Andraž Poeschl
O Sloveniji na svetovnem prvenstvu
Admir Baltić, dokumentarni film Slovenija na svetovnem prvenstvu 2010, Bošnjaška kulturna zveza, Ljubljana, 2010
Dokumentarni film avtorja Admirja Baltića Slovenija na svetovnem prvenstvu 2010, ki ga je v okviru projekta Manjšinska kultura v zvoku in sliki s podporo Evropskega socialnega sklada in Ministrstva za kulturo Republike Slovenije posnela Bošnjaška kulturna zveza Slovenije, je še en dokaz, da videodokumentarna forma pripovedovanja zgodb v zadnjih letih doživlja hiter vzpon. Že tisočletja evolucija medčloveških odnosov temelji prav zgodbah. Nekdaj so bile to tiste o ljudeh, ki so živeli nedaleč od poslušalcev, leta pozneje pa je postala zanimiva eksotika oddaljenih krajev. In prav zgodba ostaja temeljni postulat dokumentarcev.

Modre, resne glave odlo­ču­jočih urednikov na t. i. »pitching« forumih, na katerih avtorji in producenti predstavljajo svojo najnovejšo zamisel o dokumentarcu, ki ga razvijajo in za kar želijo seveda dobiti čim več prepotrebnih sredstev, najraje vprašajo: »Zakaj menite, da je ta tema zanimiva tudi za gledalce po vsem svetu? Kakšno zgodbo nam želite povedati? In zakaj prav vi?« In, navadno, če je avtor podučen o načinih nastopanja na tovrstnih predstavitvenih seansah, sledi kratek, res jedrnat, strnjen odgovor, ki sije izvorno energijo in zavzetost tistega, ki želi zgodbo povedati. Avtorja. Namreč prav on je pripovedovalec dokumentarne zgodbe. Resda z veliko, neprecenljivo močjo njegovih protagonistov, a vseeno. Kot je že v uvodnih letih razvoja dokumentarnih filmov zapisal eden izmed prvih teoretikov in hkrati plodni doku-ustvarjalec škotskega rodu, John Grierson: »Dokumentarni film je avtorska interpretacija realnosti.«

Tako je bila že v prvi polovici 20. stoletja postavljena temeljna ločnica med novinarskimi daljšimi reportažami, popularnimi filmskimi novicami, s katerimi so zgolj sledili dogodkom, in dokumentarnimi filmi. Nujna sestavina slednjih je prav umetniška, kritična, osebnostna dimenzija, s katero avtor oplemeniti dogodek, fenomen, zgodovinsko osebnost … Zanos, s katerim avtor osupne omenjene glave in te mu blagoslovijo produkcijsko pot. Tako gre to pri velikih ribah, na omenjenih forumih, pri nastajanju več sto tisoč evrov vrednih projektov.

A dandanašnji nas je pripeljal tudi do drugih načinov. Tehnologija z visoko ločljivostjo je postala cenovno precej ugodna, veliko bolj dostopna kot nekdaj filmske kamere in vsa ostala tonska in svetlobna oprema. Prav tako je na voljo vse več računalniških programov, ki omogočajo montažo posnetkov. Do tu vse lepo in prav. Težave nastopijo, ko začnemo razmišljati o poslanstvu posameznega izdelka.

Dobra zgodba, simpatičen izdelek, a produkcijska podhranjenost

Naslovni dokumentarni film sloni na ideji, ki privleče pozornost dokumentarnega avditorija. Že sam naslov je dobro izbran. Slovenija je bila na resničnem nogometnem svetovnem prvenstvu v Južni Afriki in vsi, ki jih je avtor dobil razmišljujoče na prvo žogo, bodo nemara še pozitivneje presenečeni. Gre za potujoči film o ekipi iz Slovenije, ki z avtobusom in spremljevalno ekipo odhaja v Luksemburg na Svetovni turnir BIH diaspor v malem nogometu. Avtorjeva odločnost je podkrepljena s prikazom njegovega dela: nenehnem sledenju izjavam v avtobusu, pogovorom o taktiki v sobah in garderobi, beleženju posameznih tekem, slavnostnega zaključka in – tipične, prevesele – analize pred vrnitvijo. V zgodbi prepoznamo bistveno podstat: zabavo in druženje, prepleteno z značilnim humorjem. Kar zgodbi dodaja posebno razsežnost, je identifikacijska izraznost ekipe BIH Slovenija z vedrostjo, duhovitostjo in s poskočnimi, tresočimi vzkliki tipa »Kdor ne skače ni Sloven'c« ter s petjem Zdravljice. Če vključimo še argumentacijo o genomu Sonnyja Karlsona – na koncu se vseeno izkaže, da je njegova mati iz Prijedora in da po statutu lahko nastopa za BIH diasporo iz Švedske –, dobimo konstrukcijo, ki jo lahko pohvalimo. Film s takšno zgodbo bi lahko predvajali na televizijski postaji, morda tudi nacionalni.

