V času burnih razprav med spreminjanjem zakona o medijih je treba upoštevati poleg uredb in direktiv, s katerimi nas zavezuje (in obremenjuje) Evropska unija, tudi druge pravne akte nadnacionalnega pomena, na primer Evropsko konvencijo o človekovih pravicah (EKČP) in na njej temelječo sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP). Ta z živahno razlago širi njeno dokaj okostenelo besedilo, ki se tako na podlagi konkretnih življenjskih primerov prilagaja novim okoliščinam in času, v katerem živimo. Tako je ESČP storilo tudi z nedavno sodbo v zadevi Sanoma Uitgevers B. V. proti Nizozemski.[1]

Ena od ključnih pravic v sodobni demokratični družbi je svoboda izražanja. EKČP jo le na splošno ureja v 10. členu.[2] Šele s sodno prakso ESČP pa so bili posamezni vidiki svobode izražanja podrobneje razdelani, med njimi tudi svoboda izražanja v medijih. ESČP v vsaki sodbi, ki se nanaša na svobodo izražanja medijev, poudari pomembno mesto, ki ga imajo mediji v sodobni demokratični družbi. Zbiranje in posredovanje informacij javnosti je njihova pravica in dolžnost. Korelat svobodnemu izražanju novinarja je namreč pravica javnosti do obveščenosti. Zato se svoboda izražanja ne nanaša le na informacije oziroma ideje, ki so sprejete z naklonjenostjo ali do katerih so prejemniki neopredeljeni, ampak tudi na informacije oziroma ideje, ki zmerjajo, pretresajo ali vznemirjajo. To zahtevajo pluralizem, strpnost in odprtost, brez katerih ni demokratične družbe. Novinarji pa morajo uživati nekatere posebne pravice, da lahko izpolnjujejo svoje poslanstvo.

V sodni praksi tega sodišča in tudi v raznih priporočilih Sveta Evrope je tako že dalj časa splošno sprejeto dejstvo, da je pravica novinarjev, da ne izdajo svojega vira informacij javnim oblastem, temeljna za uresničevanje njihove pravice do svobode izražanja. Z nedavno sodbo v zadevi Sanoma Uitgevers B. V. proti Nizozemski, pa je Veliki senat ESČP v zvezi s pravico novinarjev do nerazkritja vira informacij naredil še korak naprej in tako neodvisen položaj novinarjev še dodatno utrdil ali ga celo nadgradil.

Vse se je začelo z organizacijo nezakonite avtomobilske dirke na ulicah Nizozemske. Novinarji družbe pritožnice[3] so z organizatorji sklenili dogovor, da lahko dogodek fotografirajo in o njem objavijo prispevek, vendar pod pogojem, da ne izdajo identitete nobenega od udeležencev. Kmalu po dogodku je policija od družbe pritožnice zahtevala, da ji izroči vse fotografsko gradivo v zvezi z dirko, za odvzem spornega gradiva sta policista, ki sta obiskala prostore družbe pritožnice, po neuspešnih neformalnih zaprosilih, od odgovornega urednika izdala celo uradno odredbo. Zaradi vztrajnega zavračanja izročitve spornega gradiva sta se z isto zahtevo na odvetnika družbe pritožnice obrnila kar dva državna tožilca, rekoč, da gre za »življenje in smrt«.

Policija in državna tožilca so družbi zagrozili, da bodo, če ne bo izpolnila njihove zahteve po izročitvi zgoščenke s fotografijami, aretirali odgovornega urednika revije Autoweek ter zavarovali in preiskali tudi vse prostore družbe pritožnice[4] (prostore družbe pritožnice naj bi zaprli tudi za ves konec tedna ali celo dlje, odstranili naj bi tudi vse računalnike).[5]

Policija je nato odgovornega urednika do prihoda državnega tožilca za štiri ure v prostorih družbe pritožnice tudi pridržala. Po posegu odvetnika, specializiranega za kazensko pravo, se je v zaplet vmešal tudi preiskovalni sodnik. Ta je, po predhodnem spoznanju, da sam nima pristojnosti za odločanje v zadevi, izrazil svojo hipotetično odločitev: če bi bil za to pristojen, bi izdal odredbo za zaseg zgoščenke s fotografijami, z utemeljitvijo, da javni interes po pregonu kaznivega dejanja pretehta novinarski privilegij zoper razkritje vira podatkov družbe pritožnice. Odvetnika sta nato tožilcu pod protestom sporno zgoščenko izročila.

