Z vzponom spleta je meje med novinarstvom in nenovinarstvom vse težje prepoznati, saj »milijoni 'obiskovalcev' medmrežja neprekinjeno ustvarjajo, poustvarjajo in posredujejo informacije« (Splichal, 2000: 48). V jedru definiranja novinarstva zato ni, kaj novinarji počno, temveč kako in zakaj delujejo (Friend in Singer, 2007: xv). Spremembe v zbiranju, selekciji in upovedovanju informacij, ki jih prinaša splet kot informacijsko in komunikacijsko okolje, namreč občutno prizadevajo delo novinarjev in prepoznavanje njihove vlogo v javnem komuniciranju (glej Pavlik, 2000; Boczkowski, 2004; Deuze, 2007; Dahlgren, 2009). Vprašanji, kdo sporoča in kdo sprejema novice, vodita razpravo o novinarski etiki v globalnem medijskem in novinarskem sistemu, ki s svojo kompleksnostjo pod vprašaj postavlja glavne paradigmah komuniciranja. V zadnjem desetletju sta se tako oblikovali dve veji razprav o novinarski etiki, ki se ne izključujeta, temveč dopolnjujeta: prva preigrava idejo o uveljavitvi »globalne novinarske etike«, ki bi univerzalizirala »kozmopolitizem« v globalnem novinarskem sistemu (glej Ward, 2005); druga te »globalne« premisleke zvaja na »lokalno« in premišlja o »glokalizaciji novinarske etike«, ki jo utemeljuje na ideji, da se novinarska etika oblikuje v skupni globalni areni – v različnih državah, medijih in uredništvih pa pridobiva lokalne interpretacije zaradi vpetosti v politični, ekonomski, kulturni in tehnološki kontekst (glej Wasserman in Rao, 2008). V Smernicah uredniške etike, ki so jih pripravili uredniki in novinarji iz različnih držav jugovzhodne Evrope v okviru Media Center Sarajevo (2009: 8), spletne novinarje hkrati opozarjajo, da so »objave spletnih medijskih hiš dostopne po vsem svetu. Pogosto pomenijo pomemben vir, ki ga uporabljajo drugi mediji. Zavedajte se multiplikativnega učinka tistega, kar objavite.«

V članku razpravo zožujemo ter prehajamo na spolzek teren novinarske etike in spletnega novinarstva v Sloveniji, upoštevajoč »dvojne sile globalizacije in lokalizacije« v novinarstvu (Deuze, 2005: 450). Teme se lotevamo skozi prizmo značilnosti spletnega novinarstva, predvsem interaktivnosti in hipertekstovnosti, ki sta vnesli teoretski nemir v razumevanje odnosa med novinarji, njihovimi viri in občinstvom ter zahtevata vnovičen premislek o nekaterih temeljnih novinarskih vrednotah. Raziskave kažejo, da medijske hiše predvsem eksperimentirajo z vpeljevanjem značilnosti spletnega komuniciranja in jih »prilagajajo svojim rutinam in uredniški kulturi« (Domingo, 2008: 684). Tako se dogaja, da poslovne vrednote produktivnosti, učinkovitosti in dobičkonostnosti postavljene pred nekatere tradicionalnih vidike profesionalnega novinarstva, kot so na primer izvirnost, odgovornost in avtonomija. Ti so v središču razprav etike spletnega novinarstva (glej Friend in Singer, 2007; Hayes in drugi, 2007; Singer in Ashman, 2009) in smernic, ki jih prepoznavajo novinarji sami (glej Poynter, 2007; Media Center Sarajevo, 2009). Sledenje vrednotam, ki jih (pre)oblikujejo novinarji in novinarski kolektivi, je zgodovinsko prepoznano kot vodilo uresničevanja dobrega javnega komuniciranja. V članku se lotevamo samo nekaterih ozkih vidikov teh prepletenih vrednot in odpiramo nekatere dileme, ki v kontekstu spletnega novinarstva zahtevajo vnovičen premislek. Te naloge se lotevamo s pomočjo dosedanjih raziskav delovanja slovenskih spletnih časopisov in njihovih novinarjev ter intervjuji z uredniki (spletnih) časopisov nekaterih slovenskih medijskih hiš.

Izvirnost

Izvirnost kot novinarska vrednota od novinarjev v temelju zahteva dvoje: prvič, predstavljanje »celovite slike dogodkov«, kot to piše v preambuli Kodeksa novinarjev Slovenije (2002), oziroma v skladu s funkcionalističnim razumevanjem resnice skrbeti, da so »dejstva« v novinarskem prispevku točna in da ustrezajo »dejstvom« na terenu; drugič, spoštovanje avtorske pravice kot moralne dolžnosti, kar narekuje skrbno sklicevanje na vire informacij tako v primeru citiranja ali/in povzemanja izjav oseb kot reproduciranja že objavljenih informacij v drugih medijih.[1] Na teh premisah novinarstvo gradi »status resničnosti«, kot pravi McNair (1998: 57), in ima sposobnost »mobilizirati verjetje in strinjanje (aktivno ali pasivno) s prispevki, ki so verodostojni, ker so novinarski«.

V tem kontekstu Hayes in drugi (2007: 268–269) pišejo o »institucionalni izvirnosti«, ki v posameznem uredništvu predstavlja agregat kredibilnosti kolektiva novinarjev, ki so kot posamezniki najbolj izpostavljeni takrat, ko naredijo napako. Ko Hayes in drugi (2007: 269) poudarjajo, da institucionalna izvirnost »v včerajšnjem medijskem okolju deluje mnogo bolje kot v današnjem«, se opirajo predvsem na raziskave spreminjajočih se praks spletnih novinarjev in procesov v spletnih novinarskih uredništvih (Pavlik, 2000; Hall, 2001; Gunter, 2003; Klinenberg, 2005; Deuze, 2007). Kot ugotavljajo ti avtorji, spletni novinarji delajo pod večjim časovnim pritiskom kot njihovi kolegi v tisku, na radiu ali televiziji, saj uredniki od njih pričakujejo stalno (re)produciranje novinarskih vsebin. Kot posledico zahtev po takojšnosti in osveževanju novic in vsebinske ponudbe spletne strani lahko prepoznamo koncept »lopatanja« (shovelware), ki pred kvaliteto novinarskih vsebin postavlja kvantiteto objavljenih prispevkov, saj so ti večinoma rezultat recikliranja vsebin tiskovnih agencij in drugih medijev. Istočasno je izvirna novinarska produkcija skorajda zapostavljena.

