Primer Cerani proti Dnevniku, ki je zadnje čase razburkal slovensko novinarsko in splošno javnost, se je končno izpel. Višje sodišče v Ljubljani je razveljavilo prvostopenjsko začasno odredbo in svoboda izražanja je spet zavladala v našem podalpskem svetu. Pa je temu res tako?

Je odločitev okrajnega sodišča v Ljubljani dejansko pomenila neposreden in nič manj kot za demokracijo sramoten napad na svobodo medijev v Sloveniji? Tak vtis so namreč ustvarile javne in močne reakcije novinarskih združenj, dela civilne družbe in nekaterih pravnikov? In še pomembneje – je javna razprava pravne in novinarske stroke okrog tega primera odstrla ključne probleme svobode medijev, kakovosti raziskovalnega novinarstva in vprašanja varstva osebnostnih pravic pri nas? Moj odgovor na obe vprašanji je nikalen.

Kljub temu da sem bila odvetnica v zadevnem primeru, prostodušno priznam, da me prvostopenjska sodba ni v celoti prepričala; glede na preteklo sodno prakso sem pričakovala, da bomo uspeli v določenem delu, ne pa v celoti in da bo zadeva vsekakor dobila zanimiv epilog na višjih instancah.

Javna diskusija, ki je sledila, me je šokirala. In na zanimiv način prikazala, koliko demagogije in strastnega boja z izmišljenim strahom premoremo. Četudi z zelo legitimnimi cilji – to ustavna pravica do svobode izražanja in posebej svobode medijev nesporno je.

Še več, občutek sem imela, da toliko bolj, kot je bil ta strah namišljen, toliko bolj zagnan je bil boj proti njemu. Na neki točki sem imela občutek, da mu je malo podleglo tudi sodišče.

Ves čas poročanja o prvostopenjski začasni odredbi so vsi mediji napačno poročali o vsebini začasne odredbe. Ves čas se je pisalo o prepovedi poročanja o naši stranki na splošno ter poudarjalo zgolj prepoved uporabe besedne zveze kontroverzen. Nič pa o poglavitnem delu začasne odredbe, ki je bil konkretiziran in je prepovedoval podajanje pavšalne obtožbe o vpletenosti v številne zadeve z domnevno kriminalnim ozadjem. Celo po razveljavljeni začasni odredbi se je lahko bralo naslove: »Dnevnik spet lahko piše o Ceraniju« ali pa »Pisanja o Ceraniju ni dopustno prepovedati«. Pri čemer izrek začasne odredbe pisanja o Ceraniju nikoli ni prepovedoval.

Ko sem prebirala argumente višjega sodišča v Ljubljani v primeru Cerani, sem imela vtis, kot da bi brala kakšnega od novinarskih komentarjev dogajanja zadnje tedne. In to sodbo je nek pravni komentator v nekem časopisu pozneje označil kot izvrstno sodbo z jasno in ustavno pravilno argumentacijo … Sama poskušam biti toliko objektivna, da zapišem, da sta obe sodbi vsaka zase skrajnost: ne toliko v izreku kot v argumentaciji; če je prva v delih pretirano restriktivna, je druga lahkotno liberalna, pravno poljudna in malce študentsko aktivistična. Vsi pa pozabljamo, da gre pri prvi sodbi za izrek začasne odredbe okrajnega sodišča – prve sodne instance v Sloveniji –, zoper katerega je možno vrsto pravnih sredstev; pri sodbi višjih sodnikov pa za pravnomočno in meritorno odločitev, ki ima vpliv na sodno prakso. In zato je – po mojem trdnem prepričanju – slednja na dolgi rok povzročila enako ali več škode kredibilnosti medijev in integriteti raziskovalnega novinarstva v Sloveniji. S tem pa tudi več škode prostoru svobode; mogoče ne medijske svobode, vsekakor pa osebnostnim pravicam.

Sodbo prvostopenjskega sodišča ne smemo jemati iz konteksta celotne pravne države, pravne kulture in demokratičnih standardov. V okviru teh se ne giblje samo svoboda medijev, ampak tudi osebnostne pravice in moč medijev nad posamezniki in ustvarjanjem virtualne koncepcije realnosti. Zaradi slednjega je njihova kredibilnost, predvsem pa etika in integriteta raziskovalnega novinarstva bistvena.

In ko so mnogi z ognjem in mečem in v imenu svobode medijev javno napadli sodbo okrajnega sodišča, so povsem pozabili, da s tem deloma rušijo druge ključne koncepte pravne države – brez katerih ni niti svobode izražanja. Šli so daleč – predaleč. Križali so sodnico, ki se je pod sodbo podpisala. Nekateri so pozivali celo k njeni razrešitvi, drugi so jo neposredno žalili. Če novinarje pri tem še razumem, se mi je zdelo sporno, kako so se k temu pozivu pridružili nekateri mladi kolegi pravniki in celo ena od sodnic višjega sodišča. In to glede sodbe, zoper katero je bila mogoče pritožba, sodbe, ki še ni bila pravnomočna, sodbe, ki mogoče ni bila v celoti pravilna, pod nobenimi objektivnimi in evropskimi pravnimi standardi pa ni bila tako zavržna, da bi opravičevala tako reakcijo. In to glede sodbe, ki Dnevniku ni onemogočala poročanja o Ceraniju.

Višje sodišče je v zadevi Cerani pojasnilo, da je svoboda izražanja izredno pomembna za demokratično družbo, s čimer se lahko samo strinjam ter da ni pomembno, če gre za informacije, ki šokirajo, provocirajo ali žalijo in tudi s tem se lahko strinjam. Ne morem pa razumeti, kaj šele se strinjati s tem, da je sodišče v tej obrazložitvi povsem spregledalo ključno razliko med vrednostnimi sodbami, ki so lahko takšne, da žalijo, provocirajo, šokirajo (z določenimi omejitvami), in izjavami o dejstvih, ki so bile ključni del predlagane začasne odredbe. In v tem delu je sodba lahkotna, neodgovorna in v nasprotju s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice. Dnevnik je namreč v svojih člankih zapisal, da je naša stranka vpletena v številne zgodbe z domnevnim kriminalnim ozadjem. Pri čemer ni navedel niti ene zgodbe, ki naj bi bila podlaga za takšno hudo obtožbo. Pozneje, po izdani začasni odredbi, se je postopoma razjasnilo, da naj bi šlo za zadevo iz leta 1997, v kateri je bila naša stranka na prvi stopnji obsojena, nato pa po pritožbi zaradi zastaranja oproščena. Pisanje Dnevnika pa se je v percepciji povprečnega bralca razumelo, kot da gre pač za “kriminalca”. Ali je svoboda izražanja tudi to, da lahko takšne pavšalne obtožbe postavljaš na podlagi povsem nedorečenih kriterijev, kakorkoli se ti kdaj zazdi in ne da bi bralcem vsaj delno pojasnil, na kakšni podlagi si jih postavil. Ali takšno nepopolno in zavajajoče obveščanje javnosti zasleduje izpolnjevanje ustavno zagotovljene pravice do informiranja javnosti, ki ji na drugi strani stoji pravica javnosti, da je obveščena o zanjo pomembnih stvareh? In ali ni resničnost informacije za svobodno odločanje v demokratični družbi prav tako pomembna kot informacija sama? Namreč, če se postavimo na stališče, da je pomemben samo pretok “informacij”, ne glede na to, ali so resnične ali ne, pristanemo na svet popolne manipulacije.

Da so se ljudje sposobni odločati o zanje pomembnih stvareh, morajo razpolagati z informacijami. Da so te odločitve pravilne (subjektivno pravilne), pa morajo biti informacije, s katerimi razpolagajo, v največji meri odraz “resničnosti”, torej ustrezne in če niso preverjene, če niso gotove, mora biti javnost obveščena, na podlagi česa so pridobljene in oblikovane in do katere mere so gotove. Ali je javnost pravilno obveščena, če bi za kogarkoli od nas, ki bil, na primer, predmet kazenskega postopka zaradi domnevne davčne utaje pri dohodnini, novinar zapisal, da je vpleten v številne zgodbe z domnevnim kriminalnim ozadjem? Sodna praksa je jasna. Pomemben je neposredni in posredni pomen zapisanega in kriterij povprečnega bralca ter kaj je ta z zapisanim razumel. Zato pravim, da nisem razumela vse debate okoli tega primera in da sem opazila pomanjkanje kritičnega odnosa tudi do lastnega dela s strani novinarskega ceha, intelektualcev in razumnikov civilne družbe. Še manj pa sem lahko razumela obrazložitev sodišča, ki se do vprašanja resničnosti ali neresničnosti sploh ni opredeljevala, kot da to sploh ni pomembno, kot da lahko o vsakemu zatrdiš karkoli, ne glede na resničnost ali neresničnost, če le lahko na nek način dokažeš, da je pisanje o določeni temi v javnem interesu. Sodni epilog primera Cerani vs. Dnevnik je znan. Epilog novinarskega dela pa še vedno ne. Kljub temu da je Dnevnik ves čas opozarjal, da razpolaga s številnimi dokumenti, ki jih ne more objaviti zaradi začasne odredbe, teh dokumentov do danes nismo videli.

Ni sporno, da vsakršne začasne odredbe, ki pod grožnjo visoke denarne kazni omejujejo poročanje o določeni osebi, nevarno dušijo svobodo medijev in pravico do obveščenosti. Dejstvo pa je, da so v slovenskem prostoru včasih potrebne in so posledica tako forme mentis slovenskih medijev (ne vseh in ne vedno) kot neustreznosti ostalih pravnih sredstev za zaščito osebnostnih pravic posameznika. Odškodnine, ki se po slovenski sodni praksi prisojajo v primerih nedopustnih posegov v osebnostne pravice posameznika, nimajo nikakršne generalno preventivne funkcije in medijev ne odvračajo od kršitev oziroma jih ne spodbujajo k skrbnemu in profesionalnem poročanju. Prav tako v našem sistemu ni nobenega drugega mehanizma, ki bi deloval v tej smeri. Posameznik se tako v primeru hudega posega v pravice, ko postane tarča manipulativnega, neskrbnega novinarskega poročanja, ki sistematično posega v njegovo čast in dobro ime z objavo žaljivih neresničnih informacij o dejstvih, ne more zateči k nobenemu manj (za svobodo izražanja) invazivnemu posegu, kot je predlog za izdajo začasne odredbe.

Potrebno je razumeti, da so tudi pravice posameznikov do ugleda, časti in dobrega imena ter zasebnosti neodtujljive, škoda, ki z njihovo kršitvijo nastane, pa pogosto nenadomestljiva. Kar zmrazi me, ko prebiram stališča kakšnega mojih kolegov pravnikov, strokovnjakov za medijsko pravo. Kako lahkotno citirajo ameriško sodno prakso (ki s slovensko sicer nima za primerjavo potrebnih skupnih imenovalcev), pa trdijo, kdo vse so absolutne javne osebnosti in kako o njih pač lahko vemo vse. Tudi če so informacije neresnične in grobo posegajo v njihovo pravico do zasebnosti in mirnega družinskega življenja in pri tem celo citirajo imena strank ter navedbe, ki so neresnične, za katere so vložene tožbe in izdane začasne odredbe, nanašajo pa se na ozko intimen krog zasebnosti posameznikov. Kaj takega se mi zdi nedopustno in bojim se, da se ta družbeni voajerizem preliva tudi v pravo in to ni prav.

Vrednostne sodbe in izjave o dejstvih sta dve različni kategoriji zapisov oziroma poročanja oziroma izjav. Izjave o dejstvih so tiste izjave, ki jih je mogoče z nekimi konkretnimi argumenti ovreči. Te morajo biti posredovane v dobri veri, z namenom posredovanja resničnih informacij. Novinar mora, ko jih zapisuje, vsaj na ravni utemeljenih razlogov verjeti v resničnosti tega, kar zapisuje. Vrednostna sodba je lažje razumljivo mnenje, kritika, katere resničnosti ni mogoče dokazovati in je zato, če je žaljiva, potrebno, da temelji na določeni dejanski podlagi.

Specifična kategorija znotraj kategorije vrednostnih sodb je t. i. political speech, o čemer govorimo v primeru Prijatelj proti Mladini. Novinar Mladine je v tem primeru v svojem komentarju komentiral, kritiziral, izražal mnenje o ravnanju poslanca v državnem zboru, ko se je ob razpravi v državnem zboru norčeval iz občutljive družbene skupine. Mnenje oziroma kritika novinarja je bila provokativna, morda celo žaljiva, pa vendar očitna kritika. Ob prebiranju zapisa ni nihče pomislil, da so možgani poslanca dejansko bankrotirali. Zapis je bil očitno, primae facie figurativen in prav v tem je ključna razlika s primerom Cerani, v katerem je bila konkretna oseba obtožena konkretnih ravnanj – dejstev – vpletenosti v zgodbe z kriminalnim ozadjem. Ni šlo za mnenje, kritiko, vrednostno sodbo, ampak za konkretno obtožbo, informacijo o dejstvih.

Primer Prijatelj proti Mladini bo zagotovo dobil epilog na Evropskem sodišču za človekove pravice in glede na tamkajšnjo dosedanjo sodno prakso, si upam napovedati pozitiven izzid za našo stranko (v tem primeru Mladino). Morda je le malce žalostno, da je v takšnem primeru potrebno do Evropskega sodišča za človekove pravice po zaščito pravice do svobode izražanja. Pogrešam resen odziv celotne novinarske, strokovne, civilno družbeno razumske javnosti v tem primeru. V primeru, ko je dejansko pod vprašaj postavljena pravica do svobode izražanja. Očitno je doživljanje intenzitete posega s strani novinarskih kolegov in celotne civilne družbe ter strokovnjakov odvisno tudi od medijske moči medija, ki se mu to zgodi, in od družbenopolitične prepletenosti tega medija. Na žalost.

In še nekaj je dejstvo - kar sem javno povedala ob rob razprav v primeru Cerani – predpostavljam, da se večina količkaj resnih spremljevalcev (novinarjev, sociologov in pravnikov) slovenskega medijskega prostora strinja, da ima slednji resne probleme: tako s svojo svobodo kot s svojo širino, kakovostjo in integriteto. Ne vedno, pogosto in v nekaterih medijih pač. Vzroki so raznovrstni in zaskrbljujoči – od slovenske majhnosti in jezikovne zaprtosti, neurejenega statusa novinarjev in posebej pogodbenih sodelavcev, preko prepletenih kapitalskih povezav, izsiljevanj – tudi podjetij v državni lasti – z zakupom oglaševalskega prostora do političnih apetitov vsakokratne oblasti. Ko se je zgodil primer Cerani, pa je lahko nepoučen opazovalec dobil občutek, da je največji sovražnik medijske svobode v Sloveniji mlada sodnica na prvostopenjskem sodišču v Ljubljani… Ne rečem, da to niso pomembne teme, mislim pa, da so bile ključne v poznih osemdesetih, ko je oblast kakšno izdajo časopisa še zaplenila in pisce preganjala, danes pa se je treba za svobodo boriti drugje. Problem je v tem, da je ta bitka mogoče težja in ima manj možnosti za uspeh. In zato je mogoče lažje popljuvati sodbo nekega okrajnega sodišča, kot pa se soočiti z globokimi strukturnimi problemi.

Ljudje uporabljajo svobodo izražanja zelo različno, ampak jo tudi razumejo precej različno. Da je tako, potrjujejo tudi sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP). Slovenija pri tem ni izjema. To lahko razberemo iz javnih pogovorov politikov, strokovnega diskurza pravnikov, razmišljanja ljudi na spletnih forumih in ne nazadnje iz priložnostne izmenjave mnenj na ulici. Vprašanje pravne zaščite različnih oblik in vsebin izražanja se zdi eno od pomembnejših, tudi bolj kontroverznih družbenih vprašanj. Posebej, ko gre za »sovražni govor«.