Družba pritožnica je pred domačimi sodišči neuspešno skušala doseči razveljavitev odredbe o zasegu, vrnitev izvirnika in uničenje vseh njegovih kopij ter sprejem sodne odredbe, ki bi policiji in tožilstvu prepovedala uporabo informacij z zgoščenke.

Marca 2009 je senat ESČP odločil, da družbi pritožnici s tem, ko je bila prisiljena izročiti zgoščenko tožilstvu in tako izdati svoj vir informacij brez predhodne odredbe sodišča, ni bila kršena pravica do svobodnega izražanja iz 10. člena EKČP. Priznalo je, da ima lahko taka odločitev negativne posledice za izvajanje novinarske pravice do svobode izražanja, vendar je po drugi strani ugotovilo, da so nizozemske oblasti upoštevale nasprotujoče si interese (novinarska svoboda proti uspešnemu pregonu kaznivega dejanja) in se na koncu (pravilno) odločile za interes javne varnosti.

Z informacijami z zgoščenke so namreč prišle do storilcev, ki so z nakladalnikom v roparskem napadu (t. i. ram raid) iz sten javnih stavb izruvali dva bankomata. V prid odločitvi nizozemskih oblasti je ESČP štelo tudi okoliščino, da tožilstvo ni sprožilo pregona proti udeležencem nezakonite avtomobilske dirke, ampak je te informacije uporabilo za pregon povsem drugega – znatno hujšega kaznivega dejanja,[6] do storilcev pa je lahko prišlo le z uporabo fotografij družbe pritožnice. Krajše rečeno, načeli sorazmernosti in subsidiarnosti sta bili po mnenju ESČP spoštovani.

Ker je odločitev prvostopenjskega senata burila duhove ne le med sodniki, ki so odločali in odločili o zadevi na prvi stopnji – odločitev je bila sprejeta z zelo šibko večino (s štirimi glasovi za in tremi proti) –, ampak še toliko bolj med strokovno javnostjo, je družba pritožnica, navdahnjena zlasti z idejami sodnikov, ki so glasovali proti odločitvi, vložila zahtevo za vnovično odločanje ESČP.

Veliki senat ESČP se je septembra 2010 zadeve lotil s kratkim pregledom razvoja sodne prakse v zvezi z novinarsko svobodo izražanja; pravica novinarjev, da zavarujejo svoje vire, je integralni del novinarske svobode, da brez vmešavanja javnih oblasti sprejemajo in razširjajo informacije ter druge ideje.[7] Še več, poseg vanjo lahko privede do nevarne situacije, ko so potencialni viri informacij – zaradi nezaupanja v varovanje tajnosti njihove identitete –, odvrnjeni od posredovanja informacij medijem. Na koncu se to lahko odrazi celo v izgubi danes tako pomembne javno-nadzorstvene vloge medijev ter tudi do omajanja sposobnosti medijev, da javnosti posredujejo pravilne in zanesljive informacije.

Da je ravnanje nizozemskih oblasti poseglo v pravico novinarjev družbe pritožnice do svobodnega izražanja, je ESČP odločilo že na prvi stopnji. Odločitvi o tem, ali je bil nizozemski zakon, ki je dovoljeval vmešavanje v novinarsko pravico do izražanja tako, da je omogočal razkritje vira proti volji novinarjev, zadostno varstvo pred neutemeljenimi posegi v pravico novinarjev do svobodnega izražanja, pa sta bili diametralno nasprotni.

Veliki senat ESČP je namreč odločil, da mora biti vmešavanje v pravico novinarjev do svobodnega izražanja predpisano z zakonom. Prva in najpomembnejša varovalka pred arbitrarnimi posegi v njihovo svobodo izražanja pa je zahteva po poprejšnji odločitvi sodišča oziroma drugega neodvisnega in nepristranskega organa o dopustnosti zahteve za razkritje vira informacij. Taka predhodna presoja mora potekati po jasnih merilih. Ni treba, da je presoja celovita, mora pa določiti, ali javni interes premaga pravico do svobodnega izražanja (načelo sorazmernosti) in ali v konkretni situaciji ni na voljo manj invazivnega sredstva za zavarovanje javnega interesa, kot je poseg v to pravico (načelo subsidiarnosti).

