Reči, da je Obama pridigar, je evfemizem: on je »več-kot-pridigar«, malodane že kar »mesija«, kolikor se njegova pozicija izrekanja izkaže za »nad-politično«, saj situacijo na Bližnjem vzhodu in malodane celotnega sveta z govorom dobesedno »transcendentira«.
Obamove retorične zmožnosti so danes že poznane: prvič so se zares izkazale s svojim množično-hipnotičnim učinkom tekom ameriških predsedniških volitev, kjer je uspel prepričati ne samo Američane, temveč tudi Evropejce, da o domnevno »kritičnih« levičarskih intelektualcev niti ne govorim (oznanjalo se je vse mogoče, od tega, da je to največji »dogodek« po maju 68 in še marsikaj, kar pač izjavljajo usta, ki sledijo zapeljanim ušesom); drugič so pokazale svojo moč skozi serijo govorov, s katerimi je naslavljal in naposled tudi očaral »muslimanski svet«, z vrhom v njegovem govoru v Egiptu (k temu se podrobneje vrnem v nadaljevanju), ko je postalo očitno, da je presegel meje Zahoda (ZDA in Evrope) ter osvojil Bližnji vzhod (no, vsaj tisti del »publike«, ki ni vpleten v tri vojne, ki jih ZDA bijejo v arabskem svetu, namreč neposredno vojno v Afganistanu in Iraku, posredno vojno Izraela s Palestino); in tretjič, s tem, ko mu je bila dodeljena Nobelova nagrada za mir, ki je pravzaprav samo za nazaj potrdila, da so prav njegove retorične sposobnosti tiste, ki so nagrajene, ne pa kakršna koli njegova politika. Smoter pričujočega teksta ni geopolitična analiza, temveč retoričnopolitična, ki si zastavlja pokazati, ali vsaj poskusiti pokazati, v čem sestoji to, kar bi lahko imenovali »učinek Obama«, se pravi zmožnost prepričevanja skozi gole retorične forme brez ustreznic v dejanskosti.
V izjavi za javnost, ki jo je podala komisija za podelitev Nobelove nagrade za mir, lahko najdemo odlično izhodišče kako razumeti »učinek Obama«, vse je že rečeno, samo brati je treba znati med vrsticami, predvsem pa pod njimi: »Letošnjo nagrado podeljujemo g. Obami, ker je eden izmed redkih politikov, katerih diplomacija temelji na ideji skupnih vrednot večine ljudi na svetu.« Tu ni bilo rečeno, da gre nagrada za mir nekomu, katerega politika »temelji na ideji skupnih vrednot večine ljudi na svetu«, temveč, precej zgovorno, katerega
diplomacija temelji na
ideji o tem, kar naj bi bile »skupne vrednote večine ljudi na svetu«. Tudi v sami obrazložitvi komiteja je vseskozi poudarjena beseda »diplomacija«, pospremljena s pestro paleto ideologemov, od religioznih (»Obamova
vizija o svetu brez nuklearnega orožja«, »upanje za boljšo prihodnost«) pa do naravoslovnih (»nova
klima v mednarodni politiki«, itd.), nadvse ključen pa je del, ko je rečeno, da »že 108 let … se je gledalo, da je treba stimulirati natanko tisto mednarodno politiko in tiste drže, za katere je Obama sedaj vodilni svetovni govornik.« Precej eksplicitno je nakazano, za kaj gre: Obama ni zgled za zgledno politiko
quo politiko, se pravi za zgledno politično delovanje, temveč »vodilni svetovni govornik« (»world's leading spokesman«) tistih »načelnih političnih praks in drž« (»policy and attitudes«), ki predstavljajo samo osrčje ideologije Nobelove nagrade za mir. Preden preidemo k analizi same Obamove samo-razkrinkajoče se retorike, pa je mogoče že takoj na začetku je mogoče podati nadvse klasično marksistično kritiko ideologije: »ideološkost« tu ne označuje nekega partikularnega, politično profiliranega stališča, temveč, ravno obratno, tisto, kar je »splošno sprejeto« kot »resnično«, »dejansko«, »nevprašljivo«, ali še drugače, althusserjansko rečeno, ravno tisto, kjer vsak spontano poreče: »Seveda! Tako je!« V našem primeru lahko vidimo ideologijo na delu ne v vseh tistih republikanskih denunciacijah Obame, ki so ga označevale za »komunista«, »socialista«, itd., temveč ravno tisti momenti, ki »veliko večino« zedinijo, da sprejmejo »samo-razvidne resnice« (kot na primer natanko vsesplošni konsenz javnosti o podelitev Nobelove nagrade za mir Obami).
