Tanja Kerševan-Smokvina
Evropsko komisijo zanima neodvisnost regulatorjev medijev
Neodvisnost in učinkovitost regulatorjev avdiovizualnih medijskih storitev pod drobnogledom evropske komisije

Skupina raziskovalnih ustanov, ki jo vodi Inštitut za medijske raziskave Hans Bredow, je konec januarja 2011 na svoji spletni strani objavila predhodno končno poročilo študije o neodvisnosti in učinkovitosti regulatorjev področja avdiovizualnih medijskih storitev (AVMS)[1], ki ponuja več kot štiristo strani primerjalne analize pravnih podlag v povezavi z medijskimi regulatorji in njihovega udejanjanja v praksi ter poglavitnih značilnosti neodvisnega regulatorja v luči direktive o AVMS. Študijo je leta 2009 naročila evropska komisija, rok za njeno izdelavo pa se izteka, saj je bila objava končnega poročila napovedana že za marec 2011.

Končni rezultati študije v času nastajanja tega prispevka, konec aprila 2011, še niso znani, prav tako v ključnih, javno dostopnih virih ni mogoče zaslediti podatkov o tem, kdaj bo zadnje poročilo na voljo javnosti. V pričakovanju njenih izsledkov pa je pomen neodvisnosti regulatorjev za področje avdivizualnih medijev predmet številnih razprav tako znotraj Evropske unije kot zunaj nje.

Čeprav evropska zakonodaja od držav članic neposredno ne zahteva uvedbe neodvisnih regulatorjev za področje avdiovizualnih medijskih storitev, je zlasti v strokovnih krogih, pa tudi med samimi regulatorji razširjeno prepričanje, da prav neodvisen regulator z ustrezno organizacijsko strukturo, procesom odločanja, financiranjem in ne nazadnje načinom izbire, imenovanja in razrešitve vodstva lahko pripomore k primernemu, sorazmernemu in učinkovitemu izvajanju regulacije avdiovizualnih medijev. Študija o neodvisnosti regulatorjev, ki jo je evropska komisija naročila v okviru spremljanja uresničevanja direktive o AVMS, je potrdila, da so takšni pogledi prisotni tudi znotraj evropskih nadnacionalnih ustanov.

Neodvisnost regulatorjev avdiovizualnih medijev implicitna zahteva evropske zakonodaje

Neodvisnost medijskih regulatorjev sicer poleg direktive o AVMS (2010/13/EU) omenja več dokumentov na ravni EU, na primer Resolucija Evropskega parlamenta o javni radioteleviziji v digitalni dobi: prihodnost dvojnega sistema (2010/2028(INI)) in Sporočilo o državnih pomočeh za financiranje javnih radiotelevizij (2009/C 257/01). Zgledi zahtev po neodvisnosti regulatorjev prihajajo tudi z drugih bolj ali manj sorodnih oziroma primerljivih področij, to je varstva osebnih podatkov, energije, železniškega prometa in seveda elektronskih komunikacij, ki so za Slovenijo s skupnim, konvergentnim regulatorjem za področje elektronskih medijev in elektronskih komunikacij (Apek) še posebej pomembni.

Leta 2000 sprejeta priporočila Sveta Evrope (Rec(2000)23), ki jih je podprlo 46 držav članic Sveta, med njimi tudi članice EU, državam priporočajo ustanavljanje od politike in ekonomskih interesov neodvisnih regulatorjev na področju radiodifuzije ter ponujajo številne napotke za ustvarjanje razmer za njihovo neovirano delovanje.[2] Določilo 30. člena[3] direktive o AVMS, ki ga dopolnjujeta uvodni določbi 94 in 95, pa omenja neodvisne regulatorne organe le v povezavi z zahtevo, da države članice druga drugi in Komisiji predložijo informacije, nujne za izvajanje direktive. Prvotni predlog Komisije, ki je od držav članic zahteval zagotavljanje neodvisnosti nacionalnih regulatornih organov in skrb za to, da slednji svoje pristojnosti izvajajo nepristransko in transparentno, v procesu sprejemanja ni dobil ustrezne podpore. Nadomestil ga je za vlade držav članic bolj sprejemljiv predlog, ki se na prvi pogled bere, kot da so neodvisni regulatorji v Evropski uniji nekakšna danost, njegovo branje v povezavi z uvodno določbo 94[4] pa razkrije, da se države članice »v skladu s svojimi pravnimi tradicijami in ustaljenimi strukturami« lahko odločijo tudi za druge »primerne instrumente« za izvajanje direktive.