Prav pojem »sovražni govor« se prepogosto zmotno in v tem smislu preveč lahkotno uporablja za vse izražanje, ki na določen način vsebuje ali cilja na 'sovražni' odnos do drugega. V javnem diskurzu, predvsem političnem, se ta pojem polemično uporablja tudi brez strokovno korektnega ovrednotenja vsebine izražanja, ali pa ne glede na to, koga določeno izražanje naslavlja kot objekt in kdo je navsezadnje avtor sporočila. Prepogosto in že kar po pravilu se pozablja na (ustavno)pravno definicijo sovražnega govora, za katero je bistvena opredelitev t. i. ogroženih skupin ljudi, ki so lahko tarča sovražnega govora, opredeljujejo pa jih osebne lastnosti ali okoliščine, na katere pripadnikov takšnih skupin ne morejo vplivati. Zamenjujeta se tudi pojma sovražnega in »napadalnega govora«. Pri govorjenju o »spodbujanju« ali »pozivanju k nasilju« se pozablja na odločilne pravne kriterije, kot so na primer naslovnik govora, verjetnost nastopa nasilja ali ocena o stopnji pričakovanega nasilja.

Zdi se, da vse bolj prevladuje splošno prepričanje večjega dela javnosti, da se je treba proti nizki kulturi javnega komuniciranja, proti zavržnim izjavam, domnevno nevarnim abstraktnim idejam in kontroverznim prepričanjem boriti tudi s širjenjem obsega tistih primerov izražanja, ki se izmikajo pravni zaščiti in vstopajo na področje kaznovalnega prava – kazenskih sankcij. Strožja in bolj razširjena kaznovalna politika naj bi bila po mnenju tako razmišljujočih ljudi edino učinkovito orodje (dejansko orožje) za boj zoper sovražni govor in druge oblike družbeno škodljivega izražanja.

Zato ne gre spregledati problema, ki si v danem kontekstu zasluži postavitev v središče polemike: omenjeni predlogi za večjo vlogo kaznovalne politike so na splošno usmerjeni k vsebini izražanja! Vsebina izjav, idej, mnenj in prepričanj pa je tisto, kar je jedro ustavnopravne zaščite svobode izražanja. V to jedro je dovoljeno poseči samo tedaj, ko za to obstajajo nujni, prisiljujoči razlogi za zavarovanje drugih pravic, vrednot ali na splošno za dosego drugega legitimnega cilja. Slednji mora biti kot takšen prepričljivo utemeljen, omejevalni ali kaznovalni posegi v svobodo izražanje pa morajo biti zaradi njegove uresničitve nujni, ker sicer takšnega prednostnega cilja ne bi bilo mogoče doseči. Če ti pogoji niso izpolnjeni, ukrepi zoper svobodo izražanja postanejo obremenjeni s protiustavnostjo že v svojem izhodišču.

Pojmi, kot sta »sovražni govor« in »spodbujanje k nasilju«, se torej tudi nekritično in pavšalno uporabljajo v splošnem javnem, političnem pa tudi pravnem diskurzu. Predlogi za uporabo strožje kaznovalne politike pa zadevajo tudi druge izjave ali ideje, ki jih večji del javnosti razume kot nepriljubljene, vznemirjajoče, žaljive ali drugače zavržne. Zato se zdi, da problema ne gre več iskati samo pri ekscesih sovražnega govora (hate speech). Velja biti pozoren tudi na problem razširjene sovražnosti do govora (hating speech).

Med aktualnejšimi ustavnopravnimi temami je tudi vprašanje, ali in zakaj naj bodo čustva vernikov in teme, ki jih imajo verske skupnosti za pomembne ali svete, posebej pravno varovana kategorija. Leta 2007 je Svet Evrope sprejel pomembno priporočilo, v katerem države pogodbenice poziva k odpravi blasfemije oziroma bogoskrunstva, bogokletja ali žalitve verskih čustev kot kaznivih dejanj. Oziroma poziva jih k previdnejši in milejši, s tem pa tudi ustavnopravno doslednejši uporabi pravnih kriterijev za opredelitev določenih ravnanj kot protipravnih zaradi njihove usmerjenosti zoper vero, vernike ali religiozne teme. Priporočilo Sveta Evrope, da morajo torej tudi verske skupnosti in verujoči na enak način in v enakem obsegu razumeti in trpeti kritično ali drugače nezaželeno izražanje kot to velja za druge ljudi in družbene skupine, je na mestu.

Tudi ko gre za muslimane in islamsko versko skupnost. Zdi se, da se sklicevanje na »politično korektnost« kot dnevnopolitično krilatico najpogosteje uporablja kot pozivanje k izogibanju vsem tistim oblikam in vsebinam izražanja, ki jih pripadniki te vere sprejemajo kot žaljive, bogokletne ali drugače vznemirjajoče. Pozivanje k vzdržnosti pri izražanju, ki sicer ostaja znotraj ustavnih omejitev svobode izražanja, zadeva pa katerokoli vero in verujoče, se ne zdi v funkciji svobodnejše, pravičnejše, razumnejše, odgovornejše, strpnejše in solidarnejše družbe.

Kadar prepovedovanje in kaznovanje zadeva vsebino izražanja, je z vidika ustavnega prava sporno najmanj toliko, da zasluži in terja analitično pozornost, teoretično doslednost, pravno-politično previdnost, predvsem pa utemeljitve, ki prepričljivo uporabljajo temeljna pravila in načela o svobodi izražanja, izoblikovana v okviru ustavnopravne teorije, doktrine in sodne prakse. V Sloveniji tega primanjkuje.

Ustava Republike Slovenija zagotavlja svobodi izražanja visoko stopnjo pravne zaščite. Besedilo 39. člena ustave brez posebej ustvarjalne interpretacije samo po sebi, po črki, že vzpostavlja višjo stopnjo pravne zaščite svobodi izražanja kot Evropska konvencija o človekovih pravicah (EKČP). Seveda pa je pojmovna in vsebinska raztegljivost ustavno zagotovljene svobode izražanja (govora in tiska) odvisna predvsem od razlage te določbe ustave v odločbah slovenskega ustavnega sodišča. Ustavno sodišče se pri tej interpretaciji pogosto, morda celo prepogosto sklicuje na precedenčno sodno prakso ESČP. Občasno tudi na nemško pravno teorijo in na sodbe Zveznega ustavnega sodišča Nemčije. Tudi omenjanje odločitev Vrhovnega sodišča ZDA se je v odločbah ustavnega sodišča že pojavilo. Sklicevanje ustavnega sodišča na tuje ustavnosodne izkušnje in precedenčne temelje pa ni bilo vselej dosledno.

Ustavno sodišče je obravnavalo nekatere zelo pomembne, tudi teoretično zanimive primere o svobodi izražanja, ki jo ureja 39. člen ustave. Posebej velja omeniti odločbe št. U-I-172/94, U-I-226/95, U-I-141/97 in Up-462/02, ki so temelj za razvoj domače in precedenčne ustavnosodne prakse. Ustavno sodišče je imelo tudi pri pravni zaščiti svobode izražanja v Sloveniji odločilno vlogo. Te splošne ocene ne gre zanikati niti ob vtisu, da je po drugi strani pri nekaterih odločitvah vendarle bilo nekoliko premalo natančno pri argumentiranju in nekoliko preveč doktrinarno nedorečeno. Nekajkrat je tudi »nekritično« sledilo »minimalističnemu« razlogovanju strasbourškega sodišča tudi v tistih primerih, kjer bi bilo mogoče in priporočljivo, če ne celo potrebno izdelati skladno in prepričljivo nacionalno doktrino o svobodi izražanja ali pa vsaj oprijemljive in jasne standarde (tudi teste) za ustavnosodno presojo.

Znano je, da je slovensko ustavno sodišče preobremenjeno zaradi števila zadev, ki jih na leto prejme v obravnavo. Po drugi strani pa je ustavnopravni prispevek slovenskega rednega sodstva, tudi Vrhovnega sodišča RS, premajhen. Ustavno sodišče zato v rednem sodstvu nima suverenega ustavnopravnega sogovornika, kar vpliva tudi na kakovost ustavnosodnega odločanja in na slovensko ustavnopravno identiteto. Kakovost končne odločitve ustavnega sodišča je namreč odvisna tudi od kakovosti argumentov in sklepov, ki jih to sodišče prejme v ustavnosodno presojo.

Zadnji primer neizpolnjenih, a upravičenih pričakovanj o pravilnem sodniškem razumevanju teoretičnih izhodišč pravne zaščite svobode izražanja in kakovosti sodniških argumentov je bil primer Cerani proti Dnevniku. Jedro prvotne pravne neposrečenosti te zgodbe je do danes slovenska javnost že dokaj dobro spoznala. Ko je prvostopenjsko sodišče časniku Dnevnik prepovedalo pisanje o osebnih značilnostih in delu g. Ceranija, ki bi vključevalo tudi domneve oziroma ugibanja, gospoda pa bi prikazovalo v negativni luči, se je zgodila pomembna pravna napaka. To velja tudi za sodno prepoved pisanja o »domnevnih kriminalnih ozadjih« poslovneževih početij.

Prvostopenjsko sodišče je zgrešilo teoretične temelje pravne zaščite svobode izražanja in njenega razmerja s pravico do zasebnosti že v izhodišču. Gospod Cerani je z vpletenostjo v dogajanje okrog nakupa Pivovarne Laško in zagotovitve posrednega vpliva na nekatera časopisna podjetja postal osrednji igralec v zgodbi, ki jo spremlja legitimen in velik javni interes. Tako je tudi sam poslovnež postal za javnost zanimiva in pomembna oseba. V takšnih primerih pa javna občila niso samo upravičena poročati o informacijah, ki zadevajo to osebo in so stvarno povezane z njeno vpletenostjo v to dogajanje. To so tudi dolžna storiti. Prvostopenjska sodna odločitev zato v tem primeru ni stopila na prste morebitni novinarski zvedavosti, preiskovalni neprofesionalnosti ali pretiravanju pri iskanju in posredovanju informacij o poslovnežu kot osebi. Nasprotno, omejila je tisti del svobode novinarskega dela, ki je nujen za uresničevanje družbene vloge in politične funkcije medijev v sodobni družbi. To se je zgodilo s sodniško napako, ki se tudi sicer prepogosto pripeti sodiščem v sporih okrog svobode izražanja, odraža pa pomemben sistemski problem pri sodniškem razumevanju ustavnega prava in svobode novinarskega dela: gre za golo jezikovno in formalistično, tudi »črkobralsko« vrednotenje stavkov ali besednih zvez. Pogosto tudi iztrgano iz širšega konteksta zadeve.

Kadar novinarji pišejo o temah, ki so javno (za javnost) pomembne, če obstaja močan javni interes za poročanje o različnih in pomembnih vidikih te teme, če ima novinar dostop do kakovostnih (po razumni oceni dovolj zanesljivih) informacij, ki so stvarno povezane s predmetom njegove raziskave in poročanja (z zgodbo in vpletenimi osebami), če takšne informacije odražajo njegovo dobro vero pri pisanju o zgodbi in vpletenih osebah, če je vpletenim osebam tudi omogočil primeren odziv na zbrane informacije in na njih temelječe sklepe, so izpolnjeni bistveni kriteriji pravne pravilnosti in etične sprejemljivosti novinarskega dela.

To velja tudi v primeru, če je novinarjev izbor besednih zvez morda nekoliko neposrečen. Večji javni pomen ima novinarjeva zgodba, več svobode ima novinar pri pripravi vsebine in pri načinu njenega podajanja. V korektno pripravljeni novinarski zgodbi, ki jo spremlja močan javni interes in je rezultat ustreznega novinarskega raziskovanja, lahko novinar zapiše tudi na primer stavek: “Poslovnež je vpleten v številne zgodbe z domnevnim kriminalnim ozadjem.” Novinarju, ki javnosti sporoča zgodbo v dovolj jasnem kontekstu, posredovana vsebina pa ima ustrezno, stvarno argumentirano podlago, ni treba omenjenega stavka zapisati na primer takole: “Poslovnež se pojavlja tudi v zgodbah, ki na temelju zbranih informacij nakazujejo na obstoj kriminalnega ozadja, četudi je to le domneva.” Seveda pa novinarju ni dovoljeno povsem in na splošno prepovedati pisanja, ki vključuje tudi domneve, špekulacije ali celo ugibanja.

Pisanja novinarjev, ki vključuje ne le posredovanje informacij, temveč tudi stvarno utemeljene domneve, špekulacije na temelju stvarnih razlogov, kritične vrednostne ocene, mnenja glede obstoja protipravnih ravnanja ipd., ne smemo razumeti kot “zatrjevanje nedokazanih dejstev”, »protipravno krnitev ugleda in časti«, »žaljivo obtoževanje« ali celo »očitanje kaznivih dejanj z namenom zaničevanja«. Če novinarsko pisanje pomeni posredovanje ugotovljenega, v dobri veri in s stvarnimi informacijami utemeljenega védenja o verjetnem obstoju dejstev in okoliščin, je takšno pisanje novinarjev treba tudi tako razumeti in sodno razlagati.

Višje sodišče je s svojo odločitvijo, po vsebini in zaključkih diametralno nasprotno prvostopenjski sodni odločitvi, novinarjem in časniku vrnilo ustavno zagotovljeno svobodo izražanja. Morda bi to uspelo tudi prvostopenjskemu sodišču že s tem, če bi na primer strokovna in znanstvena besedila o tej temi, ki jih je v slovenski pravni znanosti dovolj, sodišča uporabljala kot pripomoček za teoretično samo-opolnomočenje v funkciji sprejemanja pravno pravilnih odločitev. Posebej, kadar gre za pravna vprašanja, ki zadevajo teoretična izhodišča in temeljna načela pravne zaščite določene ustavne pravice ali svoboščine.

A četudi se je višje sodišče primerno odzvalo na trenutek mižanja prvostopenjskega sodišča najmanj na eno oko, ko gre za ustavnopravno pravilnost sodniškega odločanja, je že nekaj dni pozneje negativno presenetila odločitev ustavnega sodišča v primeru Prijatelj proti Mladini. Tudi tokrat je bila tema svoboda izražanja in novinarskega dela. Odločba št. Up-1391/07 ponuja več razlogov, zaradi katerih se zdi stopnjevanje kritike utemeljeno tudi na račun ustavnega sodišča. Ustavno sodišče je pritrdilo odločitvam rednih sodišč, da je zapis novinarja časopisa Mladine – »domislica je izpadla kot normalni domet cerebralnega bankrotiranca« – pomenil nedopustno žaljenje poslanca. Ta je na seji državnega zbora smešil homoseksualce s tem, da je poskušal uprizoriti vedenje homoseksualne osebe z določenim tonom govorjenja in z določenim gestikuliranjem. Ob tem je med drugim izrekel domislico, da naj se homoseksualci poročijo na Finskem.

Šest ustavnih sodnikov je med drugim pritrdilo rednim sodiščem, ki so poskusila ostro teoretično razmejiti med kritiko »osebe« in kritiko njenega »ravnanja«. Takšen sodni pristop je napačen. Pri kritičnem pisanju novinarjev o politikih, ki kot razlog svoje kritike navedejo konkretna ravnanja politikov ali njihove izjave, takšna ostra razmejitev med politikom kot osebo in njegovim ravnanjem ni na mestu. Novinarju seveda ni treba kritično ocenjevati le politikovega ravnanja, ampak lahko na temelju in zaradi tega ravnanja kritično oceni tudi politika kot osebo. Novinar lahko zaradi konkretnega ravnanja politika misli in piše kritično tudi o politiku kot osebi.

