Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Kaj lahko prinese določba Zakona o medijih, da bo novinarski kodeks sestavni del pogodbe o zaposlitvi novinarjev? Ali smo bližje kot kdajkoli doslej oblikovanju enotnega medijskega sveta ali zbornice in enotnega kodeksa novinarske etike?
Osnutek predloga novega zakona o medijih[1] (ZMed-1), ki ga je pripravilo ministrstvo za kulturo (MK), v tretjem odstavku 20. člena, ki ima naslov Novinarji, določa: »Vsebinska zasnova in novinarski kodeks, ki določa profesionalna pravila, merila in standarde, sta del pogodbe o zaposlitvi oziroma del pogodbe delovnega ali civilnega prava, sklenjene med izdajateljem in novinarjem.« Ta prispevek analizira možne posledice sprejetja takšne rešitve in ponuja nekaj drugačnih predlogov, ki bi lahko vodili do oblikovanja enotnega kodeksa novinarskih standardov in etike ter do enotnega organa za presojo skladnosti ravnanj z njim.

Iz gradiva, ki ga je pripravilo MK za javno obravnavo, je težko ugotoviti namen predlagatelja in možne posledice navedenega predloga. Obrazložitve ni, v uvodnem delu (uvodna beseda) pa je med cilji, načeli in poglavitnimi rešitvami zakona, v točki o uredniški oziroma novinarski avtonomiji navedeno le, da bo zakon, med spremembami v smeri povečanja novinarske avtonomije, določil novinarski kodeks kot del pogodbe o zaposlitvi med novinarjem in izdajateljem. Iz tega skromnega izhodišča je mogoče sklepati, da je bil namen predlagatelja s takšno določbo povečati uredniško in novinarsko avtonomijo. Vendar, ali bo res tako?

Določba zastavlja več vprašanj in ponuja le malo neposrednih odgovorov. Verjetno je imel predlagatelj v mislih situacijo, v kateri se bo novinar uprl zahtevam, ki bodo v nasprotju z novinarskim kodeksom. Da bi bilo takšno nasprotovanje in sklicevanje na kodeks uspešno, naj bi bil ta sestavni del pogodbe o zaposlitvi med novinarjem in izdajateljem. Če bi torej novinarju grozil disciplinski postopek ali odpoved pogodbe o zaposlitvi, se bo, kot kaže iz namena predlagatelja, lahko skliceval na kodeks in tako ubranil novinarsko avtonomijo in etično držo pred pritiski (s strani izdajatelja ali urednika?).

Druga plat te določbe oziroma možna posledica pa je sklicevanje izdajateljev ali urednikov na možne kršitve kodeksa v primerih ukrepov ali postopkov proti novinarjem. Tudi to je realna možnost. Kodeksi običajno zapovedujejo visoke »ciljne vrednosti« etičnosti novinarskega dela, zato bolj ali manj velikih kršitev ni težko dokazovati. Kodeksi so tudi zelo splošni in omogočajo »široko polje presoje« pri ugotavljanju (ne)skladnosti. Z vidika novinarjev bi se to razumelo kot zloraba te zakonske norme, vendar zakon takšne posledice ne prepoveduje, saj namena določbe o kodeksu kot sestavnem delu delovnopravne pogodbe zakonsko besedilo ne vsebuje.

Kršitev programskih standardov RTV Slovenija že opredeljena kot kršitev delovnih obveznosti
V pomoč pri razlagi možnih posledic nam je lahko podobna, vendar mnogo bolj neposredna določba Programskih standardov RTV Slovenija[2] iz leta 2006. Ti, na koncu naštevanja bolj ali manj splošnih in nespornih načel, določajo, da mora biti spoštovanje programskih standardov tudi obvezno določilo vsake individualne pogodbe, ki jo sklene RTV Slovenija, in da so vodilni delavci in uredniki dolžni »ob neupoštevanju programskih standardov, kar predstavlja težko kršitev delovnih obveznosti, ukrepati v skladu z zakonodajo, ki ureja delovne odnose«. Ni podatkov, da bi bila ta določba v praksi že uporabljena oziroma, da bi bil kakšen novinar že disciplinsko obravnavan zaradi kršitev programskih standardov. Po posvetih s kolegi, ki se ukvarjajo z delovnim pravom, pa takšni postopki niso izključeni. Splošni akt, ki ga je sprejel najvišji organ zavoda, namreč dovolj jasno opredeljuje, da je kršitev programskih standardov težja kršitev delovnih obveznosti, ki se lahko sankcionira na podlagi delovnopravnih predpisov. To pomeni, da bi disciplinski organ lahko ugotavljal kršitev standardov in izrekel sankcijo. Vprašanje pa je, ali bi takšen ukrep prestal sodno preverjanje, saj so programski standardi zelo splošni in načelni in menim, da bi težko prestali soočenje z argumenti svobode novinarskega in uredniškega dela.

