Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Slovenskih medijskih 20 let: Quid pro quo
Dvajset let medijske ne-politike je vseskozi proizvajalo učinke. Danes, v času sprejemanja nove medijske zakonodaje in v pogojih globoke svetovne krize medijskega sektorja in novinarstva, je vprašanje zagotavljanja demokratične javne komunikacije eno temeljnih političnih vprašanj – Nova zakonodaja brez širše razprave o viziji medijskega sektorja in brez oblikovane medijske politike bo spremenila bore malo

Pred sprejemanjem nove medijske zakonodaje (Zakona o RTVS in Zakona o medijih) je pravi čas, da skozi pregled dogajanja na medijskem področju v zadnjih dvajsetih letih opozorimo na dejstvo, da je bilo kljub številnim zakonskim spremembam to področje in še zmeraj je brez ključnega elementa – jasne medijske politike.

Medijska politika pa ni enoznačen pojem. Treba je namreč upoštevati razliko med tremi pojmi, ki se pogostokrat uporabljajo kot sopomenke – medijska politika, medijska regulacija in medijsko upravljanje.[1] Medijska politika je oblikovanje ciljev in norm, ki določajo strukturo in delovanje medijskih sistemov. Medijska regulacija je sistem pravno zavezujočih mehanizmov, ki jih mediji morajo upoštevati pri svojem delovanju. Medijsko upravljanje pa je skupek formalnih in neformalnih mehanizmov na nacionalni ali pa nadnacionalni ravni, ki oblikujejo medijski sistem v skladu s sprejetimi navodili in smernicami[2] medijske politike.

Oblikovanje politike je Karl W. Deutsch (sicer na primeru zunanje politike) primerjal z igro fliperja. »Vsaka interesna skupina, vsaka agencija, vsak pomemben uradnik, pravnik ali nacionalni mnenjski voditelj je v poziciji zatiča, medtem ko je nastajajoča odločitev podobna končni točki poti jeklene žogice, ki se na poti navzdol odbija od zatiča do zatiča.«[3]

Težava slovenske medijske regulacije je bila vse od leta 1991 v tem, da smo igrali igro fliperja brez vsaj minimalno oblikovane oziroma zastavljene medijske politike. Namesto tega je Slovenija različne oblike medijskega upravljanja spreminjala v ohlapno medijsko regulacijo. Medijska politika je sistematičen poskus izoblikovanja določenega tipa medijske strukture in obnašanja oziroma onemogočanja alternativnih oblik struktur in obnašanja. V tem pomenu je medijska politika politično delovanje. Paradoksalno gledano, kljub prekomerni politizaciji medijske sfere in političnem vmešavanju v delovanje medijev, slovenska politika ni bila sposobna (ali pa ni želela) oblikovati in sprejeti temeljni politični dokument, ki bi dolgoročno izoblikoval natančno določeni tip medijske strukture in obnašanja.

Pomanjkanje politike je razvidno na vrsti temeljnih področij medijskega delovanja: neuspešnem razdržavljenju RTVS, neuspešnem preprečevanju medijske koncentracije, neuspešnem zagotavljanju medijske in novinarske avtonomije, neuspešnem zagotavljanju pluralnega medijskega prostora, neuspešnem zagotavljanju javnega interesa in na koncu tudi v neuspešni zakonodaji. Pogosto spreminjanje zakonodaje (Zakon o RTVS se je spremenil leta 1994, 2001 in 2005 brez upoštevanja manjših sprememb posameznih členov zaradi odločitev ustavnega sodišča, Zakon o medijih pa 1994, 2001 in 2006) je navidezno ustvarjalo občutek, da slovenske vladajoče politične elite imajo medijsko politiko, dejansko pa so zakonske spremembe samo sledile in legitimirale stihijo razvoja medijske sfere. V času mandata ministrice za kulturo Andreje Rihter (2000–2004) se je prvič spremljanje področja medijev združilo v Direktoratu za medije, bil je sprejet Nacionalni program za kulturo (NPK) za obdobje 2004– 2007[5] , v katerem lahko znotraj širšega področja avdiovizualne kulture in medijev najdemo ukrepe za spodbujanje in ohranjanje medijskega pluralizma.[5] Nacionalni program za kulturo sprejet leta 2008[6] medijev skorajda ne omenja. Kljub temu da je ministrstvo za kulturo neposredno odgovorno za spremljanje in razvoj medijskega sektorja, politike, ki bi usmerjala to področje, skoraj ni.

Ta medijska ne-politika (kot skrajna oblika škodljive regulacije) pa je vseskozi proizvajala učinke. Leta 2010, v času sprejemanja nove zakonodaje in pogojih globoke svetovne krize medijskega sektorja in novinarstva, je vprašanje zagotavljanja demokratične javne komunikacije eno temeljnih političnih vprašanj.[7]

V nadaljevanju bomo pokazali, kakšne so posledice takšne medijske ne-politike in kakšno vlogo so pri tem imeli država, mediji (medijski lastniki), novinarji in javnost.

Privatizacija

Zgodba o privatizaciji medijev v Sloveniji je večplastna. Pred sprejetjem zakona o privatizaciji (leta 1992) so javne razprave pokazale, da bi se pri upoštevanju dejanskih državnih vložkov v medijih njihova privatizacija končala kot podržavljenje. Zato je bila odločitev skupine, ki je pripravljala zakon, približno takšna: če medije izenačimo z drugimi podjetji in če ostanejo v rokah zaposlenih, imajo več možnosti, da se izognejo neposrednim političnim pritiskom strank in države.[8] Obstajala je še ena bojazen, ki naj bi jo zakonodaja preprečila, in to je združevanje tiskanih in radiodifuznih medijev. S prepovedjo verižnega lastninjenja in z omejitvami pri deležu tujega kapitala se je poskušalo preprečiti, da bi prvo televizijsko postajo kupil takrat največji časopisni založnik. Nakup so dejansko preprečili, v zameno pa smo na televizijskem področju dobili enega samega, ameriškega investitorja, ki mu je v petnajstih letih uspelo vzpostaviti lastniški nadzor nad tremi televizijskimi programi (POP TV, Kanal A in TV Pika).

Po zakonu o privatizaciji se je delež družbenega kapitala (delnice) prenesel na tri sklade. Vsako podjetje, ki se je lastninilo, je moralo po zakonu dvajset odstotkov delnic nameniti Skladu RS za razvoj, ta pa jih je nato na dražbah ali v svežnjih ponudil investicijskim skladom. Po deset odstotkov vsakega podjetja sta dobila Kapitalski (danes KAD) in Odškodninski sklad (danes SOD). Preostali delež lastništva (60 odstotkov) so tako dobili zaposleni in nekdanji zaposleni. Leta 1994 ko se je dejansko začela privatizacija medijev, so zaposleni v njih imeli večinski lastninski delež. Bili so lastniki, ki so lahko odločali o prihodnjem razvoju medijskega sektorja. Žal pa so bile njihove odločitve večinoma zaslužkarske narave. Večina zaposlenih je svoje lastniške deleže drago prodala. Skrb za javni interes in poseben pomen medijev za demokracijo je odtehtala cena posamezne delnice. Za današnjega bralca/ko je zanimivo ugotoviti kdo so bili takratni lastniki na primer treh velikih splošnoinformativnih dnevnih časopisov Dela, Dnevnika in Večera? Kako sta Delo in Večer postala lastnina proizvajalca pijač, Dnevnik pa lastnina nekoč velikega založnika, danes pa velikega lastnika zdravilišč? Veliki del takratnih »majhnih« lastnikov časopisnih podjetij je še zmeraj zaposlen v nekoč »svojih« medijih – nekateri kot novinarji, nekateri kot uredniki ali pa člani uprav in nadzornih svetov.

Koncentracija

Kljub temu da je veliko število avtorjev in avtoric v tej reviji[9] , njenih knjižnih izdajah[10] ali pa v drugih medijih[11] že dalj časa opozarjalo, da je na medijskem trgu koncentracija lastništva škodljiva za državljane/ke in demokracijo so prevladujoči pogledi na to vprašanje (kakor lastnikov tako tudi političnih elit) najprej problem minimizirali (medijske koncentracije ni, če pa že je, gre za »normalno« delovanje trga), potem pa ga zlorabili v dnevnopolitične interese. Na eni strani so medijski lastniki odkrito ali prikrito lobirali za sprejemanje takšne zakonodaje, ki bistveno ne bo posegala v lastniške strukture ali pa bo oblikovana tako, da je institucije, zadolžene za nadzor in sprejemanje ustrezne politike, ne bodo sposobne izvajati. Zakon o javnih glasilih (iz leta 1994) je lastniški delež posameznega izdajatelja v določenem mediju omejil na 33 odstotkov. A hkrati so avtorji tega zakona storili vrsto napak, katerih posledice prav tako čutimo še danes. Pravzaprav je ravno Zakon o javnih glasilih (ZJG) najslabši medijski zakon v samostojni Sloveniji, ki je kriv za neštete zlorabe, vprašanje je samo, ali je pri njegovem pisanju šlo za nepremišljenost ali namerno površnosti ali škodljivost.

Najslabši medijski zakon

ZJG je pustil komercialni radio in televizijo praktično popolnoma deregulirana. Določil v zvezi z njimi je bila le peščica, in še te so bile brez ustreznih kazenskih določil. Zato je vse od 1994 do 2001 komercialna radiotelevizija delovala neurejeno, ob vsakodnevnem kršenju zakona, brez kakršnihkoli kazni.