Novinar je v svojem članku, ki je bil predmet spora, zapisal, da je bila politikova »domislica« tisto, kar je »izpadlo kot normalni domet cerebralnega bankrotiranca«. Kritično mnenje o politiku je novinar utemeljil z njegovim konkretnim ravnanjem: izjavami, tonskim uprizarjanjem domnevo homoseksualne osebe in gestikuliranjem. Zato sklep sodišč, da je novinar napadal politika kot osebo in ne njegovega ravnanja, ni prepričljiv.

Politik je ob gestikuliranju pripisal homoseksualcem določene kretnje in ton glasu, ki da so zanje tipične. Sodišča so ob tem v sodbah zapisala, da novinarjeva ocena, zapisana prav zaradi omenjene izjave in gestikuliranja, ni imela ne »vsebinske povezave« s to izjavo in takšnim gestikuliranjem ne »podlage v dejstvih.« Ustavno sodišče je temu pritrdilo, čeprav je novinar očitno kritiziral politika prav zaradi omenjene izjave in takšnega gestikuliranja. Ponovno nadvse neprepričljiv sklep sodišč.

Posebej drzen pa se zdi sklep sodišč glede narave politikovih ravnanj. Sodišča so namreč omenjeno politikovo vedenje ocenila kot ne žaljivo do homoseksualcev in »le kot prikaz, da gre za homoseksualca«. Ustavno sodišče temu ni nasprotovalo, kar učinkuje kot pritrditev politiku in sodiščem, da so določen ton in določene geste tipični za homoseksualce, cinično ali posmehljivo uprizarjanje tega tona in gest pa ne pomeni žaljenja na njihov račun.

Sodišča so v svojih odločitvah navedla stališče, da politika ni dopustno žaliti. To naj bi veljalo tudi v primeru, če je novinarjeva žalitev politika le odziv novinarja na ravnanje politika, za katero je novinar prepričan, da pomeni žalitev določene skupine ljudi in zato takšnemu ravnanju pripisuje velik pomen. Tudi takšen sklep je teoretično nadvse neposrečen. V stvarno utemeljenih primerih, ko kritika politika pomeni odziv na njegove izjave ali drugačna ravnanja, ki se tistemu, ki se odzove, zdijo nekorektna, nesprejemljiva ali zavržna, je dopustno uporabiti ne le zelo ostre besede in vrednostne sodbe na račun politika kot osebe, temveč tudi besede, ki so same po sebi žaljive. V takšnih primerih zato ni na mestu vprašanje ali je ostra kritika politika lahko tudi žaljiva. Seveda je lahko. Legitimno vprašanje je, ali je pri tem prišlo do neupravičenega pretiravanja.

Pomen odločbe ustavnega sodišča št. Up-1391/07 presega konkretni primer in ni dobra napoved za pravno zaščito svobode novinarskega dela v Sloveniji. Temeljni problem te ustavnosodne odločitve pa ni njen končni rezultat. Ta je morda celo pravilen, četudi se zdijo argumenti iz odklonilnega ločenega mnenja ustavnega sodnika, ki je na ustavnem sodišču edini profesor ustavnega prava in bo to sodišče kmalu zapustil zaradi konca mandata, bolj prepričljivi. Novinar je z izbiro besed na račun politika morda res pretiraval. Temeljni problem te odločitve so omenjena teoretična in konceptualna stališča šestih sodnikov ustavnega sodišča, torej njihovo razumevanje teoretičnih izhodišč ustavnopravne zaščite svobode izražanja, ki so v obrazložitvi navedeni kot razlog za sprejem takšne odločitve. Zaradi precedenčnosti odločb ustavnega sodišča ter njihovega erga omnes in in abstracto učinka (učinkujejo zoper univerzalno občinstvo, ne le zoper stranke v sporu, in veljajo za vse bistveno podobne primere) ti temeljni razlogi za odločitev presegajo konkretni primer. Obrazložitev te ustavnosodne odločitve, kjer tudi ni nobenega sklica na obsežno, tudi domačo literaturo o svobodi izražanja, pomeni potrditev napačnega razumevanja in razlaganja načel in izhodišč ustavnopravne zaščite svobode izražanja v praksi slovenskih sodišč. Zato je ta odločitev vse pozornosti vredna napoved o možnosti mrka svobode izražanja v Sloveniji.

Verjeti je, da bi bil časopis Mladina uspešen z morebitno pritožbo pred ESČP. Morda bi to sodišče potrdilo odločitev ustavnega sodišča in ocenilo, da so bile novinarjeve besede na račun politika pretirane. Manj pa je možnosti, da bi strasbourško sodišče potrdilo tudi razloge za sprejem te odločitve, kot so pojasnjeni v njeni obrazložitvi.

Besede Borisa Timošenka, vodje službe nadzora nad svobodo novinarskega dela Sklada za zaščito »glasnosti«, neprijetno zadenejo. Timošenko se namreč ne spomni primera, da bi v Rusiji sodišče prepovedalo enemu samemu mediju pisati o določenem človeku na določen način. »Ne samo, da se tak medij postavlja v popolnoma nekonkurenčen položaj v primerjavi z ostalimi, za katere prepoved ne velja. Če so novinarji pisali neobjektivno oziroma na podlagi nezanesljivih, celo lažnih virov, je to seveda lahko stvar sodnega procesa. Ampak prej mora biti vložena tožba, ki mora nato dobiti ustrezni epilog,« meni Boris Timošenko.

Kljub uvodu pa ne gre prehitro sklepati, da slovenska novinarsko-medijska krajina dobiva obrise osrednjih delov evropskih ozemelj Ruske federacije, Severnega Kavkaza, Sibirije in ruskega Daljnega vzhoda. Besede Borisa Timošenka govorijo le, da se ruska sodišča še niso spomnila pikantne možnosti, da se postavijo v vlogo razlagalcev v novinarskih člankih dovoljenih slovničnih struktur. Tega pa niso storila zaradi pomanjkanja domišljije, ampak ker to kratko malo ni bilo potrebno.

Ruske oblasti na različnih ravneh ter s pisanjem medijev nezadovoljni poslovni krogi poznajo množico prijemov, s katerimi je mogoče učinkovito obrezati novinarsko pero, ki ga še ni otopila samocenzura. Pred novinarjem je mogoče zgraditi informacijsko blokado, mu groziti, ga napasti in – ubiti. Mediju je mogoče zaseči računalnike, odklopiti elektriko, prisiliti tiskarno, da ga ne tiska, preprečiti oddajanje; lahko se celo organizira izid »dvojnika« z drugačno vsebino; prav nikakršnih težav pa ni nenadoma izseliti redakcije iz (najetih) prostorov ali medij na sploh prepovedati. Seveda pa je mogoče zadevo pripeljati do sodišča in statistika Sklada za zaščito »glasnosti«, torej svobode govora, kaže, da se to – na srečo – še najpogosteje dogaja. Leta 2008 je bilo poleg 280 prijavljenih primerov, ko so novinarju preprečili dostop do informacije (prepovedali snemanje in fotografiranje, zavrnili akreditacijo, onemogočili navzočnost na uradnih dogodkih in podobno), proti novinarjem vloženih 236 tožb. Do procesa je prišlo v polovici primerov.

Omenjeni predeli Ruske federacije niso naključni. Sklad za zaščito »glasnosti« namreč sestavlja zemljevid svobode govora in žal ni regije v vsej širni Rusiji, kjer bi ta svoboda obstajala. So regije, kjer je »relativna« (mesto Sankt Peterburg, tverska, nižnjegorodska, uljanovska, tjumenska regija in druge, presenetljivo celo Dagestan na Severnem Kavkazu). Še več je predelov, kjer je »relativna« novinarska nesvoboda (od prestolnice Moskve, osrednjega dela evropskih ozemelj, večine Sibirije in ruskega Severa). Na srečo pa je najmanj tistih regij, ki veljajo za v tem pogledu popolnoma nesvobodne in zaslužijo poimenovanje: srednjeruski Kaluga in Orlov, južne Ingušija, Čečenija, Karačajevo-Čerkezija in Kalmikija, povolški Tatarstan, Mari-El, Baškirija itd., osrednjesibirska kemerovska regija in daljnovzhodne regije, kot so habarovska, magadanska, amurska, judovska in čitinska.

Izlet v geografijo Ruske federacije nima namena obremenjevati zainteresirane javnosti v Sloveniji z odvečnimi podatki ali opisovati razsežnosti Rusije. Igra vlogo ilustracije, kateri novinarji so najbolj izpostavljeni pritiskom. Da, v središčih, kot je »relativno nesvobodna« Moskva, prihaja do grobih kršitev novinarske svobode, tudi takšnih, kot je najbolj razvpiti, pa ne edini, primer Ane Poltikovske. Dviga se prah okrog pisanja Aleksandra Podrabinka o sovjetskih veteranih, ki je novinarja pripeljalo pred sodišče, pred njegov dom pa pobesnele predstavnike Vladimirju Putinu naklonjenega podmladka, povezanega v organizacijo »Naši«. Mlade protestnike je podprl moskovski župan Jurij Lužkov, na Podrabinkovo stran pa se je, precej presenetljivo, postavil Kremelj v podobi Ele Pamfilove in Sveta pri predsedniku RF za pomoč razvoja institucij civilne družbe in človekov pravic, ki mu Pamfilova načeluje.

Kljub omenjenima primeroma pa najtežje breme nosijo regionalni novinarji. V svojih odročnejših krajih so podrejeni mentaliteti regionalnih ali lokalnih predstavnikov oblasti in poslovnih krogov. Mentaliteti, ki kakršnokoli kritičnost, pa naj bo upravičena in konstruktivna ali ne, prenašajo z močnimi alergijskimi odzivi. Takšnimi, da je novinar, če ga zadrži policija ali proti njemu sprožijo proces pred sodiščem, lahko še hvaležen.

Ker je razcepljenost novinarske srenje, katere člani sledijo parcialnim interesom, pojav, značilen tudi za Rusijo, se pri Skladu za zaščito »glasnosti« trudijo, da bi problematiko novinarskega dela približali ne samo širši, ampak tudi novinarski javnosti. Svoje zemljevide sestavljajo na podlagi anket, ki jim jih izpolnjene vračajo kolegi z vseh koncev Rusije. Tudi tisti, katerih regionalna profesionalna združenja vodijo kar tiskovni predstavniki guvernerja, manj pa verjetno mondene novinarske zvezde, ki z ekranov državnih televizij ali pa z naslovnic najbolj razširjenih dnevnikov poročajo iz najprestižnejših »poolov« – vladnega (Putinovega), kremeljskega, parlamentarnega.

Ruski medijski prostor je zelo razplasten. V njem svoje interese (lastniške, naročniške, uredniške, novinarske) uresničujejo najrazličnejši krogi in v tem labirintu je pogosto, kljub vsemu, mogoče delovati po svoje, v skladu z lastno naravnanostjo in sistemom vrednot. Pa naj bodo le-te pridobitniške ali bolj vsebinske, profesionalne. Rusija je daleč od uniformiranosti prepričanj, ki se vrtijo v javnem prostoru, v katerem je pogosto mogoče slišati tudi izjemno lucidne in argumentirane misli. V tem pogledu pa bi lahko bilo marsikateri družbi v čast, če bi ji Rusi priznali, da jih je prehitela.

V Medijski preži smo se odločili objaviti del odločbe Ustavnega sodišča RS (v nadaljevanju US) številka Up-1391/07 in celotno odklonilno ločeno mnenje k tej odločbi sodnika dr. Cirila Ribičiča, ki se mu je pridružila sodnica mag. Marija Krisper Kramberger.

S to odločbo je US zavrnilo ustavno pritožbo tednika Mladina in potrdilo sodbi višjega (2007) in okrožnega sodišča (2006) iz Ljubljane, ki je ugodilo tožbenemu zahtevku poslanca Srečka Prijatelja in časopisni hiši naložilo plačilo odškodnine za duševne bolečine v višini 700.000 takratnih tolarjev ter objavo uvoda in izreka sodbe v svojem tedniku na njene stroške. Iz odločbe objavljamo le točke, iz katerih so razvidne odločitve sodišča prve stopnje in pritožbenega sodišča, ki so bile podlaga za ustavno pritožbo, ter nosilne argumente US. Izpuščene pa so točke obrazložitve, ki navajajo pritožbene razloge, postopek, pravne podlage in dosedanjo prakso ESČP in US. Celotna obrazložitev je dosegljiva na spletni strani US (odlocitve.us-rs.si); poiščemo jo lahko na podlagi številke odločbe ali imena pritožnika.

Navedena odločitev US je pomembna za napoved smeri, po kateri bo šla sodna praksa v primerih trka med temeljnimi človekovimi svoboščinami in pravicami: med svobodo izražanja na eni ter pravicama do osebnega dostojanstva in varovanjem osebnostnih pravic na drugi. Mogoče je ugotoviti, da je s to odločbo US odstopilo od svoje doslej prevladujoče prakse pri odločanju v primeru kolizij med navedenimi temeljnimi človekovimi pravicami in svoboščinami, ki jih varuje ustava; zlasti pa s tovrstno bogato prakso Evropskega sodišča za človekove pravice Sveta Evrope. S to odločbo se je tehtnica pri odločanju med svobodo izražanja in varovanjem osebnostnih pravic pri medijskih objavah nagnila v prid slednjih in v škodo medijske svobode. K ločenemu mnenju sodnika Ribičiča ni veliko dodati, saj prepričljivo utemeljuje razloge, zaradi katerih je mogoče reči, da odločitev večine sodnikov ni prepričljiva zaradi (pre)ozkega gledanja na pomen svobode izražanja glede na druge ustavne pravice.

Odločitev je še posebej sporna, ker je v tem primeru sodišče tehtnico nagnilo v prid politika, ki se je v svojem nastopu pred državnim zborom norčeval iz pripadnikov manjšin, v tem primeru z drugačno spolno usmerjenostjo. V odzivu novinarja na tak nastop poslanca pa so sodišča, in tudi ustavno sodišče, prepoznali neupravičen poseg v čast in dobro ime poslanca. Kaznovan je bil medij zaradi odziva na nastop poslanca v parlamentu, ki je absolutno javna oseba in uživa celo imuniteto pred kazenskim pregonom za besede, ki jih v tem svojstvu izreka. Sporočilo takšne odločbe US je za varovanje svobode izražanja kot bistvenega elementa demokratične parlamentarne ureditve skrb zbujajoče. Novinar, ki se je, res ostro in neposredno, odzval na nastop poslanca, je to nedvomno storil v vlogi, ki jo imajo mediji v demokratičnih državah, kjer morajo nosilci oblasti svoje delo občasno ponuditi volivcem v presojo.

