Septembrski delavski štrajk v Gorenju je šokiral najširšo javnost, poznavalci pa so v njem prepoznali pokazatelj razmer v slovenskem gospodarstvu. So bili med temi poznavalci tudi novinarji in uredniki? Kako so pomen stavke v Gorenju videli in interpretirali mediji? Kaj nam medijske recepcije tega dogodka povedo o analitični kondiciji medijev? Osredotočimo se na tri najbolj povedne pristope.

Prvi, zgledni pristop je izvedel Dnevnik. Poročila o dogodkih in odzivih vplivnih funkcionarjev je nadgradil z analitičnim komentarjem vodilnega gospodarskega novinarja Primoža Cirmana (»Vsi smo Gorenje«, 17. 9. 2009). Cirman je razpoloženje štrajkajočih ocenil kot splošni obup nad prihodnostjo in kot obup nad vsemi relevantnimi institucijami socialnega dialoga. Obupni položaj slovenskih industrijskih delavcev je povezal s preusmeritvijo menedžerskih ciljev od usklajevanja interesov vseh deležnikov podjetja (vključno ali zlasti z delavci) k učbeniškim tržnim strategijam, k ustvarjanju dobička za lastnike in k nepreglednemu lastninjenju. Vrhunec komentarja je avtorjeva ocena, da so elite izgubile stik z gospodarsko realnostjo, ki jo živi večina prebivalcev, in da je to nerazumevanje položaja ključno tveganje za poglabljanje krize.

Nadgradnjo Cirmanovega komentarja je prinesel intervju, ki ga je odgovorni urednik Ali Žerdin pripravil za Objektiv (»Če je počilo v Gorenju, je to znamenje, da je situacija v vsej državi dramatična«, 19. 9. 2009). Intervju je napravil s pravim človekom za razumevanje razmerij med delavci, sindikati in podjetji, z vodilnim industrijskim sociologom Miroslavom Stanojevićem. Stanojević je razložil, da je štrajk v Gorenju pokazatelj izčrpanosti dosedanjega razvojnega modela precejšnega dela slovenskega gospodarstva, v katerem so delavci za enake plače delali vse več. Model je postal eksistenčno nemogoč, ker so se delovne obremenitve zajedle v prosti čas, v katerem so si delavske družine doslej krpale proračun s samooskrbo in delom na črno, hkrati pa jih je udarila še inflacija po vstopu v EU. Menedžerji so se zatekli k represiji, a z grožnjami delavcem s selitvijo proizvodnje na vzhod so le še dodatno spodkopali pogoje za soglasje delavcev z omenjenim razvojnim modelom. Odrekli so jim stabilnost zaposlitve kot eno ključnih bonitet, zaradi katere so bili pripravljeni potrpeti. Isto velja za vladne napovedi višanja upokojitvene starosti in krčenja pravic iz dela ter za nezmožnost znižati pred nekaj leti podivjane cene osnovnih življenjskih dobrin. Delavci so oropani vseh sistemskih kompenzacij za garanje: stabilnih služb, varne starosti, prostega časa in nizke inflacije, ideološke kompenzacije (nacionalna samostojnost, EU) pa so se izpele. Slovensko gospodarstvo redi lastnike kapitala, dostojno blaginjo pa zmore nuditi vse manjšemu delu prebivalstva. Kot celota drsi v periferni položaj v globalni delitvi dela. Socialna stiska industrijskih delavcev je zato le pokazatelj temeljnih razvojnih problemov in razmerij sil v gospodarstvu in državi.

Drugi pristop in drugačne novinarske kapacitete najdemo v Delu. Dva od treh ključnih komentatorskih prispevkov je Delo poverilo svojemu lokalnemu dopisniku iz Celja Branetu Pianu, enega pa Marku Pečauerju. Piano se je v komentarju, objavljenem 17. 9. 2009 (»Gorenje ali tlenje?«), zbegano spraševal predvsem to, ali je štrajk v Gorenju lahko sprožilec širših nemirov in kaosa in ali za njim morda stojijo zlonamerne sile, ki hočejo destabilizirati državo oz. demokracijo. Bralci berejo komentarje zato, da bi bolje razumeli vzroke dogodkov – komentar, ki sam ne razume vzrokov in ozadij, pa lahko spodbuja strahove in paniko. Namigovanje v smeri možnega »požiga slovenskega političnega pašnika« ni problematično le zato, ker ni temeljilo na kakršnihkoli resnih podatkih, ampak le na govoricah in ugibanjih, temveč zlasti zato, ker je komentator zavzel stališče, da nas mora skrbeti predvsem za apriorno legitimnost in ugled državnih in poslovnih institucij. Iz tega zornega kota je obup delavcev, upokojencev, študentov idr. obroben, pa tudi razumeti ga ni treba. Kar je po Pianu pomembno, je to, da vse ostane v najlepšem redu. Tega, da so ignorantske elite že bile razdejale ta red in spodkopale razvojno perspektivo, pa sploh ni opazil.

Piano je v svojem komentarju tudi namigoval, da naj bi do štrajka v Gorenju prišlo zato, ker so delavci lahko izkoristili domnevno preteklo prijaznost uprave in domnevno lahkomiselnost vlade, ki je več mesecev subvencionirala polno plačano nedelo. Da ti namigi niso naključni, postane jasneje ob pregledu Sobotne priloge 19. 9. 2009. Vse, kar je ta edicija pripravila o dogodku Gorenje, sta bila Pečauerjev uvodnik in Pianov Portret tedna. Uvodnik (»Pahorjeva nočna mora«) je bil podobno kot predhodni komentar zapisan skrbi za politično preživetje Pahorjeve vlade in drugih institucij, na primer sindikatov. Pečauer je tudi glavno vlogo pri razreševanju kočljivega položaja pripisal institucijam in njihovim voditeljem: vladi, upravi in nadzornemu svetu. Spontani štrajki zanj niso pokazatelj strukturnih problemov, ki terjajo spremembo paradigme in nemara tudi prevetritev elit, temveč so začasne neprijetnosti, ki naj jih obstoječe elite prekrmarijo z modrim manevriranjem, kajpak po recepturah obstoječe paradigme. V to logiko se vpisuje tudi Pianov drugi prispevek (»Franjo Bobinac«): v njem je osrednja osebnost velenjskih dogodkov predsednik uprave Gorenja. Ob branju o njegovih izvrstnih referencah se zdi, da bo velenjska neprijetnost kmalu minila, saj bo voditelj kos še enemu izzivu.

V čem je razlika med in pristopom Dnevnika in Dela? Razliki sta vsaj dve: razlika v medredakcijski delitvi dela in razlika v zornem kotu.

Oba časopisa sta dogodke kot take najprej pokrila z lokalnimi dopisniki in z novinarji za splošne zadeve, ki so dokumentirali odzive vplivnih akterjev v Ljubljani (ministra za gospodarstvo, direktorja gospodarske zbornice, sindikalne voditelje). Toda za analizo pomena dogodkov je Dnevnik angažiral novinarja gospodarske redakcije, Delo pa lokalnega dopisnika in notranjepolitičnega komentatorja. Dnevnik je torej dejanje delavcev Gorenja opredelil kot gospodarsko zadevo (in ne le kot socialni problem!), Delo pa ga je opredelilo kot lokalni dogodek, ki ima implikacije za vlado in politične stranke.

Hrbtna plat takšnih uredniških direktiv sta različna zorna kota. Dnevnikovi interpreti so poskušali prisluhniti in razumeti delavce – toda ne le na humanitarni ravni sočutja, temveč v kontekstu anomalij gospodarskega in političnega sistema. Dnevnikov intervjuvanec Stanojević je tudi pojasnil, da so delavci v podjetjih tipa Gorenje ključni gospodarski dejavnik (in ne le gospodarski problem), saj podjetje stoji na njihovih specializiranih znanjih in predanosti. Kombinacija resne obravnave delavskega štrajka kot praktične diagnoze razmer na eni strani in razumevanja strukturnih procesov v slovenskem kapitalizmu zadnjih 20 let na drugi je proizvedla globinsko razlago, ki daje misliti. Zorni kot Dela pa je zavzel obratno perspektivo: delavce Gorenja je obravnaval kot material, ki povzroča nevšečnosti bistvenim akterjem, to je poslovnim in političnim voditeljem. Ni mu šlo za položaj navadnih ljudi, ki jim sistem ne omogoča več preživetja in optimizma; šlo mu je za obrambo sistema, šlo mu je za prihodnost Pahorjeve, Bobinčeve in Semoličeve kariere. Iz tega zornega kota delavci še največ štejejo v vlogi neprijetnega »stroška dela«, če že niso povsem odpisani.

Omenimo lahko še to, da je Dnevnik angažiral dva novinarska težkokategornika – kakršnih Delo po Slivnikovem cunamiju žal nima več. Dnevnik je v zgodbi o Gorenju združil svojo tradicijo časopisa s posluhom za vsakdanje težave malega človeka z analitičnimi kapacitetami svoje gospodarske redakcije, ki je trenutno najkvalitetnejši novinarski koncentrat v Sloveniji. V primerjavi s tem se zdi Delo dokaj izgubljeno.

