Knjiga Racism on the Internet (Rasizem na internetu) ponuja pregled dosedanjih poskusov nadzorovanja sovražnega govora in ksenofobije na internetu. Za Svet Evrope jo je pripravil Yaman Akdeniz, profesor prava na univerzi Bilgi v Istanbulu in direktor neprofitne organizacije za človekove pravice Cyber-Rights.Org.

V uvodu Akdeniz ugotavlja, da je internet od nekdaj prisotnemu rasizmu in ksenofobiji z naprednimi orodji za razširjanje nestrpnih sporočil dodal novo dimenzijo. Od leta 1983 zabeležene zlorabe elektronskih oglasnih desk s strani neonacistov do današnjega razširjanja sovraštva na t. i. web 2.0 spletnih portalih, kot sta Facebook in Youtube, se je težavnost preganjanja ksenofobnih vsebin stopnjevala vzporedno z razvojem interneta. Hkrati se je povečevala količina takšnih vsebin; danes je po nekaterih ocenah na spletu več kot 10.000 spletnih strani z rasističnimi vsebinami. Nestrpna sporočila se dandanes na spletu razširjajo skozi nove kanale, ki postajajo vse bolj atraktivni – v obliki videoposnetkov, objavljenih na portalu Youtube, risank, glasbenih posnetkov in celo računalniških iger.

Naraščajoči problemi so pritegnili pozornost državnih in meddržavnih organizacij, ki pa jih pri pregonu sovražnega govora na spletu ovira decentralizirana narava interneta, ki ne pozna meddržavnih razmejitev. Akdeniz ugotavlja, da stari koncepti nadzora nad rasističnimi vsebinami na internetu ne delujejo, zato so lahko posamezne države pri regulaciji teh vsebin poleg nadnacionalnih, regionalnih in nevladnih organizacij ter ponudnikov internetnih storitev le eden od številnih akterjev. Tudi v evropskem okviru se države medsebojno pomembno razlikujejo glede vrst vsebin, ki si ne zaslužijo zaščite v okviru pravice do svobode govora. Zato pogosto prihaja do selitev rasističnih vsebin iz bolj restriktivnih držav na strežnike, locirane v državah, ki teh vsebin ne kriminalizirajo.

V nadaljevanju Akdeniz obravnava raznolike zakonske ureditve in pravno prakso posameznih držav članic Sveta Evrope na področju sovražnega govora in ksenofobije na internetu. Več pozornosti namenja ureditvam držav, ki imajo do sedaj največ izkušenj s preganjanjem rasističnih vsebin – Danski, Franciji, Nemčiji in Veliki Britaniji. Prikaže pa nam tudi prakso v treh neevropskih državah – Avstraliji, Kanadi in Združenih državah Amerike. Evropsko sodišče za človekove pravice pogosto odloča med pravico posameznikov do svobode govora in pravico posameznih držav, da se zaščitijo pred širjenjem nestrpnosti. Ta sodna praksa je opisana na več konkretnih primerih. Zadnji del tega poglavja pa Akdeniz namenja doslej najbolj znanim sodnim primerom razširjanja rasističnih vsebin na internetu. Ti primeri potrjujejo tezo, da nobena država ne more sama vpeljati učinkovitega nadzora nad problematičnimi internetnimi vsebinami.

Zaradi omejene moči državne regulacije se z naraščajočim problemom nelegalnih vsebin na internetu ukvarja več organizacij, ki delujejo na nadnacionalni ravni, tako na evropski kot tudi na širši mednarodni. Na ravni Sveta Evrope Akdeniz obravnava razvoj Konvencije o kibernetski kriminaliteti in dodatnega protokola k tej konvenciji, na ravni Evropske unije pa Okvirni sklep za boj proti rasizmu in ksenofobiji in Akcijski načrt za varnejši internet. Na kratko je opisan tudi prispevek Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi. Posebno poglavje je namenjeno pregledu globalnih pobud v okviru Združenih narodov. Tukaj kljub splošni naravi pomembno vlogo igra Mednarodna konvencija o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije, predstavljena pa je tudi vsebina poročil posebnega poročevalca Združenih narodov za rasizem. Akdeniz ugotavlja, da imajo takšne iniciative zaradi različnih pogledov na omejevanje svobode govora in počasnega procesa harmonizacije omejeno moč, vendar so pomembne z vidika spodbujanja posameznih držav k ukrepanju na tem področju.

