Vasja Jager
Brezobzirna kastracija novinarskega poklica
Medijske hiše so postale trdnjave kapitalistične serijske proizvodnje, kjer se poskuša na hrbtih mladih proizvesti čim več "novic" ob čim nižjih stroških. Tako smo danes prišli do položaja, ko o stiskah delavk v tekstilnih podjetjih, ki se borijo za preživetje svojih družin s petsto, šesto evri neto plače na mesec, poročajo mlade novinarke z univerzitetno izobrazbo, ki s štiristo evri honorarja, kolikor dobijo za svoje delo, niti pomisliti ne morejo na načrtovanje družine.

Pretenciozno bi bilo trditi, da je slovensko novinarstvo z zamenjavami urednikov na Delu, Dnevniku, Kanalu A in Slovenski tiskovni agenciji (STA), ki v zadnjem času delijo javno mnenje, doseglo svoje dno. Ti dogodki so novi simptomi že dlje časa trajajočih trendov spreminjanja tako tehnologije in forme novinarskega sporočanja kot odmiranja tradicionalne vloge medijev, zaradi česar lahko upravičeno govorimo o trajni krizi ne le slovenskega, temveč tudi svetovnega novinarstva. Še dosti bolj skrb zbujajoči pokazatelji resnosti bolezni, ki trese našo »četrto vejo oblasti«, pa so bolj subtilni procesi, ki hkrati potekajo v ozadju delovanja medijskih hiš in zaradi katerih slovensko novinarstvo izgublja perspektivne in nadarjene kadre, zaradi česar postaja podaljšek političnih elit. Sedanji trenutek medijske produkcije povzema ugotovitev, da novinarji »nimajo monopola nad opravljanjem profesionalne dejavnosti in hitro prehajajo v druge poklice, na primer v politiko, v službe za odnose z javnostmi, v oglaševanje itd«. (Erjavec 1999: 28) Zato je v tem trenutku morda ključno vprašanje, kako se novinarji in naša združenja odzivamo na šrišo krizo novinarstva, ki jo najbolj občutijo mladi ljudje, posebej diplomanti novinarstva, ki nimajo te sreče, da bi zasedali vodilne in z vidika performansa boja med slovenskimi mediji in politični elitami najbolj izpostavljene položaje.

Medijske hiše kot industrijski obrati

Na ljubljanskem dopisništvu Večera, kjer opravljam svoje delo, dobro poznamo stisko honorarnih sodelavcev in predvsem sodelavk. Najbolj svež in za našo hišo eden najbolj značilnih primerov se je zgodil marca letos, ko nas je zapustila novinarka Sabina Vrhnjak, ki je pokrivala področje zdravstva; zaposlila se je kot predstavnica za odnose z javnostjo na ljubljanskem Univerzitetnem kliničnem centru. Samo v mesecu pred odhodom je za naš časopis napisala natančno 50 prispevkov – pri čemer še zdaleč ni šlo zgolj za poročila iz uradnih virov in novinarskih konferenc, s katerimi naj bi se običajno ukvarjali honorarci, ampak za celo vrsto tem, intervjujev, zgodb in tudi komentarjev. Čeprav se je vodstvo hiše z novinarji, ki smo v podporo njeni zaposlitvi sestavili tudi posebno izjavo, strinjalo, da Vrhnjakova, sicer diplomirana novinarka, svoje delo kljub mladosti (24) opravlja dobro in da bi hiša z njenim odhodom veliko izgubila, ji niso ponudili ustrezne zaposlitve. Obrazložitev je bila enostavna in brezprizivna: denarja ni. Hkrati pa je Večer vložil pol milijona evrov v posodobitev novinarskega informacijskega sistema.