»Žal večino tega odseva realno stanje,« pravi odgovorni urednik Multimedijskega centra (MMC) na RTV Slovenija Uroš Urbanija: »Toda kljub vsemu mislim, da se stanje delno popravlja. Informativni spletni portali, če želijo biti vsaj malo različni, se namreč ne morejo zanašati zgolj na agencijske vesti. To posledično pomeni, da bodo tudi spletni novinarji vedno bolj prisiljeni v iskanje ekskluzivnih informacij in osebnem stiku z vpletenimi v dogajanja.«[2] Podobno poudarja odgovorna urednica Delo.si Nina Jerančič, ki izpostavlja, da imajo časopisni novinarji več časa na razpolago za izvirnost kot njihovi spletni kolegi: »Internetna politika narekuje svoj tempo, ki ga vsi skušajo dohitevati, a v tekmi za število klikov se izgublja vrednost posameznih novic. Težko izenačimo novinarja, ki ves dan deluje le za računalnikom in napiše toliko vrstic, kot jih novinar s tiskane izdaje ves teden.«[3] Odgovorna urednica 24ur.com Barbara Repovž pravi, da koncept »lopatanja« v zadnjih dveh letih ni nujno več tako v ospredju: »Trudimo se organizirati tako, da gredo tudi spletni novinarji kdaj na teren. Presojamo, kdaj je aktualni dogodek tako pomemben, da imamo prisotnega tudi novinarja naše redakcije, in kdaj je dovolj, da od novinarjev Sveta in 24ur dobimo želene informacije.«[4]

V uredništvu Zurnal24.si so spletni novinarji res bolj »v družbi miške in računalnika«, pravi odgovorna urednica Milena Kalacun Lapajne, toda zagotavlja, da »novica, ki jo obdelajo, predelajo in naredijo ni nič manj kakovostna od tiste, ki pride iz klasičnega medija. Sicer pa predvsem radijski novinarji vse prevečkrat samo kliknejo na novičarske portale in direktno povzamejo novico, brez slabe vesti, brez preverjanja, brez poglobljene interpretacije.«[5]

V kontekstu še vedno prevladujočega »lopatanja« v spletni novinarski produkciji gre izpostaviti različne pozicije urednikov spletnih časopisov do vključevanja zunanjih hipertekstovnih povezav, ki lahko novinarjem služijo kot »transparenten način sklicevanja na vire in vsebinskega poglabljanja novinarskih prispevkov; uporabnikom pa točnost navedb« (Blood, 2002: 12). Tako M. Kalacun Lapajne z Zurnal24.si izpostavlja, da uporaba spletnih povezav prinaša »dodano vrednost bralcu«, »povečujejo kredibilnost« in »odprtost medija«. Hkrati podobno kot urednica Delo.si izraža bojazen, da z uporabo zunanjih hipertekstovnih povezav lahko »izgubiš bralca«. B. Repovž s 24ur.com poudarja, da zunanje povezave uporabljajo »zelo različno« in »odvisno od primera«: »Ponavadi linkamo na zgodbe iz tujih medijev, kjer samo povzamemo zgodbo, vendar pa bralcu z linkom omogočimo, da si originalno verzijo prebere sam.« Urbanija z MMC pa je bolj zadržan do uporabe zunanjih hipertekstovnih povezav: »Spletne povezave v samih novinarskih prispevkih morajo biti bolj izjema kot pa pravilo. Smiselne so tedaj, ko gre za uporabne informacije, kot so humanitarne akcije ali takšni in drugačni razpisi, vsebino katerih bi bilo v celoti nesmiselno povzemati, za zainteresiranega uporabnika pa je vsekakor pomembno, kje točno dobi informacije na primer o nekem javnem razpisu.« Na tem mestu velja izpostaviti, da so po besedah urednikov v uredništvih posebej pozorni, da ne »linkajo na komercialne strani«, kot pravi B. Repovž. V tem kontekstu Smernice uredniške etike (Media Center Sarajevo, 2009: 16) narekujejo, da se more spletni novinar prepričati, »da prvi klik, s katerim bo bralec zapustil spletno stran novinarjeve medijske hiše, bralca ne bo pripeljal do vsebine, ki bi bila neprimerna za objavo na spletni strani medijske hiše«.

Zadnje poročilo v okviru raziskave Project for Excellence in Journalism (2009) kaže, da je več kot polovica anketiranih ameriških spletnih novinarjev prepričana, da »gre novinarstvo v napačno smer« in da splet spreminja »temeljne vrednote novinarstva« – med drugim tudi zato, je prepričana četrtina vprašanih, ker se večji poudarek daje hitrosti kot točnosti. Vsi intervjuvani uredniki poudarjajo, da tega vidika izvirnosti nikakor ne gre zanemarjati. »Definitivno je hitrost pri spletnem mediju zelo pomembna, vendar pa se zavedamo, da si z napačnimi informacijami zbijamo kredibilnost in zavajamo javnost, zato vedno poskušamo dobiti potrditev uradne osebe. Če to ni takoj mogoče, navedemo vir, kjer smo informacijo dobili,« ugotavlja urednica 24ur.com. Urednici Delo.si in Zurnal24.si poudarjata, da pomembno vlogo pri preverjanju informacij igra ves kolektiv, v katerem novinarji različnih redakcij po začetku procesa integriranja uredništev v teh dveh časopisnih hišah deluje bolj povezano in več sodelujejo med seboj. Urednik MMC izpostavlja, da sta v novinarstvu pomembna tako ažurnost kot točnost objavljanja informacij: »Pri portalih se lahko odlično upošteva oba kriterija z dopolnjevanjem osnovne informacije. Pri tem je seveda zelo pomembno, da so vsakemu novinarju blizu osnovni novinarski žanri – v konkretnem primeru kratka vest, ki je lahko narejena zelo hitro in hkrati kakovostno.«

Odgovornost

Morebitno zanemarjanje izvirnosti odpira vprašanje transparentnosti novinarskega dela in prepoznavanja avtorstva, kar je neločljivo povezano z uresničevanjem novinarske odgovornosti do vseh novinarskih subjektov: naslovnikov, virov informacij, oseb, omenjenih v novinarskih prispevkih, in nenazadnje novinarskih kolegov.[6] Ker smo se skrbnega in natančnega sklicevanja na vire ter preverjanja zbranih informacij kot temelja odgovornega novinarskega dela lotevali v prejšnjem delu besedila, se na tem mestu posvečamo predvsem dvema vprašanjema, ki z vzponom spleta zahtevata ponoven premislek: podpisovanje novinarja, ločevanje med »dejstvi« in »mnenji« ter prevzemanje odgovornosti za vse objavljene vsebine na spletni strani.