Državni tožilec kot stranka v kazenskem postopku ne more biti tak neodvisen in nepristranski organ. Prav tako pa temu merilu ni zadostilo vmešavanje preiskovalnega sodnika v konkretnem primeru. Za njegovo sodelovanje v zadevi namreč sploh ni bilo pravne podlage, dodatno pa njegova odločitev sploh ni bila zavezujoča, temveč zgolj svetovalna.

V Sloveniji pravico do nerazkritja novinarskega vira na splošno določa zakon o medijih (ZMed),[8] ki v 21. členu pravi, da urednik, novinar ali avtor prispevka niso dolžni razkriti vira informacij, razen v primerih, ko to določa kazenska zakonodaja. Osnutek novega zakona o medijih – ZMed-1[9] v to določbo ne vnaša velikih sprememb. Novinar ima torej pravico do nerazkritja vira, razen če ga v to ne zavezujejo določbe kazenskega zakonika (KZ-1)[10] oziroma zakona o kazenskem postopku (ZKP).[11]

Pri tem je treba ločiti dva primera. Informacija, ki jo ima novinar, je lahko tako pomembna, da bi njeno nerazkritje oziroma nerazkritje njenega vira pomenilo kaznivo dejanje opustitve ovadbe, da se pripravlja kaznivo dejanje (280. člen KZ-1) oziroma kaznivo dejanje opustitve ovadbe kaznivega dejanja ali storilca (281. člen KZ-1). To niti ni tako sporno. Novinar je namreč zavezan, da sam poda ovadbo (čeprav mora pri tem razkriti vir informacij), nanj deluje le posredna prisila v obliki splošnih inkriminacij, ki zavezujeta vse državljane enako, in sta kot taki iz kriminalitetnopolitičnih razlogov upravičeni – varujeta vrednote, ki so nujne za mirno sožitje v družbi.

V drugem primeru, ki je bistven za pravico do nerazkritja novinarskega dela oziroma za določitev primerov, ko lahko organi kazenskega postopka v to pravico v skladu z ZKP posežejo, pa je novinar pri svojem delu naletel na informacijo, ki bi lahko služila kot pomemben podatek za kazenski postopek, morda celo kot dokaz. Kljub varovanju posebnega položaja novinarja se lahko v treh primerih zgodi, da bo novinar dolžan sodelovati z organi pregona in preiskovanja in jim razkriti vir informacije, in sicer pri preiskavi elektronskih in z njimi povezanih naprav ter nosilcev elektronskih podatkov (to je preiskava, na primer, novinarjevega telefona, računalnika, diskete ali spominske kartice), pri zasegu predmetov (to je zaseg denimo novinarjevih zapiskov v fizični obliki) ali pa pri zaslišanju novinarja kot priče. Vsem trem primerom je skupno to, da novinarju, če mu je priznan položaj privilegirane priče, z organi v kazenskem postopku ni treba sodelovati – brez sankcije lahko odrečejo sodelovanje v primeru preiskave elektronske naprave,[12] ne izročijo predmeta pri zasegu predmetov[13] in ni jim treba pričati.

Status privilegiranih prič ureja ZKP v 235.[14] in 236. členu. Slednji v peti točki prvega odstavka določa, da so dolžnosti pričevanja oproščeni odvetnik, zdravnik, socialni delavec, psiholog ali kakšna druga oseba o dejstvih, za katera je zvedela pri opravljanju poklica, če velja dolžnost, da mora ohraniti kot tajnost tisto, kar je zvedela pri opravljanju svojega poklica. Vendar pa ta možnost oprostitve pričevanja ni absolutna – tudi osebe, naštete oziroma mišljene v tem členu, morajo pričati, ko gre za nekatera najbolj zavržna kazniva dejanja (vsa kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost, kaznivo dejanje zanemarjanja otroka in surovega ravnanja in kaznivega dejanja trgovine z ljudmi), ali če so izpolnjeni pogoji, določeni v zakonu, pod katerimi so te osebe odvezane dolžnosti varovanja tajnosti oziroma so dolžne posredovati zaupne podatke pristojnim organom.

