Lana Zdravković
Zahteva za ukinitev vojske: kam je šla želja po družbenem nekonformizmu?
Slovenska civilna družba v pozivu za ukinitev vojske ni znala prepoznati priložnosti za temeljni premislek o državotvornosti in suverenosti, ki temelji na produciranju in vzdrževanju strahu pred Drugim, o možnosti socialne države in države blaginje, premislek o razrednih odnosih in pravičnem svetu – S svojim molkom in ignoranco počne enako kot slovenska politična elita: zadevo poskuša prespati, zamolčati, pozabiti, preslišati, pomesti pod preprogo

Peticijo Ukinimo vojsko! je konec januarja 2010 lansiral časopis Mladina. V njej so pobudniki predlagali: temeljito preoblikovanje slovenske vojske v smislu prekvalifikacije vojaškega osebja po načelih mirovne in socialne politike, kjer bi del vojakov prekvalificirali v socialne delavce, ki skrbijo za starostnike, del pa v civilno zaščito; preusmeritev finančnih sredstev namenjenih za vojsko in odprodajo pretežnega dela oborožitve; preoblikovanje praznih vojašnic v varovana stanovanja in v domove za ostarele, v negovalne bolnišnice, v stanovanja za mlade družine, v mladinske centre ali kakšne druge socialne institucije. Peticija temelji na razumevanju, da mora Slovenija svojo suverenost graditi na politiki miru in ne na politiki vojne. V tem pogledu je izjemen in spoštovanja vreden poskus polemičnega premisleka o samoumevnosti reda države z vsemi svojimi ideološkimi in represivnimi aparati. Za zahtevo za ukinitev (ali preoblikovanje) vojske se – vse prej kot utopična in neresna muha enodnevnica – namreč skriva temeljna zahteva za problematiziranjem suverenosti države, ki se z vsemi svojimi nacionalnimi postulati vzpostavi vedno v odnosu do Drugega, ki je nujno mitizirano drugačen, različen in po možnosti vedno tudi sovražno nastrojen. Zato seveda potrebujemo tudi organizirane institucionalizirane oborožene sile, to je vojsko, ki bo red države z represijo ohranjala na zunaj, skupaj s policijo, ki red države ohranja navznoter, torej z represijo do »lastnih« državljanov, ki v hipu postanejo Drugi, brž ko se ne strinjajo s tem redom in ga niso več pripravljeni brezkompromisno podpirati. Jasno je, da gre v obeh primerih za dobro režiran in permanentno vzdrževan konstrukt straha pred Drugim, ki vedno tako prav pride pri ustrahovanju, normaliziranju, discipliniranju, klasificiranju, a tudi pri razprodaji nacije.

Ideja Mladinine peticije, da bi v primeru (tako ali tako malo verjetnega) napada od zunaj – s katerim zavoljo ohranjanja poslušnosti in pokornosti ter utrjevanja vere v zaščitniško moč države vedno in povsod populistično in banalno strašijo tako leve kot desne opcije – bolj učinkovito kot profesionalna vojska deloval splošni ljudski (partizanski) upor tako ni le subverzivna, temveč je tudi zelo premišljena, konstruktivna, še posebej ko imamo v mislih konkretne primere iz bližnje in daljne zgodovine: okupacije v Iraku, Afganistanu, Pakistanu, Vietnamu, na Kubi …, ki jih izvaja še tako profesionalno izurjena, tehnološko podkovana, denarno izjemno podprta vojska vojakov Nata; ta ni nikoli uspela do konca zlomiti upora jeznih, izzvanih, obupanih, šokiranih, revnih, neinstitucionaliziranih skupin ljudi, ki niso privolile v neokolonialni in neoimperialni način urejanja njihovih držav. Jasno je, da ima ohranjanje, vzdrževanje in razvijanje institucije vojske malo opraviti s ponosom, lojalnostjo in domovinskimi čustvi, kot nas skozi zgodovino bolj ali manj prepričljivo ter banalno populistično prepričujejo vse vlade in vse opcije. Vse prej kot to ima opraviti z vojaško industrijo, torej z ekonomijo, z ustvarjanjem dobička skozi ustvarjanje in ohranjanje izrednega stanja – stanja nevarnosti, krize, ogroženosti, strahu in permanentne vojne proti »terorju«, »osi zla« in »barbarstvu«. Pri ustvarjanju in ohranjanju globalnega stanja, kjer eksces postane pravilo, ima vojska vodilno vlogo. Poziv za ukinitev vojske je torej tudi poziv k premisleku o aktualnem neokolonialnem, neoimperialnem, neokonzervativnem, neoliberalnem sistemu Kapitala, ki se s pomočjo vojaške sile vzdržuje s permanentnim produciranjem in ohranjanjem stanja radikalne politične neenakosti in enormnih družbeno-socialnih razlik.

Kaj vse pomeni premislek o vojski

Premislek o položaju vojske v določeni državi ni le družbenopolitični premislek o upravičenosti in samoumevnosti plačevanja določene skupine ljudi v primeru napada »od zunaj« ali za udeležbo v nelegalnih, moralno spornih in nepravičnih vojnah za »širjenje demokracije« v drugih (oziroma tako imenovanih »tretjih«) državah ali za sodelovanje v tako imenovanih »mirovnih misijah«, ki so le slaba krinka za ohranjanje vojnih razmer. Pa tudi ne le filozofskega premisleka o institucionaliziranem nasilju države tako navzven kot tudi navznoter. Pomeni predvsem radikalno premišljevanje o samoumevnosti družbe, kot jo imamo danes, družbe spektakla, družbe katastrofe, družbe šoka, ter o možnostih njene spremembe. Ne pozabimo, da se v imenu »enakosti«, »svobode« in »napredka« mnoge države »demokratizirajo«, »civilizirajo« in »odpirajo« predvsem z vojaškimi sredstvi, ponavadi najprej z državnimi udari, to je z nasiljem od znotraj, nato pa še z intervencijo »mirovnih sil«, to je z nasiljem od zunaj. In ne pozabimo, da se za krinko »demokratizacije«, »civilizacije« in »odpiranja« skrivajo zelo jasni grabežljivi ekonomski interesi vsakokratne politične elite. Razne vojaške akcije so dejansko le še krinka in sredstvo za širjenje »svobodnega« globalnega trga in ustvarjanje dodatnega velikanskega dobička za peščico globalne elite na račun vseh ostalih. To najbolje pokažejo primeri številnih držav, ki so jih po načelu čikaške šole neokonservativizma Miltona Friedmana in v tesni povezavi z Mednarodnim denarnim skladom, Svetovno banko, Cio in ostalimi globalnimi ultrabogatimi in ultraizkoriščevalskimi podjetji kot poskusne zajčke za preverjanje svoje teorije v praksi »demokratizirali«, »civilizirali« in »odpirali« skozi brutalno vojaško nasilje zavoljo »liberalizacije trga« in uničenja »diktatorskega socializma oz. komunizma«.