Kakšen je status teh standardov, ni prav jasno, saj ima javni zavod hkrati še dva etična kodeksa. Zelo podrobna in obsežna Poklicna merila in načela novinarske etike v programih RTV Slovenija, ki jih je sprejel svet RTV Slovenija leta 2000, in Estetska in etična merila ter navodila glede predvajanja programskih vsebin, ki vključujejo prizore nasilja ali seksualnosti, ki jih je sprejel generalni direktor v začetku leta 2007. Kljub temu da ima javni zavod tri dokumente, ki opredeljujejo poklicna in etična merila za delo urednikov in novinarjev, pa nima enotnega organa, ki bi presojal njihovo ravnanje z vidika njihovega (ne)upoštevanja. Nadzorni organi in mehanizmi so različni ali jih sploh ni. Primerno pa bi bilo vsaj, da bi o kršitvah vseh etičnih in poklicnih meril na javnem zavodu odločal varuh pravic gledalcev in poslušalcev. Zdaj temu ni tako in tudi vsi ti kodeksi po mojem mnenju niso prispevali k dvigu poklicnih in etičnih standardov na RTV Slovenija. Prej obratno, veliko je znamenj, da se v javnem zavodu ti standardi v zadnjih letih, kljub sprejetim kodeksom, le še znižujejo. Tudi pri varuhu človekovih pravic imamo takšne izkušnje, primer neprofesionalnega dela novinarjev in urednikov na javnem zavodu smo opisali tudi v poročilu za leto 2008.[3]

Pri nas, kolikor vem, ni veliko prakse glede uporabe etičnih kodeksov pri delovnopravnih sporih in disciplinskih postopkih pri katerih so udeleženi novinarji. Pravo terja, da so predpisi, na podlagi katerih se lahko izrekajo sankcije, jasni, nedvoumni in vnaprej določeni. Iz zakonskega besedila bi moral biti razviden tudi namen norme. Tega pri določbi tretjega odstavka 20. člena osnutka ZMed-1 ni. Če bi predlagatelj želel s to določbo zaščiti novinarsko avtonomijo, bi moral to neposredno tudi zapisati. Določba bi se lahko glasila, na primer, da je novinarski kodeks, ki določa profesionalna pravila, merila in standarde, sestavni del pogodbe o zaposlitvi novinarja in da novinar ne more biti delovnopravno sankcioniran zaradi ravnanj, ki so v skladu s kodeksom.

Koliko kodeksov novinarske etike lahko imamo?
Pomanjkljivost predloga v osnutku novega zakona o medijih, da je novinarski kodeks del pogodbe o zaposlitvi novinarjev, je tudi v tem, da ne določa, kateri kodeks bo sestavni del pogodbe med izdajateljem in novinarjem. Ker zakon tega ne določa, se bo lahko vsak izdajatelj sam odločil, kateri kodeks bo upošteval. Lahko bo, kar je najbolj verjetno, sprejel enega od obstoječih kodeksov. Najbolj verjetno bo to kodeks Društva novinarjev Slovenije (DNS), ki ima najdaljšo tradicijo, je v praksi preskušen in ima edini stalno telo za presojo skladnosti ravnanj urednikov in novinarjev.

V naravi vsakega kodeksa poklicne skupine, ki opredeljuje etične in poklicne standarde stroke, je, da ga reprezentativna skupina, za katero velja, na demokratičen način in prostovoljno sprejme za svojega. Kodeksi ne morejo biti vsiljeni in tudi ne morejo imeti naravo kogentnega (obvezujočega) predpisa. Sankcije za kršitev kodeksov so lahko izrečene le znotraj poklicne skupine. Najostrejša sankcija je izključitev iz poklicne skupine, ki ima lahko včasih za posledico izgubo možnosti dela v takšnem poklicu. Drugačnih sankcij oziroma sankcij, ki posegajo v pravice posameznikov, kodeksi ne morejo predvidevati. Vsako poseganje v pravice in pravne koristi posameznikov mora dopuščati možnost sodnega varstva. S tega vidika je vedno sporno, če posameznik trpi delovnopravne, statusne ali materialne posledice zaradi kršitev poklicnega kodeksa. V primeru določbe iz Programskih standardov RTV Slovenija, ki je s tega vidika mejna, je to mogoče le zato, ker je izrecno navedeno, da je neupoštevanje standardov kršitev delovnih obveznosti, ker je ta akt sprejel pristojni organ zavoda, in je možna sodna kontrola izrečenih ukrepov. »Čisti« kodeksi takšnih posledic praviloma ne morejo imeti.

Zaradi navedenih razlogov je zato pomembno, kateri kodeks bo sestavni del pogodbe o zaposlitvi novinarja. Kodeks mora biti reprezentativen; tisti, katerim je namenjen, ga morajo sprejeti za svojega. Najbolje in najbolj praktično bi bilo, da bi bil v državi le en kodeks, ki bi določal poklicne in etične standarde za novinarje. Sprejemljiv bi bil morda le še kodeks, ki bi urejal delovanje v medijih, za katere veljajo poklicne posebnosti, na primer za elektronske medije.