A žal ne s takšno produkcijsko kvaliteto. Najočitnejše težave se kažejo predvsem v sliki (mestoma presvetlo, na trenutke pretemno – predvsem nočni kadri), zvoku (morali bi uporabljati usmerjeni mikrofon na teleskopski palici, ki omogoča natančnejše beleženje) in ravnanju s kamero (na več mestih bi morali uporabljati stativ ali pa se vsaj izogniti približevanju/odmikanju in zasukom). Prav tako bi bila za tak format pripovedi bolj primerna krajša minutaža, tja do 30-minut, malo dlje pa bi se lahko zadržali tudi pri scenariju, predvsem pri določanju glavnih protagonistov in njihovih vlog.

Če na koncu omenim še nekaj dobrih, paralelnih potez v montaži, s katerimi so zagotovili bolj dinamični ritem, lahko sklenem, da gre za zelo simpatičen, duhovit in smiseln izdelek, ki ga žal zaznamuje produkcijska in scenaristična podhranjenost. Že večkrat pa smo videli, da tovrstni izdelki lahko služijo kot najboljša osnova za morebitno poznejšo resnejšo obdelavo. Raziskava je narejena, sinopsis tudi, ostane le še delo na karakterjih, dramaturškem loku scenarija in ambicioznejši produkciji.

nazaj

Sandra Bašić-Hrvatin

Kronika napadov na hrvaške novinarje
Bijela knjiga: kronika prijetnji i napada na novinare 1990. –2011. (Bela knjiga: kronika groženj in napadov na novinarje 1990–2011), Hrvaško združenje raziskovalnih novinarjev, Zagreb, 2011
»Hotel sem vpiti, zakričati iz polnih pljuč, tako kakor metulj, z vso svojo močjo, na ves glas: 'Še vedno sem živ, vi prasci!'« To je zadnji stavek v knjigi Gomora italijanskega pisatelja Roberta Saviana.[1] Še zmeraj je živ, ampak za kakšno ceno? Po objavi knjige mu je organizirani kriminal pretil s umorom, zaradi česar je dobil 24-urno policijsko zaščito in začel »živeti« kot ubežnik, na skrivnih lokacijah, nikoli več dni na enem mestu. Knjigo so v javnosti oblatili plačani pisuni, njegovi domnevni kolegi, ki so trdili, da si je stvari izmislil, da je vse to naredil za slavo in osebno korist, da je slab pisec in še slabši pričevalec. In prav obsodba njegovih »kolegov« ga je najbolj prizadela. Knjiga, ki je postala njegovo prekletstvo, ga je naučila pomembno stvar: mora govoriti, mora pričevati, ne sme biti tiho, ker so v nasprotnem primeru oni zmagali. Zato se je vrnil v javno življenje, piše kolumne in v evropskih institucijah vodi boj proti mafiji in korupciji. Gomora je mučno pričevanje o italijanski družbi, prepleteni s kriminalom, korupcijo, umori in politično nesposobno elito, to je osebno pričevanje o zatonu demokracije, temeljnih vrednot in pravne države.

V tem kontekstu je treba brati knjigo, ki jo je marca 2011 izdalo Hrvaško združenje raziskovalnih novinarjev, v njej pa so zbrali vse primere napadov in zastraševanja novinarjev in medijev na Hrvaškem v zadnjih 20 letih.

