Ko je Victoria Beckham, estradnica, pevka, modna oblikovalka in žena Davida Beckhama, na avdiciji za članice britanske glasbene skupine Spice Girls izjavila, da bi rada bila tako slavna kot pralni prašek Persil (Cashmore 2006: 199), so se ji smejali približno tako kot mnogo let pozneje Susan Boyle, ki je lani na britanskem šovu iskanja talentov (Britain’s got Talent) dejala, da želi biti kot Elaine Paige. Status Victorie Beckham v popularni predstavi še vedno vzbuja ambivalentne odzive, njena slava pa je v največji meri interpretirana kot produkt življenjskega sloga, slava kot taka – brez razlogov, še zlasti takšnih, ki bi bili utemeljeni v sposobnostih in nadarjenosti. Susan Boyle, na drugi strani, pa je prenehala biti tarča posmeha v hipu, ko je le nekaj trenutkov po omenjeni izjavi zapela odtlej že ponarodelo I Dreamed a Dream iz mjuzikla Les Miserables (Nesrečniki). Vse ostalo je zgodovina – milijoni ogledov njenega nastopa na spletnem mestu YouTube, nepr(e/i)števne skupine oboževalcev na internetnih socialnih omrežjih, pogovor z Oprah, izjave podpore Demi Moore in Ashtona Kutcherja na popularnem Twitterju ... Še več, sama Elaine Paige, velika vzornica Susan Boyle, je novo superzvezdo najprej pokroviteljsko pohvalila, kmalu pa ugotovila, da je v sodobnem času in kontekstu novih medijev (posledično pa tudi »starih«, tradicionalnih medijev) Susan Boyle postala neprimerno večja zvezda od nje. Ko sta decembra lani skupaj posneli duet, je bilo že vsem jasno, da skupen nastop bolj kot izpolnitvi želje Susan Boyle služi in koristi ponovnemu prodoru in osvežitvi zvezdniškega statusa nekoliko pozabljene Elaine Paige. Imitator je torej v vseh pogledih presegel original; postal je večji in boljši, bolj originalen od izvirnika samega.

Danes, ko prvo sezono licenčnega šova Slovenija ima talent (Got Talent) vrtijo tudi pri nas, podoben posmeh kot zgornji izjavi britanskih pevk izzove vsaka želja postati oz. biti kot – Susan Boyle. Zdi se, da sta pravzaprav tako format kot vsebina resničnostnega šova iskanja nadarjenih nepreklicno zaznamovana ravno s Susan Boyle in se ne moreta otresti njegove dediščine. Susan Boyle je s svojim nastopom na Britain’s got Talent učinkovito redefinirala pričakovanja, razumevanje in interpretacije tovrstnih resničnostnih šovov oz. šovov iskanja talentov (talent show).

Susan Boyle osladno sporočilo šova iskanja talentov, reinterpretacijo vsebine ameriškega sna o 15 minutah slave, vzame zares in s tem vse postavi na glavo. Verjame v parolo, da lahko uspe čisto vsak, če je le dovolj dober. Pred Susan Boyle smo seveda vsi vedeli, da je to sporočilo v resnici le prazna forma, saj se za nastop (in še posebej uspeh) v šovu iskanja talentov išče in terja točno določene profile (mladi, lepi, prikupni, hiperseksualizirani, brez izrazitega talenta ...) – vsi smo razumeli, da se res nadarjeni in sposobni (četudi morda starejši, manj skladni z zahodnjaškimi standardi lepote itd.) na takšne šove kratko malo ne prijavijo. Bistvo in temeljna privlačnost takšnih šovov za gledalca namreč nikakor nista bila v uživanju v nastopih zmagovalcev, temveč v ciničnem zgražanju nad nastopi poražencev, v njihovem sramotenju in norčevanju iz njih (Cashmore 2006: 201).

