Saša Banjanac Lubej
Maltretiranje bralcev z resnico
Viktor Ivančić: Zašto ne pišem i drugi eseji, Fabrika, Beograd, 2010
Edina dobra stvar v vsesplošnem izginjanju novinarstva ali medijev (tistih, ki se niso hoteli preleviti v izdelke in se na trgu prodajati kot navaden pralni prašek) je namreč to, da so novinarji, ki so jih ustvarjali, postali pisatelji. Pri tem ne mislim na številne kolumniste, ki so svoje že v časopisih objavljene kolumne speli in objavili še v obliki knjige. V mislih imam tiste, ki so na svoji poklicni poti ostali zvesti pravilom izvirnega poklica, a so njihovi mediji medtem izumrli. Nekje med kapitalizmom in globalizacijo, po vojni na Hrvaškem, je ugasnil Feral Tribune. Zato je moral njegov dolgoletni odgovorni urednik in novinar Viktor Ivančič pet esejev objaviti kar v knjigi (Ivančić je sicer objavil tudi dva romana in vrsto zbirk publicističnih zgodb). Na srečo bralcev (malo manj znana kategorija človeških dinozavrov s konca 20. stoletja), ki še imajo dušo. In možgane. In jih morajo nahraniti s spodobnimi vsebinami. Ki terjajo k razmisleku o družbi, ki jih obkroža. Četudi znajo biti ugotovitve neprijetne.

Vsak esej je zgodba zase, a hkrati ena in ista zgodba o spremembah v družbi, ki je slovenski zelo podobna. V prvem eseju, napisanem v obliki pisma odgovornemu uredniku nekega dnevnega časopisa, Ivančić ugotavlja: »Veliki izdajatelji že zdavnaj ne služijo s prodajo lastnih časopisov, kvečjemu so srečni, da jih lahko zastonj dajo na splet; še več: vsak izvod časopisa, ki bo prodan v trafiki, pomeni izgubo določene vsote denarja. Toda produkt so bralci. Medijsko podjetje proizvaja občinstvo, ki ga prodaja oglaševalcem, oziroma drugemu podjetju.« Z neusmiljenim seciranjem spornih vsebin Jutarnjega lista (omenimo intervju, ki ga je imel s sedaj že nekdanjim hrvaškim predsednikom vlade Sanaderjem kar pisatelj Miljenko Jergović) Ivančić nazorno prikaže vzorce prikrajanja realnosti. »Namesto neobstoječega premiera smo dobili neobstoječega novinarja. Namen je, da režimski pisatelj izvleče kakšno bizarno podrobnost, ki bo priložena malomeščanskem dolgočasenju,« je neusmiljen Ivančić.

Brez zadržkov se kritično loteva tudi vizualne podobe novodobnih časopisov: prve štiri strani v glavnem sestavljajo signalizacija: puščica dol, plusi in minusi, masno natisnjeni znaki vzklikov in vprašanj, dobra novica, slaba novica, in in out, odstotki, trendi, številka dneva ... Realnost je pač treba predstaviti v enostavnih sporočilih: bralcem je treba novosti vliti v glavo, narisati, kaj naj si mislijo, jih opozoriti, česa naj se bojijo, opraviti je treba senzacionalno vizualno ponižanje teksta, pregnati zložene stavke, odpraviti vse, kar bi spodbujalo premislek in kar se razlikuje od prikimavanja ...

Ko piarovci postanejo novinarji in uredniki
Devet odsekov proti raziskovalnemu novinarstvu je esej, ki na boleče enostaven način razkriva nastajanje »raziskovalnih« zgodb v hrvaškem časopisju. Od županov, ki s sredstvi mestnih občin plačujejo PR-agencije, da bi jim zagotovile prostor v nacionalnih medijih, pa do trditve, da je razkrivanje pravzaprav zaslepljevanje (kot se je zgodilo v aferi Indeks, ko je pod močnimi medijskimi žarometi policija aretirala profesorje zaradi domnevne korupcije, a je bil rezultat zelo slab). Namen razkrivanja je torej prikrivanje drugih, zdaleč pomembnejših zgodb iz ozadja. »Za pričakovati je, da bodo v naslednji fazi profesionalci iz PR-agencij začeli prevzemat uredniške posle s ciljem preskoka ene faze v verigi in zmanjševanja nepotrebnih stroškov, saj se je novinarstvo v času tranzicije vzpostavilo kot dobičkonosna storitvena dejavnost – ne proti bralcem, ampak proti tistim, ki občinstvo želijo zasuti s svojimi resnicami,« napoveduje.