In tretja podoba štrajka v Gorenju? Sem lahko uvrstimo vso tisto množico poročil, zlasti televizijskih, ki so poudarjala dramatizacijo in sočutje, a so ravno v tem zagrešila naslednjo ideološko operacijo: položaj delavcev so intepretirala kot socialni in ne kot gospodarski problem. Najprimernejši tip novinarja za to nalogo je lokalni dopisnik ali leteči reporter. Vrhunec tovrstnih sentimentov je (gotovo iskreno) uprizoril dopisnik TV Slovenija iz Pomurja Bojan Peček z javljanjem s prizorišča reprize velenjskega štrajka v propadajoči Muri. Njegove solzne oči in pretresen glas so ponazarjali stisko, ki jo je čutil skupaj s svojim lokalnim okoljem. A tisto, kar je tu manjkalo, je kritična ekonomska analiza vzrokov za socialno stisko.

Razloček med blaginjo prebivalcev in med poslovanjem podjetij je ideološki konstrukt, ki sugerira, da se ta dva parametra gibljeta po medsebojno ločenih logikah. Ključni akter socialnega vprašanja naj bi bila socialna države, medtem ko je gospodarski razvoj menda v domeni lastnikov kapitala in njihovih menedžerskih nameščencev. V prvi sferi naj bi se izvajala redistribucija zavoljo nekakšne pravičnosti ali sočutja ali kupovanja socialnega miru; v drugi sferi pa da veljajo tržna konkurenca in nedotakljivost privatne lastnine. Trik je kakopak v tem, da lastnikom kapitala v imenu nedotakljivosti privatne lastnine ni legitimno postavljati vprašanj o njihovi odgovornosti za blaginjo delavcev. Če ti ne zaslužijo dovolj za spodobno preživetje, se jih napoti na državne centre za socialno delo in k humanitarnim organizacijam. Ista ideološka delitev dela je uveljavljena tudi v vladi, ki organizacijsko ločuje pristojnosti ministrstva za gospodarstvo, ki je zadolženo za spodbujanje podjetništva, in ministrstva za socialo, ki skrbi za izvržke iz svobodnega gospodarstva. Tej ideološki delitvi dela sledi tudi redakcijska struktura medijskih hiš: gospodarske redakcije poročajo o poslovnih rezultatih podjetij in, če so dobre, o kadrovskih in lastniških manevrih; sindikati spadajo v sfero notranje politike; delavci kot ljudje pa nastopijo le v izjemnih primerih – in še takrat v rubriki kronika.

V naš vsakdan prek različnih medijev prihajajo informacije o hendikepiranih[1] skupinah prebivalstva. Informacije o hendikepu so nam posredovane prek medijskih zvrsti ali žanrov; na primer informativnih oddaj (poročila), dokumentarnih (Obrazi drugačnosti), pogovornih oddaj, tudi prek fiktivnih žanrov (filma Sijaj, Čudoviti um) in seveda lahkotnih, zabavnih oz. razvedrilnih medijskih zvrsti (As ti tud not padu).

Ker je vloga medijev pomembna prav pri prenašanju različnih družbenih vsebin v javnost, je zelo pomembno, kako so te vsebine predstavljene, oblikovane, torej reprezentirane. Ravno tako ni zanemarljivo dejstvo, da je delež medijev precejšen pri oblikovanju mnenj, stališč in prepričanj o določenih družbenih temah in pojavih. Kljub temu da se vse od nastanka medijev pojavljajo različne teorije o medijskem vplivu na zaznavo javnosti, ni nobena od njih zavrnila stališča, da mediji imajo dolgoročen vpliv na prepričanja, znanja in posledično ravnanja ljudi v njihovih vsakdanih (Verša 1996).

Z vidika medijske sporočilne vrednosti in njenih učinkov na zaznavo javnosti so namreč skrb zbujajoče vse medijske reprezentacije, ki dodatno diskriminirajo in prispevajo k stigmatizaciji hendikepa. Za vse zagovornike vključujočih družbenih praks je izjemno moteče, ko se v medijskih konstruktih dolgotrajno in kontinuirano pojavljajo netočne, trivialne, komične in žaljive, torej stigmatizirajoče reprezentacije hendikepa. Gre za skupino prebivalstva, ki je že tako izključena zaradi diskriminatornih družbenih praks, in pri katerih imajo tudi mediji pomembno vlogo. Ti dodatno spodbujajo in ohranjajo stereotipne predstave. So pomembni sooblikovalci prepričanj in stališč. Gre tudi za skupino prebivalstva, ki ji je onemogočen dostop do medijev ter tako tudi okrnjena možnost posredovanja njihovega konstrukta realnosti medijem.

Ker laična javnost redko bere raziskave, strokovne članke, redko hodi na kongrese, seminarje, tudi kampanje in edukacije ne dosežejo širšega kroga, ampak le posameznike, ki imajo izkušnjo, njihove svojce in simpatizerje; zato je zato še toliko bolj pomembno, kakšen je portret hendikepa v medijih. Laična javnost se namreč večinoma poučuje iz virov, ki so blizu njihovemu domu – časnikov, novic, poročil, filmov, oddaj itn., kot to dokazujeta referenčna avtorja v preučevanju medijskih konstruktov o duševnih motnjah Philo (1996) in Wahl (1995). Tem ugotovitvam se pridružuje tudi raziskava, ki so jo izvedli v fundaciji Robert Wood Johnson v devetdesetih letih, v kateri so ugotovili, da se o tematiki duševnega (ne)zdravja večina ljudi v 87 odstotkih pouči prek medijev, v 51 odstotkih od znancev in šele v 29 odstotkih tudi od strokovnjakov.

Raziskave, ki potrjujejo hipotezo, da so mediji primarni vir informiranja ljudi o duševnih motnjah, so temeljile na različnih vzorcih in analizah različnih medijskih zvrsti in žanrov. Tako, na primer, avtorji iz različnih držav in celin trdijo, da je televizija najmočnejši medij pri formiranju javnega mnenja o duševnem zdravju (Rose 1998 v Edney 2004; Wahl 1995); drugi trdijo, da v medijskem diskurzu vsak teden nastajajo teme v povezavi z duševnim zdravjem (Cutcliffe, Hannigan 2001); tretji pa so uspeli dokazati, da je učinek negativnih reprezentacij v medijih lahko tako močen, da prevladujejo stališča in že izoblikovana mnenja, ki jih imajo ljudje o duševnem zdravju (Philo 1996).

Razvedrilne oddaje oz. lahkotni in zabavni žanri so del tiskanih in elektronskih medijev. Njihova priljubljenost je precejšnja, saj se ljudje ob njih sprostijo – imajo sproščujoč emotiven učinek. Komične reprezentacije in razvedrilne podobe, ki so sicer namenjene sprostitvi in oddihu, niso nič manj označujoče kot resne informativne oddaje, poročila ali novice v tiskanih medijih, ki zavajajoče in netočno poročajo o osebah s hendikepom. Tudi razvedrilni žanri so pomembni sooblikovalci portretov o hendikepu in sooblikovalci predstav in prepričanj o prizadetih osebah. Četudi gre za parodijo, katere namen ni objektivno-informativno poročanje, ta neposredno informira javnost o oviranih osebah. Njen učinek na zaznavo splošne javnosti zaradi neresne vsebine, komičnosti in pretiravanja v opisu smešnih situacij ni nič manjši. Ravno obratno, čustveno nabit prizor je lahko pomembnejši od korektne informacije. Ljudje smo do resnih izjav, dokumentarcev, pogovornih oddaj, knjig o hendikepu bolj kritični kot do komedij in drugih zabavnih žanrov. Ti so morda res malo omejeni (mindless), vendar lahko vplivajo na splošno javnost bolj sofisticirano in s prijetnejšim emotivnim učinkom.

V nadaljevanju bomo prikazali portret hendikepa v razvedrilni oddaji A si tud not padu? Le-ta se upodablja v skeču Joc in Joc. Glavna teza tega prispevka je, da je skeč Joc in Joc diskriminatoren do ljudi s težavami v duševnem razvoju. Tezo bomo utemeljili s kriteriji, ki jih je priporočljivo uporabljati pri analizi medijskih reprezentacij hendikepa (več v Oreški 2008).

Razvedrilna oddaja As ti tud not padu? se že peto sezono predvaja na komercialni televiziji POP TV, ob nedeljah zvečer. Prvič so jo predvajali jeseni 2007 in od takrat se vsako leto predvaja od jeseni do začetka poletja. Vodilna nit oddaje so skeči, presenečenja, zabavni vložki, pogovori z gosti, s pomočjo katerih, po podatkih uradne spletne strani oddaje, Jurij Zrnec in Lado Bizovičar skrbita za nepozabne nedeljske večere.[2]

Oddaja je priljubljena! Pritegne širši krog gledalcev in glede na dejstvo, da je na sporedu ob nedeljah zvečer, lahko sklepamo, da zajema celo širši starostni razpon gledalcev, četudi je namenjena ciljni skupini med 18 in 49 let, kot je o tem zaslediti v podatkih raziskave AGB Nielsen Media Research. Po njihovi raziskavi je 8. 3. 2009 dosegla odličen rating (14,6) in rekordni, 44-odstotni delež sezone. Na ta dan je bila celo najbolj gledana oddaja v svojem terminu.[3] Priljubljenost oddaje je moč razbrati tudi iz komentarjev, ki jih lahko najdemo na svetovnem spletu:

»Skratka, dobrodošla kontra Mariju in podobnim šovom. Pa verjetno prva slovenska oddaja tega tipa, pri kateri sem se smejal, pa ne zaradi debilnosti voditeljev ali nastopajočih, ampak ker je dejansko bilo smešno. Big up in upam da ni bila dobra le prva oddaja.« (p4b.nu/as-ti-tud-not-padu/, 25.10.2009)