Diskurz ideologije Nobelove nagrade za mir pa je sam samo-razkrinkajoč predvsem v enem odstavku, namreč tam, ko je govora o tem, da je Obama »ustvaril novo klimo v mednarodnih odnosih« in da je z njegovo pomočjo »multilateralna diplomacija ponovno zavzela osrednjo vlogo« ter da so »dialog in pogajanja zaželeni instrumenti za reševanje celo najbolj težkih mednarodnih konfliktov«: »dialog in pogajanja«, ki bi morali biti smoter reševanja konfliktov, predvsem pa njihovega predhodnega preprečevanja, sta tu postavljeni na raven »instrumenta« (»preferred instruments«) celotnega korpusa – rečeno brez dlak na jeziku – nič manj kot vojnih praks na Bližnjem vzhodu. Obrat je torej nadvse ključen: od preprečevanja do prepr
ičevanja.
Obamov »egiptovski govor«
Četrtega junija 2009 je Obama imel svoj sloviti govor v Kairu, »brezčasnem mestu« kakor ga je označil, v kateremu je po medijih odmevalo predvsem njegovo sporočilo o tem, kako je prišel iskati »nov začetek« z muslimanskim svetom in prekiniti »cikel sumničenj in nesoglasij«, ki so po njegovem mnenju od napada 11. septembra 2001 odločno markirala islamsko-ameriške odnose.
Preden preidemo k sami analizi Obamovega »egiptovskega govora« je potrebno pripomniti vsaj dvoje: prvič, da je enačenje arabskega sveta z muslimanskim ali islamskim svetom del prevladujočega ideološkega medijskega diskurza, ki ga reproducirajo ne samo Zahodni mediji, ampak in predvsem tisti Vzhodni mediji vladajočih strani, ki vladajo teokratsko in katerim takšna slika arabskega sveta nadvse ustreza (postoji namreč precejšen, če ne kar večinski del sekulariziranega arabskega sveta, ki ima toliko veze z islamom in muslimanstvom kolikor ga ima ameriški svet s protestantizmom in evropski s katolicizmom); in drugič, da ameriško-arabskega antagonizma ne gre datirati na 11. september 2001, kakor meni večina zahodnjaških »strokovnjakov« za Vzhod, temveč, če že kam, prej na datum ustanovitve države Izraela, torej v leto 1947, ko so Združeni narodi odločili, da iz dela Palestine naredijo judovsko državo, arabsko državo in Jeruzalem kot s strani UN administrirano enoto. Palestinci in drugi Arabci tega področja so se ustanovitvi seveda uprli, sledila je »civilna vojna« v letih 1947-48, ki ni bila toliko civilna kolikor ustanovitvena. 14. maja 1948 je namreč Izrael enostransko razglasil samostojnost, sledil je napad sosednjih arabskih držav in od tedaj se vojskovanje na tem področju ni ustavilo, pri čemer so ZDA očividno stale na strani Izraela. Že bežen pregled na sodobne študije na temo »ameriške zvestobe Izraelu« ne ponuja noben verodostojne razlage, ponuja pa številne artikulacije, ki nam lahko pomagajo razumevati samo-razumevanje Američanov glede tega vprašanja. Kissinger denimo podrobno obravnava izraelsko-palestinsko vprašanje, vendar, kot pripominja E. Todd v svoji knjigi