Zanimivo je, da novembra lani sprejeta resolucija evropskega parlamenta o javni radioteleviziji prav tako poziva k izmenjavi dobrih praks na različnih ravneh, tj. med nacionalnimi medijskimi organi, zainteresiranimi stranmi, upravljavci javnih radiotelevizijskih ustanov, neodvisnimi regulatorji ter predstavniki gledalcev in potrošnikov, pri tem pa poudarja tudi pomen sodelovanja nacionalnih medijskih regulatorjev v okviru evropske platforme nadzornih organov.

Vprašanje neodvisnosti stalna tema evropskega združenja regulatorjev EPRA

EPRA (European Platform of Broadcasting Authorities)[5] je za mnoge regulatorne organe s področja radiodifuzije, tudi za slovenske[6], že vse od svoje ustanovitve leta 1995 eno najpomembnejših okolij za primerjavo s sorodnimi telesi iz drugih držav. Platforma danes povezuje 52 regulatorjev iz Evrope v najširšem geografskem smislu, saj zajema predstavnike vseh evropskih držav z izjemo Rusije in Islandije ter člane iz Turčije, Armenije, Azerbajdžana in Izraela. Zaradi načina svojega delovanja, pri katerem ostajajo zasedanja, ki se odvijajo dvakrat na leto, zaprta za javnost, je EPRA nekakšno varno območje za izmenjavo informacij, izkušenj in pogledov med regulatorji. V razpravah se lotevajo širokega nabora tem in niso usmerjeni v iskanje skupnih stališč, zato platforma na mednarodnem prizorišču ne nastopa kot subjekt, ki bi zastopal skupne cilje ali interese.

EPRA, katere delovanje se financira iz članarine, ki pokrije komaj delovanje njenega tajništva, se izogiba poskusom politizacije. Njen vpliv je neformalne narave, saj prav prek rednega in intenzivnega druženja regulatorjev, v katerem se pogosto iščejo odgovori na povsem praktična vprašanja iz njihovega delovnega vsakdana, vpliva na oblikovanje in usvajanje standardov regulacije in regulativne kulture.

Vprašanje neodvisnosti regulatorjev se je na dnevnem redu srečanj EPRE pojavilo že najmanj tolikokrat, kolikorkrat so se obravnavale teme o vplivih politike na delo regulatorjev, o razmerjih med regulatorji in izdajatelji medijev, ali o odgovornosti regulatorjev do javnosti. Neodvisnost regulatorjev je namreč vrednota, le če je omejena z odgovornostjo tako do tistih, ki jim je regulacija namenjena, kot do tistih, na katerih se izvaja, ter transparentnostjo postopkov. Na zasedanju platforme leta 2003 v Neaplju so regulatorji podpisali izjavo o neodvisnosti regulatorjev radiodifuzije, štiri leta kasneje v Pragi pa so neodvisnosti posvetili glavno plenarno zasedanje, na katero so za uvodnega govorca povabili dr. Karola Jakubowicza. Zaradi pričakovanja, da bodo do letošnjega spomladanskega srečanja rezultati evropske študije o neodvisnosti in učinkovitosti regulatorjev že znani, so temo uvrstili tudi na dnevni red zasedanja, ki bo konec maja v Ohridu.

Evropska študija prinaša orodje za (samo)oceno stopnje neodvisnosti regulatorjev

Izvajalci študije INDIREG[7] koncept neodvisnosti regulatorjev raziskujejo predvsem v njegovi povezanosti z učinkovito regulacijo področja AVMS. Za opisno in primerjalno analizo institucionalnega, regulativnega in pravnega okvira medijskih regulatorjev so poleg podatkov, ki so jih zahtevali od regulatorjev, uporabili podatke in prispevke nacionalnih sodelavcev.[8] Na podlagi vseh teh podatkov razvijajo razvrstitveno orodje za formalno neodvisnost, ob njem pa še razvrstitveno orodje za dejansko (de facto) neodvisnost, ki nastaja na podlagi analize odzivov deležnikov in poglobljenih intervjujev s tremi do štirimi eksperti na posamezno državo. Formalni indikatorji tako izhajajo predvsem iz predpisov, t. i. de facto indikatorji pa naj bi se nanašali na dejanske razmere in vplive, ki povzročajo, da neodvisnost regulatorja v praksi ni tolikšna, kot jo zagotavlja zakon, ali pa je kljub skromnim pravnim okvirom celo večja, kot bi jo pričakovali.

