Avgusta letos je bil objavljen razpis za direktorja Televizije Slovenija. Na program, ki sem ga napisal ob prijavi, sem dobil veliko pozitivnih odzivov. Vodstvo RTV Slovenija se z mano o programu sploh ni pogovarjalo, ker da je »tako dodelan in natančen«. Razplet razpisa je javnosti znan. Vizija, program dela in razvoja nacionalne televizije pač ne. Na povabilo urednice sem naredil povzetek programa za Medijsko prežo. Ne nazadnje tudi zato, ker se v programu zavzemam za javnost delovanja.

Poudarki mojega programa razvoja in vizije TV Slovenija so: prevetritev profesionalnih standardov, vzpostavitev jasnih programskih shem, točnost programa, tehnološka posodobitev, konvergenca medijev, ločitev programskih in tržnih vsebin, ponujanje več vsebin za otroke in mladostnike, več urbanih vsebin, večja vključenost gledalcev, reorganizacija enot v smeri zmanjšanja števila podvojenih procesov, decentralizacija programa in produkcije, ureditev statusa honorarnih sodelavcev in racionalizacija dela.

TV Slovenija je v zadnjih letih izgubila velik del ugleda, gledalcev in kadrovskega potenciala. Visoki ratingi nekaterih oddaj in terminov zgolj prikrivajo dejstva, da imajo osrednje informativne oddaje najnižjo gledanost in verodostojnost do zdaj, da se kulturne vsebine nadomeščajo z zabavnimi, da izobraževalnega programa skoraj ni, da že več let ni novih, originalnih formatov, da program v vse večji meri temelji na kupljenih formatih in da je ustvarjalni potencial neizkoriščen ali pa je zapustil javno televizijo. Največja težava pa je, da je v očeh javnosti, gledalcev, tistih, katerim je javni servis namenjen, javna televizija premalo sodobna, tako tehnološko kot vsebinsko. Mladi, ki edini zagotavljajo obstoj javnega servisa, so nacionalki v veliki meri obrnili hrbet. Programov TV Slovenija ne gledajo, ne želijo plačevati storitve, ki je ne uporabljajo, o javni televiziji ne vedo povedati veliko dobrega.

Tehnološko je javna televizija zaostala ne le za zahodnimi televizijami, tudi v Sloveniji so komercialne televizije sodobneje opremljene, tako na strani produkcije, predvajanja in predvsem na ekranu. Kupljena oprema, tudi najsodobnejša, v veliki meri ni v uporabi ali pa ne daje gledalcu vidnih rezultatov.

Hkrati je na TV Slovenija veliko dobrih blagovnih znamk, ki so dober potencial za spremembo stanja in izboljšanje ugleda (Odmevi, Hri-bar, Studio city, Spet doma, Živ žav, Tednik, Globus, ARS 360 in druge). Ugled, kakovost in verodostojnost je zato treba začeti graditi iz takšnih, pozitivnih primerov.

Veliko je ustvarjalcev, programskih in tehničnih delavcev, ki že danes veliko prispevajo k doseganju dobrih rezultatov, veliko pa je ljudi, ki iz takšnih ali drugačnih razlogov ne morejo, ne smejo ali nočejo prispevati po svojih najboljših močeh. Zato je treba potenciale bolje izkoristiti in bolje nagraditi tiste, ki prispevajo več.

Javnemu zavodu je treba povrniti v veliki meri okrnjen ugled. Zato je nujna prevetritev profesionalnih standardov in meril (vsebinskih in tehničnih), s konsenzom sprejeti najstrožje profesionalne standarde in jih potem dejansko uporabljati, ne glede na komercialne trende v drugih medijskih hišah in ne glede na morebitno nižanje standardov in pričakovanj v družbi. Javni zavod mora biti zagovornik visokih meril kulture govora, strpnosti, razumevanja, nepristranskosti, objektivnosti, pluralnosti, drugačnosti. Zato mora biti na prvem mestu profesionalnost, strokovnost in stalno izobraževanje.

Ankete, ki ne temeljijo na znanstvenem pristopu (televotingi in podobno) in se jih že več let uporablja predvsem za manipulacijo z javnim mnenjem, ne sodijo v osrednje informativne oddaje. Marketinške vsebine je treba natančno ločiti od ostalih vsebin. Še posebno to velja za prikrito oglaševanje, ki mora biti strogo prepovedano. Gledalce, pa tudi voditelje/novinarje, je treba zaščititi pred dvojnimi vlogami, ko ni jasno, ali nastopajoči podaja informacije ali propagira nek izdelek.

Zaradi konkurence številnih medijev, globalnih in regionalnih, predvsem komercialnih pa tudi uporabniških vsebin (UGC, user generated content), novih navad uporabnikov z razmahom spletnih storitev in vsebin, je potreben korenit zasuk pri ponujanju vsebin. Ob linearnemu podajanju programov je potreben večji poudarek ponudbi vsebin in storitev na zahtevo.

Glede na številne obstoječe in potencialne programske kanale je nujno vzpostaviti programske sheme, v katerih bodo uporabnikom na voljo ustrezne vsebine v stalnih programskih pasovih. Uporabniki morajo imeti na voljo različne zvrsti programa v vseh časovnih pasovih.

Glavni poudarek mora biti na vsebinah in storitvah za otroke in mladostnike. Prihodnosti javnega servisa brez mladih ni!

Zaradi globalne ponudbe vsebin in osnovnega poslanstva javnega servisa je treba ponujati več regionalnih vsebin, več urbanih vsebin, več izobraževalnih vsebin, več znanstveno-tehnoloških vsebin, več mednarodnih tem (kultura, gospodarstvo, turizem …).

Z ustreznimi programskimi vsebinami je treba spodbujati domače znanje in dosežke, ki imajo mednarodno težo.

Če bo to zakonsko mogoče, je eden od glavnih ciljev uvedba novega tematskega kanala vsako leto mandata. Prvo leto informativni, drugo leto športni, tretje kulturno-umetniško-izobraževalni.

Potrebna je večja vključenost ansamblov v TV-programe, ki so prioriteta vseh aktivnosti.

Izboljšati moramo kakovost tujih filmov in nadaljevank s pravočasnim nakupom pravic ter s kakovostnejšim pogajanjem.

Obe osrednji informativni TV-oddaji imata ključno vlogo v programu TV Slovenija in ju je treba vizualno, konceptualno, vsebinsko in tehnološko posodobiti in dvigniti standarde. Cilj je ponovno postati najbolj kredibilen in osrednji vir informacij.

Začne se s takojšnjo centralizacijo uredništev glede na vsebine tako na televizijski in multimedijski strani, po dogovoru pa tudi na radijski – predvsem ukinitev dvojnih ali celo trojnih pokrivanj istih dogodkov za isti medij in združitev podvojenih redakcij z istimi vsebinami (poleg kadrovske in lokacijske centralizacije tudi tehnološka centralizacija, ki omogoča uporabo na vseh programih in medijih – produce once broadcast to many – proizvedi enkrat, predvajaj na več platformah). Tehnološka centralizacija vsebin omogoča tudi zmanjšanje stroškov proizvodnje ter bogatitev programov.

Nujna je stroga ločitev novinarskih in drugih programskih vsebin od marketinških vsebin in preprečevanje prikritega oglaševanja.

Količino ponovljenih oddaj je treba zmanjšati.

Vsebine zunanjih producentov/avtorjev je potrebno pridobivati na bolj pregleden način, z javnimi razpisi, od producentov/avtorjev pa zahtevati, da se držijo pogodbenih obveznosti.

Obogatiti je treba ponudbo vsebin za različne manjšine, deprivilegirane skupine in druge, ki imajo posebna pričakovanja od javnega servisa, pa nimajo institucionalnih vzvodov za doseganje ciljev.

