Eva Vrtačič
Ideologija v kuharskih oddajah Programske sheme so polne oddaj o najrazličnejših načinih »urejanja« Jaza – Eden najbolj eksemplaričnih primerov televizije življenjskih slogov so kuharske oddaje V sodobnem času postindustrijske družbe in hiperpotrošne kulture, prežete s poljudnoznanstvenimi napotki za menedžment vsakega najmanjšega aspekta naših življenj, ni prav nič čudno, da se je kot eden najbolj udarnih televizijskih žanrov vzpostavila t. i. lifestyle televizija, televizija življenjskih slogov (Franco 2008). Programske sheme so polne oddaj o najrazličnejših načinih »urejanja« Jaza, in sicer prek napotkov o »okusnem« opremljanju doma, predelavi avtomobila, skrbi za vrt, banalnih DIY projektov, odločanja o zmagovalcih resničnostnih šovov, instant psihologije (Dr. Phil) ter seveda skrbi za »zdravje« in »lepoto« telesa. Telo, ta vizualni nosilec Jaza (ibid.: 471), je še posebno hvaležna masa za gnetenje, saj so učinki uspešnega menedžmenta telesa relativno hitri ter dobro vidni navzven.
Za lifestyle televizijo kot posledico in izraz premika k »refleksivni individualizaciji« (Beck 1992) je ključnega pomena izbira. Identitete so razumljene kot fluidna posledica oz. produkt zavestnih življenjsko-slogovnih, četudi navideznih, izbir – ne več kot rezultat fiksnih, klasičnih socioloških kategorij, kot so razred, spol, izvor ... Vendar pa »predpostavka o postrazredni, postspolni družbi skriva način, na katerega razredne in spolne neenakosti v sodobnem življenju še vedno delujejo«. (Lewis 2007: 287) Ne samo, da izbire, s katerimi se sooča sodobni človek, niso svobodne, pravzaprav sploh niso izbire. Tako lahko govorimo kvečjemu o retoriki, ideologiji izbire, nikakor pa ne o dejanski možnosti izbire. Hitro namreč postane jasno, kaj se zgodi, kadar to ideologijo izbire vzamemo zares, ji verjamemo, si vzamemo mandat za neko odločitev (o sebi).
Eden najbolj eksemplaričnih primerov lifestyle televizije so kuharske oddaje, že od svojih začetkov izjemno popularen žanr, v svoji sodobni različici pa totalna prodajna uspešnica – pa ne samo v smislu televizijskih oddaj, ampak tudi knjig, kuhinjskih gadgetov, sestavin, življenjskega sloga pač. Format dolgočasnega strokovnjaka v belem predpasniku, ki monotono opisuje postopke, zamenja koketiranje z resničnostno televizijo, zgodi se Jamie Oliver.
Sprememba, ki jo uteleša uspeh Jamieja Oliverja, je dvojna. Jamie se v kuhinji obnaša kot moški, ki je ženska, ki je moški – ni več resen, korekten, dolgočasen strokovnjak (kar pritiče chefu), ampak postane bolj »življenjski«, vsakdanji; kuhanje ni več toliko znanost, ampak improvizacija (kar pritiče kuharici) – toda, kuhanje zanj ni le poklic, je predvsem hobi, prostočasna dejavnost, njegovi recepti finančno in praktično neuporabni za vsakdanjo rabo; kuhanje je poseben dogodek, ki traja ves dan in na katerega so povabljeni prijatelji, ne pa vsakdanja obveznost, namenjena zlasti temu, da nasiti gospodinjstvo (drznemo si celo trditi, kakorkoli banalno se sliši, da se ravno v tem skriva temeljna spolna razlika v zahodnih družbah – ko se moški loti »ženskega posla«, mu s tem da dodano vrednost). Jamie je »nevaren«, ker nikoli ne kuha za ženo in hčerke, nevaren je, ker prodaja ideologijo izbire, zapakirano v okusne, privlačne grižljaje, ob katerih se nam cedijo sline. Ker pa »gre ljubezen skozi želodec«, smo seveda hitro pripravljeni pozabiti, da gre za volka v ovčji preobleki, za chefa v gospodinjski preobleki. V tem smislu manjše zlo pomeni preklinjajoči in kontroverzni Gordon Ramsey, ki pa na koncu oddaje vedno ponudi estetsko dovršenost na krožniku, post-nouvelle cuisine (Hollows 2003: 236), ki nima mesta v domači kuhinji.
Zmes lifestyle in resničnostne televizije
Kuharske oddaje Jamijea Oliverja so zmes lifestyle in resničnostne televizije par excellence. Posnetki protagonista, kako pripravlja hrano v svojem stanovanju, so le del zgodbe – enako pomembni so posnetki, kako se z Vespo vozi po Londonu, kako nakupuje sestavine, kako s prijatelji sedi za mizo in okuša pravkar pripravljene dobrote. Jamie ne uči le, kako kuhati, marveč tudi »kako uporabiti hrano kot še en element življenjskega sloga« (Hollows 2003 : 230). Ko se navdušuje nad peko kruha in začimbami (zelo pomembno pa je tudi, da ob tem ne zavrže navdušenja nad pivom, nogometom, britpopom in ostalimi elementi lad kulture), uteleša popolno podobo nove moškosti, ki je ženskam simpatična, moški pa se z njo identificirajo, zlasti tisti nekoliko starejši ter intelektualci – tisti, skratka, ki jim iz rok polzijo atributi tradicionalne opredelitve moškosti. Trend je mogoče opaziti tudi v slovenskih psevdo-intelektualno-publicističnih krogih; kuhanje sta denimo za svoje vzela tudi Luka Novak in Marko Crnkovič.
Jamiejev način kuhanja zavrača sterilnost haute cuisine, hrane se loteva z rokami, ne uporablja veliko kuhinjskih gadgetov, ob kuhanju se zabava. Čeprav poudarek oddaje ni na praktičnosti, vseeno demonstrira nekaj trikov, ki prihranijo delo – ne pa tudi časa. Zelo rad poseže po foliji, plastičnih krožnikih, priboru, pekačih za enkratno uporabo ipd., in poudarja, da je potem manj pomivanja posode, na drugi strani pa se je za točno določeno sestavino nekega recepta pripravljen odpraviti na drugo stran mesta ali pa kar v Italijo. Zanimivo, kako gledalcu, ki bi utegnil reproducirati njegov recept, prihrani tam, kjer ni treba (vsi imamo doma posodo, pa tudi pomivalne stroje), hkrati pa ga zameji z uporabo eksotičnih in dragih sestavin, do katerih večina nima dostopa. Četudi kuha doma, pa z izogibanjem vsemu, česar se ne da prekodirati v zabavo (pomivanje posode), Jamie ohranja distanco do domačnega, gospodinjskega, ženskega kuhanja, ki je v svojem bistvu nezabavno, in tako (p)ostaja »narcistični novi moški« (Hollows 2003: 241).
