Prvi meseci leta 2010 so bili zaznamovani s izjemno pozornostjo, ki jo je slovenska politika namenila »zahodnemu Balkanu«. V tem obdobju sta bili oblikovani in objavljeni slovenska strategija do zahodnega Balkana v obliki Smernic delovanja Republike Slovenije do zahodnega Balkana ter iz njih izhajajoč predlog Deklaracije o zahodnem Balkanu; 20. marca je bilo srečanje voditeljev držav »zahodnega Balkana« na Brdu pri Kranju, ki je že bilo del omenjene strategije (Večer, 17. 2. 2010). Odnosu Slovenije do »zahodnega Balkana« je v tem obdobju veljala ustrezno velika pozornost medijev. Kakšna je slika, ki si jo lahko ustvarimo iz pisanja medijev in izjav slovenskih politikov v tem kratkem, vendar intenzivnem obdobju povečanega zanimanja za »zahodni Balkan«? Je v tej sliki kaj novega v odnosu na medijske in politične diskurze o Balkanu, na katere smo bili navajeni v zadnjih dveh desetletjih? Kaj nam ta slika pove o Sloveniji, njeni (zunanje)politični (samo)percepciji ter njenem položaju v Evropski uniji, oz. na »zahodnem balkonu«, kakor jo je duhovito poimenoval hrvaški politolog Anđelko Milardović (Milardović 2009)? Kaj povečano zanimanje za »zahodni Balkan« pomeni v političnem, kaj pa v gospodarskem smislu? Na ta vprašanja bom poiskala odgovore skozi analizo medijskih in političnih besedil, ki so večinoma nastali marca, ko je bil »zahodni Balkan« v središču medijske in politične pozornosti na Slovenskem.

Poimenovanje »zahodni Balkan«, ki je oznaka za balkanske države, ki še niso članice Evropske unije, je bilo oblikovano zgolj na podlagi političnih in ne kulturnih ali zgodovinskih kriterijev, ki bi določali območje kot regijo. Signal njegove problematičnosti je v prazni – ali negativni – semantiki: odgovor na vprašanje, kaj je »zahodni Balkan«, namreč lahko dobimo samo, če ga preobrnemo z negacijo in vprašamo, kaj »zahodni Balkan« ni. Odgovor se ponuja sam: ni Evropska unija. To seveda ne pomeni, da nimajo države na tem območju nič skupnega; ni pa ničesar, kar bi jih ločevalo od sosednjih držav – razen, seveda, tega, da niso članice Evropske unije. Zato je vse bolj spontana uporaba tega imena, ki presega meje političnega diskurza[1] , problematična in zato ga tukaj navajam v narekovajih.[2]

Slovenski mediji pogosto o »zahodnem Balkanu« govorijo kot o homogeni celoti – tako smo na spletnem portalu RTV Slovenija 7. januarja 2010 lahko prebrali, da sta »Slovenija in zahodni Balkan v izvrstnih odnosih« (www.rtvslo.si/svet/slovenija-in-zahodni-balkan-v-izvrstnih-odnosih/ 220781). Posploševanje in opazovanje družbenih (političnih, kulturnih) skupin kot homogenizirane mase pa je že znan mehanizem orientalizacije, ki je bil v Sloveniji zelo prisoten tudi v časih nekdanje Jugoslavije: vsi južno od Kolpe so bili najprej »bizantinci«, potem »bosanci« ali »južnjaki«, skupnosti brez posebnih značilnosti, o katerih ne vemo nič, in tudi ne čutimo potrebe, da bi o njih izvedeli kaj več, zadošča že to, da so manj razviti, manj civilizirani, manj kulturni od nas. Roko v roki s takšno generalizacijo gre posploševanje jugoslovanskih konfliktov na območje celotnega Balkana, ki se v diskurzu najbolj pogosto kaže kot govor o »balkanskih vojnah« v devetdesetih letih 20. stoletja. Tako vlada za eden izmed ciljev Smernic za delovanje Republike Slovenije do zahodnega Balkana določa pomoč pri mehčanju oz. odpravljanju zadnjih političnih napetosti in trenj med državami, ki si delijo tragično zgodovino balkanskih vojn, da si bodo skozi nove oblike medsebojnega sodelovanja lahko delile tudi boljšo prihodnost. Na ta način se ta posebna jugoslovanska situacija eksternalizira in popolnoma neupravičeno 'prodaja' kot balkanska tako politikom kot tudi javnostiｫ (Todorova 2005: 153). V slovenskih javnih diskurzih je takšno posploševanje še posebej problematično, saj ima Slovenija kot del nekdanje Jugoslavije z »balkanskimi vojnami« v devetdesetih letih veliko več kot katerakoli balkanska država.

Že utrjena predstava o Balkanu kot evropskem Drugem, napol civiliziranem, napol divjem, kot območju, katerega nadzorovanje in vodenje sta nujni tudi zaradi ohranjanja miru v celi Evropi, je preveč privlačna tudi danes, ko je del Balkanskega polotoka že v Evropski uniji. Skušnjavi, da na države-kandidatke v tem območju referirajo kot na Balkan, se ne morejo upreti niti slovenski novinarji in politiki niti danes. Vojko Volk je v intervjuju v Sobotni prilogi Dela predstavljen kot koordinator za Balkan, čeprav se njegova koordinacija tiče samo tega dela Balkana, ki še ni v Evropski uniji (in za katerega se že uporablja politična oznaka »zahodni Balkan«) (Vidmajer 2010). Za naslov intervjuja, ki ga je novinarjema Dnevnikovega Objektiva dal Borut Šuklje, so izbrali stavek »Na Balkanu se bodo morali dogovoriti sami, sicer se bodo drugi namesto njih« (Korljan in Senković 2010), čeprav je iz vsebine pogovora jasno, da se spet misli samo na tisti del Balkanskega polotoka, ki ni del EU, in še natančneje, na nekdanjo Jugoslavijo. »Zahodni Balkan« je prostor, ki se v veliki meri prekriva s prostorom nekdanje Jugoslavije. Albanski publicist Remzi Lani poudarja, da so z oblikovanjem »zahodnega Balkana« kot politične enote Albanijo vključili na jugoslovanski zemljevid, kamor nikoli ni sodila (Hladnik Milharčič 2006). »Zahodni Balkan« je prav tako politični pojem s precej spremenljivo vsebino. Po pridružitvi vseh držav med Slovenijo na zahodu, Madžarsko na severu, Romunijo in Bolgarijo na vzhodu in Grčijo na jugu Evropski uniji naj bi politični pojem »zahodnega Balkana« izginil – s pridružitvijo vsake izmed posameznih držav pa naj bi se skrčil. »Krčenje« je že anticipirano v slovenskih medijskih in političnih diskurzih: v prvih mesecih leta 2010 je Hrvaška izginila s seznama držav, ki sodijo k »zahodnemu Balkanu«. Tretjega marca 2010 je Dnevnik objavil novico, da bo slovenska vlada »v kratkem obravnavala predlog smernic za delovanje Republike Slovenije do zahodnega Balkana, kamor sodijo Albanija, Bosna in Hercegovina, Črna gora, Kosovo, Makedonija in Srbija«. Hrvaške ni ne v besedilu omenjenih smernic ne v predlogu Deklaracije o zahodnem Balkanu – ne glede na dejstvo, da ta država (še vedno) ni članica Evropske unije. Kot poroča srbski spletni portal B92, so nekateri evropski diplomati podvomili v ustreznost odločitve, da bo Hrvaška soorganizatorica srečanja, saj bo na ta način »Zagrebu poslan napačen signal, da se de facto že nahaja v EU, čeprav za vstop mora izpolniti še številne pogoje« (B92.net, 7. 3. 2010). Tudi v Sloveniji so sledili tej logiki: da bi lahko bila soorganizatorica srečanja o »zahodnem Balkanu«, je morala Hrvaška najprej prenehati biti njegov del, postati (skoraj-že) evropska, da bi lahko voditelje držav »zahodnega Balkana« skupaj s Slovenijo poučila, kako naj se med seboj pogovarjajo in rešujejo težave.

