuša prikazati, da je norost mogoče ugotoviti na osnovi človekovih telesnih gibov, torej z vizualnimi reprezentacijami doseči učinek resničnega dokaza mentalnega in fizičnega stanja človeka. Naslednji očitek in kritika temu šovu pa gre njihovi zlorabi lika dvorskega norčka. V zgodovini norosti je namreč dvorski norček obstajal in imel pozitivno vlogo. Še več, bil je vključen v dvorsko življenje in imel mandat od kralja, da sme biti norčav, šaljiv in direkten. Da sme govoriti o temah, ki so sicer prepovedane, da sme opozarjati na nepravilnosti in biti ogledalo kralju in ostalim dvorjanom. V času renesanse gre tudi za zgodovinsko obdobje, ko se norosti dodeli »družbeni status« – je vključena v družbo, ima vesel obraz, ki ga srečamo v liku Pavlihe, Poldrugega Martina, v karnevalskih norčijah. Bila je tema praznovanja, karnevala, ko ljudje izvolijo norega škofa, ko sluga postane gospodar in obratno (Flaker 1998: 89–90). Da je dvorski norček del tega obdobja, se sicer lahko poučimo iz koncepta resničnostnega šova, ki ga je mogoče prebrati iz njihove spletne strani. Vendar dvorski norček Nana z opisano predstavo poveže svoj lik z netočnimi in škodljivi prepričanji o ljudeh, ki so ovirani zaradi težav v duševnem zdravju. Amaterski, a žaljiv utrinek
Četudi se zavedamo, da gre pri tej predstavi za skrajno amaterski utrinek udeležencev šova in ga kot takšnega težko resno obravnavamo, ga tudi kritično vrednotimo; nujno je opozoriti, da imajo tudi resničnosti šovi in njihovi tovrstni razvedrilni vložki učinek na javnost! V tem kontekstu so udeleženci šova »šolski«, a žalosten in skrb zbujajoč primer ponotranjenih predstav, prepričanj in predsodkov laične javnosti o ljudeh, ki trpijo zaradi dolgotrajnih težav v duševnem zdravju in se zdravijo v psihiatrični bolnišnici. Predsodki so zakoreninjena prepričanja, ki jih tudi v naši družbi težko odpravljamo; še toliko težje, ker jih mediji s tovrstnimi reprezentacijami ohranjajo, krepijo in reproducirajo. Vse kaže, da tudi Pink TV konkurira na trgu resničnostnih šovov, ki se na slovenskih televizijah predvajajo že nekaj časa. Da bi bili zanimivi, morda tudi drugačni in v trendu, morajo skrbeti za gledanost, privabljanje gledalcev, opozarjati nase, tudi če je treba omalovaževati podobo ljudi, ki je zaradi različnih družbenih mehanizmov že na rob potisnjena skupina prebivalstva. Težave v duševnem zdravju se dokazano in pogosto portretirajo v razvedrilnih, lahkotnih, komičnih in sproščujočih medijskih zvrsteh na način, ki je žaljiv in diskriminatoren do ljudi, ki jo imajo (na primer skeč Joc in Joc v oddaji A si ti tudi not padu). V njih se posameznike s tovrstnimi oviranostmi najpogosteje enači z nenavadnim zunanjim videzom in bizarnim vedenjem, z duševno prizadetostjo, nezmožnostjo čustvene bližine, nenavadnimi in nevsakdanjimi dejanji, s sprevrženimi spolnimi praksami, z nasiljem in nevarnostjo za druge in z nezmožnostjo empatije in vzpostavljanja odnosov, kot tudi z nezanesljivostjo in s kaznivimi ter kriminalnimi dejanji.
1 Dostopno na www.tvpink.si/dvor/index.php?stran=novice&novica=101d, (12. 4. 2011).
Čakajoč na »pravega«: reprezentacija samskih žensk v reviji Cosmopolitan Analizirana besedila, ki eksplicitno govorijo o samskih ženskah, se večinoma ukvarjajo z identiteto samskih žensk le v povezavi s spolnostjo in razmerji. Kljub svoji navidezni aktivnosti, »delanju na sebi«, so ženske še vedno konstruirane kot pasivne – čakajo na (pravega) moškega, ki bo podelil smisel njihovemu življenju. Samostojno samsko življenje je postalo za mnoge ženske realna možnost šele v zadnjih desetletjih. K temu so pripomogli številni dejavniki: razvoj socialne države, urbanizacija, reforme izobraževalnega sistema in zaposlitvenih politik, globalizacija, spremembe na trgu dela itd. Prav tako sta se spremenila vloga in značaj institucij: te so v postmoderni družbi postale veliko bolj refleksivne in usmerjene k »življenjskim politikam« (Giddens 2000). Čeprav so posameznice in posamezniki zaradi procesa »institucionalne individualizacije« (Beck in Beck-Gernsheim 2001) veliko bolj kot v preteklosti prisiljeni svobodno izbirati, te izbire nikoli niso zgolj osebne, temveč vedno kažejo tudi na ponotranjene strukture, vzorce, vrednote in temeljne predpostavke, ki se jih lahko posameznice in posamezniki bolj ali manj zavedajo. Medijsko posredovane podobe selekcionirano izpostavljajo posamezne aspekte nekega družbenega fenomena (druge pa zanemarijo) in tako v določeni meri vplivajo na stališča in vrednote posameznikov, oblikujejo njihovo percepcijo univerzalnega. S tem, ko je samskost postala izbira, so se zastavila nova vprašanja in drugačne perspektive. Spremembe se na ravni praks diskurza kažejo v zabrisovanju razlike med samskostjo de iure (neporočenost) in de facto (biti brez partnerja) in napotujejo na spremembe v strategijah stigmatizacije samskih žensk. Trditev, da je danes stigmatizacija samskih žensk manjša, drži le, če privzamemo zgolj pravno definicijo samskosti, dejansko pa je postala veliko bolj subtilna in psihološka. Prav tako je treba upoštevati, da se obravnavanje samskosti razlikuje glede na različne kategorije (spol, starost, spolno usmerjenost itd.) Pri analizi reprezentacij samskosti in samskih žensk v Cosmopolitanu[1] smo uporabili kritično diskurzivno analizo (Fairclough 1992, 1995). Analiza ni zastavljena zgolj kot analiza vsebine, temveč predvsem teksture besedila, hkrati pa besedilo obravnava tudi z vidika diskurzivnih praks in se pri tem poglobi v pogoje produkcije, distribucije in interpretacije teksta. Analiza upošteva tudi, da diskurz kot družbena in ideološka praksa naturalizira določene prakse in odnose dominacije ter ohranja ali spreminja pomene, ki so generirani znotraj teh razmerij moči. Analiza reprezentacij samskih žensk v Cosmopolitanu: cilji in izhodišča
