Ko je bila svetovna javnost v pričakovanju sojenja »pošasti iz Amstettna«, je slovenski prostor doživel svoje škandalozno razkritje incesta. Zgodba o »ptujskemu F.«, kot so 62-letnega moškega poimenovali slovenski rumeni mediji, pa ni razkrila samo grozljivosti, ki da jih je počel večkratni oče. Pokazalo se je, da v večini slovenskih medijskih hiš primanjkuje občutljivosti za varstvo zasebnosti mladoletnih oškodovancev ali oškodovank, čeprav bi si jo lahko poprej priučili iz izkušenj, ki jih je avstrijski medijski prostor pridobil v primeru Josefa F..

Zgodba o visoko noseči 15-letni osnovnošolski iz Ptuja je prišla v javnost 29. januarja 2009 v Večeru. Sprva še ni bilo potrjeno, ali je njen oče dejansko tudi oče še nerojenega otroka. Ko so zgodbo povzeli ostali mediji, so bile uradne informacije še zelo skope. Edini, ki je tedaj uradno komuniciral z mediji, je bil direktor ptujskega centra za socialno delo, ki je govoril o postopkih, s katerimi so zaščitili nosečo dekle in njeno družino.

Že tedaj se je sprožila razprava o tem, kaj smejo in česa ne smejo poročati mediji, ki se je pregrevala po zaslugi medijsko prodornega odvetnika iz Kopra. Ta je prevzel pravno zastopanje soproge osumljenca in je že napovedal tožbe zoper državne organe, ker da so javnosti razkrili identiteto oškodovanih. Prestrašeni zaradi te grožnje so se uradni državni uradniki zaprli kot školjke in mediji od njih niso izvedeli ničesar več, čeprav je bilo ime ptujske družine slovenski javnosti še zmeraj prikrito.

»Zaradi strogega varovanja tajnosti postopka o primeru ne morem in ne smem govoriti,« je tedaj za Dnevnik dejala Vlasta Nussdorfer, predsednica Belega obroča, društva za zaščito žrtev kaznivih dejanj. Prav Beli obroč je mariborsko tožilstvo opozoril na zlorabe in nasilje v tej ptujski družini in je nato oče pristal v priporu. Mediji naj ravnajo posebej rahločutno in naj pri poročanju o domnevnem incestu na Ptujskem upoštevajo etične standarde, ki zagotavljajo varstvo zasebnosti mladoletnikov, je pozvala tudi varuhinja človekovih pravic dr. Zdenka Čebašek-Travnik. Pravica javnosti do informiranosti ne sme imeti večje teže kot pravica otrok do zasebnosti, je še poudarila. Pri tem je treba upoštevati pravice vseh družinskih članov, ki jim nepooblaščeno objavljanje osebnih podatkov lahko povzroči trajne posledice.

Ta opozorila pa tedaj niso slišali ali razumeli v brezplačniku Žurnal24, ki je prvi javno objavil ime in priimek osumljenca in je zato slovenska javnost spoznala tudi priimek oškodovanke ter vseh njenih bratov in sester, med katerimi so tudi šoloobvezni otroci. Celo slika družinske hiše se je znašla v omenjenem časniku.

Uredništvo brezplačnika je to svoje početje opravičevalo z okoliščino, da se je ime osumljenca že objavilo na svetovnem spletu in da so zanj na Ptuju itak vedeli že skoraj vsi. Z objavo imena so tudi želeli vzbuditi strah med pedofili, s čimer naj bi obvarovali druge potencialne žrtve. Goran Novković, glavni in odgovorni urednik omenjenega časnika, se je pozneje javno opravičil zaradi razkritja identitete, razloge, zakaj so objavili ime in priimek osumljenca, pa je obširno predstavil tudi v Medijski preži (april 2009).