Povečati moramo vlaganje v kadre skozi izobraževanja, predvsem s področja novih tehnologij, storitev, avtorskega prava. V dogovoru s socialnimi partnerji se moramo lotiti urejanja statusa honorarnih sodelavcev in sklenitev pogodb za redno zaposlitev s ključnimi kadri. Za boljše rezultate poslovanja, racionalizacijo in večjo motiviranost sodelavcev se s skupno manjšim številom sodelavcev omogoči boljše nagrajevanje tistih, ki delajo dobro in prispevajo več.

Takoj se začne s posodobitvijo TV-produkcije s ciljem prehoda na HDTV, 16 : 9, v perspektivi pa tudi hibridnega servisa in storitev (HBB), ves čas pa se spremlja trende in pripravlja na morebitne nove tehnologije (3D TV …). Nakup opreme ni v nobeni funkciji, če je programski delavci ne uporabljajo. Zato se takoj začne z dogovori med programskimi in tehničnimi delavci, da se obstoječa oprema začne uporabljati in da se investira izključno v opremo, ki bo imela uporabnike in namen v izboljšani programski ponudbi.

Uspešno začet projekt digitalizacije je treba nadgraditi v večjo avtomatiziranost produkcije in predvajanja ter v dostopnost več vsebin in informacij na obstoječih medijih in napravah. Ponujanje vsebin v živo in na zahtevo na vseh platformah in tehnologijah, po potrebi sklepanje dogovorov s ključnimi partnerji na področju informatike in telekomunikacij ima za cilj povečanje dosega in hkrati ohranitve lastnih blagovnih znamk.

Ponujanje RTV-vsebin senzornim invalidom s pomočjo ustreznih tehnologij (avdiodeskripcija, znakovni govor) je potrebno obogatiti. Obe osrednji informativni oddaji je treba v celoti opremiti z znakovnim govorom. Vsaj tri filme (igrane, dokumentarne) domače produkcije na leto je potrebno opremiti z avdiodeskripcijo.

Narodnima manjšinama se omogoči dostop do vsebin na centralnem mestu ne glede na medij in tehnologijo. Hkrati se omogoči predstavitve tudi večinskemu prebivalstvu v osrednjih programih in terminih, brez getoizacije. Ponujanje podobnih možnosti se zagotovi tudi ostalim manjšinam, skupnostim in skupinam s posebnimi programskimi pričakovanji.

Poenotiti je potrebno strukture, organigrame ipd. v vseh enotah s podobnimi ali enakimi delovnimi procesi. Enako velja za delovne procese, standarde in stroške.

Posledica in cilj je tudi zmanjšati neizkoriščenost opreme in prostorov in racionalizirati število sodelavcev, vključenih v posamezne delovne procese.

Ekipe (studijske, terenske …) je treba standardizirati in poskrbeti za ustrezno popolnjenost (uskladiti razmerja med posameznimi profili, na primer ustrezno razmerje kamermani – tonski snemalci …). Produkcijo je potrebno »prešteti«, ugotoviti dejanske zmogljivosti in potem usklajeno načrtovati tehnično-programske projekte. Končni cilj je bistveno večja količina posnetih vsebin.

Regionalna centra je nujno prostorsko, tehnološko in kadrovsko v večji meri izkoristiti za produkcijo vsebin za nacionalne programe.

Delovne procese in z njimi povezano načrtovanje, financiranje ipd. je treba informacijsko posodobiti in vse sodelavce vključiti v uporabo informacijskih tehnologij. Nesprejemljivo je, da so podatki razbiti na več nekompatibilnih otokih/aplikacijah. Uvesti je potrebno sledenje, načrtovanje in pregled nad opremo, kadri in stroški, vse za večjo transparentnost poslovanja in boljšo izkoriščenost vseh vrst virov s ciljem kakovostnejše produkcije programa.

Načrtovane spremembe temeljijo na: Produce once bradcast to many (proizvedi enkrat, predvajaj na več platformah), konvergenca medijev, multimedialnost vseh ustvarjalcev in sodelavcev. Cilj je projektna produkcija (in ne programska ali platformska).

Vsak vpleten v delovni proces bo pri svojem delu vedel in delal v skladu s temi izhodišči. Delo je zato bolj racionalno, z manj stroški, izdelki pa so kakovostnejši, saj ni »pomembnih« in »manj pomembnih« oddaj, platform, uporabnikov …

Planiranje se iz sedanjega enoletnega začne delati dvoletno.

Stabilnost financiranja je za poslovanje javnega zavoda ključna. Programsko-poslovni načrt (PPN) je treba zato najprej postaviti na stabilnih virih financiranja, dodatni prihodki pa so namenjeni bogatenju programov. Osnovni programi ne smejo nikoli biti odvisni od marketinških in drugih komercialnih prihodkov.

Pripravi se enoten RTV-cenik, vzpostavi notranje tržišče, poiskati je treba racionalnejše poti tudi s ponujanjem kapacitet na trgu in z iskanjem kapacitet na trgu.

Poslovanje mora biti v celoti javno, transparentno in pregledno. Vsi dokumenti (skladno z zakonskimi omejitvami), vključno s PPN-jem, morajo biti dostopni javnosti.

Za doseganje ciljev bo potrebna večja odgovornost za rezultate, tako pri vodjih enot kot urednikih uredništev. Zavzemam se za osebno odgovornost vodij za doseganje planov.

Glede na obstoječe stanje in finančno krizo je na prvi pogled optimistično napovedati povečanje prihodkov od trženja in dodatnih storitev, vendar je veliko rezerv pri ponujanju marketinških produktov, višjih cenah zaradi boljše profiliranosti programov in zaradi dodatnih storitev, ki jih omogoča tehnologija (vsebine na zahtevo …).

Hkrati upravičeno pričakujem, da se da bistveno zmanjšati stroške (manjše ekipe, boljši izkoristek delovnega časa, boljši izkoristek opreme in prostorov …) in s tem več sredstev nameniti produkciji programov in nagrajevanju sodelavcev.

Pogajanjem z deležniki na zunanjem trgu je potrebno pristopiti na drugačen način. TVS je v tem primeru kupec, torej kralj. In ker nastopa v imenu gledalcev, plačnikov RTV-prispevka, se mora te vloge še posebej zavedati. Zato se mora pri nakupih vsebin, pri podpisovanju pogodb z zunanjimi sodelavci ali podjetji, pri plačevanju pravic ipd. TVS obnašati kot trd pogajalec in izboriti bistveno boljše pogoje, cene ipd., kot je to v mnogih primerih danes. Z našimi pogajalci morajo biti zadovoljni gledalci, ne pa deležnik v pogajalskem procesu, kar je nemalokrat primer v dosedanji praksi.

Osnova vsake televizije je programska shema. Postaviti jo moramo po kanalih, dnevih in urah, tako da gledalec ve, kaj lahko pričakuje, kdaj in kje. Ko so programske sheme postavljene, je sprememba programske sheme le izjema. Točnost predvajanja mora biti eno od osnovnih vodil.

Zgrešeno mnenje, da je prvi progam Televizije Slovenija elitni program, ostalo pa odlagališče, je treba dokončno pozabiti, saj je dokazov dovolj že v sosednjih komercialnih hišah. Zato se programsko shemo naredi na vseh kanalih hkrati, brez predsodka, da je kateri kanal boljši ali slabši. So dobre oddaje in so dobri termini, so pa tudi ustrezne oddaje in ustrezni termini. Na ta način je treba uskladiti programske sheme tako, da bo v vseh časovnih pasovih na voljo izbira različnih vsebin (ne hkrati dva filma, ne hkrati dve informativni oddaji …), da ne bodo, na primer, kulturne vsebine umaknjene na prepozne termine, da nas ne bodo »presenetile« državne proslave, športni dogodki ipd., za katere se ve že eno leto v naprej. Ob tako postavljenih shemah se lahko potem tudi lažje usklajujejo začetki posameznih dogodkov (tudi prireditelji se lažje prilagodijo sporedu, če to vedo pravočasno).