Cosmopolitan je licenčna revija, mesečnik, ki je v Sloveniji začel izhajati septembra 2001. V analizo je bilo uvrščenih 54 besedil o samskosti, ki so izšla med septembrom 2001 in decembrom 2007. Cilj analize je bil ugotoviti, v katerih okoliščinah, na kakšen način in zakaj postane samskost v Cosmopolitanu problematična. Ali povedano drugače: kdaj je znotraj iste revije samskost prikazana kot nekaj pozitivnega, zaželenega, in kdaj postane nezaželena, celo do te mere, da začnejo avtorice in avtorji besedil uporabljati žaljiv ton in zmerljivke za samske ženske. Prav tako nas je zanimalo, katere so prevladujoče vrednote, ki so eksplicitno ali implicitno izražene skozi produkcijo besedil o samskosti. Izhajali smo predvsem iz dveh elementov na ravni analize diskurza kot diskurzivne prakse: prvič, Cosmopolitan ni revija za samske ženske, temveč za mlade (heteroseksualne) ženske med 15. in 35. letom starosti, ki pa so v tem življenjskem obdobju vsaj na Zahodu povečini še samske – neporočene, mnoge pa tudi brez partnerja. Drugič, v uredništvu revije se zavedajo lastne začasnosti v življenju svojih bralk (cf. Petek v: Markovčič, Tarmon 2004: 107–108). Ti dve izhodišči sta nam omogočili podati odgovore na tri ključna vprašanja: prvič, zakaj je samskost v besedilih lahko konstruirana zgolj kot trenutno, prehodno obdobje, faza v življenju; drugič, zakaj so v Cosmopolitanu prisotne estetizirane podobe življenja samskih žensk, ne pa tudi konkretni modeli samskega življenja, ki bi bili ženskam v oporo, prav tako pa je v reviji, ki sama sebe umešča v kontekst ženske emancipacije, povsem odsoten spopad z ideologijo življenja v paru; in tretjič, kakšna je povezava med estetiziranimi podobami samskih žensk in njihovo bolj eksplicitno stigmatizacijo? Cosmopolitan, ženska emancipacija in krepitev tradicionalne ženske identitete
V Cosmopolitanu sicer eksplicitno poudarjajo pomen ženske emancipacije, vendar je njihovo razumevanje tega procesa pogosto zelo ozko, zvedeno na pravico do dela/zaslužka in seksualno svobodo. Poglobljena analiza besedil o samskosti kaže na izrazito utrjevanje tradicionalne ženske identitete, tako glede vrednot, ki bi jih morala »prava« ženska imeti, kot tudi glede zaželenega življenjskega poteka (poroka ali zunajzakonska zveza in družina): »Sicer se lahko izteče tudi tako, da se bo vse več sodobnih Ally [po glavni junakinji serije Ally McBeal, op. a.] odločalo za 'solo varianto': [za življenje] samostojnih podjetnic izven hierarhij, ki vladajo v firmah ali družinah. Mogoče celo z otrokom. Toda brez moža. Lahko bi postalo naravno za svet: samostojno vzgajajoče ženske.« (6/2002: 105) Krepitev tradicionalne ženske identitete se pogosto opira na biološke argumente, s čimer se znova vzpostavlja vzporednica med biološkim in družbenim: »Naši jajčniki se namreč ne zmenijo za enakost spolov, zato se bolj kot na splošne sodobne zahteve po ženski emancipaciji raje osredotočite na svoje življenje in seveda na to, kako ga želite živeti.«(3/2005: 73) Omenjeni citat implicira, da je feminizem oz. ženska emancipacija nekaj, kar je bilo ženskam vsiljeno (»splošne sodobne zahteve«) in kar posledično ne odraža njihovih »resničnih« želja. Estetizirane podobe samskih žensk v Cosmopolitanu in drugih medijih lahko interpretiramo kot argument za normalizacijo samskosti, njeno večjo sprejetost in sprejemljivost v zahodnih družbah, toda te podobe so večinoma tesno povezane z ekonomskimi cilji in oglaševalskimi strategijami medijskih hiš. Podobe samskih žensk, ki uživajo v lastni (materialni) neodvisnosti, so po eni strani povezane z liberalno ideologijo, po drugi pa s predpostavko, da gre za fazo v življenju, obdobje mladostniške brezskrbnosti, ki se bo končalo v poznih dvajsetih ali v tridesetih letih. To je tudi čas, ko se bodo bralke Cosmopolitana preusmerile k drugim revijam, saj se bodo čedalje težje identificirale s temami in načini, kako so le-te obravnavane. Zavedanje lastne začasnosti v življenju bralk pogojuje tudi izhodišča in načine obravnave samskosti: »Za večino žensk obdobje samskosti še vedno predstavlja zgolj eno od faz v njihovem življenju. Res je tudi, da je postala izbira partnerjev celovitejša: preizkusiti in spoznati je treba več, v resne zveze se spuščati kasneje …« (1/2003: 100) S tem, ko je samskost konstruirana kot začasno obdobje, Cosmopolitan uspešno združuje estetizirane podobe mladih samskih žensk in krepitev tradicionalne ženske identitete in življenjskega poteka. Feminizem je zgolj referenčni sistem, ki ga revija pri tem uporablja in zlorablja. Povedano drugače, feminizem je del politike Cosmopolitana le takrat, ko in kolikor prinaša dobiček. Na ta način lahko pojasnimo odsotnost spopada z ideologijo para, kakor tudi odsotnost vsakršnih konkretnih modelov samskega življenja, ki bi samskost zastavljali kot resnično in izvedljivo alternativo, saj bi to pomenilo radikalno spremembo politike revije, za katero pa ne obstaja ekonomska motivacija. Zato lahko trdimo tudi, da so estetizirane podobe samskih žensk le bolj subtilna oblika stigmatizacije samskih žensk. Strategije reprezentacij samskih žensk in samskega načina življenja
