Jasna Babić
Slovenske glasbene revije
Čeprav Muska pokriva popularne in nekonvencionalne glasbene prakse, se izogiba populistični in ceneni komercializaciji ter glasbeno osvešča bralce, pa je šele RSQ naredila direkten, če ne že radikalen korak v definiranju slovenske glasbene scene – da na novo definira dojemanje alternative in mainstreama v slovenski glasbi.
V slovenskem prostoru težko govorimo o kontinuiteti medijev, ki bi celovito pokrivala novosti in dogajanje v glasbeni kulturi. Nekdaj kultna Sobotna noč, ki je v svoji zadnji različici omogočala podobno kot danes radijska oddaja Izštekani na Valu 202 celovito predstavitev glasbenega repertoarja izbrane slovenske glasbene skupine, ter nekoliko bolj razgibana studijska Roka roka, že dolgo ležita v arhivih RTVS. Pozneje sta se jima na polici pridružili še Aritmija, glasbeni novičnik, ki se je iz studia podal na teren in predstavljal glasbene skupine, različne glasbene projekte in dogodke ter glasbeno produkcijo na splošno, in nekoliko mlajša Ferkvenca, studijski podaljšek Aritmije, ki se je bolj osredotočil na predstavitve skupin. Sledili so še manjši poskusi, na koncu pa so se televizijske glasbene novice in predstavitve razpršile v sklope različnih oddaj od Ars360 do mladinskih kot sta Dolgcajt ali Tranzistor.

Nekoliko boljše je na področju glasbene periodike, čeprav je še vedno ne moremo primerjati z glasbenimi visokonakladniki Q, NME, Billboard ipd. V Sloveniji je večina poročanja o glasbenem dogajanju in izvajalcih prepuščena rumenemu tisku in televizijskim vodičem, ki objavljajo krajše članke ali intervjuje, ki pa so običajno bolj razvedrilnega kot informativnega značaja. Vsaj kar se števila tiče, tako lahko govorimo o štirih glasbenih revijah – Muska, RSQ, slovenski Bravo ter Metal Planet. Zametke sodobnih glasbenih vsebin je ponujala Dnevnikova priloga Antena in najstniška Frka, bolj informirani poznavalci pa še pomnijo kratka obdobja izhajanja revij Dee Jay, Stage in Dr. Musik. Tiskanim medijem so v podporo še nekateri spletni novičniki (RockVibe, Rockonnet ipd.) ter glasbeni portali (StormInside, UnderMuza ipd.), vsi skupaj pa tvorijo razpršeno celoto glasbenih informacij.

V razmerju do glasbe in glasbenih kultur obstajajo tri vrste medijev (Thornton, 2005): nacionalni množični mediji (tabloidi), pomagajo tako pri razvoju (mladinskih) glasbenih gibanj, kot jih sprevračajo, lokalni mikro mediji (letaki, plakati, mailing liste), s katerimi organizatorji klubskih dogodkov združujejo množico poslušalcev, in tretji, nišni mediji, kamor spadajo glasbene revije, ki konstruirajo glasbene kulture in jih dokumentirajo. Potrošniške glasbene revije operirajo znotraj glasbene kulture – kategorizirajo družbene skupine in glasbene zvoke, posamično navajajo in podajo oznako vsakemu novemu kulturnemu elementu. Podpirajo različne glasbene scene in pri tem ohranjajo kritično distanco potrebno za ohranjanje kulturnega razlikovanja. Nadalje podajajo definicije nejasnim kulturnim oblikam, združujejo in ovrednotijo materiale, ki postanejo nove kulturne homologije. Tako glasbeni mediji glasbene kulture ne samo obravnavajo, temveč sodelujejo pri njeni konstrukciji.