To pa nas privede do vprašanj enotnega kodeksa, novinarske zbornice, medijskega sveta, razsodišča in medijskega varuha. Nekateri dogodki ob sprejemanju nove medijske zakonodaje kažejo, da smo temu morda bližje kot kdajkoli v zadnjem desetletju.[4] O sprejemanju novega kodeksa DNS in o spremenjenem odnosu do delovanja Častnega razsodišča pri DNS piše v tej številki Gojko Bervar. Pomemben premik je bil storjen v odnosu novinarskega društva do dela razsodišča, ki naj bi vključevalo tudi predstavnike javnosti. Pomemben premik glede možnosti za oblikovanje skupnega organa, ki bi obravnaval vprašanje spoštovanja poklicnih meril v medijih, pa je bil storjen tudi na javnem omizju o novem medijskem zakonu in novinarski zbornici na MK 30. septembra 2010.

Medijska ali novinarska zbornica, svet za medije ali nekaj tretjega?
Sindikat novinarjev Slovenije in Mednarodni medijski center (IMC) sta v prostorih MK 30. septembra 2010 organizirala drugo javno tribuno o poteku priprave novega zakona o medijih in odprtih vprašanjih slovenskega novinarstva in medijev. Kot gradivo za razpravo so udeleženci prejeli predloge Sindikata novinarjev Slovenije za dopolnitev predloga osnutka ZMed-1, ki je predlagal oblikovanje Medijske zbornice Slovenije. Članstvo novinarskih poklicnih organizacij in interesnih združenj izdajateljev bi bilo v takšni zbornici obvezno, prostovoljno pa bi se vključevali izdajatelji medijev in novinarji, ki niso člani poklicnih oziroma izdajateljskih organizacij.

Zbornica naj bi po tem predlogu sindikata med drugim spremljala stanje v medijih in poklicnih organizacijah na področju uporabe etičnih meril in poklicnih standardov in izdajala priporočila dobre prakse, sofinancirala novinarska častna razsodišča, posredovala v primerih sporov med novinarskimi častnimi razsodišči, ocenjevala konflikte na področju medijske avtonomije in medijskega pluralizma ter o njih informirala javnost. Ta predlog deloma povzema naloge, ki jih naj bi jih po predlogu MK opravljal Svet za medije.

Zakonski osnutek v 81. členu predlaga ustanovitev Sveta za medije. Po tem predlogu naj bi bil neodvisno strokovno telo, ki bi med drugim spremljal spoštovanje etičnih in profesionalnih standardov v medijih, spremljal izvajanje internih pravil izdajateljev avdio v zvezi z oglaševanjem zdravju škodljive hrane in pijače v medijih, spremljal dostopnost medijskih vsebin gluhim, naglušnim, slepim, slabovidnim, invalidom in starejšim osebam ter predlagal ukrepe za izboljšanje stanja na tem področju. Člane sveta bi na podlagi javnega poziva imenoval državni zbor. Glede na to bi težko pritrdili, da gre za neodvisno in strokovno telo; omenjene naloge, ki vključujejo spremljanje etičnih in profesionalnih standardov, pa ga približujejo samoregulacijskemu telesu, ki bi ga morali imenovati deležniki na medijskem področju: izdajatelji in novinarska združenja sami. Osnutek zakona še na enem mestu omenja profesionalne in etične standarde: kot pogoj za pravico do razširjanja radijskih in televizijskih programov na prizemni radiodifuziji (peti odstavek 98. člena osnutka ZMed-1).

Iz navedenega je jasno, da se tudi predlagatelj zaveda, da potrebujemo forum, ki bi določal etične in profesionalne standarde v medijih in vzpostavil samoregulacijske mehanizme za njihovo spremljanje in nadzor.

Če se vrnemo na uvodoma omenjeno javno tribuno, so navzoči predstavniki izdajateljev in založnikov predlog sindikata za medijsko zbornico zavrnili, ker naj ne bi bilo jasno, kaj bi z njo dobili, bojijo pa se, da bi s tem dobili le stroške in možnosti za omejevanje njihove dejavnosti. Predlog za novinarsko zbornico pa je bil vrnjen predlagateljem, to je novinarskim združenjem, kjer se že dolgo valja v krogu med njimi, založniki in državo brez pravih možnosti za izhod oziroma uspeh te pobude.