Moraš sodelovati z nami ali ne boš več novinarka

Med drugimi je v knjigi predstavljen primer Helene Puljiz, svobodne novinarke, ki jo je leta 2004 protiobveščevalna agencija poskušala prisiliti, da isodelovala z njimi in ovajala svoje kolege. »Ti si bolna! Ti si psihično bolna oseba! Ti sama veš, da nisi normalna! Ti nimaš več nobene izbire! Moraš sodelovati z nami ali pa ne boš več delala.« Tako je Heleno Puljiz nadiral šef protiobveščevalne agencije za mesto Zagreb, ko so jo na zaslišanje pripeljala dva njegova agenta. Puljizovo so hoteli prisiliti k sodelovanju, če pa bi odklonila, so ji napovedali psihični umor – uničili bodo njo, njeno družino, v javnosti bodo objavili takšne zgodbe, da nikjer več ne ona ne njeni najbližji ne bodo dobili službe. Helena Puljiz je sodelovanje odklonila, celotno zadevo prijavila parlamentu, ki je, po pričakovanjih, padel na izpitu demokracije. Helena Puljiz danes dela kot urednica zunanje politike na T-portalu. Za njo njen primer še zmeraj ni končan in nikoli ne bo, dokler naročniki ne bodo kaznovani.

Nikoli več, tudi če ne bom več novinar

Drugi primer je novinar Jutarnjega lista Dušan Miljuš. Njega so leta 2008 na ulici, sredi mesta, skorajda do smrti pretepli neznanci. Kljub temu da je Miljuš vrsto let spremljal delo policije, pisal o različnih aferah, iz katerih je bilo razvidno, da gre za preplet politike in kriminalnih združb, je po dogodku takratni minister za notranje zadeve brezskrbno sporočil: »Kdo sploh je Miljuš?« Predsednik Hrvaške je novinarja Miljuša konec leta 2010 odlikoval za njegov prispevek v boju proti korupciji. Od napada živi pod nenehno policijsko zaščito, ki je še poostrena, odkar so zaprli osumljene za njegov napad. Policijski nadzor zelo težko prenaša. »Svoj posel poskušam delati kolikor lahko. Kolikor časa bom še delal, ni odvisno od mene. Sebe in svoje najbližje nikoli več ne bi izpostavil temu, kar se je zgodilo, tudi za ceno tega, da ne bom več novinar,« pravi Miljuš. Samo dve človeški zgodbi, dve novinarski zgodbi ljudi, ki so v svojem poklicu delali tako, kot so mislili, da je prav. Naličje te zgodbe pa je arogantnost oblasti, nesposobnost policije in sodstva, brutalnost novopečenih bogatašev, ki so do denarja prišli prek trupel svojih nasprotnikov. Po njihovem mnenju bi morali novinarje »ustaviti«, »ukiniti«, »pretepsti«, »spametovati«, »ubiti«, »zastrašiti«, »očrniti«. To so besede, ki jih preberete v zgodbah drugih petdesetih hrvaških novinarjev in novinark, zabeleženih v Beli knjigi.

Pomanjkanje solidarnosti med novinarji

Belo knjigo hrvaških raziskovalnih novinarjev je treba vmestiti tudi v kontekst aktualnih dogodkov na medijskem področju na Hrvaškem in drugje. Aprila so stavkali redno zaposleni novinarji hrvaškega časnika Večernjeg lista. Avstrijska Styria (pri nas so lastniki Žurnala24) se je odločila spremeniti delniško družbo v družbo z omejeno odgovornostjo, prodati poslovno stavbo, v kateri so bili zadnjega pol stoletja prostori časopisa, in izdajati časnik z manjšimi stroški. Časopis je ne glede na stavko izhajal, namesto stavkajočih redno zaposlenih so ga pripravljali honorarni sodelavci, tisti na avtorskih in drugih pogodbah, tisti, za katere so pravice njihovih boljše plačanih kolegov nedosegljive. V Puli so stavkali novinarji Glasa Istre, ki so jih lastniki z zahtevo po delovni obveznosti primorali, da se vrnejo na delo. V času stavke so vsebino časopisa polnili z vsebinami sestrskega časopisa na Reki – Novega lista. Aktiv novinarjev časopisa opozarja na pomanjkanje solidarnosti med novinarji, na poslušno sprejemanje vse hujših poslovnih ukrepov, ki uničujejo novinarski poklic in medije spreminjajo v nosilce piarovskih in oglaševalskih izdelkov, ki jim jih servirajo politične in ekonomske elite.