Posebno poglavje Akdeniz namenja različnim samoregulacijskim in koregulacijskim mehanizmom, ki so lahko alternativa državnemu pregonu rasističnih vsebin na internetu. Možnost odstranjevanja ali onemogočanja dostopa do strani z rasistično vsebino s strani ponudnikov internetnih storitev je pomemben del teh mehanizmov. Avtor na podlagi posameznih primerov ugotavlja, da se v Evropi ti ponudniki občasno celo prehitro odzovejo na zahteve po odstranitvi določenih vsebin, v Združenih državah pa so v veliki meri odvezani vsakršne zakonske odgovornosti za rasistične vsebine, ki jih na njihove strežnike naložijo uporabniki. Med samoregulacijske mehanizme uvrščamo tudi klicne centre za prijavo ilegalnih vsebin na internetu in različne sisteme za filtriranje in ocenjevanje spletnih vsebin. Akdeniz ugotavlja, da noben izmed omenjenih sistemov ni dokončno izdelan in svari pred možnostjo cenzuriranja neškodljivih vsebin.

Avtor v sklepnem delu knjige ugotavlja, da je odstranjevanje rasističnih vsebin v sodobnem času zelo zahtevna naloga, ki zahteva usklajeno delovanje številnih akterjev. Problematična ni samo odsotnost pravne podlage za pregon teh vsebin, ampak tudi sama narava interneta, ki lahko v celoti prepreči uspešno izvajanje zakonov. Meni tudi, da se moramo, vsaj dokler na mednarodni ravni ne bo dosežen širši konsenz o rasističnih vsebinah, opreti na samoregulacijske mehanizme, ki so lahko pogosto celo bolj učinkoviti od zakonskih omejitev, a ob tem ne smemo pozabiti na spoštovanje pravice do svobode izražanja in pravice do zasebnosti. Močno pa se zavzema tudi za nadaljnje ozaveščanje javnosti o nevarnostih rasizma in antisemitizma, tudi z uporabo novih informacijskih tehnologij. Knjiga omogoča bralcu obsežen pregled dosedanjih poskusov omejevanja rasističnih vsebin na internetu in je pomemben prispevek k razumevanju novih izzivov, ki jih to okolje prinaša.

Sedanji model, na katerem temelji produkcija in distribucija novic, potrebuje korenite spremembe. Zdaj je čas, da država z ustrezno politiko subvencij (regulacijo) reši ameriško novinarstvo, sta marca 2009 v reviji The Nation zapisala Robert McChesney in John Nichols.[1] Med nujne ukrepe državne regulacije sta avtorja omenila naslednje:

• Subvencioniranje pri distribuciji – ukiniti poštne stroške za vse revije, pri katerih je delež oglaševalskih prihodkov nižji od 20 odstotkov. Ukrep naj bi veljal za mnenjske revije, ki ponujajo kvalitetne vsebine in projekte raziskovalnega novinarstva.
• Davčne olajšave za bralce/ke – država naj vsakemu državljanu dodeli davčno olajšavo za vsakih 200 dolarjev, ki jih porabijo za nakup časopisov. Davčna olajšava bi se nanašala na časopise ki izhajajo najmanj petkrat na teden, objavljajo ustrezen delež novičarskih vsebin (na primer 24 širokolistnih strani vsak dan) in imajo prihodke od oglaševanja nižje od 50 odstotkov. Vlada bi denar nakazala mediju glede na samostojno izbiro vsakega državljana posebej.
• Podpora šolam in univerzam za ustanavljanje tiskanih, radijskih, televizijskih in internetnih medijev – biti novinar in znati ustvarjati medije naj bi postala temeljna državljanska pravica in dolžnost.
• Ustrezno financiranje javnih in skupnostnih medijev – sredstva naj bi se uporabila za ustvarjanje programskih vsebin predvsem na lokalni ravni.