Food porn – glorifikacija hrane kot substituta za spolnost
Praktična posledica tovrstnega vedenja za gledalca je, da je vsak poskus kuhanja Jamiejevih receptov vnaprej obsojen na to, da nikoli ne bomo mogli vedeti, kakšen bi bil zares pravi okus izbrane jedi; vedno gre za reinterpretacijo, za improvizacijo v danih okoliščinah in možnostih. Še ena praktična posledica, ki je morda v svojih implikacijah bolj usodna, je, da v oddaji nikoli ne vidimo tistih nezabavnih, a nujnih aspektov kuhanja: pomivanja posode, pranja solate, pripravljanja in pospravljanja mize, čiščenja pečice ... Ta del je še vedno rezerviran le za prave gospodinje in v resnici ni nobene potrebe, da bi ga prikazovali v oddaji – ženska publika že ve, kako se stvarem streže, moškim pa tako ni treba vedeti.
V zadnjem času je na slovenske televizije prišla še ena udarna kuharska oddaja, ki na prvi pogled spominja na oddaje Jamieja Oliverja, na drugi pogled pa ne bi mogla biti bolj drugačna od njih. Gre za oddaje Nigelle Lawson, kuharice, ki je svojo prvo pravo knjižno uspešnico, sicer pa svojo drugo knjigo, naslovila How to Be a Domestic Goddess, in ki se v Britaniji že nekaj časa prodaja bolje od Jamieja (Jones 2007). Jamie je mlad moški (rojen leta 1975), Nigella pa ne več najmlajša ženska (rojena leta 1960). Če Jamie svoj imidž gradi na fantovski predrznosti, igrivosti, zabavnemu pristopu h kuhanju in jezikovnih akrobacijah (pri Jamijeu se hrana opisuje z besedami pukka, funky in wicked), Nigella skozi vrsto ciničnih, črnohumornih in camp praks prakticira t. i. food porn (termin se uporablja za opis drzne vizualne predstavitve kuhanja in hranjenja ali glorifikacijo hrane kot substituta za spolnost). Jamieja gledalci vidijo kot preprostega, simpatičnega mulca iz Essexa, ki se je kuhati naučil v fotrovem pubu, slava in denar pa ga nista skvarila, nasprotno, uporablja ju, da bi pomagal družbi, da bi mladino naučil zdravega prehranjevanja itd. Nigella, na drugi strani, pa je lik, ki v (zlasti britanski) javnosti vzbuja zelo mešane občutke. Že res, da jo vsi gledajo, toda v veliki meri zato, da se ob njej zgražajo (podobno navadno velja za resničnostne šove). V nasprotju z Jamiejem ni šolana kuharica, ampak ima diplomo Univerze v Oxfordu iz jezikoslovja. Ne prihaja iz delavskega ozadja, temveč iz zelo prominentne plemiške in intelektualne družine – Jamie ne pomije posode zato, ker je moški, Nigella pa zato, ker ji ni treba. Če se Jamieja drži sloves nenadejanega uspeha veselega fanta iz soseščine, se v zvezi z Nigello poudarja njene številne osebne tragedije in ljubezensko življenje (nesrečno otroštvo, smrt sestre in prvega moža, bajno bogat drugi mož Charles Saatchi itd.). Jamie kuhanje in hrano jemlje kot zabavo, Nigella kot užitek. In medtem ko se Jamie sramežljivo ogiba vsakršnih namigovanj na karkoli seksualnega, so Nigello mediji okronali za kraljico food porna.
Subverzija tradicionalnih vrednot
Tako Nigelline kot Jamijeve kuharske oddaje so izvrsten primer lifestyle televizije, le da so oboje v resnici ravno nasprotne od vtisa, ki ga dajejo na prvi pogled. Jamie je kot moški v domači kuhinji videti kot profeminističen lik, ki je lahko »pravi moški« tudi s kuhalnico v roki, v resnici pa skozi obrobne aspekte njegove oddaje, sloga in vrednotenja kuhanja, pa tudi prek socialne dimenzije ukvarjanja s hrano, le utrjuje dobro znane konvencionalne, ženskam nenaklonjene spolne vloge. Nigella pa, nasprotno, na prvi pogled deluje kot utelešenje šovinistične fantazije o gospodinji-materi, ki z bujnim telesom, čutnimi ustnicami in drznim obnašanjem seklja zelenjavo falične oblike. Njena oddaja, polna zapeljivih pogledov, koketiranj in banalnih modrosti (na primer: »Prej ali slej se vse podredi čokoladi, kar je, ne nazadnje, naravni red stvari.« In še: »Diete so kot ljubimci – nikoli ne funkcionira, kadar se vrneš k njim.« Ter: »Vse, kar počnem, je, da poskušam ponuditi zaščito pred življenjem, in to zgolj s krompirjem, maslom in smetano ... So trenutki, ko pomaga le pire krompir.«), je videti kot feministična nočna mora, že omenjena oznaka kraljica food porna pa se, jasno, sliši kot žaljivka, ki razvrednoti vsakršno njeno kulinarično izvajanje in ga zreducira le na raven očitne seksualnosti, s katero je prežeta oddaja. Toda pri Nigelli gre v resnici za subverzijo teh istih tradicionalnih vrednot, ki jih nadvse politično korektno predstavlja Jamie – v njegovi kuhinji ni prostora za spolnost, kri in umazano posodo, kar publika ceni. Taista publika gotovo, če Nigello že gleda, nikoli ne bi priznala, da jo gleda predvsem v oprsje, še manj pa, da jim ga protagonistka nadvse voljno in osvobojeno sama nastavlja – in da ji to prinaša več milijonov kot Jamieju. Da se ta osvoboditev dogaja ravno skozi gospodinjsko delo, seveda ni nepomembno naključje – kot pravi Nigella: »Priprava rižote z limono je izjemno pomirjujoča: v stresnih trenutkih najbolj pomaga ponavljajoča se aktivnost – v tem primeru 20 minut mešanja.« In resno: »Kuhanje je pravzaprav precej agresivno in polno kontrole in včasih, da, je mogoče najti tudi element prisilnega hranjenja.«
Da ji politična korektnost res ne leži, dokazuje tudi z izjavami o tem, da bi brez težav odrla žival in oblekla njeno krzno, da otrokom ne namerava zapustiti svojega premoženja in da »ne verjamem v kuhanje z malo maščobami«. Prav slednje se je, zanimivo, izkazalo za nadvse sporno potezo – milijoni gledalcev se (politično korektno) zgražajo nad dejstvom, da jim na televiziji kuha ženska, katere postava ne ustreza zahodnjaškim anoreksičnim standardom, češ da je to slaba reklama za njene recepte. Na podoben način, kot so v češkem dokumentarnem filmu Češke sanje oglaševalci ugotavljali da dokumentarni filmarji lažejo, oni sami pa govorijo resnico, prosvetljeni Zahodnjak, paradoksalno, ne more razumeti, da je ženska s konkretnimi oblinami najboljša možna reklama za svojo kuhinjo. Morda gre razlago iskati v tem, da okus in užitek v hrani že dolgo ne štejeta več, namesto tega pa se preštevajo kalorije in ideologija slabih vplivov na zdravje. Ali kot pravi Nigella sama: »Hrana lahko bodisi impresionira ali nudi užitek. Bistveno lažje je impresionirati nekoga kot nuditi mu užitek.«
Morda najbolj bogokletno pri tem Nigellinem užitku pa je dejstvo, da gre v največji meri za njen lasten, egoističen užitek, ki izhaja iz ponovnega prisvajanja kuhinje in časa – po tem, ko so osvojeni in preseženi klasični feministični cilji: prestižna izobrazba, uspešna kariera, finančno lagodje ... Nigelline oddaje se neštetokrat zaključijo s prizorom, v katerem je kamera v zatemnjeni sobi statično usmerjena v hladilnik, naenkrat pa se iz teme pojavi protagonistka v svileni pižami, si bogato naloži na krožnik, zapeljivo pomežikne v kamero, si oblizne prst in spet izgine v noč. Najbrž se tudi zato publika počuti tako ogroženo od njenih »odvečnih« kilogramov – so namreč neme priče nečesa nepredstavljivo grozljivega, Unheimlich ... ženskega užitka.