»Zahodni Balkan« torej v slovenskih političnih in medijskih diskurzih danes funkcionira kot evfemizem za nekdanjo Jugoslavijo, katere imena ni priporočljivo omenjati, ker bi lahko sprožilo spomine na skupno preteklost. O »zahodnem Balkanu« v Sloveniji lahko govorimo z neobvezujočo distanco, posplošimo ga pa na Balkan zlasti takrat, ko hočemo poudariti že tradicionalno problematičnost tega območja (tam živijo ljudje, ki se med seboj ne morejo dogovoriti, zato jih moramo mi – pravi Evropejci – spraviti za skupno mizo). S tem, da Balkan ni (samo) bivša Jugoslavija in da »zahodni Balkan« ni Balkan – se očitno nihče ne obremenjuje.

Še pred srečanjem na Brdu pri Kranju je bil 5. marca 2010 na Ptuju sestanek »personalne trilaterale«, ki jo sestavljajo slovenski premier, hrvaška premierka in srbski predsednik. Mediji so takoj in vsepovsod sestanku in njegovim udeležencem pridodali oznako »SHS« (prim. članke »Rojena je 'personalna trilaterala SHS'«, Delo, 6. 3. 2010, »SHS oziroma personalna trilatrala«, Večer, 6. 3. 2010 itd.). Skupna preteklost, na katero referira omenjena oznaka, je pomemben aspekt, ki v veliki meri določa naravo odnosa Slovenije do držav »zahodnega Balkana«. Ta pomemben vidik pa v največjem slovenskih delu političnih diskurzov ostaja zamolčan. Številnim analitikom slovenske politike in družbe se zdi, da je uporaba poimenovanja »zahodni Balkan« priročen način, da govorimo o območju nekdanje skupne države, ne da bi omenjali njenega imena. Slovensko politiko do držav bivše Jugoslavije opisuje zgodovinar Božo Repe kot »načrtno distančno, nedosledno in tudi hipokritsko« (Repe 2010). Zadnjih nekaj let je to politiko zaznamoval nekoliko shizofren odnos, saj se je Slovenija zelo želela uveljaviti kot »ekspert za zahodni Balkan« in to utemeljevala z »znanjem o tej regiji«; od kod ima to znanje, ni nikoli bilo omenjeno. Borut Šuklje, mednarodni svetovalec za jugovzhodno Evropo in zahodni Balkan, poudarja, da je »bilo to območje (»zahodni Balkan« oz. države nekdanje Jugoslavije) v Sloveniji v določenem obdobju zaradi ne najbolj prijateljskega razhoda skupne države nekakšna tabu tema« in to celo povezuje z v političnih diskurzih izrazito negativno ovrednotenim pojavom jugonostalgije: »Ni se čisto jasno vedelo, kako bi temu rekli, Hrvatje so temu na primer rekli jugonostalgija« (Korljan in Senković 2010). V izpogajanju in legitimizaciji lastne evropskosti se je poskušala Slovenija kar se da distancirati od svoje jugoslovanske in socialistične preteklosti. Zato je med drugim pred leti odklonila članstvo v višegrajski skupini. Ko pa je postalo jasno, da se lahko skupna pretekost izkoristi kot argument v »tekmi v regiji«, proti Avstrijcem, Nemcem in Italijanom, so slovenski politiki upoštevali celo nevarnost, da bodo označeni za jugonostalgike. Pri »urejanju Balkana« pri tem vzor postane prav delovanje višegrajske skupine – Vojko Volk navaja, da je »v višegrajski skupini državam s tako različnimi interesi, kot so Poljska, Madžarska, Slovaška in Češka, in s precej napetimi odnosi, recimo Madžarska in Slovaška, uspelo zagotoviti sodelovanje in mehanizme vzajemne pomoči na poti v Nato in EU. Še danes sodelujejo, se srečujejo pred vsakim pomembnejšim srečanjem Evropske unije, ker so blok štirih«, in poudarja, da bi radi »model prenesli v balkansko osmerico kot dokaz, naj nobena država ne aspirira, da bi bila voditeljica v regiji« (Vidmajer 2010).

Pred kratkim sprejete smernice za delovanje Republike Slovenije do zahodnega Balkana eksplicitno omenjajo nekdanjo državo in celo njene pozitivne vidike, vendar v dikciji, ki precej zamegli dejstvo, da je bila tudi Slovenija del te skupne države: »Cilj Smernic za delovanje RS do zahodnega Balkana je tudi identifikacija in odprava notranjih administrativnih ovir v RS v odnosih do regije, s čimer bi pospešili gospodarske, ekonomske, socialne in komunikacijske tokove z regijo ter posledično utrdili – in hkrati obnovili – povezanost Balkana, tako iz pozitivnih izkušenj nekdanje skupne države kot tudi iz odnosov, ki so jih sosednje države z njo tradicionalno imele.« V pravkar citiranem stavku bi namesto imena Balkan veliko bolj logično in ustrezno bilo uporabiti ime nekdanja Jugoslavija, to pa je, iz že omenjenih razlogov, v političnem diskurzu strogo cenzurirano.

Tudi slovenski politiki in »strokovnjaki za zahodni Balkan« v zadnjih mesecih bolj pogosto omenjajo dejstvo, da ima Slovenija z velikim delom »zahodnega Balkana« sedemdeset let skupne preteklosti, vendar praviloma v kontekstu uveljavljanja gospodarskih interesov Slovenije na tem območju. Vojko Volk, koordinator za »zahodni Balkan« na ministrstvu za zunanje zadeve in bodoči veleposlanik v Zagrebu, se tako v nekem intervjuju retorično sprašuje, »zakaj ne bi izkoristili dejstva, da smo sedemdeset let živeli v skupni državi«. Po njegovem mnenju je to dejstvo treba izkoristiti predvsem pri investicijah, izmenjavi strokovnjakov in fleksibilnosti delovne sile, torej pri iskanju odgovora na vprašanje, kaj dobi lahko Slovenija od držav »zahodnega Balkana« (Vidmajer 2010).

