Eva Vrtačič
Telo kot stroj, dr. House kot genialni mehanik
Pacient je izločen iz konstrukcije resnice o svojem telesu, ne le v medicinski praksi fikcijskega dr. Housa, ampak v celotni moderni zahodnjaški medicinski paradigmi. Zdravnik je tisti, ki naj se odloči, kaj je najbolje za pacienta – medicina, ideološki aparat kapitala, je postala lastnica naših teles
V zahodnjaški miselni tradiciji že dolgo (vsaj od Descartesa) – in še zmeraj – velja paradigma, da je telo kot stroj. Sodobna medicina ta stroj servisira in popravlja, na neki točki pa ga zavrže in za popravilo drugih okvarjenih strojev uporabi le še morebitne koristne rezervne dele. Če je telo stroj, potem je zdravnik mehanik, ki odpravlja morebitna neskladja, največkrat povzročena z vnosom tujka, ki poruši ravnovesje. Ta tujek, povzročitelj bolezni oz. okvare, v telo vstopi od zunaj – skozi usta, nos in ostale odprtine. Običajno o bolezni menimo, da jo je povzročilo nekaj zunanjega – morda gre za posledico okužbe, zastrupitve ali pa slabe skrbi in nezadostnega vzdrževanja telesa-stroja (nezdrava prehrana, alkohol, kajenje itd.). V vsakem primeru v glavnem velja, da medicina razloge za bolezenska stanja v prvi vrsti išče zunaj telesa samega, zato se ne gre čuditi dejstvu, da genialni mehanik telesa, fikcijski lik dr. Gregory House, svojo zalogo opiatov, od katerih je odvisen, skriva v medicinskem priročniku o avtoimuni bolezni (lupus) – ob zgroženem pogledu dr. Foremana pa izbor skrivališča pojasni: »It’s never lupus!« (»Nikoli ni lupus!«)[1]

»It’s never lupus« je postala ena najznamenitejših fraz televizijske serije House, M. D., nekakšna zasebna šala zvestih oboževalcev in pogosto natisnjen slogan na majicah. Druga, še znamenitejša Housova izjava in lajtmotiv serije, »Everybody lies« (»Vsi lažejo«), nakazuje, da ljudem ne gre zaupati, saj pogosto zamolčijo ali prikrojijo resnico. Četudi to storijo z najboljšimi nameni, so posledice mnogokrat usodne. Pacienti lažejo, da niso prevarali partnerja, da niso bili v tujini, da nikoli niso poskusili drog, zamolčijo, da je njihov otrok posvojen ... Vse to pa pomembno vpliva na diagnostiko neznane bolezni. In, kot vemo, pri pacientih, ki jih sprejema dr. House, so vse »običajne« bolezni izključili že drugi zdravniki. Pacienti in njihovi bližnji imajo vedno še neke druge prikrite interese in inhibicije, ki jim preprečujejo govoriti čisto resnico (pa tudi če bi govorili po pravici, bi bila njihova iskrenost še vedno posredovana prek jezika, kulturnih konvencij, ideologije itd., telo pa naj bi simptome podajalo nevtralno in torej govorilo resnico), zato se House v procesu razjasnjevanja skrivnostnih simptomov zanaša le nase in svojo sposobnost logičnega mišljenja. V tej potezi serija spominja na klasično whodunit kriminalko, House pa na Sherlocka Holmesa (tudi Holmes je aroganten, ekscentričen, genialen in ima svojega Wilsona, pardon, Watsona).

House pogosto pacienta, ki ga trenutno zdravi, sploh nikoli ne spozna. Pravi, da zato ni nobene potrebe. Na vprašanje, kako lahko zdravi pacienta, ki ga nikoli ni videl, v epizodi Occam’s Razor odgovori: »Enostavno je, če ti je en drek zanj.« V primeru, da ima House občutek, da je pacient kaj zamolčal, se običajno z njim sooči na sebi lasten način, poln žalitev, neprofesionalnega vedenja, neodgovornih predlogov in brez kakršnegakoli spoštovanja do pacientovih pravic do informirane odločitve in seznanjenosti s svojim zdravstvenim stanjem.[2] Njegova retorika je nevljudna, ne ozira se na pričakovanja v zvezi z obnašanjem zdravnika, paciente ustrahuje, krši njihovo pravico do zaupnosti, pred pacienti, svojci in kolegi prikriva podatke v zvezi z boleznijo, ne priznava avtoritete[3] itd. (Ruff, Barris 2009: lokacije 1417–23) House ne rešuje življenj, temveč uganke. Da pacienti ob tem preživijo, je pravzaprav le kolateralna škoda. House je na eni strani prikazan kot genialen zdravnik, ki lahko ozdravi človeka, ko so že vsi drugi obupali, na drugi pa kot zagrenjen, muhast in zoprn odvisnik od Vikodina v nenehnih bolečinah, ki sovraži ljudi in jih ves čas samo izkorišča.