Tako je seveda jasno, da so že sama podoba Susan Boyle, njen zunanji videz[1] in vtis, ki ga daje, obteženi z vsemi ideološkimi podmenami, ki jih avtomatično nosi starejše, »neurejeno« žensko telo in njegovo prikazovanje v javnosti. Skupaj z njeno deprivilegirano osebno biografijo in statusom vaške norice je Boyle neizogibno izzvala posmeh, norčevanje in nejevero tako s strani na prizorišču prisotne publike kot tudi strokovne žirije. In ravno neskladnost med to podobo in dovršeno izvedbo komada, ki je sledila, komada, ki ga mularija najverjetneje sploh ni poznala, je bila tisto, kar je v temeljih razsulo koncept novodobne resničnostne produkcije zvezdnikov in zvezdništvu vrnilo dejanski talent, sposobnost nečesa pač, kar zvezdnike loči od slehernikov in jih postavlja v skoraj vzporedno resničnost.

S sodobno literaturo, ki se ukvarja s fenomenom zvezdništva (glej Cashmore 2006, Collins 2008), uspeha Susan Boyle kratko malo ni mogoče adekvatno tematizirati. Sodobno teoretsko produkcijo o tej temi namreč zaznamuje izrazit trend dekonstrukcije sodobnega zvezdništva in ugotavljanje, da so slavni, lepi in privilegirani danes slavni, lepi in privilegirani le še zato, ker so slavni slavni, lepi in privilegirani (na primer Paris Hilton). Skladno s tem tekmovalci (še zlasti zmagovalci) takšnih in drugačnih resničnostnih šovov ne pridobijo zvezdniškega statusa, četudi je ta izrazito kratkotrajen in prehoden, zaradi svojih darov in sposobnosti, ampak zato, ker se uspejo vključiti v sodobni 2zvezdniški trg dela« (Cashmore 2006: 6). Temeljno gonilo vsakršnega sodobnega zvezdništva tako nikakor »ni talent, pač pa prisotnost. Enostavno se pojavljajo v televizijskih oddajah, opravljivih časopisih, na internetnih straneh, v oglasih – kjerkoli je to mogoče. Dokler potrošniki izkazujejo zanimanje zanje, ostajajo zvezdniki.« (prav tam)

Za razumevanje fenomena zvezdniškega statusa Susan Boyle pa se je – kako primerno – potrebno vrniti v čas pred postmodernizmom, pred postindustrijsko in hiperpotrošniško družbo. Vrniti se je treba tja, od koder Boyle v resnici prihaja – v kulturo staromodnih zvezd (star), ki predhajajo novodobne zvezdnike (celebrity). Če namreč Susan Boyle razumemo kot zvezdo »starega kova«[2] , hitro postane jasno, zakaj gre v njenem primeru pravzaprav za žalostno zgodbo o uspehu. Boyle kratko malo ne predstavlja uporabnega materiala v kontekstu »komodifikacije slave« (Collins 2008: 101), zato je kulturni nesporazum, ki se nujno izteče slabo zlasti zanjo, neizogiben, pa tudi javnost ostane ob njem »nepotešena«. Susan Susan Boyle v trenutku, ko jo zgrabi mašinerija zvezdništva, ni več Boyle: njen videz ni več isti, njeno obnašanje je bolj uglajeno, glas bolj discipliniran. Glasbeni album priredb, ki so ga ob njeni vsesplošni popularnosti hipoma lansirali v javnost, zveni kot le še en v seriji identičnih izdelkov, kot studijsko dovršena perfekcija glasu in izvedbe, ki le še od daleč spominja na tisto, kar smo si vsi ogledali na spletnem portalu YouTube. Kmalu medije začne polniti (in prodajati) njeno zasebno življenje, hospitalizacija v psihiatrično bolnišnico, izjave sosedov, vdor v njeno dnevno sobo. Susan Boyle se je zlomila zato, ker vsega tega seveda ni pričakovala – niti želela. Ona je želela le peti kot Elaine Paige.

Paradoksalno, javnosti je ponudila tisto, kar naj bi ta pravzaprav najbolj želela in v resnici pričakovala od resničnostnih šovov, tj. obljubo »resničnega in avtentičnega« (Collins 2008: 102), vendar pa je predstava javnosti o tem, kaj naj bi to sploh bilo, vnaprej obremenjena z ideološkimi podmenami sodobnega zvezdništva in njegovih stranskih produktov ter kot taka seveda kvečjemu hiperresnična in hiperavtentična. Skladno s tem je morda smiselno že tradicionalno moralno paniko v zvezi z morebitnimi grozljivimi učinki raznih resničnostnih šovov na javnost, še posebej na otroke (glej npr. Cohen in Weimann 2008)[3] , reinterpretirati in postaviti vzvratno: na način tematizacije medijskih učinkov in pričakovanja javnosti na zvezde, zvezdnike, instant-zvezdnike, kulturo zvezdništva itd. V tem smislu bi bilo zanimivo interpretirati tudi institut (samo)cenzure medijev – ne več v luči učinkov na publiko, ampak v smislu učinkov na medijske gladiatorje, sodobne zvezdnike. Le kaj bi se zgodilo z medijskimi krajinami in kako bi to posledično znova redefiniralo koncept slave in zvezdništva, če bi temeljno etično načelo medijskega reprezentiranja (slavnih in drugih) prekodirali v nekakšen do no harm?