V slovenskem prostoru trenutno operirata z širokim in raznolikim spektrom glasbe dve reviji, in sicer Muska in RSQ Bichass Rock'n'roll Magazine[1] Čeprav imata v osnovi isto vsebinsko usmeritev, se reviji vseeno razlikujeta tako po vizualni podobi, vsebinski členjenosti, po načinu, kako prezentirata vsebine, kaj definirata kot svoje poslanstvo, kot po načinu financiranja in distribucije. Po stažu obstoja je Muska, naslednica revije Glasbena mladina, vsekakor neprekosljiva; izhaja namreč že 40 let, najprej kot mesečnik, a ker so bili stroški za izdajatelja, neprofitno društvo Zveze Glasbene mladine Slovenije, previsoki, se kasneje na prodajnih policah pojavlja na dva meseca. Maja 2007 se ji pridruži RSQ, ki najprej obstaja kot spletna glasbena revija, ob počastitvi prve obletnice obstoja pa dobi še tiskano obliko, ki izhaja enkrat na mesec. Pojav nove tiskane glasbene revije so navdušeno sprejeli tako glasbeni ljubitelji, (glasbeni) novinarji/kritiki kot glasbeni organizatorji, predvsem zaradi (obljubljene) svežine, ki naj bi jo vnesla na področju pokrivanja glasbe, atraktivne podobe, obljube po novih pristopih do glasbe ter kombinacije izdajanja publikacije, priloženih promocijskih CD-ploščkov bolj ali manj uveljavljenih slovenskih glasbenih skupin ter organizacije promocijskih koncertnih dogodkov. In kaj je pravzaprav prinesla revija RSQ, kaj je tako novega in drznega, tako bichass, da je s svojim prihodom zasenčila dolgoletno Musko?

Živeti in brati rock'n'roll
Snovalci revije RSQ so si za zgled postavili priznane mednarodne glasbene revije, njihovo vizualno podobo in vsebinski koncept. Čeprav je njihova želja, kot je zapisano v uvodniku prve številke, ustvariti predvsem »revijo za zvočne zanesenjake«, za katero upajo, »da bo potešila vaše [bralčeve] rockovske potrebe in vam [jim] nudila lične žanrske šopke kvalitetnega muziciranja«, so poleg tekstovnega materiala veliko pozornost namenili tudi zunanjemu videzu revije. RSQ je vsekakor oblikovno privlačen, revija je tiskana na kvalitetnem barvnem papirju, ima dodelan design, podkrepljen s številnim kvalitetnim slikovnim materialom, ki včasih zavzame tudi celo stran. Na naslovnicah (razen prve in zadnje izjemoma spletne številke) so se zvrstile številne predvsem slovenske glasbene skupine, s katerimi je narejen ali osrednji intervju ali predstavitev celotne diskografije, ali pa je reviji priložen cede izvajalca z naslovnice. Muska je na tem področju vsekakor bolj skromna, razen barvne naslovnice, kjer prevladujejo portretne fotografije različnih glasbenikov, je notranjost večinoma črno-bela, besedilo pa vsekakor prednjači pred fotografijo. A četudi je vizualna estetika prodajnega artikla eno od zlatih pravil sodobnega trženja, kvalitetno revijo najbolj zaznamuje njena vsebina in na način, kako je podana.

V slovenskem prostoru se še vedno lovimo ob že mnogokrat prežvečenih konceptih razumevanja mainstreama, alternative in undergrounda. Dolgoletno postavljene ločnice, v katere se premetava različne glasbene izvajalce in žanre, določajo ne samo izredno omejen prostor ali pa velikokrat napačno označevanje in grupiranje, temveč puščajo zunaj teh okvirjev množico sodobne glasbene produkcije. V mainstream se ponavadi uvršča pop-evke in pop-evkarje, nekoliko bolj težkozvočne a še vedno sprejemljive rock skupine, kot je Pop Design ter pevce narodno-zabavne glasbe, katerih melodije so primerne za najširši krog večinoma nezahtevnega poslušalstva. V alternativo, širok in v tem pogledu nadvse hvaležen pojem, se nato vrže vse drugo, od rokerskih Big Foot Mama, Elvis Jackson, pankerskih Pankrtov in mnoge druge, hip hop reperjev Zlatka, Klemna Klemna ipd. do etno jazzy Katalene in še množice glasbenih izvajalcev, ki ustvarjajo ne-pop (ali pač nekoliko drugačen pop) ali kombinirajo različne glasbene zvrsti. Kaj potem spada v underground? Jazz imprvizacija, težkozvočje od punka do metala, elektronska glasba ali kar je najbolj pogosto, raznovrstje sodobnih glasbenih hibridov, mešanica vsega?