Prvi zaplet se pojavi s subsumcijo novinarja pod druge osebe, ki so po peti točki prvega odstavka 236. člena ZKP oproščene pričevanja. Gre namreč za osebe, ki za podatke izvejo pri opravljanju poklica in zanje velja dolžnost, da jih ohranijo tajne. Novinarjevo varovanje vira informacij pa praviloma ni njegova dolžnost, ampak pravica. Če kljub temu privolimo v to, da novinar sodi med te druge osebe, ki so po ZKP oproščene pričevanja, pa je vprašljivo, kateri organ je tisti, ki jih v konkretni zadevi odveže pričevanja in tako »prisili«, da izdajo vir informacij.[15] Ker se vsa tri preiskovalna dejanja opravijo na podlagi odredbe sodišča, je treba ZKP razlagati tako, da je lahko samo sodišče tisto, ki pred izdajo sodne odredbe za preiskavo elektronskih naprav oziroma sodne odredbe za zaseg predmeta oziroma pred vabljenjem novinarja kot priče, odloči o tem, ali interesi kazenskega postopka v konkretni zadevi pretehtajo nad njegovo pravico do nerazkritja vira informacij.

Veliki senat ESČP je v zadevi Sanoma Uitgevers B. V. proti Nizozemski odločil, da mora biti na zakonski ravni jasno določen postopek predhodnega odločanja o dopustnosti posega v pravico novinarja, da zavaruje svoj vir informacij. Ta postopek mora voditi sodišče ali drug neodvisni in nepristranski organ. Hkrati je odločil, da je bil nizozemski zakon glede nudenja zadostnih pravnih varovalk za odločitev o tem, ali je razkritje vira zaradi varovanja javnega interesa (torej pregona hujšega kaznivega dejanja) resnično pretehtalo nad interesom družbe pritožnice do svobodnega izražanja, zelo pomanjkljiv.

Iz tega lahko sklepamo, da je tudi slovenska zakonodaja glede tega instituta pomanjkljiva. Danes veljavni ZMed (in enako tudi osnutek novega zakona) napotuje na kazensko zakonodajo, ta pa nikjer izrecno ne izpostavlja novinarja kot osebe s privilegiranim položajem v kazenskem postopku. Če nekoliko »potelovadimo« in zamižimo na eno oko, ga lahko uvrstimo med osebe, ki so po ZKP oproščene dolžnosti pričanja. Če nam to uspe, nas nadalje reši dejstvo, da se lahko vsa tri preiskovalna dejanja, pri katerih lahko pride do razkritja vira informacij, opravljajo le na podlagi sodne odredbe in je torej sodišče tisti organ, ki odloča o tem, kaj je v konkretni zadevi pomembnejše: novinarjeva svoboda izražanja (in znotraj nje pravica do nerazkritja vira) ali uspešen pregon storilca kaznivega dejanja. S tako razlago kazenskega postopka se sicer lahko izognimo nadaljnjim kršitvam EKČP, vendar pa morda ne bi bilo odveč premisliti o natančnejši ureditvi pravice novinarja do zavarovanja (nerazkritja) njegovega vira informacij že v ZMed, še zlasti zdaj ko je v postopku sprejema novi zakon.

Spletna stran www.wikileaks.org že vse od leta 2006, ko se je pojavila v svetovnem medmrežju, sproža zelo kontroverzne odzive. Na eni strani navdušenje, ker naj bi pomenila novo ero raziskovalnega novinarstva, in na drugi zgražanje, da izničuje poslanstvo medijev in novinarstva in da je nevaren izdelek dobe interneta. V zadnjih štirih letih so namreč na tej spletni strani objavljali občutljive dokumente vlad, organizacij in celo videoposnetek napada ameriškega vojaškega helikopterja na civiliste v Iraku, ki so bili sicer javnosti nedostopni, večinoma zaradi različnih oznak zaupnosti.