Kriza medijev je veliko več kot kriza poslovnega modela, ki ne prinaša več takšnih dobičkov, kakršnih so jih bili lastniki vajeni v prejšnjih desetletjih. To je kriza novinarstva, o kateri prav novinarji ne želijo poročati in se z njo soočiti. Pavperizacija novinarstva, njegovo izogibanje politični odgovornosti za lastno početje, kvaziideološka nevtralnost in podložnost denarju so pripeljali do trenutka, ko je treba novinarstvo zaščititi pred »novinarji«.

Za prikazovanje oblastne strukture je potrebno zavzeti pozicijo. Ni mogoče ostati zunaj tega. S tem ko se novinarstvo in novinarji srečujejo samo s tistimi, ki imajo moč, ko so postali del političnih in ekonomskih elit, ko jim je miselnost vladajočih postala bližja od miselnosti državljanov, so se zaprli v kasto. Sprememba se lahko zgodi tisti trenutek, ko se bodo novinarji zavedali, da služenje javnosti ni poklic, ampak osebna drža.

1 Roberto Saviano (2008), Gomora. Potovanje v krvavi imperij neapeljske camorre. Ljubljana: Mladinska knjiga, str. 229.

nazaj

Erik Valenčič

Osebna izpoved skesanega dopisnika
Joris Luyendijk: Je res ali ste videli na televiziji?, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2010
Je res ali ste videli na televiziji? je izjemna osebna izpoved na začetku knjige še zelo naivnega, proti koncu pa že kar jeznega nizozemskega novinarja Jorisa Luyendijka, ki je več let služboval kot dopisnik z Bližnjega vzhoda za različne medije iz svoje države. Čeprav Luyendijk danes, tudi zaradi te svoje knjige, velja za mednarodno uveljavljenega novinarja, sam priznava, da je bil leta 1998, ko ga je časnik De Volkskrant izbral za svojega dopisnika, pravzaprav nesposoben za opravljanje tega dela oziroma, kot je potem kmalu spoznal, je imel o tem delu cel kup zelo napačnih predstav. Za začetek, že izbran je bil po pomoti. Ker ni imel nobenih resnih novinarskih izkušenj, je prepričan, da ga je uredništvo De Volkskranta izbralo za svojega dopisnika z Bližnjega vzhoda zaradi njegovega znanja arabščine. Vendar se arabščina govori na ozemlju, ki se razprostira od Zahodne Sahare do iraško-iranske meje in je polna dialektov, ki se med seboj ne razumejo. O tem, da je Luyendijk govoril kairski dialekt, s katerim si že znotraj Egipta ni mogel dosti pomagati, na uredništvu očitno niso imeli pojma.

Luyendijk v knjigi pojasnjuje, kako je na začetku komajda lovil ravnotežje, medtem ko je hodil po vrvi zapletenih bližnjevzhodnih dogodkov, kako je spremljal lokalne medije, kako je o bombardiranju Iraka leta 1998 intervjuval jordanskega natakarja v Amanu, potem ko mu ni uspelo pravočasno pridobiti iraške vize in podobno.

Zastavlja se vprašanje, ali je bil mladi Nizozemec res tako slab dopisnik. Ne, bil je pač (le) dopisnik in dopisniki so po navadi slabi novinarji. Zato je ta njegova knjiga tudi tako zelo pomembna. Kot je to značilno za osebne izpovedih kakšnih mafijskih skesancev, o katerih včasih slišimo, Luyendijk ne pripoveduje samo svoje zgodbe, temveč z njo neizbežno razkriva, kako in po kakšnih notranjih pravilih deluje celoten sistem, za katerega je svoj čas delal. Tako knjiga razkriva, da je vloga dopisnika v glavnem to, da se pojavi na približnem geografskem območju, kjer se nekaj dogaja (dopisnik iz Tel Aviva bo tako lahko »kredibilno« poročal o dogajanju v Siriji). Večina dopisnikov pobere novice, o katerih potem tudi sami poročajo, z interneta ali tamkajšnjih medijev, ali pa jim podatke poišče najeto lokalno osebje.