Prime time mora dobiti bolj kakovostne vsebine, hkrati pa je v ustrezni izbiri vsebin na več kanalih potrebno doseči skupno večji tržni delež.

Ponavljanje brez koncepta je treba ukiniti. Za vsebine, ki jih je smiselno in potrebno ponavljati, pa se postavijo natančni in jasni koncepti, tako terminsko kot glede na kanal.

Informativni program
Poleg osnovnih ciljev, povrniti ugled in gledalce osrednji informativni oddaji Dnevnik ohraniti kakovost in gledanost ter zagotoviti točnost predvajanja Odmevov, se bom zavzemal za uvajanje več krajših informativnih oddaj čez ves dan s srednjeročnim ciljem celodnevnih poročil, zavzemal pa se bom tudi za več poglobljenih aktualnih oddaj.

V okviru prenove profesionalnih standardov, ki je že v teku, se bom zavzemal za strogo ločevanje poročanja od komentiranja, informacij od komercialnih obvestil, javnomnenjskih raziskav od »poljudnih« anket.

Podajanju mnenj in komentarjev želim povrniti komponente strokovnosti in objektivnosti (namesto vse bolj uveljavljenih delitev in uravnoteženja po kriteriju naši/vaši, levi/desni).

Naše informativne oddaje ne smejo biti slabe kopije oddaj komercialnih televizij. Gospodarstvo, socialne teme, zunanja politika, kultura, znanost in šolstvo morajo dobiti v osrednjih informativnih oddajah več prostora, predvsem na račun črne kronike in strankarske politike (politikanstva).

Izobraževalni program
Izobraževalnemu programu je treba zagotoviti večjo samostojnost, povečati produkcijo lastnih vsebin in najti več terminov za predvajanje. Poudarki so več poljudnoznanstvenih vsebin, več oddaj za mlade, predvsem lastne produkcije, vključevanje izobraževalne in znanstveno raziskovalne sfere v programe.

UPE Kulturni in umetniški program
Kulturne vsebine je potrebno takoj vrniti v osrednje informativne oddaje. V časovni pas z začetkom predvajanja med 20. in pred 22. uro se na enem od programov TVS umesti kulturne oddaje, ki ne smejo biti več »nebodigatreba« na koncu sporeda.

Cilji so tudi: spodbujanje domače produkcije; dajanje več možnosti alternativni kulturi, nizkoproračunski produkciji, tudi tehnična in finančna pomoč pri takšnih projektih; iskanje avtorskih potencialov skozi javne razpise.

Povečati je treba produkcijo posnetih odrskih del in koncertov tako domačih kot tujih izvajalcev.

Dokumentarni program ostaja eden od paradnih konjev TV Slovenija. Vsako leto se izvede večji projekt trajne vrednosti (na primer Celjski grofje; Slovenstvo v Avstro-ogrski, Moderna …).

Verski program se z iskanjem novih formatov oddaj skuša približati širšemu krogu gledalcev.

Filmski program
Filmskemu programu, ki je zdaj razpršen na več enot/uredništev, se najde ustrezna organizacijska oblika. Centralizacija omogoča lažje načrtovanje, boljša pogajalska izhodišča, večjo transparentnost in na koncu boljši TV-program za gledalce.

S pravočasnimi pogajanji in nakupi se doseže nižje cene. Gledalcem se ponudi tudi visokoproračunske (hollywoodske …) filme, ki jih do zdaj praviloma najdemo le na komercialnih televizijah, saj če med plačniki RTV-sporedov obstaja veliko zanimanje zanje, jih mora v vsaj minimalnem obsegu ponujati tudi nacionalka.

Predvajanje vrhunske tuje filmske produkcije je treba umestiti v stalne termine in jim dodati ustrezno kulturno izobraževalno noto (pogovorne oddaje ipd.).

Uvede se stalen termin za slovensko filmsko produkcijo, kjer gledalcem omogočamo pregled nad sedanjo in minulo produkcijo ter bogatimo kulturni prostor in hkrati izobražujemo gledalce, hkrati pa dajemo možnost tudi manj znanim in neuveljavljenim avtorjem, predvsem pa spodbujamo domače avtorje k ustvarjanju domače videoprodukcije.

Športni program
Poudarek je na nacionalnih tekmovanjih v najbolj priljubljenih športih. Nacionalna televizija mora prenašati zaključne tekme v vseh najpomembnejših in najbolj priljubljenih športih, v okviru finančnih možnostih pa prenašati vsaj najbolj zanimive tekme tudi v rednih delih tekmovanj (ligaška tekmovanja) v najbolj priljubljenih in uspešnih športih (nogomet, košarka, rokomet, hokej …).

Izboljšati je potrebno tudi pokrivanje športnih tekmovanj žensk, mlajših selekcij in tudi rekreativnih prireditev, vse v luči večje popularizacije športa in zdravega načina življenja.

Na globalni ravni je treba obdržati tradicionalno »naše« dogodke (svetovne pokale v zimskih športih, olimpijske igre), s pravočasnimi nakupi in pogajanji v paketih pa je treba pridobiti tudi najbolj ugledne in prestižne svetovne dogodke in tekmovanja.

Gledalcem je treba vrniti kontaktne – pogovorne oddaje, ne le ob koncu tedna s pregledom športnih rezultatov, ampak tudi med tednom s strokovnimi temami, napovedmi dogajanj ipd.

Razvedrilni program
Dvigniti je potrebno raven nekaterih oddaj, uvesti več urbanih vsebin, predvsem na področju glasbe. Najmočnejše vsebine je treba ustrezno in brez stalnih sprememb terminov predvajanja umestiti v prime time, pri čemer ima prednost domača produkcija in novi formati oddaj. Lastnim formatom je potrebno dati večjo tehnično, kadrovsko, finančno in promocijsko podporo. Med kupljeno tujo produkcijo je treba poiskati kviz z večjim poudarkom na znanju in ne predvsem sreči.

Program, ki sem si ga zastavil, je na prvi pogled (pre)optimističen, vsekakor pa zahteven in predstavlja velik izziv ne le meni, ampak tudi vsem sodelavcem TV Slovenija in zunanjim partnerjem. Razmere na trgu, vse močnejša in številnejša konkurenca, ne najboljše notranje razmere in odnosi ter nestabilna gospodarska klima niso najboljša popotnica za smele in optimistične projekte.

Hkrati pa sem prepričan, da dobrih rezultatov ni mogoče doseči, če si ne zastaviš (navidezno) nedosegljivih ciljev. Povprečni cilji dajejo podpovprečne rezultate. In javni servis mora po mojem trdnem prepričanju imeti vedno in samo najvišje možne cilje.