Tukaj jasno vidimo, kako sta instituciji vojske in vojaškega nasilja pomembni za ohranjanje globalnega gospostva, to je globalne neenakosti. Vojska je tu, da ustvari katastrofo, šok, izredne razmere. Katastrofa, šok in izredne razmere pa so najlepša priložnost za popolno, brutalno, ultimativno uničenje javne sfere. Pomeni osvoboditev cen, deregulacijo trga, privatizacijo državnih podjetij, uničevanje socialnih programov, skratka odpravo socialne države. V imenu »demokratizacije«, »civilizacije« in »odpiranja« je politična svoboda postala zamorec ekonomske svobode. Domovinska varnost, vojne in katastrofe so postale novi donosni globalni trgi, izjemne poslovne priložnosti, ki jih kot alternativo socializmu oz. komunizmu z vojnim terorjem vsiljuje kapitalistični fundamentalizem in s tem sistemsko in vztrajno fašizira, depolitizira, razgrajuje celotno družbo.

O vsem tem bi lahko premišljevali ob Mladinini peticiji. A na žalost nismo. Peticijo so, poleg uredništva Mladine, podpisali nekateri vidnejši predstavniki slovenske intelektualne, umetniške, človekoljubne, nevladniške, civilnodružbene, estradne in publicistične srenje, in pozneje še več kot 8000 ljudi (do oddaje teksta v redakcijo – podpisovanje peticije namreč še traja). Na peticijo je bilo nekaj odzivov, pa vendarle odločno premalo glede na pomembnost in urgentnost problema. Odzvali so se predvsem tisti, ki so se morali po službeni dolžnosti, da bi zaščitili svoj položaj in sistem, ki jim ta položaj omogoča (obrambna ministrica, vojaški sindikat), odzvalo se je nekaj najbolj lucidnih slovenskih mislecev, kolumnistov in teoretikov, ki so o problemu vojske premišljevali iz širšega, analitičnega, družbenopolitičnega stališča in vsaj deklarativno podprli idejo aktivnega razmisleka o omenjeni problematiki. A se kljub vsemu ni sprožil proces, ki ga peticija posebej naslavlja – širši družbeni premislek. Kljub veliki javni podpori (glede na število podpisanih) je v medijskem diskurzu obveljalo stališče, da je peticija sicer zanimiva in premisleka vredna pobuda, a da je v resnici ne gre jemati preveč resno, ker da, ne glede na vso zgodbo o mirovništvu, aktivizmu, alterglobalizmu, pri resnem premišljevanju o družbi vendarle ne moremo zahtevati ukinitev vojske. Zdi se, da je še vedno veliko tistih, ki ne verjamejo, da bi bila Slovenija lahko tudi brez vojske, oziroma da bi katerakoli »resna« država lahko bila brez vojske, in da je takšna zasnova države sploh mogoča. Četudi je Mladina v eni svojih naslednjih številk ponudila konkreten primer Kostarike kot resnične države, ki je že od leta 1948 brez vojske – sredstva, ki so jih prej namenjali zanjo, so preusmerili v družbeni in gospodarski razvoj, v izobraževanje in izboljšanje zdravstvenih storitev. Poleg osnovnošolskega je po letu 1948 postalo obvezno še izobraževanje do tretjega razreda srednje šole. Prav tako sta od takrat šolstvo in zdravstvo brezplačna. A kljub temu zelo konkretnemu primeru, torej da je mogoče in realno izvedljivo, se zdi mnogim resen premislek o možnosti obstoja države brez vojske latentno čuden, utopičen, neresen.

In tukaj pridemo do ključnega vprašanja. Peticija je namreč zastavila še eno zelo pomembno vprašanje: odnos med državo (in posledično njeno suverenostjo) in civilno družbo (in posledično njeno civilnostjo). Pričakovali bi, da takšno peticijo oziroma pobudo, ki s svojimi zahtevami neposredno destabilizira, problematizira, preizprašuje državno suverenost, sproži civilna družba ali vsaj nekaj njenih predstavnikov, in ne časopis, ki je kljub svojemu zavidljivemu slovesu vendarle predvsem sredstvo javnega obveščanja in ne civilnodružbeno gibanje. A to se ni zgodilo. Še več, civilna družba na peticijo ni niti trznila, nekateri s(m)o se kvečjemu pod peticijo podpisali, kot posamezniki – in to je bilo tudi vse. Civilna družba ni prepoznala subverzivnega in širšega potenciala zahteve po ukinitvi vojske. Vprašanje je, zakaj?

Kaj pa civilna družba?

Nobena skrivnost več ni, da je sodobna civilna družba kot koncept, ideja in praksa (tako kot sodobna »levica«, na katero se v svojih izhodiščih in v delovanju večinoma naslanja) vzporedno s krizo socialne države in kot posledica procesa splošne liberalizacije tudi sama zabredla v krizo. Deluje v popolnoma podrejenem odnosu do države, saj je od nje in njenih postulatov povsem odvisna. Sredstva za svoje preživljanje praviloma in že utečeno dobiva na različnih državnih (ministrstva in agencije, mestne občine in uradi …) razpisih in tako hote ali nehote – s privolitvijo v agendo in ideologijo teh razpisov – postaja pridna državna uslužbenka. Hkrati z državo dobro sodeluje pri pripravi različnih zakonov, aktov, akcij, ji svetuje, pri njej lobira za svoje interese. To se ji ne zdi problematično. Znašla se je v položaju, ko je nezmožna refleksije lastnega položaja.