Kraja bolj razburja kot vojni zločini
Feral Tribune je bil dolgo časa edini, ki je o vojnih zločinih na Hrvaškem poročal v real timeu – v času, ko so se dogajali. Vlogo raziskovalnega novinarstva v tistem času Ivančič hudomušno demistificira z naslednjim stavkom: »Gledano profesionalno, od tega ni bilo lažjega dela. V velikem številu primerov je raziskovanje praktično pomenilo odločiti se, da bomo o tem pisali. Ne samo, da so bila dejstva pri roki, ampak jih je poznalo tudi veliko število prebivalcev Hrvaške. Toda njihova pojavnost v časopisu je izzivala splošno ogorčenje.« Ivančić je v množici primerov, ki so še kako burili duhove na Hrvaškem, izpostavil okoliščine po objavi reportaže mlade novinarke-začetnice Ferala. V njej je opisala kraje prebivalcev Splita, ki so se kar z vlakom množično peljali v »Krajino« po akciji Nevihta, s katero je območje znova postalo del Hrvaške. Poleg zločinov nad civilisti je tudi veliko bele tehnike, zaves, jedilnih priborov, posteljnine in drugega spremenilo lastnike. Prav ta članek, in ne poročila o grozovitih zločinih je, piše Ivančić, fizično ogrozil vse člane uredništva. Jezni bralci so v skupinah po trije grozili novinarjem kar v uredništvu; telefoni pa niso prenehali zvoniti.

Mit o raziskovalnem novinarstvu
»Raziskovalno novinarstvo največ velja takrat, ko razkriva tisto, kar je vsem najbolj znano, torej tisto, o čemer so vsi tiho,« piše naprej nekdanji šef Ferala. In odlično razkrije bistveno razliko med starimi in novimi mediji ali, če hočete, med včerajšnjim ali današnjim novinarstvom: »Vedno sem menil, da je dobro novinarstvo tisto, ki ustvarja nelagodje, ki vznemirja. Današnje novinarstvo namreč večinoma poskuša intrigirati, a ne vznemirjati. Intrigantno je kurentno in informacijsko hvaležno. Če pač ustvarjate nelagodje, vas bodo zapustili sponzorji, ekonomski in politični.«

V eseju Zakaj ne pišem ali Poročilo srečnega zamorca pa Ivančić kratko malo blesti, saj je spisan kot najbolj ironičen, skoraj humorističen kontrapunkt sedanjemu pojmovanju medijskih svoboščin: eno leto je namreč Ivančić preživel pri reškem Novem listu, kjer so ga plačevali, da ne piše. Seveda je pisal – esej, v katerem mrgoli duhovitosti na račun absurda enega vodilnih listov na Hrvaškem, ki se mu je »bolj izplačalo«, da eno najboljših hrvaških novinarskih peres sedi križem rok pri njih in za to prejema plačo, kot da bi zanj pisalo prestižne kolumne. Esej je tokrat v obliki pisma naslovljen na odgovornega urednika. Da se ga plačuje za to, da ne dela, pa Ivančič pripisuje odločitvi lastnika korporacije, ki se ukvarja tudi z medijskimi posli. Odnose med lastniki in odgovornimi uredniki v sodobnih medijih Ivančić mojstrsko opiše z naslednjim stavkom: »Ko lastnik ureja časopis, odgovorni urednik obstaja predvsem zato, da bi lastnik lahko imel živ dokaz, da ga ne ureja.« Poln ironije, absurda, spisan v najboljšem slogu partijske kritike in samokritike, je vrhunec razgaljenja cenzorskih mehanizmov v okviru (kvazi)demokratičnih sistemov. »In potem so čez noč, po abdikaciji vladarja (odstopa Iva Sanaderja), kolegi čez noč zahtevali, naj vendarle začnem pisati! Kar čez noč sem (spet) postal renomirani avtor. Kaj se je, za vraga, zgodilo?« se je smehljaje vprašal Ivančić in resno zahteval sporazumno odpoved delovnega razmerja.