»Ekipa bo predvidoma ustvarila 14 novih oddaj, pri katerih se bodo bolj ali manj držali ustaljene forme in se raje ukvarjali z vsebino. »Ja, seveda bo veliko novega,« pravi Lado. »Novi štosi, nove zafrkancije, novi gosti, nove skladbe, novi liki, nove peripetije, nove zgodbe, nove travme, nove katastrofe, novi podvigi! Pokazali vam bomo prvi svetovni pornič muzikal, odigrali kaj na playstation, naročali hrano po telefonu … Če hočete kaj bolj konkretnega: Jurij ima tudi novo kravato, jaz pa nov čevelj!« (www.revijastop.si/Tv/Novosti/Nagrade-As-ti-tud-not-padu.html, 25.10.2009)

»Spet je jesen in čas za nedeljsko zabavo: na Pop TV prihaja nova sezona šova As ti tud not padu?! z Jurijem Zrnecem in Ladom Bizovičarjem, ki bosta zopet modrovala z gosti, prepevala svoje unikatne pesmice, zaigrala v številnih skečih, seveda pa se še posebej veselimo ponovnega snidenja z Jocom in Jocom, Marijo in drugimi starimi znanci!« (www.revijastop.si/Tv/Novosti/Nagrade-As-ti-tud-not-padu.html, 25.10.2009)

Skeč Joc in Joc se je začel predvajati v četrti sezoni predvajanja oddaje. Traja od 3 do 8 minut. V njem sta glavna lika brata z enakim imenom Joc. V vseh skečih sta portretirana kot duševno manj razvita, prizadeta posameznika. Scenografija gledalcem daje vedeti, da živita na podeželju, v preprosto opremljeni, napol lovski sobi, kjer stene krasijo nagačene živali. Skeč ima v vseh sezonah podoben scenarij, kar pomeni 1) da ju večinoma obiskujejo gostje, ki so sicer vabljeni v oddajo (na primer pevka Lepa Brena, igralka Milena Zupančič, pevec Pero Lovšin itn.); 2) da sta občasno vabljena gosta v oddajah, ki so popularne (na primer udeležila sta se kviza Lepo je biti vsaj malo brihten, ki se v izvirniku sicer imenuje Lepo je biti milijonar, ter oddaje Popolna preobrazba); 3) bodisi odigrata venček zimzelenih pesmi oz. oponašata pesmi znanih pevcev, kot na primer Majklovi songi (Michael Jackson).

Skupno vsem skečem Joc in Joc, v vseh sezonah, je, da so diskriminatorni do ljudi s hendikepom in njihovih bližnjih. Avtorji oddaje v vseh prizorih enačijo hendikep z nenavadnim zunanjim videzom in bizarnim vedenjem. Predvsem ga enačijo z nenavadnimi in nevsakdanjimi dejanji, s sprevrženimi spolnimi praksami, z nasiljem in nevarnostjo za druge in z nezmožnostjo empatije in vzpostavljanja odnosov, kot tudi z nezanesljivostjo in s kaznivimi ter kriminalnimi dejanji.

Enačenje hendikepa z nenavadnim zunanjim videzom in bizarnim vedenjem se reprezentirata tako, da sta Joc in Joc ves čas predvajanja oddaje oblečena enako. Njuna oblačila so popackana, umazana, premajhna in neokusna. Nikoli se ne preoblečeta. Njun videz je zanemarjen, sta razkuštrana, zlepljena, umazana po obrazu, brez zob; dajeta tudi splošen vtis zanemarjenosti, delujeta, kot da se redko umivata. Njuna telesna drža in obrazna mimika delujeta groteskno, bizarno; govorita dokaj neartikulirane stavke, malo jecljajta, se slinita ali nekontrolirano smejeta. Njune asociacije ter odgovori na vprašanja ne premorejo logičnega sklepanja ali razumevanja. Kot primer tega je npr. skeč Lepo je bit vsaj malo brihten in je tudi dosegljiv na Youtubu.[4]

Gostje, ki ju obiskujejo, so v nasprotju z njima vljudni, prijazni, ustrežljivi, urejeni, naličeni, odrasli, zelo močno si želijo z njima vzpostaviti kontakt, se trudijo komunicirati z njima in vzpostaviti nekakšen dialog. A žal so pri tem več ali manj neuspešni, saj Joc in Joc ne zmoreta skorajda nikakršne odzivnosti, blizu jima je le njuna medsebojna komunikacija. Ne zmoreta razumeti vprašanj in dajati odgovore, vsebinsko in tvorno prispevati k pogovoru; prikazana sta kot precej distancirana, v svojem svetu, neodzivna oz. odzivna na infantilen način. Gostje njuno infantilizacijo dodatno krepijo in ohranjajo, ko s preprostimi podvprašanji in načinom govora dajejo vtis, kot da ju je izjemno težko razumeti; včasih so vidno ogorčeni in zgroženi, opaziti je tudi, da se nekateri v njuni družbi počutijo neprijetno in nelagodno. Tak primer bi bil, na primer, tudi skeč, v katerem od Milene Zupančič prejmeta darilo – bombončke, ovite v papir, ki pa jih ne znata odviti in pojesti brez ovitka. Nelagodje ob njuni »bistroumnosti« gostje običajno pospremijo tudi s komentarji, ki jih podajajo na dokaj pokroviteljski način.

Sporno pri takšnem opisovanju in upodabljanju hendikepa je, da mu pripisujejo telesne, vedenjske in socialne karakteristike, ki da so zanj tipične. Želijo ga narediti tipično prepoznavnega. Temu strokovnjaki pravimo, da izkoriščajo moč vizualnih reprezentacij[5] , ki imajo veliko moč na zaznavo javnosti. Vizualne reprezentacije hendikepa običajno temeljijo na nenavadnosti posameznikovega zunanjega videza in vedenja kot »simptom« hendikepa. Z vizualnimi podobami poskušajo prikazati, da je zunanja podoba človeka »resnični dokaz« mentalnega in fizičnega stanja človeka. Nenavaden zunanji videz tako postaja referenca ljudi, ki imajo hendikep. Med slednje tudi sodijo groteskna drža telesa, bizarna mimika obraza, neartikuliran govor, ki ga komajda razumeš ipd. Vse te kombinacije tudi dodatno krepijo njihovo »zaostalost«, ki jih je menda ob takšnih vsiljenih reprezentacijah mogoče prepoznati že od daleč.

V skeču je ravno tako žaljivo enačenje hendikepa z nenavadnimi in sprevrženimi spolnimi praksami, saj občasno upodabljajo brata Joca in Joca kot moška, ki nadvse rada občujeta z domačimi živalmi. Scenarij je v tem primeru prirejen tako, da Joc in Joc na dobronamerna vprašanja gostov o njunih domačih živalih in življenju na kmetiji začneta živahno in navdušeno pripovedovati o ovčkah in kozah kot o spolnih prijateljicah. Pri tem opisovanju predvsem Jurij Zrnec na dokaj ilustrativen način prikazuje občevanje z njimi.

Da imata nenavadno spolno slo, ki jo težko nadzorujeta, opazimo tudi na njunem vedenju ob nekaterih ženskih gostjah. Opaziti je, da spolni apetit težko nadzorujeta, oziroma celo več, da nimata nobenih moralnih zadržkov pri izkazovanju zgolj tovrstne naklonjenosti do nasprotnega spola. Na primer: ženskemu oprsju se direktno približata, ga opazujeta, delata razne gibe z jezikom, z rokami oddaljenimi nekaj centimetrov stran pa oponašata gnetenje, otipavanje; kot tudi sicer s celotnim telesom na momente oponašata občevanje.

Povezovanje hendikepa s takšnimi spolnimi praksami je sporno, saj spodbuja prepričanje, da so ljudje s hendikepom sprevrženi, spolni iztirjenci, nemoralni, nagnjeni h grehu, tudi nekultivirani in nesocializirani. Tovrstne medijske reprezentacije dodatno oblikujejo, ohranjajo in utrjujejo prepričanje, da hendikepirani ljudje ne premorejo čustvenega in emotivnega vživljanja ter vzpostavljanja odnosov. Celo več: so bestialni, bizarni in neokusni pri osvajanju, ki je sicer del rituala, ki lahko vodi v spolnost. Ženske so za njih zgolj in samo objekt potešitve spolnega nagona.

Enačenje hendikepa z nasiljem in nevarnostjo se tudi prikazuje v večini skečev, saj so nevarni predmeti, kot so nož, sekira, motorka, žaga, železna palica, del celostne podobe oz. portreta Joca in Joca. Oko gledalca pritegneta v slikovitih, igranih prizorih, ko v njuni sobi, nagačenimi z živalmi, goste večkrat pričakata z motorno žago ob stolu, sekiro v rokah, nožem na mizi. Včasih gledalec dobi občutek, da bosta izvedla nenadzorovan, nehoten gib proti sogovorniku in ga nenamerno poškodovala ali kar zabodla. In to bosta naredila kar mimogrede.

Povezovanju hendikepa z nevarnostjo in nasiljem je sporno in netočno. Občinstvo se tudi zavaja in s takšnim portretiranjem in upodabljanjem vsiljuje stališče, da so ljudje s hendikepom nepredvidljivi in agresivni posamezniki, nagnjeni k brutalnosti, nasilju in nehumanim dejanjem. Nenehno povezovanje Joca in Joca s hladnim orožjem gledalca napeljuje k razmišljanju, da imata morda tudi naravna, prirojena nagnjenja do orožja. Javnosti se tako dodatno vsiljuje še prepričanje in krepi stigma, da ti posebneži zaradi svoje prizadetosti oz. težav, ki jih imajo, niso zmožni nadzorovanega vedenja in da je življenje ljudi v njihovi družbi lahko ogroženo.