»Novinar mora za svoj javno objavljeni prispevek prevzeti odgovornost in se pod svoje delo tudi podpisati s pravim imenom,« »načeloma« meni Novinarsko častno razsodišče (NČR, 2007).[7] V posebnih primerih je uporaba psevdonimov ali vzdevkov v novinarstvu legitimna. NČR (2007) tako podobno kot ameriški raziskovalni institut Poynter (2007) te možnosti dovoljujeta, ko »svoboda izražanja ni zaščitena« in ko je hkrati »pripisan razlog za anonimnost novinarja«. Predvsem v anglosaksonskem novinarstvu uredništva uporabljajo tudi »nepodpis«, in sicer v primerih, ko želijo pokazati, da določena vsebina odslikava mnenje celotnega uredništva. Nekateri podpisovanje novinarjev s svojimi imeni sicer razumejo kot znak »institucionalne odgovornosti« (Hayes in drugi, 2008: 272) in temelj reproduciranja novinarskega statusa resničnosti na spletu, kjer uporabniki radi »skrivajo za vzdevki in dajejo občutek, da le tako lahko izražajo svoje mnenje«, kot pravi N. Jerančič, odgovorna urednica Delo.si., ki pravi, da se ji »ne zdi pravično, da se morajo novinarji vselej podpisovati, medtem ko imajo bralci izbiro. Res je, da novinar podaja informacijo, a tudi bralec s svojim sodelovanjem v obliki komentarjev pomaga pri oblikovanju spletnega mesta«. Ostali intervjuvani uredniki se strinjajo, da se morajo novinarjo podpisovati s svojimi imeni in priimki oziroma začetnicami teh. Tako na primer Urbanija, odgovorni urednik MMC, poudarja, da podpisovanje s svojim imenom kaže na »pozitivni odnos do ustvarjalnega dela«: »Hkrati s tem pa avtorja tudi zavezuje k večji odgovornosti do javnosti, saj se ne more skrivati zgolj za anonimnostjo oziroma portalom, za katerega piše.«

Spletni časopisi navadno dajejo uporabnikom možnost, da komentirajo novinarske vsebine oziroma izražajo svoja mnenja o dogodkih in vprašanjih, s katerimi se ubadajo novinarji v svojih prispevkih. Raziskave v slovenskem spletnem novinarstvu kažejo, da se novinarji le redko vključujejo v debate z uporabniki in da je v slovenskem spletne novinarstvu »primanjkljaj interaktivnosti« (glej Oblak, 2005; Vobič, 2008, 2010). Na primer odgovorni urednik časnika Delo Darijan Košir tako pravi, da se odziva na komentarje uporabnikov – toda z vzdevkom: »Veliko sem razmišljal o tem. Dokler se bralec ne podpiše, se tudi jaz ne bom. Poskušam odgovoriti v smislu: 'Pa se poskušajva vrniti k temu, kar je pisec hotel povedati'.«[8] Vključevanje v debato z bralci pod novinarskimi prispevki odpira tudi vprašanje ločevanja med »dejstvi« in »mnenji« – posebej v primeru, ko gre za žanr informativne, in ne interpretativne zvrsti.[9] »Pazite: izražanje mnenja na temo, ki jo pokrivate – sicer 'objektivno' – lahko kompromitira vaše poročanje in/ali odnose z vašimi viri,« spletne novinarje opozarjajo v institutu Poynter (2007). Podoben premislek ponuja odgovorni urednik MMC: »Sam menim, da ni primerno, da bi novinar takoj pod svojim poročilom o dogodku le-tega skupaj z bralci tudi komentiral. Nikakor pa ne vidim razloga, da ne bi portal poleg poročila objavil posebej tudi komentar novinarja, ki je napisal že poročilo.«

Vsi spletni časopisi, ki smo jih vzeli pod drobnogled, ponujajo možnost komentiranja novinarskih vsebin in generiranja svojih vsem spletnim uporabnikom. Tako pravna kot etična odgovornost spletnega časopisa je, da tovrstne vsebine moderira, torej jih pregleduje in odstranjuje tiste, ki jih ocenjuje kot neprimerne (glej Ashman in Singer, 2009). V smernicah za spletne urednike in novinarje, ki jih pripravlja Poynter (2007), prepoznavajo dva načina: pasivno in aktivno moderiranje. Prvo pomeni, da spletni časopis pregledovanje komentarjev in prepoznavanje njihove (ne)primernosti prepušča uporabnikom; drugo pa vključuje delavce v uredništvu oziroma moderatorje, ki aktivno prebirajo vsebine uporabnikov in nekatere zaradi neprimernosti odstranjujejo s spletne strani ali onemogočajo komentiranje določenih uporabnikov. Na MMC in na 24ur.com aktivno moderirajo vsebine, ki jih objavljajo uporabniki, toda šele po njihovi objavi. »Na osemurni termin imamo enega moderatorja, ki pregleduje forume in komentarje pod članki vseh naših spletnih strani. Ker ima moderator ogromno dela, novinarji opozorijo moderatorja, če predvidevajo, da so lahko komentarji žaljivi,« poudarja B. Repovž. MMC podobno kot Zurnal24.si goji pasivno moderiranje, saj uporabnike nagovarja, naj prijavljajo nepirmerno vsebino. Na Zurnal24.si, Delo.si in Dnevnik.si sicer pozdravljajo aktivno moderiranje, toda delo moderatorjev opravljajo uredniki, novinarji ali drugi delavci v uredništvu ad hoc. »Imeli smo moderatorji, toda s krizo jih nimamo več. To je reševala ekipa dveh ljudi naenkrat. Zdaj kombiniramo. To delajo novinarji, režija, če nima dela, uredniki. Daleč smo od tega, da bi moderirali tako kot prej. Recesija je udarila po žepu uredništva, posebej tista, ki nimajo redno zaposlenih delavcev,« poudarja odgovorna urednica N. Jerančič.[10]

Medtem ko odgovorni urednik MMC izpostavlja nevarnost neodgovornega moderiranja: »Vprašanje moderiranja je vsekakor povezano z vprašanjem cenzure. Več kot je moderiranja in poseganja v komentarje, večja je možnost cenzure sicer povsem upravičenih komentarjev.« Četudi se intervjuvani uredniki zavedajo, da »če nekdo meni serje na portalu, sem jaz kot urednik za to odgovoren«, kot pravi Milan Slana z Dnevnik.si[11] , v dokumentih o pravicah in dolžnostih uporabnikov, vsi ne opredeljujejo, kaj je neprimerno oziroma nesprejemljivo in kdaj si uredništvo »pridružuje pravico« kaznovati kršitelje. Na Delo.si in 24ur.com v Pravnem obvestilu oziroma Splošnih pogojih se s tem sploh ne ubadajo, medtem ko Rtvslo.si, Dnenvik.si in Zurnal24.si to uporabnikom ponuja, toda ni povsem jasno, katere »kazni« predvidevajo za katero »kršitev« in kako se »kazni« za »kršitelje« lahko stopnjujejo, kar v svojih smernicah spletnim uredništvom sicer priporoča Poynter (2007).[12]