Od treh novinarskih stavk v razmeroma kratki zgodovini samostojne Slovenije (1992, 2004, 2010) sta bili dve sproženi zaradi razmer, ki manj ali bolj (ne)posredno zadevajo RTV Slovenija (1992 in 2010), ena pa zaradi nespoštovanja kolektivne pogodbe za poklicne novinarje in neurejenega položaja samostojnih in honorarnih novinarjev (2004). V vseh treh so sodelovali tudi redno zaposleni novinarji RTV Slovenija, v zadnjem primeru so imeli status javnih uslužbencev in je tudi zato njihovo sodelovanje v splošni stavki javnega sektorja sprožilo veliko odzivov. Predvsem pa je, na različnih ravneh, povzročilo veliko zmede, kajti ne le, da v njihovem primeru ni šlo za klasično delavsko stavko, ampak je bila prvič uporabljena oblika stavke, ki so jo sami poimenovali »bela« stavka, in med katero so novinarji, kot so sami ugotavljali, morda delali mnogo več in z večjo intenziteto kot takrat, ko niso oziroma ne stavkajo.(?!) Tega navideznega paradoksa ni mogoče razumeti brez poglobljene analize in upoštevanja prav vsega, kar se je med to zadnjo stavko dogajalo ne le v novinarskih vrstah in je zaradi različnih vzrokov v precejšnji meri ostalo javnosti skrito.

Novinarji na RTV Slovenija so postali del zgodbe o neizpolnjenih obljubah vlade do javnega sektorja neprostovoljno, saj so od leta 2002 neuspešno dokazovali, da je status javnega uslužbenca, takšen kot je v Sloveniji uveljavljen v praksi in je v dobršni meri realiziran kot status državnega uslužbenca, zanje neprimeren in v konfliktu s temeljnimi postulati njihovega poklica. Če so z obveznostmi in pravicami, načinom plačila za svoje delo, načinom napredovanja v službi, z dodatki, regresi in drugimi plačili dejansko izenačeni z državnimi uslužbenci, potem se novinar kot posameznik v takšnem sistemu tudi sam začne spreminjati v državnega uslužbenca. Ta s časom ni več zainteresiran za nadzor nad delovanjem izvršne politične oblasti, pa tudi nima več te moči, saj je z vrstami rešitev v podporni zakonodaji, ki, na primer, ureja poslovanje javnih zavodov, izvršna oblast tista, ki bistveno bolje nadzira in vpliva na delovanje RTV Slovenija kot pa novinarji RTV Slovenija lahko nadzirajo njo. Iz novinarjevega poslanstva je tako odstranjena funkcija »psa čuvaja« (watchdog), ki je nenadomestljiva pri konstituiranju razmerja med novinarstvom in javnostjo. Z odsotnostjo te funkcije se spreminja tudi sama definicija javne službe v novinarstvu oziroma se spreminja njena narava, novinarji RTV Slovenija pa so dejansko edini v tej družbi, ki takšno javno službo opravljajo (tu puščamo ob strani vprašanje, kako uspešno to počno zdaj; gre predvsem za dejstvo, da so edini, pred katere javnost postavlja takšno zahtevo in specifične naloge, ki izvirajo iz vsebine in strukture javne službe na področju radiodifuzije). Poleg tega javna RTV, tako v Sloveniji kot tudi drugod v Evropi, vendarle deluje na trgu, in ta dejansko ni en sam, ampak jih je več, in med njimi je tudi trg medijske delovne sile. Zanj velja, podobno kot za medijsko dejavnost v celoti, da ne deluje povsem v skladu z načeli prostega trga, samo v obliki ponudbe in povpraševanja, ampak je, ne glede na število delujočih medijev na trgu, mnogo bolj zaprt, za posameznika omejujoč in zasičen s številnimi zlorabami različnih zaposlitvenih in socialnih statusov tistih, ki novinarsko delo opravljajo. Spomnimo se, da je bila stavka novinarjev, ki jo je leta 2004 oklical Sindikat novinarjev Slovenije, spodbujena prav s tem, da delodajalci v zasebnih medijih niso bili pripravljeni priznati in plačati novinarjem vsega, kar jim po kolektivni pogodbi za poklicne novinarje pripada, in ta problem dejansko še do danes ni bil rešen. Če v takšnih razmerah, ko je javnih medijev le peščica, in še ti delujejo le v okviru ene javne ustanove, v komercialnem sektorju pa postaja novinarstvo le privesek siceršnji redni dejavnosti, novinarje na javni RTV izenačimo z državnimi uslužbenci, ki lahko napredujejo le vsaka tri leta, so podvrženi internemu ocenjevanju uspešnosti, katerega temeljni namen je, da jim umetno znižuje ocene kakovosti opravljenega dela in tako zadrži njihovo napredovanje (ker tako uprava umetno zadržuje rast mase plač in ji zato ni treba varčevati na drugih področjih), potem je bolj kot ne predvidljivo, da bo s časom pri posamezniku upadla motivacija za dobro delo, da se bo znižala kakovost opravljenega dela in s tem tudi splošna kakovost programov in storitev.

Vse to se je vedelo že leta 2002, ko je bila reforma plačnega sistema v javnem sektorju rojena. In tudi zaradi nje je na RTV Slovenija v šestih letih (do leta 2008) vse v zvezi s plačami, sistemizacijo delovnih mest, zaposlovanjem novinarjev in urejanjem nepravičnih razmerij med različnimi poklicnimi skupinami zaposlenih manj ali bolj zastalo. Res je sicer, da je takratna uprava v obdobju 2002–2004 opravila nekaj zelo koristnih analiz in pripravila strategijo razvoja do leta 2010, a z novim zakonom o RTV Slovenija iz leta 2005 in posledično zamenjavo uprave v letu 2006 so bile takratne zamisli opuščene. Začel se je prehod na sistem plač v javnem sektorju, ki je bil dokončno uveljavljen leta 2008. V šestih letih so plače novinarjev na RTV Slovenija, pa tudi vseh drugih zaposlenih, za 30 odstotkov in več zaostajale za plačami na primerljivih delovnih mestih v zasebnih komercialnih medijih, zaostajale so tudi za plačami učiteljev, univerzitetnih profesorjev, sodnikov in številnih drugih skupin v javnem sektorju. Ne gre pozabiti, da so bili indeksi, s katerimi so bile ovrednotene plače po kolektivni pogodbi za poklicne novinarje, ki je veljala tudi za novinarje na RTV Slovenija, določeni na temelju izhodiščne plače za gospodarstvo (izhodišče so bila razmerja iz leta 1992, ko je kolektivna pogodba za poklicne novinarje začela veljati), in da plače zaposlenih na RTV Slovenija v obdobju 2002–2008, razen ob minimalnih usklajevanjih z inflacijo, ki se je takrat zniževala, niso rasle niti takrat, ko so se plače v gospodarstvu realno zviševale. Nekaj manj kot 2000 zaposlenih na RTV Slovenija in med njimi slaba petina redno zaposlenih novinarjev (po podatkih na dan 31. 12. 2009 je na RTV Slovenija vseh zaposlenih 1945, od tega 394 novinarjev) je bilo tako porinjenih v množico 160.000 javnih uslužbencev z bistveno slabšimi izhodišči, kot so jih imeli drugi javni uslužbenci v državi.

Pošteno je ugotoviti, da je zaposlenim na RTV Slovenija takrat nov sistem plač v javnem sektorju prinesel tudi nekaj pozitivnega. Njihove plače so se nominalno zvišale za 10 do 15 odstotkov, bolje so bila urejena razmerja med posameznimi poklicnimi skupinami in znotraj njih, deloma so bili popravljeni zaostanki v napredovanjih, nakazana je bila možnost rednega napredovanja, zmanjšano je bilo število značilnih poklicev in tako so bile odpravljene tudi številne nepravilnosti iz prejšnjega plačnega sistema (leta 2002 je bilo zaposlenih na RTV Slovenija okrog 2200, v sistemizaciji delovnih mest pa je bilo definiranih 1750 »značilnih delovnih mest«, ker se je napredovanje zaposlenih urejalo tako, da so si za tistega, ki so mu hoteli zvišati plačo, kratko malo izmislili zanj »primerno« in »specifično« delovno mesto; takratni pomočnik generalnega direktorja za kadre je po dolgih usklajevanjih in mukah uspel znižati to število na »samo« 750 značilnih delovnih mest, a ni dobil priložnosti, da bi kakršnokoli spremembo tudi uveljavil). Odprava nesorazmerij k osnovnim plačam, ki je bila že leta 2008 preložena z zloglasnimi četrtinami, zaradi katerih je bila organizirana zadnja stavka v javnem sektorju, je prav tako nakazovala možnost, da bodo plače zaposlenih na RTV Slovenija končno enkrat spodobne in primerljive s plačami njihovih kolegov v komercialnem sektorju.