Doslej je bilo US tisto, ki je v kar nekaj odmevnih primerih, ko so bili pred rednimi sodišči obsojeni novinarji in kulturni ustvarjalci, zaradi posegov v osebnostne pravice postavilo stvari na svoje mesto, ko je razsodilo v prid svobode izražanja in umetniškega ustvarjanja. V zadnjem primeru US tega ni storilo. Ko se vprašamo, zakaj takšna sprememba dosedanje in zlasti evropske prakse pri varovanju svobode izražanja, ne moremo mimo sprememb v sestavi US. Zdaj prevladujejo praktiki, ki so dolga leta delali na sodiščih in uporabljali tako imenovani »pravni silogizem«, ko so konkretne življenjske primere so podrejali ustreznim zakonskim normam. Znane so tudi ugotovitve, da se pri nas sodniki na vseh ravneh premalo ukvarjajo z ustavnopravnimi vprašanji. Iz ločenega mnenja je razvidna tudi ocena, da se v tem primeru večina sodnikov ni uspela dvigniti nad oceno konkretnega primera v sporu med dvema strankama in nad golo upoštevanje elementov odškodninske odgovornosti. Ustavni sodniki bi morali konkreten primer umestiti širše, v kontekst svobode izražanja in svobode medijev kot sestavnega elementa delovanja demokratične in pravne države, ki temelji tudi na načelu zavor in ravnotežij med nosilci oblasti v državi. Ni naključje, da se mediji uvrščajo med četrto vejo oblasti; kot eden od elementov, ki naj zagotavlja delovanje demokratične države. Brez medijev in novinarjev, ki svobodno in brez strahu pred sankcijami ocenjujejo nosilce oblasti, jih kritizirajo, se odzivajo na njihove poteze in odpirajo za javnost pomembne družbene teme, volivci nimajo prave izbire. Mediji so tisti, ki »ljudstvu« dajejo informacije za odločitve na volitvah. V državah brez medijske svobode so volitve le ritual brez prave dejanske izbire. Zato sta svoboda izražanja in svobodno delovanje medijev, brez pritiskov nosilcev oblasti, tako pomembna. Če bodo sodišča nadaljevala s takšno sporno prakso omejevanja svobode izražanja (k tej odločitvi je kot sporno treba prišteti tudi odločitev prvostopenjskega sodišča v Ljubljani, ki je prepovedalo pisanje o »kontroverznem« podjetniku), bo Slovenija še naprej padala na lestvicah medijske svobode.

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi družbe Mladina, časopisno podjetje, d. d., Ljubljana, ki jo zastopa Nina Zidar Klemenčič, odvetnica v Celju, na seji 10. septembra 2009

odločilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 6164/2006 z dne 24. 1. 2007 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 2756/2005 z dne 16. 5. 2006 se zavrne.

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in pritožnici, časopisni hiši, naložilo plačilo odškodnine za duševne bolečine v višini 700.000 SIT ter objavo uvoda in izreka sodbe v svojem tedniku na njene stroške. Ugotovilo je, da je pritožnica objavila članek, s katerim je nedopustno posegla v čast in dobro ime tožnika, poslanca Državnega zbora. Objavljen članek je bil odziv na nastop poslanca v parlamentu pri obravnavi Zakona o registraciji istospolnih partnerskih skupnosti (Uradni list RS, št. 65/05 – v nadaljevanju ZRIPS). V tem nastopu naj bi poslanec z besedami in s kretnjami izražal negativno mnenje o istospolno usmerjenih. Sodišče je ugotovilo, da je zapis v članku objektivno žaljiv ter da napada osebnost tožnika in s tem nedopustno posega v njegovo čast in dobro ime. Višje sodišče je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in spremenilo izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na objavo besedila v tedniku, v ostalem pa je pritožbi obeh strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
2. Sodišče, ki je v pravdnem postopku odločalo v obravnavni zadevi (Višje sodišče pa se je z njegovimi ugotovitvami večinoma strinjalo), je ugotovilo, da gre v tem primeru za kolizijo med ustavnimi pravicami, in sicer med svobodo izražanja (39. člen Ustave) na eni strani ter pravico do osebnega dostojanstva (34. člen Ustave) in duševne celovitosti (35. člen Ustave) na drugi strani. V obrazložitvi svoje sodbe je napisalo, da se morajo vse ustavne pravice (tudi pravica do svobode izražanja) izvrševati z upoštevanjem drugih ustavnih pravic, da je pravica do svobode izražanja omejena s pravico do osebnega dostojanstva ter da je torej treba opraviti tehtanje. Zavzelo je stališče, da pravica do svobode izražanja zajema tudi svobodo tiska, spremljanje ter izražanje vesti in mnenj ter pravico vsakogar, da dobi informacijo javnega značaja. Napisalo je tudi, da je tožena stranka imela pravico objaviti informacijo o tem, da je tožnik kot poslanec Državnega zbora sodeloval v razpravi ob sprejemanju ZRIPS, kaj je izjavil ter na kakšen način je to izjavil, ter da je imela tudi pravico podati mnenje in resno kritiko o načinu tožnikovega nastopanja. V članku, ki ga je objavila pritožnica, je med drugim napisano, da je politik »svojo imenitno domislico pospremil s kavarniško mimiko, ki naj bi verjetno nazorno ilustrirala pravoverno pojmovanje nekega tipičnega poženščenega in prenarejenega pederuharja, v resnici pa je izpadla zgolj kot normalni domet cerebralnega bankrotiranca, ki ima srečo, da živi v državi s tako omejenim bazenom kadrov, da se lahko človek njegovih karakteristik znajde celo v parlamentu, ko pa ne bi mogel biti v neki nominalnega spoštovanja vredni deželi niti hišnik povprečno urbane osnovne šole«. Sodišče se je opredelilo do vsebine sporne izjave in celotnega članka ter ocenilo, da iz celotnega konteksta članka, kot bi si ga razlagal vsak povprečen bralec, izhaja, da ima tožnik tako zelo omejen um in tako slabe osebnostne lastnosti, da še dela hišnika osnovne šole ne bi mogel opravljati. Zapis tožene stranke je po mnenju sodišča objektivno žaljiv in ne pomeni resne kritike dela tožeče stranke kot poslanca, temveč podaja negativno vrednostno sodbo o njem, o njegovih sposobnostih in osebnostnih lastnostih. Iz načina, kako je članek tožene stranke napisan (žaljiv, zbadljiv, posmehljiv), je po mnenju sodišča razvidno, da namen članka presega le informiranje javnosti ter kritiko poslančevega dela in s tem v zvezi kritiko njegovega vedenja ter ima namen razvrednotiti tožnika kot osebnost. Sodišče sprejema izhodišče, da je tožnik kot poslanec Državnega zbora javna osebnost in je zato dolžan trpeti več kritike na svoj račun kot oseba, ki nima takšne funkcije. Navedeno pa po mnenju sodišča velja za kritike, izrečene na račun tožnikovega dela, ne pa za žaljive vrednostne sodbe o njem, ki se nanašajo na njegovo osebnost. Sodišče je po vpogledu v slikovni zapis seje Državnega zbora ugotovilo, da je pritožnik v spornem nastopu med drugim izjavil: »Predstavljajte si otroka v šoli, po katerega bi prišel oče, ki bi ga pozdravil: Čavči. Prišel sem pote. Si že oblečen?«, to izjavo pa pospremil s kretnjo rok. Po mnenju sodišča je bila ta kretnja zgolj podobna kretnjam, kakršne uporabljajo npr. igralci za prikaz, da gre za istospolnega moškega. Kretnje tožnika naj ne bi bile žaljive, prav tako ne ton izrečenih besed. Tožnik je tudi izjavil: »... ni v celi dvorani verjetno nikogar, ki bi želel imeti svoj plod ljubezni, ki bi bil tako opredeljen kot danes glasujemo s pravicami… Z drugimi besedami nihče od nas ne bi želel imeti sina ali hčerke, ki bi se opredelil za tako zakonsko skupnost.« Tožnikovega nastopa in izjave po oceni sodišča tudi ni mogoče šteti kot skrajno izjavo, s katero bi dal tožnik javnosti povod za kritično pisanje in bi bil zato dolžan trpeti kritike svojega ravnanja, kakršno je podala pritožnica. Višje sodišče v zvezi s tem meni, da tudi, če bi bil nastop tožnika žaljiv, to ne upravičuje žaljive vrednostne ocene njegove osebnosti, kakršna je bila podana v spornem članku.[...]

14. Po oceni Ustavnega sodišča sodišči s stališči v izpodbijanih sodbah in s svojo odločitvijo v pravdnem postopku nista nedopustno omejili pritožničine svobode izražanja iz prvega odstavka 39. člena Ustave oziroma v tehtanju med svobodo govora na eni strani in pravico do osebnega dostojanstva na drugi strani razmerja med omenjenima ustavnima dobrinama nista opredelili tako, da bi bila svoboda govora prekomerno omejena. Sodišči prve in druge stopnje sta skladno z zahtevami Ustave opravili preizkus tehtanja med obravnavanimi človekovimi pravicami in sta se zavedali, da zavarovanje pravic tožnika povzroči omejevanje svobode izražanja. Pri odločitvi sta upoštevali prej navedene kriterije in izhodišča, ki izhajajo iz odločitev Ustavnega sodišča in ESČP, pri čemer ni mogoče reči, da sta izpustili katerega izmed ključnih kriterijev za odločitev v obravnavani zadevi ali da sta kakšnemu izmed kriterijev dali očitno preveliko težo in s tem prekomerno zavarovali eno pravico na račun druge.
15. Pritožnica v ustavni pritožbi zlasti poudarja, da gre pri spornem zapisu za izraz mnenja o vprašanju, ki pomembno zadeva javnost, ter da je bila razprava tožnika očitno žaljiva za določeno, zelo občutljivo skupino ljudi, zato je novinar, v katerem je vzbudila ogorčenje, želel izraziti nestrinjanje z njo in neodobravanje. Trdi tudi, da novinar ni podal mnenja o tožniku kot osebi, temveč o njegovem ravnanju. O vseh teh argumentih, ki jih je pritožnica uveljavljala že v pravdnem postopku, sta sodišči zavzeli stališča in jih tudi upoštevali pri tehtanju pravic. Obe sodišči sta izhajali iz izhodišča, da ima pritožnica pravico objaviti informacijo o tem, da je tožnik sodeloval v razpravi v Državnem zboru, kaj je izjavil in na kakšen način je to izjavil, prav tako ima pravico objaviti mnenje in resno kritiko njegovega ravnanja. Vendar pa zapis tožene stranke po mnenju sodišč ne pomeni resne kritike dela tožeče stranke kot poslanca, temveč podaja negativno vrednostno sodbo o njem, o njegovih sposobnostih in osebnostnih lastnostih. Iz načina, kako je članek tožene stranke napisan (žaljiv, zbadljiv, posmehljiv), je po mnenju sodišča razvidno, da namen članka presega le informiranje javnosti ter kritiko poslančevega dela in s tem v zvezi kritiko njegovega vedenja ter ima namen razvrednotiti tožnika kot osebnost. Nastop in gestikuliranje tožnika je sodišče prve stopnje ocenilo zgolj kot poskus prikaza, da gre za istospolno usmerjenega moškega, ne pa kot širjenje predsodkov in hujskanje ljudi proti istospolno usmerjenim, s katerimi bi tožnik dal javnosti povod za kritično pisanje. Višje sodišče je v zvezi s tem zavzelo stališče, da tudi, če bi bil nastop tožnika žaljiv za istospolno usmerjene osebe, se pritožnica nanj ni upravičena odzvati z žaljivo vrednostno oceno osebnosti tožnika.
16. Po oceni Ustavnega sodišča navedena stališča sodišč v obravnavni zadevi niso privedla k odločitvi, ki bi nedopustno posegla v pritožničino pravico do svobode izražanja. Velik obseg varstva pravice do svobode izražanja novinarjev pri opravljanju njihovega dela je pogojen z njihovo pomembno vlogo v družbi (public watchdog). Po drugi strani pa je obseg varstva z vsebino njihove vloge tudi omejen. Novinarjeva svoboda izražanja je varovana, dokler novinar deluje v okvirih opravljanja svojega »poslanstva«. Kje so ti okviri, je treba presoditi v vsakem posameznem primeru. Pravila novinarske etike pri tem lahko služijo kot oporne točke, ne dajo pa vseh odgovorov na to vprašanje. Svoboda izražanja varuje tudi mnenja, ki so kritična, lahko tudi žaljiva, zlasti če gre za odzive na provokativne izjave. Pri presoji, do kam sega to varstvo, je zlasti pomembna presoja, ali ima odziv dejansko podlago v ravnanju oškodovanca. Tudi če gre za družbeno pomembno temo in na drugi strani za neprimerno, provokativno ali celo žaljivo izjavo oškodovanca, je odziv nanjo lahko pretiran in presega okvire varstva pravice do svobode izražanja. To velja tudi za novinarsko poročanje. Če novinar s svojo izjavo tako prekorači vsebinske okvire razprave oziroma teme, o kateri poroča, da ni več mogoče reči, da z njo kakorkoli prispeva k odprti javni razpravi o družbeno pomembni zadevi, ni mogoče govoriti o tem, da je opravljal svojo družbeno vlogo in da zato njegova svoboda izražanja pretehta poseg v osebnostne pravice oškodovanca. V tem smislu sta zadevo ocenili tudi sodišči, ki sta odločali v obravnavanem primeru.
17. Pritožnica sicer zatrjuje, da pri sporni izjavi ni šlo za oceno pritožnikovih intelektualnih sposobnosti, temveč za kritiko njegovega ravnanja, ker je novinar zapisal, da »je domislica izpadla kot normalni domet cerebralnega bankrotiranca« in ne, »da je tožnik cerebralni bankrotiranec«. Vendar ta argument ni prepričljiv. Ne glede na poskus pritožnice prikazati tako izjavo zgolj kot neodobravanje in kritiko vsebine tožnikovega nastopa, po oceni Ustavnega sodišča povprečni bralec sporni zapis razume kot novinarjevo oceno, da je tožnik nizke inteligence, slabih osebnostnih lastnosti ter zato nesposoben opravljati kakršno koli zahtevnejše delo. Tak zapis (pri tem ne gre za obliko, temveč za njegovo vsebino) po oceni Ustavnega sodišča ni pripomogel k obveščenosti ljudi, niti ni prispeval k družbeno pomembni in občutljivi javni razpravi o položaju istospolno usmerjenih oseb. Prav tako ni mogoče pritrditi pritožničini trditvi, da gre za satiro. Iz konteksta celotnega članka je razvidno, da je namenjen obveščanju o tem, da je potekala razprava o tej temi v parlamentu, kdo je razpravljal, kakšna je bila vsebina razprave, vsebuje pa tudi kritično mnenje o nastopih razpravljavcev.
18. Pritožnica se sklicuje na ravnanje tožnika in trdi, da je novinar želel prikazati ogorčenje in neodobravanje razprave, ki je bila žaljiva za določeno, zelo občutljivo skupino ljudi. Res je, da je v primerih, ko gre za kritične zapise, ki so vrednostne sodbe, pri tehtanju med pravico do svobode izražanja ter osebnostnimi pravicami za presojo pomembno tudi ravnanje oškodovanca, na katerega se kritika nanaša. Če je njegovo ravnanje provokativno ali celo žaljivo, lahko to pomeni, da mora kot odziv na svoje ravnanje trpeti tudi ostrejšo kritiko. Vendar pa to predpostavlja, da med ravnanjem oziroma izjavami oškodovanca ter kritiko obstaja neka vsebinska povezava oziroma da ima tudi vrednostna sodba nekaj podlage v dejstvih. Kadar te povezave ni, ni mogoče reči, da gre za upravičeno kritiko (v praksi ESČP »fair comment«), temveč gre zgolj za žalitev. V obravnavani zadevi ni mogoče reči, da je ocena o intelektualnih zmožnostih tožnika ter njegovi (ne)sposobnosti za opravljanje dela hišnika v navedenem smislu »upravičena kritika« njegovega nastopa, tudi če je ta nastop mogoče oceniti kot neprimeren in žaljiv do istospolno usmerjenih oseb.
19. Glede na navedeno sodišči nista kršili pritožničine svobode izražanja iz prvega odstavka 39. člena Ustave. Ustavno sodišče je zato ustavno pritožbo zavrnilo.

20. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Ciril Ribičič in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo s šestimi glasovi proti trem. Proti so glasovali sodnica Krisper Kramberger ter sodnika Ribičič in Tratnik. Sodnik Ribičič je dal odklonilno ločeno mnenje.

