Izšlo je uvodno poročilo o medijskih konstrukcijah žensk v okviru projekta globalnega medijskega monitoringa (Global Media Monitoring Project – GMMP) z naslovom Kdo naredi novice? Raziskavo izvaja nevladna mednarodna zveza za krščansko komunikacijo (World Association for Christian Communication – WACC), projekt pa je podprl razvojni ženski fond Unifem, ki deluje v okviru Združenih narodov. Kakorkoli je morda ta naveza med laično krščansko organizacijo in uveljavljanjem načela družbene enakosti spolov nenavadna[1] , ni videti, da bi bile izhodiščne teze kakorkoli spolno hierarhično obremenjene. Ob tem dejstvu se ni mogoče izogniti misli na diskriminatoren diskurz, ki ga katoliška struja v slovenskih medijih in onkraj njih ves čas vzdržuje. Vanj sodi tudi promoviranje tradicionalno delujoče družine, ki temelji na spolni hierarhiji in podrejenosti žensk. Nasprotno pa obravnavano poročilo v enem od študijskih primerov poda kritično analizo članka v nemški izdaji ameriške revije Glamour, ki konstruira predsedniški par v tradicionalni delitvi spolnih vlog in promovira Michelle Obama kot konvencionalno odvisno žensko: »Kljub temu da jo članek opisuje kot 'pomembno' in '45-letno super žensko', ni nikjer nobenega namiga o njeni izobrazbi v okviru Ivy League ali njeni zelo uspešni karieri, preden je postala prva dama. /…/ Tekst in fotografija skupaj posredujeta vtis, da je vdana žena, ki naredi vse, da bi ugodila možu.« (WACC 2010, str. 19).

Raziskava svetovnih razsežnosti o konstrukcijah žensk v medijih izhaja iz političnih ciljev na enem izmed dvanajstih področij delovanja za družbeno enakost spolov, ki so bila opredeljena v Platformi za akcijo (PFA); dokument je bil sestavljen na 4. ženski konferenci ZN v Pekingu leta 1995. Gre za možnosti žensk za (javno) izražanje in odločanje ter »uravnoteženo in nediskriminatorno reprezentiranje žensk v medijih«. V posebnem oddelku dokumenta (sekcija J) je napotek nevladnim organizacijam za spremljanje in posvetovanje z mediji, opredeljen pa je tudi namen teh aktivnosti, in sicer ustrezno predstavljanje ženskih potreb in interesov (PFA, 242 a).

Pričujoči monitoring je četrti po vrsti, zato je interpretacija primerjalna. V uvodno, preliminarno poročilo so vključili 42 med 130 sodelujočimi državami; za dan poskusnega (snapshot) medijskega monitoringa je bil izbran 10. november 2010. Generično je seznam medijev obsegal časopise, televizijo in radio, pokriti so bili najpomembnejši prispevki v medijih, tematski izbor pa je bil omejen, s poudarkom na področjih iz pekinške platforme, tj. na revščini, nasilju, miru, ekonomiji in politiki.

Pregled rezultatov analize poskusnega zajema podatkov je pokazal, da je vseh prikazov oziroma konstrukcij žensk v medijih 24 odstotkov (v nasprotju z letom 1995, ko je bilo medijsko »reprezentiranih« 17 odstotkov žensk); posebej izstopa informacija, da je komajda vsaka peta intervjuvana ekspertna oseba ženskega spola. Ob tem je število ženskih ustvarjalk novic skorajda tolikšno kot število moških (WACC 2010, 7–8). Primerjava navedenih rezultatov raziskave opomni, da zasedba novinarskih položajev s strani žensk v medijih ne pomeni nujno tudi več truda ali več uspeha pri medijski podpori strokovnjakinjam. Hkrati je sklepanje, da so ženske same krive za spolno diskriminiranje pri ustvarjanju vtisa, kdo pravzaprav so ekspertne osebe, zgrešeno in neznanstveno. Pozablja namreč, prvič, na moč predpisanih spolnih vlog, ki niso oblikovane v prid medsebojni ženski podpori – ravno obratno, in, drugič, na odkrite in prikrite mehanizme, ki določajo urednikovanje. Hkrati je treba povedati, da delež »ženskih novic«, tj. novic, ki so povezane z ženskami, v 26 odstotkih primerov pokrivajo ženske novinarke, medtem ko jih moški v 19 odstotkih (prav tam, str. 9).

Teme, ki jih je pokrila raziskava s spolne perspektive in ki se prekrivajo s področji pekinške platforme, zasedajo zgolj 1,5 odstotka medijskega prostora. Največji delež imajo časopisi, ki pa so slabo tematizirali revščino. Najmanjše deleže pokrivanja navedenih tem (revščina, nasilje, mir, ekonomija in politika) ima radio. Tematizacije vključevanja žensk v ekonomijo pa v tem mediju sploh ni (prav tam, str. 22). Ko gre za bolj specifična tematska področja, imajo ženske največ pozornosti v registru medijskega pokrivanja znanosti in zdravja (37 odstotkov), najmanj pa v sferi politike in oblasti (18 odstotkov).