Civilna družba je bila od nekdaj ponosna, da se je vzpostavila v odnosu do države, kot njeno nasprotje in ogledalo. Mislila je, da že s tem zavzema kritično, neodvisno, subverzivno držo. V resnici pa ne le za svojo vzpostavitev, temveč tudi za svoj obstoj nujno potrebuje državo. S tem, da se vzpostavi kot opozicija državi, postane tudi njen integrirani del. Zato nikoli ni dejansko konfliktna, njeno delovanje v resnici ne destabilizira državnega reda, s svojimi idejami in akcijami državi ni nevarna. Ravno ta opozicija do države, ki jo civilna družba nujno rabi, da nastane, jo naredi od države popolnoma odvisno in do države prijazno, ubogljivo in poslušno. Državi kvečjemu pomaga pri pomiritvi, normalizaciji, uravnavanju ekscesnih družbenih pojavov. Konkretne konflikte in probleme razume kot motnje, ki jih je v državnem redu treba dolgoročno »urediti«, »zgladiti«, »omiliti«, ne razume pa jih kot potencial za destabilizacijo, problematizacijo, preizpraševanje obstoječega družbenega reda. In namesto da bi civilna družba ves čas relativizirala pomen države z vsemi njenimi »demokratičnimi« in »civilizacijskimi« postulati, s svojim strokovnim znanjem in z veščinami ravno pomaga državi, da se z normaliziranjem vseh subverzivnih družbenih elementov v svoji suverenosti in moči utrdi. Hkrati država za ohranjanje navideznega socialnega miru potrebuje civilno družbo z vsemi njenimi všečnimi koncepti tolerance, antidiskriminacije in multikulturalizma, ter jo – ko ji omogoči pogoje za delovanje – tako tudi posredno nadzoruje, upravlja, normalizira. Ostrino, konfliktni potencial in neodvisnost civilne družbe omili skozi finančno, korporativno in lobistično odvisnost. Civilna družba tako postane le druga plat državnega instrumenta, njena agenda postane le z govorico o človekovih pravicah, humanitarnosti in tolerantnosti posladkana državna agenda, njeni sodelavci pa postanejo navadni uslužbenci, ki s svojim delom podpirajo red države. Civilna družba postaja dobro vodeno podjetje, ki skozi razne delavnice, posvete in izobraževanja »uri« svoje kadre za uspešno vodenje, fund-raising, kadrovski in strateški menedžment, upravljanje s financami, pravni vidik, komuniciranje z javnostjo … Dvoj družbenokritični potencial preformulira v menedžerski in izgubi ostrino, brezkompromisnost in konfliktnost. Past konformizma tako premaga željo po subverzivnosti. Če temu prištejemo vse večjo odvisnost civilne družbe tudi od različnih evropskih in drugih mednarodnih razpisov ali kakšnih drugih zasebnih sponzorjev in fundacij, ki vsi imajo svoje agende in svoje interese, nam je jasno, da je to globalni pojav.

V času vsesplošne liberalizacije in boja za preživetje se zdi, da civilna družba ni zmožna kritične refleksije lastnega položaja, ne glede na ceno. In dokler ne bo zmožna v procesu radikalne redefinicije izstopiti iz dualizma država/civilna družba, dokler ne bo zmožna preformulirati se kot samoniklo, avtonomno politično delovanje, ki ga država (četudi »demokratična«, oziroma ravno takrat!) vedno poskuša suspendirati in ki se ji ta vedno upira, ne bo izpolnila svojega cilja. Civilna družba namreč lahko obstaja le, če jo definirajo od države neodvisna gibanja, ki premišljujejo svet po svoje, ki postavljajo svojo agendo ne glede na vse in ki so do države vedno v polemičnem, konfliktnem in subverzivnem odnosu.

V tem smislu ne preseneča, da ni bistvene razlike med ne-reakcijo civilne družbe kot celote na peticijo Mladine in odzivom obrambne ministrice, ki je v politično staromodnem in družbeno konservativnem stilu izjavila: »Peticija je usmerjena proti Ustavi Republike Slovenije, v kateri je zapisano, da za obrambo te države skrbijo obrambne sile. In usmerjena je proti zakonu o obrambi, v katerem natančno piše, in v državnem zboru je bilo z dvotretjinsko večino sprejeto, kaj so naloge slovenske vojske in obrambnih sil te države. To, kar v peticiji piše, je neposredno, direktno usmerjeno proti ustavi in proti zakonu o obrambi.« Jasno je, da ministrica kot del državnega sistema oz. reda države slepo in brez premisleka, lojalno, poslušno in patriotsko zagovarja sistem. Od profesionalnih politikov ne pričakujemo, da mislijo. Od zastopnikov civilne družbe pa. In zato smo toliko bolj razočarani, da (vsaj za zdaj tako kaže) sodobna slovenska civilna družba v pozivu za ukinitev vojske ni znala prepoznati revolucionarne in subverzivne ideje za prevrednotenje družbe, prerazporeditev bogastva, destabilizacijo globalnega gospostva; ni jo znala prepoznati kot priložnost za temeljni premislek o državotvornosti in suverenosti, ki temelji na produciranju in vzdrževanju strahu pred Drugim, premislek o možnosti socialne države in države blaginje, premislek o razrednih odnosih in pravičnem svetu. Ni jo znala prepoznati kot resni in kredibilni premislek o Nemogočem.

S svojim molkom in ignoranco počne enako kot slovenska politična elita – zadevo poskuša prespati, zamolčati, pozabiti, preslišati, pomesti pod preprogo, zmanjšati njen pomen, njene pobudnike razglasiti za neresne, izdajalce, utopiste, lunatike, ki niso zmožni resnega premisleka o družbi in ki si upajo predlagati nekaj tako nemogočega, neuresničljivega, neizvedljivega; upa, da se bo kmalu polegel prah in da bo lahko nadaljevala s svojim utečenim delom. Seveda je jasno, da s tem pljuvam tudi v lastno skledo, saj kot nevladnica (med drugim) dejansko soustvarjam to situacijo, oziroma sem njen del. A mar ni permanentno preizpraševanje in problematiziranje lastne pozicije, radikalni odmik od vsakršne identifikacije, aktivno delovanje ravno med različnimi identitetami in označevalci ter brezkompromisna kritika obstoječega stanja, četudi si sam njegov del, četudi s tem ravno destabiliziraš tudi svoj lastni položaj, edina možna drža?

nazaj

Igor Bijuklič

Mediji v pospeševanju – Paul Virilio in totalitarnost medijske infrastrukture
Mediji s svojo tendenco po totalni pokritosti samodejno izničujejo zmožnost odpiranja javnega prostora – Uvid je po Viriliu možen le, če tu in tam ničesar ne vidimo, če ustvarimo začasne brezinformacijske zone