Razprava pa je dobila novo dimenzijo po intervenciji ministrice za kulturo Majda Širca, ki je dejala, da je država pripravljena del javnih pooblastil prek koncesij prenesti na bodočo zbornico, če bo prišlo do sporazuma med novinarji in delodajalci. Ministrici se sicer bolj kot medijska zbornica, ki jo kot samostojno profesionalno organizacijo medijev in novinarjev predlaga sindikat novinarjev, zdi smiselna novinarska zbornica. A pri tem je treba bolj natančno opredeliti vsebine in obveze novinarske zbornice, ki bi izšla iz političnega okrilja, je dejala in pozvala udeležence okrogle mize, naj razmislijo o tem predlogu.[5]

Po tem predlogu so tudi s strani predstavnikov izdajateljev prišli bolj pozitivni odzivi in niso več vnaprej nasprotovali ustanovitvi medijske zbornice, še posebej, ker je ministrica napovedala, da bi na takšno zbornico lahko prenesli tudi sofinanciranje medijskih vsebin. Pozitivno naravnanost do pobude za medijsko zbornico bi bilo treba ohraniti, še posebej v času, ko se pripravlja nov medijski zakon, zato bom v nadaljevanju ponovil predlog, kako bi lahko pri nas deloval medijski svet, ki bi vključeval tudi medijskega varuha. Predlog sem objavil v članku, ki je bil objavljen v Medijski preži št. 32/33 iz decembra 2008.[6] Članek je bil sicer namenjen kritiki ureditve pravice do popravka v ZMed, v ta okvir pa sem vključil tudi predlog za oblikovanje mehanizma, ki bi lahko učinkovito posredoval v primerih, ko mediji posegajo v pravice posameznikov, pa ti iz različnih razlogov ne morejo uveljaviti svojih pravic prek veljavne ureditve pravice do popravka. Po tem predlogu bi se medijski svet, ki bi vključeval še medijskega varuha, ukvarjal predvsem z vprašanji spoštovanja profesionalnih in etičnih standardov v medijih. Brez težav pa bi temu telesu, ki bi se lahko imenoval tudi zbornica, dodali še naloge, ki jih zdaj osnutek predloga ZMed-1 v predvideva v 81. členu za medijski svet. Le obveznosti tega organa bi se povečale, temu ustrezno pa bi se morale povečati možnosti in sredstva za njegovo delovanje.

Kako zastaviti medijski svet ali zbornico?
Že pred dvema letoma sem poudaril, da enotnega modela za oblikovanje medijske zbornice ali medijskega sveta ni. Večina takšnih teles je nastala samoregulacijsko, torej prostovoljno, vse več pa je primerov, kjer je zaradi blokad med udeleženci ali njihove neaktivnosti v oblikovanje poseže država z zakonodajo (na primer na Danskem). Spoštovanje etičnih in profesionalnih standardov v medijih je namreč tudi v javnem interesu; prav tako je v javnem interesu, da mediji čim manj posegajo v zasebnost, dostojanstvo in druge človekove pravice posameznikov. Res pa je tudi, da je zgodb o uspehu malo in da se skoraj vsi tovrstni mehanizmi srečujejo z veliko težavami in odpori in imajo različen uspeh. Merilo za uspeh pa je večje spoštovanje etičnih meril in ugled takšnih organov v javnosti, kar pa je težko meriti in vrednotiti.

Prepričevanja k prostovoljnemu oblikovanju takšnega organa pri nas doslej ni bilo uspešno in ni razlogov za pričakovanje, da bi se to v kratkem spremenilo. Zato sem že leta 2008 poudaril, da je edino realna možnost, da se medijski svet ustanovi na podlagi zakona (ZMed). Zakon pa bi moral zagotavljati, da bi bilo delovanje neodvisno in nepristransko in da državni organi tega organa ne bi mogli uporabiti za pritiske na medije ali omejevanje svobode izražanja.

Zakon bi določil, da se ustanovi medijski svet, ki ga sestavljajo predstavniki založnikov, novinarskih združenj in javnosti. Vsaka od navedenih skupin bi lahko imela v svetu tri predstavnike, skupaj torej devet članov. Za vsako od navedenih skupin bi bilo treba določiti, kdo imenuje njihove predstavnike. Predstavnike lastnikov bi lahko imenovala združenja založnikov v okviru zbornic v skladu s svojimi pravili. Predstavnike novinarjev bi lahko imenovala društva in sindikat novinarjev, pri čemer bi se upoštevala njihova reprezentativnost oz. število članov. Težje bi bilo določiti predstavnike javnosti, saj je realna nevarnost, da bi prek njih v takšen organ posegala politika. Možna rešitev bi bila, da bi po enega predstavnika javnosti imenovali sodni svet (izmed sodnikov), enega reprezentativno združenje potrošnikov in enega predsednik republike ali varuh oz. varuhinja človekovih pravic. Državni organi, pa še ti zunaj izvršne veje oblasti in politike, bi v takšno telo imenovali največ dva predstavnika, ki tako ne bi imela odločilnega vpliva na sprejemanje odločitev.

Sredstva za delovanje bi zagotavljali država, združenja lastnikov in založnikov (na primer po 40 odstotkov sredstev), ostalo pa novinarska združenja. Druga možnost, ki jo je nakazala na javni tribuni dne 30. 9. 2010 ministrica za kulturo, pa je, da bi sredstva v celoti zagotavljala država prek sredstev za sofinanciranje medijskih vsebin.