Po Imperiju, »z ogorčenjem dolgotrajnega realista, ki mora obravnavati iracionalni populaciji v boju za lastništvo obljubljene dežele.«[1] Ravno tovrsten »kissingerjevski realističen pogled«, ki drugi strani odvzema racionalnost s tem, ko jo iracionalizira,[2] je tisto, kar poskuša Obama v svojem govoru preseči, in preseže ga, pri čemer poglavitna težava ni v tem, da bi se realizem preseglo, težava pri Obami je, da domnevni »realizem« preseže z nič manj kot domnevno »resnico«, s čimer iz političnega govorniškega odra naredi pridigarsko prižnico. V izogibanje nesporazumov velja poudariti, da ta pridigarska prižnica je prav posebne sorte, je »prižnica vseh prižnic«, je ultimativna prižnica, od koder si Obama privošči citirati in interpretirati muslimanski Koran, judovsko Toro ter krščansko Biblijo obenem: »Tako kot nam pravi Sveti Koran: 'Bodite zavestni Boga in vedno govorite resnico.' To je tisto kar bom poskušal narediti, govoriti resnico najbolje kar zmorem«, »to speak the truth as best I can«, to gre razumeti dobesedno, po svojih najboljših ,em>govorniških zmožnostih. Ta mali, na videz nepomembni
»can« je ključen, ne samo kolikor je predstavljal gonilo njegovega zmagovitega slogana »Yes we can«, ampak tudi in predvsem kolikor je njegov egiptovski govor naravnan natanko kot podaljšek njegovega »Yes we can«.[3]
»Resnica, ki transcendentira nacije in ljudstva«
Reči, da je Obama pridigar, je evfemizem: on je »več-kot-pridigar«, malodane če že ne kar naravnost »mesija«, kolikor se njegova pozicija izrekanja poleg finala tudi na precej drugih kočljivih mestih izkaže za nadvse »nad-politično«, saj situacijo na Bližnjem vzhodu in, lahko bi dodali, malodane celotnega sveta, z govorom dobesedno »transcendentira«. Obamov postopek »transcendentacije« je mogoče spremljati v dveh korakih:
prvič s tem, ko faktična politična vprašanja »transcendentira« skozi »historične sile«, ki jih razume kot
de facto kulturne,
de jure pa religiozne razlike med Kristijani, Muslimani in Judi, in šele slednje so tiste, ki jih je po njegovem treba »preseči« (kar je nakazano že v uvodnem delu: »Srečamo se v času napetosti med Združenimi državami in Muslimani iz celega sveta, napetosti, ki korenini v historičnih silah, ki gredo onkraj vsakršne trenutne politične debate.«); in
drugič tako, da same te religiozno-kulturne razlike izenači z enim samim skupnim imenovalcem, ki ni političen, temveč izrazito religiozni, še več, »trans-religiozni«.