Z večmesečno zamudo objavljeno predhodno končno poročilo je razkrilo določene nedoslednosti metodologije in postopkov zbiranja podatkov. Te je bilo sicer mogoče slutiti že v času izpolnjevanja obsežnih in zahtevnih vprašalnikov, saj so imeli regulatorji v enem od najbolj intenzivnih delovnih obdobij v letu, tj. v aprilu 2010, zanje na voljo le dva tedna. Skopo ubesedena, neobrazložena, tabelarična vprašanja so pogosto zahtevala le označevanje vnaprej predvidenih polj in v določenih primerih omejevala možnost izbire, hkrati pa, kot se je izkazalo kasneje, zaradi neobstoja razlage uporabljenih pojmov dopuščala možnost različnih interpretacij. Na predhodno poročilo smo se zato na Agenciji za pošto in elektronske komunikacije (Apek) odzvali s komentarji, ki so segali od predlogov popravkov napačnih ali pomanjkljivih podatkov do pripomb k posledično neustreznim razvrstitvam Slovenije v posamezne kategorije držav z določenimi značilnostmi.

Raziskovalci so v Sloveniji identificirali štiri telesa z nalogami na področju avdiovizualnih medijev, tj. Ministrstvo za kulturo RS, Inšpektorat za kulturo in medije, Svet za radiodifuzijo in Apek, in jo izmed 43[9] držav, ki so bile zajete v študijo, skupaj s še sedmimi drugimi izbrali za poglobljeno analizo, s katero so želeli preskusiti izsledke študije institucionalnega, regulativnega in pravnega okvira ter odzivov deležnikov. Med osmimi izbranimi državami so kar tri z območja nekdanje Jugoslavije (Slovenija, BiH, Makedonija), dve iz naše najbližje soseščine (Italija in Madžarska) ter Velika Britanija in Nizozemska. Pri vseh, razen pri Sloveniji, je bil obravnavan po en regulator.

Za končno oceno študije je pred objavo končnega poročila še prezgodaj, že zdaj pa lahko rečemo, da bi ob odpravi podatkovnih neskladij in ustrezni prilagoditvi iz njih izhajajočih sklepov lahko ponudila celovito primerjalno analizo regulacije avdiovizualnih medijskih storitev v Evropi. Dobrodošla pa bo tudi identifikacija najboljših praks in bistvenih značilnosti neodvisnih regulatorjev v povezavi z njihovim pravnim statusom in pooblastili, finančno avtonomijo, obliko in načinom izbire organov odločanja, mehanizmi za zagotavljanje odgovornosti in transparentnosti, in nenazadnje znanjem in kadrovsko usposobljenostjo za izvajanje regulativnih nalog.

V kolikšni meri bodo regulatorji in drugi zainteresirani v posamezni državi pripravljeni uporabljati orodje za samooceno neodvisnosti in učinkovitega delovanja, ki ga razvijajo v okviru študije INDIREG, ostaja vprašanje. Glede na izkušnje z dosedanjim majhnim zanimanjem za rezultate  sorodne evropske študije in instrumenta za spremljanje pluralizma medijev,[10] bi morda lahko tudi v tem primeru sklenili, da množične uporabe ni mogoče pričakovati.

Največja vrednost študije, ki jo je naročila evropska komisija, pa je za zdaj moč, da vprašanje neodvisnosti regulatorjev ohranja v središču razprav na ravni EU in si dovoli tudi poudarke, ki še niso našli ustreznega prostora v njenih pravnih aktih.

1 Podatki in dokumenti študije s polnim naslovom Indikatorji neodvisnosti in učinkovitega delovanja regulatorjev avdiovizualnih medijskih storitev za namen uveljavitve pravil Direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah so dostopni na www.indireg.eu (23. 4. 2011). Za poimenovanje študije se sicer uporablja tudi kratica INDIREG.
2 Podobno tudi deklaracija Sveta Evrope o neodvisnosti in funkcijah regulativnih organov za področje radiodifuzije, sprejeta marca 2008.
3 Določilo 30. člena direktive o AVMS se glasi: »Države članice sprejmejo ustrezne ukrepe, da druga drugi in Komisiji predložijo informacije, potrebne za uporabo te direktive, še posebej njenih členov 2, 3 in 4, in sicer zlasti prek svojih pristojnih neodvisnih regulatornih organov.«
4 Uvodna določba št. 94 določa: »Države članice so v skladu z nalogami, ki jim jih podeljuje Pogodba o delovanju Evropske unije, odgovorne za učinkovito izvajanje te direktive. Same lahko izberejo primerne instrumente v skladu s svojimi pravnimi tradicijami in ustaljenimi strukturami, zlasti pa obliko svojih pristojnih neodvisnih regulatornih organov, da lahko delo pri izvajanju te direktive opravljajo nepristransko in pregledno. Zlasti bi morali instrumenti, ki jih izberejo države članice, prispevati k spodbujanju pluralnosti medijev.«
5 Spletna stran EPRE se nahaja na www.epra.org.
6 V članstvo EPRE je bil leta 1998 sprejet Svet za radiodifuzijo Republike Slovenije, ki je predhodnik današnjega, leta 2001 reformiranega Sveta za radiodifuzijo in dela Agencije za pošto in elektronske komunikacije, ki se ukvarja z regulacijo vsebin. Agencija je članica od leta 2002. V istem letu je v Ljubljani gostila jesensko zasedanje platforme.
7 Ob že omenjenem inštitutu Hans Bredow s hamburške univerze sodelujejo še interdisciplinarni center za pravo in informacijsko-komunikacijske tehnologije (ICRI), ki deluje na Katoliški univerzi v Leuvnu, Center za medijske in komunikacijske študije (CMCS) Srednjeevropske univerze iz Budimpešte, ter dve svetovalno-raziskovalni podjetji: Cullen International in Perspective Associates.
8 Slovenijo je pokrival Mirovni inštitut.
9 V študijo je bilo ob evropskih zajetih tudi nekaj t.i. tretjih držav: Avstralija, Japonska, Singapur in ZDA.
10 Media Pluralism Monitor je rezultat študije pluralizma, ki jo je predlani za evropsko komisijo izvedel konzorcij raziskovalnih ustanov pod vodstvom Katoliške univerze v Leuvnu.