Literatura
Beck, U. (1992): Risk society: Towards a new modernity. London: Sage.
Hollows, Joanne (2003): Oliver's twist. Leisure, labour and domestic masculinity in The Naked Chef. V: International Journal of Cultural Studies, št. 2, letn. 6. London, Thousand Oaks, CA in New Delhi: SAGE Publications.
Hollows, Joanne (2003): Feeling like a domestic goddess. Postfeminism and cooking. V: International Journal of Cultural Studies, št. 2, letn. 6. London, Thousand Oaks, CA in New Delhi: SAGE Publications.
Franco, Judith (2008): Extreme Makeover. The Politics of Gender, Class and Cultural Identity. V: Television & New Media, št. 6, letn. 9. London, Thousand Oaks, CA in New Delhi: SAGE Publications.
Lewis, Tania (2007): »He needs to Face His Fears With These Five Queers!« Queer Eye for the Straight Guy, Makeover TV, and the Lifestyle Expert. V: Television & New Media, št. 4, letn. 8. London, Thousand Oaks, CA in New Delhi: SAGE Publications.
nazaj
Lana Zdravković
Ljudje niso edine živali, ki se smejijo! Mediji se o živalih sprašujejo partikularno, odvisno od okoliščin in situacije, nikoli pa se ne sprašujejo o bistvu, to je o upravičenosti ubijanja in mučenja živali nasploh oziroma o človeškem razumevanju živali kot sredstva za dosego določenega cilja, oziroma živali kot blaga – Boj za pravice živali mora iti roko v roki z bojem zoper rasno in spolno diskriminacijo Odnos ljudi do živali je predvsem filozofsko vprašanje. V zadnjem času se ga je najbolj radikalno lotila filozofinja Paola Cavalieri, ki se je v svoji knjigi Živalsko vprašanje: za razširjeno teorijo človekovih pravic (Cavalieri, 2006) zavzela za etiko osvoboditve živali, katere sprejetje nujno vključuje pojmovanje človekovih pravic tako, da so v njih vštete tako človeške kot tudi nečloveške živali. O bistvu odnosa človeka do živali se pogosto ne sprašujemo, saj prevladuje splošni konsenz, da ljudi živali potrebujejo za prehrano (zakol), za znanstvene in industrijske raziskave (poskusi v laboratorijih), za modo (krzno, koža) ter za zabavo, obrambo in kot statusne simbole (hišni ljubljenčki). Splošno pojmovanje živali je torej takšno, da jih je mogoče uporabiti kot preprosta sredstva za dosego ciljev in ni naključje da filozof Robert Nozick govori o »kantovski etiki za ljudi in utilitaristični za živali« (Nozick, 39). Ljudje so po tem razumevanju smotri sami na sebi, neljudje pa le sredstva človeških ciljev. So »živa lastnina«, kar je bila tudi zgovorna Aristotelova definicija sužnjev. O tem v javnosti po večini ni velike debate. Debata nastane ob kakšnih ekscesih, kot je pretirano pobijanje živali v izrednih situacijah ali ob kakšnih večjih akcijah ali projektih skupin za zaščito živali. Pri tem veliko vlogo odigra nekritično in ne-analitično poročanje medijev polno poenostavitev in stereotipizacij.
Prehranska industrija
Podajmo nekaj vznemirljivih dejstev, ki jih v medijih zasledimo le redko. Po podatkih Državnega kmetijskega statističnega urada zakoljejo v ZDA v enem samem letu 36,3 milijona goved, 1,58 milijona telet, 92 milijonov prašičev, 3,91 milijona ovac in jagnjet, 22 milijonov gosi, 290,2 milijona puranov in 7,9 milijarde piščancev. Vsega skupaj na leto vzredijo za zakol 8,35 milijarde živali (brez konjev, kozličkov, kuncev, druge perutnine in rib), dodatnih 921,4 milijona jih pogine zaradi bolezni, podhranjenosti, poškodb ali zadušitve. Neverjetnih 25 milijonov živali na dan torej pokonča samo prehrambna industrija, 17.000 na minuto oz. 293 vsako sekundo (Klampfer, 195). V Sloveniji so pa v letu 2008 zaklali 1315 konjev, 131.533 goved (685 iz uvoza), 380.703 prašičev (179 iz uvoza), 9828 ovac, 315 koz, 29.615 kuncev in 33.892.761 perutnine (Statistični urad RS).
Še preden se znajdejo na krožniku, ima večina živali, vzrejenih v stresnih, nenaravnih razmerah industrijskih farm, za seboj že dolgo zgodovino intenzivnih bolečin in trpljenja. Ta se začne z zgodnjo ločitvijo od staršev in nadaljuje s prisilnim bivanjem v prenatrpanih, nezdravih, premajhnih in skrajno neudobnih prostorih, ki onemogočajo zadovoljevanje najosnovnejših živalskih potreb. Ker stres prej ali slej načne njihovo odpornost, jih redno pitajo z antibiotiki in rastnimi hormoni. Zaradi zmanjševanja proizvodnih stroškov jih hranijo s predelanimi trupli sotrpinov. Da bi preprečili izgube zaradi sproščanja agresivnosti, jih pohabijo (jim režejo kljune, kremplje, repe, pulijo jim zobe, jih kastrirajo, vse to praviloma brez anestezije). Ko so zrele za zakol, pa jih strpajo v tovornjake in jih prevažajo stotine kilometrov daleč do klavnice brez zadostnih količin hrane in vode. Tam jih z elektrošokom najprej omamijo, zatem obesijo na kline in jim nazadnje (domnevno neboleče) prerežejo vrat.
Ob tem je vedno več dokazov, da uživanje mesa in z njim povezana živinoreja uničuje planet. Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo trdi, da živinoreja proizvaja več toplogrednih plinov kot celoten transportni sektor in je poleg tega eden največjih razlogov za kisel dež, onesnaženje vode, erozijo zemlje ter uničevanje Amazonskega gozda. Za proizvodnjo samo enega kilograma govedine se, na primer, porabi 5500 litrov vode.