Ob pojavu in s splošno vpeljavo modnega termina »informacijska avtocesta« kot sestavnega dela širšega pojma »informacijska družba« se je v splošno zavest pritihotapilo prepričanje, da smo storili poslednji korak k povezovanju sveta, tako rekoč k izpolnitvi McLuhanove »globalne vasi«. Vendar je to le iluzija, in to prav nevarne vrste, da ravno to navidezno povezovanje s seboj samodejno (čudodelno!) prinaša tudi zmožnost ponovnega odprtja nekakšnega protopolitičnega prostora, ki da bo presegel meje virtualnega. Videti je, da je relativna svoboda na kanalih medmrežja, ki naj bi zdaj omogočala informacijsko izmenjavo zunaj avtocenzure mainstreamovskih medijev, zadostno ugodila takšnim upom. Ob terminu »informacijska avtocesta«, ki je sicer plod modnega navdušenja nad nedavnim uvajanjem širokopasovnega interneta, vendar navsezadnje le namiguje na strukturo delovanja sodobnih medijskih sistemov, se moramo vprašati, ali ne ravno tisto, kar naj bi nas samodejno »osvobodilo«, proizvaja nasprotne učinke. Torej pospešeno izničevanje zmožnosti komunikacijskega prostora in elementarnih medčloveških razmerji (vztrajanje v zasebnosti, ki to več ni) ter percepcija človeškega sveta samega do točke, ko se nam t. i. virtualna agora ponuja kot edini preostali javni (politični!) prostor, čeprav tudi ta t. i. svobodni in kreativni breztelesni medij ni nič drugega kot socialna mreža (prostor družbenega), v katerem še teles ni več, ampak večinoma le razni avatarji.

Tako kot že Virilio in Baudrillard bi kazalo medije zapopasti in misliti vzporedno z razvojem vojaških tehnologij in infrastrukture, tam, kjer je moč prepoznati njihove komplementarne sorodnosti. Iz omenjenega izhodišča je možen korak naproti razgradnji konstruktov, kot sta, na primer, »informacijska družba« ali »informacijska avtocesta«, ki so bili ne glede na njihovo težo prehitro spregledani in neproblematično vpeljani v misel in našo vsakdanjo realnost.

V osnovi je to poskus premisleka o spremembah v težišču ustvarjanja nezmožnosti formacije javnega prostora, pri tem pa ni nujno, da bi se stvar odvijala s pozicije okupacije komunikacijskih kanalov, torej s »klasične« pozicije oblasti, ki z monopolizacijo bdi nad medijskim prostorom. Čeprav v tem primeru ne gre za zanikanje te središčne pozicije kot ne več možne, ampak za premislek o tako rekoč totalitarnem značaju medijske infrastrukture same, kjer po kategorijah današnjega (post)prostora in časa nadideoloških družb biva nič drugega kot strokovnost in tehnična dovršenost, ki je edina preostala ideologija našega vse manj posvetnega sveta. Ravno na teh dveh lastnostih, ki ju imajo za pogoj objektivnosti in nepristranskosti, se vrši problematično »zrcaljenje« kot »objektivna« odslikava stanja stvari. Na tem mestu središči t. i. oblast medijske tehnologije in logistike, ki omogoča iluzijo svojevrstne in totalne (slikovne) predstavljivosti sveta-človeških stvari, a ga v istem zamahu, z onemogočanjem prostora, pogojev in zmožnosti za njihovo razumevanje tudi pospešeno zabrisuje.

Mediji kot opazovalne tehnike

Z upoštevanjem naraščajoče vseprisotnosti medijske tehnologije in zaradi dejstva, da že montirani mediji težijo k totalni prezenci, postane smiselno vprašanje: »Ali še obstaja zunajmedijsko?« Čeprav mediji fizično niso povsod, je njihov napor usmerjen v ustvarjanje iluzije totalnega dosega in obsega. Pri Viriliu gre za vprašanje o absolutnem zavzemanju in v drugi fazi izničenju prostorske razsežnosti in posledično naše percepcije o njej. Skupina Bilwet (1999) poskuša to zajeti s pojmom »totalni mediji«, ki da težijo k ponovnemu ustvarjanju zunanjega sveta, ki nam ga servirajo mediji v skladu z nujno korekcijo podob in informacij.

Danes upravičeno vse bolj preminula (ne več modna) fraza o medijih kot agentih javnosti namiguje, da moramo začeti misliti ravno nasprotno. Gre preprosto za to, da mediji s svojo tendenco po totalni pokritosti hkrati samodejno izničujejo zmožnost odpiranja javnega prostora, ki po definicij ne more biti vseobsegajoč in vselej že tukaj prisoten, temveč se formira na nasprotnih silnicah – skozi zamejevanje in zmožnost formacije. Foucault (1991) svojo analizo panoptičnega dispozitiva odlično umesti ravno skozi vprašanje (optičnega) nadzora nad prostori. Imperativ po prosojnosti hkrati tudi izpostavi kot konstitutivni element razsvetljenskega procesa demokratizacije (kot nasprotje skrivnim praksam monarha in njegove arcane imperi), ki naj bi slonel na vladavini javnega mnenja. Benthamove obsesije šteje kot komplementarni del razsvetljenskega projekta »o transparentni družbi, v kateri bi bil vsak njen del prosojen in razviden«.[1]

Ko Foucault logiko panopticizma umesti v širši prostor/kontekst razsvetljenske misli, obenem poda nastavke in izhodišča za kritiko in pretres same začetne formacije koncepta javnega mnenja, publicitete in t. i. medijskega poslanstva. Tako kot se v Panopticonu (sicer nikoli realiziranem projektu razsvetljenskega imperativa po prosojnosti) vse začne in konča pri opazovalnih tehnikah[2] in njihovo »mehko« dominacijo nad prostori, je videti, da je tehnični in logistični razvoj mainstreamovskih medijev/ medijskih[3] tehnik kot nosilcev in oblikovalcev t. i. javnega mnenja (tukaj imamo v mislih predvsem dominantne tako TV kot internet) vse do danes v neki meri reproduciral to težnjo po univerzalizaciji prosojnosti/vidnosti.[4] Od tod tudi prepričanje, da medijska vidnost/pokritost vselej samodejno vzpostavi tudi javnost v širšem pomenu besede.