Razlog za takšno deregulacijo naj bi bil, po izjavi enega od avtorjev takratnega zakona Mileta Šetinca, pomanjkanje »realne ocene, kaj se v medijskem prostoru pravzaprav sploh lahko zgodi. /…/ Spraševal sem na RTV, koliko samostojnih televizij lahko preživi majhen slovenski trg; njihova ocena je bila eno do dve; eno že; dve pa malo verjetno. Zato je naša takratna ocena bila, da je verjetnost velikega zanimanja tujega kapitala za televizijo kot najdražjo medijsko investicijo majhna.«[12] Samo leto po sprejetju tega zakona sta začela oddajati tako TV3 kot POP TV in snovalce zakona in njihova razmišljanja ter snovanje zakona postavila v zelo čudno luč: je bila nereguliranost resnično posledica napačnih ocen ali pa je šlo za posledico močnih zasebnih interesov, da se zasebna radiodifuzija pusti povsem neomejena?

Hkrati ZJG ni predvideval plačilo koncesij za frekvence za komercialne radiotelevizije. Posledica: zasebni lastniki radijskih in televizijskih postaj so brezplačno prišli do dragocenega javnega dobra, tega pa so nato pogosto preprodajali naprej in služili na račun davkoplačevalcev. Na Madžarskem so tako leta 1997 nacionalne frekvence oddali za 10 let dvema koncesionarjema, vsak pa je moral plačati 50 milijonov dolarjev. Ob upoštevanju, da je bil madžarski oglaševalski trg takrat vreden 188 milijonov dolarjev in da je slovenski takrat znašal 35 milijonov dolarjev[13] , bi torej Slovenija oz. proračun z oddajo koncesije za nacionalna programa, kot sta bila POP TV in TV3, moral od vsakega prejeti po 10 milijonov dolarjev. Namesto tega smo frekvence podelili brezplačno, in ko je Marjan Meglič leta 1997, torej le dve leti po nastanku programa POP TV, prodal svoj delež v družbi Pro Plus (v katero je realno vložil zgolj svoje frekvence MMTV – torej javno dobro v javni lasti), je za to prejel pet milijonov dolarjev.[14] Z brezplačno podeljenimi frekvencami so se tako (zelo) okoristili zgolj nekateri posamezniki, medtem ko ne država, ne javnost, ne proračun od tega niso imeli povsem nobene koristi. Spet se zastavlja vprašanje, ali je šlo zgolj za napako ali za preplet interesov in okoriščanje določenih lobijev?

Na eni strani se je tako namnožilo število radijskih in televizijskih postaj, ki so zaradi pomanjkanja kriterijev in jasne vizije in medijske politike vse po vrsti ustvarjale podobne vsebine in ponujale podobno shemo. Prva posledica tega je bila pavperizacija radijskega in televizijskega sektorja, predvsem v manjših in gospodarsko šibkejših okoljih.

Druga posledica te namnožitve in pavperizacije je bila skorajšnja prodaja frekvenc ali združevanje v različne mreže. To pa je pripeljalo do visoke koncentracije na radiodifuznem področju.

Prva vrata tej koncentraciji so ostala odprta že s samim zakonom, ki sploh ni določal povezanih oseb. Čeprav je določanje povezanih oseb eden temeljnih mehanizmov vseh državnih organov za preprečevanje koncentracije in varstvo konkurence na kateremkoli področju in v katerikoli državi, se avtorjem ZJG – spet – ni zdelo pomembno, da bi se ukvarjali s tem in določili povezane osebe. Mile Šetinc, eden od avtorjev ZJG, je pozneje pojasnjeval: »Naša logika, karikirano rečeno, je bila, da so lastniki lahko tudi trije sorodniki, tudi trije poslovni partnerji, tudi trije politični zavezniki, ampak v vsakem primeru morajo biti najmanj trije. Kar je še zmeraj bolje, kot če je en sam lastnik, saj ko bo prišlo do spora med lastniki in novinarji, bodo ti zadnji lahko igrali na njihove interne razlike, skratka, bodo v vsakem primeru imeli določen manevrski prostor.«[15] V resnici se je s takšno nedoločitvijo povezanih oseb manevrski prostor zmanjšal, koncentracija lastništva in nadzor nad mediji pa povečal. Šele Zakon o medijih iz leta 2001 je določil povezane osebe, a takrat je bilo v marsikaterem primeru že prepozno. Lastniške strukture so bile vzpostavljene, lastništva prepletena in pogosto je preostala le legalizacija obstoječega stanja.

Podobno se je zgodilo z radijskimi ali televizijskimi mrežami. ZJG jih sploh ni predvideval, zato so lahko obstajale v določeni pravni praznini (em>POP TV, Gajba TV itd.), na koncu pa je tudi pri njih prišlo le do legalizacije vzpostavljenega stanja. Pri tem se je nekdanja koncentracija, ko je družba Pro Plus imela v lasti najprej POP TV in Gajbo TV, nato pa POP TV in Kanal A, še povečala, ko je prišlo do prevzema TV Pika. Družba Pro Plus ima tako danes v lasti tri televizijske programe, zaradi česar izzveni današnje stanje kot norčevanje, če upoštevamo izjavo njihovega dolgoletnega direktorja Marijana Jurenca. Ta je leta 1997 izjavil (sicer za poskuse javne televizije, da bi dobila dodaten, tretji kanal), da bi »imela televizija tri kanale – za kar so pred časom obstajale določene težnje – pa je povsem podobno Tuđmanovem sistemu. Da bi kdo imel tri programe, se mi namreč ne zdi preveč demokratično.«[16]

In na koncu teh nesmislov in napak, ki so bili sprejeti v ZJG in ki so usodno zaznamovali slovensko medijsko krajino ne samo v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, temveč ki se po neki inerciji ali zaradi pomanjkanja kritičnega razmisleka vlečejo še vse do danes, je tudi odnos medijev do lastne transparentnosti. Kot primer netransparentnega obnašanja samih medijev, njihovih lastnikov in tudi novinarjev navedimo primer objavljanja revidiranih podatkov o nakladah. Še danes, torej dvajset let po prvem tranzicijskem koraku, mnogi slovenski tiskani mediji nočejo objaviti – in tudi ne objavijo – podatkov o svojih nakladah. Slovenska oglaševalska zbornica v okviru svojega projekta revidiranih naklad[17] objavlja le naklade določenih medijskih hiš, in še tu le za določene naslove oziroma izdaje. Vrsta medijskih hiš namreč k projektu ni pristopila in svoje naklade še vedno skriva. Tudi tu Slovenija še vedno zaostaja za Evropo in ZDA, kjer je objavljanje vseh podatkov (prodana naklada, distribuirana naklada, remitenda, razdeljeni brezplačni primerki na letališčih in hotelih, naročniki ipd.) za vse tiskane medije nekaj povsem samoumevnega že desetletja. V Ameriki so transparentnost tovrstnih podatkov vzpostavili že leta 1912 s t. i. Newspaper Publicity Act; zakon je bil naperjen predvsem »proti tistim, ki izvajajo prevare, da bi polepšali svojo javno podobo in ki ne razkrivajo, kdo je dejanski lastnik ali kdo dejansko nadzira publikacijo, pa tudi prakso podajanja napihnjenih podatkov o nakladi, s katerimi naj bi bolj pritegnili oglaševalce. Zakon je tudi napadel prakso prikrivanja oglaševanja pod masko novic.«[18] Dve leti pozneje je nastala Audit Bureau of Circulation (ABC), ki še danes preverja vse podatke, mediji pa morajo na svojih straneh vsakih nekaj mesecev objaviti njegove revidirane podatke za lastne izdaje. Enako velja v Veliki Britaniji. Pri nas pa ta princip preglednosti naklad ni vzpostavljen še vse do danes. Logika, zakaj ne, se razkriva v pripombah udeležencev okrogle mize, ki jo je pripravila Delova Sobotna priloga leta 1999, v času pripravljanja Zakona o medijih. Miran Lesjak z Dnevnika je takrat izjavil: »Mile Šetinc je opozoril na vprašanje, ali je kdo pomislil, da ta odločba (predlog v osnutku zakona, da morajo tiskani mediji objaviti podatke o svoji nakladi, op. p.) lahko uniči majhne časopise.« In pozneje: »Po eni strani naj bi ščitili nacionalno kulturno identiteto, kateri del so tudi lokalni mediji, po drugi pa udarimo točno po tem.« Državna sekretarka na ministrstvu za kulturo Majda Širca mu je nasprotovala: »Ni res. Z zakonom po lokalnih medijih niti malo ne udarimo, ampak jih kvečjemu ščitimo. /…/ Jaz še vedno mislim, da s tem, ko niso bile objavljene naklade, pravzaprav ni bil zaščiten neki drugi segment, to so potrošniki, in upam, da nas bo podprl tudi urad za konkurenco.«[19]

Nepreglednost, ki jo je začel ZJG, se je vzpostavila tudi pri lastniški strukturi v medijih, ki jo nihče ni mogel in hotel nadzirati. Tudi pri tem vprašanju se je pokazalo, kako so mediji, njihovi lastniki, a pogosto tudi uredniki in vidnejši novinarji, uporabljali dvojna merila ocenjevanja transparentnosti, ko gre za delovanje 'njihovih' medijev v primerjavi s preostalo družbo. Zato smo v medijih prebirali in poslušali o neštetih napakah v zdravstvu, gospodarstvu, šolstvu, državnih institucijah, o prikrivanju pogodb, lastniških povezavah, čudnem zaposlovanju, možni korupciji in tako naprej – le o medijih samih je bilo slišati ali videti zelo malo.