nazaj

Judit Bayer

Madžarska medijska reforma – diktat politične večine
Način, kako so bili oblikovani in sprejeti zakoni, postavlja celoten zakonodajni postopek, vključno z njegovim izidom, pod velik vprašaj. Zato bi bil pravi postopek takojšnja razveljavitev zakona in začetek novega, ustreznega zakonodajnega postopka.
Prevod: Primož Žvokelj

Na Madžarskem je prevladovalo splošno mnenje, da je potrebna reforma Zakona o radiu in televiziji iz leta 1996, vendar je za vsako spremembo medijske zakonodaje v parlamentu potrebna dvotretjinska večina. Zato je bila doslej v močno polariziranih madžarskih političnih krogih kakršnakoli sprememba medijske zakonodaje, da o njeni reformi sploh ne govorimo, obsojena na neuspeh. Ta ovira je odpadla, ko je na parlamentarnih volitvah leta 2010 desnosredinska koalicija strank FIDESZ in KDNP skupaj prejela več kot 67 odstotkov glasov.

Vendar pa je bil dolgo pričakovani zakon, ki naj bi prinesel reformo medijev, vložen v parlamentarni postopek brez pomembnejših posvetovanj ali razprav. Navidezno sta ga predložila dva poslanca (in ne vlada sama), kar je omogočilo, da je odpadla sicer predpisana javna razprava. Uradna predlagatelja zakona pred tem nikdar nista posebej izražala svojega mnenja o medijskem zakonu.

Vsi trije reformski zakoni – prvi o splošni vsebini medijev, drugi o sestavi nadzornih organih in pooblastilih ter tretji o ustavni spremembi – so bili predloženi 11. junija 2010, dva od njiju pa sta bila potrjena v razmeroma kratkem času, že 22. julija 2010. Pal Schmitt, ki je bil takrat predsednik parlamenta in medtem že izvoljen za naslednjega predsednika države, je sodeloval z vlado tako, da je odlagal s podpisom do zadnjega možnega trenutka (6. avgusta, tako da je predhodni predsednik László Sólyom že zapustil predsedniški položaj). Pričakovati je bilo, da bi Sólyom, sicer ustavni pravnik, ko bi prejel zakon v podpis, izkoristil svojo predsedniško pravico do ustavnega veta in bi zakon poslal v presojo ustavnemu sodišču. Tako pa je zakon podpisal novi predsednik Schmitt (ki ga je že podpisal v vlogi predsednika parlamenta), kar je omogočilo razglasitev zakona v vsega dveh delovnih dneh (do 10. avgusta).

Vsebina zakona je poleti v strokovnih krogih sicer sprožila kritike, vendar ji je javnost namenila razmeroma malo pozornosti. Šele decembra, ko so bili sprejeti zadnji deli zakonodajnega paketa, se je odzval madžarski tisk in s tem zbudil pozornost tudi v mednarodnih krogih. Zakon o svobodi tiska in vsebini medijev (CIV iz leta 2010, v nadaljevanju: Smtv) je bil vložen 11. junija 2010 in sprejet 2. novembra 2010, medtem ko je bil zadnji del, Zakon o medijskih storitvah in množičnih komunikacijah (CLXXXV iz leta 2010, v nadaljevanju: Mttv) vložen 22. novembra 2010 in sprejet 21. decembra 2010. Ta časovni zamik je bil razumljivo prekratek za izvedbo splošne javne razprave o zakonu, ki obsega kar 179 strani in ureja kompleksno področje ter zajema poslovanje, ustavne pravice, javne storitve, državne pomoči in druga pravna področja.