Toda na tej točki se podobnost položaja novinarjev na RTV Slovenija s položajem drugih zaposlenih v javnem zavodu konča. Že samo razmerje med novinarji in drugimi zaposlenimi na javni RTV, ki je zdaj približno 1 : 5 v prid vsem drugim nenovinarskim poklicem, kaže na hud konflikt. Novinarji so v sedanji strukturi zaposlenih v hudi manjšini, redno zaposlenih novinarjev (394) je komaj nekaj več, kot je zaposlenih v skupnih službah RTV Slovenija (318), slednji pa so odvisni predvsem od uprave kot delodajalca in služijo njenim interesom. Relativna stabilnost plač, ki jo je prinesel sistem plač v javnem sektorju, bolj kot novinarjem ustreza zaposlenim v produkcijah in drugih organizacijskih enotah javnega zavoda, in (ne)posredna odvisnost te večine od uprave ali družbenih podsistemov, od katerih je lahko odvisna uprava, ne vpliva tako usodno na njihovo poklicno neodvisnost in verodostojnost, zlasti ne tako, kot je to lahko usodno v primeru novinarjev. Treba je biti iskren in ugotoviti, da je tudi marsikateremu novinarju v teh dveh dobrih letih veljave novega plačnega sistema ta »zlezel« pod kožo in se zdaj počuti bolj varno in bolje nagrajen, kot je bil v preteklosti.

Za novinarje na RTV Slovenija zato ni smelo biti vprašanje, ali naj se stavki pridružijo iz sebičnih razlogov, da bi se borili za svoje ozke materialne interese kot javni uslužbenci, kar naj bi vsaki njihovi stavki dalo formalno legitimnost, ali pa iz altruističnih razlogov in zaradi solidarnosti s preostankom javnega sektorja. Za novinarje je bilo mnogo bolj bistveno vprašanje, kako izvesti lastno stavko, a da pri tem ni prizadeto njihovo temeljno poslanstvo v okviru izvajanja javne službe: zagotoviti celovito in verodostojno informiranje državljanov o vseh pomembnih dogodkih, kar je stavka v javnem sektorju z vso njeno razsežnostjo in posledicami za vse državljane tudi bila. Za razliko od drugih dveh sindikatov zaposlenih na RTV Slovenija se je Koordinacija novinarskih sindikatov RTV Slovenija edina odločila, da o pripravljenosti na stavko vpraša svoje člane. In 61,5 odstotka tistih, ki so se opredelili, je bilo za sodelovanje v stavki javnega sektorja, 38,5 odstotka pa proti. Težava je bila v tem, da se je o stavki izrekla le slaba polovica vseh članov novinarskih sindikatov in da se pri sprejemanju odločitev ni mogoče opredeljevati na osnovi »molčečih glasov«. A stavko vendarle izvajajo živi ljudje, se pravi, da stavko lahko izvedejo samo tisti, ki res želijo stavkati, hkrati pa zakon določa, da je odločitev za udeležbo v stavki posamična pravica vsakega zaposlenega, ki ga drugi v tej njegovi pravici ne smejo omejevati in ovirati. Že pred izjasnjevanjem pa je bilo mogoče slišati, da bi morali zaposleni na RTV Slovenija stavkati drugače kot drugi deli javnega sektorja. Večina novinarjev je bila proti, da bi tudi tokrat ponovili tisto, kar se je zgodilo leta 2004 na dan splošnih parlamentarnih volitev. Takrat so zaposleni novinarji na RTV Slovenija stavkali iz solidarnosti s samostojnimi novinarji zaradi njihovega neustreznega položaja tako v javnih kot komercialnih medijih, ker pa je bilo to na dan volitev, so svoje uporabnike programov in storitev, čeprav ne v celoti, vendarle prikrajšali za informacije o eni izmed temeljnih demokratičnih odločitev državljanov, za informacije o volitvah, ki so najvišje ovrednoteno dejanje izražene volje ljudstva v vsaki demokratični državi. Že takrat je bilo jasno, po poznejših spremembah na RTV Slovenija pa sploh, da so uporabniki programov in storitev javne RTV takšno držo zelo zamerili, tudi med samimi novinarji že toliko let po sami stavki ni enotnega mnenja, ali je bila stavka takrat politično zlorabljena ali ne.

Da se izognejo dvomom, se je koordinacija novinarskih sindikatov tokrat odločila, da bodo novinarji na RTV Slovenija v stavki sodelovali tako, da bodo program, svoje najmočnejše orožje, uporabili za celovito obveščanje državljanov o stavki in o razlogih zanjo, da bodo temeljito predstavili razloge za stavko v skoraj vsaki poklicni skupini, ki je bila v stavki udeležena, in da ne bodo poročali o tako imenovani notranji in zlasti ne strankarski politiki, ki ji je sicer v informativnih oddajah javnih radia in televizije odmerjenega razmeroma veliko programskega časa. S tem se je stavkovni odbor novinarskih sindikatov, sicer s soglasjem drugih dveh sindikatov zaposlenih in s pomočjo stavkovnih navodil, ki so bila usklajena tudi z vodstvom RTV Slovenija, odločil za poseg v operativno programsko politiko informativnih programov v obliki »bele« stavke, ko novinarji stavkajo tako, da ne delajo tako, da delajo! Najbrž si pred samo stavko nihče ni predstavljal, kako bo takšna stavka res potekala, kakšne odzive bo izzvala v t. i. notranji javnosti, se pravi med novinarji in zaposlenimi na RTV Slovenija, pridobljene izkušnje pa so nedvomno zelo dragocene.

Avtor tega prispevka se je sam neposredno prepričal, da so imeli največ težav s takšno izvedbo stavke novinarji v informativnih programih TV Slovenija in Radia Slovenija, v vsaki od teh dveh enot na različen način, v vseh drugih enotah, v regionalnih programih in drugod pa bistveno manj. Stavkovna navodila namreč od novinarjev niso zahtevala, da o stavki poročajo enostransko, prav tako, čeprav je bilo nekaj dvomov in kompromisov sklenjenih »pet pred dvanajsto«, niso preprečila izvedbe soočenj kandidatov za župane mestnih občin in, pogojno rečeno, za interese stavkajočih »neškodljivega« poročanja o lokalnih volitvah. Vsi novinarji in uredniki so še naprej ostali zavezani poklicnim in etičnim merilom, ki so predpisana na RTV Slovenija, zato so se tudi pri poročanju o pogajanjih med stavkovnim odborom javnega sektorja in vlado strogo držali načela per altera pars, se pravi, naj se sliši tudi nasprotno stran. Tako jim nihče ni mogel očitati pristranskosti, zavajanja javnosti, nepopolnega poročanja. Kljub vsemu pa se je bistveno spremenil »dnevni red« (agenda setting) novic v dnevnoinformativnih oddajah. Nenadoma so s sporeda izginile tiskovne konference političnih strank in njihovih veljakov, velikokrat neproduktivni besedni spopadi poslancev v državnem zboru, različne stvarne in namišljene afere, razen tistih, ki so prizadele ogoljufane delavce v gradbenih in drugih podjetjih, in kličejo po sistemski preureditvi zakonodaje in organiziranosti družbe, da bi takšne pojave preprečili, kar je prav tako najširši interes vseh državljanov. Dejansko so s tem izginile tudi možnosti, da bi politične stranke in druge interesne skupine prek novinarjev v javnost pošiljale informacije, s katerimi poskušajo preusmeriti pozornost javnosti od bistvenih družbenih vprašanj in problemov, ni bilo podtikanj in medsebojnih obtoževanj, vsega tistega, česar so državljani že dodobra siti in naveličani. Zato ne preseneča, da so se na spletnih forumih kmalu pojavila sporočila, v katerih so uporabniki ugotavljali, da so radijski in televizijski programi javne RTV zdaj boljši kot pred stavko, čeprav teh mnenj seveda ne smemo posploševati.