Poskusi na živalih (znanstvene in industrijske raziskave)
Evropske države veljajo za kulturne in civilizirane. Veliko bolj barbarski obraz pa kažejo v hlevih, na transportnih kamionih za živali in v klavnicah moderne mesne industrije. Vendar bi skoraj zavidali govedu in prašičem, ki vegetirajo v ozkih ogradah in na režastih tleh, ki vidijo sončno svetlobo samo na poti v klavnico, če primerjamo njihovo življenje z življenjem in usodo njihovih živalskih vrstnikov v poskusnih laboratorijih univerz, institutov, bolnic in industrije.
Poskusi na živalih so eden najbolj strašljivih postopkov, ki se jim lahko zgodijo. Ob tem pa so, po mnenju mnogih znanstvenikov, popolnoma nepotrebni, saj jih je mogoče nadomestiti z alternativnimi metodami, po drugi strani pa rezultati dobljeni na živalih, niso vedno prenosljivi na človeka. O tem je veliko dokazov. Glede na poskuse na podganah bi, na primer, morala biti uspavalna tableta Contergan za človeka neškodljiva, vendar se je izkazalo, da je kriva za 10.000 pohabljenih otrok, saj je usodno delovala na nosečnice, ki so to tableto uživali. Tudi raziskave rakavih obolenj pokažejo na neprenosljivost dognanj preverjenih na živalih na človeka – človek je že več kot 300.000 snovi in 6000 zdravil za rakava obolenja uspešno preizkusili na živalih – toda pri človeku so vsa odpovedala. Edini razlog za preizkuse na živalih danes je radovednost, komercialni dobiček in častilakomnost posameznikov in industrije.
Moda
Katastrofalni pogoji so tudi na različnih živalskih farmah, kjer se živali vzgajajo za krzno. Na svetu je vsako sekundo več kot ena žival ubita samo za krzno. To pomeni okrog 101.000 živali na dan in 40 milijonov na leto. Približno 30 milijonov živali je gojeno na farmah, 10 milijonov jih še vedno polovijo v naravi. Živali, ki jih gojijo na farmah za krzno, sodijo v isto biološko družino kot človek, med sesalce. Rodijo žive mladiče, imajo izrazit skrbstveni nagon za svoje mladiče, vsi sesalci dojijo, nekateri imajo doživljenjske partnerske zveze, po več ur na dan porabijo za osebno higieno, hrano si iščejo na velikem območju in med seboj veliko komunicirajo. Vse te živali so divje; to pomeni, da niso prilagojene na okolje, kot so železne kletke, v katerih so njihove osnovne bivanjske potrebe onemogočene. Več držav EU je sprejelo zakonodajo oz. je v postopkih omejitve ali prepovedi krznarskih farm. V Angliji, na Nizozemskem in v Švici je v zadnjih petnajstih letih prodaja krzna padla za 90 odstotkov. Na osnovi »javne morale« so farme za krzno povsem prepovedane v Angliji in na Škotskem. Trgi in farme se, tako kot marsikatera industrija, zato selijo v Azijo. EU torej izvaža mučenje živali.
Tudi tukaj gre kratko malo za izživljanje in uveljavljanje večvrednosti, saj je krzno za naš čas in kraj povsem nepotreben, neekološki in shizofren artikel. Je normalno, da posameznik svoj ugled in stil izkazuje s simbolom, ki je splošno znan kot produkt trpljenja, zlorabe in uboja? Sleherna raziskava javnega mnenja v ZDA in EU kaže, da več kot dve tretjine ljudi podpira prepoved izdelave in prodaje živalskega krzna.
Hišni ljubljenčki
Še najmanj problematično se ljudem verjetno zdi imeti hišne ljubljenčke. Saj po navadi »dobro skrbijo« za njih, jih hranijo in jim zagotavljajo varno prebivališče, se z njimi igrajo in jih sprehajajo na svežem zraku. In v tem nihče ne vidi nič slabega. Dejstvo pa je, da so živali tudi v teh primerih, ko je za njih »dobro poskrbljeno«, iztrgane iz svoje naravne okolice in postavljene v za njih nenormalne pogoje, ki ustrezajo človeku in ne njim. Ljudje skozi to »skrb« za živali dejansko izživljajo svojo potrebo po dobrodelnosti, dobrosrčnosti, velikodušnosti, tolerantnosti, kar ni nič drugega kot moralna superiornost, kompleks po višji vrednosti in nadrejenosti. Dejansko gre za zadovoljevanje lastnih potreb, na primer blaženje osamljenosti, različnih frustracij, dostikrat pa tudi za izkazovanje in utrjevanje svojega družbenega statusa.
Tako imamo primere različnih statusno-vedenjskih skrajnosti, od bizarnega oblačenja živali po zadnji modi, okraševanja z diamantnimi ovratnicami ali nošenja v luksuznih torbicah, do sadističnega izživljanja in zanemarjanja v neprimernih pogojih. Sem spada tudi »skrb« za cele vrste živali, kot del splošne biopolitike, kjer so živali podvržene prisilni medikalizaciji (preštevanje, obeleževanje, odstrel, kastracije, sterilizacije), kjer se človek odloči, kako in koliko živali bo nekje živelo, odvisno od njegovih »potreb«. Ob tem dejstvo, da se hišni ljubljenci prodajajo na trgu tako kot vso ostalo blago, morda največ pove o dejanskem odnosu ljudi do živali. Gre za komodifikacijo življenja per se.
Vloga medijev
Ob takšnih razmerah se mediji in javnost ne zganejo dosti. Kratko malo sprejemajo (in s tem soustvarjajo oziroma dopuščajo) sedanjo situacijo z modrostmi ciničnega uma: »Tako pač to je«, »Saj se tako ali tako nič ne da spremeniti« in »Kdo sem jaz, da o tem odločam«. Večjo pozornost v medijih in javnosti zbudijo samo ekscesne situacije, na primer, ko je leta 2001 v Veliki Britaniji izbruhnila slinavka in parkljevka so, bolj iz skrbi za dobiček kot za zdravje in življenje ljudi, pobili okrog šest milijonov ovac, telet in goved, da bi domnevno zajezili njeno širjenje. In po izbruhu epidemije ptičje gripe, ki je v jugovzhodni Aziji konec leta 2003 in v začetku 2004 vzela nekaj deset človeških življenj, so oblasti ukazale poklati več deset, po nekaterih ocenah celo okrog 200 milijonov ptic, da bi menda preprečile prenos smrtonosnega virusa na ljudi in morebitno pandemijo ptičje gripe.