Primerov, kot je zgodba zdaj že nekdanje sodelavke, je še veliko in skorajda ne mine teden, da ne bi prišlo do novih odhodov mladih novinarjev oziroma novinark iz poklica. Od študentov novinarstva, ki smo se vpisali na Fakulteto za družbene vede leta 1999, nas v medijih vztraja morda še polovica; pomemben del se jih je zaposlil v odnosih z javnostjo, nekaj se jih je odselilo v tujino. Razkorak med idealom novinarstva, v katerega smo verjeli še ob koncu študija, in vsakdanjo prakso poklica, ki jo je vmes vzpostavil zaključek tranzicije, je za moge prevelik. Ni dvoma, da je slovensko novinarstvo v krizi; kot piše Poler Kovačič (Poler Kovačič in Kalin Golob 2004: 94), s(m)o se slovenski novinarji po zamenjavi družbenega sistema »odrekli vlogi družbenopolitičnih delavcev« in se razglasili za predstavnike javnosti. Dejansko pa oblastnika nad seboj niso izgubili; starega (partijski glas) so zgolj zamenjali z novimi, z ekonomsko in/ali politično močjo obarvanimi glasovi.« Namesto da bi odgovorilo na izzive družbenega prehoda, ki je prinesel pluralizacijo kanalov vpliva političnih elit, in se vzpostavilo kot učinkovit mehanizem nadzora izbranih izvajalcev moči skozi delovanje ustrezno zaščitenih profesionalcev, se zdi, da si je slovensko novinarstvo zagotovilo preživetje in (neupravičeno) vzvišen položaj skozi sprego z vladajočimi strukturami in ponotranjilo mehanizme izkoriščanja, proti katerim naj bi nastopalo. »Novinarji ne vidijo, da njihov pogled na demokracijo zadovoljuje povsem tržne interese,« upravičeno opozarja Erjavec (Poler Kovačič in Kalin Golob 2004: 134). Medijske hiše so postale trdnjave kapitalistične serijske proizvodnje, kjer se poskuša na hrbtih mladih, pa čeprav z diplomo iz novinarstva, proizvesti čim več »novic« ob karseda nižjih stroških. Tako smo danes prišli do položaja, ko o stiskah delavk v tekstilnih podjetjih, ki se borijo za preživetje svojih družin s petsto, šesto evri neto plače na mesec, poročajo mlade novinarke z univerzitetno izobrazbo, ki s štiristo evri honorarja, kolikor dobijo za svoje delo, niti pomisliti ne morejo na načrtovanje družin.

Ko postaneš »nekdo«, si nihče

Zato prihaja do izjemnega razvrednotenja novinarskega dela, ki ga v vedno večji meri zaznavajo tudi domnevno neskončno tolerantna občinstva, ki se očitno vedno bolj zavedajo podcenjevanja s strani medijskih lastnikov. Slednji s sledenjem tržni logiki kopičenja dobičkov vodijo novinarstvo v brezobzirno kastracijo njegove idealne vloge, ko zavračajo vzpostavitev sistema, ki bi primerno nagrajeval nakopičeno znanje, in ponižujejo poklic z vžiganjem pečata pogrešljivosti njegovim nosilcem. Večino bremena obveščanja javnosti tako nosijo neizkušeni honorarni sodelavci, ki so v veliki meri nepripravljeni na soočanje z zunanjimi in notranjimi pritiski novinarskega dela, zaradi česar je od njih tudi težko terjati odgovornost za napake, storjene pri produkciji novic. Katastrofalen gmotni položaj namreč te ljudi sili, da privolijo v pravila izkoriščanja, če želijo preživeti; zato ti »medijski profesionalci«, v resnici pa nič drugega kakor nova oblika prekarnih delavcev, le stežka poročajo drugače, kakor od njih zahtevajo lastniki, ki jih držijo v šahu z obljubami o boljši prihodnosti in o zaposlitvi, če se bodo »izkazali«. Da takšno stanje še zdaleč ni zgolj slovenska posebnost, dokazuje tudi izjava neodvisnega hrvaškega preiskovalnega novinarja Hrvoja Appelta v intervjuju za spletni portal H-alter (2009): »Dokler ne postane 'nekdo', mlad novinar ne more postavljati nobenih pogojev. V redakcijah se ustvarja mnenje, da so vsi pogrešljivi, zaradi česar uredniki največkrat uspejo uresničiti svoje zamisli.«

Prave težave pa se za honorarce praviloma začnejo šele, ko postanejo »nekdo« in napolnijo rokovnike s telefonskimi številkami zanesljivih virov; namesto da bi podjetja nagradila njihov razvoj z zaposlitvijo, jim lastniki raje pokažejo vrata, ker so postali predragi, na njihova mesta pa pripeljejo nove honorarne sodelavce, ki se morajo šele naučiti novinarskih veščin – in podcenjevanje javnosti se nadaljuje. Ko smo Večerovi novinarji po odhodu Sabine Vrhnjak vodstvo opozarjali na primanjkljaj v pokrivanju tako zahtevne in bralcem zanimive tematike, kot je zdravstvo, smo dobili kratek odgovor: »Bo že!« Med drugim so poročanje s tega področja ponudili drugi mladi honorarni sodelavki, pozneje pa so se spomnili na že tako preobremenjeno novinarko, ki pokriva verske skupnosti in človekove pravice – in ji ponudili, če bi lahko malo, navajam dobesedno, »krpala« še zdravstvene teme. Na koncu je področje prevzela bivša dopisnica iz Zasavja, ki je v zadnjih dveh letih nekaj mesecev pokrivala še Mestno občino Ljubljana, nato pa kmetijstvo; z zdravstvom pa nima prav nobenih izkušenj.

Na čigavi strani sta cehovski združenji?