Tudi vprašanje zastavljeno v drugo smer – kaj lahko dobijo države »zahodnega Balkana« od Slovenije – pravzaprav spet govori predvsem o Sloveniji in možnosti njenih pridobitev, tokrat ne toliko na gospodarskem, kolikor na političnem in simbolnem področju. S tem vprašanjem vstopimo v področje diskurza o Sloveniji kot »poznavalcu Balkana« in »ekspertu za zahodni Balkan«. Z uveljavitvijo vloge eksperta naj bi Slovenija utrdila svoj položaj v okviru Evropske unije, zato zagrenjene opazke slovenskih politikov, da EU slovenskega poznavanja regije ne priznava in ne izkorišča: Vojko Volk tako poudarja, da med najvišjimi predstavniki EU in njenih političnih teles na »zahodnem Balkanu« ni Slovencev zato, ker »smo kontaminirani. Doslej še nismo imeli praktično nikogar na pomembni funkciji ravno zato, ker smo iz regije. Ambivalentni odnos EU nas včasih prizadene, posebej glede na naš ogromen finančni, kadrovski in siceršnji vložek, recimo 700 vojakov na Kosovu. To je nekorektno. Bruselj bi radi prepričali, da tudi Slovenci zavzamejo določene funkcije Evropske unije in Evropske komisije na Balkanu« (Vidmajer 2010).

Užaljenost je bilo čutiti tudi v primeru evropskega ignoriranja slovenskih in hrvaških prizadevanj v zvezi s srečanjem na Brdu pri Kranju. Slovenski predsednik vlade Borut Pahor je opozoril na odgovornost, ki bi jo morala imeti združena Evropa do držav »zahodnega Balkana« in dejal, da »ne bi bilo prvič, če bi Evropa spregledala, da smo na taki prelomni točki in bi se bala problemov, se umaknila, priložnost pa bi splavala po vodi« (www.evropa.gov.si/si/vsebina/novica/news/na-konferenci-na-brdu-dogovor-o-dialogu-na-zahodnem-balkanu/afca5c433a/). Tudi Borut Šuklje v svoji oceni odnosa Zahoda do Balkana poudarja, da se z njim nihče ne ukvarja, o njem nihče ne ve prav veliko, od tega problema so se vsi umaknili in gledajo, kaj se bo zgodilo ... (Korljan in Senković 2010) Kritika odnosa Evrope do Balkana, ki ga močno zaznamuje paternalizem in vzpostavljanje odnosov moči, ki precej spominjajo na kolonialno obdobje ter izključevanje Balkana iz simbolnega zemljevida Evrope (in s tem zavračanje odgovornosti za vse, kar se v regiji dogaja), je povsem upravičena. Vendar se je treba zavedati, da odnos Slovenije do držav »zahodnega Balkana« ni nič manj ambivalenten. Slovenskemu zanimanju za te države, povezanem s slovenskimi gospodarskimi interesi, ter ambiciji po »urejanju Balkana od zunaj« (prim. Repe 2010) ne sledi ustrezna mera odgovornosti, ki bi jo morala imeti Slovenija do držav, s katerimi je delila 70 let zgodovine. Pri tem ne mislim samo na bolj pošten odnos do skupne preteklosti (ki se je slovenski politiki spomnijo samo takrat, ko zaslutijo, da bi se to dalo unovčiti), temveč tudi na dediščino te skupne zgodovine: na prevarane devizne varčevalce Ljubljanske banke in na načine, kako slovenska družba ravna tako s priseljenci s prostora nekdanje Jugoslavije kot z začasnimi delavci iz tega prostora. Če se slovenski politiki zavedajo neustreznega ravnanja EU do držav »zahodnega Balkana«, ki ga Volk opisuje kot »politiko palice in korenčka« (in pri tem celo referira na kolonialistični odnos, da stvari niso dojete tako, kot so nekateri uradniki navajeni v svojih nekdanjih kolonijah), bi bilo pričakovati, da ne prevzemajo enakih vzorcev v svojem ravnanju do držav »zahodnega Balkana«. Konferenca na Brdu, kljub obetavnem naslovu »Prispevek zahodnega Balkana k evropski prihodnosti«, ni prinesla nobenega odmika od že utrjenih vzorcev in že vzpostavljenih odnosov, ki izključujejo vsako možnost razmišljanja o prispevku Balkana Evropi. Kot je o srečanju na Brdu pri Kranju kritično zapisal Jurij Gustinčič, smo se potrudili, ker naj bi bili poznavalci tega polotoka, ki vendarle sodi k evropski celini, čeprav po mnenju mnogih ne spada prav v Evropo, da spravimo skupaj vodje teh dežel (ki so zapisane kot samostojne) in jih skušamo civilizirati /.../. Lotili smo se posla kot civilizatorji iz prave Evrope (Gustinčič 2010). Skupaj s skoraj-že-evropsko Hrvaško je evropska Slovenija poskušala podučiti zahodnobalkanske države, kako naj rešujejo medsebojne težave. Kako naj postanejo (skoraj-že) evropske. Ne prvič v zgodovini in, na žalost, gotovo ne zadnjič.

Iz tistega, kar se v Srbiji v javnosti govori o Evropi, o mejah Evrope, o morebitnem vstopu Srbije v Evropsko unijo, lahko izločimo nekaj glavnih diskurzov. Eden od njih je diskurz dela srbske politične in kulturne elite, ki so jo v zadnjih dvajsetih letih opredeljevali kot civilno, »drugo« Srbijo. Njen program se politično razlikuje od tistega, ki ga je ponujala komunistična in nacionalistična Srbija v devetdesetih letih. Za to elito je Srbija družba, državno in pravno urejena skladno s sodobnimi demokratičnimi načeli in je v tem smislu sodobna in »evropska« družba. Ker pa se gospodarsko in politično življenje srbske družbe prepogosto odvija v nekakšni »sivi coni«, na meji zakonitosti, včasih tudi zunaj zakona, gre vendarle za nedemokratično, »neevropsko« družbo. Vesna Pešić, sociologinja in poslanka v srbski skupščini, ki je na začetku devetdesetih let ustanovila stranko Državljanska zveza Srbije, na primer opaža, da se Srbiji po zamenjavi režima 5. oktobra 2000 še do danes »ni posrečilo ustaliti kot sodobna in demokratična država«. Posebej poudarja vprašanja na ravni družbenih vrednot in ugotavlja, da v Srbiji »namesto moralno-vrednostne legitimnosti liberalnega tipa /.../ kot legitimacijska matrica deluje nacionalizem«. Parlamentarna demokracija in tržno gospodarstvo se zato spreminjata v »slabotne, bolj ali manj fasadne institucije«. (Vesna Pešić: »Nacionalizam nemoguće države«, Helsinška povelja, štev. 99–100, september-oktober 2006).

Za to civilno elito je morebitna vključitev Srbije v EU priložnost, da se v tej državi pretrga veriga reprodukcije sistema vrednot, značilnih za etnični nacionalizem, in da se uveljavijo in promovirajo demokratične in državljanske vrednote, tako da bi bili državljani Srbije življenjsko zainteresirani, da bi jih spoštovali in bi vero vanje postavili nasproti veri v vsemogočnost naroda in njegovih avtoritarnih voditeljev. Od odprtja meja med Srbijo in EU srbska civilna elita pričakuje mnogo več kot samo gospodarsko okrevanje države. Pričakuje politični preporod srbske družbe, usklajevanje demokratične črke zakona z demokratičnim duhom družbenega življenja. Zanjo glavna ovira na evropski poti Srbije niso pogoji, ki jih postavljajo uradniki Evropske unije, temveč odpor vladajočega sloja Srbije tej poti, ki se boji, da bi evropeizacija srbske družbe – ki ne bi bila samo sprejemanje »evropskih« zakonov, ampak tudi življenje skladno z njimi – ogrozila njegov položaj. Za »drugo Srbijo« meja med Srbijo in EU zadnjih dvajset let ni ostala tako trdna zato, ker nas Evropa noče, ampak zato, ker so to mejo v Srbiji od znotraj okrepili tisti, ki jo potrebujejo za ohranitev pridobljenih privilegijev.