Glede na vlogo v medijskem prispevku dobijo nadpovprečno velike možnosti kot popularne osebe ali znane osebnosti s področja športa in umetnosti, najmanj medijsko prepoznane so v ekonomiji. Bolje kot moški so zastopane zgolj v vlogi žrtve, v družinskih odnosih in na fotografijah (prav tam, str. 8).

Pregled razmerij spolov v medijih z novinarske in uredniške perspektive in, na primer, glede ozaveščenosti pokaže, da je skorajda polovica dela opravljenega v duhu utrjevanja diskriminatornih tradicionalnih razmerij med dvema spolnima skupinama: zgolj 8 odstotkov pristopov pomeni izzivanje t. i. stereotipnih predstav. Ženske novinarke prispevajo več k razgrajevanju spolno diskriminatornih predstav kot moški (11 : 6 odstotkov);12 odstotkov prispevkov se dotika vprašanja spolne (ne)enakosti, 9 odstotkov pa se konkretneje ukvarja s pravicami žensk in legalnimi mehanizmi uveljavljanja družbene enakosti spolov. Tematiziranje področij s spolne perspektive, ki jim navedena pekinška deklaracija in platforma namenjata največ pozornosti, je, kot je bilo že opozorjeno, v medijih zanemarjeno. Podatki kažejo, da je ženska ekonomska participacija pokrita zgolj z 0,3 odstotka, nasilje nad ženskami, ki se na t.i. Zahodu mnogokrat izpostavlja kot že predimenzionirana tema, pa ima 1,3 odstotka medijskega prostora (prav tam, str. 9, 18, 24); posebej evropski delež v primerjavi z drugimi deli sveta sicer ni razviden. A se evropska slika vzpostavi v primerjavi utrjevanj in izzivanj »stereotipov«. V Latinski Ameriki je izzivov spolnemu diskriminatornemu tradicionalizmu precej več (14 odstotkov) kot v Evropi (6 odstotkov), na karibskem otočju nekaj manj, če upoštevamo zgolj največje in najmanjše vrednosti tega indikatorja (prav tam, str. 18).

Glede uredniškega in novinarskega dela z vidika medijskih razmerij spolov obravnavana preliminarna raziskovalna študija zajema tudi primerjavo kazalcev, pridobljenih v zadnjih treh monitoringih. Na najmanj »ženskih« žurnalističnih področjih, tj. v politiki in oblasti ter ekonomiji, se stanje ni izboljšalo, v primerjavi z letom 2005 se je celo poslabšalo. Tedaj je politične in vladne zadeve obravnavalo 32 odstotkov žensk, danes jih 30 odstotkov. Še večji je razpon med polpreteklim in sedanjim trenutkom v ekonomiji, saj je število ženskih novinark na tem področju upadlo za 7 odstotkov (43 : 36 odstotkov). Edini zaznavni napredek, ki pa ga zaradi banalizacije medijskih vsebin težko zares tako pojmujemo, je intenzivnejše ukvarjanje novinark s slavnimi ali »slavnimi« osebnostmi in z znanimi imeni iz umetnosti in športa (prav tam, str. 16).

Že navedeni kvantitativni kazalci o spolno ozaveščenem medijskem pokrivanju področij, ki jih je poudarila pekinška platforma, so pokazali na razkorak med politiko enakih možnosti in medijsko prakso. Sklepni del obravnavane študije je s sklicem na strategijo preverjanja pekinških ciljev v obdobju petnajstih let (Peking + 15) posvečen podrobnejši analizi stanja po predelih sveta (z izjemo ZDA, ki niso bile zajete v raziskavi). Prav v vseh regijah so ženske v politiki najvišje na lestvici medijskih obravnav med petimi področji (naj ponovimo, gre za revščino, ekonomsko participacijo, spolno zaznamovano nasilje in mir). V vseh delih sveta pa je najmanj priljubljena tema ekonomska participacija žensk. Kazalci glede na spol osebe, ki je avtorica prispevka, kažejo, da na splošno poroča več žensk kot moških o spolno zaznamovanem nasilju (tj. spol kot vir nasilja) in ženski politični participaciji. Azija izstopa v smislu, da tu ženske pokrivajo bolje od moških kolegov prav vsa za razmerja spolov najbolj indikativna področja (prav tam, str.23).

Naj kratek prikaz položaja žensk glede na medijske konstrukcije in navsezadnje tudi uredniške politike in novinarske pristope končamo z nekaj metodološkimi opazkami in zadržki. V predstavitvi metodologije, ki je vključena v obravnavano preliminarno poročilo, na prvi pogled ni mogoče zaslediti nič spornega: število kvantitativno analiziranih medijev je bilo prilagojeno posamezni sodelujoči državi, pregledane so bile nosilne novinarske zgodbe v okviru žanrsko opredeljenih novic, vloge spolov v novinarskih prispevkih so bile razvidno segmentirane; kvalitativni del analize je temeljil na argumentiranem izboru tem in vzorcev medijskih konstrukcij žensk. Analiza konstrukcij žensk v medijih je bila metodološko tudi povezana z analizo novinarskih in uredniških pristopov (prav tam, str. 12–14).