Avtonomija

V soodvisnem odnosu z novinarsko odgovornostjo je novinarska avtonomija, kar predstavlja jedro razprav o profesionalizaciji novinarstva (glej Splichal, 1988; Poler Kovačič, 2005; Singer, 2007). Razpravo o novinarski avtonomiji postavljamo v okvir sodobne glokalne krize novinarstva. Novinarstvo je zaradi podrejenosti političnemu, ekonomskemu in kulturnemu sistemu ter odtujenosti od javnosti v krizi kot kulturna praksa (glej Altheide in Snow, 1991; Hardt, 1996; Deuze, 2007; Dahlgren, 2009). V zadnjem letu se ta splošna kriza poglablja z nastopom »finančne in ekonomske krize«, ki povečuje negotovosti na medijskih trgih in v novinarskih uredništvih ter krha že tako šibek socialni status novinarjev (glej Preston, 2009; Gitlin, 2009; Monaghan and Tunney, 2010). Vprašanje avtonomije spletnih novinarjev nedvomno zahteva preučevanje skozi prizmo političnih in ekonomskih pritiskov, toda zaradi prostorske omejenosti se v tem članku lotevamo predvsem »nove grožnje«, ki jo prinaša splet kot informacijsko in komunikacijsko okolje. Kot ugotavljajo nekateri avtorji (glej Kovach in Rosenstiel, 2001; Singer, 2007; Hayes in drugi, 2008), novinarsko avtonomijo z okrepitvijo svoje vloge v javnem komuniciranju pod vprašaj postavljajo tudi državljani, ki so jim novinarji primarno odgovorni.

»Moč prehaja od novinarjev k javnosti in njenem védenju. Državljani postajajo vse bolj aktivni zbiralci, uredniki in oblikovalci svojih lastnih novic,« po večletnem preučevanju ameriških spletnih medijev zaključujejo raziskovalci v okviru Project for Excellence in Journalism (2006). Z vključevanjem interaktivnih okolij v spletne časopise se odnos med novinarji in državljani spreminja – novinarjeva »odbirateljska vloga« (gatekeeping role) (glej Shoemaker, 1991) izgublja ekskluzivnost, hkrati pa državljani postajajo »nadzorniki odbirateljev« (angl. gatewatchers) (glej Bruns, 2005). To vprašanje je inherentno povezano s (samo)razumevanjem novinarstva in vloge novinarjev v javnem komuniciranju. Urbanija, odgovorni urednik MMC, ponuja široko opredelitev novinarja: »Novinar je lahko vsak, ki poroča v skladu z novinarsko etiko. Takšna definicija po mojem omogoča največjo pluralnosti in hkrati dostopnost do resnega javnega diskurza vsakomur, ki je tega vešč in ga to veseli. V povezavi z novimi mediji bi tukaj še posebej izpostavil blogerje, ki v svojih zapisih pogosto poročajo hitreje in izčrpneje o posameznih dogodkih kot pa klasični novinarji.« Vendar raziskave kažejo, da slovenski spletni časopisi poskušajo ohranjati »klasičnega novinarja« kot glavnega posredovalca novic v javnem komuniciranju, kar se med drugim kaže v reproduciranju »psevdointeraktivnosti«, to pomeni, da tehnološko sicer omogočajo dvosmerno komuniciranje med novinarji in uporabniki, toda vključevanje v tovrsten dialog se ne razvija v kulturno prakso (spletnih) novinarjev (glej Vobič, 2008, 2010) – še več, MMC ima v Pogojih uporabe zapisano, da »RTV Slovenija na forumu in blogu ne sodeluje s svojimi odgovori«. V tem kontekstu Singer in Ashman (2009: 17–18) pravita, da je vloga novinarjev »ni več zgolj informiranje ali zabavanje, temveč tudi neposredno sporazumevanje z zelo raznoliko množico do sedaj spregledanih oziroma neslišanih ljudi«. Intervjuji z uredniki namigujejo, da se novinarji in uredniki bolj pogosto odzivajo na elektronsko pošto, češ, vsebina je bolj argumentirana in pošiljatelji se podpišejo s svojim imenom, kot na primer na komentarje pod novinarskimi prispevki, ki »zaradi anonimnosti komentatorjev pogosto presegajo vse meje dobrega okusa«, kot pravi M. Kalacun Lapajne. Poleg tega uredniki izpostavljajo, da spletni novinarji zaradi zahteve po kontinuirani prokuciji novic nimajo časa za dvosmerno komuniciranje z uporabniki. Odgovorni urednik časnika Dnevnik Ali Žerdin poudarja, da je ideja o vzpostavljanju prostora javne debate na tak način »naivna« in dokler dvosmerno komuniciranje z uporabniki ne bo »generiralo prihodkov«, se mu ne bodo posebej posvečali: »Dejstvo je, da so časopisne hiše gospodarske družbe in da imamo svoje lastnike. Živimo torej v okolju, ki zahteva eno stvar. S tem, kar napišemo in natisnemo, moramo preživeti. Če bi dvosmerno komuniciranje generiralo neke prihodke, potem bi temu lahko namenili več pozornosti.«[13]

V kontekstu razumevanja novinarstva in vloge novinarjev v javnem komuniciranju zožujemo pogled in se nadalje ukvarjamo le z novinarsko dolžnostjo, da mora novinar »svoje napake – četudi nenamerne – priznati in popraviti«, kot piše v 1. členu Kodeksa novinarjev Slovenije (2002). V svojih smernicah Media Center Sarajevo (2007) na primer opozarja, da je popravljanje napak na spletu drugačno od popravljanja napak v tisku, na radiu ali televiziji: »Če gre za majhno napako (ločila, vrstni red besed itd.), jo lahko enostavno popravimo z brisanjem. Kadar pa je napaka očitna, ali je bistvena za pomen besedila, moramo objaviti celoten popravek, ki jasno prikaže prvotno napako. To lahko storimo tako, da pri popravku dodamo povezavo na napako. Včasih je primerno opravičilo, če je za napako odgovoren novinar ali medijska hiša.« Vsi intervjuvani uredniki priznavajo, da v primerih napak v novinarskih vsebinah njihovi spletni časopisi skorajda nikoli ne ponujajo prvotne različice prispevka; pogosto se celo zgodi, da o novinarjevi napaki priča samo komentar uporabnika, ki je opozoril nanjo. »Zaradi narave medija je to mogoče. Če gre za tipkarsko napako, v tem ne vidim nič spornega, če za vsebinsko, potem bi moralo slediti opravičilo,« poudarja urednica Delo.si, medtem ko urednica Zurnal24.si pravi, da »to izpade malce čudno, ampak tako pač je« in da je »zelo težko držati rdečo nit v rokah v vsej poplavi dnevnih novic in komentarjev«. Urednik MMC poziva, da bi bilo treba v primeru napak in popravkov upoštevati »naravo« novih medijev: »Sam menim, da so nevidni popravki dopustni v primerih, ko gre za lapsuse. Nasprotno pa bi bilo potrebno poiskati rešitev za vsebinske popravke, da bi bili uporabniki opozorjeni na spremembo v tekstu.« M. Kalacun Lapajne uporabnike, ki opozarjajo na napake novinarjev, razume kot »pomagače« in s tem deloma pod vprašaj postavi novinarsko nadrejenost v odnosu do bralcev, poslušalcev in gledalcev, značilno za javno komuniciranje v času tradicionalnih množičnih medijev.