Zakon o medijih (2001) je določbe o medijski koncentraciji poostril in vpeljal številne varovalke, ki naj bi preprečile kopičenje lastnine v rokah majhnega števila lastnikov. Rezultat? Dva od treh splošno informativnih plačljivih dnevnih časopisov sta v rokah istega lastnika, dva od treh komercialnih televizijskih programov s nacionalno pokritostjo so v rokah istega lastnika, večina komercialnih radijskih programov je v rokah dveh mrež, nekoč zasebna novinarska agencija pa je v 100-odstotni lasti vlade RS.

Zagotavljanje pluralizma in podeljevanje državnih pomoči

Omejevanje koncentracije je povezano tudi s ukrepi države za zagotavljanje pluralizma medijskega prostora in raznovrstnosti medijske ponudbe. Vsa doslej sprejeta medijska zakonodaja je vsebovala tudi različne mehanizme državnih pomoči. Kljub izdatnemu več kot desetletje trajajočemu državnemu sofinanciranju medijev ni nobene raziskave, ki bi pokazala da je ta pomoč prispevala k večji pluralnosti in raznovrstnosti medijev ali pa državljanom zagotovila raznolikost vsebin, ki jih trg ni zagotavljal.[20]

Državna pomoč medijem ima v Sloveniji slab prizvok že vse od prvega tovrstnega primera in mnoga nasprotovanja državni pomoči so izhajala prav iz slabega zgleda, ki ga je ta prvi primer vzpostavil. Prvo pomoč v demokratični Sloveniji je namreč vzpostavil takratni predsednik vlade Lojze Peterle, ki je marca 1991 v državni proračun uvrstil novo postavko: 28 milijonov dinarjev za demokratizacijo medijev. Osem milijonov je takrat prejela Demokracija, 20 milijonov dinarjev ali skoraj dva milijona mark pa je dobil Slovenec, povsem novi časnik, ki je bil takratni vladi pisan na kožo. Navsezadnje je vrnitev njegovega prvega urednika v okviru programa za vračanje naših emigrantov financiral sklad za repatriacijo Slovencev, ki ga je ustanovil izvršni odbor Peterletovih Slovenskih krščanskih demokratov.[21]

Tudi časnik je bil natanko tak, torej pisan na kožo stranki, ki je botrovala nastanku Slovenca, bil pa je hkrati tako neprofesionalno narejen, da je začetna naklada 80.000 izvodov kmalu padla na 5000. Po petletnih mukah je Slovenec propadel s sedmimi milijoni mark izgube ob še dveh milijonih nepovratne državne pomoči. Princip državnega subvencioniranja medijev z namenom njihove pluralizacije in dviga kakovosti bi si težko želel slabšo popotnico.

Pri ocenjevanju državne pomoči ne gre spregledati tudi že prej omenjeno dejstvo, da je celoten radiofrekvenčni spekter, ki je javno dobro in last vseh državljanov in državljank, podarjen lastnikom radijskih in televizijskih postaj. Od leta 1995, ko so se frekvence začele deliti, se je to javno dobro preprodajalo, pogoji njegove uporabe spreminjali, programi spreminjali iz nekomercialnih v komercialne, iz krščansko usmerjenih v oglaševalsko vodene.

Leta 2009 je tako država prek ministrstva za kulturo razdelila 3,4 milijonov evrov sredstev državnih pomoči. Glede na obseg sredstev in majhno število enih in istih prejemnikov gre za eno najbolj subvencioniranih dejavnosti. Za državljane bi bilo pomembno vedeti, koliko novih delovnih mest je bilo ustvarjenih s temi sredstvi, kako so ti delavci/ke plačani, ali gre za stalno zaposlitev ali pa različne oblike slabo plačanega in nestabilnega pogodbenega dela, koliko denarja je bilo vloženo za projekte preiskovalnega novinarstva; in na koncu, kakšen je bil dejanski učinek uporabe teh sredstev? Ali imamo več pluralizma in raznovrstnosti? Ali imajo državljani/ke več medijske izbire? Pri tem pa ne smemo spregledati dejstvo, da so med največjimi dolgoletnimi prejemniki te pomoči medijski lastniki, ki že leta in leta uspešno lobirajo v državnem zboru za svoje lastne interese. Gre za lokalne in regionalne medije, katerih župani sedijo v državnem zboru in brezpogojno sledijo interesom svojih lokalnih medijskih baronov in barones. Pogosto pa so ti župani/poslanci še lastniško povezani s temi mediji, saj imajo občine v njih lastniške deleže. Tako nastopajo v treh vlogah hkrati: kot poslanci nastopajo v vlogi zakonodajalca, kot župani v vlogi lokalnega oblastnika in hkrati še samega lastnika medija-prejemnika državnih sredstev. Nadzor je popoln, koncentracija moči pa neomejena.

Razdržavljenje RTV Slovenija

RTV Slovenija je že desetletja poligon za uveljavljanje neposrednih političnih interes vsakokratnih vladajočih elit. Tudi zadnja javna predstavitev predloga novega zakona o RTV je pokazala, da skoraj ni politike ali pa interesne skupine, ki je sposobna misliti javni servis onkraj svojih lastnih interesov. Od zaposlenih, ki vztrajajo pri tem, da so javni uslužbenci večinoma zaradi varnosti sedanje zaposlitve, do različnih predstavnikov civilne družbe, ki v zagotovljenem pritoku javnega denarja vidijo najbolj enostavno možnost za pridobitev vpliva na njegovo delitev. Namesto da bi z zakonom definirali javni interes (kaj je javni servis dolžan početi) in zagotovili ustrezno organizacijsko in finančno obliko delovanja, se razprava vrti predvsem okrog tega, kdo bo zasedal določene pozicije v strukturi upravljanja RTV. Po 18 letih ponavljajočih se razprav o pomenu in vlogi javnega servisa se ob vsakokratni spremembi zakona na dnevni red javne razprave uvrščajo ena in ista vprašanja. Namesto političnega in državljanskega poguma za zagovor ustreznih zakonskih rešitev, ki bi dokončno zagotovile dostop javnosti do svojega medija in zaostrile njegovo javno odgovornost, se spet soočamo z močjo partikularnih interesov katerih edini skupni imenovalec je status quo (spreminjajmo, ne da bi karkoli resnično spremenili!).

Uredniška in novinarska avtonomija

Že prej smo omenili, da so v procesu privatizacije novinarji in zaposleni postali večinski lastniki v številnih medijih, ki delujejo še danes. Novinarji in zaposleni so sredi 90. let prejšnjega stoletja dejansko imeli možnost prevzeti nadzor nad medijem, v katerem so delali. Namesto podjetij, kateri je primarni motiv delovanja ustvarjanje dobička, bi lahko zaposleni poskušali razvijati nove oblike medijskih organizacij, usmerjenih v služenje javnem dobru. Žal, to se ni zgodilo. Kljub temu da so novinarji zagovarjali tezo, da so medijska podjetja nekaj več kot »tovarne za tiskanje denarja«, da imajo mediji pomembno vlogo pri ohranjanju in razvijanju demokracije, so v zadnjem desetletju mediji postali prav to – visoko dobičkonosna podjetja, ki so veliko prinašala lastnikom in vse manj zaposlenim in javnosti. Ne gre pozabiti tudi, da so bili slovenski novinarji med prvimi v vzhodni in srednji Evropi, ki so sprejeli profesionalna pravila obnašanja in aktivno posegali tudi v spreminjanje zakonodaje.

Tudi na tem področju je bilo storjenih nekaj napak; med njimi so takšne, ki povzročajo težave še danes in ki še danes zmanjšujejo profesionalnost in neodvisnost novinarjev. Ena takšnih napak, ki je zaznamovala vsakodnevno delo novinarjev in urednikov, je avtorizacija intervjujev. V angloameriškem novinarstvu je avtorizacija intervjujev popolnoma neznan pojem, in če ga želite pojasniti britanskemu ali ameriškemu kolegu ali kolegici, potrebujete kar nekaj časa, preden razumejo, za kaj gre. In potem ko razumejo, so najbolj šokirani nad tem, da ne gre za zahtevo politike ali gospodarstva, recimo zakonodajalcev in zakona, temveč da gre pravzaprav za zahtevo samih novinarjev in njihovega kodeksa.

Društvo novinarjev Slovenije je namreč v svojem kodeksu, torej obliki samoregulacije, novembra 1991 v Smernici 2.4. zapisalo[22] : »Intervju je novinarsko neoporečen, ko je prizadeti odobril končno verzijo.« Takšna smernica je podeljevala intervjuvancu – ki je pri novinarskem delu najpogosteje pripadnik politične, gospodarske ali kulturne elite in s tem tudi nosilec tovrstne moči – skoraj absolutni nadzor nad objavljenim intervjujem. Novinar se je na drugi strani znašel v podrejenem položaju, ki ga je zaradi takšnih določil v kodeksu marsikdo pri nas znal dobro zlorabljati.

Filozofijo odvisnosti od politikov, gospodarstvenikov in drugih nosilcev moči ali vpliva je kodeks razširjal naslednjih enajst let, kolikor je veljal; da se je ta filozofija dobro prijela – tudi pri drugih generacijah –, pa dokazuje še današnja pogosta praksa, ko se zahteva avtorizacijo, pogosto ne samo intervjujev, temveč tudi izjav.