Od takrat Žurnal24 ne razkriva več imena obtoženega, pri poročilih s sojenja pa objavlja njegovo sliko. Zanimivo pa je to, da se v Žurnalovem spletnem iskalniku celotno ime osumljenca še zmeraj pojavlja kot ključna beseda tudi v tistih januarskih člankih, v katerih sprva še niso razkrili identitete domnevnega krvoskrunitelja.

Pri večini ostalih medijev je bilo sprva opaziti precej previdnosti pri pisanju o tragični zgodbi. Najbolj konservativen je bil Večer. Do septembra 2009 – ko se je začelo sojenje – ni objavil imena obtoženega. Šele v drugem poročilu o sodnem postopku na ptujskem sodišču se je ta praksa opustila in je anonimni storilec postal Peter R., a njegove slike niso objavili.

Slovenske novice so vztrajale pri Petru R. do maja, nakar so začeli objavljati tudi priimek. Ime in priimek obtoženega po prvi glavni obravnavi objavlja tudi časnik Delo. Nekateri komercialni elektronski mediji so že pred sojenjem objavljali celotno ime obtoženega očeta. Devetega septembra, ko je bila prva glavna obravnava na Okrožnem sodišču na Ptuju, so se elektronski mediji poenotili v načinu poročanja. Celotno ime so objavili v oddaji Svet na Kanalu A, v oddaji 24 ur na POP TV, tudi v osrednjem Dnevniku javne RTV Slovenija, v poročilih Radia City ...

Časnik Dnevnik je tudi po tem, ko se je začelo sojenje in ko je objavil sliko storilca, ime domnevnega storilca vztrajno zapisoval kot »Peter R.« Zakaj? Zgled mi je bil nemški tednik Der Spiegel, ki pri poročanju o domačih kriminalnih primerih ne objavi priimka storilca/osumljenca/obsojenca, nima pa pomislekov pri objavi njegove slike. Tednik se drži stališča, da je z objavo slike storilca zadostil potrebi obveščanja javnosti, hkrati pa s tem ne posegajo pregloboko v intimni prostor njegovih bližnjih sorodnikov, saj priimek storilca ostaja skrit za inicialko.

Der Spiegel se je v preteklosti vztrajno držal tega novinarskega pravila, v zagati se je znašel šele pri avstrijskem primeru F. Josef F. iz Amstettna do aretacije ni bil medijsko znana oseba, a je njegov priimek postal globalno razvpit tako hitro in naglo, da so tudi v hamburškem uredništvu uglednega tednika ocenili, da ga ne bi bilo smiselno skrivati za črko F. Zato je potem v primeru Amstetten Der Spiegel to prakso opustil. K njej se je vrnil šele v poročilih s sodnega postopka.

Večina avstrijskih medijskih hiš je ravnala podobno kot Der Spiegel in je najprej objavljala ime sadističnega upokojenca, ki je desetletja dolgo imel zaprte svoje otroke v kleti hiše. Ko pa se je F. marca pojavil na zatožni klopi sodišča v St. Pöltnu, se je v večini avstrijskih tiskanih medijev transformiral spet v Josefa F., 73 let, iz Amstettna. Čemu takšen preobrat, ki ga večina tujih medijev ni zaznala in je še naprej objavljala celotno ime »pošasti«?

V nemško govorečem prostoru se je že po grozljivem razkritju F.-ovega početja razvnela ostra debata o zaščiti žrtev takšnih dejanj. Pod plazom kritik so se znašli mediji pa tudi policisti, saj je vodja policijske preiskave Franz Polzer v televizijskih prenosih razkril celotna imena žrtev in iz zapisnikov zaslišanj prič bral najbolj intimne podrobnosti nepredstavljivo krutega dogajanja v plesnivi kleti.