Medijski svet v plenarni sestavi bi, med drugimi nalogami, sprejel etični kodeks, ki bi bil podlaga za njegovo delovanje na področju spoštovanja profesionalnih in etičnih načel. Zaželeno bi bilo, da bi kodeks posebej potrdili tudi organi lastnikov, založnikov in novinarjev, ki sodelujejo v sestavi sveta.

Delo medijskega sveta/zbornice ne bi smelo biti drago. V plenarni sestavi, ki bi bila nepoklicna in bi člani prejemali le sejnino, bi se sestal le nekajkrat na leto. V plenarni sestavi bi, poleg konkretnih primerov na podlagi kodeksa in primerov na podlagi predhodne obravnave pri medijskem varuhu, lahko obravnaval tudi širša vprašanja etike javne besede in medijev. Lahko bi, na primer, sprejemal načelna stališča in priporočila glede obravnave otrok ali nacionalnih manjšin v medijih. Kot kolektivni in reprezentativni organ, ki bi imel določeno moralno težo in avtoriteto, bi se lahko vključeval tudi v obravnavo dokumentov, ki vplivajo na položaj novinarjev ali medijev. Lahko bi dajal tudi mnenja k predlogom sprememb zakonodaje, ki posegajo na področje delovanja medijev. Zakon bi lahko predvidel, da mora, na primer, ministrstvo pred predlaganjem tovrstne zakonodaje pridobiti njegovo mnenje.

Konkretna vprašanja in pritožbe glede etičnosti ravnanja medijev pa praviloma (na prvi stopnji) ne bi obravnaval svet v plenarni sestavi, temveč medijski varuh, ki bi ga imenoval medijski svet. Ta bi sprejel tudi pravila (poslovnik) za njegovo delovanje. Medijski varuh bi deloval poklicno. Kot organ sveta bi operativno in samostojno obravnaval nanj naslovljene pritožbe in druge pobude. O obravnavi takšnih (posamičnih zadev) bi občasno poročal svetu, na primer vsake tri mesece. Varuh bi lahko tudi predlagal svetu, na podlagi zaznav iz obravnave konkretnih pritožb, sprejem določenih predlogov ali priporočil. Varuh bi moral imeti tudi možnost, da posamezne konkretne primere obravnaval na lastno pobudo. Tako ne bil vezan le na prejete pritožbe, ampak bi lahko obravnaval ravnanje medijev in novinarjev tudi na podlagi lastnih zaznav oziroma spremljanja medijev. To je pomembno, da bi se lahko oglašal tudi v primerih spornih medijskih posegov v šibke skupine ali posameznike, ki imajo sami težji dostop do različnih pritožbenih mehanizmov.

Medijski varuh?
Medijski varuh bi deloval tudi kot mediator – posrednik med medijem in prizadetim posameznikom. Če prizadeti ne bi bil zadovoljen z odločitvijo urednika glede, na primer zaradi zavrnitve objave popravka, bi se lahko obrnil neposredno na sodišče ali na medijskega varuha. Zakon bi prizadetemu v takšnem primeru moral varovati rok za vložitev tožbe (na primer v 15 dneh po dokončni odločitvi medijskega varuha oz. sveta). Če varuh, ko bi pridobil stališča obeh strani, ne bi uspel s poravnavo, bi lahko priporočil mediju, da sprejme njegov predlog. Če se medij z njegovim predlogom ne bi strinjal, bi se lahko pritožil medijskemu svetu v plenarni sestavi. Njegova odločitev bi bila v tem samo/so-regulacijskem mehanizmu dokončna. Sledila bi le še morebitna tožba na sodišče.

Predlog za medijskega varuha temelji na izkušnjah pri nas in tudi drugod, ki kažejo, da kolektivni organi niso primerni za obravnavo posamičnih primerov. Niso dovolj hitri in operativni in ne morejo izvajati preiskovalnih pooblastil in postopkov, ki so potrebni za ugotavljanje dejanskega stanja posameznega primera. Operativnost bi zagotavljal medijski varuh, njegovo samostojnost, pogoje za delo ter obravnavo širših, sistemskih vprašanj pa bi prevzel medijski svet v plenarni sestavi. Podoben način dela je pri nas imel že Svet za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v obdobju 1990–1994: Svet). Svet kot kolektivni organ je sprejemal stališč in priporočila o širših in pomembnejših posamičnih primerih kršenja človekovih pravic, sekretar sveta pa je poklicno (z administrativno podporo) obravnaval konkretne primere. Na ta način je bilo letno obravnavanih nekaj deset splošnejših izjav in priporočil in okoli 250 posamičnih zadev. Takšen način dela se je pokazal kot uspešen in bi ga lahko uporabili tudi pri obravnavi etičnih vprašanj v medijih. Glede na izkušnje NČR in podobnih organov v drugih državah ni pričakovati, da bi bilo takšnih primerov tako veliko, da jih ne bi zmogel obravnavati posameznik..