Ravno to je osrednja naloga, srčika koncepta revije RSQ. Čeprav Muska pokriva popularne in nekonvencionalne glasbene prakse, se izogiba populistični in ceneni komercializaciji ter glasbeno osvešča bralce, pa je šele RSQ naredila direkten, če ne že radikalen korak v definiranju slovenske glasbene scene – da na novo definira dojemanje alternative in mainstreama v slovenski glasbi. Ne gre za izrinjanje zabavne popularne glasbe iz mainstreama, temveč za pridružitev drugih od popa razlikujočih se glasbenih žanrov; glasbeni mainstream zaznamuje predvsem tisto popularno in tržno in kaj drugega, kot so to glasbeni izvajalci, ki spadajo v zgoraj omenjeno alternativo. Tako se v alternativi lahko zasluženo zvrstijo vse tiste nekonvencionalne glasbene prakse, ki nikoli ne bodo »tržne«, a ustvarjajo vrhunsko glasbo na svojem področju, in ki nikoli ne bodo imele množične publike ter polnile velike koncertne dvorane in druge institucionalne centre kulture, a imajo toliko bolj privržen krog poslušalcev v manjših intimnejših klubskih prostorih. Šele ko se prerazporedijo glasbena razmerja znotraj teh dveh označevalcev, lahko spet govorimo tudi o undergroundu, če ta v slovenskem prostoru sploh obstaja.

Namreč, četudi »podzemno« ne vsebuje politične konotacije, se mu pripisuje kulturni radikalizem. Pojem »podzemno« je izraz, s katerim člani določene (ne)glasbene kulture označujejo tisto subkulturno, avtentično; deluje strogo po načelu DIY (naredi sam)[2] in je v nasprotju z množično produkcijo in potrošnjo. »Bolj kot karkoli drugega, se podzemno definira v nasprotju z množičnimi mediji. Njihov največji nasprotnik ni zakon, ki bi jih lahko zatrl, temveč mediji, ki konstantno grozijo, da bodo odkrili njihovo znanje drugim.« (Thornton 2005, 384) »Podzemno« je nejasen konstrukt; lahko se nanaša na prostor, stil ali etos, vsebuje glasbeni (in modni) sistem, ki je zelo relativen; vse je odvisno od pozicije, konteksta in časovnosti. »Podzemni« subkulturni kapitali (Thornton, 2005) vsebujejo kategorijo minljivosti, a hkrati omogočajo vzdrževanje določenega statusa, kot nekakšne prednosti in tega, kar je »in«. Od tu tudi pomembnost medijev, vsaj so le-ti glavni razširjevalci teh minljivih kapitalov. Subkulturni kapitali namreč niso samo še ene simbolične dobrine ali indikatorji razlikovanja, temveč so serija institucionalnih mrež nujnih za kreacijo, klasifikacijo in distribucijo določenega kulturnega znanja.

Underground v Sloveniji zelo hitro trči ob problem majhnosti fizičnega prostora. Če obstaja, se zadržuje v zelo omejenem, intimnem območju zasebnih sob, garaž ali lokalnih prostorih druženja. Takoj ko prestopi skozi vrata klubovja, pa četudi sta to Metelkova ali Rog (ki sta ne glede na status ene od najbolj obiskanih javnih prostorov v Ljubljani in širše) ter lokalnih mladinskih centrov, se meja med podzemnim in alternativo zabriše, obstanejo pa le tisti, ki so najbolj vztrajni in katere čeprav številčno manjša publika, v nadaljevanju pa glasbeni novinarji/kritiki in glasbeni promotorji, priznajo za kvalitetne in prodorne v svojem žanru. Sodobne glasbene (sub)kulture SO vpete v marketing lastnih identitet, saj obstaja mnogo (sub)kulturno povezanih praks, ki so hkrati eden od gonilnih motorjev novih medijev, mode in kulturne industrije.