Takole je govoril Obama: »Postoji še eno pravilo, ki leži v osrčju vsake religije, namreč, da naj ravnajmo z drugimi tako kot bi hoteli da drugi ravnajo z nami«,
»we do unto others as we would have them do unto us«. Ta »resnica«, pravi, »transcendentira nacije in ljudstva«, izraža »prepričanje«,
»belief«, ki »ni novo«, ki ni »ne črno ne belo ne rjavo«, ki ni »ne Krščansko, ne Muslimansko, ne Judovsko«, je »prepričanje, ki je utripalo v zibelki civilizacije«,
»it's a belief that pulsed in the cradle of civilisation«, in »ki še vedno utripa v srcih bilijonov. Je vera v druge ljudi, in to je tisto, kar me je pripeljalo danes sem.« Stavek, ki je v krščanstvu poznano kot »zlato pravilo« in ki ga Obama opredeli kot »pravilo, ki leži v osrčju vsake religije«, namreč »naj ravnajmo z drugimi tako kot bi hoteli da drugi ravnajo z nami«, dejansko
ne stoji v »osrčju vsake religije«. Samo površno,
njuageovsko mišljenje, za katerega sta krščansko
infernus in starogrški
hades en in isti kraj, za katerega sta Buda in Jezus samo dva obraza iste osebe, in Alah in Jahve dve imeni istega boga, lahko pomeša stavek, ki ga je Obama izrekel kot »univerzalno resnico«. Religije se običajno postavljajo kot da transcendentirajo »posvetne zadeve politike«, toda Obama transcendentira celo same religije – in tu je keč – ne transcendentira jih »nazaj« v politiko, ampak »naprej«, še bolj »onkraj«, »čez-čez«, rečeno hegeljansko. To, kar se v domnevno univerzalističnih filozofijah etike pojmuje kot »načelo recipročnosti«, nikakor ni tako univerzalno kot se zdi tovrstnemu površnemu pogledu. Nobene od utečenih religioznih artikulacij ni mogoče enostavno zvesti eno na drugo,[4] še najmanj pa na to, kar je za Obamo očividno ključna referenca, namreč pasus iz Lukovega evangelija: »Tako kot bi hotel, da drugi ljudje ravnajo s tabo, tako ravnaj ti z njimi.«
Vse običajne religiozne artikulacije moralnega načela tako ali drugače tečejo na ravni »negativne recipročnosti«, »ne delaj drugemu kar nočeš, da bi drugi počel s tabo«, Obamova-Jezusova pa gre dlje, ko postavlja »pozitivno« vsebino ravnanja za načelo, s čimer načelo, »pravilo«, ni več omejevalno, temveč zapovedovalno. To pa še zdaleč ni zgolj niansa v artikulaciji, temveč ključna točka, kjer se morala, ki svoje zapovedi artikulira
ad negativum, kot način zaviranja nekega ravnanja, sprevrže v svoje nasprotje, v sredstvo za opravičevanje, upravičevanje in ne nazadnje legitimacijo nekega določenega ravnanja.
Obama: Kant »čez-čez« Kanta
Kant je problem »zlatega pravila« opredelil na ravni kontekstualizacije, zanj je namreč prva in poglavitna težava tovrstne artikulacije natanko v tem, da ne upošteva konteksta. Primer, ki ga navaja, je zločinec na sodišču, ki sodniku pravi, naj ga ne pošlje v zapor, saj si menda ja ne želi biti tudi sam nekega dne poslan v zapor. Pravi moralni imperativ mora po Kantu biti artikuliran v formalni obliki zakona brez nadaljnjih vsebinskih določil, merilo za ovrednotenje pa mora biti »dobra volja« akterja, ne pa dejanje. Dejanje, ki je izvedeno iz »patoloških motivov«, denimo iz strahu pred peklom ali kakšne druge kazni ali iz preračunljivosti za morebitno nagrado, po Kantu nikakor ne more biti »dobro dejanje«. Zato je njegova slovita maksima, »Deluj vselej tako, da bo lahko maksima tvoje volje veljala za obče določilo«, natanko ustrezen izraz tovrstnega formalističnega moralnega določila.
George Bernard Shaw je dejal, da je težava s tem »zlatim pravilom« v tem, da morda pa ni najbolje, če od drugih pričakujemo, da bodo z nami ravnali tako kot pričakujejo, da bomo mi ravnali z drugimi: »Do not do unto others as you would expect they should do unto you. Their tastes may not be the same.« In natanko v tem je poanta Heglove kritike Kanta v
Filozofiji prava: »Kantov moralni imperativ je abstrakten in prazen, saj ne podaja konkretnih določil za ravnanje. Iz njega bi prav zlahka sledilo, da lahko umor ustreza kriterijem kategoričnega imperativa.«[5] Lacan je znal to Heglovo kritiko originalno eksploatirati, ko je Kanta povezal s Sadom in pokazal, da Saint-Fondova načela iz
Juliette, po katerih naj bi umor bil zgolj izvrševanje nujnosti naravnega umiranja, natanko ustrezajo formalnim kriterijem moralnega imperativa, kakor jih je določil Kant.[6] Ključen problem, s katerim se je ukvarjal Kant, je bil kako določiti moralni imperativ, ki bi bil dovolj univerzalen, da bi bil obče veljaven, toda težava je ravno nasprotna, kolikor je univerzalno formo tako artikuliranega moralnega imperativa mogoče implementirati dobesedno na katero koli ravnanje in ga tako »moralno opravičiti«.