Master flaster je esej-pismo, namenjeno Ivančićevim mlajšim novinarskim kolegom. Ti so zdaj, leta 2010, skupaj z nekaterimi opogumljenimi starejšimi novinarji začeli protestirati proti cenzuri. S simboličnimi lepilnimi trakovi na ustih. Ogorčen nad 18 let zapoznelim protestom in še bolj nesrečno izbiro simbola samolepilnega traku na ustih (lepilni trak je na Hrvaškem sinonim za poboje srbskih civilistov v Osijeku med vojno, saj ga je imela večina žrtev na ustih, preden so jih ustrelili in vrgli v Dravo). »Hrvaški medijski delavec takrat še ni bil Poškodovani Novinar (Ranjeni Novinar); počutil se je dovolj zdravega, da pridno nastavi dušilec na cev pištole.

Lahko bi kratko malo prikimali
Poseben prispevek je tudi zadnji esej z enostavnim naslovom Beležke, v katerem Ivančić v formi dialoga med mladim novinarjem in kadrovikom medijske korporacije na razgovoru o zaposlitvi v sodobnem časopisu prostovoljno privoli dobesedno v vse pogoje delodajalcev: na krajšanje tekstov; spremembo smisla teksta; privoli tudi v to, da ne bo »maltretiral bralce z resnico, ampak jim bo ponujal zanimive in kakovostne vsebine« itn. A mladi novinarski kandidat za zaposlitev se je uštel samo v enem: na vsa vprašanja je začel odgovarjati z »mislim, da« … Zaradi te besede, ki jo je v namišljenem pogovoru omenil prevečkrat, službe ni dobil. Kadrovik medijskega podjetja je povedal, da razmišljanje ni najboljše priporočilo, kajti gre za avtonomno dejanje. Lahko bi kratko malo prikimali z glavo ali uporabili besedo »Da«.

Prav v zadnjem eseju Ivančić razkrije še en vzvod delovanja večine sodobnih medijskih hiš: novinar mora brez upora privoliti v vse, sicer si lahko išče drugo službo, v kateri bo ravno tako obsojen na isto ali podobno ideologijo ugajanja in ne razburjanja bralcev. In prikimavanje kot način (eksistencialnega in poklicnega) obstoja. Alternativa temu je edino medijski mrk, ki se je zgodil Feral Tribuneu oziroma slaba ali nikakršna branost ali gledanost. Med tema dvema skrajnostma pa mora nekje biti srednja pot. Novinarji bi jo morali le iskati bolj zavzeto. Pri tem jim lahko kot odličen vodnik pomagajo Ivančićevi eseji.

nazaj

Sonja Merljak Zdovc

O prihodnosti novinarstva, če ta sploh obstaja
Kamorkoli novinar danes gre, kjerkoli se ustavi, karkoli prebere, povsod naleti na isto vprašanje. Kakšna je prihodnost novinarstva? V času, ko so Američani postavili blog Paper Cuts, na katerem skrbno beležijo število odpuščenih novinarjev – od leta 2008 jih je brez dela ostalo čez 32.000 –, tudi novinarji drugod po svetu zaskrbljeno zrejo v prihodnost in neredko se zgodi, da mladim kolegom odločno svetujejo, naj si izberejo drugo pot.

Novinar Curtis Brainard je v ameriški strokovni reviji Columbia Journalism Review poleti zapisal, da se druge možnosti redko pojavijo, in če jih spustimo, se tretja morda ne bo več zgodila. V mislih je imel trženje digitalnih vsebin, predvsem pa možnosti, ki jih ponujajo tablični računalniki, kot je iPad.

O plačljivih vsebinah in prihodnosti novinarstva se sprašuje tudi spletna knjiga The Future of Journalism (Prihodnost novinarstva), ki nosi pomenljiv podnaslov If there is one, če ta sploh obstaja. Knjiga je objavljena na OurBlook, dinamični spletni strani, ki želi kombinirati raziskovalno in analitično globino knjig z interaktivnostjo blogov. Spletno skupnost ustvarjalcev sestavljajo znanstveniki, javni uradniki in novinarji, ki vsakodnevno sodelujejo v razpravah in iščejo odgovorne ideje, ki bi določile prihodnost novinarstva.

Spletna knjiga o prihodnosti novinarstva je le eden od projektov, ki jih pripravljajo. Na blogu, ki se predstavlja s sloganom Današnji glasovi, jutrišnje rešitve, med drugim razmišljajo o znanosti in družbi, ekonomiji in zdravstvu. Morda največ prostora pa namenjajo novinarstvu, in še posebej njegovi prihodnosti. V ta sklop sodi tudi spletna knjiga, ki temelji na številnih poglobljenih intervjujih. Ustvarjalci jo po potrebi spreminjajo in dopolnjujejo in pri njenem nastajanju je sodelovalo več kot 70 uglednih novinarjev. Ti so odgovarjali na različna vprašanja, kot so o prihodnosti profesije, preoblikovanju industrije informacij in brisanju meja med novinarskimi in oglasnimi vsebinami.