Poleti 2010 so trije svetovni časopisi, New York Times, The Guardian in Der Spiegel, koordinirano in hkrati objavili članke o več kot 90.000 dokumentih, povezanih z vojno v Afganistanu, ki so jih hkrati, kot so izšli, objavil v celoti tudi na spletni strani Wikileaks, in tako predstavili novo taktiko delovanja razvpite spletne strani wikileaks.org. Ustanovitelj strani Julian Assange je ob tej novi taktiki poudaril, da so se odločili »deliti« te pomembne dokumente s temi tremi časopisi, ker so najbolj vplivne medijske hiše v ZDA, Veliki Britaniji in v Nemčiji. Seveda so te tri medijske hiše pridobile dostop do omenjenih dokumentov že tedne prej, da so jih lahko pregledale, »interpretirale« in pripravile vsaka svoje članke. Assange je očitno ugotovil, da samo dokumenti z velikim številom podatkov sami po sebi ne pomenijo nič, in da so »tradicionalni« mediji tisti, ki tem podatkom dodajo pomembno vrednost, s katero pritegnejo pozornost bralcev. Na ta način pa je Wikileaks, kot poudarja Steve Myers[1] v svojem članku, začel spreminjati strukturo moči informacij. »S tem, ko se je Wikileaks postavil v položaj med virom in medijem, je premaknil moč odločanja s tistih centrov, ki sicer določajo, kaj je informacija in kako jo predstaviti.« Assange pa je za to potreboval ravno »stare« medije, njihovo poročanje, doseg in ugled.

Vsekakor je primer Wikileaks velika zgodba. Velika za vse »vpletene« strani, najbolj pa seveda za novinarstvo. S simultanim izidom iste zgodbe v treh različnih časnikih v treh različnih državah smo lahko videli, kako je vsak časopis isto zgodbo predstavil drugače, na svoj način. Z drugačnimi poudarki, drugačnim razumevanjem podatkov. Medtem ko so v Guardianu izpostavili civilne žrtve, so se v New York Timesu osredotočili na odnose med ZDA in Pakistanom. Prav to lahko dokazuje, da Wikileaks ne predstavlja oziroma ne začenja novega obdobja raziskovalnega novinarstva, ampak le ponuja novinarjem in ostali javnosti dostop do različnih »občutljivih« dokumentov, ki pa jih ne razlaga in povezuje. Gre pravzaprav za neke vrste outsourcing raziskovalnemu novinarstvu, ko so podatki na voljo na spletu, novinarji in mediji pa so v teh primerih le distribucijski kanal. Kajti Wikileaks očitno svojega »poslanstva« ne more uresničevati brez sodelovanja s »klasičnimi« mediji.

Eden izmed redkih političnih komentatorjev, ki je svoje zgražanje nad Wikileaksom objavil v mainstreamovskem časniku Washington Post, je bil konservativec Marc Thiessen, ki je v svojem članku Wikileaks Must be Stopped[2] zapisal, da Wikileaks ni medijska organizacija, ampak kriminalno podjetje. Thiessen, sicer nekdanji pisec govorov Georga W. Busha, je seveda delovanje strani Wikileaks gledal v kontekstu državne varnosti in v članku izpostavil, da v svojem delovanju ne upošteva nikakršnih etičnih standardov, in zaključil, da ameriški predsednik Obama nima samo pravice, ampak dolžnost, da izsledi Assanga, ga zapre, njegovo organizacijo pa ukine. Assange, ki je takšne reakcije in zahteve predvidel že od samega začetka spletne strani, je zato najbolj znan po tem, da se mora ves čas skrivati, menjati lokacije svojega bivanja, njegova organizacija pa funkcionira brez matičnega sedeža, brez pisarn, s pomočjo tisočih prostovoljcev po celem svetu, ki omogočajo kompleksno delovanje infrastrukture spletne strani, med drugim tudi tako, da spletno stran vzdržujejo s pomočjo sedemdesetih strežnikov v mnogih državah po celem svetu in kar na nekaj sto spletnih domenah, kar onemogoča posameznim vladam, da bi jo ukinile.

Ker je torej logika delovanja spletne strani Wikileaks takšna, da ne sodi pod jurisdikcijo nobene države, si Assange svoje »brezdomstvo« razlaga tako, da ne upošteva nobenih pravil in zakonodaj, niti tistih, ki določajo pravila in izjeme o razkrivanju svojih virov informacij.