Zdi se torej, da je Obama zamešal Jezusovo »zlato pravilo« in Kantov kategorični imperativ, s čimer se je postavil »čez čez« Kanta: z eno gesto svojo »resnico« postavi kot »univerzalno veljavno«, z drugo gesto pa to isto resnico poskuša implementirati na raven konkretne situacije ameriško-arabskega konflikta. Če vzamemo Obamo zares in njegovo nemogočo pozicijo preženemo do skrajnosti: si mar Obama želi, naj Arabci tretirajo Američane na isti način kot Američani tretirajo Arabce? Si želi, da kakšna arabska država okupira Združene države Amerike? Ne, hoče le izraziti »dobro voljo«, da je »prišel sem«, in kantovsko pokazati, da naj ga sodijo po njegovem namenu in ne po dejanjih. »Priznavam, da sprememba se ne more zgoditi čez noč. Noben govor ne zmore izbrisati leta nezaupanja, niti ne morem odgovoriti na vsa kompleksna vprašanja, ki so nas pripeljala do te točke, v času, ki ga imam na razpolago. Toda prepričan sem, da če se hočemo premakniti naprej, moramo odprto govoriti o stvareh, ki jih nosimo v naših srcih, in ki prepogosto so izrečena samo za zaprtimi vrati. Mora obstajati vztrajen trud, da se eni druge poslušamo; da se učimo eden od drugega; da se spoštujemo; in da iščemo skupne točke.« Nemara je odveč pripomniti, da so skupne točke kakor jih razume Obama fundamentalno postavljene kot »religiozne skupne točke« (ameriški izraz je precej bolj zgovoren že sam po sebi,
common ground pomeni dobesedno »skupen teren«), in da je ravno to tisto, kar »nosimo v naših srcih« in kar potrebuje artikulacijo, kar potrebuje »pogumno srce«, kot je njegovo, da izreče kar sicer »ostaja zaprto za vrati«. Sedaj pa za zaključek poglejmo, kakšna meduza skoči skozi vrata, ko jih Obama odpre...
Obamova samo-umestitev in umestitev spopadajočih se strani
Zaključek govora je najbolj pomenljiv glede tega kako Obama vidi vpletene strani in njihovo vlogo pri promociji »univerzalnega miru« na »skupnem terenu«. Iz »svetega Korana« citira del, ki apelira na »multikulturnost« in »medkulturni dialog«: »O človeštvo! Ustvarili smo vas moške in ženske; in ustvarili smo vas v narode in plemena, da bi se lahko spoznali.« Iz Talmuda citira del, ki apelira k »miru«: »Namen celotna Tore je promovirati mir.« In nenazadnje, iz »Svete biblije« citira del, ki zopet promovira mir, še natančneje, tiste, ki skrbijo zanj: »Blagoslovljeni naj bodo mirovniki, saj naj bodo imenovani Božji sinovi.«
Retorična pentlja, s katero govor zaključi, »Ljudstva sveta lahko živijo skupaj v miru«, »vemo, da je to Božja vizija«, in »to mora biti naše delo na zemlji«, pa poskuša zvezati to, kar je sam Obama razvezano pokazal: z vsakim posameznim citatom je namreč ne samo poskušal povedati preprosto dejstvo, da je mogoče pri vseh treh religijah najti »apel k miru«, ampak tudi umestiti vsako od vpletenih strani na svoje mesto: vloga muslimanov je »miroljubno sožitje« in »spoznavanje različnosti drugih kultur« (beri: Izraelcev in Zahodnjakov nasploh), vloga Izraelcev je »promovirati mir«, in vloga Američanov je ne nazadnje poskrbeti, da bo ta proces stekel. Original stavka »blagoslovljeni naj bodo mirovniki«, »blessed are the peacemakers«, Američane umešča na »aktivno« vlogo tistih, ki so