Izhodišče, da je samskost nekaj trenutnega, začasnega, pogojuje tako pozitivno kot negativno vrednotenje samskosti. »Trenutnost« samskosti je treba razumeti v obeh pomenih besede: kot nekaj sedanjega, aktualnega in kot nekaj začasnega, prehodnega. Tako zastavljena samskost ima številne implikacije: najprej kot ideal vzpostavlja nekaj, kar je nasprotje samskosti in kar zajema tako trajnost kot prihodnost – sedanji začasni samskosti stoji nasproti prihodnje trajno razmerje (z moškim). Na tej ravni je še možna »pozitivna« reprezentacija samskosti kot obdobja priprave na razmerje, ki naj ga ženska posveti spoznavanju same sebe, zabavi, pridobivanju izkušenj, seksualnemu eksperimentiranju ipd. Pogosto je tiha podmena takšne estetizirane podobe samskega življenja, da gre za obdobje, s katerim se bo ženska srečala le enkrat v življenju. »Nauči se biti srečna sama s seboj, preden pričakuješ od nekoga, da te bo osrečil, namesto da bi se osrečila kar sama. To je že pol poti do velike sreče, ki se začne v objemu gospoda Pravega.« (10/2005: 71) Poudarjanje trenutnosti s strani avtoric in (samskih) žensk kaže na to, da so tudi same ponotranjile idejo, da je samskost kot taka nezaželena (tudi v mladosti), kar s svojo protislovnostjo potrjuje naslednji primer »sočustvovanja«: »Nič čudnega, če kdaj pomisliš na to, da si brez fanta ob sebi ničla, saj te celo življenje tako vzgajajo. Ampak na to pomisli le kdaj pa kdaj. Nikakor naj to ne postane tvoja filozofija.« (2/2006: 79) Začasnost samskosti implicira tudi, da gre za krajši časovni interval, zato lahko pričakujemo, da bo dolgotrajnejša samskost deležna posebne obravnave. To potrjujejo tudi konkretna besedila, v katerih je v primeru dalj časa trajajoče samskosti veliko bolj poudarjena potreba po terapiji, strokovni pomoči, kot na primer v tem odlomku: »'Upoštevajte, da se lahko za premostitev teh ovir odločite za terapijo ali svetovanje,' poudarja dr. Bristow. Ali preprosto poiščite podporo za vaše samsko bivanje. Navsezadnje, če se vam pokvari avto, ga odpeljete v delavnico na popravilo. – Zakaj ne bi poiskali pomoči, če imate težave z ustvarjanjem odnosov?« (1/2005: 91) Odlomek je zanimiv tudi zaradi načina, kako je v besedilu predstavljena alternativa, »samsko bivanje«: prvič, gre za razliko med bivanjem in življenjem; in drugič, nekoherentnost teksta kaže na to, da ne gre za »resnično« alternativo, saj avtor že v naslednjem stavku samske ženske primerja s pokvarjenim avtom, ki potrebuje »popravilo«. Negativne reprezentacije samskih žensk se kažejo predvsem v: a) prikazovanju samskih žensk kot neodgovornih, nezrelih, izbirčnih, egoističnih, promiskuitetnih, obupanih, nesrečnih, izgubljenih itd., b) razlikovanju med samskimi ženskami v dvajsetih letih in ženskami v poznih dvajsetih in tridesetih letih, c) odnosu do ločitve oz. konca razmerja, prijateljstva med ženskami, različnih družinskih oblik ipd. ter d) žaljivem tonu itd. Nekateri od teh elementov so združeni v naslednjem primeru: »Morebiti ste sedemindvajsetletnica, ki vam ob sami misli na zmenke postane slabo, ali paničarite, ker pri devetindvajsetih še niste ulovile moža. Mogoče ste izčrpana tridesetletnica, ki privlači le psihotike, zalezovalce in čustvene osate.« (1/2005: 88) Stigmatizacija samskih žensk se opira zlasti na tri strategije. Prva in najpogostejša je »psihologizacija« samskih žensk, kjer vsakdanja psihologija služi kot referenčni sistem za podajanje interpretacij in razlag, zakaj so ženske samske. Druga strategija, seksualizacija samskih žensk, krepi tako določeno predstavo o »pravi« spolnosti kot tudi o »pravi« ženski, saj se prek negativnih reprezentacij seksualnih praks in vedenja, ki naj bi bili tipični za samske ženske, krepi tradicionalna ženska identiteta: vrednote, kot so popustljivost, prilagodljivost, ranljivost itd. in zaželeni življenjski potek (resno razmerje, poroka in družina). Tretja strategija stigmatizacije temelji na prikazovanju samskih žensk kot žrtev romantičnih idealov ali feminizma, kar novinarke pogosto (vsaj implicitno) enačijo, a so hkrati tudi same pogosto žrtve teh istih idealov. Naslednja dva primera sta si po vsebini namreč zelo podobna, razlikujeta pa se po izhodišču: »Do takrat [do tridesetega leta] morajo urediti svojo kariero in hkrati najti pravega moškega. Samo z njim si želijo hišo, otroke in psa. Prepričane so, da imajo pravico biti izbirčne: moški mora biti pripravljen sodelovati v gospodinjstvu in pri vzgoji otrok, v nasprotnem ne pride v poštev.« (1/2003: 100) »Kljub tako bednim dejstvom, ki ženskam ne obljubljajo pretirano rožnate prihodnosti s hiško nekje v predmestju, z zvestim in skrbnim možem ter s četico bistrih otrok, strokovnjaki opozarjajo, da upanje še vedno obstaja ...« (4/2006: 83) Sklep
Krepitev tradicionalne ženske identitete (tudi s »pomočjo« ženske emancipacije) je povezana z določeno percepcijo delitve na javno in zasebno sfero, pri čemer je slednja vzpostavljena kot nekakšna oaza, v katero se ob koncu dneva umaknemo pred zunanjim svetom. Poleg tega ostaja zasebna sfera ključnega pomena zlasti za identiteto žensk: v Cosmopolitanu so, denimo, v primeru samskih žensk veliko bolj kot v primeru samskih moških izpostavljene negativne psihološke posledice samskosti ali je samskost celo zastavljena kot psihološki problem. Liberalna ideologija s poudarjanjem svobodne izbire v kontekstu zasebne sfere izpostavlja vrednote, kot so osebna sreča in zadovoljstvo, ki naj bi ju zagotovila zlasti ljubezensko razmerje in družina, zato samskost le stežka najde svoje mesto v takšnem vrednotnem okviru. Samskost je v Cosmopolitanu zastavljena kot prehodno obdobje v življenju in kot problem menedžmenta: kaj s tem obdobjem narediti, kako ga najbolje in koristno uporabiti. Analizirana besedila, ki eksplicitno govorijo o samskih ženskah, se večinoma ukvarjajo z identiteto samskih žensk le v povezavi s spolnostjo in razmerji, ne pa, na primer, s hobiji, študijem, delom, delovanjem v organizacijah ali drugimi aktivnostmi, ki jih ženska opravlja samostojno in kjer je vprašanje, ali ima partnerja ali ne, povsem nepomembno. Iz takšne obravnave izhaja dvoje: prvič, razmerje z moškim je za (vsako) žensko še vedno najpomembnejša stvar v življenju; in drugič, kljub svoji navidezni aktivnosti (»delanju na sebi«), so ženske še vedno konstruirane kot pasivne – čakajo na (pravega) moškega, ki bo podelil smisel njihovemu življenju. Ali kot so zapisali v Cosmopolitanu: »Čeprav se zdi, da ste samske že 100 let, to še ne pomeni, da boste samske za vekomaj. Tudi na vas čaka princ, ki vas bo zbudil iz samskega spanca.« (12/2002: 62) Literatura
Beck, U., Beck-Gernsheim, E. (2001): Individualization: institutionalized individualism and its social and political consequences. London–Thousand Oaks–New Delhi: Sage. Zbirka Theory, Culture & Society.