Kritikam je sledilo približno dvajset odškodninskih tožb Elisabethe F., ki jo je oče 24 let imel ujeto v kleti. Zahtevane vsote zaradi kršenje zasebnosti so bile za avstrijske razmere visoke že samo zato, ker je bilo kar sedem oškodovancev. Na prvi sodni stopnji je ženska že dobila nekaj pravd, čeprav so ona in njeni v incestu spočeti otroci medtem že dobili novo identiteto in živijo v kraju, skritem javnosti, njihovih fotografij pa ni še objavil nihče. Dasiravno so torej neznani, so se čutili prizadete, ko so mediji poročali o početju njihovega očeta/dedka.

Zanimiva je tudi podrobnost, da je tovrstno odškodninsko tožbo vložila in dobila tudi soproga Josefa F.. Tožila je berlinski časnik Taz. Ker so novinarji kršili pravico do zasebnosti ženske in ker so prekršili obvezo o zaščiti identitete, je sodišče tožeči dosodilo odškodnino 600 evrov.

Zoper objavo celotnega imena obtoženca in imen njegovih otrok so v avstrijskih javnosti protestirali številni strokovnjaki medijskega prava: »Žrtve imajo v tem primeru absolutno pravico do zaščite tajnosti njihove identitete,« je za avstrijsko agencijo APA dejal Michael Pilz. »Zaradi tako imenovane dvojne konstelacije, ko je storilec hkrati oče oziroma dedek žrtve, je družinsko ime Rubikon, ki se ga ne sme prestopiti.«

Po besedah Marie Windhager, odvetnice z Dunaja, tudi strokovnjakinje za medijsko pravo, je avstrijska judikatura zelo jasna. Če sta storilec in žrtev v istem družinskem krogu, ima zaščita žrtvine pravice do zasebnosti prednost pred pravico javnosti do obveščenosti. Zato se priimka ne sme objaviti.

Kljub temu pa so v primeru Amstetten mediji ravnali vsak po svoje. Časnik Der Standard je bil edini, ki nikoli ni objavil tega svetovno znanega družinskega imena. »Nekateri drugi mediji, na primer Das Kurier, ga je sprva objavljal, potem pa ne več, tudi tabloidni časnik Kronen Zeitung je v poročilih s sodnega postopka zapisal samo črko F., kar je bilo vsekakor hvalevredno,« je za Medijsko prežo razložila Windhagerjeva. Drugačno prakso je zavzel ORF, ki je od vsega začetka objavljal celotno ime. »To je sprožilo ostre debate, bil je prepir tudi med novinarji. Po moji oceni so na ORF postopali napačno,« ocenjuje Windhagerjeva. Najbolj ekstremen je bil tednik News, ki je na naslovnici celo objavil slike tistih otrok družine F., ki so smeli živeti v prostosti. »To je bil škandal,« se spominja odvetnica.

Seveda imajo oškodovanci pri takšnih kršitvah pravico do odškodnine. Po obstoječi sodni praksi v Avstriji je za razsodbo v prid tožniku odločilno to, če so mediji hkrati z razkritjem imena žrtev objavili tudi podrobnosti iz zasebne sfere. O posilstvu se sme poročati, a ne kako in kako pogosto so se ta dejanja zgodila, ponuja primer Windhagerjeva. To načelo velja tudi v primeru, če se ti dogodki premlevajo v javnem sodnem postopku. Medij se mora odločiti, ali bo v poročilo s sodišča objavil priimek storilca in žrtve, ali pa da se bo odrekel podrobnostim iz njunega intimnega življenja. Argument proti objavi podrobnosti tudi ne more biti ta, da so dogodki in njihovo ozadje znani že celotni javnosti – kot se je zgodilo v zgodbi o Josefu F. »Če nekaj že vsi vedo, to ni argument za to, da se smejo kršitve ponavljati. Če vdor v zasebnost povzroča bolečine, morajo biti ta protipravna dejanja ustrezno sankcionirana.« To oceno je upošteval tudi ORF. Ko je poročal o sojenju, je objavljal ime storilca, ni pa objavljal podrobnosti o storjenih dejanjih in ničesar o zasebnosti žrtev.