Sporni deli zakona

Zakonu velja nasprotovati v več točkah – njegovem obsegu in dosegu, nejasnim pravilom, ki jih prinaša, pooblastilom in sestavi Odbora za medije, komisarja za medije, višini kazni, novi zasnovi javnih medijev – če naj jih naštejemo le nekaj.

Zakon ureja tiskane medije in spletne informativne portale (vključno z nekaterimi blogi in avdiovizualnimi mediji). Ob tem predpisuje širok nabor nejasno definiranih obveznosti glede medijskih vsebin. V primeru kršenja zakona so zagrožene izjemno visoke kazni. Odbor za medije je sestavni del upravnega organa in njegov predsednik je ista oseba kot predsednik upravnega organa. Upravni organ ima široka pooblastila glede uvedbe preiskav, nadzora nad javnimi mediji in številna od teh pooblastil so združena v rokah ene same osebe: predsednika upravnega organa, ki ga imenuje predsednik vlade. Če ni prišlo do kršitve zakona, lahko pooblaščenec – ki ga imenuje predsednik upravnega organa – sproži preiskavo in o tem poroča predsedniku upravnega organa. Medtem ko člane Odbora za medije načeloma imenujejo vse parlamentarne stranke, jih je dejansko imenovala vladajoča stranka FIDESZ. Njihov mandat traja devet let, kar je več kot dve parlamentarni obdobji.

Če povzamemo, nadzoruje predsednik upravnega organa in Odbora za medije delovanje na celotnem medijskem področju, ima široka in ostra pooblastila za izrekanje sankcij, vključno z izrekanjem visokih glob (do 727.000 EUR ali 200 milijonov HUF), za upravljanje in nadzor javnih medijev ter za nadzor »pooblaščenca za medije«, ki preiskuje premere, v katerih mediji ravnajo zakonito (sic!) – in o tem poroča upravnemu organu. Sploh ni potrebno, da bi odbor zlorabil svoja pooblastila glede omejevanja svobode tiska, dovolj je že, da jih »uporabi«.

Največjo skrb, ki jo zbujajo ti zakoni, ni njihova dosledna uporaba in posledično zapiranje nekaterih medijskih hiš, temveč nevarnost, da bodo uporabljeni samovoljno in nedosledno. Hkrati imajo lahko v medijskem prostoru učinek zastraševanja, medtem ko se po drugi strani, kadar bodo razlogi za takšno ravnanje moralna panika ali politični interesi, lahko izrekajo stroge kazni, kot se je to zgodilo v primeru Radia Tilos (glej v nadaljevanju). Za državljane to pomeni nepredvidljivost in pravno negotovost. Posledice so mnogo širše in niso omejene le na medijsko zakonodajo, saj se lahko zastavi vprašanje na kateremkoli drugem področju zakonodaje: ali bo upravni organ/sodišče uveljavilo zakon, ali pa gre zgolj samo za simbolično veljavo?

Vlada in Odbor za medije občasno izdajata pojasnila, kako bi bilo treba po njunem mnenju tolmačiti zakon. Njuno tolmačenje je dejansko manj omejujoče, kot bi bilo to sklepati ob branju zakona. Zelo koristno bi bilo sprejeti to ožje tolmačenje v obliki obveznega pravnega dokumenta, tako da bi se bilo mogoče v primeru kakršnegakoli postopka sklicevati nanj.

Obseg zakona

Tako Mttv kot Smtv se nanašata na časovno linearno in nelinearno televizijo, časovno linearen in nelinearen radio (skupaj v Mttv opredeljeni kot »medijske storitve«), kot tudi na tiskane medije in spletne informativne portale, ki so na voljo kot poslovne storitve (skupaj v Mttv opredeljeni kot »medijski produkti«).

Omejitev svobode tiska je dopustna le zaradi pomembnega razloga. V primeru avdiovizualnih medijev so bili ti razlogi tradicionalno pomanjkanje razpoložljivih frekvenc, splošna razpoložljivost medijev kot tudi dejstvo, da lahko sočasno dosežejo široko občinstvo. Na področju spletnih in tiskanih medijev nobeden od teh razlogov ne prevladuje. Celo v primeru avdiovizualnih medijev so takšni razlogi zelo šibki, kot to opredeljuje Evropska smernica o avdiovizualnih medijih – ki predlaga smer razvoja v smeri deregulacije.

Tiskani mediji so bili že v preteklosti predmet splošnih pravnih pravil, kot so zaščita ugleda in osebnih podatkov ter kazensko sankcioniranega škodovanja časti in obrekovanja ter sovražnega govora. Za obrekovanje, opredeljeno kot kaznivo dejanje, je na Madžarskem predpisana kazen do dveh let zapora, in resnica ob tem ni olajševalna okoliščina (razen če je bila obtožba podana v javnem interesu). Zakon o zaščiti osebnih podatkov je eden najstrožjih v Evropi. Zato ni mogoče trditi, da je obstajala potreba za zakonsko ureditev madžarskega tiska, saj ni bilo nikakršnih pravnih sredstev za zaščito človekovih pravic.