Da bi razumeli Wikileaks in njegov vpliv na novinarstvo, je treba poleg načina funkcioniranja novinarstva, razumeti tudi svet hekerjev, računalniških navdušencev in t. i. tehno disidentov. Prav ti, organizirani okoli Assanga, so bili sposobni »prebiti« šifrirane dostope do občutljivih dokumentov in jih umestiti na nejasen teritorij zaščite oziroma razkrivanja virov informacij.

Ali je torej bila spletna stran Wikileaks v teh primerih za medijske hiše vir informacij ali le partner? Vsekakor je sodelovanje Wikileaksa z velikimi mediji prineslo tudi veliko vprašanj, predvsem glede virov informacij in njihovega razkrivanja. Kot v vseh intervjujih poudarja Assange, je njegova organizacija svojim virom informacij obljubila dve bistveni stvari. Prvič, da bodo naredili vse, v tehničnem in pravnem smislu, da svojih virov ne bodo razkrili, in drugič, da bodo poskušali podatke kar najbolje predstaviti v javnosti in izkoristiti njihov efekt. In prav sodelovanje s tremi velikimi tiskanimi časopisi je bila izvedba obljube o »maksimiziranju« tega vpliva.

A kot so razkrili v članku na spletni strani Columbia Journalism Review,[3] so se novinarji, ki so pisali članke o razkritih dokumentih z Wikileaksa, skušali očitno distancirati od Assanga in njegovega dela. »Videl sem Juliana Assanga v zadnjih nekaj dnevih, ki je 'postopal' naokoli in razlagal, o nekakšnem medsebojnem sodelovanju med njim in tremi medijskimi hišami,« je izjavil Eric Schmitt, novinar New York Timesa. »Toda ni šlo za nikakršno sodelovanje z njim. Šlo je za sodelovanje z virom in ne za sodelovanje med tremi medijskimi hišami in njim.« Tudi Myres[4] v svojem tekstu izpostavlja izjave urednika New York Timesa Billa Kellerja, da je šlo za »'odgovorno' sodelovanje z viri informacij. Tudi Globoko grlo je imel svoje namene, prav tako Ellsberg (nekdanji vojaški analitik, ki je leta 1971 New York Timesu razkril zaupne dokumente o vietnamski vojni, op. a). Toda to ni zmanjšalo pomena vrednosti dokumentov, ki smo jih dobili. Če bi zavrnili sodelovanje z viri informacij, katerih nameni so bili povsem drugačni od naših, potem veliko pomembnih zgodb ne bi bilo nikoli razkritih. Najbolj pomembno je, kaj smo naredili z informacijami, ki smo jih dobili. Preverili smo njihovo verodostojnost, izpostavili naše sklepe, jih predstavili v pravem kontekstu in jih predstavili našim bralcem, pod našimi pogoji in ne pod pogoji virov informacij.« Pa vendar so v tem primeru vse tri časopisne hiše s svojim ugledom in ogromnim mednarodnim tržiščem dodale podatkom in dokumentom , ki jih je objavil Wikileaks, legitimnost in pomembnost, s tem pa seveda še povečale »ugled« in moč Assanga in njegove spletne strani. Ni namreč skrivnost, da je za spletno stran Wikileaks in Juliana Assanga pred letošnjim skupnim projektom z New York Timesom, Guardianom in Der Spieglom vedelo precej manj ljudi, pravzaprav zelo malo. In ni seveda skrivnost, da so se po objavi zaupnih dokumentov pojavili konflikti tudi med Assangem in njegovimi sodelavci. Kot so razkrili v članku na wired.com,[5] se je znotraj Assangove organizacije zgodil revolt, saj so mu nekateri njegovi sodelavci očitali, da je dokumente o vojni v Iraku objavil prehitro, glede na to, da vsa imena posameznikov, predvsem ameriških informatorjev in sodelavcev , na dokumentih niso bila ustrezno pregledana in zaščitena oz. zakrita.