Poznamo raziskave, ki dokazujejo nasprotno! Nekatere so, na primer, dokazale, da ljudje s hendikepom v primerjavi z »zdravo in normalno» populacijo ne zgrešijo več nasilnih, kaznivih in kriminalnih dejanj (Sayce 2000, Monahan v Edney 2004: 3). Kljub znanstvenim dokazom in ugotovitvam strok, se v medijskih žanrih, tako v kriminalnih filmih, grozljivkah, kot tudi v razvedrilnih oddajah ideja o nasilnih, hendikepiranih posebnežih ohranja in vzdržuje. To je izjemno škodljivo, saj mediji tako dodatno prispevajo, krepijo in ohranjajo stereotipne predstave v javnosti. Podobe o ljudeh s hendikepom kot nevarnih in k umoru in nehumanim dejanjem nagnjenih oseb uvrščamo med najpogostejše in najtrdovratnejše reprezentacije hendikepa!

Kritični raziskovalci medijskih reprezentacij skušamo pojasniti, da mediji v takšnih primerih, iščejo vire svojega navdiha v zastarelih in srednjeveških pogledih. Ti so netočni, saj slonijo na preteklih obravnavanjih in pojmovanjih ljudi, ki so kakorkoli odstopali od povprečja. V njih so namreč hendikep, kot je to bilo v srednjem veku, povezovali s puščavniki, primitivci, z zastrašujočimi posamezniki, s potepuhi in z grozljivimi bestialnimi ljudmi, ki tavajo po nikogaršnji zemlji. Iz teh časov tudi prihajajo asociacije, da so, na primer, duševne bolezni povezane z zlom. Tudi zgodnje predmoderne družbe so pogosto videle norost kot manifestacijo obsedenosti z zli duhovi, katero je vključevalo tudi njihovo različno odpravljanje, na primer stradanje ali pretepanje, da bi zli demoni odšli. Takšen pogled na hendikep se pozneje delno nadaljuje v t. i. norišnicah, azilih, ki so postajale odlagališča za vse dela nezmožne posameznike, nevernike, potepuhe ipd. Pri slednjih so izganjali demone, neposlušnost in druge »deviacije« z brutalnimi mučenji, imeli so jih pritrjene z okovi na zidove ali pa so jih imeli na verigah, kot pse; tudi zaprte v kamnitih, hladnih, umazanih, nehumanih celicah. Zunanji svet si jih je ponekod hodil ogledovat, kot danes hodimo v živalski vrt. Tam so bili razstavljeni t. i. najstrahotnejši primeri človeštva. Med drugim so tudi verjeli, da nori ljudje nikoli ne morejo okrevati, temveč obratno, da se jim stanje lahko samo slabša in da njihov razum lahko pade na nivo živali. Da so se zmožni preobraziti v živali.

Zagovorniki vključujočih in antidiskirminatornih družbenih praks v takšnih primerih skušamo prikazati, da gre v medijski produkciji za prepletenost popularnih (laičnih) prepričanj kot tudi mitov in stereotipov, ki so zgolj pokazatelj tega, kako so včasih razumeli norost, telesne in druge oviranosti. Temu pravimo, da gre za medijski konstrukt hendikepa, ki je produkt celotnega medijskega procesa. Slednjim gre tudi očitek, da niso aktualni – ne vključujejo novodobnih strokovnih pogledov in pristopov, kot tudi ne zajemajo osebnih pričevanj in pogledov ljudi.

Za vse zagovornike skupnostnih služb in vključujočih družbenih praks so negativne in netočne reprezentacije hendikepa v medijih skrb zbujajoče. Takšno prikazovanje močno vpliva na kakovost življenja ljudi s hendikepom in na oblikovanje predstav, prepričanj in stališč v javnosti o njih, kar dodatno ovira njihovo vključevanje in družbeno participacijo.

Mediji s produkcijo komičnih prizorov o ljudeh s hendikepom in z netočnim portretiranjem likov vplivajo in utrjujejo prepričanja in stereotipe o ljudeh z raznolikimi prizadetostmi in oviranostmi. Takšne reprezentacije poudarjajo, da so njihove osebne in socialne lastnosti drugačne, nenavadne, misteriozne, nevsakdanje. Mediji redko poročajo o družbenih dejavnikih in objektivnih okoliščinah, ki so prispevale k takšnemu stanju. Tovrstne zgodbe so za medije nezanimive, saj so interesi medijskih lastnikov zaradi tržnih zakonitosti postali tendenciozni. S senzacionalnimi, nenavadnimi, parodičnimi in strah zbujajočimi zgodbami o hendikepu povečujejo gledanost, posledično prodajo oglasnega prostora in ne nazadnje – kapital. Igrajo na učinke, ki imajo namen privabiti, šokirati, presenetiti, užaliti. Logika medijskih lastnikov je povsem jasna: več kot je gledalcev, več je oglaševalcev, več zaslužka je v igri.

Takšne reprezentacije hendikepa poskušamo razumeti tudi z vidika priljubljenosti in gledanosti med ciljno skupino. Gledalci z gledanjem takšnih žanrov namreč soprispevajo k njihovemu nadaljnjemu razvoju in obstoju. To napeljuje tudi k razmišljanju, da posamezniki potrebujejo separacijo med razumnimi in nerazumnimi, med pametnimi in »debilnimi retardiranci«. Če gremo še korak dalje, lahko sklepamo, da potrebujejo psihološki obliž in definicijo normalnosti, četudi si takšno védenje oblikujejo zgolj s pomočjo razvedrilih oddaj in parodij. S takšnim konformističnim sprejemanjem žaljivih in predvsem diskriminatornih medijskih konstruktov prispevajo k ohranjanju in utrjevanju statusa hendikepiranih v družbi kot drugačnih skupin prebivalstva. Kot tistih, ki so na drugem bregu, v nekih drugih življenjih, ki s povprečnim državljanom nimajo nič skupnega. Na ta način jim dodelijo novo socialno identiteto, s katero vzpostavijo distanco, ki omogoča pogled »od zgoraj navzdol«. Pogled na tiste, ki imajo svoje običaje, svoje folklore in drugačno identiteto od drugih državljanov. So na svojem ozemlju, so na drugem bregu, med nami in njimi je meja. To ozemlje se dodatno potrjuje tudi z nameščanjem in zdravljenjem v starih graščinah na obrobju mest.

Dobro je ozaveščati, da so tudi ljudje s hedikepom tako kot vsi drugi, da so uporabniki množičnih medijev, da so zmožni globokih čustev, občutkov žalosti in prizadetosti, ko se jim godi krivica. Ravno tako se dobro počutijo v družbi prijaznih, naklonjenih in toplih ljudi, radi imajo ugodje, bojijo se zavrnitve, čutijo krivdo, želijo biti sprejeti, so tudi žalostni in trpijo ob izgubah v življenju. Borijo se za okrevanje! To je jasno iz mnogih osebnih pričevanj in tudi uporabniških gibanj po vsem svetu. Želijo si dobrega življenja in dobrega počutja. Kljub izboljšavam v medicinskem zdravljenju in učinkovitejši medikamentozni terapiji boj ostaja enak. Njihove potrebe in pričakovanja so povezana s povsem vsakdanjimi željami, kot so imeti službo, zapraviti denar za kaj lepega, obleči novo obleko, se zabavati, zbuditi ob osebi, ki jo ljubiš, iti na sprehod in podobno.

Skrb zbujajoče je, da so viri navdiha medijskim hišam starodavne predstave o hendikepu, ki nimajo nič skupnega z novodobnimi strokovnimi in znanstvenimi dognanji na področju zdravljenja, rehabilitacije in obravnave ljudi. Ti danes vključujejo celostni pogled na človeka ter poudarjajo njegovo okrevanje v skupnosti. Prizadevanja gredo v smer, da ljudje lahko ustrezno okrevajo zgolj v skupnosti, da niso iz nje izključeni, temveč vključeni v interakcije z drugimi.

V novodobnih pogledih na človeka pa se seveda odgovornost prenaša na ključne družbene akterje, ki so dolžni zagotavljati takšne vire v družbi, s pomočjo katerih se je možno vanjo polnovredno vključevati. Danes v tem smislu ne govorimo o statusih duševnih bolnikov, duševno prizadetih, saj ti posameznika dodatno diskreditirajo na poti njegovega opolnomočenja, temveč razmišljamo v smeri aktivnega državljanstva in participacije v družbi.

Mediji imajo kot pomembni in soodgovorni nosilci sooblikovanja javnega mnenja tudi precejšnji delež pri opolnomočenju ljudi s hendikepom. Nosijo precejšnjo odgovornost pri reprezentacijah hednikepa v svojih žanrih. Slednjo bi bilo dobro na novo razmisliti, osvežiti in redefinirati – tudi v razvedrilnih oddajah, ki niso nič manjši sooblikovalci stališč in prepričanj o hendikepiranih skupinah prebivalstva. Tako, kot lahko pripomorejo k stigmatizaciji posameznih skupin prebivalstva, lahko pripomorejo tudi k destigmatizaciji le-teh.

