Prispevek k razpravi o novinarstvu Če bi nocoj nekdo z dekretom sprejel odločitev, da je odslej novinarstvo svobodno in da mediji imajo denar, ne bi opazili velike razlike v vsebini medijev, pravi Svetlana Lukić iz Peščanika Od septembra 2009 do februarja 2010 sta Mirovni inštitut in Mediacentar Sarajevo organizirala tribune o prihodnosti kritičnega novinarstva v Sarajevu, Ljubljani, Zagrebu in Beogradu. V izhodišče razprave, v kateri so sodelovali novinarji in uredniki iz držav nekdanje Jugoslavij, je postavljena usoda hrvaškega tednika Feral Tribune, ki je junija 2008 ugasnil po 15 letih izhajanja. Ni dneva, da v medijih v regiji ne bi zasledili sklicevanje na konkretne novinarske dosežke Feral Tribunea ali na poklon Feralovem novinarstvu in politični satiri. Po svetu, precej manj pa v Sloveniji, potekajo obsežne raziskave in razprave o prihodnosti novinarstva in medijev, še posebej tiskanih. Namesto uvodnika v to številko Medijske preže, povzemamo nekaj poudarkov razpravljavcev na tribunah o prihodnosti kritičnega novinarstva in o tem, kaj smo se naučili iz usode Feral Tribunea. Celotni zapisi so dostopni na spletni strani http://feral.mirovni-institut.si/. Viktor Ivančić: Ne strinjam se, da je medijska industrija v kakšni posebni krizi, v krizi je samo do tam, kjer se začne kriza oglaševalske industrije. V krizi je novinarstvo kot stroka. Kar v novinarstvu postaja nezaželeno, so informacije, komentarji, ki vzbujajo nelagodje. Novinarstvo danes večinoma vztraja pri informacijah, ki intrigirajo, ne pa pri tistih, ki so nelagodne. Če uporniško objavljate take vrste informacij ali komentarjev, če, denimo, pišete o tem, da se dva kilometra od vaše redakcije nahaja koncentracijsko taborišče, potem je to podatek, ki vzbuja nelagodje in ga na tako imenovanem trgu nihče noče. To so bile včasih vojne okoliščine, danes pa imamo niz podobnih nelagodnih zadev, o katerih se preprosto ne piše, sicer vas bodo zapustili oglaševalci in brcnjeni boste iz stroke kot nekdo, ki je kreten. V novinarstvu se, vedno pod pretvezo liberalnega trga, politično korektnega jezika in jasno profiliranih – liberalno preddoločenih – političnih pozicij izogiba objavam kakršnih koli nelagodnih zadev. Lenart J. Kučić: Skoraj vso razpravo o krizi medijske industrije vodita medijska industrija sama, ki o tem govori samo zato, ker so v krizo zašli njeni stari poslovni modeli, in »novinarski sindikalizem«, ki poskuša svoj položaj, tako kot medijska industrija, utemeljiti skozi javni interes. Viktor Ivančić: Časopis brez oglasov ne more obstati, a je treba vedeti, da govorimo o različnih sporočevalnih formah. Oglas in novinarski članek nista samo različna, ampak sta popolno nasprotje. Tako v medijih prihaja do grozljive mešanice teh dveh žanrov, zato je vse težje opaziti razliko med novinarskim člankom in plačanim oglasom. Ta mehanizem sam po sebi žre kritičnost, zlasti če se to dogaja pod divjimi pogoji, brez pravil. Senad Pećanin: Porazno je spoznati, da za prživetje časopisa več pomeni ena stran prodanih oglasov kot 1500 ali 2000 novih bralcev. Zame kot novinarja je najbolj porazno ravno to spoznanje, da nam je za preživetje našega tedna veliko bolj pomembno, koliko oglasov imamo v številki, kot pa koliko imamo člankov, s katerimi smo prav zadovoljni, jih radi beremo in v njih uživamo. To je tisto, kar po mojem mnenju ubija novinarstvo. Če novinarstvo v interesu javnosti in občanov sploh ima perspektivo, je to novinarstvo v javnih servisih, vendar v demokratsko urejenih državah. Lenart J. Kučić: Internet ne more čudežno ozdraviti vseh problemov, ki jih imata danes tako novinarstvo samo kot medijski svet. Lepo je reči, da imamo milijone blogov, toda kvalitativna analiza bi pokazala, da je v tej navidezni solati le nekaj odstotkov novinarskih, informativnih, družbeno-kritičnih vsebin. Od teh nekaj odstotkov je 90 odstotkov recikliranih vsebin večjih medijskih hiš. V glavnem