Uredniške in novinarske avtonomije je danes vse manj. V njo ne posegajo samo politiki in njihovi piarovci, temveč tudi lastniki sami, veliki oglaševalci, PR-podjetja (ki so lastniško povezana s mediji), zlorabe pravice do odgovora in popravka, pritiski s tožbami, nemogoči pogoji dela. Razen majhnega števila dobro plačanih novinarjev – večinoma iz istih krogov in generacij, kot so bile tiste, ki so sodelovale pri privatizaciji samih medijev, v katerih so zaposleni pridobili večinski delež in ga nato prodali – je danes velika večina ustvarjalcev slabo plačanih mezdnih delavcev brez plač, brez bonitet in brez varnega socialnega položaja. V takšnih razmerah se še bolj razmahnejo pritiski, zahteve lastnikov, zahteve oglaševalcev, podkupovanja ter hkratna intelektualna in avtorska podrejenost zahtevam po hiperprodukciji neproblematičnih prispevkov. Tudi zaradi premajhne solidarnosti starejših novinarjev je novinarski poklic danes vedno bolj podoben kastnemu sistemu, v katerem mlajši novinarji sodijo med »nedotakljive«: delajo za avtorske honorarje, ki se jih ob prvi krizi povsem odreže, brez povračila različnih stroškov in brez možnosti napredovanja, po možnosti na napotnico mlajšega brata ali prijatelja – kar pogosto ve vrsta njegovih ali njenih starejših kolegov, pa vendar proti tovrstnemu tlačenju in hkratnemu kršenju pravic in zakonodaje ne storijo ničesar ali bore malo.

Globalna kriza poslovanja in identitete

Vse navedene napake in težave slovenskega medijskega prostora in medijske regulacije ter samoregulacije bi bile dovolj problematične že same po sebi, v stanju zdrave ekonomije in razmer v sami medijski industriji. Tako pa se te težave vrstijo v času ne samo hude splošne svetovne gospodarske krize, ki verižno (posebej seveda prek oglaševanja in kupne moči) vpliva na samo medijsko industrijo, temveč tudi specifične – spet svetovne – medijske in posebej novinarske krize, verjetno najhujše v zadnjih desetletjih. Pomanjkanje medijske politike in tehtnega razmisleka, kako naprej, je v takšnih razmerah toliko hujše in je lahko celo usodno. Lahkotnost, s katero je medijska skupnost pred krizo prezrla vsako priložnost za premislek o uvajanju izdelanih in premišljenih mehanizmov regulacije in samoregulacije, se v času krize nadaljuje. Namesto vizionarskih razprav o prenovi medijskega sektorja se industrija in novinarski ceh izgubljata v množici incidentov in površnega kramljanja o posameznih kazalcih ekonomske in moralne krize celotnega sektorja. Govorci, pripuščeni v javno razpravo o tej temi, pa ne premorejo več kot partikularne in kratkovidne premisleke uprizorjene v formatu »za in proti«.[23]

Po skoraj dveh desetletjih večinoma spodletelih poskusov urejanja domačega medijskega sektorja, ko so dobički medijskih podjetij dosegali dvomestno število, se le-ta praktično podira.[24] Za to krizo ni kriv internet in blogi, kot trdijo številni novinarji in mediji sami, ampak je kriza posledica razpada modela financiranja, na katerem je temeljila medijska industrija zadnjih sto let, in izgube zaupanja javnosti v novinarsko delo. Novega modela financiranja ni. Mediji na internetu ne prinašajo takšnih dobičkov, kot so jih bili doslej vajeni medijski lastniki. Poskusi, da bi se bralcem na internetu zaračunavalo obiske, so propadli. Paul Gillin na svojem spletnem portalu Newspaper Death Watch[25] popisuje ugašanje in izumrtje nekoč uglednih ameriških časopisov. V ZDA je od leta 2007 enajst od 50 največjih mestnih časopisov (nekateri s več kot stoletno tradicijo) prenehalo izhajati, osem pa uporablja »hibridni model« izhajanja (dostopni na spletu in v tiskani obliki ali pa samo v spletni obliki). V Veliki Britaniji je po podatkih regulatorja Ofcom samo v letu 2008 propadlo 60 časopisov, od tega 50 brezplačnikov in 10 plačljivih, medtem ko bi lahko ob nadaljevanju krize do leta 2014 propadla polovica lokalnega in regionalnega tiska.[26]

Pod največjim udarom so se znašli brezplačniki, ki so še pred nekaj leti veljali za prihodnost tiska in katerih poslovni model temelji izključno na oglasih, brez prihodkov naročnikov ali kupcev. Tak poslovni model se je v času gospodarske krize v večini sveta izkazal za katastrofalnega oziroma nerealnega. V začetku letošnjega leta je v celotnem svetu izhajalo 210 dnevnih brezplačnikov. Toda medtem ko v letih od 1995 do 1999 ni propadel noben brezplačnik, je od leta 1999 do danes propadlo že 154 dnevnih brezplačnikov. To pomeni, da je skoraj 45 odstotkov vseh brezplačnih časnikov medtem propadlo. V Evropi so podatki še slabši, saj je propadlo več kot polovica vseh nastalih brezplačnikov (95 od 185).

V primeru brezplačnikov so takšni rezultati predvsem posledica sedanje gospodarske in finančne krize ter nerealnih oglaševalskih pričakovanj. Toda hkrati so za takšno stanje v mnogočem krivi tudi mediji sami. Čeprav se je v zadnjih dveh desetletjih število prebivalcev v ZDA povečalo za skoraj četrtino, je naklada časopisov padla za petino. Obstoječi model, na katerem temelji produkcija in distribucija novic, potrebuje korenite spremembe, sta marca 2009 v reviji The Nation zapisala Robert McChesney in John Nichols.[27] V enem letu od izida njihovega članka se je marsikaj zgodilo (večino tega sta popisala v svoji novi knjigi The Life and Death of American Journalism). Medijska industrija tone vse globlje – število odpuščenih novinarjev in zaposlenih v medijih skokovito narašča, medijski prostor pa vse bolj polnijo cenene in neuporabne vsebine. V ameriški časopisni industriji je po podatkih Pew Recearch Centra zaposlenih okoli 47.000 novinarjev. Grafična oblikovalka Erica Smith od leta 2008 na svojem blogu Paper Cuts[28] vodi evidenco o številnih novinarjih in zaposlenih v medijih, ki so izgubili službo. Na blogu najdemo tudi zemljevid, na katerem spremljamo območja, na katerih se koncentrira število izgubljenih delovnih mest – delovnih mest, ki jih nikoli več ne bo. Samo v prvih mesecih leta 2010 je službo izgubilo 1726 zaposlenih (leta 2008 je službo izgubilo 15.790, leta 2009 skoraj 17.000) v medijih, tem pa je treba dodati še številne medije, ki so odpustili veliko število zaposlenih, podatkov o tem pa niso objavili. Med odpuščenimi novinarji je največ tistih, ki so mlajši od 35 let.[29] Kriza v medijski industriji je za sabo pustila pravo opustošenje – številna manjša ali srednjevelika mesta so ostala brez svojih časopisov, lokalno prebivalstvo pa je ostalo brez pomembnega vira informacij. Kljub množičnem odpuščanju novinarjev novičarska industrija ne izgublja ustvarjalce in posrednike novic. Namesto novinarjev to počnejo zaposleni v službah za odnose s javnostjo in vseh ostalih službah, zadolženih za upravljanje z javnim mnenjem (tako v gospodarskem kakor tudi v državnem sektorju). Seveda to ne pomeni, da vsi tisti, ki delajo v službah za odnose s javnostjo, vplivajo na novičarsko delo, kaže pa na bistveno spremenjeno moč pri produkciji informacij.[30]

Kriza medijske industrije zahteva resen premislek, kakšna je sploh vloga medijev in novinarjev v družbi. V ZDA je Federal Trade Commission marca 2010 organizirala posvet o temi »Kako bo novinarstvo preživelo v času interneta?« Na posvet so povabili vodilne ljudi iz medijske industrije, medijske strokovnjake in zastopnike civilne družbe, da ponudijo svoje poglede na prihodnost novinarstva. Zvezna komisija namerava po koncu posvetov predlagati konkretne gospodarske ukrepe, katerimi bi rešili propadajočo industrijo.[31] Fundacija Knight, znana po tem, da podpira številne nepridobitne medijske projekte, je po opravljeni obsežni razpravi izdala knjigo s priporočili za varovanje informacijskih potreb (predvsem lokalnih) skupnosti v digitalnem času.[32] Časopis Columbia Journalism Review (izdaja ga fakulteta za novinarstvo Kolumbijske univerze v New Yorku) je Leonardu Downieju in Michaelu Schudsonu naročil raziskavo o rekonstrukciji ameriškega novinarstva. Njihov članek, objavljen oktobra 2009, je spodbudil široko razpravo v javnosti o prihodnosti novinarstva.[33] Hkrati pa je demokratski senator Benjamin Cardin vložil predlog zakona, poimenovan Zakon o oživljanju časopisov (Newspaper Revitalization Act), medtem ko je John Kerry v senatu vodil zaslišanja, kako ohraniti ameriške časnike.[34] Živahna javna razprava o prihodnosti novinarstva v ZDA prinaša različne predloge, kako demokratizirati medije in jih vrniti v osrčje demokratičnega javnega prostora.