Dogaja se tudi to, da dopisnikom informacije zagotavljajo še drugi viri, ki pa imajo izključno sebične interese za redno pojavljanje v svetovnih medijih (na primer okupatorska vojska, zainteresirana za širjenje svoje resnice o dogajanju na terenu). Poročevalcem velikokrat ni treba niti zapustiti hotela in iz svojih lastnih opažanj med potovanji po arabskem svetu lahko povem, da imajo dopisniki radi visoke hotele z ravnimi strehami, s katerih se potem lahko javljajo. Ker je to dovolj. To, da se narišejo pred kamero in povejo, da so tam – na licu mesta dogajanja ali pa pač vsaj nekje v regiji. Gre za teater, ki ga propagirajo magične besede Od našega dopisnika, h katerim bi v številnih primerih veljalo pripisati: »Da, od našega dopisnika, ki niti hotela ni zapustil, ki res nima pojma, kaj se dogaja, in ko reče, da si ljudje na cesti mislijo to in to, dejansko misli na receptorje v lobiju.«

V ofucanih klišejskih hollywoodskih filmih po navadi negativec proti koncu reče: »Če hočeš, da je kaj narejeno, je bolje, da to narediš sam.« Te besede bi lahko bile odlična parola tujih dopisnikov in nekateri, kot sčasoma tudi Luyendijk, so jo tudi vzeli za svoj moto, vendar so žal v manjšini. Svetu mednarodnega dopisništva vladajo »embedded novinarji«, vajeni, da so jim (velikokrat enostranske) informacije postrežene na pladnjih, medtem ko je resnica pač nekaj, kar se dogaja tam zunaj, na drugi strani vrtečih se vrat hotelov.

nazaj

Zala Volčič

Zasidrano v teoriji, usmjerjeno v prakso
Melita Poler Kovačič in Karmen Erjavec: Uvod v novinarstvo: učbenik za študente prvega letnika študijskega programa Novinarstvo na FDV, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana, 2011
Učbenik Uvod v novinarstvo je namenjen študentom temeljnih novinarskih predmetov prvega letnika univerzitetnega programa Novinarstvo na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. Razdeljen je na tri tematske sklope; prva dva je napisala Melita Poler Kovačič, tretjega pa Karmen Erjavec.

Prvi sklop z naslovom »Kaj je novinarstvo, kdo je novinar?« obravnava dileme o novinarski identiteti in poslanstvu. Čemu in komu je novinarstvo namenjeno, zakaj ga opravljamo, komu z njim služimo, se sprašuje avtorica, in ugotavlja, da so odgovori na ta vprašanja ključnega pomena, saj »usmer­jajo novinarjevo razmišljanje in (samo)spraševanje o pomenu novinarskega poklica; vplivajo na opravljanje novinarskega dela; oblikujejo premislek o tem, ali novinarska besedila izpolnjujejo tisto, kar naj bi bilo poslanstvo novinarstva v sodobni demokratični družbi« (str. 16). Ta del obsega različne pristope k opredeljevanju novinarstva, izpostavlja pomen različnosti novinarskih tradicij in opozarja na razprave o krizi novinarstva. Profesionalizacija novinarstva je obravnavana z različnih zornih kotov, vključno s kritičnim pogledom, posebno podpoglavje pa je namenjeno novinarski avtonomiji kot nujni, a nikoli povsem dosegljivi prvini profesije. Bralec spozna pojme, kot so družbena odgovornost novinarstva in medijev, novinarska ideologija, normativne vrste novinarstva in potek novinarskega sporočanjskega procesa – tako v luči prevladujočega normativnega razumevanja kot tudi z vidika razširjene tržnonovinarske prakse. Sklop se zaključuje z osnovami novinarske samoregulacije in novinarsko ureditvijo na Slovenskem.