Jože Tratnik, predsednik

»Heglov razmislek razumem s tega vidika, da je treba svobodo, ki ni niti juridično dana, niti kot svoboščina podarjena z bitjo (T. Hribar), niti vsiljena (kot bi to paradoksalno opredelila Rousseau in Weber), odkrivati vedno znova.« Dr. Bogomir Novak

Minervino sovo kot alegorijo modrosti, pogosto upravičeno omenjajo v zvezi z dejstvom, da je sodnik, še zlasti na takšnih instancah, kot sta Ustavno sodišče in ESČP, podoben sovi, ki poleti nad pokrajino in jo opazuje, ko že pade mrak.[1] Za potrebno časovno odmaknjenost sojenja slovenskemu sodniku ni treba skrbeti, že dolga leta je dana sama po sebi. Obravnavana zadeva se je na primer dogajala junija 2005. Nevarnosti, da bi ustavnosodna odločba prehitro in pregloboko posegla v dogajanje ni tudi zaradi zadržanosti Ustavnega sodišča, ki zelo redko odloči o pravici, redko, pa vendarle pogosteje, pa ugotovi pomanjkljivosti sojenja rednih sodišč in jim primer vrne v ponovno sojenje (Evropsko sodišče za človekove pravice pa niti tega ne more storiti in to kompenzira z dosojanjem pravičnega materialnega zadoščenja). Za obravnavani primer in druge primere, ki zadevajo svobodo (izražanja), pa je po mojem mnenju prispodoba z Minervino sovo še bolj pomembna z naslednjega vidika: sova mora vzleteti nad pokrajino, mora se povzdigniti nad njo, da bi jo lahko videla in spoznala v njeni celovitosti, ne more opazovati in presojati dogajanja samo z vidika tožnika in tistega, kar govori njemu v prid. S tega vidika sojenje ni združljivo s strahom pred letenjem takrat, ko je za celovito obravnavo primera nujno potrebna celovita presoja z distance. Nič namreč ne pomaga še tako natančno lekarniško tehtanje in zatekanje v takšne in drugačne teste sorazmernosti, če je že v izhodišču na eni strani tehtnice vse in še več kot bi tam sploh lahko bilo (na primer v zvezi z užaljenostjo in prizadetostjo poslanca), druga stran pa je že apriorno obsojena na poraz zaradi neprepričljivega stališča, da je ocena poslančevega nastopa za tehtanje nepomembna.

Toda to se pokaže šele, ko ocenjujemo izrek odločbe Ustavnega sodišča v obravnavanem primeru. Sicer se lahko strinjam z marsikaterim izhodiščem te odločbe. Ne morem pa se strinjati z rezultatom, se pravi z uporabo teh izhodišč v konkretnem primeru in s sporočili, ki izhajajo iz takšne odločitve. In še posebej ne z oceno ravnanja rednih sodišč, ki so obsodila ustavno pritožnico, revijo Mladina, zaradi objavljenega članka novinarja Jureta Aleksiča na plačilo odškodnine tožniku, poslancu Državnega zbora Srečku Prijatelju in objavo izreka sodbe.

Izhodišča, s katerimi se lahko strinjam, so zlasti:

• v obravnavanem primeru gre za kolizijo človekovih pravic poslanca, v katerega čast in dobro ime naj bi novinar Mladine posegel, in pravice do svobode izražanja oziroma svobode tiska te revije,
• naloga sodišča je opraviti vrednostno tehtanje, ki naj pokaže, ali je v luči vseh okoliščin konkretnega primera izvrševanje ene pravice prekomerno omejilo izvrševanje druge,
• Ustavno sodišče mora preizkusiti, ali sta redni sodišči z izpodbijanima sodbama res prekomerno zavarovali pravico tožnika do varstva osebnostnih pravic in dali premajhno težo pravici ustavne pritožnice do svobode izražanja,
• svoboda izražanja je temeljni konstitutivni element svobodne demokratične družbe; v njenem okviru ima posebej pomembno vlogo svoboda tiska,
• svoboda tiska in svobodno izražanje mnenj pomagata vzpostavljati in oblikovati nepristransko informirano javnost,
• svoboda izražanja ima še poseben pomen v okviru novinarskega poklica, saj so široke meje svobode tiska eden izmed temeljev sodobne demokratične družbe,
• pomen svobode izražanja in svobode tiska močno poudarja Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), ki pravi, da ima tisk v družbi pomembno vlogo kot »public watchdog«,
• svoboda govora se razteza tudi na informacije in ideje, ki so lahko žaljive, šokantne ali vznemirljive, medtem ko morajo biti omejitve te svoboščine določene ozko in restriktivno,
• po stališču ESČP je še posebej malo prostora za omejitve svobode govora takrat, ko gre za politični govor ali razprave v javnem interesu,
• ko gre za vrednostne sodbe novinarjev, ni mogoče tako kot pri dejstvih, zahtevati, da bi bile podvržene dokazovanju resničnosti; po stališču ESČP zadošča, da ima vrednostna sodba nekaj podlage v dejstvih,
• poslanec, kot javna oseba in nosilec oblastne funkcije, mora v večji meri kot drugi, trpeti kritične ocene na svoj račun,
• Ustavno sodišče mora pri presoji sprejemljivosti kritike posebej presojati družbeno vlogo tistega, na katerega se te kritike nanašajo,
• javne osebe morajo biti pripravljene na bolj kritične in neprijetne ocene, še posebej, če so te povezane z opravljanjem njihove funkcije,
• ali je novinar deloval v okviru opravljanja svojega poslanstva, je odvisno od vseh okoliščin vsakega posameznega primera,
• svoboda izražanja varuje tudi mnenja, ki so kritična, lahko celo žaljiva, še zlasti če gre za odzive na provokativne izjave prizadetega,
• posebnega pomena je ocena, ali je kritika odziv, ki ima dejansko podlago v ravnanju tistega, na katerega se nanaša.

Kot rečeno, se ne morem strinjati z rezultatom, se pravi z zavrnitvijo ustavne pritožbe in z argumentacijo, ki je podana v obrazložitvi te zavrnitve. Še posebej pa se ne morem strinjati s tem, kako sta redni sodišči ocenili ravnanje poslanca, ki je izzvalo kritiko pritožničinega novinarja Jureta Aleksiča. Zlasti sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani kot prvostopenjskega sodišča v tej zadevi po mojem prepričanju napačno prikazuje in ocenjuje novinarjevo besedilo, objavljeno v Mladini 27. 6. 2005. Sodba je napisana izrazito pristransko. V njej je sicer mogoče najti korekten prikaz nekaterih zgoraj navedenih izhodišč, vendar na žalost predvsem v delu, v katerem so povzete navedbe ustavne pritožnice. Očitno je, da sodišče uporablja dvojna, izrazito različna merila pri ocenjevanju nastopa poslanca Srečka Prijatelja v Državnem zboru in pri ocenjevanju članka novinarja, ki je poslančev nastop prikazoval, ocenjeval in kritiziral.

Okrožno sodišče je menilo, da se lahko omeji na vprašanje, ali obstojijo elementi odškodninske odgovornosti novinarja in se mu pri tem ni treba spuščati v širše okoliščine primera, zlasti ne tiste, ki zadevajo nastop poslanca Državnega zbora. To je mogoče prepričljivo ilustrirati zlasti na podlagi tega, kako sodišče odgovarja na vprašanje, ali je bilo pisanje novinarja v Mladini žaljivo za poslanca, in kako na drugi strani ocenjuje, ali je bil nastop poslanca, ki je izzval to pisanje, sam po sebi žaljiv, izzivajoč in provokativen. Takole pravi sodišče: »Težko si je predstavljati, da bi toženka vedela, kakšni občutki so tožnika spremljali. To najbolje ve tožnik …« Tožnik je pojasnil, da je »cerebralnega bankrotiranca« v članku, objavljenem v Mladini, razumel kot kritiko svoje osebnosti. Ta kritika naj bi bila zapisana v poniževalnem tonu, z namenom ponižati ga. Članek je bil zanj šokanten, žaljiv. Osebno je bil diskvalificiran, drugi pa so mu to privoščili. Zanj kot poslanca naj bi to bilo boleče. Zaradi članka je postal predmet zasmehovanja, posmehovanja itd.

Ko gre za nastop poslanca, pa se Okrožno sodišče postavi na stališče, da tega nastopa »ni mogoče šteti za širjenje predsodkov in hujskanje ljudi do istospolno usmerjenih«. Takšnih izjav tudi ni mogoče šteti kot skrajnih izjav, s katerimi naj bi tožnik dal javnosti povod za kritično pisanje in bi bil zato dolžan trpeti kritike svojega ravnanja. Tožnik je le izrazil svoje mnenje. Če je morda napačno, to po mnenju sodišča še ne pomeni širjenja predsodkov in hujskanja ljudi do istospolno usmerjenih.

Tako torej sodišče ocenjuje poslančev nastop. In kako ga ocenjujejo prizadeti, se pravi pripadniki ranljive manjšinske skupine istospolno usmerjenih, torej tisti, ki tudi po stališču Okrožnega sodišča edini lahko vedo in čutijo, ali gre za žaljive izjave in ocene, ki vzbujajo nestrpnost in stigmatizirajo pripadnike istospolno usmerjene skupine? Takole ocenjuje nastop poslanca Mitja Blažič, gejevski aktivist: od slovenskih nacionalistov je vajen »že vsega hudega«, od njihovih »strokovnih mnenj«, da je homoseksualna ljubezen bolezen, ki jo je treba institucionalno zdraviti, da homoseksualnost ni naravna, ni normalna, do obtožb, da smo istospolno usmerjeni sramota za Slovenijo, in navajen je bil tudi manipuliranja z govorom o posvojitvah, ki jih zakon sploh ne ureja. Kljub temu je Mitjo Blažiča nastop poslanca Srečka Prijatelja ob sprejemanju Zakona o registraciji istospolne partnerske skupnosti presenetil: »Nisem pričakoval, da se bo poslanec Srečko Prijatelj spustil na tako infantilno raven žaljenja. S tistim, kar je prikazoval in kar je očitno njegovo razumevanje homoseksualnosti, se zagotovo nisem mogel poistovetiti. In verjamem, da se s takšnim poniževanjem, žaljenjem in spakovanjem ne bi hotel poistovetiti nihče.« Blažič še dodaja, da je žalostno, da si lahko poslanci iz svojih klopi privoščijo takšna in podobna teptanja dostojanstva državljank in državljanov, še bolj žalostno pa je, da lahko to počnejo, ne da bi bili kaznovani.[2]

Seveda ne gre za to, da poslanec v razpravi o nekem zakonu ne bi smel govoriti tisto, kar misli, da je prav, in v skladu s svojim prepričanjem in vestjo. Še posebej, če gre za poslanca opozicije. Svoboda izražanja in poseben ustavni položaj, začinjen z imunitetno pravico, sta podlaga za njegovo svobodno nastopanje. In s tem ni nič narobe. Ocena poslančevega nastopa in njegovih posledic je v obravnavanem primeru zanimiva samo z nekega posebnega zornega kota: ali in v kakšni meri je vplival oziroma celo izzval novinarjevo kritiko, zaradi katere je bila revija, ki je kritiko objavila, obsojena na plačilo odškodnine?

Kritične ocene poslančevega nastopa so neposredno po nastopu podali tudi njegovi kolegi iz takrat navzočih poslanskih skupin. Roberto Battelli je ocenil, da gre za žalitve človekovega dostojanstva, in predsedujočega pozval, naj takšne nastope v Državnem zboru prepreči. Upoštevati velja tudi, da je bil poslančev nastop uperjen zoper predlog o registraciji istospolne partnerske skupnosti, ki ni bil kakšen skrajno ali radikalno liberalistično naravnan zakon, pač pa zakon, ki je poskušal zagotoviti minimalne standarde, sprejemljive za takratno vladajočo desnosredinsko vlado. Poslanci iz vladajočih strank so namreč v razpravi poudarjali, da so ponosni na to, da se sporno in dolgo zatajevano vprašanje končno ustrezno ureja. Poudarjali so, da so ponosni na to, da je po njihovi zaslugi končno prišlo do ureditve registracije istospolnih partnerskih skupnosti. Vladnim poslancem (Alojz Sok, Jože Tanko) gre priznanje, da so se izrecno ogradili od neprimernega in žaljivega nastopa poslanca Srečka Prijatelja, čeprav je s svojo navzočnostjo odločilno prispeval k sklepčnosti Državnega zbora v času sprejemanja tega zakona. S tem so pokazali, da ne pristajajo na zavezništvo s skrajnimi stališči poslancev Slovenske nacionalne stranke (v nadaljevanju SNS), stranke, ki se je že večkrat zapletla v spore z manjšinami glede narodnih, spolnih, etičnih in drugih vprašanj. Poslanec Srečko Prijatelj se na kritike poslanskih kolegov ni odzval s kakšnim pojasnilom, kaj šele z opravičilom, temveč je v obrazložitvi glasu pred glasovanjem o predlogu zakona šel v svojem nasprotovanju registraciji še korak naprej. Pozval je namreč istospolno usmerjene državljane Slovenije, naj odpotujejo na Finsko ali Dansko, kjer je od svobodne presoje posameznika odvisno, ali se želi poročiti z istospolno usmerjenim.[3] Tako je ob sprejemanju Zakona o registraciji istospolne partnerske skupnosti poslanec Srečko Prijatelj zastopal najbolj skrajna stališča od vseh, ki so bila izražena v Državnem zboru, in je moral pričakovati ostre odzive v javnosti.

Poslanec je pred Okrožnim sodiščem navajal, da so mu grozili, da bodo z njim obračunali. Toda tisti, ki so v resnici fizično ogroženi in so bili že večkrat napadeni, so ravno ljudje, ki jih poslanec žali in vzbuja nestrpnost do njih. Med njimi je že omenjeni Mitja Blažič[4] , ki je leta 2009 postal žrtev fizičnega napada zamaskiranih mladeničev, ki so ga poškodovali in so poskusili zažgati lokal, v katerem so se zbrali organizatorji Parade ponosa. Iz tega je mogoče sklepati, da vzbujanje nestrpnosti in stigmatiziranje istospolno usmerjenih morda le ni tako nedolžno in nenevarno kot se zdi Okrožnemu sodišču. Poleg tega se postavlja vprašanje, ali lahko štejemo takšen nastop, kot je bil nastop poslanca Srečka Prijatelja, za takšno opravljanje opozicijske poslanske funkcije, ki naj uživa posebno varstvo pred kritično obravnavo v javnosti. Ustava v 14. členu prepoveduje kakršnokoli diskriminacijo na podlagi katerekoli osebne okoliščine. V Listini temeljnih pravic EU je med osebnimi okoliščinami, ki ne smejo biti podlaga za diskriminacijo, izrecno navedena tudi spolna usmerjenost.[5] Poslančev nastop pa je še posebej sporen z vidika 63. člena Ustave, ki ga ustavna pritožba sicer izrecno ne omenja. V tem členu Ustava določa prepoved spodbujanja k neenakopravnosti in nestrpnosti, in poudarja, da je protiustavno vsakršno spodbujanje k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti ter razpihovanje narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti. Tudi s tega vidika je vprašanje, ali nastop poslanca, kakršnega si je privoščil Srečko Prijatelj, zasluži enako ustavnopravno varstvo časti in dobrega imena, kot pri kom drugem, ki ni politik in nosilec javne funkcije ter žaljive kritike na svoj račun ni izzval s svojim javnim nastopom?