Z vsakim dnevom stavke so se med novinarji javnih radia in televizije pojavljala tudi nesoglasja, kako ravnati v primeru posameznih, domnevno »mejnih« političnih dogodkov. Pri ocenah, kaj odvreči in kaj uvrstiti v program, se je med novinarji in uredniki radia in novinarji in uredniki televizije pojavila značilna razlika: radijci so bili večinoma zelo restriktivni pri presoji dogodkov in so bili v nekaterih primerih proti poročanju, televizijci pa bi o istem želeli poročati. Za potrebe te analize se bomo omejili na tisti dan, ko je bila izrečena sodba poslancu Srečku Prijatelju zaradi korupcije in izsiljevanja, ko je bila opravljena primopredaja med starim in novim predsednikom komisije za preprečevanje korupcije in ko se je v državnem zboru sestala parlamentarna preiskovalna komisija za brezplačnike. Če poenostavimo, radijci so bili proti poročanju o vseh treh dogodkih, televizijci pa so bili za. In ker se je po elektronski pošti in telefonih razvila zajetna polemika o tem, kaj je prav in kaj ne, so se uredniki na televiziji odločili, da o tem, kaj je v skladu s stavkovnimi navodili, vprašajo stavkovni odbor?! Nasvet stavkovnega odbora pa je bil: o sodbi poslancu, ki je bil prvič v zgodovini samostojne države obsojen zaradi korupcije, se mora poročati, saj gre za informacijo, ki je nedvoumno v javnem interesu in zadeva zaupanje državljanov v pravno državo (lahko bi celo dejali, da gre za novico, ki so jo državljani končno dočakali!); o primopredaji v protikorupcijski komisiji se lahko, če gre za bolj ali manj protokolarni dogodek, lahko poroča v obliki in v obsegu novice s sliko, ker pomembnejše vsebine pri takšnem dogodku ni; o seji parlamentarne komisije, ki raziskuje financiranje brezplačnikov, se poroča, če pride do res spektakularnih in pomembnih ugotovitev, sicer pa ne, ker se bo v tem mandatu parlamenta še večkrat sestala, o brezplodnih polemikah poslancev in medsebojnih obdolževanjih, ki služijo le promociji posameznikov in njihovih strank, pa ni treba poročati. In tako se je tudi zgodilo, s pomembnim odstopanjem v primeru primopredaje na protikorupcijski komisiji, ki je bila po vsebini dolgočasen protokolarni dogodek, a je televizija vseeno temu namenila celotno novinarsko poročilo. To odstopanje je značilno, ker gre za tipiziran primer, ki ga je pred desetletji opisal McQuail, ko novinar opravi vlogo »prenašalca vode«, skratka, ravna kot nekdo, ki prenese vse, kar so mu drugi povedali, in se ne obremenjuje s pomembnostjo in vsebino dogodka, ker o tem namesto njega razmišljajo drugi, praviloma uredniki. Primer bi bil nepomemben in bizaren, če velika večina tako imenovanih notranjepolitičnih prispevkov, zlasti na javni televiziji, ne bi bila pripravljena po takšnem vzorcu. In prav to je tip novinarstva, ki akterjem v politični sferi najbolj ustreza, saj medije spreminja v transmisije partikularnih politik, javna radio in televizija pa bi se ga morala izogibati kot hudič križa.

In ni bilo treba dolgo čakati, da svoje nezadovoljstvo izrazijo tudi akterji takšnega tipa novinarstva. Neki dan stavke se je pojavilo pismo nezadovoljnih, ki so se podpisali kot »Novinarji in uredniki notranjepolitične redakcije TV Slovenija« in so sporočili, da »se ne strinjamo z obliko stavke kot jo organizirajo hišni sindikati javnega sektorja na RTV Slovenija«. (!?) V svojem pismu pravijo, da »zaradi te 'na-pol' stavke trpi zgolj in predvsem profesionalno novinarsko delo novinarjev Notranje-politične redakcije«, da »pada gledanost naših osrednjih informativnih oddaj Dnevnika in Odmevov« in da je njihov program »zaradi načina kako je stavka organizirana bistveno okrnjen«. (Pravopisne in slovnične napake smo zaradi avtentičnosti ohranili; op. Z. M.) Od hišnih sindikatov je ta skupina pričakovala »jasna navodila – ali delamo kot v času, ko ni stavke ali pa stavkamo v celoti, torej tako, da ne objavljamo celovitih novinarskih prispevkov«. Precej pove ugotovitev, da so se očitki stavkajočim, da zaradi njih upada gledanost informativnih oddaj in da se RTV Slovenija s stavko povzroča finančna škoda, pojavili istočasno iz treh različnih virov in s podobno dikcijo: v pismu generalnega direktorja RTV Slovenija, ki je sindikate pozval, da stavko čim prej končajo, v pismu nadzornega sveta RTV Slovenija vodstvu RTV Slovenija, v katerem skoraj z enakimi besedami ponovijo to, kar je direktor napisal sindikatom, in potem še v malo manj natančnem povzetku še v tem pismu novinarjev. Dejstva so povsem drugačna: gledanost informativnih oddaj TV Slovenija ni v času stavke v ničemer odstopala od siceršnje gledanosti, prvič pa je v preteklosti začela padati leta 2003 z uvedbo »Ure resnice«, enournega informativnega bloka med 19. in 20. uro, s katerim je javna televizija povzela model informativnih oddaj s komercialne televizije. Najbolj strm padec gledanosti pa je TV Dnevnik z vsemi drugimi oddajami v tej uri doživel v obdobju 2006–2009. Očitki, skratka, nimajo nič opraviti s stavko in bi jih morali novinarji nasloviti na svoje urednike v obdobju, v katerem je do negativnih trendov zares prišlo. Finančne ali poslovne škode prav tako ni bilo, saj so vse oddaje, tudi informativne, tekle nemoteno, programski čas, namenjen oglasom, je bil zapolnjen in iz tega je bil najbrž tudi prihodek (razen če tega časa kdo oglaševalcem ni dal zastonj, a za to zagotovo ni bila kriva stavka!). Torej, z neresnicami se je skušalo novinarje odvrniti od stavke in jih pripraviti do tega, da bi jo predčasno končali.