Knjiga je razdeljena na 12 poglavij, ki so posebej prirejena za branje po internetu; tista daljša so povzeta na osnovni strani knjige, obenem pa so v integralni različici na voljo na svoji podstrani. Že prvo poglavje, Preživetje tiska, zbudi pozornost; saj je v njem že napovedano, da je miselnost o nujnosti brezplačnih vsebin na spletu v zatonu. Tiskani mediji iščejo načine, kako bi iz spletnih izdaj iztržili največ. Spletne izdaje dobivajo vse pomembnejše mesto v paleti njihove ponudbe; splet kot platformo postavljajo ob bok tiskanim izdajam. Vse več časopisov spoznava, da je razdajanje vsebin na spletu, medtem ko so obenem za tiskano izdajo zaračunavali okoli en evro, ena najslabših poslovnih odločitev v zadnjih 25 letih.

S tem so uporabnikom sporočali, da informacije, ki jih ponujajo na spletu, nimajo nobene vrednosti. Zakaj bi kdo plačeval za nekaj, kar lahko dobi zastonj? Pomanjkljiva strategija je pripomogla, da so se tiskani mediji znašli v razmerah, zaradi katerih so morali številni časopisi zmanjševati stroške in celo odpuščati zaposlene.

V letu 2011 bo New York Times novinarske vsebine začel zaračunavati v celoti. Nenaročniki bodo imeli dostop do določenega števila prispevkov brezplačno, nato pa bo sistem onemogočil nadaljnje brskanje po njihovih spletnih straneh.

Veliko vprašanje ostaja, ali se bo na njihov račun steklo dovolj denarja, da bi z njim nadomestili izgubo prihodka od oglasov zaradi manjšega števila obiskanosti. Strokovnjaki v knjigi napovedujejo, da so lahko v časopisu optimistični, saj je njihovo izhodišče spodbudno: so najbolj priljubljena časopisna stran, ki ima zveste bralce ne le na Manhattnu, temveč tudi drugod po ZDA.

V knjigi sicer napovedujejo, da se bodo časopisi verjetno odločili za eno od treh možnosti, da bi izboljšali svoj težek finančni položaj. Prva je, da bodo ukinili tiskane izdaje (morda bi ohranili samo izdajo ob koncu tedna in tako prihranili pri tisku, distribuciji in tudi pri zaposlenih); druga je osredotočanje na lokalne vsebine (te so primerjalna prednost večine od njih); in tretja, da se osredotočijo na druge možnosti. Te seveda niso dorečene in gotove, vendar jih avtorji knjige kljub temu nekaj predlagajo. V New York Timesu se je, na primer, obneslo zaračunavanje križank, pri nekaterih britanskih časopisih pa interaktivna tombola.

Za slovenske bralce so zanimiva še poglavja Prihodnost družabnih omrežij, Prihodnost državljanskega novinarstva, Prihodnost branja,Prihodnost oglaševanja v tiskanih medijih, Prihodnost televizijskega novinarstva in Novinarji prihodnosti.

Še največja pomanjkljivost knjige je, da si je zanjo, kot za vsako drugo, treba vzeti čas. Obenem je takšno zahtevno, čeprav izredno zanimivo branje težko brati na računalniku. In tu se morda skriva odgovor na vprašanje o prihodnosti novinarstva.

nazaj

Sonja Merljak Zdovc

Mednarodna nagrada za pogum v novinarstvu Claudii Julieti Duque in Vicky Ntetema
Dve ženski, dve celini, ena zgodba o nasilju, ustrahovanju, zasledovanju, ugrabitvah. Povezala ju je nagrada za novinarski pogum, ki ga podeljuje fundacija s tretje celine.

Claudia Julieta Duque in Vicky Ntetema se vsak dan soočata z njo. Prva je Kolumbijka. Piše o trgovini z otroki, o nelegalnih posvojitvah v svoji domovini ali o tem, da so se paravojaške enote infiltrirale v vse pore družbe. Druga je Tanzanijka in piše o albinih v deželi, kjer se albinizma sramujejo in ga skrivajo. V njeni domovini jim pravijo zeru-zeru – duhovi.