In sodobno tv-gladiatorstvo pri nas? V času pisanja tega prispevka se je na POP TV ob nedeljah zvečer odvrtelo šele pet oddaj Slovenija ima talent. To so zmontirani posnetki avdicij, ki so se pred občinstvom odvijale v SNG Drama. Sledile jim bodo polfinalne in finalna oddaja, ki bodo potekale v živo v studiu POP TV. Končni zmagovalec bo prejel 50.000 evrov.

Za različne formate resničnostne televizije praviloma velja, da so izjemno učinkoviti v povezovanju z drugimi »industrijami« in ekonomsko orientiranimi mašinerijami, zlasti prek glavne tematike, ki je vgrajena v temelje posameznega formata, hkrati pa je izjemno dobičkonosna in za posameznika načeloma težko dostopna. Tako se, na primer, oddaje tipa Top Model jasno navezujejo na modni svet, The Apprentice na poslovni svet, Idols in Got Talent pa seveda na glasbeno industrijo. Tekmovalcem je tako z udeležbo v resničnostnem formatu obljubljen oz. vsaj nakazan tako zaželen dostop do znotraj posameznega polja najbolj zaželenega rezultata/posledice (Kjus 2009: 293), ki morda vodi v slavo.

Šov Slovenija ima talent je v času, ko to pišemo, v fazi predtekmovanja, tj. na točki nastopov pred tričlansko žirijo[4] , ki odloča, če se bodo kandidati uvrstili v naslednji krog. Načeloma velja, da naj bi se v nekoliko skrivnostni naslednji krog uvrstili vsi tisti, ki so dobili vsaj dva pozitivna glasova žirije, vendar pa pričevanja udeležencev temu nasprotujejo in kažejo na neko interno logiko producentov, ki nima veliko zveze z izkazano kvaliteto ali pridobljeno oceno izvedbe: »Če ti komisija reče, da greš naprej, potem te dajo na en kup, če ne, greš pač domov. Iz tistega kupa, ki jim je bilo rečeno, da gredo naprej, potem žirija izbere neko število tekmovalcev, ki dejansko gredo v polfinale. Vendar so morali vsi – tisti, ki bodo šli v finale, in tisti, ki ne bodo šli – priti še enkrat v Dramo, da jim je žirija to novico povedala in da so kamere posnele.« (Ajda)[5] In še: »Od žirije smo dobili 3x ja, tako da res ne vem, zakaj nismo šli naprej ... nobenega konkretnega razloga ... je pa zanimivo, da so šli naprej, npr. tisti, ki so dobili 2x ja ... če so se nas hoteli znebiti, bi lahko že takoj rekli, da ne gremo naprej« (Dejan). Tudi udeleženka A., ki se je v oddaji Slovenija ima talent poskusila kot pevka, je bila najprej uvrščena v naslednji krog s tremi glasovi za, pozneje pa brez kakršnihkoli pojasnil obveščena, da je izpadla iz nadaljnjega tekmovanja. Tu se zastavlja vprašanje, ali gre v resnici zgolj za nespretnost pri presojanju, ki je rezultirala v neobvladljivem številu kandidatov, uvrščenih v naslednji krog, ali pa je vendarle vlogo igral še kakšen drug faktor, ki je bolj povezan z zahtevami po telegeničnosti, raznovrstnosti in zapomljivosti kandidatov. Izjava A. potrjuje takšne spekulacije: »Gre jim predvsem za gledanost in ne za dejanske talente ... so jim namreč zanimivi samo tisti, ki delajo norce iz sebe in tisti, ki imajo za sabo ne vem kakšno zgodbo, talent pa čisto povprečen ... To si upam trditi zaradi tega, kar sem doživljala v backstageu ... Vrteli so se le okoli takih, ki sem jih zgoraj opisala.« In še Dejanovo mnenje: »Na talente se ne mislimo več prijavljati, saj mislimo, da je vse to ena kuhinja ... Iščejo kao talente, naprej gredo pa nekateri, ki so prej norci kot karkoli drugega.«