makers, za razliko od onih dveh, ki naj mir zgolj »spoznavajo« (»so that you may know one another«) in »promovirajo« (»for the purpose of promoting peace«). Obamov »univerzalizem« se izteče v umeščanje spopadajočih se strani na točno določena mesta, od koder od Arabcev in Judov zahteva mir, strpnost, multikulturnost, itd., da lahko Američani igrajo vlogo »mirovnikov«, seveda z vrhovnim »univerzalnim«
Peacemakerjem na čelu, Barackom Husseinom Obamo (že na začetku govora ni pozabil poudariti svoj
pedigree, iz katerega »samoumevno« sledi, da je ravno on tisti, ki je najbolj primeren za mediranje tega konflikta med Zahodom in Vzhodom: »Sem Kristijan, toda moj oče prihaja iz družine iz Kenije, ki vsebuje generacije Muslimanov. Kot fantek sem precej let preživel v Indoneziji in poslušal klic
azaan-a ob sončnem vzhodu in zahodu.«).
Peacemakers niso preprosto »mirovniki«, niso
peacekeepers, »tisti, ki ohranjajo mir«, temveč dobesedno »tisti, ki delajo mir«, in od tod je mogoče interpretirati Obamov egiptovski govor kot nadaljevanje projekta »Yes we can«: implicitno se namreč razume, da »Yes we can« tokrat pomeni ne toliko »Yes we
can«, temveč »Yes
we can«.
1 Todd E., Po Imperiju. Zlom ameriškega reda, Pasadena, Ljubljana 2005, str. 115.
2 Cf. Spomnimo se, podobno pripisovanje »iracionalnosti« se je dogajalo v zahodnjaških obravnavah situacije na Balkanu v času nasilne disolucije Jugoslavije, s čimer se je ne samo legitimiralo status quo »politiko nevmešavanja«, ampak tudi »deracionaliziralo« vpletene strani.
3 Cf. Šterk, K., Združene države Amerike: Yes we Kant, v: Medijska preža, maj 2009.
4 Buda je bil bojda dejal: »Vse trepeta pred nasiljem, življenje je drago vsem, postavimo se na mesto drugega, nihče ne bi smel ne ubijati ne siliti drugega k ubijanju.« (Dhammapada, verz 130) V hinduizmu je moč najti prav takšno artikulacijo: »Nikoli ne bi smeli storiti drugemu to, kar bi sami imeli za škodljivo sebi. To je, na kratko, pravilo dharme. Kakršno koli drugo ravnanje izhaja iz sebičnih želja.« (Mahabharata, 13. knjiga) V judovski Tori je mestoma mogoče najti pasuse, kjer je moralno načelo artikulirano ad negativum, denimo znameniti »Véliki princip«, ki pravi: »To kar sam sovražiš, tega ne počni drugemu.« (Talmud, Shabbat 31a) V slovesnem poslovilnem govoru, ki ga je bojda imel Muhamed pred smrtjo, je svojim podanikom dejal: »Ne škodi drugemu, da ti nihče ne bo škodil« (Sahih Al-Bukhari, Hadith 1623, 1626, 6361) Velja dodati, da prav tako kot je pomenljivo, da novozaveški moralni imperativ sloni na starozaveški maksimi »Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe!« (3Mz,19:18), prav tako je nemara pomenljivo, da v Koranu (ki sicer mestoma kombinira moralne maksime iz Stare in Nove zaveze) takšnih »pozitivnih« artikulacij moralnega pravila ni moč najti.