Novinarstvo je zaznamovalo njuno življenje, po ena novinarska zgodba pa ga je vsaki temeljito spremenila.

Za novinarko Radia Nizkor Claudio Julieto Duque je bil usoden skrivnostni umor političnega satirika in novinarja Jaimeja Garzona. Julija 2001, dve leti po umoru, so jo ugrabili, oropali in ji zagrozili, da mora nehati preiskovati omenjeno zgodbo. Ni se ustrašila. Nadaljevala je z odkrivanjem resnice.

Svobodno novinarko Vicky Nteteme, dolgoletno dopisnico britanskega BBC, je doletela zgodba o smrti albinov v Tanzaniji. Ko je izvedela zanjo, se ji je posvetila do te mere, da je nazadnje zapustila BBC in postala svobodnjakinja. Vicky Nteteme je med svojim preiskovanjem razkrila, da lokalni vrači kujejo dobiček s čarobnim napitkom iz organov, udov in tekočin albinov, ki da prinaša srečo. Da bi se dokopali do surovin, najemajo morilce. Vicky Nteteme se je lahko vračem približala samo tako, da je šla pod krinko in raziskala barbarsko ravnanje. Ko so jo razkrinkali, je ogrozila svoje življenje. Odkar je objavila svoje izsledke, so v Tanzaniji aretirali več kot 200 vračev, toda ona se mora skrivati za tančico, da zakrije svojo identiteto, saj je deležna nenehnih groženj.

Njuna prizadevanja so v ZDA počastili z nagrado za pogum v novinarstvu (Courage in Journalism Award), ki ga podeljujejo Mednarodna fundacija za ženske v medijih (International Women's Media Foundation). Fundacija, ki je bila ustanovljena leta 1990, si prizadeva za krepitev vloge žensk v medijskih hišah po vsem svetu in s tem za širjenje svobode tiska. Vsako leto počasti novinarke, ki v težkih oziroma nevarnih razmerah izkažejo neverjetno integriteto in moč značaja. Do zdaj je priznanje prejelo 69 novinark.

Grozijo tudi hčeri in materi
Claudia Julieta Duque in in Vicky Ntetema sta od malega želeli postati novinarki, čeprav sta vedeli, da v njunih državah to ni lahek poklic.

Claudia Julieta je že kot najstnica spremljala politično dogajanje in je slutila, v kakšno nevarnost se podaja. A, kot je zaupala politični novinarki ameriškega Los Angeles Timesa Marjorie Miller, ki jo je kot nagrajenko predstavila na spletni strani fundacije, je tako kot številni drugi novinarji želela opazovati zgodovino, ki se je dogajala pred njenimi očmi. »Vedela sem, da pobijajo novinarje. Od 80. let 20. stoletja so jih ubili več kot 140. Kljub temu si nisem mislila, da bom to sama izkusila.«

Devetintridesetletna novinarka je morala v prejšnjem desetletju trikrat zapustiti državo; dva od številnih avtomobilov, ki so jo v tem času zasledovali, je dokazano povezala z vladnimi organi; celo za telesne čuvaje, ki naj bi jo varovali, je pozneje izvedela, da so vohunili za vlado. »V državi, ki je na videz demokratična, ni svobode govora. Ko so ugotovili, da me ne morejo ustrahovati, so se lotili moje hčere.« Ni jim uspelo.

Domov se je nazadnje lahko vrnila, ko so se njena in prizadevanja njenih kolegov začela obrestovati. Tednik Semana je lani objavil zgodbo, da je nacionalni urad za varnost v letih 2003–2009 vohljal za novinarji, člani opozicije, sodniki vrhovnega sodišča, vladnimi uradniki, sindikalisti in predstavniki človekoljubnih organizacij. Nelegalno so prestregali njihovo elektronsko pošto in telefonske klice ter informacije posredovali kriminalnim združbam.