Drugi tematski sklop ima naslov »Osnove novinarske teorije in prakse« ter se kljub navidezni samostojnosti neločljivo navezuje na prvega. Kot piše avtorica: »Razumevanje novinarstva, njegovega smisla oziroma poslanstva pa ni namenjeno le teoretski razpravi, ampak tudi praksi; predstavlja okvir, znotraj katerega poteka novinarsko delo. Povedano z drugimi besedami: novinar­jevo lastno razumevanje izbranega poklica bo vplivalo na to, kako opravlja svoje delo, kaj pri tem sme in mora zahtevati od sebe in kaj od drugih, kako naj teoretske postavke in pravila uporablja v vsakdanji novinarski praksi, kakšen novinar želi biti in za kakšno novinarstvo si namerava prizadevati« (str. 85). V tem smislu je treba brati poglavja, posvečena opredelitvam novinarskih zvrsti, vrst in žanrov, shematizaciji množičnega sosporočanja, predmetu in strukturi novinarskega besedila ter njegovim funkcijam, naslovnikovemu pričakovanju kot soustvarjalcu novinarskega besedila in hibridizaciji tipov množičnega sosporočanja.

Naslov tretjega sklopa je »Tematske vrste novinarstva«. »Namen tega vsebinskega sklopa je predstaviti tematske vrste novi­narstva, ki ustvarjajo mozaik sodobne novinarske prakse. Zakaj sploh obravnavati različne tematske vrste novinarstva? Proučeva­ti jih je treba, ker tema (so)oblikuje novinarsko prakso, saj določa način novinarskega sporočanja,« razlaga avtorica (str. 131). Vključene so predvsem tiste vrste, ki so v Sloveniji uveljavljene, tj. gospodarsko, kmetijsko, kulturno, mednarodno, okoljsko, športno, religijsko, vojno, zdravstveno, znanstveno in življenjskostilno novinarstvo. Dodano je tudi delavsko novinarstvo, ker je bilo pred stoletjem pomembno za družbeni razvoj, čeprav je zaradi spremenjenih družbenih razmer kasneje izgubilo svojo vlogo. Avtorica v tem sklopu predstavlja glavne značilnosti izbranih vrst, obenem pa kaže, kako družbene razmere vplivajo na novinarsko prakso. V predstavitev vključuje (sicer maloštevilne) slovenske raziskave in tako ustvarja sistematičen pregled izbranih tematskih vrst novinarstva, ki ga na Slovenskem doslej še nismo imeli. Ta del učbenika je dragocen tudi zato, ker raziskovalce opozarja na pomembne raziskovalne vrzeli, ki bi jim slovenske novinarske študije v prihodnosti morale posvetiti več pozornosti.

Izvirna razmišljanja

Učbenikov s podobnim naslovom in temami, kot ga ima tu predstavljeno delo, je v avstralskem, britanskem in ameriškem okolju, ki ga dobro poznam, veliko. Vendar so razmišljanja in argumenti Melite Poler Kovačič in Karmen Erjavec v primerjavi z njimi izvirna, in sicer tako po izboru za novinarje pomembnih vsebin kot tudi po načinu upovedovanja. Bralec bi mestoma morda pričakoval bolj poglobljeno obravnavo, saj si teme sledijo hitro in njihova obravnava ne nudi zelo izčrpnega vpogleda. Po drugi strani pa te ugotovitve ne moremo označiti kot pomanjkljivost, saj so pričakovanja in zahteve pri učbeniku upravičeno drugačne kot pri nekaterih drugih monografskih žanrih. Avtorici – obe dolgoletni učiteljici novinarskih in medijskih predmetov na Fakulteti za družbene vede – že uvodoma opozarjata, da želita bralcem predstaviti čim več tem, ki ne bodo obravnavane podrobno, ampak njuna knjiga predstavlja – v skladu z naslovom – zgolj uvod v znanje, ki ga bodo študenti nadgradili in poglobili na predavanjih in v višjih letnikih študija. Taka zasnova je smiselna tudi zato, ker študentom ne ustvarja vtisa, da bodo po prebranem učbeniku vedeli »vse« ali vsaj dovolj ter jih tako ne odvrača od obiska predavanj in vaj pri novinarskih predmetih, obenem pa jih spodbuja h kritičnemu premisleku zanje nepogrešljivih znanj in z njimi povezanih dilem.