Drugo vrsto diskurza, ki je srbski javnosti podlaga za razpravo o meji med Srbijo in Evropo, tvorijo diskurzi, ki to temo obravnavajo v sklopu kritike evropskih integracij kot prikritega širjenja zahodne kulture, kot kulturni kolonializem. Ti srbski domoljubni diskurzi, kot bi jih lahko imenovali, v današnjem širjenju zahodne Evrope na Balkan vidijo veliko nevarnost za obstoj srbske nacionalne identitete in samospoštovanja naroda. Dober primer, kako to nevarnost vidijo nekateri srbski domoljubi, je članek, v katerem je novinar tednika Nin (21. junija 2006) komentiral izjavo Ollija Rehna, da je »EU živa politična žival in ne fosil«: »Problem je v tem,« je zapisal novinar Nina, »da, če gledamo iz Srbije /.../, ta žival ni videti krotka. Šest le po Miloševićevem padcu pomeni 'odhod v Evropo' za povprečnega državljana Srbije predvsem soočanje z vrsto ponižanj.«

Srbija ne sme »slepo hiteti v Evropo« tudi zato, ker ji grozi, da tam ne bo samo ponižana kot narod, ampak tudi oropana. Tako mnenje je pred tremi leti izrazil znani srbski slikar, ko je odgovarjal na vprašanje novinarja beograjske Politike: »Hočemo v Evropo. Ali jo potrebujemo?« »Ne,« je odločno odgovoril naš slikar. »Evropa je do nas surova in groba, mi pa se ji nenehno prilizujemo, prosimo, naj nas sprejme, se pred njo plazimo ... To je nespametno. Ko bomo vstopili v Evropo, nam bodo vsilili vse, kar je zanič. Najprej nam bodo prodali zdravila, ki jim je pretekel rok trajanja, in vse drugo, kar so zavrgli. Nam pa bodo vzeli tisto, česar nimajo. Nimajo pa zdrave hrane, pitne vode, plemenskega goveda ... Vse to bi morali varovati. Ko pa nas bodo prosili, naj gremo v Evropo, bi o tem takrat morali dobro razmisliti.« (Politika, 6. marec 2006)

V okviru tega domoljubnega diskurza vztraja odpor do Evrope, stališče, da je za Srbijo bolje, da se ne vključi v evropske integracije, da ostane daleč od Evrope. To je osnovna ideja knjige Dejana Mirovića Argumenti proti Evropski uniji (izdal Srpski sabor »Dveri«, 2008). »V gospodarskem, pa tudi duhovnem smislu,« piše Mirković, »je EU za Srbijo nevarnejša kot Nato. Kot projekt in ideja je EU bolj prefinjena in nevarnejša kot Nato. Zapeljivejša je. Za njo ni videti jasnega obraza Washingtona, kot je to pri Natu.« (str. 350) Srbija se mora Evropski uniji izogibati tudi zato, ker je ta danes »draga in skrajno birokratizirana superdržava, kjer obstaja samo privid demokracije«. Kot primer, ki ponazarja tako rekoč pošastne razsežnosti evropske birokracije, je Mirović navedel predpise o standardih, ki v Evropski uniji veljajo za kmetijske izdelke. Vsaka malenkost je v predpisih izmerjena, popisana in predpisana, tako tudi »mere kletk za piščance in velikost pregrad za teleta, oblika in videz kokoši, petelinov, rac, gosi in puranov, velikost jajc«. Prav tako, se čudi, »je točno določen videz češenj, jagod, grozdnih jagod, jabolk, hrušk, breskev, marelic, južnega sadja, fižola, graha, paradižnika, čebule, česna, zelja, bučk itd.« Ponosni državljani Srbije, ki so navajeni, da od politikov in na sploh oblasti poslušajo pomembne in poučne govore o zgodovini, izročilu, Kosovu, identiteti in podobnih velikih temah, se zares lahko samo čudijo in križajo. O, Evropa, si res prišla tako daleč?

Ta domoljubni diskurz pa vendar dopušča možnost nadzorovanih stikov z Evropo in morebiti celo politično in gospodarsko vključitev v EU, a s pogojem, da glavna meja ostane nedotaknjena, meja, ki nas v kulturnem ali, kot še pogosteje govorijo, v »duhovnem« pogledu ločuje od Evrope. Kot je v članku, objavljenem v glasilu Srbske pravoslavne cerkve Pravoslavlje (april 1999), zapisal antisemitski publicist in urednik Ratibor Đurđević: »Srbija v Evropo, da, Evropa v Srbijo, Bog ne daj!« Socialni psiholog Jovan Bajford v takem stališču do evropskih integracij ne vidi samo radikalnega nasprotovanja Evropi, značilnega za srbsko skrajno desnico, vštevši tudi del Srbske pravoslavne cerkve, temveč tudi »osnovno idejo domoljubnega krila sedanjega srbskega establišmenta«. »Torej«, pravi Bajford, »Srbija v Evropi bo in ko bo vanjo vstopila, bo izkoristila vse gospodarske ugodnosti, svoje duhovno bistvo pa moramo pred temi evropskimi idejami, ki nam jih hočejo vsiliti, braniti do zadnje kaplje krvi (Peščanik, 23. 12. 2005).«

Tu torej mejo med Evropo in Srbijo prikazujemo kot trdnjavo, s katero branimo svojo nacionalno identiteto. To trdnjavo lahko in moramo braniti tudi, če bo naša država nekega dne v Evropi. Kako to bo, že vemo, saj so model te obrambe izdelali in ga svoji domovini domoljubno dali na voljo nekateri Srbi, ki že leta živijo v evropskih državah, tako rekoč na sovražnem ozemlju, in tam v sovražnem okolju uspešno branijo svojo nacionalno čast in dostojanstvo in ne dovolijo, da bi jih čari življenja na Zahodu zapeljali in »razvadili«. Bistvo njihovega položaja strnjeno podaja naslov članka, objavljenega 7. 11. 2009 na naslovni strani kulturne priloge Politike: »Domoljub v tujini«. To je založnik iz Lozane, po rodu Srb, ki se po mnenju avtorja članka že skoraj pol stoletja požrtvovalno izpostavlja tegobam življenja v njemu tujem okolju in stežka premaguje hrepenenje po domovini samo zato, ker je prepričan, da ji tu, v tujini, lahko bolje služi kot na njenih tleh.