1 Članek je povzetek ključnih ugotovitev diplomskega dela, ki ga je avtorica napisala pod mentorstvom dr. Romana Kuharja na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete v Ljubljani.
Diskurzi družbenih avtoritet o duševnem zdravju – ovira vključujočim družbenim praksam Cehovsko pokroviteljstvo in težnja po nadvladi psihiatričnega modela nad psihosocialnim modelom se poslužujeta medijev kot orodja za manipulacijo množic – Analizirali smo 26 prispevkov tiskanih slovenskih medijev o Zakonu o duševnem zdravju v obdobju med januarjem 2008 in marcem 2011 Odnos družbe do duševnega (ne)zdravja ima svoje korenine v različnih družbenih predstavah o duševni bolezni in njeni predhodnici norosti. V srednjem veku so, na primer, verjeli, da so ljudje kaznovani z norostjo, ker niso dovolj ponižni, ubogljivi in predani cerkveni ideologiji. V obdobju inkvizicije so bili prepričani, da so samske, neporočene ali svojeglave ženske zagotovo sklenile skrivno poroko s hudičem. Pri diagnosticiranju in pregonu t. i. čarovnic so si pomagali z listo kriterijev, ki so bili zapisani v čarovniškem vodniku, imenovanem Malleus Maleficarum (Porter 2003: 25–26). Etiketa norosti je v tem času imela moralno noto. Osemnajsto stoletje je počasi prekinilo z verovanji v nadnarave in višje sile, ki da krojijo usodo človeka in ga kaznujejo z norostjo, če je bil drugačen. Moderna doba s pojavom znanosti je »odčarala stari svet« in skušala prekiniti z ljudskimi verovanji, jeznimi bogovi in nadnaravnimi silami. V tem obdobju je psihiatrija s pomočjo diagnostike uveljavljala svojo znanstveno paradigmo, ki je temeljila na objektivnem opazovanju človeškega vedenja. Norosti je dodelila status duševne bolezni. V imenu znanstvene, objektivne klasifikacije, jo je poskušala razumeti, razložiti, zdraviti in odpraviti, v upanju, da bo bolezen postala znanstveno obvladljiva in tudi ozdravljiva. Širši filozofski nazor in znanstveni diskurz tega časa sta namreč temeljila na prepričanju, da na svetu ni pojavov, katerih ne bi bilo mogoče razumeti, raziskovati, nadzorovati in odpraviti. V drugi polovici dvajsetega stoletja so se kot protiutež moderni znanosti pojavila različna družbena prizadevanja in civilno-uporabniška gibanja, ki s t. i. kolektivnim zagovorništvom postavljajo pod vprašaj temelje znanstvene objektivnosti, institucionalizacijo duševnih motenj, medikalizacijo duševnega zdravja in psihopatologizacijo vsakdanjega življenja (Flaker 1998). Pojavil se je diskurz, ki močno dvomi v prevladujoče védenje in vednost o duševnih motnjah. Ta zavrača koncept »velikih zgodb«, ki izhajajo zgolj iz konstrukta strokovnjakov in znanstvenikov ter nadvladujejo in zanemarjajo male zgodbe in izkušnje ljudi. Pojavile so se razne oblike protestov proti izključevanjem, ki nastajajo na osnovi rase, spola, religije, bolezni, hendikepa. Opaziti je diskurz vključujočih družbenih praks, ki poteka tako na ravneh stroke, ljudi s težavami v duševnem zdravju, kot politike. Vključujoče družbene prakse
Postmoderna miselnost sproži novega duha, nov val konceptov in pogledov na duševno (ne) zdravje. Ta poudarja psihosocialni model in socialno psihiatrijo, v ospredju katere je okrevanje in zdravljenje v skupnosti. V ospredju je zagovorniški diskurz, ki poudarja prenos konceptov duševnega zdravja v prakso – t. i. diskurz vključujočih družbenih praks. V tem obdobju nastaja mnogo pobud, ki opozarjajo posamezne države, da morajo z zakonodajnimi ukrepi urediti področje duševnega (ne)zdravja. To na mikroravni pomeni vključevanje ljudi z duševno motnjo v vsakdanje in lokalno življenje, na primer z uvajanjem skupnostnih služb, ki omogočajo pomoč v domačem okolju, z dovolj prilagojenimi delovnimi mesti, da bi si lahko ljudje služili denar, z dovolj dostopnimi stanovanji po neprofitni ceni, da si jih bodo posamezniki lahko najeli in tako živeli v skupnosti, ne v zavodih. Tovrstno kolektivno zagovorništvo je v mnogih državah vplivalo na spremembe politik in zakonodaj s področja duševnega (ne)zdravja. Primer tega so prizadevanja Clifforda Beersa (1908), osebe z duševno motnjo, ki je v Združenih državah Amerike napisal javno kritiko o položaju pacientov v psihiatričnih ustanovah v knjigi z naslovom Um, ki se je našel (A Mind that Found Himself) ter ustanavljal skupine za samopomoč po vsej državi, kar je pritegnilo veliko simpatizerjev tudi iz političnih in akademskih krogov. Njegovo gibanje je obrodilo sadove še na politični ravni, ustanovili so Nacionalni komite za mentalno higieno. Gibanje je imelo velike razsežnosti – v Veliki Britaniji so, na primer, leta 1922 ustanovili podobno telo, ki je bilo namenjeno izobraževati javnost o duševnem zdravju. Desetletje pozneje je bil v Parizu prvi evropski kongres o mentalni higieni. V petdesetih letih so ustanovili Svetovno federacijo za duševno zdravje (WFMH), in to z namenom vsesplošne promocije duševnega zdravja. Konec osemdesetih let je federacija izdala še »Deklaracijo 2000« in »Deklaracijo o človekovih pravicah v duševnem zdravju«. O spremembi širše politike na področju duševnega (ne)zdravja se lahko prepričamo in poučimo tudi iz mnogih