Cutcliffe, John R., Hannigan, Ben (2001) Mass media, »monsters« and mental health clients: The need for increased lobbying. Journal of Psychiatric and Mental Health Nursing, 8 (4), 315–321.
Edney, Dara Roth (2004) Mass Media and Mental Illness: A Literature Review. Ontario: Canadian Mental Health Association.
Gilman, Sander (1995) Picturing Health and Illness. Images of Identity and Difference. John Hopkins University Press, Baltimore, London.
Oreški Suzana (2008) Družbeno pojmovanje duševnega zdravja: primer dveh slovenskih medijev. Doktorska disertacija. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
Philo, Greg (1996) Media and Mental Distress. Addison Wesley Longman: Harlow.
Sayce, Liz (2000) From Psychiatric Patient to Citizen: Overcoming Discrimination and Social Exclusion. New York: Palgrave.
Verša, Dorotea (1996) Medijska podoba spolov. Ljubljana: Vlada Republike Slovenije, Urad za žensko politiko.
Wahl, Otto F. (1995) Media Madness: Public Images of Mental Illness. New Jersey: Rutgers University Press.
Zaviršek, Darja (2000): Hendikep kot kulturna travma: Historizacija podob, teles in vsakdanjih praks prizadetih ljudi. Ljubljana: Založba /* cf.

Uredniška politika načrtovano ali »spontano« vključuje odnos do vseh razsežnosti družbenega življenja, ki jih v določenem zgodovinskem in kulturnem kontekstu razumemo kot pomembne. Hkrati naj bi ozavestila in oblikovala tudi medosebne odnose v samem uredništvu, z zunanjimi sodelavci/sodelavkami, intervjuvanimi osebami in drugimi žurnalističnimi tarčami – z ljudmi torej, o katerih se poroča, ali katerih delovanje se komentira. Referenca , ki združuje tako odnos do tematik kot do ljudi, je danes v Sloveniji že povsem izpraznjen, zgolj še retoričen koncept etika. Poskušajmo – da bi racionalno in čuteče zadeli snov, ki jo želimo obdelati – najti druge pojme: recimo pogum za premišljeno, avtonomno in demokratično uredniško držo oziroma kompetence, tj. sposobnosti, spretnosti in znanja za plavanje proti toku, ki ga oblikuje katerikoli vladajoči think tank.

Zadnjih nekaj let se je dogajalo, da je marsikatera številka Sobotne priloge Dela ali Dnevnikovega Objektiva med urednikovanjem Irene Štaudohar v prvem in Alija Žerdina v drugem primeru (če upoštevamo intelektualno solidno kotirajoče in hkrati visokotiražno časopisno čtivo) obrnila nekatere utečene paradigme uredniške politike na področju, s katerim se ukvarjamo. Izdane so bile priloge z nenavadno velikim številom predstavljenih znanih ali še ne znanih žensk; običajna tematska hierarhija tem, ki je povezana s tradicionalnimi, diskriminirajočimi moškimi in ženskimi pristojnostmi v slogu »moški najprej« (institucionalna politika, gospodarstvo …), nato ženske (socialna država, zasebne zgodbe…), je bila mnogokrat preobrnjena. In to ne samo zato, ker imamo notranjo in obrambno ministrico. To je za slovenski tisk presežek in lažje je prenesti posamezne povsem falogocentrično (mačistično) zastavljene številke (kar je, mimogrede, v nasprotju z načelom družbenega življenja, ki se mu po birokratsko reče gender mainstreaming). Tudi glede odnosa do intervjuvanih ali navedenih oseb, ki sta ga izkazala omenjena urednica in urednik ali notranji sodelavci/sodelavke, bolj ali manj ni bilo izkusiti drugega kot korekten in profesionalen odnos.

Tretje za nas referenčno čtivo, in tu smo zdaj v jedru problematike, je Mladina. Z njo imamo, kar se relacij spola tiče, težave od sredine osemdesetih let prejšnjega stoletja dalje, ko se je z zasmehom in zanikanjem pomena lotila razcveta tedaj novega slovenskega feminizma.[1] Poleg vladajoče, tradicionalne spolno diskriminatorne vsebinske organizacije medijev,[2] se je pred dobrima dvema desetletjema odločila še za vsebinsko rumeno, »zabavno« dopolnilo, vizualno promoviranje seksizma. Pravi zamah je prišel s tranzicijsko pornografizacijo Slovenije in rednim poročanjem Mladine s porno scene brez dodane vrednosti, ustreznega uredniškega konteksta. Po začetnem obdobju novega urednikovanja Gregorja Repovža na mestu glavnega urednika se je zdelo, da obstaja nova zavest o obravnavani, spolni dimenziji uredniške politike, ki vzbuja upanje; in to toliko bolj po ukinitvi rednih strani s konstrukcijami pornografske spolnosti. Vendar spol/gender ni preprosta zadeva, kot pravi ena vodilnih teoretičark, ki mu je dala nov družbeni in osebni, telesni pomen.[3] Ga pa v našem primeru ne komplicira sodobna teorija queer, ki demokratično širi možnosti spolnih samoidentifikacij do neinteligibilnosti. Zapleta ga preprosta, dobro znana spolna hierarhija. Težko je namreč razumeti nekaj, česar razumevanje bi zamajalo samoumevnost družbeno privilegirane pozicije (»biti na moškem položaju v moškem svetu«).

Da bo tole izvajanje osmišljeno, je nujno dokazati aktualno spolno diskriminatorno uredniško politiko Mladine. Lotimo se hot shop (hitre priložnostne) analize vsebine s kombinacijo kvantitativne in kvalitativne metode na številkah zadnjega meseca pred oddajo tega teksta, torej na treh oktobrskih številkah. Najprej pozitivizem:

št. 39, 2. 10. 2009: na naslovnici premier Borut Pahor, v »resnem« delu številke vključno z rubriko umetnost s fotografijo in hkrati v besedi (z izjemo oglasov) opazno indeksiranih 8 žensk med 25 s fotografijo in imenom predstavljenimi avtorji in drugimi »nastopajočimi«;[4] med imenovanimi in hkrati fotografiranimi ženskami sta na poziciji vednosti in kredibilnosti dr. Marta Gregorič in kanclerka Angela Merkel, obe pa sta prikazani na manjših ali neostrih fotografijah, posebej prva; številka vključuje tematizacijo sodnega pregona režiserja Romana Polanskega zaradi pedofilskega akta; slednjega novinar povsem relativizira in krivdo v veliki meri naprti dekličini materi;

št. 40, 9. 10. 2009: naslovnica kaže na »žensko temo«; na njej je fotomontaža etno opanka s peto, naslov se glasi »Emancipirane in nesrečne«. Naslovni tekst v kombinaciji s fotografijo pove, da žensko »povzdigovanje« iz (še tako patriarhalne) tradicije njih same vodi v nesrečo. Naslovna tema se nadaljuje na notranji strani ob kazalu s fotografijo bodibilderke (tj. z metaforo za »močno« žensko, ki v skladu s podobo potemtakem ne more biti drugega kot »možača«); tu je tudi notranji naslov nosilnega prispevka številke »Ženski paradoks«. Med relevantnimi vsebinami je 30 indeksacij z imenom in fotografijo (interni in eksterni nastopajoči) moških; 8 indeksacij je ženskih, pri čemer 4 pripadajo intervjuvankam v okviru nosilne teme (oglasov nismo upoštevali);

št. 41, 16. 10. 2009: v »resnem« delu brez oglasov je ob hkratni indeksaciji s fotografijo in imenom 24 primerov moških in 6 ženskih; ta številka Mladine v spolnem razmerju po kvaliteti izstopa zaradi obširnega intervjuja z biologinjo, »evolucionistko« dr. Evo Jablonko iz Izraela, in komentarja Maje Novak.

Kot je razvidno iz zgornjih podatkov, je najboljše razmerje med »pomembnimi« moškimi in ženskami, ki se pojavljajo v tvorjenju družbeno relevantnih vsebin Mladine, 4 : 1. Ker vrednosti tudi navzgor v prid moškim ne odstopajo bistveno, smemo sklepati na relativno konstantnost tega Mladininega odnosa dveh spolov, ki kaže na moški privilegij.

V nadaljevanju se soočimo s problematiko na kvalitativni ravni, spet s kratkim priložnostnim vpogledom: pobliže si oglejmo kar ženske kot nosilno temo, bolje novinarski ženski objekt v številki 40. Še prej si dovolimo poljudno pripombo o kontekstu. Kolikor nam seže spomin, so se pred »Emancipiranimi in nesrečnimi« ženske kot družbena skupina – bodisi celovita ali v segmentu – znašle na naslovnici v obdobju, ki ga pomnimo, le v vlogi porno starlet. Mimo tega privilegiranega mesta so neopazno defilirale tako delavke in upokojenke kot (lezbične) članice družin ali tiste, ki so preživele družinsko nasilje, če pomislimo le na zadnje, za ženske še posebej pomembne dogodke v družbi.