Kritika te raziskave se nanaša na sam izhodiščni koncept družbene enakosti spolov oziroma enakih možnosti, ki je povezana z vladajočo politiko enakosti. Nadomestil je politiko in s tem tudi diskurz človekovih pravic žensk. Politična strategija je integrirana v epistemološka izhodišča raziskovanja, ki je grobo pozitivistično in s primerjavo žensk in moških producira indikatorje, »slepe« za diferencirane položaje žensk in širša družbena razmerja. Tako so spregledani družbeni odnosi in pojmovanja, ki so vzrok, na primer, v članku že izpostavljenemu dejstvu obravnavane raziskave, da ženske kljub vsem vladajočim strategijam nikakor ne morejo prodreti v medijsko pokrivanje vplivne ekonomske sfere. Hočemo reči, da se statusi in vloge spolov v medijih (in nasploh) ne morejo zares spremeniti, dokler diskurz o enakosti spolov, vključno z raziskovalnim, narekuje vladajoča politika.

Kvalitativna začetna faza raziskovanja bi morala zajeti analizo širših medijskih razmerij in premisliti o delovanju medijev. V prvi vrsti pozornost gotovo zasluži vse večja vezanost medijev na aktualnost, na dogodek z velikim D, ki je najpogosteje sproduciran znotraj same medijske scene in je tako pravzaprav antidogodek, kvazidogodek. Ta kvazidogodkovna določenost medijev, ki je vzrok za medijsko ignoriranje sistemskih problemov družbe, tudi povzroči, da se mediji celotne države v obdobju dneva ali nekaj dni posvečajo zlasti eni problematiki. To postavlja pod vprašaj smotrnost monitoringa samo enega medijskega dne.

Prav tako bi morala biti kritično analizirana vsebinska rekonstrukcija medijev, ki je pripeljala do presežnega ukvarjanja z znanimi oziroma javnimi osebnostmi in njihovo produkcijo. Oboje skupaj, »aktualnost« medijev in »scena«, sta integralni del ritualizacije medijev, ki ustvarja vtis neposredne vključenosti medijev v družbeno življenje in reciklira družbeni red (prim.Couldry 2008, str. 169). V tem smislu bi večja medijska pokritost žensk v sferi znanih osebnosti (celebrities) morala pomeniti prej slabo kot dobro novico, saj gre očitno za integracijo žensk na najbolj degradirano medijsko področje.

Premislek o kvalitativnih izhodiščih raziskave bi očitno pripomogel tudi h kakovosti njene interpretacije. Poleg kritične obravnave širših medijskih razmerij bi verjetno veljalo nameniti nekaj pozornosti tudi preizpraševanju pojmovanja samih področij medijskega pokrivanja, ki so bile raziskovalcem prioriteta. Kaj točno se misli z ekonomijo, revščino, kaj s politiko in oblastjo, spolno zaznamovanim nasiljem, mirom? Vsi ti družbeno in medijsko pomembni pojmi so ostali neproblematizirani. A vendar bi prav njihova rekonceptualizacija lahko pripeljala do drugačne, za ženske manj porazne medijske slike. Pri tej tezi seveda ne gre za potlačitev »resničnega«, temveč za strukturne premike, ki se morajo zgoditi v vseh sferah družbenega življenja, če naj se ta reč s spoli kam premakne. Za primer vzemimo ekonomijo, to z ženske perspektive najbolj podreprezentirano medijsko področje.

Dokler ekonomijo v medijih pojmujemo samo kot svet velikega kapitala, bank, korporacij, industrijske in storitvene globalizacije, bodo ženske še nepredstavljivo dolgo ostale v teh navezah medijsko (in substancialno) marginalizirane. Ko pa se bo oziroma če bi se medijska konstrukcija ekonomije obrnila še k mikro posojilom, družinskemu gospodarjenju, finančnemu vrednotenju gospodinjenja in vrtičkarjenja in podobno, bi se vključenost žensk nemudoma povečala. Takšno medijsko prepomenjanje, ki ne bi ostalo brez odziva na stvari sami, v našem primeru ekonomiji, se bo težko zgodilo v medijih, še težje v nekakšnih politikah v okviru države ali naddržavnih instanc. Prave spremembe se začenjajo v bazah, tudi pri taki navidezno nedolžni, tj. po vsej verjetnosti nevplivni raziskavi bi se lahko. Nenazadnje gre za globalno zadevo, globalno komunikacijo in globalno pripoznavanje (raziskovalnih in medijskih) kategorij.