Tretji diskurz, katerega obrise zaznavamo v razpravi o evropskih integracijah v Srbiji, je državni diskurz, tisti, s katerim država Srbija (s predstavniki na notranjem in mednarodnem prizorišču) o sebi gradi podobo kandidatke za vstop v Evropsko unijo. To je dvojno zadržan diskurz. Na eni strani vstop v Evropo predstavlja kot izbiro brez alternative, ne pa tudi brez pogojev, in ta je samo en – da pridružitev Evropi ne bo plačana z odpovedjo suverenosti nad Kosovom kot »južno srbsko pokrajino«. Ta zadržanost je v političnem jeziku »dizajnirana« tako, da se o vključevanju Srbije v EU govori kot o poti brez obotavljanja, a tudi brez prevelikega veselja, nekako razumsko, kot o procesu, ki je predvsem, če ne tudi izključno, v gospodarskem interesu Srbije. V funkciji tega razumskega stališča je tudi besednjak, prevzet od evropske administracije, poln izrazov, ki so si jih izmislili strokovnjaki za širitev Unije, kot so: »evropska pot«, »evropski proces«, »evropski potenciali«, »beli schengen« in podobno. Kot bi hoteli govorniki, ki o teh temah govorijo v imenu srbske države, poudariti, da je to, kar govorijo, prevod iz tujega jezika, ki mu ne nameravajo vdihniti življenja, da bi občinstvo ogreli za tisto, kar jim te besede ponujajo.

Na drugi strani je diskurz države Srbije o vključevanju v Evropo zadržan tudi glede vztrajanja pri državni suverenosti nad Kosovom kot zadevi, ki se ji Srbija ne bo odrekla, da bi vstopila v Evropo. Tudi tu govorijo, da za to suverenost ni druge možnosti, da se ji Srbija za nobeno ceno ne bo odrekla, diskretno, se pravi z »dizajniranjem« politične retorike, pa dajejo vedeti, da je boj Srbije za suverenost nad ozemljem »južne srbske pokrajine« skrčen na »vojno« z diplomatskimi sredstvi in da so cilji tega boja prej simbolični in ideološki kot realno politični ter da se nanašajo bolj na ohranjanje »duhovnega in kulturnega prostora« Kosova kot dela srbske nacionalne dediščine, kot na ohranitev tega ozemlja v mejah srbske države. Tisto, od česar Srbija ne bo odstopila, ko gre za Kosovo, je omejeno na njegovo diplomatsko priznanje in opredelitev tamkajšnjih srednjeveških spomenikov kot srbskih, oziroma na obstoj Kosova na »duhovnem zemljevidu« Srbije kot pomembnega simbola nacionalne identitete. Tako, na primer, srbski predsednik Boris Tadić v zadnjem času govori, da Srbija brez svoje nacionalne identitete ne bo šla v Evropo. Ko omenja identiteto, v resnici misli na Kosovo, ni pa nepomembno, da se izraža tako rekoč po ovinkih se. Namen te retorične finese, tega evfemizma, je pokazati, kaj hoče Srbija na Kosovu za vsako ceno ubraniti in namiguje na sklep, da je to vrednoto – to pa je seveda vrednota nacionalne identitete – mogoče braniti tudi brez dejanske suverenosti srbske države na tem ozemlju.

Vidimo, da današnji državni diskurz o Srbiji in Evropi poskuša zajeti elemente dveh drugih diskurzov, navzočih v srbski javnosti, dveh ideološko nasprotnih diskurzov, ki temo odnosov Srbije do Evrope in meja med njima različno opredeljujeta, na način »civilne družbe« in na »domoljubni« način. Država Srbija s kombiniranjem teh dveh diskurzov in retoričnih strategij, ki se v vsakem od njih oblikujejo, na vprašanje, »kateremu kraljestvu se boš priklonil, evropskemu ali kosovskemu«, lahko salomonsko odgovori kot Črnogorec iz šale, ki je na vprašanje, kaj bi pil, vino ali žganje, odgovoril: »Nikar mi tega dvojega ne ločuj!«

Svet se deli na dva dela: Balkan in Nebalkan. Vsi vemo, kaj je Balkan, zato o tem ni potrebno izgubljati besed. Pa vendar to zveni nekoliko nerodno, nekoliko preveč preprosto. Ne zveni evropsko. Rešitev? Novo ime. Lepše se sliši, pa še vsi vedo, da govorimo o Balkanu. »Zna se.« Ve se kdo je kdo. Kdo ima bič in korenje in kdo je bičan brez korenja, kdo plača komu in kdo je plačan za kaj. Veliko vemo ne da bi zares vedeli. Veliko čutimo. Čutimo, da smo na obrobju, daleč od svetovne osi. Seveda, če si daleč od osi vrtenja, se vrtiš bolj divje in krog vrtenja je veliko večji. Razdalja do centra vrtenja je vedno enaka – nedosegljiva. Vse se vrti, z vidika obrobja pa je center na miru. In obratno, z vidika centra-osi je vedno na miru tudi določena točka obrobja. Pa smo tukaj. Vse se vrti, pa vendar je vse na miru, vse se spreminja, a je v bistvu vse isto.[1] Seveda to ni popolnoma res. Čas deluje kot zanimiv scenarist in prostor kot dober kostumograf. Orientalizmi oziroma balkanizmi v prostoru od Triglava do Vardarja, ali boljše rečeno, v prostoru od Petrograda do Carigrada, so doživljali veliko sprememb. Naša pozornost je usmerjena na tiste orientalizme, ki so se razvijali skupaj z modernizacijo. Oziroma modernizacijami.[2] Procesi, ki so od 18. stoletja ustoličili besede kot so civilizacija, napredek, industrija. Pa tudi besedo narod.

Narodi so nepredvidljiva bitja. Takoj ko se pojavijo, naredijo zgago. Pravzaprav še prej. Rodilo pa jih je isto razsvetljenstvo, ki je skotilo modernizacijo. Razsvetljenstvo, ki je izumilo civilizacijo, je izumilo tudi naravo. Sebe je iskalo nekje med civiliziranim državljanom in plemenitim divjakom. Vmes med njima pa je našlo na novo izumljeno vzhodno Evropo.[3] Predvsem pa je rado definiralo, klasificiralo in zlagalo v predalčke. To lastnost je nasledilo 19. stoletje. V tem času so narodi prerasli razsvetljenstvo in ga pregnetli sebi v prid. Civilizacija je dobila pridevnik: francoska, italijanska, nemška itd. O narodih se je govorilo kot o organizmih. Narodi so se »rojevali«, »razvijali«, »rastli«, »umirali«. Seveda so tudi »vstajali«. Ko so se leta 1875 Hercegovci uprli, najbrž niso razmišljali o vprašanjih kulture in civilizacije. So pa zato o tem razmišljali vsi okoli njih. »Vzhodno vprašanje« je imelo do teh dogodkov že dolgo brado. V koncertu evropskih sil je predstavljala melodija o razmerju med Turčijo, Avstrijo in Rusijo pravo stalnico. Z uporom v oddaljeni provinci evropske Turčije se je Vzhodno vprašanje postalo tako aktualno, da je bilo »vsem« jasno, da so na obzorju spremembe. Uporu krščanskega prebivalstva v Bosni i Hercegovini so sledile leta 1876 krvava vstaja v Bolgariji in kratka turško-srbska vojna, ki se je končala s srbskim porazom, vendar je Rusija kot »zaščitnica« balkanskih Slovanov in pravoslavja izsilila turško premirje. Višek balkanskega dogajanja je predstavljala rusko-turška vojna v letih 1877–78. Avstro-Ogrska je bila v dogovoru z Rusijo nevtralna. Vojna se je končala s pogodbo v San Stefanu 3. marca 1878, s katero je Turčija priznala neodvisnost Romunije, Srbije in Črne gore ter avtonomijo »velike« Bolgarije, ki je obsegala tudi Makedonijo. Razmere so se ustalile po Berlinskem kongres (13. junij – 13. julij 1878), na katerem je Avstro-Ogrska dobila mandat za okupacijo Bosne in Hercegovine. Bolgarski zaplet so rešili z odločitvijo, da bosta etnično pisani Makedonija in Vzhodna Rumelija ostali pod turško oblastjo, »preostanku Bolgarije« pa so dali status samostojne države.