A spet se mediji in javnost niso spraševali o vzrokih za živalske bolezni in za tovrstno početje. Gre za bolezni, ki so jih nedvomno povzročili ljudje z nenaravnim, agresivnim, sebičnim ravnanjem z živalmi. V medijih in javnosti pa je, tudi ob tako množičnem pobijanju živali, umanjkala vsakršna debata o tej temi. Mediji se o živalih sprašujejo partikularno, odvisno od okoliščin in situacije ter le ob nekaterih akcijah in apelih, na primer za dostojen prevoz do klavnic, za humani uboj, za bolj urejene razmere na farmah ipd. Nikoli pa se ne sprašujejo o bistvu, to je o upravičenosti ubijanja in mučenja živali nasploh oziroma o človeškem razumevanju živali kot sredstva za dosego določenega cilja, oziroma živali kot blaga.
To, da se živali s človekom ne morejo pošteno boriti za svoj obstoj, da je torej človek sposobnejši v zasužnjevanju in izkoriščanju, ni videti kot bistveni »civilizacijski« dokaz napredka človeške vrste. Prav nasprotno, govori o njeni primitivnosti, moralni izprijenosti, koristoljubju in sebičnosti. »Opisane prakse so v kričečem protislovju z naraščajočim korpusom znanja o nečloveških živalih, od Darwinovega odkritja o skupnem poreklu do nedavnega razkritja osupljive genetske sorodnosti med ljudmi in primati. Etiologoja in sorodne znanstvene discipline pričajo o vrsti senzornih, zaznavnih, apetitivnih in kognitivnih sposobnosti, ki smo jim živalim nekoč odrekali iz kvaziteoretskih in pragmatičnih razlogov (Scruton 2000). Vsaj nekatere vrste živali (če ne vse) so subjekti mentalnega življenja v njegovem polnem obsegu: čutijo ugodje in bolečino, trpijo lakoto, osamljenost, strah, uživajo zadovoljstvo in srečo; imajo prepričanja in želje, ki so jih sposobne uporabiti v praktičnem sklepanju; se odlikujejo po stanovitnih in predvidljivih vzorcih obnašanja, ki izpolnjujejo pogoje za pripis osebnosti (Zimmer 2005); in so celo v omenjenem pomenu besede avtonomne (Rowlands 2004) in moralne (sposobne so sočutje občutiti in ravnati iz njega, se žrtvovati za druge, zameriti storjene jim krivice, spoštovati nepisana družbena pravila itd.) (de Waals 1996)« (Klampfer, 198–199). Ljudje, trdi evolucionistka Eva Jablonka, definitivno niso edine živali, ki se smejijo ( Mladina, št. 41, 2009). A tudi če bi nečloveške živali bile nasploh manj »evolutivno« napredne oz. osebnostno in moralno na »nižji« stopnji kakor človek, to vseeno ne bi upravičevalo človekovega krutega ravnanja. Boj za pravice živali mora iti roko v roki z bojem zoper rasno in spolno diskriminacijo. Dolžnost, da živali ne trpinčimo, zapiramo in ubijamo, je mogoče utemeljevati na več načinov. Cavalierijeva izpostavi egalitarni humanizem, idejo o moralni enakovrednosti vseh ljudi onkraj morebitnih naključnih razlik, ki je poganjala velika emancipatorična družbena gibanja 20. stoletja in lahko tudi v tem primeru pomeni izziv specizmu, »tej zadnji utrdbi moralne samovolje« (Klampfer, 231); to je prepričanju, da je vrsta človeških živali nad vsemi ostalimi živalskimi vrstami in zato ima pravico moralnega odločanja o njihovem življenju in smrti. Boj proti specizmu je tako pomemben enako kot boj proti rasizmu ali seksizmu.
Tehnologija medijev pa je takšna, da ne dopušča resne debate in premišljevanja. Ponuja le (vse bolj lahkotnejše) novice, ki so tako kratke, enostavne in prazne, da včasih sploh več ne vemo, kaj nam pravzaprav sporočajo, hkrati pa so tako ali tako nabrane iz kapitalsko dobro prečiščenega in ideološko močno profiliranega nabora globalnih neoliberalnih medijskih agencij. Tudi »resni« mediji se držijo sheme, da je novica »objektivna«, in ne dopušča nobenega premisleka, hkrati pa je komentar (ali kolumna), ki se lahko tudi z bolj »subjektivnega« stališča in bolj analitično loteva teme. Ampak s takšnim dualnim pristopom dejansko ne spremenijo ničesar, saj razmislek postavijo tako, da nas lahko zadeva ali ne, da gre mimo nas. Resne teme so prepuščene strokovnemu in znanstvenemu tisku, ki pa tako ali tako v vsesplošno hollywoodizirani družbi sploh ne pride do javnosti.
To je pokazalo tudi predavanje sociologa Jožeta Vogrinca v okviru tematskega ciklusa Politična ekologija Delavsko-punkerske univerze. V predavanju poimenovanem »Planet plenilcev in plena: ideologije v TV-oddajah o življenju v naravi« je leta 2006 govoril o vlogi medijev v odnosu do kreiranja odnosa do živali, saj v ustaljenih predstavah o televiziji kot napravi za krajo prostega časa ljudi in mladine imajo dokumentarci o življenju v naravi sloves »dobre« televizije, ki ne pripoveduje izmišljenih zgodb, marveč kaže resnično življenje v pristnem, a ogroženem naravnem okolju. Skozi analizo izbranih odlomkov iz oddaj, kakršne vrtijo Animal Planet, National Geographic in BBC je pokukal v načine, kako take oddaje dejansko konstruirajo svoje zgodbe in kako pritegujejo gledalce. In pokazal na banalnosti globalne vladajoče ideologije: ne le na kvazidarvinistični žargon »boja za obstanek«, temveč na slavljenje agresivnih, posesivnih, sebičnih posameznikov v izbiri tematik oddaj in v vseh razsežnostih predstavitve teh tematik.
Konkretni primeri
Na spletnem portalu 24 ur tako v zvezi z živalmi najdemo naslednje novice:
Medved ubil trenerja (23. 10. 2009) – Cirkuški medved je v Rusiji ubil enega izmed trenerjev, drugega, ki je nesrečnika poskušal rešiti, pa hudo poškodoval.
Divja svinja ubila lovca (19. 1. 2009) – Lov na divjo svinjo v Donjem Malovanu v Bosni in Hercegovini se je končal tragično. Ranjena divja svinja je napadla 50-letnega lovca in ga ubila.
Divja svinja vdrla v stanovanje (6. 1. 2004) – Divja svinja, ki je minulo nedeljo zašla v dnevno sobo nekega stanovanja v Berlinu, je povzročila nemalo zmede in škode.
Preveč divjih svinj? (28. 6. 2009) – Lovcem in kmetom po Sloveniji zadnje čase veliko sivih las povzročajo divje svinje, ki so se močno namnožile. Lovci krivijo Zavod za gozdove.
V zvezi z vsem nam znanim ekscesom imenovanim »medved z Rožnika« so se na 24 ur spraševali: Kam je odhlačal medved z Rožnika? (29. 4. 2009), Kaj medveda pritegne v bližino človeka (19. 5. 2009) ter ugotavljali, da je »medved z Rožnika« Pravi potepuh (19. 5. 2009). Tega medveda so običajno imenovali kosmatinec, ki lomasti (!) po Rožniku, nihče se pa ni vprašal o resničnih vzrokih, da se je medved tako približal ljudem (oziroma ljudi medvedu!).