Zdi se, da sta obe cehovski združenji, Društvo novinarjev Slovenije (DNS) in Združenje novinarjev in publicistov (ZNP) – namerno ali ne –, prezrli kritičnost trenutka in da se raje ukvarjata eno z obrambo, drugo pa z napadanjem okopov novih političnih razmerij. Razen načelnih izjav in priložnostnih okroglih miz se obe organizaciji le stežka pohvalita s konkretnimi dosežki za izboljšanje položaja mladih novinarjev. Medtem ko na spletni strani ZNP (http://www.znp.si/) honorarni novinarji niso niti omenjeni, je na strani DNS (http://www.novinar.com/index.php) pod zaznamkom »sodelovanje s sindikatom« najbolj svež zapis iz leta 2004. Zdi se, da sta obe organizaciji pozabili, da je temeljni pogoj za avtonomijo ekonomska neodvisnost; kdor ima polno glavo skrbi zaradi neplačanih položnic za vodo in stanarino, bo le stežka neodvisen od takšnih in drugačnih ponujenih »kompromisov«. V času, ko mladi novinarji v stiski ne vedo, na koga se naj obrnejo, ker delajo po dvanajst ur na dan za posmeha vredne honorarje, gledamo predstavnike obeh profesionalnih združenj, kako si v televizijskih oddajah skačejo v lase zaradi odstrelov urednikov, ki so na mesec zaslužili po več tisoč evrov in so imeli že v trenutku odstavitve na mizah nove konkretne ponudbe za delo. Mednje spada tudi nekdanji odgovorni urednik Sveta na Kanalu A Bojan Traven, ki pa je predsedniku DNS Gregorju Repovžu v Odmevih 31. 3. 2010 zatrdil, da srž težav slovenskega novinarstva ni v uredniških menjavah, ki so razdelile DNS in ZNP: »Problem slovenskih novinarjev je njihov slab ekonomski status. Od novinarskega štrajka leta 2004 se je položaj izrazito poslabšal. In brez ekonomske svobode novinar ne more biti avtonomen in podleže pritiskom. Zato položaj ni nič slabši, kot je bil v času Janševe vlade.« Kdo in zakaj – če ne sami sebi – pa nam danes preprečuje, da bi se zgledovali po italijanskih kolegih, ki so za božič leta 2006 opozorili na svoj položaj s tridnevno stavko, med katero časopisi sploh niso izhajali?

Politiki si manejo roke

Novinarji smo razdelili domačo in tudi del mednarodne (strokovne) javnosti z razvpito peticijo Blaža Zgage in Mateja Šurca, v kateri smo opozarjali na poseganje takratne politične oblasti v medije. Čas pa je pokazal, da se politične opcije razlikujejo le po retoriki in odnosu do polpretekle zgodovine, zato njihova formalna zamenjava ne spremeni skoraj ničesar; resnična nevarnost je opisano vdiranje gospodarske logike dobička, po kateri deluje tudi politično gledališče virtualnih opcij, v naš poklic. Zanašanje na neusahljivo rezervno armado mladih, ki so za nizke honorarje pripravljeni vstopiti v sistem, namreč nujno vodi v odvisnost medijev od elit prek uradnih virov, po katerih so neizkušeni novinarski kadri pri zadovoljevanju čisto industrijskih norm delovne uspešnosti prisiljeni posegati pri svojem poročanju. Zato po mnenju Poler Kovačič (2004: 135) postaja »samorazumevanje novinarstva kot profesionalne kulture vedno bolj heterogeno. Meje novinarstva so prepustne za sorodne medijske dejavnosti, kot sta odnosi z javnostmi in oglaševanje.« Danes v Sloveniji ni ne duha in ne sluha o preiskovalnem novinarstvu, nadaljujeta pa se procesa obrezbrižljanja in poneumljanja vedno bolj pasivnih občinstev prek novic, ki jih izberejo in v veliki meri celo oblikujejo uradni viri, ki jim nezadostno usposobljeni novinarji prepuščamo vlogo subjekta v medijskem sporočanju.

Takšno stanje najbolj ustreza tistim, ki si želijo čim šibkejšega novinarstva. »Dnevne rutine zbiranja novi povečujejo dostop elit, ki služijo kot zanesljivi viri, npr. prek novinarskih konferenc ali tiskovnih predstavnikov.« (Poler Kovačič in Kalin Golob 2004: 104). Zato ne čudi, da je ohromitev medijev v veliki meri posredno omogočila ravno politična oblast skozi izobraževalno politiko: presežek pravnikov, ekonomistov in filozofov, ki jih je ustvaril šolski sistem, je kljub pomanjkanju tehničnih znanj ob strmem padcu novinarskih standardov povsem enakovreden nadomestek univerzitetno izobraženim novinarjem, zato je tudi nabor mladih honorarcev še vedno brezmejen.