Sklep

Ozek vpogled v delo spletnih novinarjev v slovenskih medijskih hišah skozi prizmo nekaterih vidikov izvirnosti, odgovornosti in avtonomije razkriva, da uredniki stremijo h čim hitrejši kontinuirani produkciji spletnih novinarskih prispevkov in hitrost razumejo kot »eno od osrednjih prednosti medija« (Poynter, 2007: 12). Relativno majhne in mlade ekipe spletnih novinarjev, ki nimajo veliko novinarskih izkušenj in negotov socialni status,[14] so večinoma podaljšana roka časopisnih in televizijskih novinarjev in večji del vsebin pripravljajo z recikliranjem že objavljenih novic drugih medijev ali tiskovnih agencij. Tovrstno iskanje bližnjic v novinarski produkciji in nenehna stiska s časom pod vprašaj postavlja številne vidike izvirnega, odgovornega in avtonomnega novinarskega dela. V besedilu smo se lotili le nekaterih med njimi – tako se na primer s kompleksnim vprašanjem pravice do zasebnosti na spletu in dilemami, ki jih odpira novinarsko sporočanje na več medijskih platformah hkrati, zaradi prostorske stiske nismo ukvarjali. Čeprav spletni uredniki zagovarjajo nasprotno, lahko v prevladujoči splošnosti njihovih odgovorov in na podlagi tega, da se nekaterih temeljnih dilem lotevajo z različnih stojišč, sklepamo, da se skupni mehanizmi za na primer preverjanje zbranih informacij, sklicevanje na vire, vključevanje zunanjih intertekstovnih povezav v novinarske prispevke, pregledovanje in prečiščevanje vsebin spletnih uporabnikov ter priznavanje in popravljanje napak novinarjev v »izrednem stanju« spletnega novinarstva še niso izoblikovali. Z njimi bi bilo delo spletnih novinarjev bolj transparentno, vstopanje v odnose z ostalimi novinarskimi subjekti, predvsem spletnimi uporabniki, pa bolj odgovorno. Površinski pregled izbranih vidikov novinarske etike in nekaterih drugih dilem skozi oči spletnih urednikov tako kliče po razširjeni in poglobljeni razpravi o (ne)kodificirani novinarski etiki (na spletu) ter zahteva nadaljnje teoretske premisleke in sistematično empirično raziskovanj teh vprašanj v glokalnem novinarskem prostoru.

Literatura in viri

Altheide, D. L., R. P. Snow (1991) Media Worlds in the Postjournalism Era. New York: Aldine de Gruyer.
Boczkowski, P. J. (2004) Digitizing the News: Innovation in Online Newspapers. Cambridge: MIT Press.
Blood, R. (2002) The Weblog Handbook: Practical Advice on Creating and Maintaining Your Blog. New York: Perseus Books.
Bruns, A. (2005) Gatewatching: Collaborative Online News Production. New York: Peter Lang.
Dahlgren, P. (2009) The Troubling Evolution of Journalism. V: B. Zelizer (ur.), The Changing Faces of Journalism: Tabloidization, Technology and Truthiness, 146–161. London, New York: Routledge.
Deuze, M. (2005) What is Journalism? Professional Identity and Ideology of Journalists Reconsidered. Journalism 6, 4, 442–464.
Delo, d. d. (2009) Pogoji uporabe spletnega mesta Delo.si, dostopno na: www.delo.si/assets/delo/delosi_splosni_pogoji.pdf, 21. oktober 2009.
Deuze, M. (2007) Media Work. Cambridge: Polity Press.
Dnevnik, d. d. (2006) Pogoji za uporabo spletnega mesta www.dnevnik.si, dostopno na: www.dnevnik.si/pravna_obvestila, 21. oktober 2009.
Domingo, D. (2008) Interactivity in Daily Routines of Online Newsrooms: Dealing with an Unconfortable Myth. Journal of Computer-Mediated Communication 13, 680–704.
Društvo novinarjev Slovenije (2002) Kodeks novinarjev Slovenije, dostopno na: www.novinar.com/dokumenti/kodeks.php, 21. oktober 2009.
Friend, C., J. B. Singer (2007) Online Journalism Ethics: Traditions and Transitions. New York: Sharpe.
Gitlin, T. (2009) A Surfiet of Crises: Circulation, Revenue, Attention, Authority, and Deference – Keynote Speech at the Conference Journalism in Crisis. London: University of Westminster, dostopno na: www.westminsternewsonline.com/wordpress/?p=1951, 21. oktober 2009.
Gunter, B. (2003) News and the Net. London: LEA.
Hall, J. (2001) Online Journalism: A Critical Primer. London: Pluto Press.
Hayes, A. S., J. B. Singer, J. Ceppos (2007) Shifting Roles, Enduring Values: The Credible Journalist in a Digital Age. Journal of Mass Media Ethics 22, 4, 262–279.
Hardt, H. (1996) End of Journalism: Media and Newswork in the United States. Javnost – The Public 3, 3, 21–41.
Klinenberg, E. (2005) Covergence: News Production in The Digital Age. The Annals of the American Academy of Political and Social Science 597, 1, 48–64.
Kovach, B., T. Rosenstiel (2001) The Elements of Journalism: What Newspeople Should Know and the Public Should Expect. New York: Three Rivers Press.
McNair, B. (1998) The Sociology of Journalism. London: Arnold.
Media Center Sarajevo (2009) Smernice uredniške etike. Ljubljana: Mirovni Inštitut, dostopno na: www.mirovni-institut.si, 21. oktober 2009.
Novinarsko častno razsodišče (2007) Psevdonimi v novinarstvu, dostopno na: www.razsodisce.org/razsodisce/razsodba_2.php?id=170, 19. oktober 2009.
Oblak, T. (2005) The Lack of Interactivity and Hypertextuality in Online Media. International Communication Gazette 67, 1, 87–106.
Pavlik, J. V. (2000) The Impact of Technology on Journalism. Journalism Studies 12, 2, 229–237.
Poler Kovačič, M. (2005) Kriza novinarske odgovornosti. Ljubljana: Založba FDV.
Preston, P. (2009) Making the News: Journalism and News Cultures in Europe. London, New York: Routledge.
Project for Excellence in Journalism. The State of the News Media 2006: An Annual Report on American Journalism. 2006, dostopno na: www.stateofthenewsmedia.org/2006/, 21. oktober 2009.
Project for Excellence in Journalism. The State of the News Media 2009: An Annual Report on American Journalism. 2009, dostopno na: www.stateofthenewsmedia.org/2009/, 21. oktober 2009.
Pro Plus, d. o. o. (?) Splošni pogoji, dostopno na: 24ur.com/static/slo/shared/pdf/24ur.com_Splosnipogoji.pdf, 21. oktober, 2009.
RTV Slovenija (?) Pogoji uporabe, dostopno na: www.rtvslo.si/profil/registracija, 21. oktober 2009.
Shoemaker, P. J. (1991) Gatekeeping. Communication Concepts 3. London: Sage.
Singer, J. B. (2007) Contested Autonomy. Journalism Studies 8, 1, 79–85.
Singer, J. B., Ashman, I. (2009) »Comment Is Free, but Facts Are Sacred«: User-generated Content and Ethical Constructs at the Guardian. Journal of Mass Media Ethics 24, 1, 3–21.
Splichal, S. (2000) Novinarji in novinarstvo. Javnost – The Public 7, suplement (Vregov zbornik), 47–56.
The Poynter Institute (2007) Online Journalism Ethics: Guidelines from the Conference, www.poynter.org/content/content_view.asp?id=117350, 21. oktober 2009.
Tunney, S., G. Monaghan (ur.) (2010) Web Journalism: A New Form of Journalism? Sussex: Sussex Academic Press.
Vobič, I. (2008) Medosebna interaktivnost: redkost v slovenskem spletnem novinarstvu. Medijska preža/Media Watch, december 2008, dostopno na: mediawatch.mirovni-institut.si/bilten/seznam/33/splet/, 21. oktober 2009.
Vobič, I. (2010) The Blog in Slovenian Traditional Journalism: Gatekeeping, Audience and Citizenship. V: S. Tunney, G. Monaghan (ur.), Web Journalism: A New Form of Citizenship?, 182–192, Sussex: Sussex Academic Press.
Ward, S. J. A. (2005) Philosophical Foundations for Global Journalism Ethics. Journal of Mass Media Ethics 20, 1, 3–21.
Wasserman, H., S. Rao (2008). The Glocalization of Journalism Ethics. Journalim 9, 2, 163–181.
Žurnal media, d. o. o. (2007) Kodeks komentiranja, dostopno na: www.zurnal24.si/cms/home/informacije/pravnoobvestilo.html, 21. oktober 2009.