Zamera Housovi arogantnosti zamera celotni zahodnjaški medicinski paradigmi
Če Housu kaj zamerimo, je to njegov odnos do pacientov, nespoštovanje njihovih želja, nezaupanje v njihove besede, nezainteresiranost za njihovo trpljenje. Vsi drugi zdravniki v seriji, še posebej Housov najboljši prijatelj Wilson, pa tudi Cameron, Cuddy in ostali, so prikazani kot bistveno bolj empatični in spoštljivi do pacienta, kar nas vodi v domnevo, da je Housova arogantnost v sodobni medicini prejkone izjema, medtem ko so zdravniki na splošno polni razumevanja, topline in upoštevajo pacientova mnenja in želje. Seveda pa je naša zamera Housovi arogantnosti zamera celotni zahodnjaški medicinski paradigmi, v kateri je, tako že Foucault (2009), bolezen postala tekst, pacient pa le tisto, iz česar zdravniki ta tekst berejo. Bolezen je tako postala obdukcija, disekcija v oz. na živo (ibid.) – obdukcija, v stari grščini autopsia pomeni »videti na lastne oči« – v epizodi Autopsy House celo vpraša, če je »še vedno protizakonito izvesti obdukcijo na živem človeku«. Moderno zahodnjaško medicinsko telo ni mrtvo telo, ampak je animirano truplo, funkcionalen mehanizem (Giblett 2008: 29). Taisti sklep lahko potegnemo že iz zgoraj opisanega razumevanja telesa kot stroja; stroj je namreč neživeča materija in razumeti telo kot stroj je predstavljati si ga mrtvega – ali vsaj na način medicinske ilustracije v kakšnem učbeniku. Te namreč ne predstavljajo mrtvih teles niti živih teles, temveč mrtva živa telesa (ibid.). Takšno razumevanje bolezni in telesa nas vodi v še en na Zahodu obče sprejet sklep: smrt je tista, ki življenju in bolezni daje smisel; življenje brez smrti je življenje brez pomena (ibid.: 30). To misel, četudi na neki drugi ravni, eksplicitno potrjuje tudi sam Gregory House, ki v dialogu s posiljeno pacientko pravi: »Če verjameš v večnost, je življenje irelevantno.« In: »Dejanja so vse, kar šteje.« (Epizoda One Day, One Room)

Bolezen je torej postala tekst, disease je zdaj discourse – in seks seksualnost (glej Giblett 2008: 27). Kleinman (ibid.: 31) govori o semiotiki diagnosticiranja, dekodiranju znakov bolezni. To dekodiranje se dogaja znotraj kulturno specifične in legitimne gramatike – kar je kulturno, je legitimizirano kot naravno. V tem smislu je narava za Gibletta (ibid.) narcisistična projekcija – kulturno je projicirano na naravno. In zgolj zdravnik je usposobljen, da prisluhne – bolezni, ne bolniku. V prvi, pilotni epizodi serije House dr. Foreman Housa sili, naj se vendar pogovori s pacientko, preden začne diagnosticirati njeno bolezensko stanje. House odgovori z vprašanjem: »Je zdravnica?« (Epizoda Everybody Lies)

Ta odgovor/vprašanje najlepše ilustrira dejstvo, da je moderna zahodnjaška medicina »institucionalizirana praksa gledanja, govorjenja o, in početja stvari s telesom in telesu« (Giblett 2008: 37). Zdravnik je legalna in legitimna avtoriteta, ki edina lahko (spre)govori resnico o telesu. Telo je nemo, pacient pa lahko zgolj opisuje simptome in svoje videnje poteka bolezni, vendar je njegova participacija omejena. Giblett (ibid.) trdi, da je pacientova vloga osebe sekundarna njegovemu telesu in da je dejstvo, da je medikalizirano telo hkrati tudi pacientovo telo zgolj naključje. Tako je pacient izločen iz konstrukcije resnice o svojem telesu – ne le v medicinski praksi fikcijskega dr. Housa, ampak v celotni moderni zahodnjaški medicinski paradigmi. Od tod do prikrivanja informacij, ignoriranja pacientovih želja in nespoštovanja njihovih pravic do informiranih odločitev o lastnem zdravljenju pa manjka le še korak. Zdravnik je tisti, ki naj se odloči, kaj je najbolje za pacienta – medicina, ideološki aparat kapitala, je postala lastnica naših teles.