Če je Foucault že podal izhodišča za branje medijske zgodovine skozi radikalno prelomnico razsvetljenske težnje po transparentnosti, Virilio poda bolj neposredno formulacijo, in sicer, da je razvoj medijev hkrati neločljivo povezan z razvojem opazovalnih tehnik. Mediji se po njegovem izenačujejo z opazovanimi tehnikami, ki so plod vojaške inteligence. Foucaltova reinterpretacija zahtev po vladavini javnega mnenja kot dejstva, da so stvari znane/reprezentirane, dopolnjuje Viriliovo kritiko medijev (optična dominacija nad prostorom) in jo historizira s ponujenim širšim izhodiščnim kontekstom.

Paradoks modernih komunikacijskih tehnologij, ki nas menda povezujejo, je ravno v tem, da s pospešenim uničevanjem razdalj, zabrisovanjem geofizičnega prostora in radikalnim privatiziranjem njihovih uporabnikov degradirajo razmerje človeka do lastnega sveta. »Če medije obravnavamo kot mrežo, ki so jo opazovalne naprave razpele okrog zemlje, pomenijo največjo oviro, da bi (s)poznali človeštvo in svet«.[5] Konkretno se Viriliova kritika tehnokulture osredotoča ravno na konceptualizacijo vrste posledic, ki jih prinaša nenehno revolucioniranje tehnologije transporta in medijev (sam jih dojema kot vzajemne in konceptualno sorodne) in njihovega glavnega proizvoda – inertnega teleakterja, obsojenega na negibno mesto v interaktivnem, avdiovizualnem ali drugače rečeno »zadnjem vozilu«.[6] Mediji si po Viriliu upravičeno zaslužijo drugačno obravnavo, v kateri pa še zdaleč ne zapade v sovraštvo do tehnike ali v radikalno antimedijsko stališče. To je stališče, da medijev ni moč razumeti (in tudi ne misliti) kot sistem, ki deluje kot konstitutivni element ideala demokracije ali kot del političnega angažmaja, ki (so)formira polje javnosti in javnega mnenja. Ker Virilio poizkuša misliti zagate družbe tehnokulture skozi zmes fizike, vojaške strategije, urbanistike in metafizike, se osredotoči na logistično dimenzijo medijskega procesa in učinka, ki v sedanji obliki ne moreta imeti nobene neposredne zveze z omogočanjem kakršnekoli podstati političnega delovanja ali javnosti kot take, temveč prej s parametrom učinkovitosti njihove lastne tehnološke strukture. Zato njegova analiza medijev pred vprašanjem (real)političnega v prvi vrsti izpostavlja in problematizira odnos današnjega posameznika z njegovo (ne več obvladljivo) strojno konstruirano realnostjo in do stroja samega.

Strateška hitrost proti realnosti

»Zgodovina napreduje s hitrostjo svojih orožarskih sistemov.«[7] To misel moramo brati kot napredovanje od vojaškega zemljevida, zračnega snemanja pa do satelitskih posnetkov. Hitrost vojskovanja napreduje po stopnjah sposobnosti opazovanja in razkrivanja geografskih specifik terena; torej približati se, kartografirati, okrniti, mobilizirati, skicirati, stabilizirati in nadzorovati.

Tehnološko sodobni mediji so po Viriliu nedvomno del kontrole nad zunanjim svetom; zgodovino razvoja njihovega učinkovanja vsakokrat opisuje kot pospešitev in rafiniranje opazovalnih tehnik in njihove logistike. Virilio vidi v razvoju opazovalnih tehnik neločljivo povezanost z napredovanjem tehnik vojskovanja. Grič, razgledni stolp, balon, izvidniški polet, satelit, daljnogled, fotoaparat, filmska kamera so vsakič znova prelom v strateškem bojevanju, saj širijo vidno polje in nadzor nad njim. V svojem delu [8] posebej izpostavi komplementarno dvojico hitrost-pogled, ki jo prepoznava kot strukturno sorodnost medija (filma) in vojne ter hkrati kot samo osnovno gibalo razvoja vojskovanja, ki je v nenehni eskalaciji: »Če gre v obvladovanju vojne po eni strani vedno za to, kako biti hitrejši od nasprotnika, je po drugi strani osnova realne premoči vprašanje od kod gledam nasprotnika …«[9] Opazovalne tehnike, ki so najprej plod vojaške inteligence/mislenosti, vendar obenem neločljivo povezane s strukturo, miselnostjo in pogonom »civilnih« medijev, so neslišno in mehko prestavile klasične postulate političnega v smer transpolitike, antipolitike ali bolje nadaljevanju politike s strateškimi sredstvi.

Tudi Baudrillardova interpretacija sodobnih družb vseskozi gradi na primerjavi ravni razvoja sodobnih vojaških tehnologij na eni strani in s sredstvi množične komunikacije na drugi. »Družba je tako ekvivalentna naraščanju destruktivne moči sodobnega vojnega orožja ter popolni prosojnosti informativnega sistema, ki danes deluje v svetovnih okvirih.«[10] Po dokončnem uspehu industrijske prometne revolucije in nenehnega revolucioniranja medijskih tehnologij, Virilio ne more več postaviti nobene ločnice med vojaškim in civilnim. Obe instanci sta v znamenju pospešitve in vsaka na svoj način postavi klasični prostor-čas na glavo. Od dvojice hitrost-pogled se je Virilo posebej posvetil fizikalnim posledicam prve entitete in jo ontologiziral v dominantno načelo sodobnih tehnoloških družb in obenem kot glavni vzvod za dekonstrukcijo realnosti. Virilo se na tem mestu loteva dolgo prezrte, a vendar ključne komponente moderne in jo povzame s pojmom »dromologija« – to je znanost o hitrostnih fenomenih – in pozneje z »dromokracijo« kot vladavino hitrosti.