Če bi tako prevrednoteni koncepti sploh kdaj dosegli in prebili ignoranco programskega sveta nacionalne televizije, obstaja upanje, da se bodo na televizijske zaslone vrnile ali pa pojavile nove Sobotne noči in Aritmije. Podobno velja za komercialne televizijske postaje, ki trenutno dokaj nekritično ali pa sploh ne oblikujejo razne glasbeno-razvedrilne oddaje in predstavitve glasbenih lestvic. In posledično glasbene revije ne bodo razumljene kot neko skorajda obskurno čtivo, temveč kot enakovredni nosilci, spremljevalci in soustvarjalci domače in tuje glasbene scene. To pa RSQ že počne. Ker RSQ je po trenutnem razumevanju alternativna glasbena revija, ki deluje (in čaka) na prepoznanje tega, kar sama že ve – da je v resnici mainstream glasbena publikacija, ekvivalent MTV (predvsem MTV2), ki pokriva domači glasbeni prostor v razmerju pokritosti svetovne glasbene scene s strani tujih glasbenih revij.

Pisati in obstati
Obstajata dva razloga, zakaj se potrošniške revije zanimajo za glasbene kulture: prvi razlog je, da veliko ljudi, ki pišejo, urejajo ali fotografirajo za te revije, izhaja iz različnih glasbenih kultur in želijo ohranjati vez z nekdanjo pripadnostjo. Pri tem gre za neke vrste bratstvo interesa med uredništvom in bralci, saj delijo skupne kulturne kapitalne investicije. Drugi razlog pa je potreba po oblikovanju ciljne publike in njeno ohranjanje. To kratko malo pomeni slediti novostim znotraj posameznih glasbenih kultur, hkrati pa biti pozoren na oblikovanje novih, da bi revija bila čim bolj privlačna za čim več bralcev in pritegnila čim več interesnih skupin.

Okoli obeh revij, Muske in RSQ, sta nastali dve dokaj različni skupini glasbenih novinarjev/kritikov. Jedro uredništva Muske tvorijo glasbeni poznavalci, ki imajo za seboj dolgoletne izkušnje na različnih področjih glasbenega delovanja in ustvarjanja, med njimi so organizatorji odmevnejših glasbenih festivalov in dogodkov, mnogi imajo izkušnje z delom na Radiu Študent ter se gibljejo v sferah publicistike in teorije. Pri RSQ se pri nekaterih čuti vpliv dela na televiziji, sicer pa je večina piscev mladih glasbenih navdušencev, ki verjetno izkušnje iz prakse šele dobivajo ali jih šele bodo dobili. Izpostavljati pisno strukturo deluje na prvi pogled malce pavšalno, pa vendar odraža način podajanja glasbenih in drugih vsebin oziroma željo, na kakšen način naj bi bile podane. Nedvomno si obe reviji prizadevata k podajanju informativne, aktualne in bolj ali manj žanrsko raznolike vsebine. A poleg informativnega Musko zaznamuje tudi izobraževalni značaj. Muska ni samo poročevalka, vsebuje bogate tekste podkrepljene z avtorjevo kritično refleksijo, objavlja teme, vezane na vsa glasbena področja (film, ples), objavlja na glasbo vezano teorijo, neguje glasbena kulturna izročila ipd., medtem ko v stremljenju k zajetju čim širšega kroga bralcev RSQ skuša podajati vsebino čim bolj neobremenjeno in razumljivo, na trenutke malce voajeristično, vsekakor pa »prebavljivo« (digest).