Da diploma ne bo le papir brez vrednosti

Da bi se uprlo komercializiaciji in doseglo pošteno plačilo za pošteno opravljeno delo, se mora novinarstvo kot poklic zapreti in onemogočiti prekomerne prilive od zunaj. Profesionalizacija je tista, ki mu mora povrniti kremplje in zobe, ga povzdigniti, upravičeno elitizirati na raven, ki jo danes sicer terjamo, a si je ne zaslužimo. Eden od pogojev za to je reforma novinarskega študija, kar priznavajo tudi strokovnjaki Fakultete za družbene vede. Poler Kovačič in Kalin Golob (2004: 6) tako med prvine dopolnitve izobraževanja, ki naj bi študiju novinarstva povrnile nekdanjo kredibilnost, uvrščata ponotranjenje profesionalnih (obrtniških in etičnih) norm, obvladanje jezika, temeljna komunikološka in družboslovna znanja ter stik s prakso in sodelovanje z mediji že v času študija. To je lahko dobra osnova za dvig dodane vrednosti, ki bo diplomante novinarstva razlikovala od konkurentov na trgu delovne sile; nujno pa je, da jim fakulteta priskrbi še paleto povsem tehničnih veščin, ki niso v programih ostalih izobraževalnih ustanov in ki z razvojem tehnologij postajajo vedno bolj pomembne pri sporočanju in produkciji medijskih vsebin. Prav tako bi kazalo bodoče novinarje v večji meri pripraviti na pritiske honorarnega dela, v katerega bodo neizogibno vstopili, jih naučiti loviti ravnotežje med poglobljenim delom, spoštovanjem rokov in lovljenjem norm in opremiti z osnovnimi znanji za izvajanje preiskovalnega novinarstva ter ravnanja z viri. V povezavi z mehanizmom licenc za profesionalne novinarje, ki bi bile nujno vezane na ustrezno izobrazbo, bi lahko novinarstvo kot poklic s povsem specifičnimi cilji zaprlo vrata škodljivim vplivom tržne logike njegovih lastnikov; manjša kot bo ponudba delovne sile, večja bo možnost, da bo ta plačana po realni ceni. V tem kontekstu Erjavec (1999: 6) opozarja, da »bo uveljavitev novinarskih šol tako dolgo problematična, dokler ne bo specifična novinarska izobrazba določena kot pogoj za opravljanje novinarskega poklica«.

Vsekakor bi se v proces prenove novinarskega izobraževanja morala aktivno vključiti vsaj Društvo in Sindikat novinarjev Slovenije, ki bi lahko v dialogu z državo znatno pripomogla k oblikovanju celovite izobraževalne politike in predvsem ustreznejše produkcije družboslovnih kadrov po načelu »manjša količina – večja kakovost«, s čimer bi pred izkoriščanjem trga v večji meri zavarovali tako diplomante novinarstva kot študente in študentke drugih fakultet, ki so se prisiljeni zatekati v naš poklic.

Prenova le na temelju samokritičnosti

Vprašanje je, ali lahko novinarske organizacije v sedanjih oblikah odgovorijo na te izzive; pretekle izkušnje in sedanje stanje nakazujejo, da jih je morda že povozil čas in da je reforma nujno potrebna. Podobno velja za novinarski kodeks, ki je bil nazadnje posodobljen pred osmimi leti, vmes pa smo bili priče nastanku novih oblik novinarstva, kot so spletno in državljansko novinarstvo in blogerstvo, predvsem pa je od takrat nove dimenzije dobilo izkoriščanje mlajših medijskih delavcev. Milosavljević (v Poler Kovačič in Kalin Golob 2004: 148) opozarja, da je vzpostavljanje samoregulacije največkrat Sizifovo delo, saj določila kodeksa novinarjev niso zavezujoča, kot je to primer na Danskem ali v Litvi, ampak so zgolj priporočila. Zato bi znotraj slovenskega novinarstva morali doseči konsenz o poostritvi profesionalnih sankcij, kar bi morda lahko vzpostavili v navezavi s že omenjenim režimom licenc. Ti koraki v času, ko nekateri teoretiki na glas razmišljajo, da se bliža celo konec novinarstva (Poler Kovačič 2004: 95), nikakor niso mogoči brez zdrave samokritičnosti celotnega ceha; rešitev ni upiranju prsta v politične elite ali v sklicevanju na domnevno neoprijemljive objektivne trende, ki se jim menda ne moremo postaviti po robu. Ali kot je v Odmevih 31. 3. 2010 povedal Mladinin komentator Bernard Nežmah: »Če so novinarji sposobni sestaviti peticijo zoper določenega premierja, se lahko tudi organizirajo znotraj lastnega medija in zahtevajo boljše plače.« Kakor trenutek ni primeren za cinično životarjenje, tudi ne pušča prostora za slepo vero, da se bodo stvari uredile same od sebe – ne bodo se in na nas je, da jih spremenimo z dolžnim čutom za krhkost novinarskega ideala, saj smo mi tisti, ki pristajamo na pravila igre in dopuščamo, da se nekdaj vzvišeni poklic pred našimi očmi iz psa čuvaja spreminja v prikritega opravičevalca vladavine elit.