5 Cf. Lacan, Etika psihoanalize, Delavska enotnost, Ljubljana 1988, str. 81.
6 Cf. Lacan, Etika psihoanalize, Delavska enotnost, Ljubljana 1988, str. 81.
»Imamo eno televizijsko postajo, ki je v celoti posvečena napadom na mojo administracijo. Tudi če jo boste gledali ves dan, boste zelo težko našli eno samo pozitivno poročilo o meni,« je junija izjavil ameriški predsednik Barack Obama. Čeprav te postaje ni imenoval, so vsi dobro vedeli, da ima v mislih ultrakonservativno kabelsko televizijo
Fox News, ki je v lasti medijskega tajkuna Ruperta Murdocha.
Ta televizija, ki se reklamira s sloganom »poštena in uravnotežena«, vse od svojega nastanka pred dobrimi 13 leti ni skrivala svoje ideološke usmeritve. Murdoch jo je ustanovil kot protiutež »liberalnim« medijem, v zadnjih letih pa je postala pravo odlagališče konservativnih politikov, ki so se znašli v političnih ali celo sodnih težavah. Na njej so komentatorsko zavetje našli tudi takšni republikanski negativci, kakor so eden od glavnih udeležencev škandala okoli prodaje orožja Iranu in podpiranja kontrašev v Nikaragvi Oliver North, organizator vloma v prostore demokratske stranke v hotelskem kompleksu Watergate Gordon Liddy ali nekdanji vodja kabineta prejšnjega predsednika Georgea Busha Carl Rove, ki je bil vpleten v afero razkritja identitete agentke Cie Valerie Plame in politično čistko med javnimi tožilci.
Danes je
Fox News najbolj gledana novičarska kabelska televizija v ZDA, največji preboj v gledanosti pa je dosegla med hujskaškim navijanjem za napad na Irak, ko jo je v vsakem trenutku v povprečju gledalo skoraj 1,1 milijona Američanov. V zadnjih letih nepriljubljene administracije prejšnjega predsednika Georgea Busha ji je gledanost padla, a po izvolitvi prvega temnopoltega poglavarja države v ameriški zgodovini ji je priljubljenost spet zrasla. Med predvolilnim bojem je Obama sredi lanskega leta z voditelji
Foxa sklenil nekakšen pakt o nenapadanju in se kot gost pojavljal tudi v oddajah največjih nasprotnikov idej, ki jih je sam zagovarjal. Eden med njimi je 60-letni Bill O'Reilly, nesramni in grobi komentator, ki je znan po tem, da tistim gostom, ki mu niso všeč, ne pusti do besede. Njegov večerni O'Reilly Factor je z okoli 3,5 milijona gledalcev prvak v gledanosti med vsemi oddajami na ameriških novičarskih kabelskih televizijah.
Premirje je trajalo le do izvolitve, pa še to le zato, ker je urednikom na
Foxu Obamov republikanski tekmec John McCain šel ravno tako ali pa še bolj na živce kakor demokratski predsedniški kandidat, ugotavljajo nekateri ameriški medijski analitiki. V zadnjem času
Fox ne prenaša več niti tiskovnih konferenc predsednika, njene večerne komentatorske oddaje pa so videti kot frontalni napad na vse, kar počne vladajoča demokratska stranka. Med Obamovimi kritiki izstopa
Foxova vzhajajoča zvezda Glenn Beck, ki je na Murdochovo televizijo na začetku leta prebegnil s
CNN, kjer je bil še dokaj umirjen v primerjavi s sedanjim (nekajkrat dobesednim) objokovanjem bridke usode ameriškega naroda, ki ga je doletela represija Obamovega socialističnega režima. A že na
CNN je vodil pravo kampanjo proti politikom in znanstvenikom, ki da širijo okoljevarstvene laži o globalnem segrevanju. Na novem delovnem mestu pa se je proslavil s tem, da je uspel iz Bele hiše odstraniti posebnega svetovalca za spodbujanje do okolja prijaznih zaposlitev Vana Jonesa. Proti njemu je vodil večtedensko kampanjo zaradi nekdanjega članstva v marksistični organizaciji in podpisa peticije, ki postavlja pod vprašaj uradno interpretacijo napadov na ZDA 11. septembra 2001. Hkrati je bil 45-letni komentator pobudnik in tihi organizator protivladnih demonstracij, zaradi njegovih izjav, da je Obama rasist, ki ima v sebi globoko usidrano sovraštvo do belcev, pa je iz njegove oddaje umaknilo reklame 62 velikih oglaševalcev.