Članek »Emancipirane in nesrečne« se začne s tezo, vredno preverjanja, da se je položaj žensk v zadnjih desetletjih »korenito izboljšal« in da t. i. »prepad med spoloma izginja«. V skladu z začetkom tekst dobo, v kateri živimo, označuje za postfeministično, implicirano torej kot dobo, v kateri je feminizem oziroma delovanje v smeri uresničevanja ženskih pravic postalo odveč. V nadaljevanju je omenjena raziskava ameriškega para Stevenson & Wolfers iz Pensilvanije o življenjskem zadovoljstvu. Sledi prehod na druga raziskovanja sreče in počutja, tudi v Sloveniji, pri čemer se v novinarjevem prispevku pojma zadovoljstva in sreče ter drugih razpoloženj in celo praks (plastične operacije žensk) v interpretaciji izenačijo in družno iztečejo v ugotovitev, da moški na različnih koncih sveta, vključno s Slovenijo, začenjajo 21. stoletje bolj zadovoljni od žensk, »kljub velikim spremembam pri položaju žensk v družbi«. Med vzroki avtor najprej navaja razpad tradicionalnih institutov in praks: domnevni »razpad družine«, manjše število otrok, pa da so se »tipično ženske in moške vloge … pomešale«. Spomni na del sociologije osemdesetih preteklega stoletja in tezo o »tragediji emancipacije« zaradi dvojne obremenitve; slednjo kot vzrok nesrečnosti zanika s povzemanjem navedenega ameriškega para, ki meni, da se ženska nesrečnost ne da pripisati posameznemu dejavniku. Novinar nato avtonomno sklene, da je za ženski manko sreče odgovoren en sam velik dejavnik, emancipacija, razlago pa kani poiskati pri intervjuvankah. Naj bo na tem mestu povzemanja članka, ki pripelje do zaključne misli o morebitni prehodnosti ženske nesreče, dovolj. Ustavimo se pri avtorjevem uvodu v navajanje intervjuvank; slednje že predhodno umesti tako, da ne morejo storiti bistveno drugega kot pritrditi njegovi tezi o emancipaciji kot dejavniku nesreče. Pa je bilo v resnici res tako?

Preklopimo na temo odnosa do intervjuvanih oseb.[5] Tri med intervjuvankami ob telefonskem klicu novinarja niso bile seznanjene z natančnim namenom klica. Eni od njih je na koncu pogovora omenil, da bo povedano oblikoval v izjavo, drugi je izjavo kar poslal v vpogled. Naknadno sta/sva imeli priložnost potrditi svoji izjavi, obe sta/sva jo zaradi izvornega »klepetavega« tona dopolnili oziroma popravili, pri eni je ostala vsebinska napaka, pri drugi so v novinarjevi selekciji izostale kritične pripombe na tovrstno raziskovanje in tiste interpretativne poudarke, ki jih je med pogovorom izpostavil sam novinar. Prav tako je izražanje skepse do raziskave s strani tretje intervjuvanke v novinarjevem zapisu izostalo. Ta se je sicer ob drugem klicu novinarja dogovorila za avtonomno pisanje izjav, a je kljub obsežni tematizaciji ostala reducirana na dve izjavi. Četrta intervjuvanka je bila povabljena k sodelovanju dan pred običajnim rokom za oddajo teksta, odzvala naj bi se takoj oziroma isti dan. Uspela se je dogovoriti za kratek odlog in pripraviti tekst določene dolžine. Uporabljen je bil parcialno.

Kljub razumevanju značaja novinarskega dela velja ugotoviti, da je način (so)delovanja Mladine v tem primeru oblastniški. Predvsem je umanjkal osnovni pogoj dobrega sodelovanja, uvodno jasno izrečena umestitev izjavljanja v realni in načrtovani kontekst (na primer pripravljam članek o … v njem želim raziskati/povedati … ste pripravljeni sodelovati z izjavo); hkrati s to temeljno vljudnostjo v treh primerih ni bilo dovolj časa – intervjuvana oseba ga potrebuje, če gre za znanje, ki ga mora še urediti oziroma znova premisliti glede na izhodišče. Poleg opisanega načina pristopa ima še večjo problemsko težo ravnanje z vsebino izjav in pričakovanje oziroma odnos novinarja do stroke/znanosti. Tudi v tem primeru je bila izpričana oblastniška drža, skozi katero se znanje izrablja/zlorablja, ne pa uporablja za žurnalistični in s tem tudi javnomnenjski korak naprej v pojmovanju določene problematike in v razgradnji tradicionalističnih, nazadnjaških predstav. V tem konkretnem primeru je tako izostalo vsaj resno problematiziranje pojmov sreče in zadovoljstva ter relevantnosti ponavljajočih se raziskav z enakimi (etnografskimi) vprašanji zaradi hitre menjave družbenih okoliščin;[6] umanjkalo je tudi preizpraševanje ideoloških ozadij prevladujočih interpretacij. Že hitro brskanje po internetu namreč pokaže, da sta »ženski paradoks« in »ženska nesrečnost« priljubljena populistična tema. Ta spominja na osemdeseta leta preteklega stoletja, pa ne zaradi sociološkega ugotavljanja »dvojnega bremena«, ampak zaradi znamenitega medijskega backlasha (mačistične reakcije) na dosežene pravice žensk. To so, z naše perspektive, pravi poudarki. Klik (women, happiness) pa odkrije še drugo novinarjevo nepoštenost (poleg odnosa do intervjuvank in njihovih znanj), spočeto že v viru. Navedena pensilvanska raziskovalka novinarju nekoliko starejšega članka v New York Timesu namreč izjavlja, da so dekleta nesrečna – ne zaradi emancipacije in (pretiranih) kariernih ter zasebnih pričakovanj, temveč zaradi pritiska na področju seksualnosti. Torej čista tradicija v novi preobleki (predpis »biti hot«). Isti članek nosi informacijo o raziskavi dr. Kruegerja s Princetona, ki v raziskovanju razpoloženj ugotovi, da so moški vse od šestdesetih let naprej mnogo bolj ležerni in vse manj opravljajo stvari, ki so jim odvečne in jim ne zbujajo zadovoljstva. Skratka, novinar ni mogel mimo informacij istega ranga, kot so tiste, ki ga uporablja, »spregledane« pa prinašajo nasprotne argumentacije in interpretacije.

Naj zaključimo: problem analiziranega članka ni le neosveščenost glede spola in slep, napol nezavedni odpor proti vsemu, kar bi utegnilo prinesti več pravičnosti na področju. Gre za manko etike, pravzaprav poguma upreti se skušnjavi plavanja s tokom, in tudi lastni želji po zlorabljanju. Tu pa uredniška odgovornost presega novinarjevo.

Butler, Judith (2004) Undoing Gender. London in New York: Routledge.
Jalušič, Vlasta (2002) Kako smo hodile v feministično gimnazijo. Ljubljana: cf.
Hrženjak, Majda in Šribar, Renata (2004) Priročnik za medije o upoštevanju načela enakih možnosti spolov. Ljubljana: Mirovni inštitut.
Leonhardt, David (2007) He’s Happier, She’s Less So. The New York Times, 26. september, dostopno na www.nytimes.com/2007/09/26/business/26leonhardt.html?_r=1.
Monaghan, John in Just, Peter (2008) Socialna in kulturna antropologija. Ljubljana: Krtina.

Javna razprava o predlogu novega družinskega zakonika, ki je potekala septembra in oktobra 2009, je bila pogosto zožena zgolj na vprašanje posvojitve otrok s strani istospolnih parov. Čeprav je se je razprava o tem vprašanju zdela živahna, je bila pravzaprav nadvse dolgočasna. Mediji so s svojim vztrajanjem na formatu pro et contra, ki ga zagovarjajo z argumentom »uravnoteženosti poročanja« (v ozadju pa zagotovo stoji tudi pričakovanje spektakla), prispevali k neskončni reprodukciji populizmov, ki jih poznamo že iz razprave o tem vprašanju pred petimi leti. Strokovni argumenti so bili le redko soočeni, pa še takrat so bili pogosto utišani z glasnimi in dramatičnimi govori demagogov, kot je na primer Aleš Primc, ki je sicer član SLS, a se v javnosti raje predstavlja kot pobudnik referenduma o umetni oploditvi. Svoj nastop v parlamentu ob javni predstavitvi predloga novega družinskega zakonika je začel z ugotovitvijo, da si nikoli ni mislil, da bo v državnem zboru prvič govoril »s tako častno nalogo: braniti družino in temelje naše kulture«.

Če ponovno preberete izjave predstavnikov RKC iz leta 2003 in 2004, ko so na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve pripravljali predlog zakona o istospolnih partnerskih zvezah, boste videli, da so se tudi v letošnji razpravi v neskončnost ponavljali isti argumenti kot takrat in da se razprava pravzaprav ne premakne z mrtve točke. Družina je bila vedno polje ideoloških spopadov, zato je tudi tokrat strokovno razpravo o teh vprašanjih utišala ideološka govorica, saj je, tako se je zdelo, kar čez noč vsak postal strokovnjak za družinsko in ustavno pravo, sociologijo družine, psihologijo otrokovega razvoja, demografijo in tako naprej. Javna razprava je bila pravzaprav, z redkimi izjemami, cirkuška predstava prepričanih. Zato besedni spodrsljaj, ki ga je ob javni predstavitvi družinskega zakonika v parlamentu izrekla predsednica Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide dr. Andreja Črnak Meglič – rekla je, da smo na »predstavi« (namesto predstavitvi) družinskega zakonika – pravzaprav točna. Javna predstavitev družinskega zakonika v parlamentu je bila namreč bolj ali manj orkestrirana predstava sovraštva proti določeni skupini ljudi v družbi, skrita pod krinko skrbi za otroke in prihodnost slovenskega naroda.

Čeprav se vrtimo bolj ali manj na mrtvi točki, primerjava med razpravo leta 2003 in letošnjo razpravo vendarle kaže nekaj sprememb. Prva je gotovo ta, da tokrat homoseksualne poroke niso toliko v zobeh kot posvojitve. Včasih se celo zdi, da tudi nasprotniki posvojitev nimajo nič proti pravni ureditvi istospolnih partnerskih zvez, le da jim (gejem in lezbijkam) otrok ne damo blizu. A druga, bolj zanimiva sprememba, je v taktiki, ki so jo ubrali nekateri nasprotniki, začenši s tednikom Družina. Medtem ko so se leta 2003 predstavniki RKC še sklicevali na Boga in Sveto pismo, tega v letošnji razpravi skorajda ni opaziti; Boga in Sveto pismo so nadomestili izsledki znanstvenih raziskav. A ker te najpogosteje ne podpirajo njihovih argumentov, so jih, kot bomo videli na primeru tednika Družina, priložnostno priredili ali obrnili na tak način, da so potrdili njihove argumente.