mednarodnih dokumentov, priporočil in deklaracij, ki se pojavljajo zadnja desetletja. V poročilu Svetovne zdravstvene organizacije že iz leta 2001, ki nosi naslov Duševno zdravje: novo razumevanje, novo upanje, so poudarjene vključujoče družbene prakse, kot je na primer skupnostna obravnava. Tudi Deklaracija o duševnem zdravju za Evropo (gre za Helsinško deklaracijo, ki je nastala na evropski ministrski konferenci januarja 2005) opozarja države članice, da se skrb za duševno zdravje krepi s povečanjem blagostanja in delovanja ljudi s poudarkom na njihovi moči in spretnosti, s sočasnim povečevanjem zunanjih zaščitnih faktorjev. Ta koncept vpeljuje še perspektivo duševnega blagostanja in dobrega počutja ter priporoča, da se v družbah vzpostavijo take socialne okoliščine in razmere, v katerih lahko živijo tudi osebe z dolgotrajnimi duševnimi motnjami in so vključene vanjo. Politika duševnega zdravja
Vključujoča družbena praksa temelji na takšni politiki duševnega zdravja, ki prek zakonodaje omogoča prenos konceptov duševnega zdravja v prakso ter skrbi za implementacijo zakona na vseh družbenih ravneh. Konkretno bi na primer to pomenilo, da pri odvzemu svobode gibanja na račun pravice do zdravljenja omogoča varovanje pravic in interesov ljudi z duševno motnjo.[1] Vključujoča zakonodaja je tudi tista, ki posameznikom z duševno motnjo omogoči pravico do informiranosti o zdravljenju ter pravico do informiranega pristanka (Marušič 2002). Zakonodaja, ki upošteva svojce in bližnje v proces okrevanja, je tudi vključujoča. Predvsem pa omogočanje pravice do okrevanja in zdravljenja v skupnosti pomeni zakonodajo, ki zasleduje vključujoče družbene prakse (glej Dernovšek, Marušič, Tavčar 2003; Marušič 2003). Tudi Slovenija pri izvajanju politike duševnega (ne)zdravja ne sme biti izjema. Z vstopom v Evropsko unijo je postala obvezujoča sodelavka pri skrbi za blagostanje, krepitev in varovanje duševnega zdravja ter zdravljenja duševnih motenj, ne samo svojih državljanov, temveč gledano tudi širše – Evropejcev. Diskurz o Zakonu o duševnem zdravju
V nadaljevanju bomo na osnovi analize medijskih tekstov prikazali odnos politike do duševnega (ne)zdravja v Sloveniji. Zanimalo nas je predvsem, ali je ta naklonjena zakonodaji in stremi k vključujočim družbenim praksam, ali je nenaklonjena in stremi k prevladujočemu institucionalno-psihiatričnemu modelu, ki ne omogoča pomoči in podpore v skupnosti. Pri raziskovalnem vprašanju smo se naslonili na koncept diskurza po Foucaultu (2001) ter kritične diskurzivne analiza po Fairclougu (1995), ki zagovarja stališče, da znanost, stroka ali politika vedno proizvajajo le določeno védenje, ki se s pomočjo medijev ohranja, krepi in postaja prevladujoča resnica. Najpogostejši in prevladujoči diskurzi namreč prispevajo k legitimizaciji neke resnice. Ti imajo tudi monopol nad oblikovanjem, reproduciranjem in ohranjanjem nekega védenja in znanja, ki sčasoma postane »objektivno« dejstvo. Ta pa ne pomeni samo sredstva za manipuliranje širših množic, temveč tudi dominantni diskurz, v katerega sčasoma nihče več ne (po)dvomi. Analizirali smo 26 prispevkov tiskanih slovenskih medijev na temo Zakona o duševnem zdravju, ki so se nahajali v novinarski dokumentaciji časnika Delo. Zanimale so nas predvsem izjave nosilcev javnih funkcij in drugih najpogosteje citiranih t. i. družbenih avtoritet. V ospredje smo vzeli časovno obdobje pred sprejetjem Zakona o duševnem zdravju in po njegovem sprejetju – med januarjem 2008 in marcem 2011.[2] Izjave družbenih avtoritet so pomembne z vidika njihovega prispevka k sooblikovanju diskurza o zakonodaji. So dober pokazatelj njihovega odnosa do ureditve tega družbenega problema, ki ga v Sloveniji urejamo že skorajda 15 let. Njihov diskurz namreč lahko prispeva bodisi k vključujočim bodisi izključujočim družbenim praksam. Ni zanemarljivo, kako so opredeljeni do Zakona o duševnem zdravju (na primer: ali izjavljajo, da je zakon diskriminatoren, ali pa izjavljajo, da je namenjen varovanju pravic in koristi ljudi, ki ga potrebujejo). Če so stališča akterjev, ki imajo družbeno moč, nenaklonjena do določenega družbenega pojava oziroma problema, potem to lahko vodi do širše diskriminacije.[3] Prevladujoči citati in pobude za nastanek prispevkov
V analiziranem obdobju so prevladujoče izjave prihajale iz vrst psihiatrov, predstavnikov nevladnih organizacij (predvsem predsednikov društev in predsednice sveta uporabnikov), varuhinje človekovih pravic, predstavnikov ministrstva za delo, družino in socialne zadeve ter ministrstva za zdravje in večkrat citirane takratne ministrice za zdravje. Novinarji oziroma medijske hiše so poskušale problematizirati in osvetliti temo s pomočjo govornikov, ki so prihajali iz vrst nevladnih organizacij, psihiatrov ter nosilcev oblasti. Sporočilna vrednost večine prispevkov, ki je temeljila na izjavah ali avtorskih prispevkih psihiatrov v tem obdobju, je bila izrazito nenaklonjena do Zakona o duševnem zdravju. Ta nenaklonjenost je izražala nasprotujoč, cinično-sarkastičen diskurz tako do vsebine zakona kot tudi do posameznikov, ki naj bi po