Da bi razumeli, kako je tedanja slovenska javnost dojemala dogodke na Balkanu v letih 1875–78, je nujno poznavanje razmer v habsburški monarhiji. Po letu 1867 je se je monarhija spremenila v »dvojno« državo Avstro-Ogrsko. V avstrijskem delu monarhije so med leti 1871 in 1878 vladali nemški liberalci, ki so idejo napredka in liberalnosti neločljivo povezali z nemškim nacionalizmom. Predvsem pa so bili zgroženi nad vzponom nacionalizmov drugih, še zlasti slovanskih narodov. Češki voditelji so se zavzemali za rekonstrukcijo češkega kraljestva in podoben status kot ga je dobila Ogrska. Nemški politiki vseh prepričanj so to odločno zavračali tako zaradi Nemcev na Češkem, kot zaradi želje po prevladi v avstrijskem delu monarhije. Ogrski del monarhije so Madžari poskušali spremeniti v madžarsko nacionalno državo. Delno avtonomijo je uživala zgolj banovina Hrvaška (brez »avstrijskih« Dalmacije in Istre ter »madžarske« Reke). Marsikaj se je dogajalo tudi v slovenskem nacionalnem gibanju. Ideja Zedinjene Slovenije je obvisela v zraku, slovenski nacionalisti so se usmerili v manjše cilje. Vlada je podpirala Nemce (in na Primorskem Italijane), ki so predstavljali višje sloje v – po mnenju Slovencev – slovenskih mestih. Da bi bilo bolj zanimivo, so se slovenski voditelji sprli in razdelili na liberalne mladoslovence in konservativne staroslovence. Nasprotja so se pomirjala ravno v času, ko je razsajala vzhodna kriza.[4] Politično ozračje v Monarhiji so zaznamovali ideološko-nacionalni antagonizmi. Časopisi so bili jasno ideološko profilirani. V časopisih nekdo ni bil slab ali dober zato, ker je nekaj naredil, ampak zato ker je nekaj bil. Drugače povedano, nekaj je naredil samo zato, ker je nekaj bil. V slovenskih medijih so Slovenci vedno nastopali v pozitivni vlogi, Nemci pa v negativni. Ko so pisali o evropskem kontekstu pa je potekala enaka ločnica med slovanstvom in germanstvom.

Tako za Slovence kot Nemce je bilo slovanstvo več kot zgolj krilatica. Bilo je pomemben konstrukt na ideološkem zemljevidu Evrope. Imaginarno slovanstvo je imelo vidno vlogo pri konstrukciji zgodnjega slovenskega nacionalizma. Zaupanje v slovansko (in posledično jugoslovansko) zaledje je dajalo slovenskim »narodnim delavcem« prepotrebno samozavest pri izgradnji nacionalističnega zaznavanja družbenih razmerij. Npr. uspehi Čehov, so bili na splošno slovanski uspehi, torej – tudi slovenski. Če dodamo nacionalistično interpretacijo Herderjevih idej o čisti slovanski »narodni duši«,[5] postane jasno, da si slovenstva brez slovanske in jugoslovanske dimenzije ne moremo predstavljati. Z jugoslovanstvom so bile povezane konkretne ideje po političnem povezovanju z sosednjim (južnim) slovanskim svetom. In kaj so imeli s slovanstvom avstrijski Nemci? Predvsem strah. V slovanski vzajemnosti, ki je bila v resnici bolj literarne in retorične narave, so videli peklensko hidro panslavizma, gibanja s katerim naj bi barbarsko-azijatska Rusija uresničila cilje po evropski prevladi. Strah pred Rusijo, ki je postal po koncu Napoleonovih vojn splošen (zahodno) evropski fenomen, je bil pri avstrijskih Nemcih zaznamovan s konkretnim ideološkim bojem proti slovanskim gibanjem v Monarhiji.[6] Avstroslavistične ideje, po katerih bi se Monarhija naslonila na Slovane (in ne Nemce), ter tako Slovane odtegnila ruskemu vplivu, so nemški ideologi vseh mogočih odtenkov odločno zavračali kot rusko zaroto.[7]

Velika vzhodna kriza v letih 1875–78 je, kar se tiče širšega slovenskega medijskega prostora, prinesla zanimivo soočenje dveh orientalističnih diskurzov. Recimo jima (liberalno)nemški in slovenski. Ne da bi se spuščali v teoretske razprave o orientalizmih in balkanizmih,[8] uporabljamo v našem primeru izraz orientalizem v točki, ko se vprašamo, kdo je tisti »drugi«, ki »pomaga opredeliti Evropo«.[9] Pri slovenskem orientalističnem pogledu je »drugi« nedvomno Turek oziroma musliman, medtem ko so balkanski krščanski Slovani nedolžne žrtve zatiranja, ki so se dvignile k pravičnemu uporu. Nemški pogled je nekoliko bolj zapleten. Vlogo »drugega« imajo vsi: tako Turki, kot Slovani. Vendar pozor: zares pravi »drugi« so Slovani, še zlasti carska Rusija. To pa zato, ker so geografsko, ideološko in politično bližje in zato bolj nevarni. V nemški različici orientalizma se prava, kulturna Evropa opredeljuje v opoziciji s slovanstvom.[10] Turki so že predaleč na Orientu. Obe varianti imata zanimivo splošno evropske značilnost: vero v zgodovinsko nujni napredek, ki ga lahko prineseta zgolj evropska civilizacija in kultura. Ločilo pa jih je pomembno vprašanje: kdo bo nosil to breme?

Slovenski tisk je sprejel vesti o uporih na Balkanu z neznanskim navdušenjem in vznesenimi besedami. »Prijel je tedaj Sloven v Hercegovini za orožje,« je zapisal liberalni Slovenski narod avgusta 1875, »da zopet pokaže sveta krvave žrtve za pravico i svobodo; da svetu pokaže, kako strašno gorje tlači ubogo slovansko rajo.« Trpljenje balkanskih Slovanov se je začelo v trenutku, ko je »kruti Turčin« stopil na evropska tla: »Strupena turška guja, katera grize na bratovem srcu, grize tudi na našem. Brat z bratom, rod z rodom. Ipak ne bo več dolgo lazila ta strupenina po tleh Jugoslovana. Bliža so jej zaslužena kazen – Črni grob.« Ampak, zakaj se je sploh zgodila turška nesreča? Ključ je v slovanski naravi: »Slovan je odkritosrčen, tih in krotek; priprostost in zaupljivost mu je skoraj prirojena; potrpežljive nravi je do skrajne mere; te in enake lastnosti Slovana bile so divjemu Azijatu, Turku, za njegovo ropanje in krviželjno srce prav po godu. Zgodovina nam kaže, da se je Jugoslovan samo branil turški nečloveški krvoželjnosti.« Torej »herderjansko« čista slovanska duša je preveč popustljiva, to pa ne velja samo za turške Slovane: »Prej omenjene dušne lastnosti Slovana uporabil je tudi Madjar, Nemec in Italijan za svoje namene.«[11] Za podjarmljenje Slovanov. Upor »slovanskega Balkana« je simbol upora Slovencev in ostalih Slovanov v Habsburški monarhiji. Simbol prihajajoče zmage slovenskega nacionalizma. Vsaka zmaga upornikov je tudi »naša« zmaga.

