Zaključna konferenca projekta Odgovornost in odzivnost medijev, ki jo je organiziral Mirovni inštitut 17. marca 2009, je poleg kopice trajno odprtih vprašanj slovenskih medijev odprla tudi vrzel, ki zeva v novinarskem cehu samem – pasivnost. Zgovoren kazalec zadnjega je bilo število navzočih novinarjev, ki jih niti na višku ni bilo mogoče prešteti na prste dveh dlani.

Že jutranja seansa konference – uvodna predstavitev izsledkov treh raziskav o odnosu študentov, etničnih manjšin in politikov do medijev(1) – bi v slovensko medijsko krajino morala udariti kot strela. Prav vse tri so namreč razkrile nizko zaupanje izbranih družbenih skupin v osnovno poslanstvo medijev, saj so rezultati pokazali precej visoko strinjanje s trditvami, da so ti sredstvo za uveljavljanje političnih in ekonomskih interesov ter spodbujanje potrošništva (zadnje so na prvo mesto postavili le študenti, sicer ga je zasedlo uveljavljanje političnih interesov).

Slovenski mediji torej ne nadzorujejo centrov moči, temveč jim nudijo prostor, v katerem lahko realizirajo parcialne interese, njihovi kapitalski botri pa nekaj malega zaslužijo. Lepa popotnica vstopu finančne krize v medijske hiše, ki ustvarjajo lažen občutek, da je na njihovem dvorišču vse v najlepšem redu. A pod zloščeno krinko v teh časih vse brbota, rušijo se poklicni standardi, delovnopravna zakonodaja, nižajo se stroški (beri: zaposleni), bije se boj za oglase in se – bolj kot kadarkoli doslej – pozablja na prvo odgovornost vsakega medija: odgovornost do javnosti. Ko politiki postajajo oziroma so praktično že postali hkratni producenti in produkti medijev, ti pa so podvrženi zahtevam oglaševalcem in muham lastnikom, je ta le oddaljeni ideal.

Kako naj mediji v perpetualni odvisnosti od trga, ki se prav zdaj razkraja, spodbudijo državljanke in državljane, da se aktivno vključijo v javno razpravo, če se »četrta veja oblasti« pretežno ukvarja sama s seboj?

Vodilnima brezplačnikoma, sodeč po navedbah odgovornega urednika tednika Žurnal in dnevnika Žurnal24 Gorana Novkovića, delno že uspeva. Medijska hiša je v dveh mesecih (januarja in februarja letos) kar 69 člankov objavila na podlagi informacij, ki so jih prejeli od bralcev. Ti so bili prav tako avtorji 37 fotografij in zaslužni za pet naslovnih tem, kar najbrž kaže, da raven zaupanja še ni tako nizka.

Toda, ker je konec januarja odmevalo Žurnalovo poročanje o spolnem nasilju v ptujski družini, je bilo pričakovati, da bo Novković – skladno z rdečo nitjo konference – moral odgovarjati tudi na tovrstna vprašanja. »V zadnjem obdobju ste imeli zelo občutljivo etično vprašanje v zvezi z objavo osebnega podatka,« je potipala povezovalka konference Brankica Petković. Spomnimo, da je Žurnal objavil ime in priimek storilca, čigar najstniška hči je tedaj v porodnišnici čakala na porod.

Novković je poudaril, da je bil primer specifičen, Žurnal pa poprej v podobnih člankih ni nikoli razkrival identitete žrtev. V ptujskem primeru je bilo pred objavo »pričakovati, da bodo informacije prišle v javnost«, kar so potrdile tudi vesti s terena, kjer je bilo »v primarni javnosti – zaradi poročanja drugih medijev – pravzaprav že znano, kdo so osebe«. Strinjal se je z novinarji in uredniki, »da na konkretnem primeru pokažemo, kako hud problem je to. Kar smo hoteli poudariti, je, da je policija v zadnjih petih letih obravnavala 940 takšnih primerov«. Po pogovorih z izvedenci in s pravniki so se odločili, da »v tako ekstremnih primerih prevaga javni interes«. Žurnal je sicer po objavi članka, v katerem so razkrili storilčevo identiteto, objavil tudi opravičilo tistim, ki so jih z objavo prizadeli.