Vse od časov, ko so bili razpuščeni uradi za cenzuro, v civiliziranem svetu ni bilo državnih organov za tisk. Le avdiovizualne medije nadzoruje en upravni organ; vsebina tiskanih medijev je bila doslej le predmet sodišč in splošnih zakonskih besedil ter samocenzure.

Vpliv vlade

Predsednika upravnega organa imenuje predsednik vlade za devet let, oseba pa je lahko imenovana na to mesto brez omejitve števila mandatov. Odbor za medije je del upravnega organa. Njegove člane teoretično imenujejo parlamentarne stranke na podlagi konsenza in če do njega ne pride, se odločitev sprejme z dvotretjinsko večino (124. poglavje Mttv). Vendar pa je člane dejansko imenovala le vladajoča stranka FIDESZ ter pri tem izbrala ljudi iz lastnih vrst, torej za obdobje devetih let z možnostjo njihove ponovne izvolitve brez kakršnihkoli omejitev.

Tudi nadzorni organ (Kuratórium) javnih medijev imenuje parlament, vendar se je njegov pomen bistveno zmanjšal, odkar so produkcija, lastništvo in prihodki javnih servisov v rokah Sklada za podporo medijev in upravljanje s premoženjem (v nadaljevanju Sklad), ki ga neposredno nadzoruje Odbor za medije (136. poglavje Mttv). Izvršne organe javnih medijev imenujeta tako Odbor za medije kot Kuratórij, vse štiri imenovane osebe pa morajo biti dokazljivo lojalne vladi ali pa morajo vsaj podati takšno izjavo.

V upravnem organu ima le ena oseba pooblastila za sprejemanje odločitev, in sicer predsednik upravnega organa. Zato so razširjena pooblastila upravnega organa v rokah ene same osebe, ki jo imenuje predsednik vlade.

Po drugi strani bi dolg mandat lahko povečal neodvisnost imetnika funkcije, vendar ima določilo o možnosti ponovne izvolitve prav nasprotni učinek. FIDESZ si je dejansko zagotovil vpliv na celotnem madžarskem medijskem področju, pa naj gre za tiskane, spletne ali zasebne medije, za najmanj devet let, ne glede na uspeh stranke na naslednjih dveh parlamentarnih volitvah.

Pooblastila vsemogočnega upravnega organa

Upravni organ nadzoruje celotno medijsko področje. Spremlja besedilne in avdiovizualne medije, opravlja tržne analize, uveljavlja protimonopolna pravila na trgu telekomunikacij ter sankcionira kakršnekoli kršitve zakona.

Odbor za medije je del upravnega organa (109. poglavje Mttv), saj »nadzoruje in zagotavlja svobodo tiska v okvirih med pričujočim Zakonom in določili v Splošnih pravilih o medijskih vsebinah (Smtv)«; objavlja in sprejema odločitve v okviru razpisov za dodelitev frekvenc; spremlja vsebino medijev in upoštevanje zahtev glede vsebine; upravlja Sklad, izvaja tržne analize in uveljavlja protimonopolna določila ter izvaja številne druge naloge (132. poglavje Mttv).

Upravni organ ima nesorazmerno velika pooblastila glede uvedbe preiskav (155. poglavje Mttv). Lahko namreč zahteva, pregleduje ali kopira kakršnekoli podatke, vključno z »zakonsko zaščitenimi zaupnimi informacijami«; lahko celo od kogarkoli, tudi od oseb, ki so v stiku s stranko, ali od kateregakoli drugega udeleženca v postopku (na primer priče), zahteva »da zagotovi podatke v obliki, kot jo opredeli upravni organ, primerni za primerjavo, kot tudi, da zagotovi druge oblike informacij«. Če omenjeni del ne bi zadostoval, je z naslednjim poglavjem zagotovljeno, da lahko upravni organ dodatno zahteva »od katerekoli druge osebe ali organizacije, da zagotovi podatke«. Pričo je torej mogoče zaslišati v zvezi s katerokoli poslovno skrivnostjo, tudi če ni bila odvezana svoje dolžnosti do molčečnosti.