Viri
Erjavec, Karmen (1999): Novinarska kakovost. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
Poler Kovačič, Melita (2004): Novinarska (Iz)virnost – novinarji in njihovi viri v sodobni slovenski družbi. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
Poler Kovačič, Melita in Kalin Golob, Monika (2004): Poti slovenskega novinarstva –danes in jutri. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
Bačić, Mašenjka in Svirčić, Jelena: Novinarstvo u službi interesa političkog vrha. Dostopno na http://www.h-alter.org/vijesti/mediji/novinarstvo-u-sluzbi-interesa-politickog-vrha/(14.4. 2010).
Radiotelevizija Slovenije (2010): Odmevi (31 .3. 2010). Dostopno na http://tvslo.si/#ava2.64711526(10. 4. 2010).

nazaj

Sonja Merljak Zdovc

Novinar kot človek
Čas bi že bil, da bi znova počilo. Samo odločni uredniki in novinarji lahko znova poskrbijo za dobro, kredibilno in profesionalno novinarstvo.

V 70. letih 20. stoletja je ugledni slovenski novinar Bogdan Pogačnik na tedanji fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo predaval o liku novinarja.

Dobrih trideset let pozneje zveni zamisel o temi enako staromodna kot naziv fakultete, ki so ga v skladu z duhom časa zamenjali že v začetku devetdesetih. Toda številni novinarski prispevki nakazujejo, da bi morali o novinarju kot človeku govoriti tudi danes. Novinarjeva osebnost namreč pomembno zaznamuje njegovo delo; njegova prepričanja (politično denimo leva ali desna), lastnosti (strpnost, odprtost ali površnost, aroganca) in okoliščine (vzgoja, družbeni položaj) se hote ali nehote izražajo med vrsticami.

Ameriški novinarji se že dolgo zavedajo in opozarjajo na to, kako novinarjeva osebnost nezavedno vpliva na njegovo delo. Že pred leti je eden od njih v strokovni reviji Columbia Journalism Review (CJR) opisoval, kako se je pisanja o religioznih prepričanjih desničarskih volilcev na jugu ZDA zaradi svoje ateistične in liberalne vzgoje lotil poln predsodkov in kako močno je na novinarsko delovanje sprva še vplivalo njegovo dojemanje sveta. Bil pa je dovolj odprt, da je vse to pravočasno prepoznal in ozavestil ter da je celo zmogel razumeti in sprejeti ljudi, ki so svet doživljali diametralno nasprotno. To ni pomenilo, da je spremenil svoje prepričanje, niti da je bil njegov prispevek zaradi tega pristranski. Pomenilo je le, da je bil do drugačnosti, ki jo je znal postaviti v odnos do sebe in svojega dela, bolj odprt in zato strpen. Zgradil je most, za katerega si teoretiki in praktiki kakovostnega novinarstva prizadevajo, in tako omogočil bralcem prispevka, da so si lažje ustvarili relevantnejšo podobo o ljudeh in dogodkih, ki jih je predstavljal.[1]

Redka zmožnost refleksije

V slovenskem novinarstvu redki novinarji zmorejo tovrstno refleksijo. Prepričanja in osebne lastnosti mnogih od njih silijo na plano skozi novinarske prispevke tudi v resnih medijih. Kot da se ne bi želeli zavedati, da novinarstvo ni nič drugega kot pisanje ljudi o ljudeh.

Samo v dveh tednih naključnega branja dnevnega časopisja je bilo več kot za eno roko prispevkov, iz katerih so pronicale novinarjeve lastnosti in prepričanja; v to kvoto nisem štela prispevkov, povezanih z afero bulmastifi.

Ne želim natančno analizirati posameznih primerov, ki sem jih opazila, saj bi lahko novinarju ali novinarki naredila krivico. Ne vem namreč, v kakšnih okoliščinah so besedila nastala, in zakaj so, kakršna so.[2]

Rada pa bi jih predstavila. Zmotili so me ali kot bralko, ki podrobno prebere prispevke o temah, ki jo zanimajo; ali kot bralko, ki se je sama udeležila predstavljenega dogodka; ali kot bralko, ki je v krogu najožjih in zaupnih prijateljev izvedela informacije, ki so zapisane trditve postavljale v drugačno luč.

V časih, ko mnogi bralci, gledalci, poslušalci na novinarje in urednike (upravičeno) gledajo kot na brezkompromisne hlastače po rejtingih in nakladah, ko obenem naključni sogovorniki prepoznavajo vse številnejše površnosti in napake v našem delu in ko se posledično bojimo za prihodnost profesije in preživetje domačih hiš (ter s tem tudi za delovna mesta), bi bilo smiselno, da se novinarji zazremo v svoje delo in kritično presodimo, kako ga opravljamo. Napake niso nujno velike, niti namerne, včasih so celo storjene v dobri veri in z najboljšimi nameni, a kljub temu (in zlahka) okrnejo naš ugled. Ime pa je vse, kar novinarji imamo.