Virilio nadaljuje Sunzijev aksiom – hitrost je bistvo vojne – in konča pri izenačitvi obeh: hitrost je od zdaj naprej enaka vojni. Brezkompromisnost in pesimizem sta posledica ugotovitve, da nimamo opravka le s t. i. vojno proti materialnem obstoju sveta, temveč se tiho vrši radikalna alternacija pojmovanja časa in prostora, s katero izgineva zmožnost, da bi ta svet mislili. Mišljenje in kritična distanca pa sta onemogočeni skupaj z izginulim intervalom, v katerem se je še lahko formirala informacija. Sodobne informacijske tehnologije so ravno s telekomunikacijami (in obenem novo vrsto tele-odnosov, tele-akcije, tele-prezence …) dovršile revolucijo »transportnih« sredstev in njihovo relativno hitrost pretvorile v absolutno – v oddajanje v živo.

Teleakter, ki je po definiciji dislociran od dogajanja in od lastne intervencije, je na točki neposrednega in nenehnega vizualnega/slušnega kontakta hkrati tudi resno onesposobljen (časovno onemogočen), da bi dogodek lahko mislil ali razumel. Ravno zaradi te paradoksalne pozicije gledalec ni več naslovnik klasičnega tipa informacij v intervalih, temveč je neposredno priključen v neposrednost vse bolj slikovne podatkovnosti. Vidik zgodovine zahodnih družb kot pospešitve in rafiniranja opazovalnih tehnik in njihove logistike se po Viriliu naposled izteče v nekakšno »postzgodovinsko« neposrednost, v kateri zavoljo svetlobne hitrosti prenosa informacije ni več možnosti za tekst, premislek ali razumevanje, temveč le za popolno fascinacijo in obenem popolno nejevero.

»Potreba po hitrosti« in nezmožnost demokracije

Hitrost kot element logistike je v neposrednem protislovnem odnosu z nekaterimi (pred)političnimi pogoji demokracije; časovnost, mesto delovanja in zamejen prostor. Po drugi strani se pojavlja kot odločilna lastnost v evoluciji vojne in tržne ekonomije, torej v nepolitičnem, družbenem prostoru, ki svoje funkiconiranje ali bolje razvoj naslanjata na (neskončno) ekspanzijo v prostoru.

Hitrost pade v polje sile (ne moči) in domninacije nad fizično razsežnostjo prostorov ter se enači z bogastvom, ki se bo v 20. stoletju demokratiziralo. »Posest zemlje in posest hitrosti, da to zemljo prečkaš, sta enakovredni. Moč viteza ni v zemljiški posesti, temveč v posesti hitrosti, da prejezdi svojo zemljo, tako da mu moč nad njegovo zemljo pravzaprav podeli šele moč konja.«[11] Revolucija transportnih sredstev je »demokratizirala« ali bolje »pomasovila« zmožnost hitrostnega premikanja celotne populacije. Neslutene zmožnosti transporta, ki jih je pogojevala množična proizvodnja vozil, so poseben vidik naskoka družbenega na prostor. Urbana cirkulacija in zmožnost postavanja na trgih in javnih prostorih se umakne eksploziji mreže avtocest in tam prevladujoči »privatizirani mobilnosti«. Viriliova logistična modernost je pravzaprav tehnološka zmožnost izklesati in voditi množico. Dromokracija se postavlja kot antiteza demokraciji na točki izničenja javnega prostora in se uveljavlja s pomočjo tehnologij ter njihove implemetacije na telesih množice kot »praktičnega materiala, ki je lahko strateško načrtovana ali razvrščena«.[12] Dromokracija je nekaj takega kot logističen poizkus prekoračiti inertnost in statičnost človeških množic in jih pognati v cirkulacijo, jih narediti mobilne, jim odvzeti stojišče in mesto ter jih spraviti v fluidno stanje nekakšnega usmerjenega toka.[13] »Za izpraznitev ulic je dovolj, če vsem obljubimo avtoceste.«[14] Urejeno gibanje privatiziranih posameznikov razume nepredvidljivost, mnogoterost javnega prostora ali postanek na njem kot kršitev prometnih zapovedi, kot oviranje prometa. Vse večje hitrosti usmerjenega gibanja vse bolj oddaljujejo zmožnosti spominjanja, razumevanja in presoje, v končni fazi pa telo, kot poslednji pogoj političnega, trajno izločijo iz javnega.

Radikalna sprememba, ki doleti sodobnega prejemnika informacij ali prebivalca »zadnjega vozila«, je izguba temeljne orientacije, še včeraj jasnega prehajanja med zunaj in znotraj in med vhodom in izhodom. Od virtualnega popotovanja vas ne bodo skeleli sklepi, temveč vnete oči. Stanje inercije in mirovanja, ki doleti sprejemnika mrežnih informacij, sicer omogoča »produktivno« informiranost in novodobno vključenost v dogajanje, vendar s ključno izgubo potrebe po izhodu iz privatne pozicije ali drugače rečeno v javni svet zunaj. Za Flusserja (2000) je bistvena novost informacijske revolucije, ki da je na prvi pogled pomnožila vire informacij in tako zagotovila pluralnost, izničenje dinamike med zasebnim in javnim. Pod površjem navidezne demokratizacije mnenja, ki naj bi prinesli predvsem novi internetni mediji, je svetovna mreža svoje prejemnike informacij radikalno privatizirala: »Učinek informacijske revolucije je namreč v tem, da moramo ostati doma, če želimo biti informirani, če stopamo v javni prostor, zamujamo informacije.«[15] Za Flusserja je odločilna točka produkcije medijskih vsebin in mesto njihovega prejema, celotna informacijska mreža in produkcija medijskih vsebin pa se odvija v lastniški zasebnosti proizvodnega procesa in od tam gre naravnost v drug zasebni prostor. Javna sfera je samodejno izginila in postala odvečna takoj, ko sta postala oddajnik in prejemnik zasebna.