Kateregakoli od naštetih podatkov pa je mogoče uporabiti tudi v drugih postopkih. Celo to zakonodajalcu ni dalo dovolj poguma pri neoviranem zbiranju podatkov, zato je bil sprejeto novo poglavje z naslovom »Zagotavljanje podatkov« (175. poglavje Mttv). V njem je ponovno poudarjeno, da lahko upravni organ od kogarkoli zahteva podatke v kakršnikoli obliki (na podlagi sklepa). Poleg tega lahko od poslovnih subjektov zahteva,»da zagotovijo podatke na daljavo prek nadzornega sistema, vgrajenega v poslovnih prostorih, ali sistema, vgrajenega v poslovne postopke«. Ni znano, kako bi lahko bil takšen sistem vgrajen v postopke. Če oseba ne bi posredovala podatkov, navedenih v sklepu upravnega organa, ali jih ne bi posredovala na zadovoljiv način, lahko upravni organ odredi globo za posredovanje podatkov, ki lahko znaša tudi do 50 milijonov HUF (približno 180.000 EUR – 175. poglavje (8) Mttv).

O zadevah, ki so bile doslej lahko samo predmet sodne obravnave, bo imel v prihodnosti možnost odločati Odbor za medije. Pri tem gre za zadeve, kot so kršitve človeškega dostojanstva, druge ustavne pravice, zasebnost in druge osebne pravice (14., 16., 18. poglavje Smtv).

Pravila glede razpisov za podelitev koncesij omogočajo Odboru za medije, da prekine in ponovno objavi razpis zaradi »razlogov medijske politike« ali če »ponudba uspešnega ponudnika ni skladna z načeli in cilji zakona«. To Odboru za medije omogoča, da samovoljno podaljšuje postopek izdaje koncesij, dokler ne najde primernega ponudnika, kar pomeni, da bodo postopki nepredvidljivi in netransparentni.

Upravni organ lahko odloča v pravnih sporih med poljubnima medijskima hišama, če vsaj ena od njiju zahteva takšen postopek, čeprav druga nima v takšnem primeru nobene druge možnosti. Z odločanjem namesto sodišča upravni organ dejansko odvzame toženemu mediju možnost do kakršnegakoli neodvisnega sodnega postopka, brez tega pa se medij prostovoljno podvrže pristojnosti upravnega organa.

Komisar za oddajanje in medije

Vloga tako imenovanega komisarja je razlog za dejansko zaskrbljenost (139. do 143. poglavje). On ali ona lahko preiskuje primere, ki niso protizakoniti in niso v pristojnosti upravnega organa (poglavje 140). To se lahko zgodi v primeru zadev, povezanih z interesi občinstva ali potrošnikov, vendar pa lahko komisar uvede postopek po uradni dolžnosti (ex officio), kar je na področju interesov potrošnikov smešno. Dejansko bi lahko ta oseba razširila pristojnosti upravnega organa na primere, ki jih zakon ne obravnava (to dejansko pomeni na karkoli).

Komisarja in vse njegove/njene podrejene imenuje in odpokliče predsednik upravnega organa, gre torej za isto osebo, ki odobrava delovni načrt komisarja, sprejema komisarjev proračun in potrjuje komisarjevo poročilo.

Očitno je, da komisar ni neodvisna pravna institucija; dejansko gre za podaljšek Odbora za medije, ki lahko šikanira udeležence na medijskem trgu, tudi če ni bilo nobene kršitve zakona. To je v nasprotju z načelom o pravni državi. Z imenovanjem funkcije »komisar« (ki v madžarskem jeziku ustreza nazivu »ombudsman«) in poudarjanjem, da ta nima kakršnihkoli pristojnosti, se zdi, da mediji, proti katerim bi bila sprožena preiskava, ne bi trpeli škode. Vendar pa ima že sama preiskava učinek zastraševanja, preiskavi pa bi lahko sledila proceduralna kazen ali uvedba novega postopka s strani upravnega organa.

Dolžnost zagotavljanja informacij

Izrazi »večstranske, dejanske, tematske, objektivne in uravnotežene«, ki se nanašajo na opredeljevanje kakovosti informacij, so bili že uporabljeni v predhodnem zakonu o radiu in televiziji (ART) – vendar so ves čas povzročali težave pri njihovem tolmačenju, vodili k samovoljni in nepredvidljivi uporabi zakona ter bili predmet strokovne kritike; njegova uveljavitev s strani Odbora za pritožbe je bila napaka. Pritožbe so bile pretežno politično pristranske.

Tik pred končnim glasovanjem je bil novi Zakon o medijih (Mttv) dopolnjen tako, da za kršitev tega pravila ni mogoče izreči kazni – vendar pa lahko Odbor za medije naloži ponudnikom avdiovizualnih medijskih storitev objavo mnenja, ki ni bilo predstavljeno, ali izjavo odbora (181. poglavje Mttv).

Dejansko je bil skoraj dobesedno ohranjen star sistem – ki je bil sicer predmet ostrih kritik –, edina izjema je, da novi predpis opredeljuje, da mora vsaka oddaja ali serija rednih oddaj izpolnjevati pravilo uravnoteženosti. [12.§ (2)].Razlika glede na prejšnjo ureditev je, da je odslej obveznost razširjena še na ponudnike avdiovizualnih medijev, ki ne oddajajo časovno linearno, pa tudi besedilne medije, vendar v tem primeru ostajata nadzor in sankcioniranje nejasna.