1 Izjeme so primeri, ko novinar informacij, pomembnih za javnost, ne more pridobiti in objaviti brez zagotavljanja anonimnosti svojemu viru oziroma kot na primer določa 4. člen Kodeksa novinarjev Slovenije: »Novinar mora, kadar je le mogoče, navesti vir informacije. Javnost ima pravico poznati vir informacije, da bi lahko ocenila njen pomen in verodostojnost. Če sicer ni mogoče pridobiti informacije, se novinar lahko dogovori o anonimnosti vira.«
2 Intervju z Nino Jerančič, 13. oktober 2009.
3 Več o novinarski odgovornosti, njeni krizi in možnostih sprememb glej: Poler Kovačič, 2005.
4 www.razsodisce.org/razsodisce/razsodba_2.php?id=170, 19. oktober 2009.
5 Intervju z Darijanom Koširjem, 7. julij 2009.
6 Kodeks novinarjev Slovenije (2002) tako v 11. členu določa: »Novinar mora ločiti informacije od komentarjev. Razlika med poročilom o dejstvih in komentarjem mora biti jasno razvidna.« Več o ločevanju med »dejstvi« in »mnenji« kot enemu od temelnjih premis norme novinarske objektivnosti glej: Vobič, 2007.
7 Intervju z Nino Jerančič, 10. avgust 2009.
8 Intervju z Milanom Slano, 16. julij 2009.
9 Dnevnik.si si tako na primer v Pogojih uporabe »pridržuje pravico, da briše, premika ali ureja sporočila, ki jih po lastni presoji smatra za žaljiva, opolzka, smatra, da kršijo avtorsko zakonodajo ali so drugače nesprejemljiva«. Nadalje, v Kodeksu komentiranja, ki ga je pripravil Žurnal media, piše, da »si jemljemo pravico, da izbrišemo dele ali celotne komentarje, ki kršijo načela tega kodeksa«. MMC si pravtako »pridružuje pravico«, da »posamezno temo, odgovor v temi ali komentar izbrišejo oz. zaklenejo brez opozorila, če uporabnik krši katero koli od zgoraj naštetih pravil« oziroma da »se lahko IP številke uporabnikov posredujejo policiji v nadaljnje ukrepanje«.
10 Intervju z Alijem Žerdinom, 8. julij 2009.
11 Intervju z Milanom Slano, 16. julij 2009.
12 Dnevnik.si si tako na primer v Pogojih uporabe »pridržuje pravico, da briše, premika ali ureja sporočila, ki jih po lastni presoji smatra za žaljiva, opolzka, smatra, da kršijo avtorsko zakonodajo ali so drugače nesprejemljiva«. Nadalje, v Kodeksu komentiranja, ki ga je priravil Žurnal media, piše, da »si jemljemo pravico, da izbrišemo dele ali celotne komentarje, ki kršijo načela tega kodeksa«. MMC si pravtako »pridružuje pravico«, da »posamezno temo, odgovor v temi ali komentar izbrišejo oz. zaklenejo brez opozorila, če uporabnik krši katero koli od zgoraj naštetih pravil« oziroma da »se lahko IP številke uporabnikov posredujejo policiji v nadaljnje ukrepanje«.
13 Intervju z Alijem Žerdinom, 8. julij 2009.
14 Povprečna starost novinarjev v vzorcu je bila nekaj manj kot 27 let, standardni odklon je bil 4 leta. Najmlajši novinar v vzorcu je imel 21 let, najstarejši pa 44 let. Med temi novinarkami in novinarji jih je imela skoraj polovica sklenjeno avtorsko pogodbo z medijsko hišo, dobra tretjina jih je delala prek študentskega servisa, redno zaposlenih za nedoločen čas je bilo 12,3 odstotkov, redno zaposlenih za določen čas je bilo 3,5 odstotkov. Spletni novinarji v vzorcu so imeli v povprečju slabih pet let novinarskih izkušenj, standardni odklon je bil skoraj štiri leta. Več o tem glej: Vobič, 2008.