Pomembna posebnost obravnavanega primera je, da je poslanec svoje napade usmeril zoper ranljivo manjšinsko skupino ljudi. V zvezi s tem opozarja Ervin Hladnik Milharčič v svoji kolumni: »V resnici se lahko v Sloveniji na vsako manjšino v družbi ali na skupino ljudi, ki velja za šibkejšo, spraviš z vsemi kanoni opravljanja, izmišljotin, polresnic, predsodkov in sovražnega govora, ne da bi se svet zaradi tega stresel. To je polje normalnosti. Ko gre za manjšine in šibke, je Slovenija raj svobode izražanja.«[6]

Jure Aleksič je v Mladini celovito in objektivno poročal o parlamentarni razpravi in odločanju o sprejemu Zakona o registraciji istospolne partnerske skupnosti. Opisal je okoliščine nastajanja zakona, njegov omejen domet, nezadovoljstvo s tem dometom med tistimi, na katere se nanaša, opisal je kritike zunaj parlamenta itd. Če primerjamo njegovo poročanje z dobesednim zapisom, je novinar korektno povzel poslansko razpravo. Zelo oster je bil samo pri ocenjevanju nastopov poslancev SNS in še posebej poslanca Srečka Prijatelja. Opisal je njegov nastop in posebej ostro kritiziral to, da je poslanec pozival istospolno usmerjene, naj se gredo poročit v tujino. Najbolj neprimeren se mu je zdel tisti del nastopa, v katerem je poslanec skušal oponašati geja, ki naj bi prišel v vrtec po svojega otroka. Oponašal ga je na način, ki je smešil in se norčeval iz istospolno usmerjenih. Podpisani avtor tega ločenega mnenja sem si video posnetek poslančevega nastopa pozorno ogledal in ugotovil, da je šlo za poskus stigmatiziranja istospolno usmerjenih, za vzbujanje nestrpnosti do njih in za norčevanje iz njih. Ta del poslančevega nastopa je novinar Mladine zelo ostro ocenil z besedami: »Svojo imenitno domislico je pospremil s kavarniško mimiko, ki naj bi verjetno nazorno ilustrirala pravoverno pojmovanje nekega tipičnega poženščenega in prenarejenega pederuharja, v resnici pa je izpadla kot normalni domet cerebralnega bankrotiranca, ki ima srečo, da živi v državi s tako omejenim bazenom kadrov, da se lahko človek njegovih karakteristik znajde celo v parlamentu, ko pa ne bi mogel biti v neki nominalnega spoštovanja vredni deželi niti hišnik povprečno urbane osnovne šole.«

Priznati velja, da so te ocene poslančevega nastopa zelo ostre. Toda tudi zato, ker so same po sebi tako ostre, jih ne gre dodatno zaostrovati na način, kot to dela Okrožno sodišče. Mislim na to, da z večkratnim ponavljanjem iztrganega citata prikazuje, kot da je novinar ustavne pritožnice zapisal, da je poslanec cerebralni bankrotiranec oziroma da je izgubil pamet. Ni napisal tako, pač pa je ostro kritiziral poslančev nastop in zatrdil, da je ta izjava »izpadla zgolj kot normalni domet cerebralnega bankrotiranca…«. Novinar se ni ukvarjal z analizo poslančeve osebnosti, temveč se je odločil, da javnosti predstavi in ostro kritizira vsebino poslančevega nastopa in način, kako je bil ta nastop podan. Tista dela besedila, ki govorita o »dometu« in o tem, kako je izjava poslanca »izpadla«, dokazujeta, da ni šlo za zmerjanje poslanca ad personam, temveč za ostro kritiko njegovega ravnanja ad rem.

Okrožno sodišče torej enostransko prikazuje novinarjev članek tudi s tem, da trdi, da je novinar v njem poslanca označil kot cerebralnega bankrotiranca. Sodišče bi moralo opaziti, da novinar v okviru kritike njegovega nastopa pravi, da so izjave izpadle tako, kot da bi jih izrekel cerebralni bankrotiranec, da so imele poslančeve besede takšen domet. Tudi sam menim, da so takšne ocene poslančevega nastopa objektivno žaljive in jih kot takšne razume tudi povprečni bralec Mladine. Toda zato še ni sprejemljivo v sodbi neštetokrat z narekovaji citirati izraz »cerebralni bankrotiranec« in dosledno izpuščati tisti del besedila, ki govori o tem, kako je izpadla poslančeva izjava, in tisti del besedila, ki govori o dometu poslančevega nastopa v Državnem zboru.

Podobno ravna tudi Višje sodišče, ki pravi da »nima nobenih pomislekov nad zaključkom prvostopenjskega sodišča, da celoten zapis tožene stranke, da je tožnik »cerebralni bankrotiranec«, ne predstavlja navajanja dejstev oziroma del kritike tožnikove razprave v Državnem zboru, pač pa žaljivo vrednostno oceno o tožnikovi osebnosti, ki je tožnik, kot javna osebnost ni dolžan trpeti.« Sodišči sta celo prisilili ustavno pritožnico, da je morala iz novinarjevega prispevka objaviti pomanjkljiv iztrgani citat o »cerebralnem bankrotirancu«. Ta že izvršena sankcija je za pritožnico morda celo bolj boleča, vsekakor pa težje popravljiva kot plačilo odškodnine.

Višje sodišče pri ocenjevanju in primerjavi nastopa poslanca in članka novinarja tudi ni reagiralo na pristransko obravnavanje in dvojna merila Okrožnega sodišča. Edino, kar v zvezi s tem pravi Višje sodišče, je, da tudi v primeru, če bi ocena o tem, da je poslanec žalil vse istospolno usmerjene, »namreč ni mogoče sprejeti teze tožene stranke, da naj bi tožnik s tem, ko je sam posegal v osebnosti istospolno usmerjenih, pristal v poseg v njegovo osebnost. Če je tožnik s svojo razpravo v Državnem zboru kršil pravice kogarkoli, bi pač moral tisti posameznik, čigar pravice so bile prizadete, uveljaviti ustrezno pravno varstvo. Vsekakor pa tožena stranka ni poklicana za to, da na morebitno žaljivo razpravo poslancev ali drugih javnih osebnosti odgovori z žaljivo vrednostno oceno osebnosti takšnega posameznika v tisku, ko poroča o dogajanju o pomembnih dogodkih v državi …«.

Čeprav je mogoče oceniti, da je Višje sodišče s takšno oceno vsaj deloma korigiralo ocene Okrožnega sodišča, pa je vendarle značilnost sodb obeh rednih sodišč, da za ocenjevanje poslančevega in novinarjevega nastopa uporabljata izrazito različna merila. Če bi upoštevali dosedanjo sodno prakso rednih sodišč, Ustavnega sodišča in ESČP, bi morali ravnati bistveno drugače, torej bolj kritično oceniti prispevek poslanca k reakciji novinarja in bolj razumevajoče obravnavati novinarjevo reakcijo na poslančev žaljiv nastop. O tem na primer Vrhovno sodišče v svoji odločbi št. I Ips 237/97 pravi: »Po drugem odstavku 10. člena te Konvencije se namreč lahko izvrševanje pravice do svobodnega izražanja, s katero se posega v ugled in pravice drugih ljudi, omeji in kaznuje le, če je to nujno v demokratični družbi. Navedeno izjemo razlaga Evropsko sodišče za človekove pravice zelo restriktivno, še posebej ko gre za pisanje novinarjev, ki se žaljivo izražajo o posameznih politikih, ki so s svojimi ravnanji sami dali novinarjem povod za takšno pisanje«. In prav slednje se je v obravnavanem primeru zgodilo, zaradi česar bi bilo upoštevanje navedenega stališča Vrhovnega sodišča, ki ima oporo tudi v številnih sodbah ESČP[7] , v obravnavanem primeru več kot primerno.

Stališče Višjega sodišča, da bi morali tisti, ki jih je užalil poslanec s svojim nastopom, uporabiti ustrezna pravna sredstva, ostaja na zelo splošni ravni. Piscu tega ločenega menja se dozdeva, da skupnost ali združenje istospolno usmerjenih ali posamezni pripadnik te skupnosti ne bi mogla biti uspešna pri iztoževanju svoje pravice zoper očitno žaljiv nastop poslanca Državnega zbora. Lahko bi seveda poskusili, morda bi celo morali to storiti. Bojim pa se, da v sodni praksi ni najti primerov učinkovito uporabljenih pravnih sredstev zoper poslanske nastope, v katerih so napadene manjšinske skupine, pa četudi gre za posebej ranljive manjšinske skupine in za vzbujanje nestrpnosti, ki je z Ustavo izrecno prepovedano. Iz članka novinarja Mladine bolj ali manj izrecno izhaja, da se čuti dolžnega ostro kritično oceniti poslančeva stališča prav zato, ker v Državnem zboru in izven njega niso doživela ustrezne kritike. Tako na primer pravi, da na seji (tudi zaradi obstrukcije) ni bilo »nikogar, da bi jim karkoli impotentno zaječal nazaj«. In se je očitno čutil dolžnega to storiti sam.

Vrhovno sodišče Združenih držav Amerike, Nemško zvezno Ustavno sodišče, ESČP in druga ugledna sodišča zelo pogosto in izrazito poudarjeno obravnavajo svobodo izražanja in svobodo tiska ter skrajno restriktivno priznavajo možne omejitve te svobode, še posebej če gre za novinarje. Takšen pristop ima bolj ali manj univerzalni značaj in je, drugače od obravnave drugih človekovih pravic in svoboščin, deležen najmanjših nihanj zaradi sprememb v sestavi naštetih sodišč.

Ustavno sodišče Republike Slovenije se lahko glede na svoja doslej zavzeta stališča uvršča med zgoraj našteta sodišča. Tako je na primer v odločbi št. Up-50/99 z dne 14. 12. 2000 (Uradni list RS, št. 1/01 in OdlUS IX, 310) zapisalo, da mora biti človeku kot družbenemu bitju omogočeno, da svoja mnenja ne samo oblikuje, temveč tudi posreduje (ustno, pisno ali pa s konkludentnimi dejanji) in jih dograjuje v stikih z drugimi. Glede na to mora imeti posameznik pravico, da upoštevajoč omejitve glede posameznikovega intimnega življenja, v svojem avtorskem delu popiše osebe, s katerimi je prihajal v stik, in dogodke, ki jih je z njimi doživel, ne da bi za to potreboval njihovo privolitev. Ta pravica mu gre v okviru njegove svobode izražanja, oziroma umetniškega izražanja, in to ne glede na to, ali gre za osebo iz javnega življenja ali za navadnega posameznika. V drugi zadevi (odločba št. Up-422/02 z dne 10. 3. 2005, Uradni list RS, št. 29/05 in OdlUS XIV, 36) je Ustavno sodišče obravnavalo stališče, da se mora tudi v primeru, če gre za literarno delo, avtorjeva pravica umakniti takoj, ko se v njem nekdo prepozna in se zaradi opisa čuti prizadetega. Po presoji Ustavnega sodišča so sodišča s tem prekomerno zavarovala pritožnikovo pravico do časti in dobrega imena, avtorjevo pravico do svobode umetniškega izražanja pa izključila iz obravnavanja. Tudi v zadevi št. Up-406/05 z dne 12. 4. 2007 (Uradni list RS, št. 35/07 in OdlUS XVI, št. 51) je Ustavno sodišče presodilo, da je bil poseg sodišč v pritožničino pravico do svobode umetniškega ustvarjanja prekomeren in da razlogi, ki sta jih navedli sodišči, niso zadostni, da bi sodišči z njimi lahko upravičili takšen poseg. Pri tem se je oprlo na prakso ESČP, ki v tovrstnih primerih presoja poseg v luči primera kot celote in ugotavlja, ali je bil ta sorazmeren z zasledovanim legitimnim ciljem in ali so razlogi, ki so jih navedla nacionalna sodišča, da bi opravičila poseg, upoštevni in zadostni (prim. sodbo v zadevi Editions Plon proti Franciji z dne 18. 8. 2004; sodbo v zadevi Association Ekin proti Franciji z dne 17. 10. 2001 in sodbo v zadevi Vereinigung Bildender Künstler proti Avstriji z dne 25. 1. 2007).

Za odločitev v obravnavanem primeru je ključno stališče ESČP, ki ga je povzelo tudi že Ustavno sodišče, da svoboda izražanja varuje tudi žaljiva, šokantna in vznemirljiva sporočila. To stališče je mogoče prebrati v zelo številnih sodbah ESČP[8] , s katerimi so bile obsojene države članice Sveta Evrope zaradi kršitve 10. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP; med drugim v sodbi Prager in Oberschlick proti Avstriji z dne 26. 4. 1995). Iz obsežne judikature ESČP izhaja, da objektivna žaljivost ocen, še zlasti če gre za absolutne javne osebe, ne zadošča za obsodbo novinarjev. Najbolj razvpit primer je s tega vidika označba bedak oz. norec (»Trottel«) v okviru poročanja novinarja o govoru nacionalističnega avstrijskega voditelja in poslanca. ESČP je ocenilo, da je predstavljala obsodba novinarja zaradi žalitve kršitev pravice 10. člena EKČP o svobodi izražanja (Oberschlick proti Avstriji z dne 1. 7. 2007). Sporni članek in žaljiva označba »Trottel« sta bila nedvomno polemična, vendar ne pomenita samovoljnega osebnega napada, ker je novinar za svoje besede navedel objektivno razumno obrazložitev, izhajajočo iz politikovega govora, ki je bil tudi sam provokativen. Po oceni ESČP so bile zapisane besede del politične razprave, ki jo je sprožil politik, in so pomenile mnenje, ki ni podvrženo dokazovanju. Takšno mnenje je lahko sicer prekomerno (še zlasti, če nima zadostne dejanske podlage), vendar v tem primeru glede na okoliščine primera temu ni bilo tako. ESČP je večkrat poudarilo, da je treba omejitev pravice do svobode izražanja razlagati restriktivno; takšne omejitve so dopustne samo v primeru, ko novinar dejansko prekorači meje dopustne kritike. Sodišča so takšno omejitev dolžna utemeljiti z zadostnimi in s prepričljivimi razlogi.

Ko torej sodišče tehta med pravicami, ki so v koliziji, je dolžno poseg v svobodo izražanja presojati v luči primera kot celote in vseh njegovih okoliščin, tako glede vsebine izjave kot glede konteksta, v katerem je bila dana, pa tudi glede na posebne okoliščine, ki zadevajo vse vpletene posameznike (prim. sodbo ESČP v zadevi Feldek proti Slovaški z dne 12. 10. 2001, sodbo ESČP v zadevi Scharsach in News Verlagsgesellschaft mbH. proti Avstriji in sodbo ESČP v zadevi Perna proti Italiji z dne 25. 7. 2001). V slednjem od navedenih primerov je šlo za žaljiv zapis na račun javnega tožilca, znanega kot borca proti korupciji in mafijskim združbam, vendar je ESČP v njegovi preteklosti našlo dovolj podlage za očitke na njegov račun in ugotovilo kršitev 10. člena EKČP. Zaradi preveč ekstenzivne razlage omejitve svobode izražanja so bile pred ESČP obsojene praktično vse tradicionalne evropske demokratične države. Nekatere države kljub temu vztrajno ponavljajo nesprejemljive posege v svobodo izražanja, ki jih ESČP ravno tako vztrajno opredeljuje kot kršitev 10. člena EKČP in presodi v korist pritožnikov. Zato ugotovitev, da je novinar v obravnavanem primeru uporabil objektivno žaljive ocene, ni zadostna podlaga za obsodbo ustavne pritožnice.