Housa v center zahodnjaške misli zasidra njegov – ego
Ni naključje, da se ena od epizod nanizanke House imenuje The Socratic Method. Poleg njegove metode poučevanja, ki jo House označi za najboljšo metodo poučevanja česarkoli razen žongliranja z motornimi žagami in jo med nenehnim postavljanjem vprašanj tudi sam izvaja s svojimi »učenci«, pa je Sokrat znan tudi po tem, da naj bi bil eden bolj zoprnih starogrških filozofov. Primerjava se morda zdi pretirana, toda zagotovo ne Housu, ki se sam ob neki priložnosti poimenuje za Micka Jaggerja med zdravniki (epizoda Sports Medicine). Namreč, poleg razuma, logičnega sklepanja in vere v »trdo znanost« je tu še nekaj, kar Housa trdno umešča v zahodnjaško filozofsko tradicijo. Kot poudarja P. Vernezze (2009: lokacije 1834–39) Housa na Zahod oz. v center zahodnjaške misli zasidra njegov – ego. In kdor je vsaj enkrat gledal to serijo, ve, da gre v tem primeru za ego impozantnih razsežnosti. V epizodi Skin Deep se, na primer, House svojemu novemu pacientu predstavi takole: »Jaz sem tisti, ki vam bo danes rešil življenje!« V epizodi House Training pa prostodušno pove, da je anagram njegovega imena »Huge Ego, Sorry!«

Če smo Housovo nezainteresiranost za paciente poskušali opravičiti tako, da smo jo posplošili na celotno zahodnjaško medicino in Housovo prepričanje, da pacienti lažejo, kar pomeni, da od njih ne more dobiti nobene medicinsko relevantne informacije, ki bi mu pomagala pri diagnozi njihove bolezni, lažje sprejmemo tudi njegove povsem nelegalne odločitve – na primer vdiranje v domove pacientov in iskanje morebitnih virov bolezni, oživljanje proti eksplicitni volji pacientov, laganje odboru za presaditve organov (doslej dvakrat!), nekonvencionalne, pogosto boleče in nepreverjene terapije itd. V epizodi Sex Kills svojemu timu zdravnikov naroči: »Lažite, goljufajte in kradite!« Četudi se ta dejanja zdijo nadvse problematična, so vsa po vrsti ultimativno usmerjena v pacientovo ozdravitev. House je od Spocka dalje daleč najbolj utilitaren televizijski lik (Stock, Burke 2009: lokacije 2332–39). Sam pravi: »Tvegam, pacienti včasih umrejo. Toda brez tveganja bi umrlo še več pacientov, tako da mislim, da je moj največji problem to, da sem bil preklet s talentom za matematiko.« (Epizoda Detox) Tako se ob gledanju končnih prizorov posameznih epizod serije, kjer so Housovi pacienti večinoma ozdravljeni, srečni in prav nič ne zamerijo razžalitev, vdorov v zasebnost, neupoštevanja njihove volje in psihične zlorabe, vedno znova zdi, da cilj opravičuje sredstva in da je House ravnal etično. V bistvu pa gre zgolj za to, da smo se tudi mi za obljubo ozdravitve pripravljeni odreči pravicam in dostojanstvu, prav tako kot smo se v času po 11. septembru za obljubo varnosti odrekli osebni svobodi.

In še nekaj je, kar smo dolžni tematizirati pri Housu. Namreč, čisto vse njegove hoje po robu (medicinske) etike ni mogoče pojasniti na način, da ga tako ali drugače vodi do končne diagnoze in pacientove ozdravitve in je torej na nek način upravičena. Marsikdaj je House kratko malo kreten, ki žali vsepovprek. Ko neka nuna o drugi nuni reče, da verjame v stvari, ki niso resnične, ji House zabrusi, da je mislil, da je to pri njih pogoj za službo (epizoda Damned if You Do). Cuddy, ki na letalu podleže množični histeriji in tudi sama razvije fiktivne simptome, reče: »To se pogosto dogaja v stresnih situacijah, še posebej ženskam. Vem, da zveni seksistično, ampak znanost pravi, da si šibka in mehka. Kaj imam jaz s tem?« (Epizoda Airborne.) Mladeniču z ogromnim izrastkom na obrazu v epizodi Ugly pojasni: »Misliš, da te oče hoče ubiti, ker si tako grd? Bodi mu hvaležen, kjerkoli drugje v živalskem kraljestvu, bi te starši takoj po rojstvu pojedli.« V epizodi No More Mr. Nice Guy Cuddy reče, da je videti kot afganistanska prostitutka, v epizodi Dying Changes Everything pa o neki pacientki meni, da se »še vedno bori v feminističnih jarkih, čeprav je vojna končana. Včerajšnje kurbe so današnje vplivne ženske, današnje kurbe pa so estradnice – če to ni napredek.« V epizodi Not Cancer pa pristavi še, da se »stari ljudje bojijo črncev«.