Preden si natančno pogledamo, kako je tednik Družina letos poleti lansiral omenjeni novi trend v argumentaciji proti istospolnim družinam, za osvežitev spomina zgolj nekaj izbranih delčkov iz razprave leta 2003.[1] Takrat je najbolj odmevala izjava nadškofa dr. Franca Rodeta v televizijski oddaji Aktualno (TVS, 19. avgust 2003), kjer je, skladno s tretjo Mojzesovo knjigo, zatrdil, da je homoseksualnost »gnusoba«, pri tem pa ni omenil nadaljevanja istega citata, kjer je za homoseksualnost predvidena smrtna kazen. Skladno s tem, a nekoliko drugače, je homoseksualnost opisal dr. Ivan Štuhec, ki je v intervjuju za Ono (7. maj 2002, str. 9–12) povedal, da »Bog ni homoseksualcev ustvaril, ampak so nastali zaradi takšnih in drugačnih kombinacij, ki se zgodijo v naravi. Le-ta ni popolna. Ima tudi svoje defekte. Vprašanje je, ali je to naravno ali je posledica česa drugega. Zame in za teološko razumevanje narave je rezultat tistega poseganja v človekovo naravo, ki si ga Bog ni želel. Teološko bi temu rekel, da je posledica izvirnega greha. Ko človek poseže v naravo proti volji Boga, se seveda začnejo dogajati protinaravne stvari.«

Takratno izhodišče RKC v argumentaciji proti zakonu, ki bi urejal partnersko razmerjem med osebama istega spola, temelji na bojazni pred redukcijo pomena družine v simbolnem smislu. Družina v klasični nuklearni obliki (oče+mati+otrok) je edina, ki naj bi izpolnjevala Stvarnikov načrt (nadaljevanje rodu) in mora zaradi tega imeti primat v družbi. Konkretizacija tega strahu se je v takratnem cerkvenem tisku in javnih nastopih kazala v obliki zaskrbljenosti nad demografsko podobo Slovenije, v obliki svarjenja pred propadom slovenskega naroda, ki naj bi bil ogrožen, grožnja pa ni samo demografska, pač pa tudi moralna. Vse to je bilo moč zaslediti tudi v letošnji razpravi o novem predlogu družinskega zakonika, le da je bil »strah« tokrat pogosto preoblečen v rezultate znanstvenih raziskav, ki naj bi dokazovale, da so istospolne družine nevarne za otroke. Poglejmo, kako so bili rezultati teh raziskav predstavljeni in interpretirani.

Novi trend prikrojitve rezultatov in dejstev je najbolj odmevno vpeljala novinarka tednika Družine Barbara Kastelec.[2] Ta je v komentarju »Modernejša definicija družine«, ki je izšel 19. julija 2009, v podporo svoji tezi, da so istospolne družine nevarno in nezdravo okolje za otroka, popačila vrsto podatkov.

Kastelčeva se je v komentarju sklicevala na raziskavo Intimate Partner Violence in the United States in trdila, da je »v homoseksualnih skupnostih dokazano za več kot sto odstotkov več partnerskega nasilja«. Ko je novinarka Dnevnika Ranka Ivelja želela pri avtorici raziskave preveriti citirani podatek, se je izkazalo, da je Kastelčeva napačno navedla ime raziskave, iz katere je povzemala podatke, poleg tega pa je zamolčala pomembne informacije. Prva napaka, ki jo je novinarka Družine pozneje priznala, je, da je v komentarju govorila o homoseksualni skupnosti na splošno, medtem ko podatek, ki ga je citirala, velja zgolj za gejevske partnerske zveze, ne pa tudi lezbične. Raziskava je namreč pokazala na razliko v pojavnosti nasilja v partnerskih zvezah dveh moških oziroma dveh žensk. Bralke in bralci Družine na to razliko niso bili opozorjeni, čeprav je, ob upoštevanju dejstva, da je večina istospolnih družin v Sloveniji lezbičnih, ta razlika zagotovo pomembna. Vendar je novinarka ob navedbi tega rezultata zamolčala še vrsto drugih informacij, ki podatek postavljajo v popolnoma nov kontekst, in ki, seveda, njeno argumentacijo naredijo za manj prepričljivo.

Novinarka tako ni navedla dejstva, da je primerjala nasilje med moškima v istospolni partnerski vezi in nasilje ženske nad moškim v heteroseksualni partnerski vezi (ne pa tudi nasilja moških nad ženskami v heteroseksualnih vezah, ki ga je seveda bistveno več). Vprašanje, zakaj nasilja v istospolnih partnerskih vezah ni primerjala z nasiljem moških nad ženskami v heteroseksualnih partnerskih vezah, je skoraj retorično. A poglejmo si od bliže podatek o še enkrat več nasilja v gejevskih zvezah. Podatek je, ob upoštevanju prej omenjenih dejstev, točen, a avtorica ni navedla, kakšen je ta delež. Raziskava je namreč pokazala, da ima izkušnjo nasilja s strani svojega istospolnega partnerja 15,4 % moških v istospolni zvezi, v heteroseksualnih vezah pa ima 7,7 % moških izkušnjo nasilja s strani svoje partnerke. Ne gre torej samo za to, da je primerljivost podatkov vprašljiva, temveč je zavajajoč tudi zapis rezultata: v istospolnih partnerskih vezah je vendarle 75 % partnerjev, kjer do tovrstnega nasilja ni prišlo (česar iz zapisa, da je »v homoseksualnih skupnostih dokazano za več kot sto odstotkov več partnerskega nasilja« ni mogoče razbrati). Takšno navedbo podatka bi lahko označili vsaj za tendenciozno, če ne že popačeno. Avtorica hkrati ni navedla tudi velikosti vzorca raziskave, kar je osnova vsakega navajanja statističnih podatkov in zagotovo ena od prvih lekcij, ki jo študentke in študenti družboslovja dobijo na svojih fakultetah. V raziskavi je namreč sodelovalo 14.072 heteroseksualcev in le 144 homoseksualcev. Razmerje med heteroseksualci in homoseksualci v raziskavi je tudi po najbolj konservativnih ocenah o deležu homoseksualcev v populaciji problematično. A vse to je seveda novinarka odmislila, da bi le dosegla svoj cilj in namen.

Novinarka je v komentarju navedla tudi ameriško raziskavo Gay & Lesbian Consumer Online Census 2003-2004, narejeno na vzorcu skoraj 8000 gejev in lezbijk. Zanimivo je, da je v tem primeru poudarila velikost vzorca, medtem ko pri raziskavi Intimate Partner Violence in the United States, v katero je bilo vključenih 144 homoseksualcev, vzorca ni omenila. A tudi pri Gay & Lesbian Consumer Online Census 2003-2004 je napačno predstavila rezultate raziskave. Navedla je namreč podatek, da »samo 5 % istospolnih partnerstev vztraja več kot dvajset let.« Pri tem ni povedala, da je bilo vprašanje v raziskavi zastavljeno drugače: respondente in respondentke so namreč spraševali, koliko časa traja njihova trenutna partnerska veza. Pet odstotkov vprašanih je odgovorilo, da so trenutno v partnerski vezi 20 ali več let. Vendar iz tega podatka ne moremo sklepati na statistično povprečno dolžino istospolnih partnerskih vez na splošno, čeprav avtorica ta podatek predstavi prav na ta način. Devetindvajset odstotkov vprašanih v omenjeni raziskavi je, na primer, odgovorilo, da so trenutno v partnerski vezi od 4 do 7 let – vendar nihče ne ve, koliko časa bodo te veze še trajale. Povprečja o dolžini partnerskih vez so torej odvisna od starostne razporeditve respondentov v vzorcu. Novinarka je torej napačno interpretirala izbrani podatek, hkrati pa ni navedla vseh podatkov, pridobljenih iz tega vprašanja (objavljeni so bili v isti tabeli). Navedla je le izbrani podatek, za katerega se je zdelo, da podpira njen cilj: prikazati istospolna partnerstva kot kratkotrajna, nestabilna in zato nevarna za otroke. Novinarka tako ni navedla, da je raziskava pokazala, da je bilo 29 % vprašanih v času anketiranja v istospolni vezi od 4 do 7 let, 14 % od 8 do 11 let, 6 % od 12 do 15 let in 4 % od 16 do 19 let.