V enem letu od izida njihovega članka se je marsikaj zgodilo. Kriza medijske industrije se je tako poglobila, da se je v ZDA razvila resna javna razprava ne samo o tem, kako rešiti izginjajoča medijska podjetja, ampak predvsem kakšna je vloga medijev in novinarjev v prihodnosti. Demokratski senator Benjamin Cardin je marca 2009 vložil predlog zakona, imenovan Zakon o oživljanju časopisov (Newspaper Revitalization Act).[2] S tem zakonom naj bi se pomagalo izginjajočim lokalnim in regionalnim časopisom preživetje s tem, da bi se preoblikovali v neprofitne organizacije.

V svoji najnovejši knjigi Življenje in smrt ameriškega novinarstva[3] McChesney in Nichols podajata nove predloge za aktivne posege države v medijsko sfero. Avtorja dokazujeta, da so bili ameriški mediji in ameriško novinarstvo v svoji dolgi zgodovini deležni zelo obsežne državne pomoči, ki pa ni prinesla večji vpliv javnosti, ampak več dobička njihovim lastnikom. Tudi McChesney in Nichols poudarjata, da je treba sedanje korporativne medije preoblikovati v neprofitne in ne-za-dobiček (nizkoprofitne) delujoče institucije. Korporativni medijski sektor, katerega poslovni model temelji na financiranju iz oglaševanja, je v krizi. V krizi je tudi model površnega, trivialnega, reciklatorskega (to, kar Nick Davies, novinar časopisa Guardian, imenuje churnalism), piarovskega in aferaškega novinarstva. Poleg organizacijskih sprememb McChesney in Nichols (2010: 159) predlagata tudi, da se propadajoči korporativni časopisi spremenijo v »postkorporativni« digitalni časopis, da se javni in skupnostni mediji preoblikujejo v dejanske državljanske in demokratične medije ter da se z državno pomočjo podprejo vse inovativne oblike novinarstva na spletu. Če je bila država pripravljena vložiti milijarde dolarjev za pomoč finančnem in gospodarskem (na primer avtomobilskem) sektorju, lahko pričakujemo, da bo enako finančno pomoč namenila tudi industriji, katere »izdelki« omogočajo delovanje demokracije.

Državljani, ki so bili desetletja brez vsake možnosti sodelovanja v javni komunikaciji, so s razvojem interneta in novih oblik spletnih medijev aktivno posegli v monopol novinarstva pri ustvarjanju in posredovanju informacij. Vprašanje, o katerem naj bi potekala razprava, ni, ali je možno novinarstvo brez novinarjev in ali so različne oblike spletnega objavljanja medij, temveč ali bomo v prihodnosti kot državljani imeli dostop do vseh potrebnih informacij, na temelju katerih lahko aktivno participiramo v javnem življenju.

Časopis Columbia Journalism Review (izdaja ga fakulteta za novinarstvo Kolumbijske univerze v New Yorku) je Leonardu Downieju in Michaelu Schudsonu naročil raziskavo o rekonstrukciji ameriškega novinarstva. Njun članek, objavljen oktobra 2009, je odprl široko razpravo v javnosti o prihodnosti novinarstva.[4] Za razliko od McChesneya in Nicholsa, ki se zavzemata za obsežno državno podporo medijem in novinarstvu, se Downie in Schudson predvsem usmerjata v različne oblike posrednih državnih pomoči najbolj ogroženim segmentom medijske industrije - novičarskem delu in preiskovalnem novinarstvu. Downie in Schudson izpostavljata naslednje ukrepe:

• Davčni urad ali Kongres naj podpreta ustanavljanje ali preoblikovanje neodvisnih novičarskih organizacij, ki večino svojega poročanja namenjajo javnim zadevam v neprofitne organizacije ali pa nizkoprofitne korporacije, ki delujejo v javnem interesu.
• Posamezni podporniki in donatorji in fundacije naj v večji meri podprejo tiste medijske organizacije, ki so pri svojem dosedanjem delu posvečale pozornost ključnim javnim vprašanjem in odgovornemu poročanju.
• Javni radio in televizija morata reorganizirati svoje delovanje tako, da ponujajo večino svojega programskega časa lokalnim novicam v vsaki skupnosti, v kateri te postaje delujejo. To zahteva nujno preoblikovanje Korporacije za javno radiodifuzijo (Corporation for Public Broadcasting), povečano finančno podporo države ter spremembo pri definiranju smernic njihovega delovanja.
• Univerze, tako javne tako tudi zasebne, morajo skozi svojo izobraževalno vlogo postati trajni vir lokalnega in nacionalnega odgovornega novinarskega dela. Univerze naj bi imele svoje lastne medije, omogočale pedagoško delo vrhunskim novinarjem, postale živi laboratoriji za digitalne inovacije in za vse oblike inovativnega zbiranja, posredovanja in deljenja informacij.
• Potrebno bi bilo ustanoviti nacionalni sklad za podporo lokalnem poročanju, ki bi se financiral deloma s sredstvi, ki jih že zdaj zbira Zvezna komisija za komunikacije (Federal Communication Commission), ali pa z dodatnimi sredstvi, ki bi jih pridobili od uporabnikov telekomunikacijskih storitev, televizijskih in radijskih frekvenc in ponudnikov internetnih storitev.

Fundacija Knight, znana po tem, da podpira številne nepridobitne medijske projekte, je po opravljeni obsežni nacionalni razpravi, v kateri so sodelovali številne znane javne osebe, novinarji in predstavniki nevladnih organizacij, izdala knjigo s priporočili za varovanje informacijskih potreb (predvsem lokalnih) skupnosti v digitalnem času.[5] Fundacija ugotavlja, da je sedanja finančna kriza, s katero se soočajo številni zasebni mediji, resna grožnja demokraciji. Ljudje brez relevantnih in verodostojnih informacij ne morejo sodelovati v soupravljanju države, tako na lokalni kakor na zvezni ravni. Dobro informirane skupnosti lahko izboljšajo svoje »informacijsko zdravje« tako, da podpirajo inovativne poslovne medijske modele, ki bodo zagotavljali kvalitetno novinarstvo, zvišajo podporo javnim medijem pri zadovoljevanju informacijskih potreb lokalnih skupnosti in podprejo vlogo izobraževalnih institucij in neprofitnih organizacij pri razvijanju novih oblik novinarskih dejavnosti, temelječih na deljenju informacij v različnih lokalnih okoljih. Poleg aktivne podpore lokalnim medijskim organizacijam poročilo posebno pozornost namenja tudi dejavnostim usmerjenim v krepitev informacijskih in komunikacijskih znanj državljanov kot tudi možnosti enakopravnega dostopa do najnovejših tehnologij za vsakega posameznika.

Živahna javna razprava o prihodnosti novinarstva v ZDA prinaša različne predloge, kako demokratizirati medije in jih vrniti v osrčje demokratičnega javnega prostora. Pri tem je zanimivo, da se večina predlogov sklicuje na pozitivne učinke različnih oblik državnih pomoči v evropskem prostoru (predvsem gre za model učinkovitega financiranja javnih medijev). Za razliko od ameriškega prostora, kjer je propad obstoječih medijskih modelov izzval resne pomisleke in premisleke o vlogi države pri zagotavljanju informacijskih potreb državljanov, se Evropa (pod pritiskom istih ameriških medijskih korporacij) oddaljuje od modela javnih medijev in državnih pomoči medijskem sektorju. Evropska unija, ki v desetletjih svojega obstoja ni uspela oblikovati enotne medijske politike, je v času propada korporativnega medijskega modela v ZDA, paradoksalno, postala njegov največji zagovornik.