V Sloveniji bomo to leto (še enkrat) v celoti spremenili medijsko zakonodajo. Nova zakonodaja bo spremenila bore malo, če ob tem ne poteka širša razprava, kaj želimo v medijih, z mediji in mediji sami sploh doseči, in če hkrati sploh ni oblikovana medijska politika. Znova namreč nastaja medijska regulacija, ne da bi bila pred tem medijska politika jasno določena. Takšno odločanje je lahko tehnično in birokratsko ustrezno, gotovo pa ne bo rešilo težav, ki se v tem prostoru vlečejo vsaj dve desetletji, in ne bo ponudilo razmisleka o možnih rešitvah težav in poteh, po katerih se bodo mediji gibali v prihodnosti. Ta pa bo tako tehnološko kot ekonomsko, predvsem pa profesionalno in politično gledano (v najširšem smislu politično – predvsem v smislu vloge v demokratskih procesih, pluralnosti in kakovostne obveščenosti državljanov) že sama po sebi težavna in nejasna. Brez jasno opredeljene vizije in medijske politike bo podobna tavanju v temi. Če namreč ne vemo, kaj želimo s spremembo zakonodaje doseči, bomo zelo težko poiskali ustrezne rešitve – kako.

Predlog ukrepov

Sistematičen pregled ukrepov, potrebnih za prenovo medijske politike, smo v sodelovanju z Društvom novinarjev Slovenije in Sindikatom novinarjev Slovenije pripravili in predstavili še v predvolilnem času leta 2008. Tukaj pa, v zaključku članku, ki se ozira po dvajsetih letih medijske politike v Sloveniji, pa Ministrstvu za kulturo predlagamo, da kot pristojno ministrstvo za medije po opravljeni javni razpravi oblikuje dolgoročno medijsko politiko in določi ustrezne ukrepe, s katerimi bo zagotovilo razvoj medijskega sektorja v javnem interesu. Predlog ukrepov naj med drugim vključuje:

  • Pripravo vsakoletne celovite analize medijskega sektorja, s katero bo mogoče izvajati učinkovito podporo zagotavljanju javnega interesa na področju medijev in medijskega pluralizma
  • Pripravo ustreznih mehanizmov za podporo kvalitetnega novinarskega dela, predvsem za podpro projektov preiskovalnega novinarstva.
  • Pripravo ustreznih mehanizmov za podporo zaposlovanja novinarjev.
  • Pripravo ustreznih mehanizmov za učinkovit nadzor izvajanja medijske politike.
  • Usklajevanje ukrepov na ravni ministrstva za finance, ministrstva za visoko šolstvo in tehnologijo ter ministrstva za kulturo.
  • Ustanavljanje Nacionalnega sveta za medije, ki bo skrbel za sprejemanje kratkoročnih in dolgoročnih programov za medije.
  • Podporo lokalnim neprofitnim in skupnostnim medijem, ki bodo skrbeli za medijske potrebe lokalnih skupnosti.
  • Podporo izobraževanju novinarjev in vseh zaposlenih v medijskem sektorju (ustrezna štipendijska politika).
  • Podporo programom medijske pismenosti in aktivnega vključevanja državljanov v oblikovanje medijske politike.
  • Izvajanje rednih posvetov na temo medijskega razvoja, v katere bodo vključeni domači in tuji strokovnjaki s področja medijev, predstavniki medijske industrije, novinarji, medijski aktivisti in civilnodružbene organizacije.
1 Des Freedman (2008). The Politics of Media Policy. Cambridge: Polity Press, str. 1, 14.
2 Evropske direktive so smernice, ki so nastale kot rezultat usklajevanja različnih medijskih politik in jih razumemo kot obliko medijskega upravljanja.
3 Karl W. Deutsch (1978), The Analysis of International Relations. Englewood Cliffs: Prentice Hall, str. 89–90.
4 Resolucija o nacionalnem programu za kulturo 2004–2007, Uradni list RS 28/04, str. 3101 http://www.dz-rs.si/index.php?id=101&sm=c&q=Nacionalni+program+za+kulturo+2004-2007&mandate=-1&unid=SA|C12565E2005E8311C1256E4A002CEF4C&showdoc=1 (dostop 5. 4. 2010)
5 »Vprašanje medijskega pluralizma je v prvi vrsti vprašanje, kako navkljub nezadržnemu procesu koncentracije lastništva v medijih zagotoviti čim bolj raznoliko ponudbo medijskih vsebin in čim večjo odprtost medijev za izražanje različnih mnenj in stališč, pri čemer je še posebej pomembna vloga javne radiotelevizije. Ustrezno podporo je treba zagotoviti tudi drugim programom posebnega pomena (lokalnim, regionalnim, študentskim ter nepridobitnim radijskim in televizijskim programom). Dokončno bo potrebno vzpostaviti celovit pregled nad slovensko medijsko krajino (razvid medijev, razvid novinarjev, seznam kabelskih operaterjev) in učinkovit inšpekcijski nadzor. Posebno težavo na tem področju predstavlja prešibka usklajenost ter premajhna kadrovska in tehnična usposobljenost štirih poglavitnih dejavnikov, ki si delijo pristojnosti s tega področja: Ministrstvo za kulturo, Ministrstvo za informacijsko družbo, Agencija za telekomunikacije, pošto in radiodifuzijo ter Svet za radiodifuzijo«. (NPK 2004–2007).
6 Resolucija o Nacionalnem programu za kulturo 2008–2011, Uradni list RS, št. 35/08, str. 3378. Glej http://www.dz-rs.si/index.php?id=101&sm=c&q=Nacionalni+program+za+kulturo+2008-2011&mandate=-1&unid=SA|C12565E2005E8311C125741F005DE3F0&showdoc=1 (dostop 5. 4. 2010).
7 Robert W. McChesney in John Nichols (2010). The Death and Life of American Journalism. The Media Revolution That Will Begin the World Again. Nation Books.
8 Sandra Bašić Hrvatin in Tanja Kerševan-Smokvina, »Lastniške mreže slovenskih časopisov in radijskih postaj«, Medijska preža (pomlad 1999), dostopno na: http://mediawatch.mirovni-institut.si/bilten/seznam/05/vzhod/(dostop 5. 4. 2010).
9 Sandra Bašić Hrvatin in Lenart J. Kučić, »Monopoly – družabna igra trgovanja s mediji«, Medijska preža (zima 2002), dostopno na: http://mediawatch.mirovni-institut.si/bilten/seznam/15/trg/ (dostop 5. 4. 2010). Seznam vseh prispevkov o medijski koncentraciji kot tudi analiz medijskih trgov objavljenih v reviji Medijska preža (1998–2010) je dostopen na http://mediawatch.mirovni-institut.si/teme/trg/ (dostop 5. 4. 2010).
10 Sandra B. Hrvatin in Marko Milosavljević (2001).Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih. Regulacija, privatizacija, koncentracija in komercializacija medijev. Ljubljana: Mirovni inštitut. Sandra Bašić Hrvatin in Brankica Petković (2007). In temu pravite medijski trg? Vloga države v medijskem sektorju v Sloveniji. Ljubljana: Mirovni inštitut (zbirka Media Watch). Vse publikacije objavljene v zbirki Media Watch so dostopne na: http://mediawatch.mirovni-institut.si/edicija/seznam/22/ (dostop 5. 4. 2010).
11 Številni članki Marka Milosavljevića v Delu, med drugim »Amerika, vendar južna: TV po slovensko«, 27. 1..1996, str. 44, »Nadzor nad »licencami za tiskanje denarja: spremembe zakona o javnih glasilih«, 28. 6. 1997, str. 32, »Kdo je prava motnja v sistemu?: slovenske televizije«, 7. 2. 1998, »Milijarda za brodolom: sklad za medije«, 15. 7. 2000.
12 Matija Grah, »Počasi proti koncentraciji lastništva«, Sobotna priloga Dela, 9. 12. 2000, str. 9–10.
13 Marko Milosavljević, »Slovenija kot most v vzhodno Evropo«, Sobotna priloga Dela, 12. 7. 1997, str. 28.
14 Marko Milosavljević, »Ali v tej državi spoštujejo zakon samo norci?«, Sobotna priloga Dela, 18. 7. 1998, str. 28.
15 Matija Grah, »Počasi proti koncentraciji lastništva«, Sobotna priloga Dela, 9. 12. 2000, str. 9–10.
16 Glej http://www.soz.si/projekti_soz/rpn_revidiranje_prodanih_naklad/ in http://www.soz.si/projekti_soz/preglednica_revidiranih_prodanih_naklad/.
17 Hiley H. Ward (1997). Mainstreams of American Media History. Boston: Allyn and Bacon, str. 336–337.
18 Marko Milosavljević, »Minister stresa sarkazme, novinarji brusijo nože«, Sobotna priloga Dela, 22. 5. 1999, str. 35–36.
19 Računsko sodišče je na Ministrstvu za kulturo revidiralo državno sofinanciranje medijev od 1. 1. 2006 do 8. 1. 2009. V obdobju, na katerega se nanaša revizija, so bili izvedeni trije javni razpisi, v okviru katerih je ministrstvo za sofinanciranje izbralo 625 projektov programskih vsebin medijev, ki jim je skupno namenilo 12,472.694 evrov. Računsko sodišče je v svojem poročilu med drugim ugotovilo, da je:
  • bilo ministrstvo neuspešno pri spremljanju, doseganju in poročanju o učinkih izvedenih aktivnosti, saj razvid medijev in izvedene raziskave, ki jih pri spremljanju uporablja ministrstvo, ne predstavljajo dobre podlage za oceno uspešnosti dela ministrstva na področju sofinanciranja medijev, ministrstvo pa se ni opredelilo do posameznih ukrepov, ki so predlagani v raziskavah, oziroma ni uporabilo ugotovitev raziskav za izboljšanje prihodnjih aktivnosti na področju sofinanciranja medijev;
  • ministrstvo tudi ni poročalo o doseganju vnaprej zastavljenih ciljev, temveč o ciljih, ki niso bili vnaprej določeni;
  • ker ni bilo merljivih ciljev, ne obstajajo ustrezni in zadostni podatki, da bi bilo mogoče oceniti uspešnost ministrstva pri doseganju ciljev in izidov, povezanih s pluralnostjo in demokratičnostjo medijev v obdobju, na katerega se nanaša revizija.
  • Poročilo o izvajanju NPK 2004–2007 (2008: 72). Glej http://www.mk.gov.si/fileadmin/mk.gov.si/pageuploads/Ministrstvo/Podatki/Letna_porocila/Porocilo_NPK_za_leto_2008.pdf (dostop 5. 4. 2010).