House za te politične nekorektnosti nima opravičila – in morda je bolje tako, saj opravičila, ki smo jih našli za njegova ultimativno »dobra« oz. na videz etična dejanja, niso kaj prida. Pozornemu gledalcu bo že ob prvem pogledu na njegovo šepajočo hojo jasno, da v tem telesu ne more biti zdravega duha (še ena obče sprejeta, vendar popolnoma nelogična postavka) in bo njegove pripombe in razžalitve razumel kot simptomatične. Nam pa se vendarle zdi, da je ravno ta nepotrebna neprijaznost tisto, kar Housa vsaj v neki potezi postavlja v polje subverzivnega. Kakšna odlična parodija – v prestolnici politične korektnosti in zanič zdravstvenega sistema, v Združenih državah Amerike, obstaja zdravnik, ki pozdravi vsako bolezen, ima za to na voljo neomejena sredstva, osebje, podporo, opremo in časa na pretek. Najbrž v tem kontekstu sploh ni čudno, da je Housa upodobil Hugh Laurie, Britanec, ki je lažje zaigral ameriški naglas, kot bi katerikoli Američan mogel igrati politično nekorektnega džankija.

Literatura
Foucault, Michel (2009): Rojstvo klinike. Ljubljana: Študentska založba.
Giblett, Rod (2008): The Body of Nature and Culture. Hampshire. New York: Palgrave Macmillan.
Ruff, Jeffrey C. in Jeremy Barris (2009): The Sound of One House Clapping: The Unmannerly Doctor as Zen Rhetorician. V: Jacoby, Henry: House and Philosophy. Everybody Lies. Kindle Edition, lokacije: 1411–1630. New Jersey: John Wiley & Sons.
Stock, Barbara Anne in Teresa Blankmeyer Burke (2009): To Intubate or Not To Intubate: House’s Principles and Priorities. V: Jacoby, Henry: House and Philosophy. Everybody Lies. Kindle Edition, lokacije: 2182–2378. New Jersey: John Wiley & Sons.
Vernezze, Peter (2009): Is There a Daoist in the House? V: Jacoby, Henry: House and Philosophy. Everybody Lies. Kindle Edition, lokacije: 1834–2006. New Jersey: John Wiley & Sons.

1 V opombah bomo skušali paralelno brati serijo House, M. D. skozi kategorije (družbenega) spola in spolne razlike oz. vsaj opozarjati na s spolom zaznamovane odločitve scenaristov. Prva zanimivost je, da je eden od dveh najbolj izpostavljenih likov prvih sezon serije, dr. Allison Cameron, edina ženska v Housovi ekipi, imunologinja – in da je ona po navadi tista, ki vztraja pri nesrečnem lupusu. Za razliko od specializacij ostalih dveh članov Housovega diagnostičnega tima, dr. Erica Foremana in dr. Roberta Chasa (prvi je nevrolog, drugi kirurg), je njena specializacija najmanj po volji trdega racionalističnega in mehanicističnega pristopa k obravnavi telesa in predpostavlja nezaslišano – da telo-stroj tu in tam napade tudi samega sebe.
2 Housovi pomočniki Cameron, Chase in Foreman so tisti, ki imajo večinoma neposredne stike s pacienti. Foreman (edini temnopolti lik med stalno zasedbo) je prikazan kot etičen, vendar hladen, racionalen in distanciran, Chase kot simpatičen in prijazen, toda nekoliko površen in v glavnem zainteresiran za svoje morebitne koristi, Cameron pa kot izrazito emocionalna, empatična in razumevajoča – tako v odnosu do pacientov kot tudi do Housa samega. Ta njena poteza je v kontekstu razmisleka o (družbenem) spolu seveda spet simptomatična, še zlasti, kadar usmerja njene medicinske sodbe (pogosto namreč iz nabora možnih diagnoz Cameron kot najbolj verjetno izbere najmanj smrtonosno, čeprav za takšen izbor nima nikakršnih dokazov).
3 V tem kontekstu velja omeniti, da je Housu neposredno nadrejena – ženska, dr. Lisa Cuddy, ki Housu postavlja meje. Četudi je dejstvo, da je genialcu nadrejena prav ženska, na prvi pogled videti dovolj feministično, vendarle premislimo o razlogih, ki ji omogočajo krotiti Housa. Ti razlogi so razlogi, ki jih tradicionalno uteleša podoba ženske(ga telesa) in nimajo prav pogosto neposredne navezave na racionalne argumente, ki bi jih, sumimo, uporabil moški na njenem položaju. Da je njena moč nad Housom predvsem korporealne narave, je v aktualni, 7. sezoni nanizanke, postalo že več kot očitno – po šestih sezonah Housovih komentarjev o velikosti njene zadnjice in njenih flirtajočih prepovedi preveč tveganih medicinskih postopkov sta House in Cuddy namreč končno postala par. Tako moč dekolteja dokončno dokaže svojo prevlado nad močjo argumenta.

nazaj