Televizija Fox kot politični nasprotnik
Iz Bele hiše so oktobra sporočili, da bodo zaradi takšnih napadov »
Fox obravnavali kot politične nasprotnike, ker vodijo vojno proti predsedniku, zato se nam ni treba več pretvarjati, da se tako obnašajo legitimne medijske organizacije«, kakor se je v časniku
New York Times izrazila direktorica za komunikacije Bele hiše Anita Dunn. Še bolj kot sami komentatorji
Foxa pa gre administraciji v nos to, da njihove kritike povzemajo drugi mediji, kar je pač v skladu s papagajsko logiko modernega novinarstva.
A takšen odziv Bele hiše ni bil uspešen. Beck ga je označil za ponovitev holokavsta, programski direktor
Foxa Michael Clemente pa se je pohvalil, da se »nam z vsakim takšnim napadom poveča gledanost«. Komentatorji korporativnih medijev so večinoma izrazili solidarnost s svojimi »novinarskimi« kolegi in obsodili tak odnos oblasti, nekateri pa so Obamo celo primerjali z njegovim republikanskim kolegom Richardom Nixonom, ki je imel pravo tajno listo sovražnih medijev, s katerimi njegova administracija ni hotela ali smela sodelovati.
V tej vojni je bil doslej zmagovalec
Fox. Čeprav je tudi temu mediju v zadnjem letu padla gledanost za 12 odstotkov, je po zadnjih podatkih ohranil prednost pred ostalimi novičarskimi kabelskimi televizijami. V bitki za gledanost je največji poraženec
CNN, ki poskuša ohraniti politično »uravnoteženost«, hkrati pa s svojimi konkurentkami tekmuje tako, da jih poskuša premagati v rumenjakarstvu. Namesto resnih analiz svojih lastnih novinarjev predvaja besedne spopade med političnimi propagandisti in se smeši s tehnološkimi inovacijami, ki spominjajo na amaterske kopije
Vojne zvezd, ter analizami resničnosti dejstev, ki so jih v kritiki Obamove administracije objavili v satiričnih oddajah na drugih televizijah.
CNN je v zadnjem letu izgubil 52 odstotkov gledalcev, k »liberalnemu«
MSNBC, čigar komentatorji včasih spominjajo na zrcalno sliko konservativnih kolegov s
Foxa, čeprav so resnici na ljubo velikokrat kritični tudi do sedanje oblasti, pa je pobegnilo 46 odstotkov gledalcev. Nauk teh številk, ki so ga v ponavljali medijski komentatorji, je, da Američani pač nočejo »objektivnih« oziroma »uravnoteženih« novic, temveč raje gledajo komentatorje, ki jim ponavljajo tisto, kar si sami že tako ali tako mislijo.
Kakor kaže, so se v Beli hiši zavedli, da si z napadom na »novinarske« hiše zgolj škodijo. Zato se je Obamov svetovalec David Axelrod na začetku oktobra srečal na kavi z generalnim direktorjem
Foxa Rogerjem Ailesom, da bi zakopala bojno sekiro. Sestanek ni uspel, saj se je besedna vojna po njem le še zaostrila. Konec oktobra sta se dobila programski direktor
Foxa Clemente in tiskovni predstavnik Bele hiše Robert Gibbs, po poročanjih nekaterih spletnih portalov pa naj bi to srečanje obrodilo več sadov. Ob zaključku redakcije so topovi še grmeli.