V novici Bo odstrel dovolj? (19. 5. 2009) so ob izjavi »obupanega« prebivalca neke vasi – »Vsak dan vsaj en medved pride v vas« –, ugotavljali, da policija ob tem ne more ukrepati, saj naj bi bil odstrel že izveden, medvedi pa se še kar naprej »sprehajajo« po naselju. Članek torej vdor medvedov v naseljen kraj obravnava kot še en izgred, kot prekršek ali kriminalni akt, s katerim ima opraviti policija. Ob tem pa ne posveča pozornosti dejstvu, da spremembe v vedenju medvedov niso nič posebno nenavadnega, saj se njihovo naravno življenjsko okolje ves čas krči in miru imajo vse manj. Poleg tega pa se tudi privadijo na to, da v naseljih iščejo hrano, ki jo v svojem naravnem okolju zaradi popolnoma porušenega naravnega ravnovesja imajo vse manj.
Multimedijski portal RTV Slovenija na prvi pogled ponuja boljšo sliko s člankom:
Odstrel najlažja ali edina možnost? (29. 3. 2009), v katerem med drugim zapišejo: »Sožitje z naravo in živalmi, ki poseljujejo našo državo, se zdi vedno težje, pri čemer kaže, da ima prednost vedno človek.« Članek ponuja analitično vsebino, ki se sprašuje o soživljenju ljudi in živali na poglobljen način upoštevajoč vse družbene elemente. Ob tem, kar je v medijskem diskurzu pravzaprav redkost, kritično preizprašuje tudi državno strategijo odstrela, ki je postala samoumevna.
A ko iščem naprej, najdem predvsem novice po vzoru na 24 ur, ki po stereotipizaciji in poenostavitvah celo prekašajo komercialko:
Krava divjala (ta in vsi naslednji poudarki v citatih so avtoričini) po parkih in vrtovih. Umirili so jo z uspavalom (26. 4. 2007) – Osemsto kilogramov težka nemška krava po imenu Uschi je kar tri ure povzročala preglavice meščanom, pa tudi policistom in gasilcem. Med divjanjem po Hannovru je povzročila kar za 25 tisoč evrov škode, saj je uničila več vozil, tudi policijskih in gasilskih. Uschi je divjala tudi po mestnih parkih in vrtovih. Mestne oblasti so morale celo zapreti nekaj cest in javno opozoriti meščane, saj je krava zaradi stresa in nervoze v mestnem okolju postala agresivna. Konec zgodbe je srečen – Uschi je nazadnje neki gasilec ustrelil z uspavalno pištolo, tako da pobegla krava med divjanjem ni bila poškodovana.
»Srečen konec« te zgodbe neverjetno spominja na del iz romana Huckleberry Finn Marka Twaina (ki ga navaja tudi Cavalierijeva), v katerem teta vpraša Hucka, ali je eksplozija parnega kotla na parniku koga poškodovala. Huck ji odgovori: »Ne, gospa. Nekega zamorca je ubilo,« teta Sally pa olajšano pripomni: »To, to je še sreča; ker včasih se komu kaj zgodi.« (Cavalieri, 42–43)
A gremo naprej z novicami:
Pobesneli bik divjal po mestu. Biku kar ni in ni zmanjkalo energije (10. 10. 2006) – V Ljubljani je pred nekaj dnevi ljudi vznemirjala pobegla, a na srečo miroljubna antilopa, Indijci pa niso imeli take sreče. Po ulicah New Delhija je namreč divjal pobesnel bik, med svojim besnim plesom pa je uničil vse, kar mu je stalo na poti. Tako je poškodoval kar dve tržnici, kinodvorano in tudi urad mednarodne ženske organizacije YWCA. Bik je pobesnel, ko ga je varnostnik poskusil pregnati s ceste, kjer je stal, saj naj bi po poti kmalu pripeljal neki pomemben konvoj. Pobesnelo žival je policiji uspelo umiriti šele po sedmih urah divjanja. Bik se je sicer umiril že kmalu po začetku norenja, a poskus policistov, da bi ga ujeli z lasom, ga je razbesnel. Na koncu so na pomoč poklicali veterinarja, ki je bika umiril šele s strelom iz puške za uspavanje.
Divji prašiči razdejali mesto. Narasla Donava jih je prisilila, da so zapustili bivališče (16. 4. 2005) – Približno 50 divjih prašičev je divjalo po ulicah bolgarskega mesta, potem ko jih je narasla Donava prisilila, da zapustijo svoje bivališče. Divji prašiči so pogumno preplavali deročo reko, ki loči mali romunski otoček na Donavi, kjer živijo, in Bolgarijo. Zatekli so se v mesto Silistra. Med razsajanjem po mestnih ulicah so razbili nekaj izložb, poškodovali več avtomobilov in potacali mestne zelenice. Nekateri so si ogledali dvorišče in vrtove mestnega hotela, druge pa so videli na dvorišču bolnišnic in celo pred policijsko postajo. Policisti, gasilci in drugi meščani so kmalu naredili konec njihovemu divjanju in jih nagnali v bližnji gozd. Kdo se boji pobesnelih rakunov? Nekoč prijazni in prisrčni, zdaj nasilni in požrešni (24. 8. 2006) – Zadnje dni po mestu Olympia v ameriški zvezni državi Washington pustoši skupina besnih rakunov. Da, prav ste prebrali - rakunov. »Divja horda« je pobila že deset mačk, napadla psa in prestrašila prebivalce, ki si na ulico ne upajo več brez posebnih razpršil. »To je nova vrsta rakunov, ki živi v mestih in se ne boji ljudi,« je povedala neka prebivalka Olympie, ki si ne upa več ven brez železne palice, odkar so jo med reševanjem mačke Lucy napadli rakuni. Prestrašeni prebivalci so zaradi nadloge organizirali nočno stražo, saj se bojijo nekoč prijaznih in prisrčnih živali, ki so zadnje čase nasilne in požrešne. Ena izmed nalog omenjene straže je, da prebivalce obveščajo, naj rakunov ne hranijo in naj imajo svoje hišne ljubljenčke zaprte doma.