Še zdaleč pa ni rečeno, da so se avstrijski mediji iz primera F. priučili več dovzetnosti za ščitenje pravic zasebnosti. Najprej se bodo morali pravnomočno končati sodni spori v zvezi z odškodninskimi tožbami družine F. Na prvih sodnih stopnjah so jim bile prisojene odškodnine nekaj tisoč evrov za posamezne kršitve, a so se medijske hiše pritožile na razsodbe. Ali je bila ta učna praksa uspešna, bo še bolj razvidno, ko se bo zgodil kakšen nov izjemno odmeven kriminalni delikt v najožjem družinskem krogu.

Avstrijska pravosodna ministrica Claudia Bandion-Ortner je zato že napovedala novelo medijskega zakona, ki bo dopuščal bistveno višje odškodnine zoper medije. »Doslej zagrožene kazni so očitno bile nižje od obetane finančne koristi, ki bi jo mediji dosegli s kršitvijo predpisov,« pojasnjuje Windhagerjeva. Ali bodo te zakonske spremembe, ki naj bi omogočile boljšo zaščito prič, tudi uveljavljene, še ni znano, saj ji mnogo strokovnjakov nasprotuje zaradi bojazni, da bi se na ta način pregloboko poseglo v medijsko svobodo.

Našteti pravni, medijski in ne nazadnje tudi moralni nauki, ki so jih v Avstriji in Nemčiji potegnili iz primera F., pa več kot očitno niso prečkali naše severne meje. Naglušnost našega medijskega prostora se je toliko bolj razkrila, ko se je Peter R. – kot smo že omenili – znašel na sodišču. RTV Slovenija, POP TV in Kanal A so prišle posnet storilca in so potem v prispevkih objavile tudi njegovo celotno ime. »Saj je bilo tako tudi objavljeno na razporedu glavnih obravnav sodišča,« je bilo preprosto opravičilo novinarjev za to početje. Ali pa okoliščina, da obtoženi iz zapora vztrajno kliče in piše medijem. Res je sodišče objavilo ime obtoženca, saj je začetek vsakega sojenja javno, dokler se s sklepom senata ne izključi javnost. Res je tudi, da imajo nekateri novinarji redni stik s pripornikom, a to – kot je razvidno iz avstrijske izkušnje – ni argument za kršenje zasebnosti žrtev, saj se prihodnost celotne družine z vsako njegovo omembo še bolj potiska v negotovost. (Ne)posredne žrtve storilčevega početja pa vse bolj travmatizira.

Kdo bi se utegnil vprašati, zakaj tudi pri nas oškodovanka ne sproži podobnih množičnih odškodninskih tožb zoper slovenske medije, ki so njej in njenim otrokom kršili pravico do zasebnosti. Odgovor gotovo ni v drugačni (medijski) zakonodaji.

Kaj so preživljali otroci osumljenega P. R., potem ko so bili po zaslugi medijev v širokem krogu prepoznani kot otroci »ptujskega Fritzla«, je mogoče le ugibati. Na srečo, bi lahko rekli z nekaj cinizma. Mediji te razsežnosti tragične družinske zgodbe – trpljenja mladoletnih žrtev zaradi medijskega poročanja – doslej niso »konkretizirali in personalizirali«, vsaj ne tako, kot so »konkretizirali in personalizirali« (početje) osumljenca. S tem so se hote ali nehote izognili skušnjavi, da bi konkretne koristi konkretnih otrok spet žrtvovali za načelne koristi vseh otrok in družbe na sploh, kar se je primerilo kar številnim slovenskim medijem.

Novinarsko častno razsodišče (NČR) je v zadnjih letih praviloma v vseh primerih poročanja o družinskih tragedijah, po temeljitem tehtanju med javnim interesom in pravicami konkretnih otrok, dalo prednost slednjim. Ključni členi novinarskega kodeksa, ki napotujejo k takšni presoji, so 20., 21., in 22. člen. Tako je ravnalo tudi v zadnjem tovrstnem primeru – varuhinja človekovih pravic proti novinarjema Mojci Marot in Andražu Sodji ter odgovornemu uredniku tednika Žurnal Goranu Novkoviću.