Policija je v sodelovanju z državnim tožilstvom aretirala deset članov urada, med njimi namestnika direktorja. Tega so letos obtožili sodelovanja pri umoru novinarja Garzona. Claudia Julieta s prstom kaže še višje. Pravi, da je za početje urada odgovoren nekdanji predsednik Alvaro Uribe. »Štirideset let so tisti, ki so bili na oblasti, izkoriščali trgovanje z mamili in oborožene spopade kot izgovor za svoj osebni boj proti nasprotnikom. Tajna policija je v tem času nekaznovano ustrahovala in mučila državljane. Vendar tega ne smemo izreči na glas, to je še vedno nevarno. Tvegano je raziskovati kršitve človekovih pravic.«

In čeprav je po razkritju zlorab v uradu njeno življenje postalo toliko varnejše, da se je lahko vrnila domov, ni varna. Lani je deset moških in žensk poskušalo vdreti v njeno hišo. Ni je bilo doma, a tam je bil njen brat, zato so se vlomilci prestrašili in pobegnili. Posnetki varnostnih kamer so nakazovali, da ni šlo za poskus vloma, ampak za ustrahovanje. »Groženj je manj, toda zdaj kličejo mojo mamo.«

»Lahko jih ustavimo, toda samo tako, da o njih ne molčimo.«
Vicky Ntetema je pri štirih letih uhajala zdoma v šolo, zato je morala njena mati zaklepati vhodna vrata. Desetletja pozneje so njena vrata znova zaklenjena. Njen dom je obdan z bodečo žico in štiriindvajset ur na dan ga varujejo stražarji.

Dvainpetdesetletna svobodna novinarka, ki še vedno poroča tudi za BBC, se boji za svoje življenje. Tanzanijski vrači, ki v tradicionalni afriški družbi zasedajo ugleden položaj, ne želijo, da bi jim Vicky pokvarila posel. Posamezen del telesa je lahko vreden tudi 2000 dolarjev.

Vicky se je zgodbe lotila, ker ni mogla razumeti, zakaj bi njeni sonarodnjaki pobijali albine. Več kot 90 odstotkov Tanzanijcev verjame v čarovnije in ugotovila je, da je bilo od leta 2007 pobitih več kot 50 albinov. Lokalna policija ščiti vrače, zato od nje ni mogla dobiti ustreznih informacij. Odločila se je, da se bo pogovorila z vrači. »To je nevarno početje, me je svarila mama. Ubijajo albine, ubili bodo tudi tebe,« je pripovedovala novinarki Lindsey Wray, ki je njeno zgodbo predstavila na spletni strani fundacije. »Odgovorila sem ji, naj moli zame.«

Obiskala je tiste predele Tanzanije okoli jezera Viktorija, kjer ima čarovništvo najmočnejše korenine. Pretvarjala se je, da je poslovna ženska, ki bi rada obogatela. Pridobila si je zaupanje različnih vračev in potrdilo se je, kar je ves čas sumila.

Izvedela je še druge srhljive podrobnosti: rudniki so v rokah duhov, pravijo vrači, ki jim je treba darovati kri albinov. Njihove nožne kosti iz nog delujejo kot detektor kovin. Po drugi strani ribičem na jezeru Viktorija prav pridejo odrezane dlani, saj pomagajo k dobremu dnevnemu ulovu.

Čeprav je skrbno pazila, da ne bi razkrila svoje prave identitete, bi jo dvakrat skoraj razkrili. Obakrat jo je za las izdal kasetofon. Enajstega julija 2008 ji je sreča dokončno obrnila hrbet. Ko je odhajala od vrača, je naletela na policista, s katerim se je pogovarjala kot novinarka.

Kmalu zatem je začela dobivati SMS-sporočila, naj se pazi; da opazujejo njo in njeno družino. Enaindvajsetega julija, ko je BBC objavil del njene zgodbe, so jo poklicali policisti iz lokalne skupnosti Mwanza. »Deželo si spravila v nevarnost,« so ji rekli in ji zagrozili, da jo bodo tožili. Takrat so ji na BBC predlagali, naj zapusti domovino. Najprej je odpotovala v London, nato v Kenijo. Zdaj se skriva v domovini.

Tudi zaradi njenega poročanja o pobojih albinov so v Tanzaniji na smrtno kazen že obsodili osem ljudi. Med njimi fanta, ki je ubil svojo mater. »Še veliko je treba postoriti, da bodo ljudje spremenili svoja prepričanja o albinih in ustavili poboje,« pravi Vicky. »Lahko jih ustavimo, toda samo tako, da o njih ne molčimo.«

Dve ženski, dve celini, ena zgodba. Dovolj daleč stran, vendar tudi zelo blizu. Samo pogum za njeno razkrivanje je potreben. Nasilje lahko ustavimo, če o njem ne molčimo.

nazaj