Odločitev pristopa podajanje vsebin je vsekakor vsaj do neke mere povezana z eksistenco revije. Čeprav subvencija, ki jo dobiva Muska, ne pokrije vseh stroškov vezanih na revijo, omogoča vsaj neko varno osnovo, medtem ko je RSQ prepuščena lastni iznajdljivosti. Zato je RSQ tudi tržno veliko bolj agresivna, promovira se prek letakov, skrbi, da je splošno dostopna, organizira glasbene dogodke ob določenih izdajah, bralce/kupce nagradi s ploščki aktualnih domačih skupin, trži oglaševalski prostor ter niha v območju sponzorstva. Tu ni potrebno blamiranje, sklicevati se na iskreno zavezanost glasbenim odkrivanjem je vsekakor viteško, a večina glasbenega tiska, ki hoče obstati (kot tudi televizijskih in radijskih oddaj o glasbi), je odvisna od glasbene industrije ter potrošniškega trga. Finančna injekcija, pa čeprav nezadostna, je omogočala Muski, da se ji do sedaj še ni bilo treba »prodajati« v najbolj grobem pomenu besede, a tudi tu se glede na informacije obetajo spremembe na slabše, kar bo vsekakor vplivalo na nadaljnji obstoj revije. In če RSQ za zdaj še kar spretno vzdržuje ravnotežje v igri kapitalskih razmerij, se lahko zelo hitro začne nagibati k vsebinski prilagodljivosti trga, na eni strani pokrivati dogodke sponzorjev, po drugi strani pa izvajalce, ki zanesljivo pritegnejo bralce ter omogočiti izdaje cedejev že uveljavljenim izvajalcem, torej se podrediti moči financerjev in s tem zgubiti svoj pomen.

Torej …
Tako Muska kot RSQ za zdaj trdno držita svojo pozicijo v slovenskem glasbenem medijskem prostoru. V smislu odžiranja prostora si nikakor nista konkurenčni, saj se glede na vsebinske zasnove prej dopolnjujeta kot prekrivata. Če si Muska dovoli postanke na področju domače in tuje glasbene improvizacije ter folklore in etno glasbe, teoretskih tekstov itd., RSQ v ospredje postavlja svetovno indie rock sceno ter nekoliko bolj predstavlja in podpira domačo glasbeno ustvarjalnost. Gledano širše, Muska doživlja glasbo prek statusa umetnosti ter jo presoja glede na njeno zapletenost, medtem ko RSQ večji poudarek daje na njen učinek ter na občinstvo, ki zagotavlja obstoj glasbe kot umetnosti.

In ne samo, da bi lahko obe reviji skupaj ponudili precejšen vpogled v glasbeno dogajanje v svetu in doma, RSQ bi lahko na primeru Muske ocenil svoj način podajanja tekstov, vnesel mogoče malo več kritične refleksije z uvedbo določenih daljših kolumn (kar v neki meri že počne, a vsekakor premalo) ali avtorskih tekstov, Muska pa bi na primeru RSQ lahko razmislila o določenih novostih na področju vizualne podobe in načinov promoviranja. A da na koncu le ne bo izzvenelo, da ob obstoju teh dveh revij slovenski trg ne potrebuje še kakšne glasbene revije. Materiala je namreč ogromno, predvsem v alternativi, definirani na novo, je ogromno glasbenih praks, ki ju verjetno obstoječi reviji nikoli ne bosta pokrivali. In mogoče bo potrebna še ena, ki bo na novo definirala to področje in ga znala tako začutiti kot predstaviti.

Viri
Thornton, Sarah (2005) The Media Develpment of Subcultures (or the Sensational Story of Acid House), v Popular Culture, ur. Guins, Raiford in Omayra Zaragoza Cruz, London, Thousand Oakes, New Delhi: Sage Publications.
RSQ: www.rsqmag.com, www.myspace.com/rsqmag.
Muska: www.glasbenamladina.si/.


1 Medtem ko je Bravo različica nemške pop najstniške revije, Metal Planet pa je žanrsko specializiran, kot pove že samo poimenovanje revije.
2 Načelo »naredi-sam« (do it yourself – DiY) se nanaša na ideologijo demistifikacije proizvodnega procesa industrijske množične kulture s tem, da promovira lastno produktivnost in iznajdljivost (ustanavljanje majhnih neodvisnih založb, pojav ljubiteljsko narejenih fanzinov in oblačil kot samoproizvodov).

nazaj