Kot vidimo, so na dveh najbolj branih slovenskih medijskih portalih, tako komercialnem kot »nekomercialnem« javnem (nacionalnem), v novicah živali prikazane praktično zgolj takrat, ko se znajdejo v kakšnih ekscesnih situacijah, ko koga ubijejo, poškodujejo in/ali ranijo. Obravnava nasprotnih primerov je redka, saj, kot sem že pokazala, množično pobijanje živali za večino ljudi tako ali tako ni nič nenavadnega oziroma moralno spornega. Živali pa, kot vidimo v novicah, predvsem »divjajo«, »besnijo«, »razsajajo«, »norijo«, »lomastijo«, so »nasilne«, »požrešne«, »agresivne« … Skratka, ne obnašajo se tako »civilizirano«, kot bi ljudje od njih pričakovali, in sicer: da so pridne in poslušne takrat, ko se jih potrebuje (na primer za pojesti, jih nadeti na glavo ali okrog vratu, jih kazati naokoli »kako so luškane«, ali pa se nad njimi, za zabavo izživljati), in nevidne ter umaknjene na stran, ko se jih ne potrebuje. Ljudje pa so v situacijah »vdora« živali predvsem »presenečeni«, »prestrašeni« in so razumljivo »zaskrbljeni« za svojo lastnino, sorodnike in prijatelje, živali pa jim predvsem povzročajo »preglavice« in na splošno jih je treba »nagnati« v divjino. Z drugimi besedami: »tja, od koder so prišle«. Kar je, spomnimo se, tudi glavni argument v nacionalističnem (fašističnem, rasističnem) diskurzu. »Tja, od koder so prišli« pa je nič drugega kot narava, ki jo ljudje neusmiljeno uničujejo, onesnažujejo, izkoriščajo in tako onemogočajo živalim ustaljene življenjske pogoje. Ko se žival zaradi takšnih sprememb njenega habitata znajde, na primer, v mestu, so mnogi presenečeni. Mediji pa srečni, da imajo spet kakšno kost za glodanje, ki jih ne stane minutke premisleka, a se jo da dobro iztržiti kot senzacionalno in ostudno novico, s katero bodo zapolnili svoje vsebine.
Literatura
Cavalieri, Paola (2006) Živalsko vprašanje: za razširjeno teorijo človekovih pravic, Ljubljana: Krtina.
Klampfer, Friderik (2006) »Paola Cavalieri in kritika dvojnih moralnih standardov v odnosu ljudi do živali«. V: Paola Cavalieri, Živalsko vprašanje: za razširjeno teorijo človekovih pravic, Ljubljana: Krtina.
Nozick, Robert (1974) Anarchy, State and Utopia, New York: Basic Books.
Rowlands, Mark (2002) Animals Like Us, London: Verso Books.
Scruton, Roger (2000) Animal Rights and Wrongs, London: Metro Books.
Waal, Frans de (1996) Good Natured. The Origins of Right and Wrong in Humans and Other Animals, Cambridge, Mass.: Harvard University Press.
Zimmer Carl (2005) »Looking for personalities in animals, of all people«. V: New York Times, 1. 3. 2005.
nazaj
Eva Vrtačič
Razkrinkane izbire Kmetija slavnih je efektivno demonstrirala sodobno teoretsko redefinicijo oz. reinvencijo zvezdnikov in zvezdništva, ko 15 minut v resničnostnem šovu pomeni dobro naložbo tudi tistim, ki se s trgom slave ne srečujejo prvič Kljub poplavi takih in drugačnih resničnostnih šovov in/ali koketiranj z njimi na televizijskih ekranih je jasno, da sta edina resničnostna formata, ki sta v Sloveniji res uspela, Big Brother (izmislil si ga je nizozemski Endemol) in Kmetija (švedski Strix). Oba šova sta (bila) medijsko izjemno odmevna in sta dosegla široko gledanost, prodrla pa sta tudi v druge, tako tradicionalne kot digitalne medije, ki so se z njima ekstenzivno ukvarjali. Tako Kmetija kot Big Brother sta bila v javnosti sprejeta izrazito ambivalentno, sprožala sta zgražanja in podžigala kresanje mnenj, celo neke vrste javno razpravo o nekaterih najspornejših trenutkih. Če je v Big Brother zaskrbljeno poskušala poseči varuhinja človekovih pravic, predvajanje (in gledanost) Kmetije je skušala (ljubosumno) zajeziti kar RTV Slovenijaa sama: »Prizori spolnosti, golih spolnih organov in verbalnega ter fizičnega nasilja v oddaji Kmetija slavnih se stopnjujejo, zato želi RTV Slovenijaa javnost in pristojne znova opozoriti na nezakonitost predvajanja tovrstnih programskih vsebin v programskem času, ki je dostopen otrokom.« (iz izjave za javnost)
Kljub temu, da sta oba formata povzročila podobno (ne)zadovoljstvo med publiko, strokovnjaki in konkurenčnimi mediji, pa je med njima nekaj ključnih razlik, s pomočjo katerih lahko poskušamo razložiti dejstvo, da je v Sloveniji absolutna zmagovalka v gledanosti vendarle Kmetija, še zlasti pa letošnja Kmetija slavnih, ki ji sicer nadvse popularni Big Brother ne seže niti do gležnjev.
Razlika med Kmetijo in Big Brotherjem
Prva temeljna razlika med Kmetijo in Big Brotherjem je, da je Kmetija produkt režijskega in scenarističnega dela, pri Big Brotherju pa imamo možnost 24/7 spremljanja nadzornih kamer v hiši, in sicer prek spletne strani. Vsakodnevne večerne oddaje Big Brother so le montaža surovega materiala, posnetega s kamerami, razporejenimi po hiši, in, četudi je s takimi posnetki ravno tako mogoče manipulirati oz. usmerjati pozornost javnosti (torej vendarle gre za neke vrste režijo), se vseeno ohranja iluzija objektivnosti, češ, vse se vidi, vse se sliši, vse bo prišlo na dan. Produkcija Kmetije je v tem smislu bistveno drugačna. Namreč, tekmovalci niso ves čas na očeh, imajo določeno mero zasebnosti, spremljajo pa jih kamermani iz mesa in krvi in ne neke statične nadzorniške naprave, montirane pod strop. Zato je končni produkt, ki smo ga gledali vsak zvečer pred ekrani, bil bistveno bolj telegeničen in spominjal na zmagovito kombinacijo žanrov soap opere in dokumentarnega filma.
Druga pomembna razlika med formatoma je v načinu izločanja tekmovalcev. Pri Big Brotherju ima, vsaj navidezno, zadnjo besedo publika, tekmovalci na Kmetiji pa so, vsaj navidezno, odvisni predvsem od lastne iznajdljivosti. Pri Big Brotherju gledalci ves teden glasujejo, kdo naj bo izločen, vedno pa izbirajo med vsaj dvema tekmovalcema, ki so ju »nominirali« sotekmovalci. Pri Kmetiji pa sotekmovalci med »deklo« in »hlapcem« izglasujejo prvega tekmovalca, ta pa potem izbere nasprotnika, s katerim se pomeri v studiu. Nasprotnik, ki mora biti istega spola, ima možnost izbrati način dvoboja: vlečenje vrvi, hitrostno žaganje ali kviz iz znanja pratike.
Big Brother ponuja interaktivnost in možnost sodelovanja oz. vsaj minimalen vpliv na potek dogodkov, Kmetija pa je primer klasične, tradicionalne izmenjave med televizijo in občinstvom, očitno namenjen starejši (in širši) publiki. To dejstvo lahko opazujemo tudi prek primerjave spletnih mest obeh projektov – Big Brother je na spletu ponujal veliko več vsebin, med drugim tudi neposredno možnost spremljanja po hiši nameščenih kamer, spletna stran Kmetije pa je bolj asketska, celo malo zanemarjena. Big Brother so predvajali na Kanalu A v poznopopoldanskem terminu, Kmetija pa si je izborila mesto na POP TV, in to takoj za poročili, skratka v zelo gledanem terminu.