Učbenik Uvod v novinarstvo je doslej edini na Slovenskem, ki sistematično in zahtevnostni stopnji naslovnikov prilagojeno, zasidrano v teoriji in usmerjeno k praksi, bodoče novinarje seznanja s temeljnimi novinarskimi znanji, pri čemer zajema posebnosti slovenske novinarske tradicije, medijskega in širšega družbenega okolja.

nazaj

Brankica Petković

Konferenca Evropske komisije o svobodi medijev v državah Zahodnega Balkana in Turčiji

Evropska komisija je 6. maja 2011 v sklopu razprav o širitvi in stanju demokracije v državah, ki kandidirajo za članstvo, v Bruslju organizirala konferenco o svobodi izražanja in položaju medijev v državah Zahodnega Balkana in Turčiji. Konference se je udeležilo približno 500 predstavnikov medijev, novinarskih združenj ter nevladnih organizacij, ki delujejo na področju človekovih pravic in svobode izražanja v teh državah. Visoko število povabljenih udeležencev in nagovor visokih predstavnikov Evropske komisije in Evropskega parlamenta – začetno razpravo na konferenci so vodili predsednik Evropskega parlamenta Jerzy Busek, komisar za širitev Štefan Füle in podpredsednica Evropske komisije, komisarka za digitalno agendo Neelie Kroes – sta sporočala, da gre za svojevrstno prelomnico. Svoboda medijev je sicer vedno na dnevnem redu pri preverjanju pripravljenosti držav, kandidatk za članstvo v Evropski komisiji, vendar je to bilo vedno znotraj širšega sklopa človekovih pravic, pa tudi pri tem v dosedanjih postopkih ni štela za pomembno temo.

Povabljeni udeleženci konference so se zato spraševali, kaj pomeni nenadni poudarek Evropske komisije v njenih organih, pristojnih za širitev in vključevanje novih držav, na svobodi medijev.

Komisar Evropske komisije za širitev Štefan Füle je med konferenco večkrat naravnost in ostro opominjal, da Evropska unija ne bo popuščala pri zahtevah, da se pri potegovanju za članstvo spoštujejo evropski standardi na področju svobode izražanja in svobode medijev. Govoril je o tem, da je svoboda medijev v državah Zahodnega Balkana in Turčiji ogrožena, da so novinarji preganjani in izpostavljeni napadom, da se izvajajo politični in ekonomski pritiski na medije, zakonodaja pa ostaja mrtva črka na papirju. Nastopi komisarja so zveneli kot nastopi aktivista za svobodo medijev iz prizadetih držav, kar je še bolj spodbudilo k premisleku, kaj to pomeni za države, kandidatke za članstvo v Evropski uniji in kaj za države, članice Evropske unije. Konkretnih akcij, ki bi jih Evropska komisija lahko sprožila na tem področju, niso predstavili, so pa predstavniki Evropske komisije povedali, da jih načrtujejo.

Komisarka Evropske komisije za digitalno agendo Neelie Kroes je priznala, da Evropska komisija premalo naredi na področju medijskih svobod in pluralizma medijev v Evropski uniji, da bo odslej, še posebej po težavah z madžarsko medijsko zakonodaja, bolj dejavna.

Razprava med predstavniki medijev iz držav Zahodnega Balkana in Turčije je pokazala veliko razočaranje zaradi slabega stanja in nazadovanja glede pogojev za svobodno in neodvisno delovanje novinarjev in medijev v  teh državah, ter zaradi nezadostne dosedanje vloge in podpore Evropske unije na tem področju.  Še posebej dramatične so razmere v Turčiji.

Konferenca se je zaključila z obljubo konkretnih dejavnosti Evropske komisije in upanjem številnih predstavnikov medijev, da jih bo politična in morebitna finančna podpora Evropske komisije obvarovala pred nadaljnjo agonijo delovanja v primežu političnih in ekonomskih pritiskov ter  pregonov in groženj. Hkrati je ostalo neodgovorjeno vprašanje, ali bo Evropska komisija sorodne in usklajene dejavnosti usmjerjala v krepitev svobode in neodvisnosti medijev tudi v državah, ki so že članice Evropske unije. Video posnetek celotne konference je dostopen na spletnih straneh Evropske komisije.

nazaj