Poglejmo tri primere.

Pomanjkljivo poznavanje vsebine

V prvem prispevku je novinar(ka) pokazala svoje pomanjkljivo poznavanje vsebine, o kateri je pisal(a), pa tudi pomanjkanje tenkočutnosti, ki je še toliko bolj bilo v oči zaradi očitne krivice kot posledice nepoznavanja situacije. Do izraza je prišla naglica, v kateri novinarji delujemo, tudi ko zanjo ni potrebe, in ki ni dopustila iskanja (kaj šele dvakratnega preverjanja) informacij.

Zmotile so me tri stvari. Najprej je novinar(ka)pomešal(a) osnovne kategorije, v katere je razvrstil(a) osebe, o katerih je poročal(a), kar kaže na nepoznavanje teme. Že hiter prelet Googlovih zadetkov bi mu/ji ponudil podatke, ki bi jih potreboval(a). V drugem primeru je sicer korekten, faktografski odstavek začinil(a) s sarkazmom, ki ni bil umesten že zaradi dvojega: zato, ker ne sodi v poročilo, ki je žanr informativne zvrsti, in, ker bi, če bi kdaj sam(a) imel(a) takšno izkušnjo, vedel(a), da je s svojim sarkazmom usekala mimo. Da je tako pokazal(a) svoje nepoznavanje situacije in razkril(a) svojo netenkočutnost. S svojo neobčutljivostjo je obenem prizadel(a) tiste, ki so se že znašli v podobni situaciji. V tretjem primeru je omenil(a) »neko« stvar, ki pa jo vsi, ki jo tematika zanima, zelo dobro poznajo; podobno kot če bi pisal(a) o zbirki v Louvru in zapisal(a), da tam visi tudi portret »neke gospe«.

Do trenutka, ko sem prebrala ta prispevek, sem bila prepričana, da so drugi prispevki iste(ga) avtorja (avtorice) večinoma korektno napisani; da iz njih dobivam informacije, na podlagi katerih si lahko ustvarim verodostojno sliko o temah, o katerih poroča, in na katere se sicer ne spoznam dovolj dobro. Novinarju(ki) sem zaupala in ker ni bilo razloga, da bi podvomila v njegovo (njeno) delo, sem si podobe sveta ustvarjala tudi na podlagi njegovih (njenih) prispevkov. Od takrat se bom vsakič vprašala, ali je besedilo zaznamovano z osebnimi prepričanji; ali so dejstva prava in preverjena, ali novinar(ka) sploh ve, o čem piše.

Cinične opazke in negativne sodbe brez preverjanj in dokazov

Drugi prispevek je bil podoben; avtor(ica) je v sicer korektno napisanem poročilu zapisal(a) tudi svoje (neokusne) pripombe. Znova bi že kratek skok na Google pokazal, da je situacijo popolnoma napačno razumel(a) in da izpeljani sklep, predstavljen skozi že skoraj cinično opazko, ni na mestu. Da več pove o vzvišenih pogledih novinarja(ke) na drugačne kot o dogodku.

Tretji primer bi lahko ponazorila s prispodobo: tako kot je policija že kdaj v prepričanju, da je osumljeni jasno in glasno kriv, slabo zaščitila dokaze ali ni opravila vseh preiskovalnih dejanj, ki bi bila potreba za obsodilno sodbo ter tako dosegla ravno nasprotno, obenem pa vrgla senco nase, na svojo strokovnost in neodvisnost, je tudi novinar(ka), ki je pisal(a) o človeku, ki je v očeh javnosti obveljal za negativca, hlastavo in brez dokazov, še najmanj pa skozi novinarsko preiskavo poskušal(a) potrditi takšno podobo tudi v primeru, ko vse ni bilo jasno niti nujno sporno. Nad informacijami, ki niso potrjevale te podobe, pa je zamahnil (a) z roko, jih ovrgel(la) in celo diskreditiral(a) njihove nosilce. Podobno kot se je denimo dogajalo s centri za socialno delo; ti so zaradi svoje siceršnje slabe podobe v javnosti a priori obveljali za krive tudi v primerih, ko so ravnali korektno in v skladu z zakoni.[3]

Čas za spraševanje o novinarskem poslanstvu po množičnih odpuščanjih?

Slovensko novinarstvo je trenutno na srečo svetlobna leta oddaljeno od ameriškega. Na srečo zato, ker od tam zadnja leta prihajajo skorajda le še informacije o številnih odpuščanjih in zmanjševanjih stroškov dela. V strokovnih revijah se vse redkeje pogovarjajo o tem, kako izboljševati kakovost novinarstva, in vse pogosteje o tem, kako preživeti. Vedno več je osebnih izpovedi ljudi, ki so izgubili službo. Mnogi so novinarstvu zapisali svoje življenje; zanje novinarjenje ni bilo le poklic, ampak način življenja.