Tednik Žurnal ni bil edini, ki je objavil polno ime osumljenca v ptujskem primeru – da je NČR razsojalo le o tem tedniku, je zato po svoje krivično –, bil pa je prvi. K temu dodajmo, da je bil njegov odgovorni urednik Goran Novković obenem prvi, če ne celo edini, ki se je žrtvam (»če smo jih z objavo imena osumljenca prizadeli«) javno opravičil, in prvi, ki je kot odgovorni urednik javnosti podrobno razgrnil motive in načela, ki so vplivali na odločitev, da objavijo ime in priimek osumljenca, sliko družinske hiše in nekatere druge osebne okoliščine osumljenca oziroma otrok. S tem je posredno prispeval k širšemu premisleku o etičnih dilemah, ki zadevajo poročanje medijev o tem in podobnih primerih družinskega nasilja.

Ker je Goran Novković razloge za objavo obširno pojasnil tudi v Medijski preži, bom navedla le tiste navedbe iz odgovora Žurnala na pritožbo varuhinje, ki se jim je NČR še posebej posvetil ali pa prinašajo v razpravo nekatere nove poudarke.

V tem odgovoru (za Žurnal ga je pripravila odvetniška pisarna Rojs, Peljhan & partnerji) so ne glede na že omenjeno opravičilo žrtvam incesta in nasilja na Ptuju zanikali vse očitke varuhinje človekovih pravic Zdenke Čebašek - Travnik o neupravičenem razkrivanju zasebnosti otrok v javnosti. Vztrajali so pri upravičenosti »konkretizacije in personalizacije« primera, s čimer naj bi javnost soočili s hudim problemom v družbi in vplivali na to, da bi se tako posamezniki kot pristojni upravni organi bolj odgovorno odzivali na sume spolnega oziroma družinskega nasilja. Namen in javni interes objave članka s polnim imenom osumljenca naj bi bil »ob najmanjši možni škodi zbuditi slovensko javnost in jo opozoriti na šokantne tragedije v slovenskih družinah«. S tega vidika naj ne bi bilo sporno, da bralec iz članka izve za ime in priimek osumljenca, njegovo poklicno dejavnosti, kje je družina živela, poklic očeta osumljenca, dejstvo, da ima osumljenec sedem hčera, časovne okoliščine, v katerih je družina bivala v tujini, starost žrtve in okoliščine njenega šolanja, se seznani z zdravstvenim stanjem mladoletnice in njenim spolnim življenjem, ob čemer si lahko ogleda še fotografijo družinske hiše, sicer zamegljeno in z zbrisano hišno številko.

Objavo vseh teh podatkov, ki po mnenju varuhinje in NČR nedvoumno omogočajo razkritje identitete mladoletne žrtve in njenega otroka – in ju s tem v javnosti trajno zaznamujejo in prizadevajo –, so pri Žurnalu opravičili s tem, da so bile številne informacije o tem primeru že razkrite v drugih medijih in da so nekatere informacije posredovali uradni viri. Glede slednjega se sklicujejo na sodbo vrhovnega sodišča iz leta 2001, v kateri je to menilo, da novinar, ko objavi informacijo, ki jo je izvedel na tiskovni konferenci državnega organa, ni dolžan še sam ocenjevati, kateri ustavni pravici je treba dati prednost: ali varstvu tožnikove osebnosti in osebnostnih pravic ali pravici javnosti do obveščenosti. Sicer pa v odgovoru na pritožbo varuhinje poudarjajo, da »sporni članek niti v najmanjši meri ne objavlja kakršnih koli osebnih podatkov žrtve oz. otroka, temveč govori zgolj o osumljencu moralno sprevrženega dejanja«. Pri utemeljevanju mnenja, da je »prav razkritje imena osumljenca izredno ekscesnega dejanja tisto, kar konstruktivno vpliva na učinkovitost članka«, pa so se sklicevali na »v Nemčiji splošno sprejeto stališče, po katerem je treba pri presoji, ali je nekdo, ki je osumljen oz. obtožen kaznivega dejanja, t. i. relativna javna oseba, o kateri je dopustno poročati v zvezi s posameznim dogodkom, upoštevati predvsem težo očitanega dejanja, pomen dejanja v javnosti, osebo storilca in druge okoliščine, ki dejanje izločajo iz kroga vsakodnevne kriminalitete«.