Blizu soglasja o samoregulacijski obliki medijske industrije?
Obe temi, obravnavani v tem prispevku, dokazujeta, da si je za oblikovanje tako pomembnega zakona kot je nov medijski zakon, treba vzeti dovolj časa. Že ob pobudi za oblikovanje medijskega sveta in varuha v letu 2008 sem zapisal, da predlog nima veliko možnosti za realizacijo, lahko pa predstavlja osnovo za nadaljnjo razpravo. To še bolj velja danes, zato si je vredno vzeti dodatni čas za nadaljnje premisleke in pogovore. V tem okviru bi se lahko obravnavala tudi pobuda za oblikovanje medijskega sveta/zbornice, saj je razprava na javni tribuni konec septembra pokazala, da so stališča tistih, ki jih pobuda zadeva, bližje kot kdajkoli doslej.

1 Upoštevamo določila v drugem osnutku z dne 16. 11. 2010.
2 Glej www.rtvslo.si/programskistandardi. Programske standarde je sprejel programski svet RTV Slovenija na podlagi 16. člena zakona o RTV Slovenija in 12. členom statuta zavoda na 8. redni seji dne 28. 11. 2006.
3 Primer št. 8 v poglavju ustavne pravice, stran 41.
4 O možnostih za ustanovitev enotnega medijskega sveta v Sloveniji bolj ali manj intenzivno poteka razprava zadnjih deset let, še posebej v okviru Mirovnega inštituta in njegovih publikacij. O tem je mogoče prebrati več v knjigah zbirke Mediawatch, zlasti Gojka Bervarja: »Svoboda neodgovornosti, Samoomejevanje v medijih v Sloveniji«, in v moji knjigi »Zasebno in javno v medijih – pravna ureditev in praksa v Sloveniji«, zlasti v poglavju 6. z naslovom »Pobuda za ustanovitev tiskovnega sveta v Sloveniji, na strani 90. O tem piše Gojko Bervar tudi v tej številki Medijske preže.
5 STA, 30. 9. 2010, »Širca: Država pripravljena del javnih pooblastil prek koncesij prenesti na bodočo zbornico.«
6 Jernej Rovšek: Od pravice do popravka do medijskega sveta, s podnaslovom Kaj so prinesle spremembe in dopolnitve ZMed glede pravice do popravka – Ali je mogoče kritiko zakonske ureditve pravice do popravka usmeriti v novo pobudo za oblikovanje medijskega sveta?, Medijska preža št. 32/33, december 2008.

nazaj

Gojko Bervar

Nova praksa v novinarskem samoomejevanju
Društvo novinarjev je privolilo, da v novinarsko častno razsodišče vključijo tudi predstavnike javnosti – Novinarsko častno razsodišče je pod predsedovanjem novinarke Dnevnika Ranke Ivelja prehodilo pomembno pot. Ne vede se več obrambno-sindikalistično, ampak zares razsoja pretežno neobremenjeno s položajem znotraj društva in sindikata
Zdelo se mi je, da ne slišim prav. Osem let po dogajanju, ki me je skoraj potisnilo med »izdajalce novinarske stvari«, nekdo na novinarskem častnem razsodišču predlaga rešitve (bolj natančno, delno rešitev), za katere sem se zavzemal. In upravni odbor društva novinarjev to potrdi. Društvo novinarjev privoli, da v novinarsko častno razsodišče spustimo tudi predstavnike javnosti. Kot da bi se zgodovina vrnila na začetno točko, oziroma malo bolj desno ali bolj levo od nje.

Leta 2000 je namreč društvo že na občnem zboru sprejelo zamisel o oblikovanju tripartitnega tiskovnega ali medijskega sveta (novinarji, javnost, založniki), z zamenjavo na vrhu cehovskega združenja pa je zamisel zavrglo. Mene samega pa so kritiki (kritik) tiskovnega sveta[1] napadli kot človeka, ki omogoča infiltracijo v ceh od zunaj: »Zamisel, da bi društvo novinarjev predlagalo ustanovitev tiskovnega sveta, je podobna prošnji ovce, naj jo volk varuje. Volk si tega celo ne upa predlagati,« je tedaj v spletnem časopisu Novinar pisal Peter Jančič. Moje logično vprašanje je sledilo v naslednjem krogu polemike: »Kdo je v tem primeru volk? Javnost? Založniki? Drugi novinarji? In če sledimo njegovi (Jančičevi) logiki: kaj je potemtakem zdaj častno razsodišče? Ovca, ki varuje druge ovce«?[2] Skupina, ki je projekt vodila pri Mirovnem inštitutu, sam pa sem bil označen kot njen, novinarjem sovražni eksponent, se tedaj tudi ni mogla izogniti napadom, zato je ugotovila, da je v takem položaju izgubljanje energije nesmiselno. Temeljno načelo samoregulacije je pač, da mora biti ta prostovoljna pri vseh udeležencih – in čeprav smo pobudniki že začeli pogovore z založniki, ki, roko na srce, niso bili preveč navdušeni (posebno zaradi denarja, ki naj bi ga prispevali za delovanje sveta), smo dejavnost po tem odločnem odklonilnem stališču društva ustavili.