In kakšne so lahko posledice objav za vse vpletene strani v zadevi Wikileaks? Glede razkrivanja oziroma zaščite virov informacij so se takoj po objavi dokumentov odzvali v ameriškem senatu in zahtevali revizijo dela zakona, t. i. medijskega določila, ki določa primere, v katerih novinarjem ni potrebno razkrivati svojih virov, hkrati pa so tudi mnogi senatorji jasno in javno zagrozili, da Wikileaks po novem amandmaju, ki so ga predlagali, zagotovo ne bo mogel uveljavljati pravice do zaščite svojih virov, saj naj bi novi amandma omogočil zaščito virov le v primeru medijskih objav, kjer gre za interpretacijo določenih podatkov, pridobljenih od »skritih« virov informacij, ne bi pa omogočil zaščite virov informacij v primerih spletnih strani, ki objavljajo zaupne dokumente v celoti, brez interpretacije njihovih podatkov. V to skupino pa seveda sodi spletna stran Wikileaks. Toda Assangea takšne grožnje ne zanimajo; kot poudarja, je njegov glavni namen v zgodbi Wikileaks ukiniti prakso mnogih vlad in organizacij po svetu, ki s pomembnimi podatki ravnajo neodgovorno do javnosti, saj jih z oznakami o zaupnosti kratko malo skrijejo pred javnostjo in s tem onemogočijo pravico javnosti do informiranja o pomembnih zadevah, povezanih z njihovim življenjem. Prav o tem govori tudi Keller, urednik New York Timesa, ko poudarja, da so se odločili objaviti podatke z Wikileaksa tudi kot opozorilo, kako je tehnologija zmanjšala nadzor nad tem, kaj sploh lahko javnost izve.

Najbolj pomembno vprašanje v celotni zgodbi o Wikileaksu in objavi dokumentov je seveda, kakšne bodo njene posledice, ki pa še vedno niso jasne. Bodo vplivale na ameriško administracijo in Kongres? Bodo posledice primerljive s posledicami razkritja v primeru Ellsberg? Nixonova administracija je takrat tožila New York Times in ostale časopise, ki so objavili zaupne dokumente, vendar je po razsodbi Vrhovnega sodišča tožbo izgubila. Tudi tokrat ameriška vlada Wikileaksa ne pojmuje kot »novinarstvo«, temveč kot poskus spodbujanja posameznikov še k novim »krajam« zaupnih in nevarnih podatkov, ki bi jih potem objavljali na spletu.

Zagotovo je objava dokumentov dosegla namen Juliana Assanga in njegovih sodelavcev; objaviti pomembne podatke in s tem vplivati na javno mnenje. A po drugi strani bo posledica verjetno tudi na strani medijev in medijske zakonodaje. Bolj ostre zakonodaje glede zaščite virov informacij, ki so jih že sprejeli v ZDA in ki so bile sprejete ravno zaradi pojava spletni strani Wikileaks, bodo prizadele predvsem veliko ostalih spletnih medijev, še najmanj pa bodo onemogočile ponovitev objav na Wikileaksu. Seveda ostaja bistveno vprašanje tudi na strani novinarstva: kateri so tisti novinarski, uredniški kriteriji za objavo zaupnih dokumentov, ki opravičujejo objave zaupnih dokumentov v takšnem obsegu, kot se je zgodil v primeru Wikileaks. Mnogi mediji so do zdaj že velikokrat objavljali vsebine zaupnih dokumentov, vendar nikoli v tako ogromnem obsegu in s tako majhno »selekcijo« podatkov. Je svoboda govora, na katero se edino »zgovarja« Julian Assange, res lahko edini kriterij? Celo sam Daniel Ellsberg, ki sicer podpira Assangovo delo, je ob tem izjavil,[6] da Assange ne bi smel objaviti prav vseh dokumentov, ki jih je imel oziroma jih bo še dobil.

Vsekakor gre za prvi primer, v katerem so splet in »družbeni mediji« omogočili skupinam, ki še pred nekaj leti niso obstajale, bistveno vlogo v novinarstvu, prav tako pa se je potrdilo, da imajo t. i. stari mediji še vedno glavno vlogo pri analizi in razširjanju informacij. Blagovne znamke teh časopisov so, čeprav »ogrožene« zaradi pojava interneta, dokazale, da so še vedno glavni »igralci« pri podajanju in razlaganju glavnih novinarskih zgodb, tradicionalno novinarstvo pa je tako v tem primeru pridobilo ponovno priznanje svoje pomembnosti. Zgodba o spletni strani Wikileaks pa je zagotovo nov fenomen, ki je šele na svojem začetku.