Ti kolegi se zato ne soočajo le z izgubo dohodka, ampak se tudi prevprašujejo o smislu svojega početja. V uvodniku januarsko-februarske številke CJR opozarjajo na vse pogostejša poročila o urednikih in novinarjih, ki so, potem, ko so jih odpustili, težko začeli na novo, saj niso mogli odmisliti svojega novinarskega poslanstva, pa naj to zveni še tako romantično ali narcistično: »Pomagati, da bo svet boljši.« Mnogi med njimi so trpeli zaradi blagih oblik depresije, nekateri so izgubili občutek za svojo koristnost in nekateri so razmišljali celo o samomoru. Izguba delovnega mesta je vedno stresna, še toliko bolj pa prizadene, če človek poklic jemlje kot poslanstvo.[4]

Med novinarji so, tako kot to velja za vse poklice, takšni, ki so delu predani z dušo in telesom, in takšni, ki ga opravljajo z levo roko; takšni, ki v svoje prispevke vnašajo širino, duha, strpnost, in takšni, ki vanje vnašajo predsodke, bojazni, ozkosrčnost, vzvišenost ali lenobo.

Problem je, da bralec ne more vedno razpoznati, kdaj je podoba, ki jo je naslikal novinar, približna podoba resničnosti, in kdaj prebira novinarjevo osebno interpretacijo (čeprav je zapisana v žanrih informativne vrste). Je, na primer, življenje v tuji deželi samo takšno, kot ga sicer opisujejo že turistični vodniki? Je vse, kar je treba o njej vedeti, svarilo pred morebitnimi prevaranti?

Bralec ne more vedeti, kdaj bere prispevek novinarja, ki v svojem delu uživa do te mere, da bi ga opravljal zastonj (samo ne povejte tega mojemu šefu, je vzkliknil Don Terry, odpuščeni novinar Chicago Tribuna).[5] Niti, kdaj bere prispevek novinarja, ki meni, da je njegova naloga rušiti politike, gospodarstvenike ali kogarkoli za vsako ceno in kar tako, zato da bo občutil slast moči in da bo užival, ko bo gledal, kako se pred njimi tresejo najmočnejši ljudje v državi.

ZDA: Pismo odpuščenega novinarja

Vse prepogosto se zato dogaja, da bralci občudujejo tistega novinarja, ki mimo vseh etičnih pravil, včasih pa celo protizakonito objavlja informacije, ki tešijo radovednost javnosti, prav nič pa ne pripomorejo k njeni obveščenosti. Še več: zaradi nefiltriranih informacij, ki se celo predstavljajo kot rezultat preiskovalnega novinarstva, javnost, ki pač skoraj nikoli ne more biti nikoli dovolj dobro poučena, saj vseh podatkov največkrat nima na voljo, začenja razumevati tisto, kar je slabo ali sporno kot dobro, in obratno.

Ameriški fotoreporter John Costello je začel delati kot fotožurnalist pri petnajstih letih; dobil je nagrado World Press, vendar ne sodi med najelitnejše in najpomembnejše sodobne fotožurnaliste. Je le eden od ameriških fotoreporterjev. Zaposlen je bil pri petih ameriških dnevnikih, med njimi pri uglednem Philadelphia Inquirer. Zanj je delal petindvajset let in lansko poletje so ga pri šestinpetdesetih letih odpustili. Na svoj zadnji dan v službi je sodelavcem poslal elektronsko pismo. Odlomek iz pisma so objavili v CJR, zraven pa dodali nekaj njegovih (večinoma vojnih) posnetkov. V svojem pismu je med drugim zapisal:

»Srečal sem Roso Parks in fotografiral sem vse ameriške predsednike od Geralda Forda naprej. Čutil sem paniko med čakajočimi v vrsti za kruh. Videl sem otroke, ki so znali povedati kaliber granate in smer topovskega strela po odtisu, ki ga je pustila na tleh. Videl sem za en hrib posiljenih deklet. Toda večino svoje kariere sem preživel v domačem mestu. Ker sem bil v krajih, kjer ljudje le sanjajo o družbi, ki bi živela v miru, sem začel ceniti preproste naloge: fotografiranje poroke, šolske nogometne tekme, plesa, običajnih prelomnic v človekovem življenju. Z okrvavljeno glavo sem na ameriško-mehiški meji več ur čakal, da cariniki pregledajo moj avto. Eden od njih mi je pojasnil, da trgovci z mamili uporabljajo enak modus operandi; okrvavljeni se pripeljejo na mejo in trdijo, da morajo čim prej v bolnišnico, upajoč, da jih ne bodo pregledali. Kljub vsemu sem se naučil, da je svet lep in varen in da je na njem mnogo dobrih ljudi.«[6]

Za vse kriva hitrost?