Razlika v načinu nadzora
Naslednja pomembna razlika med obema resničnostnima šovoma je način nadzora. Imenu navkljub Kmetija bolj spominja na originalen Orwellov Big Brother kot pa Big Brother sam. Orwellov Big Brother nadzor prinaša v kontekst »normalnega« življenja, v zasebni prostor, na Kmetijo. Resničnostni šov Big Brother pa je pravzaprav nekakšen eksperiment »nenormalnega« življenja v javnem, nadzorovanem prostoru (Corner 2002: 257). Mehanska grozečnost brnečih kamer, pred katerimi se ne moreš skriti niti na stranišču in ki jih rutinsko obračajo nevidni operaterji, se morda zdi grozljivejša, toda to je del pričakovanega paketa, del umetne postavitve, scenografije, samo osvetlitev odra, na katerem se gibljejo tekmovalci-igralci. Gre za pomanjšano različico sveta, v katerega skozi domača vrata vstopamo vsak dan, ko nas na naših poteh približno enako zainteresirano snemajo ravno takšne kamere in njihovi neosebni upravljalci. A na Kmetiji, navidez paradoksalno, kjer kameri (in kamermanu) ni dovoljen vstop vedno in povsod, stopamo na spolzka tla ljubečega Big Brotherja, kjer pomanjkanje »spovednice« nadomešča priročna videokamera, na voljo v težkih trenutkih za izpovedi, ki so preveč intimne, da bi jih v tistem trenutku lahko slišali drugi tekmovalci ali snemalec. Kmetija z uporabo dokumentarne metode od tekmovalcev terja več oz. ravno nasprotno od Big Brotherja. Če je pri prvem popolnoma jasno, da gre za prizorišče, kjer tekmovalci upodabljajo sami sebe, gre pri Kmetiji ravno skozi koketiranje z žanrom, ki je v popularni predstavi najbolj objektiven, za zavezo tekmovalcev h koraku nazaj, k resnici. Če te posluša človek, četudi s kamero na rami, gre bolj zares.
Razlika v vsebini
Seveda pa v poskusu razlage totalnega uspeha Kmetije na Slovenskem ne gre prezreti še najočitnejše razlike med omenjenima formatoma, tj. razlike v vsebini. Slovenski nacionalni karakter seveda obožuje Kmetijo, saj prek nje iz udobnosti naslanjača lahko malikuje svoje najsvetejše vrednote: trdo, pridno delo, zgodnje vstajanje, domačo zemljo, tradicionalne družinske vzorce in delitve dela itd. Zvesta publika, tradicionalno ruralno prebivalstvo, četudi preseljeno v mesta, ve, kako se kmečkim opravilom streže: v mladosti smo med poletnimi počitnicami pri sorodnikih na počitnicah pobirali sveža jajčka, molzli krave in pomagali obračati seno. Ko so bile na vrsti koline, smo že varno sedeli v šolskih klopeh in videli/vedeli nič takega, česar ne bi uspešno pozabili že ob prvih krvavicah na krožnikih.
Kmetija je prvi slovenski resničnostni šov, ki je kot tekmovalce vpoklical »slavne« osebe, kar mu daje neko dodatno privlačnost, saj ni nič lepšega kot zavzeti pokroviteljsko držo učenjaka, poznavalca pratike in izpod namrščenih obrvi spremljati dogodivščine nekakšnih zvezdnikov, za katere se hitro pokaže, da gre večinoma za razvajeno mularijo, ki spi do poldneva in ne zna delati. Obrača se nam želodec, podn od podna, in kar med oddajo samo, prikovani na kavč in ljubosumno držeč daljinec v rokah, da ne bi kdo slučajno pretaknil kanala, se iskreno sprašujemo: »Kako lahko kdo to gleda?!«
Letošnja slovenska Kmetija slavnih, ki smo jo ljubili (gledali) in sovražili (o njej govorili), efektivno demonstrira sodobno teoretsko redefinicijo oz. reinvencijo zvezdnikov in zvezdništva, ko 15 minut v resničnostnem šovu pomeni dobro naložbo tudi tistim, ki se s trgom slave ne srečujejo prvič. Da so drugo- in tretjerazredni zvezdniki, ki so nastopali v letošnji Kmetiji, z vsakim tednom, ki so ga preživeli v resničnostnem šovu, postajali bolj slavni, predstavlja svojevrstno subverzijo kulture zvezdništva (za več o tem glej Collins 2008).
Kaj govori uspeh Kmetije o gledalcih?
Poleg očitnega vprašanja sodobnega zvezdništva pa Kmetija slavnih prek nabora tekmovalcev zastavlja še eno pomembno vprašanje. Rekorde v statistikah gledanosti gre vsaj do neke mere pripisati tudi tekmovalcem samim in dejstvu, da so le redki med njimi prav zares vešči kmečkih opravil. Kmetija slavnih je najbolj gledan slovenski resničnostni šov vseh časov, navidez naravnost ustvarjen za našo kulturo in njene tradicionalne vrednote in kot takega ga je širša javnost tudi sprejela, varuhinja človekovih pravic z njim ni imela problemov, rivalsko televizijsko hišo je motila golota, intelektualistične kritike pa večinoma niso segale dlje od očitkov o »poneumljanju«.
Toda kaj vseobsegajoči uspeh Kmetije slavnih v resnici govori o slovenski pridnosti in njenih tradicionalnih vrednotah, je mogoče interpretirati tudi nekoliko drugače, in sicer s pomočjo nadvse preproste geste: nekatere navidez samoumevne izbire je nujno razkrinkati kot simptomatične. Pokazala se bo povsem antihegemonska, nadvse netradicionalna podoba navidez trdno usidranih ideoloških konstruktov, kot so spol, spolne vloge, seksualnost, delitev in opredelitve dela, prostega časa, definicije družine ...
Podoba pravega moškega, internetnega fenomena Fredija Milerja, ki ga ob odhodu s Kmetije premaga jok ... 100 cekinov.
Podoba »prve slovenske porno dive«, kako z neukro¬čenimi silikoni ob dovršeni koreografiji pobira krompir ... 200 cekinov.
Podoba transseksualke Salome, kako mesi kruh, dela na polju in »muze kravu« in kot »najbolj pridna punca na kmetiji« upodablja ultimativno fantazijo o postcankarjanski slovenski materi, ki ve, kaj so Keglove vaje, četudi je bila včasih moški, še huje, Hrvat ... neprecenljivo.
Literatura
Collins, Sue (2008): Making the Most out of 15 Minutes: Reality TV's Dispensable Celebrity. V: Television & New Media, letn. 9, št. 2, str. 87–110.
Corner, John (2002): Performing the Real: Documentary Diversions. V: Television & New Media, letn. 3, št. 3, str. 255–269.
nazaj
|