Dober dan! To ni akademski pregled vsega dogajanja v novomedijski sferi, ampak razmišljanje nekega spletnega stratega. Na primeru življenjskega cikla novice želim pokazati ireverzibilne spremembe v načinu, kako na spletu dojemamo problematiko preživetja novičarstva.

Agresivni proponent novega novičarstva Jeff Jarvis v svojih zapisih na New Business Models for News raziskuje naraščajoči trend poslovnega ločevanja novinarjev od velikih medijskih hiš, ki v novih finančnih okoliščinah kratko malo ne morejo preživeti. Realnost je, da se je nepovratno spremenila logika produciranja in branja novic, ki zdaj živijo v popolnoma drugačnem ekosistemu, znotraj katerega je treba najti ustrezne vzdržne poslovne modele.

V slovenskem medijskem prostoru imamo nekaj neodvisnih spletnih medijev, ki sicer niso glamurozne poslovne uspešnice, ampak zelo dobro inovirajo in delujejo v svojih uporabniških skupnostih. Skozi absolutne denarne zneske so ti majhni projekti kompletno nezanimivi v primerjavi s t. i. velikimi industrijskimi mediji, ampak dobro bi bilo pogledati relativno solventnost, morebitno zadolženost in druge kazalce poslovne uspešnosti ter narediti pravo primerjavo.

Stik med medijskim lastništvom in družbenim vplivom v času izrazite socializacije medijev je seveda zelo interesanten. Žal ali na srečo živimo v zelo zanimivem trenutku, ko imamo redko priložnost vzpostaviti bodoče medijske imperije na novih osnovah. Ali bomo v naslednjem desetletju videli tudi kakšne večje premike v distribuciji moči, je težko napovedati, ampak jasno je, da so postali zelo možni.

Ker je to članek o podlagi za morebitno novo novičarstvo, začenjamo s hitrim pregledom nekaj osnovnih pojmov in znanj iz domene načrtovanja spletnega nastopa (in delovanja interneta), ki so nujni za boljše razumevanje predlaganih idej v tretjem delu tega članka.

Od leta 1999 se spletni načrtovalci navdušujemo nad idejami Nathana Shedroffa, Jesseja Jamesa Garretta, Marka Hursta in množice drugih kolegov, ki so kodificirali nabor znanj o sistematskem oblikovanju spletnih mest v skladu s poglobljenim razumevanjem uporabnikov. Do danes je bila o tej temi objavljena množica kakovostnih člankov in knjig; materija je poimenovana User Experience Design in še vedno prevladuje kot okvir za načrtovanje spletnih projektov.

Metoda sestoji v organizaciji spletnega okolja na takšen način, da zadovolji navade, potrebe in želje uporabnikov, ki jih je treba iskreno in vestno razumeti. Odstopanje od tega vodila poveča tveganje, da spletno mesto ne bo zadržalo uporabnikov dovolj dolgo, da bi uresničili svoje cilje in s tem tudi cilje lastnika spletnega mesta.

Ves secret sauce te metode je v antični disciplini poglabljanja v vlogo drugega, ki mu psihologi rečejo empatija (več o tem v odličnem How We Decide Jonah Lehrerja). Nič novega, empatijo poznamo, ampak očitno jo prehitro izklapljamo.

Kljub nelinearnosti spleta v celoti, si uporabnikovo premikanje po spletnem mestu predstavljamo kot množico linearnih scenarijev. To pomeni, da poskušamo razumeti, na katere vse načine bo uporabnik prišel do vsebin, kaj bo z njimi naredil in na kakšen način bo zapustil spletno mesto. Potem je naš cilj poskrbeti, da bo čim lažje opravil tisto, zaradi česa smo spletno mesto sploh postavili, in poskušamo vedno osmisliti uporabniške scenarije tako, da dosežemo tudi legitimne poslovne interese lastnika spletnega mesta.

Ko govorimo o uporabniških scenarijih, je pomembno razumeti še koncept konverzij, ki je sposojen iz trženja. Za vsak scenarij je mogoče reči, da prestavlja svojevrsten lijak: na enem koncu stopi noter veliko število uporabnikov, nato se njihovo število na vsaki naslednji stopnici (ali konverziji) manjša in samo fragment vhodne množice konča proces. Interes lastnika spletnega mesta je, da se na konverzijskih točkah zgodi čim manjši osip in da proces uspešno konča s čim večjim odstotkom vhodnih uporabnikov.

Skrbno upravljanje s spletnim mestom je povezano z merjenjem uspešnosti in ključna meritev je ravno sledenje tem prehajanju uporabnikov po lijakih, ki smo jih določili za pomembne.

Danes že vsak uporabnik spleta intuitivno razume prehod v dobo socialnega spleta, ko več nismo več on-line samo zato, da bi opravili utilitarne ali zabavne naloge, ampak tudi, da bi ustvarjali in vzdrževali socialne stike. S tem se je digitalno življenje ljudi intenziviralo in pomnožili so se uporabniški scenariji vseh spletnih mest, ker se vsebina zdaj preliva skozi mehanizme priporočanja prijateljem. To intenzivirano, socialno spletno okolje je seveda tudi predmet načrtovanja in ključno vodilo, ki nam ga je prek Jeffa Jarvisa posredoval Mark Zuckerberg, najstniški oče Facebooka, se glasi: “Najdi skupnost in ji ponudi pametno organiziranost.”

Sporočilo je neizprosno: socialne skupnosti že obstajajo, lahko jim samo pomagamo zrasti tako, da jim olajšamo aktivnosti.

Zuckerbergova teza je zanimiva zaradi implicirane moči uporabnikov, ki jo s kakovostno organizacijo povečamo. Clay Shirky nas v odličnem Here Comes Everybody uči, da socialni splet pomeni povečano moč samoorganiziranih uporabnikov. Spletna okolja so danes tako močno poenostavila medsebojno povezovanje ljudi na podlagi skupnih interesov, da je korak do skupne akcije izrazito lahek. Videti je, da je razen dobre informiranosti pomembno, da je občan v demokraciji tudi dobro povezan s podobno mislečimi.