njihovem mnenju prispevali k vsebini zakona in njegovemu sprejetju. Kot protiutež nenaklonjenemu in nestrpnemu diskurzu s strani psihiatrične stroke se pojavlja obziren in strpen diskurz predstavnikov ministrstva za zdravje ter ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. Očitke psihiatrične stroke zavrača s strokovnimi in pravnimi argumenti, ni porogljiv in omalovaževalen. Diskurz vladnih predstavnikov se usmerja k vsebinskim razlagam zakona in utemeljuje njegove učinke na prakso, z vidika varovanja pravic in interesov ljudi z duševno motnjo ter njihovih bližnjih. V ospredje diskurza postavi osebo s težavami v duševnem zdravju in njene koristi, potrebe, interese v vseh postopkih obravnave, pri zdravljenju in okrevanju. Primer: »/…/ Dementni in drugi bolniki, ki so nameščeni v varovanih oddelkih domov upokojencev, ne bodo imeli manj pravic, je zatrdil Janez Remškar z ministrstva za zdravje, a 'pri nadzorih zdravstvene blagajne so bile črtane nekatere storitve, ker jih posamezni zdravniki niso dovolj argumentirali'. Tako se je Remškar odzval na včerajšnje poročanje Dela o alarmantnih opozorilih zdravnikov in skupnosti socialnih zavodov, da se zdravstvene pravice dementnih prikrito zmanjšujejo. 'Remškar in Dominkuš sta na tiskovni konferenci predstavila dva nova profila v zdravstvenem varstvu oseb s težavami v duševnem zdravju.'« (Delo, 12. 12. 2009, Milena Zupanič, Dogodki dneva) V tem obdobju je en sam primer državljana, ki se v rubriki pisma bralcev odzove na pisanje psihiatra. Psihiatrična stališča in interpretacijo zakona ostro zavrača ter jih utemeljuje z vidika ustavnih svoboščin in pravic kot tudi pravne ureditve tega področja v Sloveniji. Hkrati je mogoče zaslediti osamljen primer psihiatrinje, ki je naklonjena zakonodaji z vidika alternativnih možnosti, ki jih omogoča pacientom. Izpostavi izkušnje, ki jih ima s sodiščem, in informira javnost o postopku, s katerim se je mogoče izogniti nepotrebni prisilni hospitalizaciji. »/…/ 'Prisilna hospitalizacija ni več nujna in edina pot za začetek psihiatričnega zdravljenja duševnih bolnikov, saj lahko o tem po novem odloči sodišče na predlog strokovnjaka – zdravnika, socialne delavke – začne postopek direktor ustanove, torej psihiatrične bolnišnice, centra za socialno delo ali zdravstvenega doma, ki naslovi vlogo na pristojno okrajno sodišče. To mora v zelo kratkem času postaviti izvedenca psihiatrične stroke, ki osebo pregleda,' je razložila Mojca. Z. Dernovšek.« (Delo, 1. 2. 2010, Milena Zupanič, Dogodki dneva) Dramatizacija in moralizacija
Senzacionalen diskurz je temeljil na prispevku novinarke, ki je obravnavala Zakon o duševnem zdravju s stališča skrbi in zdravljenja za tiste osebe z duševno motnjo, ki so zagrešile kaznivo dejanje v času akutnega in hudega poslabšanja bolezni. Novinarka na osnovi nekaj primerov, ki so se zgodili v Sloveniji, dogodke dramatizira, vrednoti in pri tem moralizira. Uporablja veščine narativne takte tako, da poudarja vedenje oseb z duševno motnjo, ki so po njenem prepričanju »naravno« nagnjene k agresivnim in kriminalnim dejanjem. V tekstu so poudarjene besede tragedije, drame, škandala. Novinarka dogodke redefinira v dramo, moralizira in poskuša vzdrževati čustveno napetost. Vsekakor skuša dokazati obstoj zlega in dobrega, s poudarkom, da zlo obstaja v nepredvidljivih psihotičnih posameznikih, dobro pa v mimoidočih, nič hudega slutečih državljanih, ki ne pričakujejo »norca za vratom«. Tendenca novinarke je portretirati ljudi z diagnozo duševne motnje kot naravno nagnjene k brutalnim in škodoželjnim dejanjem. Prispevek vsebuje lastnosti populističnega, rumenega tiska, ki sicer v nadaljevanju resno problematizira temo, kot je odsotnost forenzičnega oddelka v slovenski psihiatriji ter pomen nadzorovane obravnave v skupnosti, ki jo prinaša Zakon o duševnem zdravju. Žal pa je kontekst, v katerem se je tema oblikovala, izrazito populističen. Povzetek
Na osnovi analiziranega vzorca ugotavljamo, da so nosilci oblasti naklonjeni Zakonu o duševnem zdravju. Opazna je volja po urejanju politike duševnega (ne)zdravja v Sloveniji. Izjave nosilcev javnih funkcij so pri obravnavi oziroma utemeljevanju zakona korektne in strokovne. Njihova vsebina temelji na varovanju pravic in interesov oseb, ki zakon potrebujejo. Nasprotno tem izjavam pa se srečamo tudi z izrazitim neodobravanjem zakonodaje, ki prihaja iz vrst tistih nosilcev javnih funkcij, ki imajo prav poseben mandat za varovanje pravic in svoboščin – varuhinje človekove pravic. Celo več, o zakonu izjavlja, da je katastrofalen in diskriminatoren do oseb z duševno motnjo. Njenim izjavam nasprotujejo nevladne organizacije s področja duševnega zdravja, katerih diskurz vse od devetdesetih let dalje dokazano ohranja zagovorniško držo. Zanimivo je primerjati izjave varuha človekovih pravic o zakonodaji s področja duševnega zdravja v devetdesetih letih. Te so bile v nasprotju s stališči sedanje varuhinje izrazito kritične do družbenih razmer, ki ne omogočajo ustreznega varovanja pravice in interesov ljudi v nadzorovanih obravnavah. Izjave takratnega varuha človekovih pravic