V tekmi s časom – novinarji jo poznajo že od nekdaj, vendar zaradi sodobnih tehnologij danes toliko bolj zaznamuje delo v medijih – se v novinarstvo zajedajo napake, površnosti, netočnosti. Kot je v svojem dnevniku, ki ga je objavljal v Sobotni prilogi Dela, ob svojem razmišljanju o krizi javne besede zapisal strokovnjak na področju medijskega nastopanja, komuniciranja in motiviranja Leon Magdalenc: »Po mojem je za vse kriva le hitrost. Tekmovanje, kdo bo prvi. Korak pred drugimi. Kdo bo prvi kaj odkril, obsodil, koga nasadil in odgovorne zalotil z roko v žaklju. Kateri medij bo prvi in ga bodo morali drugi citirati. Ta hitrost nujno vodi v površnost, nepreverjenost, ugibanje in sklicevanje na zaupne vire ter anonimke. Podobna scena kot na avtocestah. Če hočeš biti prvi, potem moraš delati prekrške. Ignorirati omejitve in koga prehiteti tudi po desni, saj je nacionalni šport vožnje v dolgih kolonah po prehitevalnem pasu že olimpijska disciplina. Brez kršitev ne moreš biti pred vsemi. Zelo enostavno.«[7]

Pred tem pa je zapisal še (in pri tem imel v mislih razpravo, ki se je je udeležil in na kateri so se pogovarjali o krizi javne besede): »[i]n slišale so se težke besede, ki so napovedovale konec relevantnega novinarstva: alarm, akcija, prelomnica, pritiski, histerija, plebiscitarna volja neokusa, dno javnega diskurza, obsedenost s politiko kot intrigo, navijaštvo, zamegljevanje, sovražni govor, za vse je kriv internet in odprtost forumov, gre za zlorabo in ne krizo javne besede itn. Vem, da sem nekaj podobnega že poslušal. Tam sredi osemdesetih smo se v Radencih v okviru Gorjupovih dnevov zagovorniki alternativnega novinarstva zaletavali v blok režimskih medijev. Takrat je kazalo, da bo vse skupaj počilo. In delno tudi je. Ampak ne zaradi pozivov, temveč zaradi medijev samih. Odločnih urednikov in novinarjev. Prav zato je brezpredmetno razpravljati o vojni med resnim in tabloidnim novinarstvom. Bolje bi bilo ločnico postavljati med dobre in slabe, kredibilne in nekredibilne ter profesionalne in neprofesionalne.«

Čas je za premislek o verodostojnosti

Čas bi že bil, da bi znova počilo. Samo odločni uredniki in novinarji lahko znova poskrbijo za dobro, kredibilno in profesionalno novinarstvo. Vsak od nas si mora nastaviti zrcalo in razmisliti, katera prepričanja in osebne lastnosti vodijo njegovo delo. In v trenutku, ko jih prepozna, mora – v dobro novinarstva in s tem tudi v svoje dobro – stopiti po poti ameriškega novinarja, ki je znal sprejeti drugačnost: postati mora bolj odprt in strpen, zgraditi mora most, ki bo bralcem omogočil, da si bodo lažje ustvarili ustrezno podobo stvarnosti, o kateri poročamo. Tako bomo verodostojni, tako bomo pokazali, za kaj smo potrebni, tako bomo ohranili bomo bralce, gledalce, poslušalce. Le tako se bomo izognili izkušnjam številnih Johnov Costellov.

Novinarji smo zgolj ljudje, ki pišemo o ljudeh, tudi ko na videz pišemo o dogodkih. Naše ravnanje ima posledice. Za tiste, o katerih pišemo, in za nas, ki pišemo.



1 Zaradi prenove arhivskih strani revije CJR prispevek trenutno ni dostopen.
2 Kot bralko me to pravzaprav niti ne zanima. Kot analitičarko bi me moralo, ampak v tem prispevku ne nastopam v tej vlogi; ne želim se poglobiti v vzroke in ozadja, le pokazati, kako hitro lahko novinarji izgubijo del ugleda v očeh bralcev.
3 Glej Sonja Merljak Zdovc, »Preiskovalci ali razpihovalci: družbena odgovornost medijev, ki poročajo o družinskem nasilju.« Medijska preža, maj 2009, št. 34/35, str. 19–20.
4 »More Than a Job«, Columbia Journalism Review, January/February 2010, str. 4.
5 Prav tam.
6 John Costello, »Picture This«, Columbia Journalism Review, January/February 2010, str. 14–16.
7 Leon Magdalenc, »Slovenski trenutek časa: totalna vladavina neokusa in kiča«, Sobotna priloga Dela, 20. 3. 2010, str. 24.

nazaj