Inertna pozicija teleakterja, ki ne pozna več dobro prehajanja med »zunaj« in »znotraj« ali med medijskim in »zunajmedijskim«, teži k nenehni priklopljenosti (povezavi) v mrežo, s katero je zdaj moč virtualno premostiti razdalje z neposrednim prenosom (to je občutek, da smo vsi prisotni na istem mestu ob istem času, hkrati pa ima še dodatne, seveda varljive, atribute božje vsepričujočnosti in vsevidnosti). Zasebno okolje tehnodoma ne zagotavlja pogojev za komunikacijo (niti zdaleč ne politično), temveč gre za glavno referenčno točko medijske infrastrukture in obenem končno postajo, kamor se steka neskončni tok informacij. Če je hitrost premikanja po prometni infrastrukturi izničila razdalje in zabrisala »pokrajino«, imamo v primeru informacijske avtoceste, kot njenega strukturnega podaljška, opravka z zagonetnejšim procesom neprekinjenega toka (prometa) informacij ter njihove časovne neposrednosti in hipnosti, ki pod zahtevo aktualnosti zamaje pogoje za razumevanje in presojo. »Sporočila se ne dostavljajo več v dozah, temveč kot neprekinjen tok, ki se orientira po lokalnem času. Novice ne prihajajo več k nam, temveč so ves čas prisotne. Ne zapolnijo več določenega trenutka vsakdana, temveč jih lahko po mili volji konzumirate.«[16] V informacijski družbi nimamo več opravka z ničemer, kar bi lahko od daleč opredelil kot agora ali drugače s postankom ali mestom (javnim prostorom), ki je bistven pogoj vsake formacije javnosti in njenega odziva, temveč z neprekinjenim (cestnoprometnim!) tokom informacij, ki stavi na neposredni prenos kot pravico potrošnika medijskih vsebin.

Medijska pokritost predvsem rubrik »zunanje politike« stavi na hitrost in doseg opazovalnih tehnik. World in a minute[17] ali global minute[18] se po formi in strukturi približuje intermezzu prometnih informacij ali vremenske napovedi, ki nas obveščajo o ničemer drugem kot o trenutnem »stanju« neke lokacije ali relacije. Skupina Bilwet poskuša s pojmom »aktualni mediji« razložiti bistveno redefinicijo statusa informacije. »Aktualni mediji so mediji v teku. Niso več sposobni oddajati zgotovljenih dokumentov, temveč še naprej blodijo po surovem materialu … Občinstvo je nenehno potisnjeno v vlogo novinarja in gledalec mora neprestano menjati programe, da bi svoje sporočilo lahko pravočasno dokončal. Tako se torej aktivno izkorišča čas percepcije.«[19] Aktualnost, ki je z vidika mainstreamovskih medijev, videna kot konkurenčna prednost na trgu informacije (ekvivalenca gre iz formulacije »informacija je blago«), se v svojem končnem stadiju – be the first to know[20] – izključuje s smislom novice. Ko bodo aktualni mediji začeli v živo predvajati tiskovne konference, o katerih morajo zatem novinarji pisati članke, je interval, v katerem nekaj lahko postane novica, dokončno uničen. Novice, ki na dosežejo prek t. i. »povezav v živo«, so informacije, ki niso doživele novinarske obdelave. »Kaj je sploh informacija, če z enako hitrostjo doseže občinstvo in novinarje, ne da bi preostala ena sama sekunda za nadzor, analizo ali doublechek«?[21] Virilio (2002) opozarja, da je kontekst »prenosa v živo« nemogoče presojati v kategorijah resnice ali laži. »V ofenzivi direktnega prenosa je vse res, res v instrumentalnem pomenu te besede, kar pomeni operacijsko in neposredno učinkovito.«[22] Praktične posledice pa se zelo približujejo propagandnemu učinku in izginotju javnosti, ki otežuje refleksijo, kritično distanco, presojo in neločevanje med pred tem in pozneje. »Informacijska funkcija medijev naj bi nam pomagala pozabljati in služi kot agent in mehanizem za našo zgodovinsko amnezijo.«[23] Spominjanje ni igralo in ne more igrati vloge v TV-oddajanju, ki je nastavljeno na produkcijo hipnih vsebin. »Namesto da bi se nanašalo na določen pretekli dogodek, TV locira svoje gledalce v mitični sedanjosti, v kateri se zgodovina neprestanoma dogaja pred njihovimi očmi (…) glejte kako zgodovina nastaja.«[24]

Bourdieu (1996) to vprašanje zastavlja z drugega vidika, in sicer, ali je na televiziji mogoče misliti? Konkurenca med različnimi mediji rezultira kot časovna bitka za scoop. Televizija je, na primer, medij, kjer je čas odmerjen na sekunde in vsakdo, ki bi želel pojasniti kolikor toliko kompleksno zadevo na adekvaten način, je že a priori »out of time«. Bourdieu (1996) sklene, da je televizija razrešila napeto razmerje med mišljenjem in naglico z vpeljavo fast-thinkers, ki jim uspe premostiti časovno stisko z uporabo »sprejetih idej«, ki so že domače, obrabljene floskule iz znanega in obče sprejetega horizonta, v katerem zavoljo gladkega sprejema ni večje problematizacije ali političnega premikanja horizonta zunaj dometa obče normalnosti.

Virilio (2002) želi vpeljati legitimni dvom, ali je medijsko podprta demokracija mogoča v realnem času, na primer v prenosu v živo. Odgovor je preprost. Predpolitična logistika realnega časa odpravlja politično in vodi v avtoritarno oblast. »Nobena politika ni možna s svetlobno hitrostjo,«[25] saj se pri tem izgublja potreben interval za razumevanje, refleksijo in presojo, izgublja se zmožnost pomnjenja, izgublja se percepcija preteklosti in prihodnosti.

Namesto zaključka

Vizija nove digitalno posredovane »demokratičnosti« se osredotoči na trenutnost in hipnost, ki diktira tempo (produkcije) medijskih vsebin in informacij. Svarila pred naraščajočo hitrostjo komunikacije množičnih medijev so večinoma spregledala, da zaradi hitrosti sploh nimamo več možnosti imeti opravka s kakršnimkoli komuniciranjem, ki je v svoji osnovi vselej nepredvidljivo in ne more biti ne načrtovano ne časovno diktirano. Zares se pospešuje le informiranje, ki pa se že zdavnaj ne vrši kot podlaga za razvoj komunikacije, temveč je postalo samo sebi namen; bolje rečeno, gre za nekaj, kar je bližje potrošnji, všečnosti, prebavi in na koncu izločanju ali pozabi.