Gledano skozi to prizmo, je cilj vsake organizacije, od politike prek gospodarstva do medijev in celotnega civilnega sektorja, da bi identificirala svojo skupnost in se v njej pozicionirala kot ponudnik organiziranosti in kompetenten oz. avtoritativen sogovornik.

Ko razpravljamo o vplivu uporabnikov na novičarstvo, moramo omeniti tudi realnost, da so tradicionalne medijske hiše v tem trenutku originator izrazite večine tem v socialnih mrežah in na blogih. Socialni splet je v tem smislu nekakšen relej, ampak velikokrat smo se prepričali, da deluje kot zelo koristen korektor. Mediji po definiciji nadzirajo centre politične, gospodarske in druge moči in s tem zagotavljajo stopnjo demokracije. Očitno državljani skozi socialni splet lahko pomagajo.

Odločitev o objavi neke novice tradicionalno nastaja na podlagi uredniške politike, ki je usklajena z lastniki in ustanovitelji medija. Postopek se z rahlimi variantami (z ali brez hotlinea iz CK oz. kake pivovarne) realizira nespremenjeno skozi vse zgodovinske dobe naše družbe.

Iz današnje perspektive socialnega spleta je to seveda nevzdržno, ker smo uporabniki ireverzibilno že začutili zadovoljstvo pri sledenju svojim interesom. Če medij ne pokriva meni zanimivih tem, se bom v spletni medijski pokrajini zelo hitro usmeril k viru, ki me bo zadovoljil. Paradoksalno, mediji, ki so bili tradicionalno tisti, ki so nam odkrivali teme, so danes percipirani kot zaviralci.

Verjetna rešitev je v vzpostavitvi transparentnega sistema prijavljanja tem in glasovanja, pri katerem medij obdrži svojo rolo končnega kustosa. Bralci bodo imeli drugačen odnos do medija, v katerem pomagajo izbrati teme, ampak to ni vse.

Vsako pritoževanje nad usodo (starih) medijev vsebuje tudi konstatacijo, da je finančno ogrožen temelj neodvisnih medijev: preiskovalno novinarstvo. V tem smislu je zelo zanimiv projekt spot.us, ki neposredno povezuje interese bralcev s preiskovalnimi novinarji, freelancerji. Na spletnem mestu novinar ponudi temo, ki bi jo obdelal, in pove koliko denarja rabi za prispevek. Bralcem je ponujen mehanizem za on-line donacije in časovni okvir nekaj tednov, da zberejo denar. Ta primer vsekakor ne pokriva celotnega fenomena preiskovalnega novinarstva, ampak kaže na priložnosti in na potrebo po radikalnem inoviranju.

Vse naše izražanje je formalno določeno z medijem. Antični epi so daljši, ker so bili v predpismenem obdobju repozitorij kompletnega zgodovinskega spomina in verske podlage plemen; romani so nastali in bili formatirani zaradi in v skladu z zmožnostmi tiska; dolžina pop pesmi je fiksno pogojena s tehnološko logiko vinilnih nosilcev. (Ne nazadnje, tudi ta članek je urejen v kratkih fragmentih, da bi se z množico mednaslovov ognili nepreglednem prelomu, kar je morda zanimiv primer posameznikovega poskusa krotenja medijskih determinant). Nič romantičnega in globoko organskega ne obstaja, kar bi za daljši čas zacementiralo katerokoli od formalnih karakteristik novinarskih člankov.

Ustreznost ponujenih vsebin na spletu ocenjujemo po hitro se razvijajočih navadah uporabnikov. Danes velja, da je dolžina besedila nepomembna, dokler na začetku poveš kompletno poanto in bralcu nato ponujaš poglabljanje. Še bolj pomembno je, da si dobro predstavil vire (naši spletni časniki še vedno ne ponudijo tudi povezave, kar je grob prekršek spletne etike).

Zaradi boljše berljivosti, razumljivosti in na koncu realizacije cilja vsakega pripovedovanja je priporočljivo informacije vizualizirati in s tem približati uporabniku. Dober primer je pravni projekt Creative Commons, kjer so neužitna pravna besedila opremljena s preprostimi, razumljivimi povzetki. Odločitev o tonu komuniciranja seveda vpliva na percepcijo resnosti medija in avtorja, ampak pretiravanje v mračni samopodobi prinaša tveganje, da bodo uporabniki isto informacijo raje prebrali kje drugje, brez komemorativne atmosfere.

Socialni splet je v mnogih ozirih materializacija tez o socialnem življenju informacij iz istoimenske kjige Johna Seelyja Browna in Paula Duguida, ki poskušata umiriti agresivni tehnooptimizem futurologov (in trgovcev z opremo) ter vzpostaviti uravnovešeno sliko odnosa med tehnologijo in družbo. Namesto softverskih robotov nam relevantne informacije predlagajo pripadniki naših socialnih mrež, s katerimi delimo afinitete in smo povezani skozi spletna mesta, kot so Facebook, LinkedIn, MySpace in podobna.

Iz tega izhaja neprijetna novica za sedanji delovni proces v tipični novinarski redakciji, in to je, da se delo s člankom po objavi ne konča, ampak šele začne. Spletna usoda članka, ki zbuja interes, je, da bo komentiran (na samem viru ali na blogih in forumih), da ga bodo linkali in priporočali. Vsebinsko gledano se lahko zgodi, da bodo reakcije korigirale dejstva, popravljale navedbe in ažurirale celotno sliko.

Dolžnosti novega novičarskega medija bi morale biti, da ne preprečuje socialnega življenja svojih vsebin (torej ne zapira dostopa, ne onemogoča direktnega povezovanja s članki …) in da aktivno participira v nadaljnjem življenju zgodbe kot kompetentni originator in moderator. Verjetno je najhujši aspekt te nove vloge v priznavanju svoje zmotljivosti oz. pristajanju na enakopravnost z bralci.

Novičarska industrija, tako kot druge panoge, ki temeljijo na izrabljanju posredniškega položaja, bi morala razumeti trenutno strukturno krizo kot priložnost, da se bi na novih osnovah vključila v življenja svojih uporabnikov.

Iluzija, da gre za finančno krizo, ki bo z vrnitvijo denarja izginila, lahko zelo tragično vpliva na usodo medijskih podjetij.

Grozi namreč nevarnost, da bodo v vzpostavljajočem se ekosistemu ljudje komunicirali in delovali mimo sedanjih medijev, ki z izgubo družbene vloge izgubljajo vse, kar imajo.

Shirky Clay, Here Comes Everybody, www.shirky.com, twitter.com/cShirky.
Jeff Jarvis, What Would Google Do, www.buzzmachine.com, newsinnovation.com/, twitter.com/jeffjarvis.
Lehrer, Jonah, How We Decide, scienceblogs.com/cortex/.