so problematizirale in kritizirale odnos politike in stroke do neurejene zakonodaje s področja duševnega (ne)zdravja. Celo več, nizale so dejstva in argumente s primeri, pri katerih zakonodaja ne varuje pravic ljudi in ne skrbi za zaščito njihovega dostojanstva. Diskurz nevladnih organizacij je usmerjen v zagovor duševnega zdravja v skupnosti, v promocijo obstoječega zakona, ki ga vidi kot možnost ureditve skrbi in pomoči za ljudi z duševno motnjo in njihove bližnje. Nevladne organizacije apelirajo tako na nosilce oblasti kot na psihiatrijo k pomembnosti zavedanja o ureditvi področja duševnega (ne)zdravja v Sloveniji. Na drugem bregu pa imamo nenaklonjene psihiatrične izjave. Celo več! So nestrpni in sarkastični. S porogljivim in ciničnim odnosom ter pristranskimi informacijami delujejo kot sabotaža. Razprava
Na osnovi analize omenjenega vzorca ugotavljamo, da sicer vsi našteti akterji, tako nosilci javnih funkcij, psihiatri, strokovnjaki iz nevladnih organizacij, ljudje z duševno motnjo in njihovi bližnji, aktivisti in simpatizerji, premorejo zavedanje o ureditvi tako pomembnega področja, kot je duševno zdravje. To zavedanje se na ravni koncepta nekako sprejema, obstaja konsenz, toleranca, obzirnost. Žal pa se na pragmatični ravni dogaja nestrpnost in nenaklonjenost, ki jo je moč razbrati iz njihovih izjav in konteksta. Interpretacije metod dela in pristojnosti posameznih služb se skozi zakonodajo o duševnem zdravju bagatelizirajo, prisotno je cehovsko pokroviteljstvo in težnja po nadvladi psihiatričnega modela nad psihosocialnim modelom in tudi politiko duševnega zdravja. Pri tem se poslužujejo tudi medijev kot orodja za manipulacijo širših množic. Za zagovornike duševnega zdravja v skupnosti je to skrb zbujajoče, saj je dokazano, da takšni medijski diskurzi lahko spodbujajo k škandalom oziroma k t. i. javnim panikam. Na našem vzorcu se to zelo lepo vidi tudi na primeru populističnega prispevka z naslovom »Nevarni bolniki in njihovo zdravljenje«,iz katerega je razvidna nenaklonjenost do obstoječe zakonodaje. Novinarka se ponesrečeno, a očitno dramatično in senzacionalistično opira na nekaj primerov kaznivih dejanj, ki so ji zagrešili posamezniki z duševno motnjo. V njeni dramatično narativni tehniki se pojavijo tudi izjave psihiatrov, ki z informativnim tonom razložijo pomen forenzičnega oddelka za tovrstne primere, kot tudi možnost zdravljenja na prostosti s pomočjo nadzorovane obravnave, ki jo uvaja Zakon o duševnem zdravju. Ti sicer objektivni in strokovni vložki ne uspejo uravnovesiti prispevka, čigar tendenca se nagiba k senzacionalizmu in moraliziranju. Sklep
V primerjavi z diskurzom, ki je v devetdesetih letih apeliral na politiko, a ta ni ukrepala, zdaj lahko zagotovo trdimo, da se je politika na tem področju spremenila, saj skuša vpeljati Zakon o duševnem zdravju in ga tudi implementirati. Je naklonjena obstoječi zakonodaji. V primerjavi z nosilci javnih funkcij imajo drugi pomembni akterji oziroma družbene avtoritete v Sloveniji – kot sta psihiatrična stroka in varuhinja človekovih pravic – do zakonodaje zadržke. Ne gre zanemariti, da je tem posameznikom, predvsem varuhinji človekovih pravic, dodeljen t. i. javni mandat za varovanje pravic in koristi oseb z duševno motnjo. Diskurz psihiatrične stroke ima neprijetne učinke – otežuje povezanost in kohezijo različnih medsebojno povezanih sektorjev, ki so zadolženi za nudenje virov, s pomočjo katerih se ljudje lahko vključujejo v družbo. Dokazano je, da učinki tovrstnih moraliziranj in porogljivih stališč lahko neugodno vplivajo na odziv javnosti. Dovolj je že, da se učinki na mikroravni kažejo kot oteženo medsebojno sodelovanje in izvajanje pomoči tistim, ki so je potrebni. Nenaklonjen diskurz do Zakona o duševnem zdravju namreč zavira vzpostavljanje tistih družbenih okoliščin, ki omogočajo status državljana in odpravljajo status hendikepa. Literatura
Dernovšek, Mojca Zvezdana, Marušič, Andrej, Tavčar, Rok (2003): How to avoid community psychiatry? Int. J. Soc. Psychiatry, vol. 49, št. 1, str. [5]–7.Fairclough , Norman (1995): Critical Discourse Analysis:The Critical Study of Language. London, New York: Longman. Flaker, Vito (1998): Odpiranje norosti: vzpon in padec totalnih ustanov. Ljubljana: Založba /*cf . Foucault , Michel (2001): Arheologija vednosti. Ljubljana: Studia Humanitatis. Marušič, Andrej (2002): Zakonodaja s področja duševnega zdravja in stigma. Konferenca o psihosocialni rehabilitacije z mednarodno udeležbo: zbornik konference. Ljubljana: Slovensko druženje za duševno zdravje in Urad RS za invalide in bolnike, 30.–31. maj, 2002, str 19. Marušič, Andrej (2003): Meje med institucionalno in skupnostno psihiatrijo. V: Romih, Janez (ur.), Žmitek, Andrej (ur.): Meje psihiatrije: [zbornik], Begunje, 25. in 26. oktober 2002. Begunje: Psihiatrična bolnišnica, str. 45–51. Marušič Andrej in Turčin Arijana (2003): Mentah Helath Reforms in Slovenia awaited. V: Mental Health Reforms, letnik 8, št. 3, str. 18-20. Porter, Roy (2002): Madness: A Brief History. Oxford: University Press. Zakon od duševnem zdravju (Ur. l. RS, št.77/2008).