Toda na kaj misli udeleženec Dejan z oznako »norci«? Iz koga sta se norčevali slovenska publika in žirija? Natančno iz tistih tekmovalcev, ki jih vidimo izpostavljene na naslovnici spletnega mesta Slovenija ima talent: iz fanta, ki je plesal trebušni ples (ker fantje tega menda pač ne počenejo), iz »pogumne 64-letne pevke«, kot je nastopajoča imenovana na internetni strani, iz moškega, ki rad štrika, iz policista-kantavtorja, ki je pel o celulitu, in jodlajočega Alojza v narodni noši, ki se je od gledalcev poslovil z: »Lojz 'ma vas rad!« Nastopi, iz katerih se z užitkom norčujemo in se nad njimi zgražamo, so gonilo šova iskanja talentov in hkrati zagotavljajo dobro gledanost in veliko število prijavljenih tekmovalcev. Tudi Slovenija ima talent v tem smislu ni nobena izjema in v resnici bi bil šov z bolj ali manj obetavnimi tekmovalci popolnoma negledljiv. Nenazadnje je to pred leti dokazal že Mario Galunič v svoji nedeljski oddaji, kjer so nastopali relativno dobri pevci, kot sta denimo Anžej Dežan in Omar Naber.

Je pa še ena kategorija nastopajočih, ki je vredna tematizacije; to so približno nadarjeni tekmovalci z nekimi posebnimi osebnimi okoliščinami, ki jih transformirajo v slovenski približek Susan Boyle in omehčajo žirijo ter navdušijo gledalce. Gre za tekmovalce, ki pripadajo ranljivim skupinam (otroci – sedemletnica s komadom I Will Always Love You, hendikepirani – slepi pevec Cesarice), prihajajo iz deprivilegiranega okolja ali so zaznamovani s posebno življenjsko okoliščino (pevka z gluhonemimi starši, pevka in violinistka, ki hoče denar, da bi lahko obnovili hišo, ki jo je uničila poplava) in podobno. Ta skupina nastopajočih je tako rekoč nedotakljiva in se je iz nje prepovedano norčevati, terja le sočutje, ginjenost in pokroviteljsko trepljanje po ramah. Matevž, eden od gledalcev šova, pravi takole: »Pa tudi korektna ni, če smo že pri žiriji – ne moreš biti nad nekom navdušen samo zato, ker je slep, posluha ni imel pa nikakršnega.«

Kdo bo torej zmagovalec, ultimativni slovenski talent? Gotovo nihče iz prve skupine nastopajočih, tistih, ki skrbijo za gledanost, so predmet razprav in zgražanja ter poosebljajo freak show komponento oddaje. Prav tako ne bo zmagal nihče od zares dobrih, a dolgočasnih izvajalcev, ki so praviloma ženskega spola, malo sramežljivi, vendar zelo lepo pojejo. Zmagali ne bodo niti tisti, ki spravljajo žirijo in Slovenijo v jok s svojimi žalostnimi zgodbami in približno korektnimi nastopi. V šovu iskanja talentov bo zmagal nekdo, ki je zmagovalec že zdaj – ima privilegiran družbeni položaj, je najverjetneje moškega spola, izkazuje atribute mladosti, lepote in zdravega telesa, zraven pa je še po slovensko priden, skromen in simpatičen. Zakaj se torej sploh igramo, če že vse vemo?

Pozitivna diskriminacija in politična korektnost, ki ju je slovenski nacionalni karakter povsem vzel za svoji, sta očitno na delu tudi v šovu Slovenija ima talent. Morda je ravno trmasto vztrajanje pri takšnemu obravnavanju vsakršne drugačnosti tisto, kar onemogoča resnično enakopravnost ter preprečuje vznik prave slovenske Susan Boyle. To, in pa dejstvo, da ne obstaja niti slovenska Elaine Paige.