20 Sandra B. Hrvatin in Marko Milosavljević (2001). Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih. Regulacija, privatizacija, koncentracija in komercializacija medijev. Ljubljana: Mirovni inštitut (zbirka Media Watch), str. 27–29.
21 Tiskani mediji, radijski in televizijski programi ter elektronske publikacije 1,400.000 evrov, programske vsebine radijskih in televizijskih programov s statusom lokalnega, regionalnega, študentskega oz. nepridobitnega radijskega ali televizijskega programa pa 2,000.000 evrov.
22 Društvo novinarjev Slovenije se je pri pisanju kodeksa leta 1991 menda zgledovalo oziroma je prevajalo nemškega. Toda pri tem so storili napako in »zaželeno« avtorizacijo spremenili v »zahtevano« avtorizacijo.
23 Junija 2008 je v javnosti bil predstavljen dokument Za prenovo medijske politike – Izhodišča za spremembe strukturnih, zakonodajnih in nadzornih mehanizmov na področju medijske politike, ki so ga pripravili nekateri člani uredništva Medijske preže, Sindikat novinarjev Slovenije in Društvo novinarjev Slovenije ter pobudnika novinarske peticije. Resne javne debate o predlogih iz tega dokumenta skoraj ni bilo.
24 Za enega boljših preglednih tekstov o stanju in razlogih medijske krize še pred splošno gospodarsko krizo glej Jurgen Kronig, »A crisis in the fourth estate, The Guardian, 16. 8. 2004, dostopno na http://www.guardian.co.uk/media/2004/aug/16/mondaymediasection.politicsandthemedia (dostop 12. 3. 2010).
25 Glej http://www.newspaperdeathwatch.com/.
26 Stephen Brook, »Half UK local and regional papers could shut by 2014, MPs are told, The Guardian, 16. 6. 2009, dostopno na http://www.guardian.co.uk/media/2009/jun/16/half-local-papers-could-shut-2014, (dostop 12. 3. 2010).
27 Robert McChesney in John Nichols (2009), »The Death and Life of Great American Newspaper«. V: The Nation, 18. 3., dostopno na: http://www.thenation.com/doc/20090406/nichols_mcchesney (dostop 5. 4. 2010).
28 http://graphicdesignr.net/papercuts/(dostop 5. 4. 2010).
29 Erik Sass, »AP: Newspapers Cut Young Employees«, MediaPostNews, 2. 9. 2009, dostopno na http://www.mediapost.com/publications/index.cfm?fa=Articles.showArticle&art_aid=112804(dostop 5. 4. 2010). Po podatkih Newspaper Association of America iz avgusta 2009 so prihodki časopisne industrije v drugem četrtletju 2009 padli za 29 odstotkov (v primerjavi s istim obdobjem preteklega leta) tj. od 9,6 na 6,8 milijard dolarjev.
30 McChesney in Nichols, prav tam, str. 49.
31 Glej http://www.ftc.gov/opp/workshops/news/index.shtml.
32 The Knight Commission on the Information Needs of Communities in a Democracy, Informing Communities: Sustaining Democracy in the Digital Age (Knight Foundation 2010), dostopno na http://www.knightcomm.org/wp-content/uploads/2010/02/Informing_Communities_Sustaining_Democracy_in_the_Digital_Age.pdf (dostop 5. 4. 2010).
33 Leonard Downie Jr. in Michael Schudson, »The Reconstruction of American Journalism«, Columbia Journalism Review, 19. 10. 2009, dostopno na http://www.cjr.org/reconstruction/the_reconstruction_of_american.php?page=all (dostop 5. 4. 2010). Glej tudi Serge Halimi, »Where do we go from here?«, Le Monde Diplomatique, oktober 2009, dostopno na http://mondediplo.com/2009/10/01press (dostop 5. 4. 2010).
34 Glej http://www.reuters.com/article/idUSTRE52N67F20090324 (dostop 5. 4. 2010).

nazaj

Gojko Bervar

Nova oblast in mediji – Kaj se je spremenilo?
Mnogi s(mo) pričakovali, da bo nova oblast hitro in učinkovito zaorala na medijskem področju. Če kot opozicija ugotavljaš, da je položaj katastrofalen, potem se že med opozicijskim stažem pripravljaš, kaj boš naredil, ko boš prevzel oblast.

V prvi polovici marca letos je na tribuni, ki jo pod naslovom Divje misli redno prireja Ministrstvo za kulturo (MZK), o temi kriza javne besede razpravljala pestra skupina: odvetnica, filozof, dva nekdanja urednika, publicist in literat. Uvod je bil dramatičen: drsimo v »volčje družbeno občutje, ki se preliva tudi v javni govor. Kapital sklepa kupčije s politiko in sili svoje medije v komercializacijo. Javna scena je razdrobljena ali pa ravnodušna. Mediji v marsičem to zmedo še krepijo … Resni mediji so žrtve in sokreatorji takega stanja. Pri tem si mediji ne priznajo, da so sredi krize identitete in daleč od vloge čuvajev demokracije. Razvijajo premalo samokritičnosti in hkrati premalo solidarnosti, ki bi jih okrepila v razmerju do lastnikov in do politike. Čas je za alarm in ustrezno akcijo … Odgovornosti za obstoj resnih medijev se ta vlada ne more otresti. Marsikaj lahko naredi.«[1]

Grozljiva podoba stanja javne besede in medijev v Sloveniji, ki jo je na tribuni Kriza javne besede naslikal Janko Lorenci, kolumnist Mladine in nekdanji urednik Sobotne priloge Dela, je sicer precej točna, a vsaj analitično pomanjkljiva. Slovenski mediji se namreč prebijajo skozi precej podobno situacijo kot v razvitih državah. Komunikacijska tehnologija jih je dohitela in prehitela, preden so našli odgovore. Kako ohraniti tiskano izdajo, radijski ali televizijski program, če te po desni prehiteva spletna(i), in kako preživeti na prehodu, ko je polovica občinstva in bralstva še vedno navezana na tradicionalne oblike. Pa seveda, kako tržiti spletno izdajo. Problem, ki ga je slovenskim medijem zakuhala Janševa vlada, ni samo v tem, da je poskušala prek ovinka dobiti prevladujoč vpliv na medije, ampak tudi ta, da so v tem času nehali misliti na strateške usmeritve, ker so se morali ubadati s politikantskimi zadevami. Če je, na primer, Janez Janša bitko za vpliv nad Delom sčasoma izgubil, pa je zgladil pot podjetnikom, ki sicer o medijih nimajo veliko pojma, znajo pa oceniti, ali bo njihov nakup v prihodnosti s prodajo medijskih delnic prinesel dobiček. Jasno je, da taki lastniki ne dajo preveč na strategijo. Narobe – med tem začasnim lastništvom hočejo samo izpuliti kar največ denarja. To realno pomanjkanje zanimanja lastnikov za razvoj medija je eden od temeljnih razlogov za poglabljanje slovenske medijske krize in prek nje tudi krize javne besede. Vlada? Vlada ne more rešiti resnih medijev. Lahko pa ponudi okvir, ki jim ob ustreznem lastnem angažmaju odpira možnosti za razvoj. Pa ne s posebnimi skladi za »uravnoteženje medijev«, ampak z ustvarjanjem ustreznega pravnega okolja. Tega pa je Janševa oblast zares devastirala.