1 Več v Marušič Andrej in Turčin Arijana (2003): Mentah Helath Reforms in Slovenia awaited. V: Mental health reforms, letnik 8, št. 3, str 18–20. 2 Zakon o duševnem zdravju (Ur. l. RS, št. 77/2008) je bil sprejet 12. avgusta 2008, uporabljati pa se je začel čez eno leto, torej 12. avgusta 2009. 3 Zgleden primer je vlada T. Blaira v Angliji, ki ima že nekaj desetletij urejeno skupnostno skrb na tem področju, a se je na osnovi nenaklonjenih medijskih zgodb, katerih učinek so bila javna moraliziranja, v devetdesetih letih odločila za bolj restriktivne ukrepe oz. restriktivno zakonodajo (vladam je namreč vselej pomembna visoka naklonjenost njihovih volivcev). So situacije z mediji, ki bi jih želeli spremeniti V Centru Zarja imamo različne izkušnje z mediji, bolj ali manj zanimive, iz katerih se želimo učiti – Na eni strani si želimo njihove pozornosti, na drugi se jih kar malo bojimo – Pomembno je spoštovanje, ki nemalokrat zbledi ob iskanju pomembne novice – naenkrat ni več pomemben sogovornik, ampak zvok in slika, ter višina stola, na katerem sogovornik sedi Telefonski klic novinarke v prostorih Centra Zarja povzroči nemir in prenaša se informacija: Organiziramo dogodek: Klic z Radia XY: Elektronsko sporočilo: V Centru Zarja imamo različne izkušnje z mediji, bolj ali manj zanimive, iz katerih se želimo učiti. Na eni strani si želimo njihove pozornosti, na drugi se jih kar malo bojimo. Se pa zavedamo, da jih potrebujemo. V resnici ni nikoli pravega časa in kapacitet, da bi se na sodelovanje z mediji sistematično pripravili. In zato je tokratna priložnost objave naših razmišljanj enkratna priložnost, da izpostavimo svoje potrebe in razmišljanja. Kako javnosti s pomočjo medijev približati problematiko poškodb možganov?
Vsekakor si želimo približati javnosti problematiko poškodb možganov. Kako to narediti, da v medijskem paketu vsebine ne izpadejo zastrašujoče, pomilujoče, da so zanimive, s pravo sporočilno notico? Informacija o uspehu posameznega uporabnika, strokovnega delavca, dogodka, povezanega s programi dolgotrajne rehabilitacije, konference, stiske zaradi nepoznavanja problematike, promocija storitev, preventivna dejavnost v skupnosti, informacija o sodelovanju … Zgodb je veliko. Katera je dovolj zanimiva za medije? Na kašen način jo predstaviti, da bistvo ne bi zvodenelo? Osnovno vodilo nam je zaščita in podpora posamezniku, ki se želi izpostaviti. To pomeni, da ko zazvoni telefon, ne ohromimo in se pustimo voditi izkušenosti novinarja, da nas pripelje do skupnega cilja. Mi moramo vedeti, kaj želimo sporočiti, različne medije zanimajo različne informacije in naša komunikacijska osnova mora biti enotna in jasna. Pa vendar, kako ob osnovnem poslanstvu skrbeti še za opaženost v javnosti z namenom promocije storitev v dolgotrajni rehabilitaciji oseb s pridobljeno poškodbo možganov, z namenom preventivnega delovanja in ozaveščanja ter ne nazadnje pridobivanja novih partnerjev in sodelavcev na različnih nivojih? Vse to s pomočjo medijev! Zavedamo se pomembnosti sodelovanja z mediji, ki so naši partnerji! Novinarjem se praviloma mudi
Od ustanovitve pred osemnajstimi leti se je sodelovanje z mediji zelo spremenilo in to nas veseli. Pa vendar se srečujemo s situacijami, ki bi jih želeli spremeniti. Če se nam zatakne v komunikaciji s posameznimi predstavniki medijev, vzpostavljamo odnose na ravni pozitivne kritike, ki vodi v ozaveščanje. Težave, ki se jih naknadno ne da popraviti, so praviloma posledica nespoštovanja dogovorov. Neavtorizirani članki niso redkost, osnovni namen snemanja, ki se spremeni v iskanje vizualno najbolj nesprejemljivih informacij, netaktnost do posebnih potreb kljub seznanjanju s specifikami osebe s poškodbo možganov so primeri, ko novinar odhaja in pušča grenak priokus in strah, kako bo objava izpadla. Pomembno je spoštovanje, ki nemalokrat zbledi ob iskanju pomembne novice; naenkrat ni več pomemben sogovornik, ampak zvok in slika, ter višina stola, na katerem sogovornik sedi. Vedno ponudimo možnost vnaprejšnjega razgovora za osvetlitev problematike, a novinarjem se praviloma mudi ali pa imajo drugačna navodila urednika. V danem trenutku jim ni pomembno, na koncu pa se izkaže, da so šokirani in zaradi nepripravljenosti tudi njihova vloga izpade neprofesionalno. Tega si nikakor ne želimo in pozivamo k večplastnem sodelovanju. Redki so novinarji, ki pri sodelovanju v prispevku nudijo podporo
Strokovnemu delavcu, ki ni izkušen na področju sodelovanja z mediji, je na kratko, v sprejemljivem jeziku za laika oz. širšo publiko, težko sporočiti bistvo. Redki so novinarji, ki mu v omejenem času zmorejo nuditi primeren podporo. V sodelovanju s posamezniki s pridobljeno poškodbo možganov pa praviloma pride na površje predvsem osebnost novinarja, ki težko prekine pretirano govorjenje posameznika ali pa informacije pridobivajo na način, ki je strogo netakten. Kje, kdaj, zakaj, kako naprej … Brez predispozicije, da ta vprašanja odpirajo tudi globoke travme. Pač, pomembna je zanimiva informacija. So pa tudi druge plati. Določeni posamezniki sodelovanje z mediji jemljejo kot del rehabilitacije, s svojo zgodbo želijo opozoriti pred nevarnostmi prehitrega življenja, ki mnogokrat pripeljejo do nepopravljivih posledic. Eni o sebi govorijo zelo spontano, premišljeno ali nepremišljeno, spet drugi s pomočjo podpore številnih strokovnjakov. Oboji pa potrebujejo pripravljenega novinarja, ki ima več časa kot samo minuto, ki želi slišati in sprejeti ozadje novice in ki novo izkušnjo izkoristi za svoje nadaljnje delo in ne nazadnje tudi za osebno rast. Prilagam pa tudi kratke povzetke izkušenj sodelovanja z mediji s strani uporabnikov, ki so vključeni v dolgotrajno rehabilitacijo v Centru Zarja Zalog in dovolijo objavo svojih izkušenj. |