Novinarka se je pozneje v pismih bralcev, ki jih je objavil Dnevnik, branila, da v tekstu nikjer ne sklepa, »koliko časa v okviru te raziskave v povprečju trajajo istospolne skupnosti«, vendar iz zapisa »samo 5 % istospolnih partnerstev vztraja več kot dvajset let« ni mogoče razbrati, da so avtorji raziskave respondente spraševali po dolžini trenutne partnerske veze. Prav nasprotno: novinarka Družine je trditev zapisala, kot da na splošno velja za istospolna partnerstva. Da je avtorica s takim zapisom namenoma hotela zavajati in namigniti na kratkotrajnost istospolnih partnerskih vez, potrjuje tudi dejstvo, da je v pismu bralcev v Dnevniku in pozneje tudi v Družini v potrditev svoje teze navedla še en podatek iz raziskave, ki jo v izvirnem komentarju ne navaja, a je tudi s tem podatkom, kot se je pozneje izkazalo, zavajala. Zapisala je namreč, da je raziskava Marie Xiridou o incidenci HIV (2003) »dejansko pokazala, da moška partnerstva v povprečju trajajo 1,5 leta«. Kontaktiral sem avtorico raziskave Marii Xiridou in jo prosil za pojasnilo tega podatka. V odgovoru je raziskovalka obžalovala, da je ponovno prišlo do zlorabe njene raziskave, kar se je zgodilo že nekajkrat. Pojasnila je, da so, tako kot v prej omenjeni raziskavi, respondente spraševali po dolžini trenutne partnerske veze in to, pravi Xiridou, »dejansko ni točna ocena povprečne dolžine partnerske zveze«. Hkrati je pojasnila, da je bil vzorec, ker so se ukvarjali z vprašanjem okužbe z virusom HIV, temu prilagojen: v vzorcu so bili samo mlajši od trideset let iz Amsterdama in okolice, ki so bili v zadnjih šestih mesecih spolno aktivni. Xiridou zato poudarja, da njenega podatka nikakor ni možno generalizirati na gejevske veze na splošno. Nenazadnje osebe, ki so mlajše od trideset let (tak je bil vzorec) že zaradi svoje starosti ne morejo biti v partnerski vezi 20 let in več. Podatek, ki ga je navedla Barbara Kastelec, je bil torej ponovno napačen oziroma napačno predstavljen, novinarka pa se je požvižgala na vzorec raziskave, metodologijo in raziskovalno vprašanje.

Ob razpravi o rezultatih raziskave Gay & Lesbian Consumer Online Census 2003-2004 je novinarka Družine zapisala, da je taista raziskava pokazala, da je v istospolnih zvezah »že kar v prvem letu partnerstva 66 % nezvestobe«. Vendar tega podatka v raziskavi, ki jo citira, ni, kar je novinarka pozneje tudi priznala. Izkazalo se je, da je podatek vzela iz študije iz leta 1984 (Gay couples, avtor Harry J.), torej študije, ki je stara že 25 let in vsekakor ni bila opravljena na vzorcu 8000 gejev in lezbijk, kot v komentarju v potrditev svoje teze trdila novinarka in s tem zavaja bralstvo. Četudi se novinarka sklicuje na 25 let staro študijo, tega iz njenega teksta ni bilo mogoče razbrati, saj te raziskave nikjer ne omenja kot vira podatkov, ki jih navaja.

Novinarka je v komentarju napačno predstavila tudi trenutno stanje glede zakonodaje na področju istospolnih partnerskih vez. Trdila je, da le na Nizozemskem dovoljujejo homoseksualne poroke, kar seveda ni res. Poleg Nizozemske homoseksualne poroke v Evropi poznajo še v Belgiji, Španiji, na Norveškem in Švedskem, v svetu pa v Kanadi, Južnoafriški republiki in v šestih ameriških zveznih državah: Maine, Iowa, Vermont, Connecticut, Massachusetts in New Hampshire. Zdi se skoraj neverjetno, da novinarka ne bi poznala teh podatkov (sploh če se na področje, ki ga komentira, spozna), saj informacij o tem, katere države priznavajo homoseksualne poroke niso skrite ali težko dostopne. Ne nazadnje množični mediji pogosto poročajo o teh vprašanjih. Poleg tega se omenjene zakonske spremembe niso zgodile pred kratkim. V pregovorno katoliški Španiji so zakon o homoseksualnih porokah in posvojitvah sprejeli leta 2005. Je možno, da ta informacija do novinarke Družine, ki je specializirana za področje družinskega življenja, v štirih letih ni prišla?

Z gotovostjo lahko rečemo, da je novinarka svojo nalogo opravila vsaj malomarno, če podatkov ni že namenoma prekrila, da bi potrdila svojo tezo. Vsekakor ni preverila točnosti zbranih informacij. Neresnična je bila tudi njena trditev, da je obstoječi Zakon o registraciji istospolnih partnerskih skupnosti v Sloveniji primerljiv z vrsto zakonov iz drugih evropskih držav, med njimi našteva tudi Veliko Britanijo in Madžarsko. Vsaj za te dve državi to ne drži, saj so pravice istospolnih parov v Veliki Britaniji popolnoma izenačene z raznospolnimi pari, vključujoč posvojitve, le institucija se ne imenuje »zakonska zveza«, pač pa »civilno partnerstvo«. Tudi na Madžarskem so istospolnim parom priznane vse pravice, ki pripadajo tudi raznospolnim parom, z izjemo dveh: niso dovoljene posvojitve in ni dovoljeno prevzeti priimka svojega partnerja. Natančnejši pregled zakonodaj bi pokazal, da slovenski zakon v primerjavi z evropskimi ne prinaša »zajetnega svežnja pravic«, kot trdi avtorica. Zagotovo ne prinaša skoraj nobene socialne pravice.

Čeprav je Barbara Kastelec po razkritju napačnega ali zavajajočega navajanja podatkov iz raziskav nekatere napake priznala, so se podatki, ki jih je navajala (in za katere je bilo dokazano, da so napačni), v naslednjih tednih v javni razpravi in na internetnih blogih večkrat ponovno pojavljali in v poenostavljenih oblikah reproducirali v neskončnost. Postalo je jasno, da dejstva niso pomembna, ampak le spretno obračanje besed in nekritično navajanje podatkov, pogosto brez navedbe vira. Prepričan sem, da je večina avtorjev teh zapisov podatke navajala brez da bi prebrali izvirni članek ali analizo raziskave. Tudi novinarka Družine je najverjetneje – čeprav tega ne morem dokazati – podatke nekritično jemala iz dokumenta 'Gay marriage' and homosexuality: Some medical comments, ki ga je moč dobiti na internetu in ki povsem nekritično in netočno navaja prav te podatke, ki jih je novinarka uporabila v komentarju. Pomenljivo je namreč dejstvo, da sta raziskavi Gay & Lesbian Consumer Online Census 2003-2004 in Gay couples v dokumentu povzeti ena za drugo in da je novinarka pri navedbi podatkov pomešala prav ti dve raziskavi.

Jasno je, da kakršenkoli dokument, ki ga najdemo na internetu, ne moremo vzeti za verodostojen vir, še posebej v primeru vprašanj, ki tako zelo delijo javnost. Skorajda odveč se zdi poudariti, da je v primeru navajanja rezultatov raziskav pomembno upoštevati, kako so bile izvedene, na kakšnem vzorcu, kdo jih je izvedel, v katerem kulturnem okolju so nastale, kakšne so pomanjkljivosti raziskave in podobno. Prodajanje statističnih podatkov kot suhega zlata – kar je prepogosta praksa medijev – brez ustreznega razumevanja ozadja teh podatkov in brez upoštevanja interpretacij avtoric in avtorjev raziskav, je zelo problematična. A kot je pokazala dosedanja javna razprava o novem družinskem zakoniku, je takšno žongliranje s statističnimi podatki lahko ideološko zelo učinkovito. Tisto, kar je torej novo v tokratni razpravi o istospolnih partnerskih in družinah, je prodajanje populizma pod krinko navidezne znanstvenosti. Ta pa vzdrži le toliko časa, dokler domnevno podpira argumente proti. Ko so namreč zagovorniki pravne ureditve istospolnih družin predstavili rezultate raziskav, ki govorijo v prid istospolnim družinam, raziskave kar naenkrat niso bile več pomembne.

Simon Maljevac (Legebitra), Mitja Blažič (DIH) in avtor pričujočega zapisa smo po objavi komentarja Barbare Kastelec na Družino naslovili prošnjo po objavi popravka v skladu s 26. členom Zakona o medijih. Odgovorni urednik nas v 24 urah ni obvestil o objavi popravka, kot zahteva zakon, poleg tega popravek tudi ni bil objavljen v naslednji številki, kar prav tako zahteva omenjeni zakon. Ko je Družina le objavila naše pismo, so ga objavili kot pismo bralcev, ne pa kot besedilo, ki bi bilo označeno »Popravek« ali »Prikaz nasprotnih dejstev«, kot predvideva zakon. Poleg tega popravek ni bil objavljen na enakovrednem mestu znotraj iste rubrike in v enako veliki pisavi kot članek, na katerega se nanaša. Družina je hkrati v isti izdaji objavila komentar Barbare Kastelec na naš popravek, kar je v nasprotju z zakonom, čeprav je bil ta komentar naslovljen kot pismo varuhinji človekovih pravic. A vendarle je šlo za komentar na popravek, saj se avtorica v besedilu odziva na očitane ji napake. Zaradi vsega tega je primer pristal pred novinarskim častnim razsodiščem, ki še ni izreklo svoje sodbe. A ne glede na to, kakšna bo razsodba sodišča, vse to ne bo bistveno vplivalo na razpravo o novem družinskem zakoniku. Ta »ne-dialog« bo v javnosti še naprej cirkuška predstava moralne panike, daleč stran od konkretnih težav in problemov, s katerimi se zaradi pravne neureditve socialnega starševstva soočajo otroci (in starši) v istospolnih družinah. V avgustovskem pismu bralcev v Dnevniku, v katerem sem se odzval na napake v Družininem komentarju, sem zapisal, da se zavedam potrebe po razpravi o istospolnih družinah in da si želim, da bi bila ta argumentirana in bi natančno povzemala podatke znanstvenih raziskav. Po zaključku javne razprave o novem družinskem zakoniku ugotavljam, da v tej želji ne bi mogel biti bolj naiven, kot sem bil.