Zaščita novinarskih virov

Novi zakoni so omejili obseg zaščite novinarskih virov. V preteklosti je Zakon o kazenskem postopku omogočal zavrnitev pričanja osebam, katerih poklicne dolžnosti nalagajo varovanje skrivnosti. Odslej 6. poglavje Smtv določa, da katerokoli sodišče ali organ oblasti lahko naloži novinarju, da razkrije svoje vire v interesu »nacionalne varnosti, javnega reda, ali preiskave oziroma zaradi preprečevanja kaznivih dejanj«. Ti interesi so precej neopredeljene kategorije, še zlasti »preprečevanje kaznivih dejanj«, saj ne zagotavljajo nobene zaščite novinarskih virov.

Javni medijski servisi

Zakon, ki je bil sprejet poleti leta 2010 in predstavlja dopolnitev Rttv, je ustvaril novo strukturo: vse tri javne radiotelevizije je združil v enovito javno ustanovo in nekoliko dopolnil strukturo nadzora. Vendar pa z Mttv novi sklad za podporo medijev in upravljanje s premoženjem ne razpolaga le z vsemi prihodki in premoženjem javnih radiotelevizij, temveč ima tudi nalogo programske produkcije in skrbi za njihove zaposlene, razen 49 zaposlenih pri vsakem od njih.

Študij o izvedljivosti glede posledic združevanja ni. Združevanje uredništev ni najboljši način za ustvarjanje konkurenčnih, neodvisnih programov, ki so namenjeni različnim skupinam občinstva. Prav tako ni povsem jasno, katere naloge ostajajo javnim radiotelevizijam, če naročanje, nakupe in produkcijo programov javne radiotelevizije opravlja Sklad, ki razpolaga s finančnimi sredstvi in delovno silo.

Nove nadzorne strukture so v nasprotju s pričakovanji evropske komisije, saj je Sklad samo pod nadzorom Odbora za medije. Njegovega direktorja in nadzorni odbor imenuje predsednik upravnega organa, kar omogoča neposreden političen vpliv (136. poglavje Mttv).

Imenovanje direktorjev javnih radiotelevizij poteka brez javnih razpisov in ga opravi odbor za medije na podlagi priporočila predsednika odbora, izvoli pa ga Kuratórij. Vendar pa direktorja sklada, ki dejansko razpolaga s sredstvi, imenuje le predsednik Odbora za medije (102. in 136. poglavje Mttv).

Največjo spremembo je doživel odnos z madžarsko tiskovno agencijo (MTI): vodila jo bo oseba, ki je nedvoumno izrazila svojo lojalnost vladi; javne radiotelevizije bodo lahko uporabljale izključno novice MTI; MTI na podlagi državnega financiranja zagotavlja svoje storitve vsem drugim medijem brezplačno, zato je to lahko zelo škodljivo za druge tiskovne agencije.

Sklep

Način, kako so bili oblikovani in sprejeti zakoni, postavlja celoten zakonodajni postopek, vključno z njegovim izidom, pod velik vprašaj. Zato bi bil pravi postopek takojšnja razveljavitev zakona in začetek novega, ustreznega zakonodajnega postopka. Vendar pa so možnosti tega zaradi političnih razlogov precej negotove.

Sedmega marca 2011 je madžarski parlament sprejel dopolnila k novemu zakonu o medijih, kot je to zahtevala evropska komisija. Spremembe se nanašajo na pomembna, vendar ne ključna področja zakona. Omenjena dopolnila omejujejo negativne posledice obravnavanih določil, vendar jih ne odpravljajo v celoti.

Razlog, ki se skriva za delno naravo sprememb, ki jih je zahtevala Evropska unija v primerjavi z obsegom, ki jih prinaša novi zakon je, da Evropska unija v splošnem nima pristojnosti na področju zakonodaje glede človekovih pravic ali medijev. Zato je bil zakon obravnavan samo na podlagi smernice o avdiovizualnih medijih ter določil pogodbe o svobodi gibanja ter svobode opravljanja dela. Pravo vprašanje je, ali bo Evropska unija razširila svoja pooblastila na področje svobode medijev in morda tudi druge človekove pravice. Ne nazadnje 2. člen Lizbonske pogodbe, ki se nanaša na osnovne pravice, ni le prazna zaveza. Če bi skupnost jemala svojo pogodbo resno, potem bi jo morala uveljaviti, tudi če vsebuje le omembo človekovih pravic in pravno državo, saj pogodba ni le brezzobi zakon, temveč zavezujoča listina.

nazaj