so to vsebine istih velikih igralcev, ki so bili na trgu navzoči doslej. Predrag Lucić: Ne verjamem, da internet odžira prostor tiskanim medijem. Če bo triumfiralo cesarstvo nesvobode, bodo imeli eni in drugi isto usodo. Če ne bo svobode za tiskane medije, je ne bo niti na internetu. Robert Botteri: Včasih sta podobo in pot medija začrtala glavni in odgovorni urednik, potem pa so se pojavili ljudje, ki so začeli zagovarjati logiko profita in jih vsebina sploh ni več zanimala. Ne vidim nobene perspektive za kritično novinarstvo, dokler je nad njim diktat kapitala. Nekateri ljudje iz medijskega menedžmenta, s katerimi sem imel opravka, so se na medije manj spoznali kot novinarji začetniki. V kombinaciji z občasnimi političnimi pritiski je to začaran krog, iz katerega do kritičnih medijev po mojem ni mogoče priti drugače kot tako, da bi neka razsvetljena država financiranju neodvisnih medijev namenila poseben sklad, kot ga, na primer, poznajo v Skandinaviji. Del krivde nosimo novinarji sami, ker smo v 90. letih nekritično sprejeli vlogo kapitala in medijskega menedžmenta kot nekaj, kar je nujno za preživetje medijev. Če se danes ozrem nazaj, ugotavljam, da to sploh ni bilo nujno. V medijih je bilo toliko energije in sposobnosti, da bi lahko, ob manjših apetitih, preživeli tudi brez medijskega menedžmenta in svežega kapitala, kot se je temu takrat reklo. Viktor Ivančić: Novinarji so najbolj zaslužni za kratenje lastnih svobod, generalno gledano. Ker so vse te spremembe minile brez njihovega upora, brez vsakega upora. Cela ta medijska zgodba deluje nekoliko temačno, vendar je dejstvo, da se bodo pojavljali različni žepi upora in neodvisni mediji, ki se bodo na svoj način bojevali proti stanju, kakršno je danes. Definitivno bodo znali ljudi, ki pišejo, in ljudi, ki berejo, najti kanale medsebojne komunikacije. Menim, da bo to šlo mimo osrednjih in množičnih medijev, prej v kakšnih povsem alternativnih okoljih. Viktor Ivančić: Potrebni so tudi divji, nekorektni mediji oziroma razmišljanja, ki bi se skozi takšne medije uveljavljala in ki imajo pravico glasu v družbi. Kaj je ta moč, ki uniformira celotno sceno? To je moč kapitala. Če sklenemo, da je trg nekakšna totalitarna sila, ter da se ji mediji prilagajajo, potem mediji delajo škodo in dajmo potem delati tribune proti medijem. O tem, kako jih umakniti z javne scene. Morda bi jih bilo bolje ne imeti. Viktor Ivančić: Big Brother je politična odločitev v vsebinskem smislu, to je poneumljanje lastnih gledalcev, ki se bo jutri manifestiralo tudi na t. i. družbenem polju. Svetlana Lukić: Če bi nocoj nekdo z dekretom sprejel odločitev, da je novinarstvo svobodno in da mediji imajo denar, ne bi opazili velike razlike v medijih. Problem je, da nimamo človeških virov, in menim, da je to zdaj velik problem v novinarstvu. Viktor Ivančić: Časopis je vedno odraz karakterja ljudi, ki ga delajo. Gre se za to, kako doživljamo poklic kot poklic. Jaz držim, da je v moj poklic, v mojo obrt vgrajena tudi določena etika, torej jaz nastopam etično. Kakšna bo posledica te moje zaveze, da nastopam etično, me ne zanima. Če nastopam pravilno, bodo posledice dobre. Vendar bom vsekakor pisal in vsekakor deloval v okviru svojega poklica, ki vključuje tudi določeno etiko. Brez obremenjenosti s tem, da spreminjam svet ali imam stroge politične cilje. Boris Dežulović: Mislim, da je potrebno organizirati tribuno o perspektivah kritičnega branja. Namreč, mislim, da so ljudje poneumili. Dvajset let je ta javnost, o kateri govorimo, sistematično poneumljana in lobotomizirana. Zdaj pa živimo v času, v svetlikajočem Disneylandu, zemlji čudes, v kateri je ljudi zdaj težko prepričati, da to ni tista svoboda, za katero si prizadevajo. Da je to iluzija svobode, in jih je težko mobilizirati. Petar Luković: Nenormalno veliko število norcev dela v medijih in potem se čudijo, kakšno publiko imajo. A publika je takšna, kakršni so mediji. |