Od novejših sodb ESČP, s katerimi je to sodišče ugotovilo kršitev 10. člena EKČP, je za obravnavani primer posebej relevantna sodba v zadevi Bodrožić proti Srbiji z dne 23. 6. 2009. Šlo je za poročanje novinarja o izjavi zgodovinarja J. P., ki je z nastopom na javni televiziji razburkal javnost s svojo kontroverzno izjavo glede obstoja in zgodovine narodnih manjšin v Vojvodini. Izjavil je, da so »bili vsi Madžari v Vojvodini kolonisti (naseljenci)« in da »na tem območju ni bilo nobenih Hrvatov«. Novinar je v izjavah zgodovinarja zaznal nestrpnost nasproti narodnim manjšinam. ESČP je zapisalo, da je treba upoštevati dejstvo, da je bila reakcija novinarja, ki je čutil dolžnost, da se ostro odzove na take izjave, upravičena. ESČP je nadalje upoštevalo položaj zgodovinarja J. P.; ugotovilo je, da gre za dobro znano javno osebnost, ki je z objavo knjige o temi, ki je nedvomno zanimiva za širšo javnost, in s tem, ko je nastopil na lokalni TV, nedvomno vzbudil zanimanje javnosti in s tem pristal na to, da utegne biti izpostavljen ostrim kritikam v javnosti. Čeprav je novinar uporabil objektivno žaljive ocene, je to storil kot reakcijo na zgodovinarjev nastop in v okviru odprte javne razprave. ESČP je tako ugotovilo, da je bil članek pod naslovom »Besedo ima fašist (Reč ima fašista)«, ki je o prizadetem govorila kot o idiotu in fašistu, reakcija na provokativen intervju in je bil v povezavi s svobodno razpravo, ki je bila zanimiva za širšo javnost. Tako kot v obravnavanem primeru, je šlo tudi v primeru Bodrožić za javni napad na manjšinske pravice, kar velja upoštevati, ko ocenjujemo žaljivo reakcijo novinarja na takšen napad. Razlika je seveda v tem, da v srbskem primeru ni šlo za nastop nekoga, ki je kot nosilec politične funkcije dolžan v večji meri trpeti kritične ocene svojih nastopov.

Slovenska sodišča so dolžna pri svojem odločanju upoštevati navedene minimalne evropske standarde, določene v EKČP in v judikaturi ESČP, ki razvojno in ustvarjalno razlagajo EKČP kot živ mednarodni instrument. EKČP je v Sloveniji ratificirana in ima učinke notranjega zavezujočega prava, ki je nadrejeno zakonodaji. Čeprav je podrejeno Ustavi, ji je pravzaprav prirejeno v vseh tistih elementih, pri katerih gre za določitev višjih standardov varstva pravic, kot so določeni v Ustavi (to Ustava izrecno dopušča v petem odstavku 15. člena). Zato mora nacionalno sodišče, pa naj bo redno ali ustavno, ob upoštevanju stališč ESČP paziti, da ne povzroči kršitve EKČP. Postaviti se mora v vlogo evropskega sodnika in se vprašati, kako bi ta sodnik odločil. Redni sodišči in Ustavno sodišče niso ravnali tako. Za sodbe ESČP je značilno (primerjaj npr. sodbe v zadevi Feldeck proti Slovaški z dne 12. 10. 2001 in Dichand in drugi proti Avstriji z dne 26. 5. 2002), da dajejo prednost svobodi izražanja pred varstvom zasebnosti, kar velja tudi za dosedanjo ustaljeno ustavnosodno presojo Ustavnega sodišča. Zato pomeni sprejem odločbe v obravnavanem primeru neutemeljeno in neprepričljivo spremembo odnosa Ustavnega sodišča do pomena svobode izražanja, ki utegne privesti do obsodbe Slovenije zaradi kršitve 10. člena EKČP. Še bolj kot z vidika EKČP in ESČP, ki določata minimalne standarde varstva pravic, pa je odločitev sporna z vidika kršitve Ustave.

Tisto, kar neposredno izhaja iz sodne prakse ESČP, je, da se morajo sodišča držav članic Sveta Evrope poglobljeno ukvarjati z vprašanjem, ali je imel tisti, ki se sklicuje na svobodo izražanja, neko realno podlago za svoje ocene v resničnosti (sodba v zadevi De Haes in Gijsels proti Belgiji z dne 24. 2. 1997, sodba v zadevi Kuliš proti Poljski z dne 18. 6. 2009 in sodba v zadevi Feldek proti Slovaški z dne 12. 10. 2001). Če tega ne storijo, seveda pomeni, da zadeve niso obravnavala celovito, torej tako, da bi upoštevala vse relevantne okoliščine primera. Z vidika sodne prakse ESČP je torej nesprejemljivo, da sta redni sodišči v obravnavani zadevi zanemarili dejstvo, da je bilo kritično pisanje novinarja Mladine izzvano s poslančevim žaljivim in ustavno spornim nastopom. Že samo zato bi v obravnavani zadevi veljalo sodbi razveljaviti in odrediti ponovno sojenje. Osebno celo menim, da je kar precej argumentov tudi za odločnejši poseg Ustavnega sodišča, torej za to, da bi samo odločilo o pravici ustavne pritožnice, kot je to storilo v primeru kršitve svobode umetniškega izražanja (odločba Ustavnega sodišča št. Up-406/05), ki je bila v javnosti pospremljena s komplimentom: »Breze so spet ozelenele«. Takšna odločitev bi imela svoj temelj v oceni Ustavnega sodišča, da se ob celoviti obravnavi vseh okoliščin primera in drugačni oceni ter ob upoštevanju poslančevega nastopa, tehtanje nikakor ne bi moglo končati v škodo pritožnice.

Tisti, ki izenačujejo položaj poslanca kot nosilca zakonodajne oblasti in absolutno javno osebo s položajem novinarja kot nosilca t. i. četrte veje oblasti, spregledujejo, da je poslanec plačan iz državnega proračuna in se s svojimi nastopi v Državnem zboru bori za volilne glasove. V nasprotju s tem sta novinar in takšna revija, kot je ustavna pritožnica, odvisni od trga, na katerem bralci tako rekoč vsakodnevno glasujejo o njunem obstoju. Poleg tega s kritičnim spremljanjem političnih dogajanj opravljata za razvoj demokracije in varstvo človekovih in manjšinskih pravic izredno pomembno družbeno vlogo, ponesrečeno poimenovano kot »public watchdog«. Zato poslanca in novinarja ni mogoče obravnavati, kot da bi bila v prirejenem položaju, in še manj je upravičeno na podlagi ocene o velikem vplivu novinarjevega dela na javno mnenje privilegirati poslanca. Zdi se, da je obsodba pritožnice povezana z željo, da se sporoči t. i. rumenemu tisku, da obstoje tudi v demokratični družbi neke skrajne meje poseganja v dobro ime in čast nosilcev javnih funkcij. Za kaj takega je obravnavani primer povsem napačno izbran. Ne le zato, ker novinarjev prispevek ni bil objavljen na t. i. rumenih straneh, temveč predvsem zato, ker se je loteval resne družbene teme in ne »rumenih« posegov v zasebno in intimno življenje nosilcev javnih funkcij, ki z njihovim delovanjem nimajo nobene zveze.

Seveda velja priznati, da postopki, ki se vodijo zoper revijo, še zlasti če gre za odškodninsko odgovornost, ne pomenijo tako drastičnega in skrajnega posega v svobodo tiska, kot bi bila prepoved revije in/ali kazenski postopek zoper novinarja. Vendar pomeni obsodba na plačilo odškodnine in objavo izreka sodbe kljub temu zelo hud poseg v svobodo tiska, ki ima lahko usodne posledice. Mislim na tako imenovan zastraševalni učinek (chiling effect), o katerem rado govori ESČP in zaradi katerega lahko novinarji opustijo namero posredovati določene izjave, mnenja oziroma informacije javnosti, ker se bojijo, da bi jim lahko izraženo mnenje škodovalo, »pa čeprav le zato, ker bi se morali zaradi svoje izjave zagovarjati, oziroma ker bi svojo izjavo morali upravičevati« . Seveda gre pri ugotovljeni odškodninski odgovornosti za mnogo več. Gre za to, da sili uredništvo obsojene revije in uredništva drugih revij k temu, da opozarjajo novinarje, naj bodo previdni pri polemiki z nosilci oblastnih funkcij, ker bo sicer lahko ogrožena materialna podlaga njihovega delovanja. Poleg tega jemlje uredništvom in novinarjem pogum, da se v prihodnje uprejo žaljivim napadom in vzbujanju nestrpnosti zoper vsakršne manjšine, za katere je podpora v javnem mnenju ključnega pomena.

Dr. Andraž Teršek posebej opozarja, da so meje sprejemljive kritike »odvisne tudi od identitete tistega, ki ga zadevajo. Omejitve kritičnega izražanja bodo najstrožje presojene v primerih, v katerih kritika zadeva delo politikov. V primerjavi z njimi sodijo npr. policisti v srednjo kategorijo, ker se v nasprotju s politiko ne izpostavijo zavestno natančni presoji svojih besed in ravnanj«[10]. Avtor zelo ostro ocenjuje tako imenovano črkobralsko analiziranje rednih sodišč, ki besede, ki so zgolj »mnenja«, »ostra kritika«, v skrajnem primeru pa »pretirana mnenja« ali »zelo ostre vrednostne ocene« o delu javnih funkcionarjev, obravnavajo kot »žaljivo navajanje dejstev« ali kot »nedopustno zatrjevanje neresnic«. In potem so kritični novinarji, kolumnisti ali drugi publicisti kaznovani zaradi pisanja, ki ne presega okvira ustavnosti in ki je legitimen del njihove družbene vloge. S tem se svoboda izražanja resno ogroža. Ogrožajo jo pa prav sodne institucije, ki bi morale to svobodo varovati v največji meri. In tako se nasprotniki svobode izražanja spreminjajo v žrtve, zagovorniki svobode izražanja v njene napadalce, institucionalni branilci te svobode pa v njeno grožnjo … Za obravnavani primer je pomembna tudi avtorjeva ocena, da je sovražni predvsem »tisti govor, ki izraža sovražnost ali diskriminatorne predsodke na račun osebnih okoliščin, kot so rasa, vera, etična pripadnost, nacionalnost, spolna usmerjenost in fizična ali mentalna hendikepiranost. Na eni strani gre za skupine tistih ljudi, ki so že v izhodišču in zaradi določenih osebnih značilnosti tradicionalno postavljeni v slabši položaj oziroma v položaj ogroženosti«.[11] S tega vidika je na prvi pogled očitno, da s strokovnega vidika za sovražni govor ni mogoče razglasiti novinarjeve reakcije na sovražni nastop poslanca.

Naj se z nekaj vprašanji vrnem k uvodnemu izhodišču o obveznosti (ustavnega) sodnika, da celovito presodi vsak konkretni primer: Ali je sprejemljivo, da se sodnik pri presoji obravnavanega primera dela, kot da je pred njim samo objektivno žaljiva, iz novinarjevega članka iztrgana ocena, in da je njegova dolžnost le, da presodi, ali vsebuje elemente za odškodninsko odgovornost? Se lahko obnaša, kot da ne pozna ozadja, ki zadeva pravice istospolno usmerjenih, in da ne ve za žaljiv nastop poslanca na njihov račun, nastop, ki je sprožil kritičen odziv novinarja? Ga lahko zanima le, kaj je v skladu s procesnimi pravili in pravilno, in ne, kaj je prav in pravično? Je lahko suženj formalističnih postopkov, čeprav očitno vodijo do rezultata, ki je krivičen? Mislim, da ne.

Sodnik, še posebej ustavni sodnik, si ne more dovoliti izolirane obravnave dveh besed iz nekega novinarskega prispevka, ne da bi se poglobljeno ukvarjal z nastopom politika, ki je novinarsko kritiko sprožil. Ne more si zatiskati oči pred tem, kakšen je celovito gledano končni rezultat obravnavanega primera. Primera, v katerem se redno sodišče zadovolji z ugotavljanjem elementov odškodninske odgovornosti, čeprav to vodi do tega, da je tisti, ki je z žaljivim oblastniškim nastopom in vzbujanjem nestrpnosti pridobival volilne točke in izzval reakcijo novinarja, nagrajen z odškodnino za prestano trpljenje, revija, ki je objavila kritiko njegovega nastopa, je plačnik te nagrade, ranljiva manjšinska skupina istospolno usmerjenih, ki jih je nagrajeni žalil, obsojena revija pa branila, pa je samo pasivni opazovalec, za katerega se nihče ne zmeni.

Prepričan sem, da navedeno utemeljuje moje stališče, da se Ustavno sodišče pri oceni sodb rednih sodišč v obravnavanem primeru ne bi smelo zadovoljiti s tem, da je ponovilo njuni stališči, da poslančev nastop ni bil žaljiv, prav tako tudi ne ton njegovih izrečenih besed, da njegove izjave ni mogoče šteti kot skrajne, ki bi bila povod za kritično pisanje in s tem, da je ponovilo za Višjim sodiščem, da »tudi če bi bil nastop tožnika žaljiv, to ne opravičuje žaljive vrednostne ocene njegove osebnosti«. Neprepričljivo je tudi stališče Ustavnega sodišča, da ne obstaja vsebinska povezava med žaljivostjo poslančevega nastopa in novinarjevo kritično oceno, »temveč gre zgolj za žalitev« (točka 18 obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča). Ustavno sodišče bi moralo razveljaviti sodbi obeh sodišč in terjati od njiju, da pri ponovnem sojenju poglobljeno vrednostno pretehtata pomen tako svobode izražanja in svobode tiska kot tudi pravice do časti in dobrega imena, in sicer tako, da nepristransko upoštevata vse okoliščine konkretnega primera. Pri tem bi moralo opozoriti na različna merila pri ocenjevanju poslančevega nastopa in novinarjevega članka ter terjati poglobljeno obravnavo njune medsebojne povezanosti. Ker Ustavno sodišče ni ravnalo na takšen način in je s tem odstopilo od tega, kakor je doslej vrednotilo pomen svobode izražanja ter v zadostni meri ni upoštevalo prakse ESČP, sem bil prisiljen glasovati proti sprejemu takšne odločbe. Tudi za Ustavno sodišče namreč velja, da je s tem, ko je zanemarilo pomen poslančevega nastopa in zanikalo žaljivo in provokativno naravo tega nastopa, predvsem pa ni upoštevalo, da gre za žalitev in stigmatiziranje ene najbolj ranljivih manjšinskih skupin, ravnalo v nasprotju z uvodoma navedenimi izhodišči te odločbe in v nasprotju z dosedanjo ustaljeno presojo glede pomena svobode izražanja, ki je bila doslej več kot zgledna. Dalo je namreč preveliko težo varstvu časti in dobrega imena tistega, ki je na račun dostojanstva ranljive manjšinske skupine pridobival poceni volilne točke, in premajhen pomen varstvu svobode izražanja in svobode tiska, za kateri pravi ista odločba, da sta »temeljni konstitutivni element svobodne demokratične družbe«.

dr. Ciril Ribičič, sodnik,
mag. Marija Krisper Kramberger, sodnica

Kdorkoli ima vsaj četrtošolsko razumevanje osebka kot slovničnega koncepta, bi moral precej zlahka razbrati, da se domnevno sporni stavek ne nanaša na Srečka Prijatelja, temveč na njegovo kavarniško mimiko – torej na njegov protiustavni hujskaški nastop v parlamentu. Nekdo, ki je sposoben razumeti celo malo več kot povprečen četrtošolec, pa bo ugotovil tudi, da je stavek celo še bolj kot proti mimiki Srečka Prijatelja naperjen proti docela zavoženi grapi po imenu Slovenija. Če bi moral Mladino kdo tožiti, bi jo morala Republika Slovenija – edino to je, da najbrž res ne bi bilo težko dokazati njene celostne retardiranosti. Razen morda na kakem slovenskem sodišču.