Vsi pritiski, predhodna in naknadna neenotnost novinarjev samo kažejo na to, kako pomembna je bila tokratna stavka. Nikomur sicer ni prinesla milijonov, niti kakšne posebne sreče, a pokazala je na ranljivost akterjev v politični sferi in na to, da so ves svoj obstoj v sodobni družbi, ki naj bi bila demokratična, svojo prepoznavnost in identiteto zasnovali na prisvajanju prostora v medijih. Pri tem so postale ideološke razlike med političnimi strankami povsem nepomembne, saj si vsaka želi čim več brezplačnega programskega časa, v katerem bo uveljavljala svoje ideje in nagovarjala državljane ter po potrebi blatila politične nasprotnike. Medijski prostor postaja nehigieničen v mnogo širšem kontekstu, in ta zagotovo presega eno samo stavko. Sistemska ureditev, kakršno imamo v Sloveniji in jo določata zdaj veljavna medijska zakona, je omogočila divjo privatizacijo medijev, netransparentno lastniško strukturo medijev, deprivilegiranje javnih medijev, poslabšanje eksistenčnega položaja novinarjev zaradi samovolje lastnikov medijev, pred katere država ne postavi dovolj strogih profesionalnih pogojev za vstop na trg (ne pozabimo, da so vsi lastniki elektronskih medijev dobili v upravljanje frekvence, ki so naravno bogastvo in javne dobrine, in v sleherni demokratični in urejeni državi moraš dokazati, da v zameno za to dobrino ponujaš vsebino, ki je v javnem interesu). Povsem brez pomena je v novinarstvu izobrazba tistih, ki novinarsko delo opravljajo. Iluzorno bi bilo pričakovati, da se novi mehanizmi družbene promocije posameznika, ki so bili vzpostavljeni s posredovanjem političnih strank, ki so zavzele pretežni del prostora javnih politik, ne bodo odrazili tudi med novinarji javnih medijev. Toda toliko slabše za javne politike, ki vodijo v takšne razmere.

Zato bodimo pozorni na tisto, kar bo sledilo. Vlada bo tiste nesrečne četrtine prej ali slej izplačala, vsaj eno od dveh bodo novinarji javne RTV dobili tudi, če vmes ne bodo več javni uslužbenci. Hkrati pa se bo vlada ob koncu letošnjega leta, če bo potrjen novi zakon o RTV Slovenija, lahko pohvalila, da je število javnih uslužbencev znižala za več, kot je načrtovala. Ministrstvo za javno upravo je namreč v letu 2010 načrtovalo znižanje števila javnih uslužbencev za en odstotek, z izstopom zaposlenih na RTV Slovenija pa bo ta delež 1,25-odstoten! In bo dosežen povsem neodvisno od stavke javnega sektorja in pogajanj vlade s sindikati.

Za novinarske sindikate na RTV Slovenija pa se bo pravo delo šele začelo, saj bodo, tokrat ne z vlado, ampak z upravo, morali izpogajati novo kolektivno pogodbo in ohraniti vsaj tisto, kar so doslej imeli v javnem sektorju. V tem smislu so imeli v sindikatu novinarjev TV Slovenija še kako prav, ko so še pred stavko opozarjali na specifičen položaj novinarjev na RTV Slovenija v primerjavi z drugimi javnimi uslužbenci in tudi na probleme, zaradi katerih še nihče ni stavkal.

Pred dobrim letom je Slovenijo zajel stavkovni val, ki skorajda neprekinjeno traja do danes. Stavke delavcev so se sicer začele v zasebnem sektorju, kjer so večinoma stavkali delavci v podjetjih, ki so jih finančna kriza in posledice famoznih menedžerskih privatizacij potisnili v finančne in likvidnostne težave (Steklarska nova, Vegrad, Mura, Prevent itd.), nato pa je, septembra in oktobra 2010, stavko organiziral del zaposlenih v javnem sektorju. Velika večina komercialnih medijev (od vizualnih predvsem oddaja Svet na Kanalu A, od tiskanih pa predvsem Reporter), je pri tem večinoma vzpostavljala jasno razliko, tako je da poročanje in komentiranje stavke v zasebnem sektorju, pri čemer so prednjačili prispevki o stavki migrantskih delavcev v gradbenem podjetju Vegrad in podobnih protestih, ne nujno stavkah, v drugih podjetjih, temeljilo na klasičnem postopku reprezentacije delavcev kot žrtev parazitskega in nehumanega vodstva podjetja,[1] medtem ko je bila slika stavke javnih uslužbencev običajno nasprotna. Stavka javnih uslužbencev je v medijski sliki običajno imela dvojni oziroma posredniški status: večina poročanj nekaterih komercialnih medijev dejansko temelji na splošni predpostavki njihovega delovanja, to je, na pejorativni obravnavi strankarske, predvsem pa vladne politike, in na s tem povezani reprezentaciji trpečega »malega človeka« kot žrtve te iste politike. V tej luči je stavka javnih uslužbencev zasedla neko vmesno mesto: javni uslužbenci so »žrtve« te iste vladne politike, saj je vlada v tem primeru njihov delodajalec, pa vendar so javni uslužbenci hkrati del istega državnega aparata, ki v svoji birokratski totalnosti »izkorišča resnične žrtve krize«, to je zaposlene v zasebnem sektorju.[2] Toda tako poročanje komercialnih medijev ni prav nič presenetljivo. Zadeva postane presenetljiva šele, če pogledamo, kaj se je v času stavke v javnem sektorju dogajalo na TV Slovenija, predvsem v nekaterih vodilnih oddajah, kot sta na primer oddaja Odmevi in nova oddaja Pogledi Slovenije. Poročanje TV Slovenija o stavki v javnem sektorju je zanimivo iz enega samega razloga: kot del sistema javnih uslužbencev so v stavki namreč sodelovali tudi zaposleni novinarji RTV Slovenija.

Odmevi Naivni opazovalec bi pričakoval, da bodo stavkajoči novinarji na javni RTV Slovenija v skladu s stavkovnimi sporočili, predvajanimi pred začetki informativnih oddaj, ki so najavljali omejitev poročanja zgolj na stavko, le-to aktivno podprli, predvsem pa javno tematizirali svoj materialni položaj in delovne pogoje, čeprav bi te tematike že presegle postavljene stavkovne zahteve. Toda zgodilo se je prav nasprotno. Vzorec objektivnega in uravnoteženega poročanja in vodenja pogovorov o stavki je pripeljal do tega, da je tako vodenje proizvedlo povsem subjektivne učinke, seveda v škodo stavkajočih in v korist delodajalcev. Lep primer takega načina vodenja in poročanja so bili Odmevi 28. 9. 2010 z voditeljem Slavkom Bobovnikom. Po uvodnem poročanju o dnevnem poteku stavke, kjer je bila v ospredju stavka carinikov na mejnih prehodih in posledično velike zamude avtoprevoznikov pri dostavi tovora, je voditelj v studiu soočil vodjo stavkajočih sindikatov Janeza Posedija ter predsednika sekcije za promet pri Obrtni zbornici Slovenije Andreja Klobaso. Slednji, ki je prvi dobil besedo, ni zamudil priložnosti za kritiko sindikatov, ki so po njegovem mnenju s stavkovnimi aktivnostmi – bolj natančno, z ustvarjanjem kolon tovornega prometa na mejnih prehodih – gospodarstvu povzročali nepopravljivo škodo. Sindikate je pozval, naj nemudoma sprostijo promet na mejnih prehodih, potem pa lahko stavkajo, kolikor želijo. Le neposrednih materialnih posledic stavke za gospodarstvo ne sme biti. Pri tem je šokantno, da se je temu tipu retoričnega populizma nemudoma priključil v tistem trenutku formalno stavkajoči voditelj Bobovnik, ki je na Janeza Posedija naslovil retorično vprašanje, ali res ni mogoče stavkati tako, da gospodarstvo ne bi utrpelo škode. Svojo objektivnost in nevtralnost je poskušal demonstrirati tako, da je na »svojo«, to je stavkajočo stran, naslovil očitek »nasprotnika«, ki ga je privzel povsem nereflektirano in brez pomislekov, skratka, kot resnično dejstvo. S tem pa se je nevarno približal ideji o »stavki brez stavke«, o stavki, ki ne bi imela nobenih materialnih učinkov, natanko to pa so od stavkajočih zahtevali tako vlada (kot delodajalec) kot tudi gospodarstveniki.