Današnja oblast je imela na čem graditi

Ko je položaj medijev v času prejšnje koalicije postal že farsičen, je nevladna skupina iz vrst raziskovalcev, pobudnikov novinarske peticije iz leta 2007, društva in sindikata novinarjev, urada varuha človekovih pravic in Mirovnega inštituta pripravila pregledno analizo položaja in spisek predlogov, kaj je treba narediti.[2]

Med ključnimi problemi, ki jih je na zakonodajnem področju povzročila zakonodajna oblast ali pa so ostali nerešeni že od prej, so: poskusi vplivanja politične oblasti na medije skozi uredniške zamenjave in lastniške manipulacije, okrepljena moč uprav v razmerju do uredništev, nedelujoča zaščita novinarjev zaradi sprememb uredniške politike, politično motivirano podeljevanje subvencij pod nadzorom vlade, manipulacija s pravico do popravka in odgovora, neučinkovit nadzor inšpekcij, pravno-socialno neurejen položaj samostojnih novinarjev, kršitev osnovnih pravil novinarskega dela na nacionalki. Ob tem so avtorji opozorili, da s spremembo statusa gospodarske zbornice pravzaprav ni več relevantnega sogovornika novinarjev na strani delodajalcev. Pa tudi na to, da je slovenska zakonodaja – kar zadeva nove tehnologije in s tem nove (spletne) medije – povsem bosa. V delu gradiva, ki navaja predloge za prenovo medijske politike so bili avtorji dovolj oprijemljivi, da (katerikoli) oblasti, seveda če bi bila dobronamerna, ob spremembah medijske zakonodaje ne bi bilo treba veliko premišljevati, kaj je treba narediti. Avtorji besedila so opozorili tudi na zaporedje korakov: najprej strategija razvoja medijskega sektorja, ocena stanja, javna razprava, okrepitev socialnega dialoga med novinarji in delodajalci (pri tem pa je treba vzpostaviti reprezentativno skupino izdajateljev medijev) in zagotovitev pravnega okvira za pogajanja med obema stranema. Najprej pa je treba sestaviti krovni zakon o medijih (oziroma, ker se je definicija medija spremenila, bi ta vključeval tudi avduvizualne medijske storitve), za njim pa naj pride na vrsto zakon o RTV Slovenija. Zakon o medijih naj uredi tudi vprašanja reševanja konfliktov med uredništvom in izdajateljem, predpiše pa naj tudi sporazum med njima, ki bo vseboval tudi minimalne profesionalne in etične standarde. Poleg tega je treba oceniti sedanji sistem subvencioniranja in pripraviti drugačni seznam prioritet. Zakon o RTV Slovenija pa naj tej zagotovi od politike neodvisni način subvencioniranja, drugačne – od dnevne politike neodvisne – postopke kandidiranja članov programskega sveta, pristojnosti ombudsmana na RTV pa naj bi določil zakon in zgolj statut RTV Slovenija.

Apel podobo na ogled postavi

Mnogi s(mo) pričakovali, da bo nova oblast hitro in učinkovito zaorala na medijskem področju. Če kot opozicija ugotavljaš, da je položaj katastrofalen, potem se že med opozicijskim stažem pripravljaš, kaj boš naredil, ko boš prevzel oblast. To, kar je sledilo prevzemu oblasti, je bolj dišalo po tem, da nekdanja opozicija niti ni povsem verjela, da bo na volitvah zmagala. Če k temu prištejemo še nekaj puhlic sedanjega predsednika vlade, da se v medije ne bodo vmešavali in jih ne bodo preganjali in vplivali nanje, je položaj deloval vse prej kot rožnat. Predsednik koalicije, ki je zatrjevala, da je treba priti na oblast tudi zato, da bodo ljudje v medijih dobili pošteno in profesionalno informacijo, zatrjuje, da bo vlada, z nekakšno politiko konsenza, vzdrževala katastrofalno stanje, kakršnega je deloma omogočila tudi prejšnja koalicija. Kot že rečeno, pa je to stanje medije pahnilo v naročje lastnikom, ki jih razvojna vprašanja niso preveč zanimala in so zato zaostajali za rešitvami, ki bi jih morali nujno sprejeti.

A nekaj je treba novi (Pahorjevi) oblasti priznati: zakonske rešitve, ki prihajajo, niso skrpucalo ene noči, ampak plod dolge strokovne razprave, ki ji je, vsaj do nastanka tega članka, sledila tudi javna razprava o zakonu o RTV Slovenija. Ne glede na nizko kakovost razprave je izpolnjena obljuba pripravljavca zakona. Do njegovih rešitev in rešitev še do nastanka tega članka neznanih končnih predlogov zakona o medijih se bom poskušal v okviru zdaj znanega tudi opredeliti. V zakonu o RTV Slovenija je kar nekaj rešitev, ki jih je ponudila širša strokovna skupina, te pa odgovarjajo tudi na mnoga vprašanja, ki so jih že pred tem zastavili v že omenjeni nevladni skupini. Ali kot je v predstavitvi zakona o RTV Slovenija dejala kulturna ministrica Majda Širca Ravnikar: »Zakon smo pisali in medili prav zaradi programov, ki naj obveljajo.«[3]

Zakon o RTV Slovenija

RTV Slovenija je v zadnjih letih živela v posebnem transu. Zamrznjeni prispevek RTV je reševala nekdanja odločitev o nakupu delnic EUTELSAT; s tem denarjem je hiša reševala politične obljube svojih političnih sponzorjev – kakor je naneslo. Z denarjem, ki je bil sicer namenjen razvoju (torej tudi razvoju digitalne tehnologije, s katerim RTV krepko zamuja), so, na primer, financirali sporno nadaljevanko Strasti, ki naj bi z uvrstitvijo pred televizijski dnevnik pred ekrane vrnila nekdanje gledalce te pešajoče nacionalkine informativne oddaje. Projekt, ki je ob tem iz tradicionalnega termina izrinil celo risanko za otroke, je kmalu propadel, zanj pa, kolikor vem, nihče ni odgovarjal. Iz hiše je v zadnjih letih odšla vrsta prvovrstnih novinarjev, ki so jih zamenjali ubogljivi, »razumni« in za to razumnost dobro plačani novinci. »Na RTV je bilo po uveljavitvi zakona o RTV iz leta 2005 zagotovo veliko turbulenc, in ne brez ran … Marsikdo misli, da bi z obstoječim zakonom in novimi imenovanji mirno lahko preživeli.«[4]

Skupina, ki jo je okoli sebe za posvet zbrala ministrica, je bila naklonjena spremembam – še posebej, ker so te nujne – in ne ohranitvi statusa quo, ki bi obstoječi garnituri omogočil imenovanja sebi prikladnih direktorjev in urednikov. Tako je nastala verjetno najbolj radikalna statusna sprememba RTV – ki naj bi se iz položaja javnega zavoda prelevila v družbo, ki bi se, ob posebni zaščiti, zgledovala pri gospodarskih družbah, kar je bil tudi predlog strokovne skupine. Po tem predlogu naj bi RTV postala samostojna oseba javnega prava posebnega pomena, kar je po mojem sicer povsem nepravniškem mnenju precejšnja inovacija, ki utegne povzročiti težave že pri registraciji RTV Slovenija v sodnem registru. A ta rešitev precej natančno razmeji dejavnost nacionalke na javni del in tistega, kjer z drugimi ponudniki konkurira na trgu. Taki rešitvi so se v javni razpravi o zakonu najodločneje uprli sindikati RTVS, ki, če izvzamemo njihovo željo po čim manj spremembah, ki bi posegle v obstoječe pravice, v drugačnem pravnem statusu nacionalke vidijo možnost za lažje odpuščanje delavcev. Hkrati so se kruhoborsko uprli ukinitvi obstoječega položaja javnih uslužbencev; to pomeni, da so za nekaj evrov pripravljeni prodati svoj neodvisni status. Novi predlog je zanesljivo inovacija, za katero je še zelo težko oceniti, kako bo delovala, ponuja pa nekaj priložnosti za drugačno, predvsem pa transparentno delovanje nacionalne RTV.

Inovacija je tudi novi predlog za vodenje nacionalke: namesto dosedanjih direktorjev zakon predlaga petčlansko upravo, kar je zanimiva, predvsem pa integrativna rešitev. Generalni direktor po novem ne bo imel neomejene oblasti, o vseh odločitvah bo moral dobiti soglasje uprave. Čeprav je zelo verjetno, da bo nova uprava razdelila pristojnosti med radio in televizijo – torej da bosta dva člana uprave tako ali drugače povezana z enim od obeh medijev –, tako sestavljeno upravno telo ne spodbuja parcialnih interesov. Upravniki bodo morali iskati optimalne rešitve pri obeh medijih in rezultat ne bo odvisen od spopada med direktorjem radia in direktorjem televizije.

Predlagatelji zakona so tudi poskrbeli za kar nekaj varovalk neodvisnosti. Prvič v zgodovini neodvisne Slovenije oblast nima vpliva na rast višine prispevka RTV; poviševal se bo samodejno z rastjo življenjskih stroškov. S tem je ukinjena ena od možnosti političnega izsiljevanja. Novi Svet RTV bo članstvo dobil prek – meni ne povsem doumljivega – sistema, po katerem bodo 11- ali 15-člansko zastopstvo imenovali predsednik republike, državni zbor, SAZU, Nacionalni svet za kulturo, Zavod Center za informiranje in razvoj nevladnih informacij, Zveza Družbenih organizacij Slovenije, Rektorska konferenca (torej Univerze) in zaposleni na RTV Slovenija. Vedno sem se zavzemal, da je treba obnoviti stari sistem imenovanja članov sveta, da pa je treba spremeniti sistem, po katerem so nekdanje pooblaščene organizacije imenovale svoje predstavnike v svetu. Prav tega dela – načina imenovanja, ko so o svetnikih odločali kar upravni organi teh organizacij – novi zakon ne odpravlja, čeprav zahteva, naj se pooblaščenci med sabo uskladijo. To pa bo po moje povzročilo veliko težav.