Tako kot dejanje komuniciranja se tudi politično ne more odvijati s svetlobno hitrostjo. Demokratični ideal informiranega državljana se je iztekel v priklopljenost na promet informacijske mreže, ki svoj obtok »materiala« ali informacijskega blaga ves čas pospešuje. Hitrost je prevzela vlogo teksta, ki znotraj informacijskega procesa ustvarja usmerjeno in ciljno dejanje t. i. »oblikovanja mnenja«. Hkrati pa je ravno hitrost kot dominanta informacijske infrastrukture nevarno deformirala informacijo samo. Viriliovo vprašanje je naslednje: na čem naj torej temelji demokracija, če so vse informacije hkrati že dezinformacije. Odgovor, ki ga ponudi, je v prvem koraku protisloven. Gre namreč za antimedijsko dilemo, da demokracije ni brez prenosa informacij, vendar mora kljub temu prekiniti vezi z mediji. Tukaj smo na že znani Viriliovi poziciji medijske ekologije, ki ustvarja off cone, ki prekinjajo kontinuiteto medijsko posredovane realnosti. Drugače rečeno, gre za zamejitev učinkovanja medijskih tehnik opazovanja in iz njih izhajajoče transpolitike in strateškega načrtovanja. V teh prazninah brez podatkov bi se po Viriliu ustvarili trenutni pogoji za klasično politiko, začenši s dolgo odsotnim premislekom o največjih samoumevnostih. Viriliov paradoks je namreč v tem, da izginjanje (kot rezultat medijske prezasičenosti) obsodi kot politično in družbeno katastrofo, a ga hkrati poveličuje kot začetek in prvo gibalo znanja, ustvarjalnosti, uvida. To je namreč poizkus misliti nevidno odsotnost, izginjanje, praznino, ki je vselej prekrito z že dalj časa neuporabno reprezentacijo. Šele tisti, ki prepozna nevidno, ki ga vidno zakriva pogledu, ima zmožnost uvideti svet.

Zaradi media coverage (medijske pokritost ali zakritosti, zakrivanja medijskega pokrova) kot ekscesivne vidnosti stvari, ki so se predstavljale kot tisto pravo, eno in edino pravilno smo postali povsem zdravi slepci. Prekiniti kontinuiteto učinkovanja opazovanih tehnik je od zdaj naprej lahko pot ponovne vzpostavitve političnega. »Povezava je mogoča le zaradi odsotnosti informacije, zaradi nujnosti, da sami zgradimo zveze prek odsotnosti, vmesnih prostorov, intervalov.« (Bilwet 1999, str. 77) Uvid je po Viriliu možen le, če tu in tam ničesar ne vidimo, če ustvarimo začasne brezinformacijske zone. Če bi bilo vse vidno, znanstveno ali medijsko vidno, nenehno preverljivo, reprezentirano ali možno ponareditve, ne bi imeli več nobene možnosti, da si ustvarimo podobo sveta ali da ta svet mislimo.

Viri in literatura
Bilwet (1999): Medijski arhiv. Ljubljana: Študentska založba.
Bourdieu, P. (1996): Na Televiziji. Ljubljana: Krt.
Bratton, B. H. (2006): Logistics of habitable circulation. Cambridge: MIT Press.
Flusser, W. (2000): Digitalni videz. Ljubljana: Študentska založba.
Foucault, M. (1991): Oko oblasti. V: Vednost-oblast-subjekt. Ljubljana: Krt.
Gržinić Mauhler, M. (1993): Baudrillardova televizija. V: Filozofski vestnik, letnik XIV, št. 1, str. 21–30.
Hardt, H. (2004): Myths for the masses. Blackwell Publishing.
McQuire, S. (1998): Visions of Modernity. London: SAGE Publications.
Pelko, S. (2003): Podobe vojne ali vojne podob? Art.si, junij, str.103–107.
Strehovec, J. (1996): Pod soncem videosignala. Ljubljana: Krt.
Virilio, P. (1996): Hitrost osvoboditve. Ljubljana: Študentska založba.
Virilio, P. (2001): Zadnje vozilo. V: Vrzeli filma in arhitekture. Ljubljana: Slovenska kinoteka, zbirka Imago.
Virilio, P. (2002): Desert screen-war at the speed of light. London-New York: Continuum.
Virilio, P. (2006): Speed and politics. Cambridge: MIT Press.


1 Tako kot središčni stolp v panoptičnem dispozitivu samodejno proizvaja iz državljana opazovalca/nadzornika, predvsem pa prvega voajerja, je danes glavni produkt televizirane družbe ravno voajer, ki je morda že ponotranjil iluzijo, da zmore, čeprav totalno privatiziran/paraliziran, spremljati, konzumirati, podoživljati naravnost svet sam.
2 Vladimir Zvorkin, izumitelj »ikonoskopa«, prve oznake za elektronsko televizijo, je svoj izum predstavil kot sredstvo za povečanje dometa človekovega pogleda, na pa kot sredstvo množične komunikacije.
3 Po Benthamu se transparentna (vidna) družba povsem izenačuje z demokratično oz. na pravicah (pravičnosti) temelječo družbo.
4 Bilwet 1999, str. 74.
5 »Zadnje vozilo« je Viriliov pojem (2001), s katerim je označil zadnjo izmed revolucij transportnih sredstev – namreč transporta na mestu. To je redukcija bivalnega prostora teleakterja na stol, na katerem smo predmet slikovnega (optičnega) gibanja, s katerim potujemo in se hkrati nikamor ne premaknemo. Gre za paradoksalno eksistenco posameznika, ki je v svojem bivalnem/delovnem, vsekakor pa zasebnem prostoru obdan z avdiovizualnimi napravami, ki mu na njegovo negibno mesto prinašajo »svet« v obliki informacij.
6 Virilio 2006, str. 90.
7 V: Pelko 2003.
8 Bratton 2006, str. 15.
9 Virilio (1996) kot primer navaja nacistično organizacijo NSKK-National Socialistische Kraftfahr Korps, ki je v kratkem zbrala pol milijona imetnikov zasebnih vozil in jih urila v vožnji po brezpotjih in streljanja iz lahkega orožja med vožnjo.
10 Bilwet 1999, str. 30.
11 V: Hardt 2004, str. 51.
12 Prav tam.
13 Be the first to know je eden naslovnih sloganov CNN pred glavnim informativnim terminom.
14 Bilwet 1999, str. 73.
15 Virilio 2002, str. 22.
16 Bilwet 1999, str. 30.
17 V: Hardt 2004, str. 51.
18 Prav tam.
19 Bilwet 1999, str. 32.
20 Be the first to know je eden naslovnih sloganov CNN pred glavnim informativnim terminom.
21 Bilwet 1999, str. 73.
22 Virilio 2002, str. 22.
23 Jameson v: McQuire 1998, str. 129.
24 McQuire, 1998, str. 129.
25 Virilio 2002, str. 43.

nazaj