In zdaj, po osmih letih se je torej pojavil predlog, ki previdno sledi zamisli nekdanje skupine in predvideva, naj bi v devetčlansko sestavo Novinarskega častnega razsodišča NČR vključili še dva predstavnika javnosti. Napredek se zdi majhen, saj predstavnika javnosti ne bosta imela odločilnega vpliva na razsodbe, a je v resnici velikanski. Pomembno se mi zdi predvsem to, da bosta v razsojanje vnesla drugačen pogled, tisti pogled na novinarske prispevke, ki ga vanje vpeti avtorji niti ne obvladamo. Pogled na to, kakšne posledice so naši izdelki pustili v javnem mnenju. Prav tako pa je pomembna nadzorna funkcija zunanjih članov NČR. Pravilnik tega telesa namreč vsakemu članu, ki se ne strinja z razsodbo večine, omogoča, da napiše ločeno mnenje. In če bo vse več ločenih mnenj predstavnikov javnosti, se bo razsodišče moralo zamisliti o vsakokratni upravičenosti oblike in vsebine razsodbe. In tretjič – vstop javnosti v NČR povečuje njegovo verodostojnost, saj demantira očitek o vrani, ki da drugi vrani ne izkljuje oči. Odločitev o vključevanju javnosti v delo NČR je torej nedvomno korak v pravo smer. In naj pokažem nekaj popustljivosti: soglašam s tistimi, ki mislijo, da je ob sedanjem položaju na medijskem trgu, ko lastniki medijev o medijski dejavnosti nimajo ravno velikega znanja, pa tudi interesa zanj ne prav veliko in medij razumejo kot katerokoli proizvodnjo, je bolje, da s pravim medijskim ali tiskovnim svetom počakamo še nekaj časa. Po svoje me pa res zanima, kaj bo prihod predstavnikov javnosti prinesel novega v delovanju Novinarskega častnega razsodišča.

Sprememba novinarskega kodeksa
Tisti, ki mo sodelovali pri na novo načrtovanih spremembah novinarskega kodeksa društva in novinarskega sindikata, že opažamo, da je vstop javnosti v razsojanje o novinarski etiki koristen. Delovna skupina, ki je v teh tednih sodelovala pri spremembah, je namreč novinarje postavila pred probleme, o katerih niso razmišljali. Ali je kodeks lahko v nasprotju z zakonodajo? Ne, pravijo oni. Da, pravimo novinarji, vendar v specifičnih, povsem jasno in natanko določenih položajih, ki jih narekuje javni interes. A da smo to dokazali, smo se morali presneto potruditi in stvari močno argumentirati, pa tudi izostriti poglede na upravičenost javnega interesa. Resnica je namreč, da je slovenska novinarska praksa podivjala, zlasti zaradi komercialnega tekmovanja. Vse, tudi banalne zgodbe, opravičuje z javnim interesom. Posege v zasebnost mladoletnikov, družin, ki so jih prizadele tragedije, fotografiranje trupel v prometnih nesrečah ali kaznivih dejanjih, navajanje podatkov o žrtvah incestoidnih dejanj, v katerih je medijska občutljivost za prepoznavanje akterjev, ki bi lahko škodili ranljivim, minimalna, vse to naj bi pokril vsemogočni javni interes. Praksa, ki je postala že kar del slovenskega medijskega prostora, ta namreč, da je mogoče lahkotno zrušiti osebno dostojanstvo kogarkoli, če je le v kakršnikoli, še tako rahli navezi, ki diši po javnosti, ali pa je navezo z njo mogoče skonstruirati, naj bi po novem kodeksu zahtevala več temeljitega preverjanja in utemeljevanja potrebnosti takega pristopa.

Novinarsko častno razsodišče je pod predsedovanjem novinarke Dnevnika Ranke Ivelja prehodilo pomembno pot. Ne vede se več obrambno-sindikalistično, ampak zares razsoja pretežno neobremenjeno s položajem znotraj društva in sindikata. Njegova zasedanja so včasih prav burna in se ne končajo vselej s konsenzom. Ampak tako pač je. V zadnjem času je, ne bi tega pripisoval novemu načinu dela, ampak prej spremenjeni družbeni klimi, postalo cehovsko razsodišče zares pomemben faktor razsojanja o novinarskih profesionalnih standardih. Razsodbe NČR postajajo za sodišča vse pogosteje primerjalni vzorci za sojenje o »novinarskih primerih«. Zaradi tega je vse pogostejša tudi praksa, da pritožbe pritožnikov pišejo odvetniki in da tudi novinarje branijo pravni zastopniki. Ne glede na sedanjo »okrnjenost« NČR, sestavljenega samo iz predstavnikov novinarskega ceha, razsodišče v zadnjem času pridobiva pomembnost. Z vstopom predstavnikov javnosti bo samo močnejše, saj bodo sumničenja o domnevni novinarski solidarnosti in s tem pristranskosti pri razsojanju vsaj omiljena, če ne izničena.