Novi zakon o medijih

Ali je zaporedje sprejemanja zakonov usodno? Logika bi kajpak bila, da bi oblast najprej sestavila medijsko strategijo, nato sprejela zakon o medijih in na koncu zakon o RTV. Vojko Stopar, direktor direktorata za medije pri MZK pravi, da je za pripravo strategije po zakonu o medijih zadolžen APEK (Agencija za pošto in elektronske komunikacije), soglasje pa mora dati Svet za radiodifuzijo[5] . »V vseh teh letih Svet za radiodifuzijo ni dal soglasja k nobeni strategiji, zato je pač ni … Priporočilo parlamenta, naj se v to vključi tudi MZK, smo spoštovali tako, da pač upoštevamo predlog strategije, ki jo je pripravil APEK spomladi 2009.«[6]

Dela z zakonom o medijih se je lotila strokovna skupina približno 20 ljudi, ki je stvari razvijala ob predlogu dr. Jurija Žureja. Očitek, da je ministrstvo pozabilo na vrstni red razprave – najprej torej krovni zakon, potem šele zakon o RTV, uporabljen predvsem zato, da bi lahko proces zavlačevali, ni preveč produktiven. Dejstvo je, da bosta oba zakona v parlament prišla skoraj istočasno, čeprav – to je še vedno res – medijski, za katerega bi bilo dobro, da je prvi, kak mesec za RTV-jevskim. Vojko Stopar meni, da se, razen v zelo specifičnih primerih, osnutek novega zakona o medijih zelo malo dotika zakona o RTV Slovenija in da torej kakšne velike škode pri zamenjavi vrstnega reda ni.[7]

V zadnjih letih se je namreč v medijskem prostoru, zlasti ko gre za produkcijo in distribucijo avdiovizualnih medijskih vsebin, marsikaj močno spremenilo, kar je EU zaznala z novo Direktivo o avdiovizualnih medijskih storitvah, ki jo je treba vnesti v zakon.

Ker ob nastajanju tega besedila, osnutka zakona še ni bilo v javnosti, se je mogoče nasloniti zgolj na pripovedi in pripombe ljudi, ki so videli zadnje besedilo.

Novi medijski zakon se spopada s precejšnjo zmedo, še posebej pri medijski koncentraciji. Z raznimi »povezavami« se rojevajo novi medijski gospodarji, ovinki mimo sedanje zakonodaje dopuščajo koncentracijo mimo pravil. Novi zakon naj bi se – ko gre za avdiovizualne medije – odpovedal merilu pokritosti Slovenije in ga zamenjal z oglaševalskim deležem; nadzor nad tem naj bi po spremembi postalo delo Urada za varstvo konkurence.

Enega o resnih problemov, s katerim se je ukvarjala medijska politika v Sloveniji, je bila zanesljivo razdrobljenost nadzornih organov: APEK, Svet za radiodifuziji, Urad za varstvo konkurence, Inšpektorat za medije. Novi zakon bo menda razrešil kolizijo med njimi: vsaka od teh institucij bo namreč po novih zakonskih predlogih opravila svoj del dela, ob tem, ko naj bi se Svet za radiodifuzijo spremenil v Nacionalni svet za medije, ki se bo ukvarjal z vprašanji avtonomije, s kodeksi, s profesionalnimi in etičnimi vprašanji.

Po novem zakon znova natančneje opredeljuje pravico do popravka in pravico do odgovora, kot dve vsebinsko različni pravici.

Dosedanjo sporno urejeno pravico do popravka naj bi osnutek novega medijskega zakona rešil precej bolj pregledno. Pravico do popravka povezuje izključno s prizadetim posameznikom; političnim strankam torej ne dovoljuje zlorabljanja pravice do popravka pritožbe. Pravica do odgovora ki ni omejena zgolj na prizadetega, ampak jo je mogoče uveljaviti, ko je odgovor v interesu javnosti in v katerem pisec zaradi posebnih znanj ali izkušenj bistveno popravlja ali zanika zapisano, je že s s tako defincijo odgovora vsebinsko omejena.

Nakazuje se ureditev, po kateri naj bi RTV Slovenija v osrednjem programskem časovnem pasu (prime time) odpravila oglaševanje. Zahteva močno diši po lobiranju iz komercialnih medijev in nikakor ni nova, saj se je v različnih oblikah (popolno oziroma selektivno odpravljanje oglaševanja na RTV Slovenija) pojavljala že ob prejšnjih spremembah zakona – pobudniki so imeli vselej prepoznavne povezave v komercialnih medijih. Res pa je, da je za novo ofenzivo, ki je uspešno spravila določilo v osnutek zakona, krivo tudi vodstvo nacionalke, saj ta v zadnjem času prebija vse zakonsko določene omejitve v dolžini oglaševalskih blokov in seveda s tem tudi zbija ceno na oglaševalskem trgu.

Spremembe zakona o medijih se spoprijemajo tudi s kvotami slovenske glasbe v medijih. Če se bo uveljavilo določilo, ki RTV Slovenija odreja, da mora biti 40 odstotkov predvajane glasbe v osrednjem programskem času slovenskega izvora oziroma plod poustvarjanja slovenskih izvajalcev, bo to pomenilo, da predlagatelji poznajo dosedanjo prakso. V praksi se je namreč nacionalka temu izogibala – slovensko glasbo je predvajala v nočnih urah, ko je poslušanost že sicer nižja in tako za silo lovila predpisano statistično povprečje (kvoto). To česar pripravljalci novega medijskega zakona verjetno ne vedo, pa je, da celotna doslej posneta slovenska glasbena produkcija zadostuje za predvajanje pod takimi pogoji za dobre tri tedne, potem pa se lahko vse skupaj obrne še enkrat. S takšno ureditvijo bi prisilili nacionalko k zniževanju kriterijev kakovosti, ti pa so, vsaj kar zadeva zabavno glasbo, že zdaj zelo nizki in usmerjeni predvsem v množično produkcijo.

Zgodbe o novinarski avtonomiji po vsem sodeč novi zakon o medijih ne bo razrešil; naj bi, tako kot v starem, vseboval le nekaj deklarativnih določil. Tu pač veljajo načela svobodne konkurence. A stvar ni tako preprosta – zakon bi seveda lahko tudi omejil samopašnost lastnikov. Ne na delovno-socialnem področju, kjer vlada zlasti v majhnih medijih zakon džungle, ampak v profesionalnem, kjer so stvari zlasti v majhnih elektronskih medijih pogosto pod ravnijo dopustnega.

Novi zakon naj bi ukinil oziroma spremenil tudi dve samopostrežnici – model financiranja tako imenovanih radijskih in televizijskih programov posebnega družbenega pomena, na katerega so se v preteklosti »nalepili« mnogi lokalni programi. Po novem naj bi bila pravica do podpore definirana bitveno manj ohlapno. Nakazuje se tudi sprememba oziroma ukinitev tako imenovanega sklada za medije v dosedanji obliki, ki je do zdaj rabil predvsem za nagrajevanje poslušnih, čeprav morda tudi bogatih medijev.

Pa še enkrat na začetek

Ko so na marčevski tribuni Kriza javne besede končevali razpravo, ki je sicer poudarjala, da nobena zakonodaja ne more popraviti nezavidljivega stanja na medijskem trgu, so na koncu našli krivca za vsesplošni polom slovenskih medijev. V Sloveniji, so ugotovili, manjka zavedanje o profesionalnih in etičnih standardih. Zato, tako so ugotavljali, bi kazalo ustanoviti vseslovenski medijski svet, ki bi z vso avtoriteto delil pravico.[8] Tudi kazni. A tribuna je pri tem ostala zunaj realnega sveta, v katerem že obstajajo take institucije (v obliki tiskovnih svetov). V slovenskem primeru bi velik korak naprej pomenilo tudi zakonsko določilo, da je del pogodbe novinarja z delodajalcem tudi kodeks profesionalnih standardov. Če naj samoregulacija ostane samoregulacija, oblast ne sme določati vsebine teh standardov, lahko pa določi, da jih mora oblikovati medijska hiša sama, še bolje pa bi bilo, ko bi kodeks nastal v povezavi vseh izdajateljev, urednikov in novinarjev in v njihovem skupnem sporazumu o njegovi splošni veljavi. Potem se bomo sploh šele začeli prav pogovarjati o prihodnosti slovenske medijske krajine.

1 Janko Lorenci na omizju o krizi javne besede 11. marca 2010.
2 Dr. Sandra Bašić Hrvatin, Grega Repovž, Špela Stare, Matej Šurc, Blaž Zgaga, Iztok Jurančič, Jernej Rovšek in Brankica Petković.
3 109. člen Zakona o medijih po spremembah zakona leta 2006 določa, da APEK predlaga pristojnem ministrstvu strategijo razvoja radijskih in televizijskih programov v Republiki Sloveniji, 100. člen pa določa, da mora Svet za radiodifuzijo dati agenciji soglasje na predlagano strategijo. Vendar je pomembno omeniti, da pri tem ne gre za strategijo razvoja celotnega medijskega sektorja, da bi opravičevalo ministrstvo za odsotnost celotne strategije.
4 Vojko Stopar v pogovoru za avtorjem 25. 3. 2010.
5 Vojko Stopar, prav tam.
6 To je na tribuni Kriza javne besede predlagal filozof in medijski analitik Boris Vezjak.
7 Vojko Stopar, prav tam.
8 To je na tribuni Kriza javne besede predlagal filozof in medijski analitik Boris Vezjak.

nazaj