In ko so tuji (dunajski in budimpeštanski) časniki, o teh zmagah in slovanskih bojevnikih pisali žaljivo in nečastno, so slovenski narodni voditelji čutili, da je napadena tudi vsa slovenska »stvar«. »Pester Lloyd in Neue fr. Presse prava sta brata in posebno zdaj o Bosniški in Ercegovinski ustaji divno harmonirata. Zveza in tesno prijateljstvo nove Presse s Turško vlado ni nič novega; ta časnik je tako dobro poznan zarad tega, kakor so poznane poulične ženske po svojem zaslužku; nikdo se tedaj o njem ne čudi, da kaže tako ljubav do Turka; al celo tako surov vendar ni, kakor je Pester Lloyd.«[12] Ker so »oni« odrekli kulturo in civilizacijo Slovanom v Turčiji oziroma niso v uporu spoznali želje upornih (krščenih) Slovanov, da sprejmejo kulturo in civilizacijo, so jo v slovenskem časopisu odrekli tudi njim. »Ta, kedar piše na korist Turku, piše prav po načinu 'Azijatske kulture', ki v krvi Magjarov se pretaka in odgovarja popolnoma naravi njegovih zaveznikov in prijateljev Turkov. 'Pest. Lloyd' pravi, da bi treba bilo dogodbe v Bosni in Ercegovini staviti v rubriko tatvine, razbojstva in ubojstva !! - Da je ta časnik napisal tako surovost, ni mu sicer zameriti, vsaj mu po možganih še roji podoba Šubri Jožija in Rože Šandora, teh divjakov Ogerskih, proti katerima je trebalo poslati celo armado, in ker še dandanes svet ni pozabil strahote divjaštva, ki so ga Magjari počenjali leta 1848 in 1849 v Bački in Banatu, ko so se borili za 'svobodo Ogersko'.«[13] Ker pa je bilo pisanje tako sovražno in sprevrženo so v Novicah v nemščini citirali peštanski časopis, ki je o dogajanju, po prostem prevodu, zapisal: »Takšnih izgredov in trušča človek ne more obravnavati med političnim ali vojaškim dogajanjem, temveč mora zadevo uvrstiti med novice poleg ropanja, umora, kraj in med druge zanimivosti dneva. Celotno gibanje v Hercegovini je bilo torej, kot smo na tem mestu rekli že na začetku, agrarno in, ki se je šele po raznih vagabundih in ničvrednežih razvilo v politično. To gibanje pa se bo tudi ob prvem energičnem nastopu vladnih čet strahopetno, klavrno in bridko razpadlo.« Stavki so za Slovence predstavljali žalite brez primere. Slovani so pridni in delovni, da pa jih nekdo v primeri s Turki postavi za ničvredneže. »Oni Slovane črtijo, sliši se pa, da ljubijo kulturo. No! slovanski Jug je ustal za kulturo, in bije boj za osvobodenje izpod morilnega turškega jarma, ki duši vsako kulturo; tedaj bi ga vsa poštena diplomacija morala podpirati, al močnejše sovraštvo do Slovanov, nego ljubezen do kulture jej tega ne pripušča, ter se prijaznejše ozira na Turka nego na Slovana.«[14]

Gibanje v prihodnosti ni razpadlo in zadeva se je vse bolj zapletala. Slovenske časopise pa je vse bolj skrbela usoda bratov Slovanov, ki jih je po stoletjih minila potrpežljivost. Slovenski narod so preplavile najrazličnejše teze o splošni škodljivosti Turkov. Junija 1876 je neznani pisec Turkom pripisal celo krivdo za propad sredozemske trgovine. »Tu gre zato, da se trgovinski potje našega azijatsko-evropskega dela sveta, zraven pa tudi kulturno stanje, ki se s trgovinstvom zmirom ujema, zopet postavi v svoje staro pravo, katero je dosedaj, vsled pokončevanja in pustošenja turške sablje, v prid trgovine atlantskega morja izgubilo se bilo.« Turčija mora propasti, njeno mesto v tem delu Evrope pa bosta zasedli »poslovanjena« habsburška monarhija in Rusija. Slednja naj bi imela veliko zgodovinsko nalogo: »Rusija je tista, katerej je odločil voditelj usode narodov ono ozdravljenje. Kozak je kulturonosec v azijatskem vzhodu. Noben drug evropsk narod ne bi bil zmožen in pripravljen to teško civilizacijno delo notranje Azije prevzeti in dovršiti. Noben narod nij v tej kulturnej moči za tako nalogo; noben narod nij v istej meri notranjenega sorodstva z onim narodom, ki se mora kultivirati; noben narod nema take velikanske moči v svojej roci, noben narod nij po svojej geografičnej legi zato tako pripraven kakor Rus.«[15] Na mestu je vprašanje, koga bi bilo po mnenju avtorja potrebno civilizirati. Turkov zagotovo ne, njim je namenil uničenje in propad. Civilizirati bi bilo treba bratske balkanske Slovane, s katerimi so Rusi v »notranjem sorodstvu«. Če je bilo prenašanje kulture v evropsko-azijskem kontekstu zaupano bratskim Rusom, pa so imeli to vlogo v lokalnem pogledu tudi Slovenci. Neposredno pred Berlinskim kongresom, ko je postala aktualna avstrijska zasedba Bosne in Hercegovine, je na straneh Naroda publicist Karel Slanc razglabljal o slovenskem narodu in kulturi. »Mi Slovenci zaradi tega ne pustimo svojega naroda zadaviti, ker je naš Sloven talentiran človek in je on posebno kot skrajni mejaš zapadne kulture oni človek, ki bode dober kvas, dober ferment v Jugoslovanstvu, noseč to zapadno kulturo doli na slovanski jug v družbi s Hrvatom, Dalmatincem in Srbom.«[16] V isti sapi pa je pripisal posredovalno vlogo celotnemu jugoslovanstvu : »/…/ ali mi Jugoslovani bomo tako ali tako posredovalci mej zapadno in izhodno kulturo in slovansk bode značaj teh dežel.« Torej, Slovenci so po eni strani posredovalci omike ostalim Jugoslovanom, po drugi strani pa se skupaj z njimi nahajajo na razpotju med Vzhodom in Zahodom. Križišču, ki ima seveda tudi kulturno-posredovalno vlogo.