Predlog novega kodeksa, stari je temeljil na kompilaciji kodeksa ameriških profesionalnih novinarjev, ni kakšna velika inovacija v primerjavi s sorodnimi kodeksi v drugih državah, je pa izboljšava prejšnjega v mnogih pogledih. Konec koncev tudi motiv za spremembe ni bil zelo revolucionaren. Novinarsko častno razsodišče je pač ugotovilo, da členi starega kodeksa ne dajejo zadosti opore pri razsojanju o vse bolj zapletenih primerih. Sicer pa tudi sicer ni velikih vsebinskih razlik med doslej znanimi medijskimi kodeksi v različnih državah. Te so morda v metodah (nemški kodeks je mnogo bolj pedanten in predvideva vrsto situacij, na katere se je treba odzvati), v posebnostih okolja, v katerem so nastali (v novih demokracijah od kodeksa pričakujejo tudi obrambo pred političnimi pritiski, medtem ko so v razvitih opredeljena predvsem ključna poklicno-etična vprašanja), bistvene etične norme – trdo jedro kodeksov – so bolj ali manj povsod enake.

Vztrajati na tradicionalnih vrednotah novinarske etike?
To, kar je lahko predmet razprave, je, ali naj kodeks sledi spremembam v slovenskem medijskem prostoru, ali naj s konservativnim vztrajanjem brani tradicionalne vrednote.[3] Predvsem komercialni TV-programi so uvedli prakso t. i. zgodb, kjer je meja med poročanjem in komentarjem pogosto zabrisana. In čeprav sam konservativno menim, da NČR ne more pri razsojanju o etičnosti slediti prebijanju etičnih meja, ki jih skušajo premakniti komercialni mediji, moram pragmatično ugotoviti, da je meje sicer dopustno prestaviti, a samo v primerih, ko gre za spremembo oblike, če premiki ne vplivajo na etičnost ravnanja. Načeloma menim, da je strokovna skupina za spremembo kodeksa to opravila optimalno, sledila je novim trendom, a jim postavila tudi prilagojene omejitve.

Zgodba o medijih postaja po svetu vse bolj izmuzljiva. Deregulacija, ki naj bi zagotovila svobodo tiska, je polje, v katerem lastniki najdejo in osvajajo medijski prostor na vse boj etično sporen način. Novo regulacijo na tem področju bi lahko sicer upravčeno dojeli kot omejevanje svobode izražanja. Ampak kaj narediti, ko mediji ne želijo vstopiti v sistem samoregulacije, kar se zdaj, zlasti na komercialni in lokalni ravni, dogaja v Sloveniji. Novi medijski zakon je prinesel zanimivo novost: del pogodbe mora poleg vsebinske zasnove medija vsebovati tudi profesionalni kodeks. Zakonodajalec mediju sicer ne predpisuje, kašen kodeks naj medij uporabi, ga pa s tem prisiljuje, da mora poklicne in etične standarde določiti v posebnem aktu. Prav mogoče je, da bodo lastniki ubrali najpreprostejšo pot in prepisali enega od obstoječih kodeksov, a to se mi ne zdi nič hudega, pomembneje je, da postanejo profesionalna pravila razvidnejša. Rešitev sicer skriva kar nekaj pasti, (na primer, da bodo lastniki pravila prilagodili svojim interesom), a je zakonska rešitev zanesljivo izboljšava v primerjavi z dosedanjim stanjem. Če nič drugega, bodo morali vsaj razmišljati o etičnih standardih. Morda se bodo pa kaj naučili.

1 Leta 2002 je v spletnem časopisu Novinar potekala polemika med avtorjem in Petrom Jančičem, ki je nasprotoval ustanovitvi tiskovnega sveta. Jančiča je ob tem podprlo tudi vodstvo društva, ki ga je vodil sedanji predsednik DNS Gregor Repovž. Upravni odbor društva je zdaj, pod istim predsednikom, spremembo podprl.
2 Prav tam.
3 Na enem od sestankov NČR prejšnjega sklica se je razvila razprava o tem, ali bo razsodišče capljalo za prakso. Sklep razprave je bil: Da, če je praksa problematična. Če bi etični organ, kar NČR je, popustil pod novimi pravili, ki jih vsiljuje rumeni tisk, potem samoregulacija izgubi smisel, mediji pa verodostojno prihodnost.

nazaj