Pri tem ni nepomembno, da je, kolikor je znano, delovno mesto voditelja Odmevov sistematizirano krepko čez 50 plačni razred po sistemu plač v javnem sektorju, iz česar lahko sklepamo, da voditelj ni posebej subjektivno angažiran pri stavki, saj je njegov materialni položaj celo boljši od plačnega položaja docenta na univerzi, mnogo boljši pa od položaja tistih novinarjev, katerih višina plače je zelo blizu minimumu in bi jim uresničitev glavne stavkovne zahteve, to je odprave tretje četrtine plačnega nesorazmerja, povzročila večji materialni učinek kakor voditelju Bobovniku. Iz tega lahko potegnemo nekatere splošne sklepe: prvič, vodenje pogovorov o stavki je pokazalo meje »objektivnega« principa vodenja oddaje, saj je tak način proizvedel povsem parcialne učinke v škodo sindikatov in celo stavkajočega novinarja. Drugič, voditelj oddaje je deloval kot podaljšana roka nasprotnikov stavke, ki so se zavzemali za to, da stavka ne bi imela materialnih in ekonomskih učinkov, kar pa je osnovno sredstvo stavke. Tretjič, gre za novinarja, katerega delovno mesto je sistematizirano visoko na lestvici plač v javnem sektorju, iz česar lahko sklepamo, da bo njegov angažma pri podpori stavki bistveno manjši kakor, na primer, angažma drugih novinarjev, katerih mesečni dohodek je bistveno nižji. Na ta način pa se ruši načelna solidarnost med stavkajočimi (novinarji).

Pogledi Slovenije Še bolj problematična je bila nova oddaja Pogledi Slovenije, ki jo kreira voditeljsko-novinarska dvojica Uroš Slak (voditelj) – Bojan Traven (novinar). Oddaja, posvečena stavki v javnem sektorju, je bila na sporedu 30. 9. 2010, torej prav tako kakor prej omenjeni Odmevi, v času stavke. V oddaji so bili prisotni tako resorna ministrica kot predstavniki sindikatov in ekonomisti. Po uvodni razpravi o ekonomskih možnostih države, da izplača svojo obveznost do javnih uslužbencev, in o tem, ali gre pri vsem skupaj pravzaprav za dvig plač ali le za plačilo vnaprej dogovorjenega dolga, je debata zavila v povsem nepričakovano smer. Sledil je novinarski prispevek Bojana Travna, v katerem se je novinar (ob posnetkih, ki so ob tem tekli) spraševal, kdo so pravzaprav ljudje, ki se sredi delovnika (ob 14.00) sprehajajo po središču Ljubljane. Istočasno se je isti novinar oglasil na vladnem uradu za enake možnosti, kjer je iskal direktorico in tam zaposlene javne uslužbence, ki so novinarju povedali, da je direktorica trenutno iz njim neznanih razlogov nedosegljiva, da pa je v službi, očitno (po njihovi reakciji sodeč) snemal brez dovoljenja. Jasen namen prispevka je seveda bil, na podlagi nekega partikularnega primera pokazati, kako so vsi stavkajoči javni uslužbenci pravzaprav lenuhi, ki jih v delovnem času ni na svojem delovnem mestu in da so oni tisti, ki se med delavnikom v sončnem vremenu sprehajajo po središču Ljubljane.[3] Ta prispevek kaže na nekatere nove elemente, ki jih je treba upoštevati pri analizi. Ne gre namreč samo za to, da je novinar s tendencioznim prispevkom poskušal diskreditirati stavkajoče, ampak predvsem za sredstva in način, na katerega je to storil.

Prvič, novinar je s svojim prispevkom odprl tematiko, ki je presegla okvire oddaje in stavkovnih zahtev. Problem nedejavnosti javnih uslužbencev ni bil predmet stavkovnih zahtev niti predmet pogovorov med vlado in stavkajočim delom sindikatov. Pri stavkovnih zahtevah je šlo najprej za pravno in potem tudi za politično vprašanje: kaj sindikati dobijo v zameno za privolitev v odlog izpolnitve finančne obveznosti države do javnih uslužbencev, in ali je država ob nerazpoložljivih finančnih sredstvih, na kar se je sklicevala resorna ministrica, še vedno dolžna uresničiti pogodbene obveznosti. Novinar pa je proti sindikalni zahtevi za spoštovanje pogodbenih obveznosti države v primeru, ko novi dogovor ni dosežen, navajal moralistične argumente, po katerih so javni uslužbenci lenuhi in potemtakem niso upravičeni od države zahtevati spoštovanja pogodbenega dogovora. A tak očitek bi moral biti v prvi vrsti naslovljen na delavno inšpekcijo ali druge pristojne organe, ki so po zakonu dolžni ukrepati v primeru neizpolnjevanja delavnih obveznosti javnih uslužbencev, nikakor pa tak očitek ne more biti naslovljen na stavkajoče. Iz tega sledi, da novinar niti ne loči med pravnimi pristojnostmi različnih subjektov, iz česar lahko sklepamo, da interes novinarja ni bil v informiranju gledalcev s pravnimi in političnimi vidiki stavke, temveč v sprožitvi afektivnega odziva gledalcev na stavko. Drugače povedano, novinarju ni šlo za racionalno razpravo, temveč za afektivno reakcijo gledalcev.

Drugič, na ta način sta tako novinar kot voditelj oddaje delovala proti interesom stavkajočih kolegov. Vendar obstaja ključna razlika med njima in zgoraj omenjenim voditeljem oddaje Odmevi. Kolikor je znano, sta oba zaposlena po individualnih pogodbah, kar pomeni, da nista sistematizirana v sistemu javnih uslužbencev. Sistemsko torej nista povezana s stavkajočimi kolegi, čeprav skupaj z njimi delata na istem javnem zavodu. Zdi se, da jima ravno ta formalna razlika preprečuje sklenitev solidarnega zavezništva. Iz obeh primerov skupaj lahko potemtakem sklepamo, da so elementi zasebnega ali parcialnega tisti, ki rušijo solidarnost med stavkajočimi novinarji. V primeru voditelja Odmevov je razlika v dohodku tista, ki mu omogoča delovanje proti interesom stavkajočih kolegov, v primeru novinarja in voditelja oddaje Pogledi Slovenije pa njuna individualna pogodba o zaposlitvi, ki ju ne uvršča med javne uslužbence. K temu lahko dodamo dejstvo, da je bil primarni fokus oddaje Svet na Kanalu A, ki jo je pred prihodom na TV Slovenija vodil novinar Uroš Slak, urednikoval pa Bojan Traven, »skrb za malega človeka« nasproti »terorju države«. Prav iz tega lahko sklepamo, zakaj tako nizka podpora stavki v javnem sektorju: zaradi slike, v kateri so javni uslužbenci prikazani kot lenuhi, katerih lagodno življenje temelji na trpljenju v zasebnem sektorju zaposlenega »malega človeka«.

Sklenemo lahko, da glavni strukturni element na TV Slovenija, ki ruši solidarnost med zaposlenimi, niso politična kadrovanja v novinarske in uredniške vrste, kar je najbolj pogost očitek strokovne javnosti, temveč privatistični elementi (individualne pogodbe, velike plačne razlike med zaposlenimi itd.), ki vzpostavljajo prevlado privatnega nad javnim interesom. Kar kaže na to, da je, kot je nedavno v Mladini zapisal sociolog Jože Vogrinc, RTV Slovenija javna institucija samo še de iure, de facto pa že privatna.