Samo zato, ker je tokrat osebno, je človek v veliki skušnjavi, da bi iz zadeve delal nevemkaj. A v resnici ni nič zares posebnega: v resnici gre samo še za en kamenček v mozaiku, samo še en žebljiček v krsti nekoč za svojo regijo progresivne, danes pa neskončno gnile male zaplatice na severu Balkana. Prav tako je človek v skušnjavi, da bi zapisal, da je sodba ustavnega sodišča sramota za slovensko sodstvo, pa spet ni res. To, da se nekaj z nečim osramoti, predpostavlja, da ima to nekaj zdravo jedro, ki ga je sploh še mogoče osramotiti.

Na večer dopoldneva, ko je odjeknila novica o odločitvi ustavnega sodišča, na večernih poročilih nisem zasledil niti besede o tej temi. Na koncu koncev res: kaj je svoboda govora proti Riverdanceu ali domnevnemu nasilništvu Omarja Naberja? So pa poročali o koncu nekega drugega procesa. V Mariboru se je namreč po šestnajstih letih (ni tipkarska napaka) končalo sojenje zaradi nekega udarca in sodišče je po vsem tem času dosodilo, da mora tisti, ki je udaril, udarjenemu plačati dobrih 6000 evrov odškodnine plus toliko in toliko sodnih stroškov. Udarjeni je sicer pedofil, in sicer zaradi nekega drugega spolnega nadlegovanja tudi že obsojeni pedofil – tisti, ki ga je udaril in mora zdaj plačati odškodnino, pa ga je na javnem kopališču udaril zato, ker je udarjeni malo pred tem spolno nadlegoval njegovo hčerko.

Če bi pisal roman, si take zgodbe ne bi upal izmisliti – a slovenska pravna resničnost žal nima tovrstnih inhibicij. In zatorej lahko samo še enkrat vprašam: kako bi se sodišča države, kjer se dogajajo take reči (ali zadeva Cerani ali afera Smolnikar ali pač katerakoli druga rutinska kataklizma iz zadnjih let) sploh lahko osramotila?

Gnila v Sloveniji seveda niso samo sodišča, gnilo je skoraj vse, razen športnikov – in bolj kot je bližje Državi, bolj je gnilo. Gnili so kot civilno-družbena skupina očitno tudi slovenski homoseksualci: težko si predstavljam, da ne bi ob podobni žalitvi, kot je bila Prijateljeva, v Angliji ali Franciji njihovi vrstniki ne upravičeno zagnali takega vika in krika, da bi to predstavljalo pomemben faktor pri sodnem tehtanju pravic. Pri nas pa ne bev ne mev, kot da jih kar naenkrat ni.

In nobeno naključje ni, da so v Sloveniji gnili tudi mediji: po dveh desetletjih brutalne negativne selekcije so postali gnojišča, na katerih s par častnimi izjemami brstijo predvsem tisti, ki pa res niso bili za čisto nič drugega, celo za profesorje na FDV ne. Za izjavo ob tej neznansko pomenljivi presoji ustavnega sodišča me je poklical natanko en sam novinar, in z izjemo Dnevnika so mediji o zadevi poročali v najboljšem primeru medlo, takole malo mimogrede, neverjetno površno in ne da bi zavzeli kakšno trdnejše stališče.

Znanka, ki dela v krogih blizu ustavnega sodišča, mi je že pred meseci namignila, da se tehtnica nagiba v smer mračnjaštva. »Veš,« je pojasnila: »Smo pač družba, v kateri je nedotakljivost josef-fritzlovske fasade lično opranih zaves nad lepimi rdečimi rožami bistveno večja vrednota kot svoboda govora, pa če se za to josef-fritzlovsko fasado skriva še taka gangrena.« Na koncu koncev je tudi logično: v deželi, ki na lestvici funkcionalno nepismenega odstotka prebivalstva med državami OECD vodi tako suvereno kot Slovenija, svoboda javnega izražanja tudi nikoli ne bo mogla biti neka top vrednota, ko pa imamo vendar toliko bolj urgentnih problemov. Recimo, kako plače delavcev v našem paradnem podjetju dvigniti s 400 na 600 evrov.

Seveda bo Mladina zadevo zdaj peljala pred Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu. Za zdaj imamo dobre razloge za upanje, da ta častitljiva inštitucija še vedno kljubuje plimi fašizma, ki buta čez Evropo, a tudi v primeru zmage bo v ustih ostal grenak priokus. Spet smo se namreč prisiljeni zanašati, da bo za nas nekdo drug izvojeval bitko, ki bi jo neka minimalno znosna skupnost morala izvojevati sama že na prvi stopnji.

Obstaja sila ljubek angleški vic, ki ima tudi veliko zveze z negativno selekcijo, glasi pa se takole:

Vprašanje: Kako v sobi, polni pravnikov, naslavljaš tistega, ki ima najnižji IQ?

Odgovor: 'Your honor!'

Brez pluralizma ni demokracije. To trditev je Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) vzelo za izhodišče pri odločanju o zadevi, v kateri je 14 novinarjev nacionalne radiotelevizije Teleradio – Moldova (TRM) očitalo, da jim je bilo zaradi politične kontrole nad njihovim delom poseženo v svobodo izražanja, zagotovljeno v 10. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP).

Pritožniki, ki so bili v spornem času vsi zaposleni pri moldavski nacionalni televiziji TRM, so v svoji pritožbi zatrjevali, da se je po spremembi politične oblasti, ko je večino v parlamentu dobila komunistična stranka, ozračje na nacionalni televiziji zelo zaostrilo. Zamenjani so bili najvišji kadri, poročanje o političnih dogodkih je bilo poverjeno le nekaterim novinarjem, o nekaterih stvareh pa ni bilo dovoljeno poročati[1], sicer so bili novinarji za to disciplinsko kaznovani.

Dva pritožnika sta se pred nacionalnimi sodišči pritožila zoper proti njima izrečeno disciplinsko sankcijo. V prvem primeru je bila novinarka – voditeljica večernega informativnega programa – zaradi storjene napake pri branju novic kaznovana tako, da je bila degradirana s položaja urednice in starejše voditeljice v položaj mlajše poročevalke, kar se je odražalo tudi v tem, da ji je bilo prepovedano napovedovanje poročil. Moldavsko pritožbeno sodišče je njeni pritožbi ugodilo in TRM naložilo, naj jo znova imenuje na njen prejšnji položaj. TRM svoje obveznosti iz sodbe ni izvršil, zato je pritožnica zaradi pomanjkanja dela in posledično prenizkega dohodka odpovedala delovno razmerje. Drugemu pritožniku pa je bilo izrečeno strogo opozorilo zaradi samovoljnega odstopa od avtoriziranega besedila pri branju poročil. Dodatno je bil odstavljen s položaja voditelja poročil, prepovedano pa mu je bilo tudi vodenje katerekoli druge informativne oddaje. TMR je v skladu s sodbo pritožbenega sodišča, ki je razglasilo disciplinsko sankcijo za nično, izrečeno strogo opozorilo preklical.

Preostali pritožniki so zatrjevali drugačne kršitve svojih pravic zaradi domnevne politične nelojalnosti vladajoče stranke. V večini primerov so bili njihovi prispevki cenzurirani oziroma sploh niso bili predvajani. Vsi ti ukrepi pa so pripeljali do tega, da je bilo število prispevkov, ki so poročali o stališčih in mnenjih opozicijske stranke, zelo omejeno.

Svoboda izražanja je nujna za uspeh demokracije. Bistvo demokracije je, da omogoča predlaganje in razpravo o različnih političnih programih, tudi tistih, ki so kritični do trenutne organizacije države, če s tem ni ogrožena njena demokratična ureditev.[2] Prav svoboda tiska in drugih sredstev obveščanja pa je tista, ki omogoča javnosti, da si izoblikuje mnenje o idejah in stališčih političnih vodij. Obveščanje javnosti zato ni le dolžnost medijev, ampak tudi pravica javnosti.[3] Avdiovizualni mediji, kot sta radio in televizija, imajo pri tem ključno vlogo, saj na prejemnike zaradi obveščanja prek slike in glasu vplivajo neposredno in močneje kot tiskana občila.[4]

Situacija, v kateri neka ekonomska ali politična skupina izkorišča svoj prevladujoč položaj tako, da izvaja pritisk na medije in s tem omejuje njihovo svobodo izražanja, ni v skladu z 10. členom EKČP. To velja zlasti v primerih, ko gre za prenos informacij in idej, ki zadevajo splošni interes, saj je zanje javnost še posebno zainteresirana.[5] Tak prevladujoč položaj lahko izkorišča tudi javna oziroma nacionalna radiotelevizijska organizacija.

ESČP je že večkrat ponovilo, da svoboda izražanja od držav pogodbenic ne zahteva samo njihovega nevmešavanja v izvajanje te svoboščine, ampak tudi sprejem ukrepov za njeno učinkovito uresničevanje. Še več, v skladu z 10. členom EKČP so države temeljni garant pluralizma.[6]

Vsa ta splošna načela državam nalagajo dve dolžnosti: prvič, da prek radia in televizije javnosti zagotovijo dostop do nepristranskih in pravilnih podatkov, mnenj in komentarjev; ter drugič, da je novinarjem in drugim delavcem, ki delajo z avdiovizualnimi vsebinami, omogočeno širjenje teh informacij. Za izpolnitev teh dolžnosti državam načeloma ni treba ustanoviti javnih televizijskih in radijskih postaj, vendar pa je v primerih, ko v državi ni takih zasebnih subjektov oziroma je teh le omejeno število, ustanovitev javnega radia ali televizije skoraj edina možnost za zagotovitev pluralizma.

Pritožniki so v svoji pritožbi navedli več konkretnih primerov, ki so dokazovali, kako je vladajoča politična stranka s cenzuro in drugimi ukrepi kršila njihovo svobodo izražanja. Vlada pa se je nasprotno v svojem zagovoru branila le z zelo splošnimi argumenti. Kot izhodišče za obrambo je navedla, da je TRM najbolj gledan televizijski kanal v vsej državi, večerna poročila pa najbolj gledana oddaja. To naj bi dokazovalo, da moldavska družba dojema TRM kot neodvisen, nepristranski in objektivni kanal. Konkretne navedbe glede cenzure je vlada zavrnila brez vsakršne obrazložitve. Glede pritožb pritožnikov, tudi tistih, ki sta se pritožila zaradi izrečenih disciplinskih sankcij in bila pred nacionalnim sodiščem celo uspešna, pa se je vlada sklicevala na ugotovitve Sveta za avdiovizualno koordinacijo. Ta je organiziral več srečanj, na katerih so menedžerji in zaposleni na TRM razpravljali o zatrjevani cenzuri ter drugih problemih, s katerimi se je spopadalo televizijsko podjetje. V svojem poročilu je Svet ugotovil, da so bili pravzaprav pritožniki tisti, ki so si napačno razlagali svobodo izražanja. Svet je šel celo tako daleč, da je v poročilu zapisal, da so pritožniki svobodo izražanja zlorabili za to, da so v svojih poročanjih izrekli vsako svojo misel, ne da bi pri tem upoštevali zakonske in moralne norme. Tako ravnanje pa je neodgovorno in pomeni kršitev njihove prvenstvene obveznosti, da poročajo objektivno in nepristransko, brez vsakršne politične konotacije.

ESČP resničnosti navedb vlade ni podrobneje obravnavalo, saj je ugotovilo, da je bila vlada v svoji obrambi presplošna. Zelo natančno opisane konkretne kršitve bi morala vlada upravičiti s prav tako natančno argumentacijo. Treba se je namreč zavedati, da so posegi v pravice, zagotovljene v EKČP, dovoljeni le v izjemnih situacijah.

Tudi navedbe vlade, da je bilo opozicijskim strankam v programu namenjenega dovolj časa, je ESČP zavrnilo. Znotraj organizacijske strukture TRM ni bilo organa, ki bi nadziral usklajenost ravnanja TRM z zakoni in drugimi akti. Tudi pozneje za to ustanovljeni svet opazovalcev svoje funkcije ni izvrševal. Zato se je ESČP oprlo na podatke neodvisnega novinarskega centra. Ti podatki so se namreč ujemali tudi s splošnimi ugotovitvami predstavnikov Sveta Evrope in Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi.

ESČP je v svojem sklepu ugotovilo, da sta moldavski predsednik in vlada preveč vplivala na oblikovanje programa TRM ter da opoziciji ni bilo omogočeno, da bi lahko prek televizije javnost seznanila s svojimi mnenji. To, in tudi prepoved uporabe nekaterih politično občutljivih ali za vlado neugodnih izrazov, je pritožnikom njihovo svobodo izražanja gotovo omejilo.

Svoboda izražanja ima tako pozitivni kot tudi negativni vidik. Zlasti pri svoboščinah se poudarja predvsem negativni vidik (nevmešavanje države), treba pa je biti pozoren tudi na pozitivni vidik (pravica do nekega ravnanja, v tem primeru pravica do sprejemanja informacij). Sodišče je opozorilo, da mora država zato kot garant pluralizma poskrbeti, da lahko javnost prek radia in televizije sprejema nepristranske in pravilne informacije, široko paleto mnenj in komentarjev, iz katerih se med drugim zrcali tudi različnost političnih pogledov v državi. Pri tem pa je pomembno, da novinarjem ni onemogočeno nepristransko poročanje in komentiranje trenutne politične situacije.

ESČP je poudarilo, da države sicer niso zavezane, da ustanovijo javno televizijo, če pa jo, morajo pri tem spoštovati smernice Sveta Evrope, ki zagotavljajo skladnost delovanja javne televizije z 10. členom EKČP.

TRM je bila edina televizijska postaja, ki je svoj program oddajala na celotnem ozemlju Moldavije.[7] Zato je bilo predvajanje nepristranskih, uravnoteženih poročil, ki bi omogočala širši vpogled v politično dogajanje v Moldaviji, še toliko bolj potrebno. Vendar pa moldavskim oblastem kljub sprejetju sklepa vlade in poznejšega zakona o radiotelevizijski difuziji, od katerih naj bi predvsem slednji upošteval smernice, priporočila in resolucije odbora ministrov Sveta Evrope, ni uspelo zadostiti zahtevam iz 10. člena EKČP.

Problematična je bila predvsem organizacijska struktura, saj so bili najvišji organi (na primer nadzorni svet) imenovani na način, ki ni zagotavljal njihove uravnotežene sestave. Sprva je akt, ki je urejal delovanje TRM, določal, da dejavnost podjetja TRM vodita država in Svet za avdiovizualno koordinacijo. Slednji je bil sestavljen iz devetih članov, od katerih je tri imenoval predsednik države, tri parlament in tri vlada. Ta svet je nato imenoval predsednika in podpredsednika ter upravni odbor podjetja. V času, ko je bil nadzor nad parlamentom, predsedstvom in vlado v rokah ene same politične stranke, taka ureditev gotovo ni zagotavljala politične uravnoteženosti v sestavi organov vodenja in nadzora, niti ni delovala kot varovalka pred političnim vmešavanjem vladajoče politične stranke pri sprejemanju odločitev in delovanju teh organov. Pozneje sprejeti zakon, ki je namesto Sveta za avdiovizualno koordinacijo ustanovil Svet opazovalcev, prav tako ni preprečil vpliva politike na odločanje. Od 15 članov je moral biti samo en predstavnik opozicijske stranke, kar pomeni, da so bili lahko preostali člani predstavniki vladajoče politične stranke.

ESČP je soglasno ugotovilo, da so moldavske oblasti pritožnikom posegle v pravico, zagotovljeno v 10. členu EKČP. O sprejetju ukrepov za odpravo povzročene škode pritožnikom še ni odločilo, je pa vladi predlagalo sprejetje splošnega ukrepa, in sicer izvedbo zakonodajne reforme, ki bo zagotovila skladnost nacionalne ureditve s priporočili Sveta Evrope.