Povsem drugačno je bilo liberalno-nemško mnenje. Glavni oblikovalec nemško-liberalnega mnenja v Monarhiji je bil v obravnavanem času dunajski časopis Neue freie Presse. Od začetnih uporov na Balkanu so pri tem časopisu simpatizirali s Turki, še zlasti v obdobju rusko-turške vojne 1877–78. Po končanih spopadih pa so ostro nasprotovali avstrijski okupaciji Bosne in Hercegovine. Razlog za to je bil seveda notranjepolitične narave. S pridobitvijo novih pokrajin bi naraslo število Slovanov v Monarhiji, s tem pa bi se zmanjšala nemška moč. Poleg tega bi se okrepil »orientalski« značaj države. Kot že rečeno, so nemški liberalci videli glavno nevarnost v Rusiji in ne Turčiji. »Rusija vodi torej vojno,« so zapisali v Neue freie Presse julija 1877, izpolnjuje se njen neponovljivo hinavski program: prinesti svobodo in kulturo kristjanom, ki trpijo pod turškim jarmom. Kamor so prišle ruske čete, povsod so svojo pot zaznamovale z ropanjem, plenjenjem in nasiljem vseh vrst.« Ti »požrešni polipi« so dokazali, »da jim ne manjka samo pravna, pač pa tudi moralna pravica za ogrožanje turške vladavine.« Evropa mora odpreti oči: »Rusija prinaša namesto osvoboditve suženjstvo, namesto človečnosti barbarstvo /…/«[17] Reakcija slovenskih časopisov je bila burna in čustvena. Nemške liberalce so razglasili za avstrijske Turke, časopis Neue freie Presse pa so označili za »grdo turško vlačugo«, ki se je prodala turškim interesom. Pri slovenskem narodu so šli celo tako daleč, da so javno pozivali bralce naj »/…/ se iz privatnih hiš, posebno pa iz vseh javnih lokalov ven vrže in odpravi najgrši turški organ, najgnjusnejši in najciničnejši sovražnik Slovanov Neue freie Presse.« Razlogi za to naj bi bili več kot očitni: »V času, v katerem se ne samo črnim sužnjem verige odvzemajo in se celo v varstvo živalij delajo postave, živi list, a ne turšk, niti indijansk, nego nemšk list, kateri zverinske azijate zagovarja, kateri na tisoče ubozih brezoroženih kristijanov koljejo, kateri gazijo kri nedolžnih otrok in žen; to grdo človeško golazen zagovarja nemška N. Fr. Pr in ometava z blatom in zasramuje one uboge kristijane, kateri so tem divjakom žrtve.«[18]

Ogorčenje slovenskega časopisja je bilo velikansko. Kako lahko avstrijski časopis brani krutega mohamedamca in črti kristjana? »Vzroka sta dva. Prvi je sovraštvo do Slovanov sploh, katere Turek najhuje tišči. Drugi vzrok pa je denar ali dobičkarija, kar bomo natančneje dokazali.« Prenos krivde na tretjega se je zdel logičen in primeren. Denar in dobiček pa sta bila še od »starih časov« povezana z Judi in, za ta čas značilno antisemitsko razpoloženje, je skočilo na plano. »Časnikarstvo v Avstriji je prišlo večidel judom v roke, po judilo se je. Zvonec nosi Dunajska turkinja N. fr. Presse. Kdor pozna razmere tega lista, se ne bo posebno čudil njegovi pisavi; čuditi bi se bilo marveč, ako bi pisal drugače - pisal bi lastnikom svojim v škodo, ako bi se poganjal za propad Turčije.« Da pa je od »začetka vzhodnih homatij« prav ta časopis v Avstriji menda najbolj glasno klical proti Slovanom in ohranitvi »mohamedanstva, godilo se je iz samopridnih namenov onih 'bogatinov', katerih lastnina je N. fr. Presse. Njim je veliko ležeče na tem, da se Turčija ohrani. Glavni delničar tega lista je baron Hirsch, ki je po Turškem največ železnic delal. Za to mu je Turška vlada zdaj še lep znesek 11 milijonov frankov dolžna. To je pač vredno, da njegov list Avstrijo kliče Turčiji na pomoč in svoje mnenje prodaja svetu za javno mnenje, da bi tako pritiskal od spodej navzgor.«[19]

Slovenci so se sicer navduševali nad slovanskimi uporniki in se zgražali nad zatiralskimi Turki, a ljudje in dežela so bili od njih oddaljeni enako kot pravi Orient. Časopisna poročila in navdušenje sodelavcev listov je bilo eno, vse drugo je ostajalo bolj kot ne neznano. Zato se ne gre čuditi, da so prebivalci Ljubljane, kar drli na železniško postajo, ko se je po mestu raznesla novica, da so na vlaku turški ujetniki. Avstrijski vojaki so namreč ob meji z Bosno ujeli in pozaprli več vojakov in upornikov, ki so se zašli na napačni strani meje. Strašna podoba Turka, ki so jo slikali v časopisih je v varno v zaklenjeni kletki prispela pred vrata. V Slovenskem narodu so poročali: »Uže ob pol deseti je bilo zbralo se mnogo radovednih ljudi na kolodvoru, ki bi bili radi videli 'Turke!' Ko pa je vlak končno pripeljal, so na šentpeterskem predmestji naše hude ženske vpile: 'Glejte živino, ki kristijanske otroke mori.'« No 'strašni Turki' so bili le senca te podobe. Niso ne grizli, ne kričali. »Videti sicer nijso tako strašni, kakor bi si marsikdo domišljeval; pa bili so vsi krepke, velike postave, akoravno se jim je videlo, da se jim nij posebno dobro godilo v zadnjem času. Vsi so rujavolasi, bolj bledega, le malo zarujavelega lica, malo bradati, in so videti bolj starikavi, nego so morda v istini. Opravljeni so bili v temnomodre bluze in jednako barvene široke, nad stopalom stisnene hlače. Na glavi pak je čepel rudeči fes. Govori se, da jih bodo še nekoliko pripeljali, ker vedno prihajajo na avstrijsko mejo, kder jih polove.«[20] Ko pa so marca 1876 skozi Ljubljano peljali enega glavnih voditeljev upora Mića Ljubibratića je bil sprejem popolnoma drugačen. Še preden je prišel v Ljubljano so se pojavili namigi, da je avstrijska vojska pri njegovem prijetju prestopila državno mejo in tako pomagala turškim vojaškim enotam. V Novicah so bili kratki: »Če je to res, potem pa ne rečemo nič več.«[21] Sprejem na železniški postaji je bil povsem nekaj drugega. Množico je navdajalo navdušenje nad hrabrim upornikom. »Iz ust občinstva zadonelo je takoj 'živio Ljubibratić!', 'živelo jugoslovanstvo!' itd. /.../ Ker je vlak le nekaj minut obstal, nij se veliko opaziti moglo. A zadostovala je velikanska demonstracija. In če so ga tudi stražili, kakor največjega hudodelnika, narod ga je častil kot nositelja ideje, boritelja za svobodo naših bratov. Nekaj narodnjakov spremljalo ga je do Zaloga, nekaj celo do Zidanega mosta.«[22]

Čeprav je imel Mićo Ljubibratić v zgodovini uporov v Bosni in Hercegovini pomembno vlogo (imel je npr. stike z Garibaldijem) z jugoslovanstvom kakršnega so si predstavljali Slovenci verjetno ni imel veliko skupnega. Slovensko časopisje je označilo vstajo tudi kot vstajo za kulturo, pri kateri bi Slovenci lahko odigrali vlogo »kulturonoscev«. A skoraj z zagotovostjo lahko trdimo, da Miću Ljubibratiću slovensko izobraževanje v kulturi in omiki zahodnega sveta ne bi bilo po volji.