Navedeni argumenti NČR niso prepričali. Žurnal je po soglasnem mnenju kršil 20., 21. in 22. člen. Ne videti, da objavljeni podatki o osumljencu (pri)zadevajo trajno škodo članom njegove družine, pomeni ne videti očitnega in ignorirati posledice svojih odločitev. Javni interes, smo poudarili ob tem, bi bilo mogoče v tem primeru zadovoljiti tudi drugače – odmeven in tehten članek je namreč mogoče napisati brez objave imena in priimka osumljenca in fotografije družinske hiše. Kar zadeva sklicevanje na poprejšnje objave spornih podatkov v drugih medijih, pa NČR meni, da odgovornost za objavo podatkov nosi vsak, ki jih zapiše oziroma objavi, ne samo tisti, ki to stori prvič. Če bi obveljalo slednje, bi to pomenilo, da bi lahko neetično ravnanje kolegov postalo alibi za lastno sporno ravnanje.

Priloženo mnenje strokovnjaka za medijsko pravo Jurija Žureja, ki na podlagi nekaterih tujih sodnih primerov meni, da »v kolikor gre za razkritje v krogu, ki je že prej vedel za informacijo, ne more iti za razkritje, ki bi kršilo zasebnost«, stališča NČR o neupravičeni objavi imena in fotografije ni omajalo. Morda je sicer res, da je lokalno okolje že vedelo za določene informacije, toda z objavo polnega imena očeta je identifikacija žrtev olajšana najširšemu krogu celotne države. Prav zaradi objave priimka bo ta toliko lažja tudi v prihodnosti.

Sklicevanje Žurnala na poročanje s polnimi imeni v primeru Fritzl, ki naj bi postal »mednarodni standard poročanja« in po katerem so se zgledovali tudi sami, je po mnenju NČR prej oteževalna kot olajševalna okoliščina. To, da je toliko avstrijskih medijev – nikakor pa vsi! – podleglo senzacionalizmu, je bilo bolj ali manj sočasno z dogajanjem tematizirano in obsojano tako v avstrijski kot v slovenski javnosti. Pri Žurnalu bi se torej morali toliko bolj zavedati pasti, v katere so se ujeli avstrijski mediji, žal tudi najvplivnejši med njimi, ne pa jih nekritično posnemati.

NČR se ni moglo strinjati niti z argumentom v odgovoru na pritožbo, češ da je bila odločitev za objavo polnega imena uredniška, zato podpisana novinarja nista odgovorna. Če bi NČR sprejelo ta argument, bi novinarje de facto razglasilo za neodgovorne za vsebino svojih člankov in s tem za neavtonomne. Ponižalo bi jih v samoobrtnike, ki pišejo po nareku uredništva. Tudi dejstvo, da se je na razporedu glavnih obravnav na sodišču znašlo polno ime osumljenca, novinarjev ne odvezuje odgovornosti, da avtonomno presodijo, ali je objava polnega imena etična ali ne. NČR je v preteklosti podobno razmišljalo leta 2006, v primeru Marja Zalokar Hrovatin in Bojana Caf proti Damijani Žist, Večer. Tudi v tem primeru se je novinarka sklicevala na to, da je sporne podatke, ki jih je uporabila v članku o spolnih zlorabah, slišala na sodišču (pri javni ustni obrazložitvi sodbe po sicer za javnost zaprtem sodnem postopku).