»V tem primeru ni bilo javnega interesa, da objavite ime in priimek tega človeka. Ni nobene raziskave, ki bi pokazala, da boste z objavo podatkov na kakršenkoli način senzibilizirali javnost do tega vprašanja. Sklicevanje, da so to objavili drugi in da na internetu potekajo taki in drugačni forumi, v bistvu nobenega ne razreši odgovornosti,« je pojasnilo komentirala sodelujoča na razpravi, dr. Sandra Bašić Hrvatin. Nihče ne beži od odgovornosti, je zatrdil Novković in priznal, da je bila presoja smeri, v katero se bo po objavi imena storilca usmerila javna razprava, njegova največja napaka. Medijska hiša je zdaj okrepila možnosti pridobivanja različnih izvedenskih in pravnih mnenj v primeru tovrstnih objav, četudi se po njegovih besedah praktično vsi v uredništvu strinjajo, da je bila reakcija javnosti ponavadi zelo mlačna, kadar so storilci ostali neimenovani.

O presojanju etičnih dilem, zlasti v primeru oglasov na portalu, ki pogosto koketirajo s pornografijo, je Petkovićeva povprašala odgovorno urednico spletnega portala 24ur.com Barbaro Repovž. »Kar zadeva oglase, imajo pri nas, na komercialni postaji POP TV oziroma Pro Plusu, tržniki seveda zelo veliko vlogo, ker se je treba zavedati, da televizijski program in internetna stran delujeta s prihodki od oglaševalcev. Velikokrat se ne strinjam s pozicioniranjem ‘bannerjev’ in z določenimi oglaševalci, a je to vedno stvar dogovora med trženjskim in vsebinskim delom,« je razložila Repovževa, ki se ji pogosto zgodi, da v »tej igri« ne zmaga. »Glede na to, da po napovedih prihajajo težki časi, se v naši hiši nobenega oglaševalca ne bomo prav otepali.«

V primeru pritožb, je po besedah Repovževe, laže postopati na spletu, saj lahko podatek, če uredniška presoja tako narekuje, popravijo nemudoma. Politiki oziroma njihove piarovske službe po zanje sporni objavi na spletu ali v TV programu ponavadi pokličejo in se pritožijo, kar je ustaljena praksa. Bašić Hrvatinova je ob tem opozorila, da to ni formalen postopek, kot ga narekuje zakon – pisno uveljavljanje pravice do odgovora in popravka ali pritožba na novinarsko častno razsodišče.

Urednica notranje politike v informativnem programu Televizije Slovenija Nataša Rijavec je najprej zavrnila tezo, da je dnevnoinformativna oddaja Odmevi večinoma posvečena politiki in da so gostje večinoma funkcionarji. Ob osrednji temi, če je ta politična, odpirajo tudi druga pomembna vprašanja, kot so zdravstvo, sociala in medkulturni dialog. Toda rezultati raziskav, je dejal dr. Marko Prpič, tega ne potrjujejo – 56 odstotkov gostov Odmevov je prihajalo iz politične sfere, le 4 odstotki iz civilnih združenj, predstavnikov akademske sfere pa praktično ni bilo.

Razpravo je dve uri spremljal tudi politik – poslanec Franci Kek –, ki je po krajšem čakanju vendarle prišel na vrsto: »Poglejte, kako težko politik pride do besede.« Kot nepolitik in zdaj politik bo reagiral vsakič, ko se mu bo objavljena neresnica zdela dovolj pomembna. Po njegovih besedah je treba po objavi prispevkov na 24ur.com reagirati hitro, saj informacija »dva dni visi gor, spodaj se razvije nek forum, ki pljuva po tebi, ker je pisalo nekaj o tebi, kar ne drži«. Če portal ne bi imel objavljenega e-naslova, bi pač klical po telefonu, je dejal Kek, ki upa, da bo novi medijski zakon omogočal hitrejše reakcije na nepravilnosti.

S pripombami nad novinarskim delom se je oglasil Gregor Strojin z Vrhovnega sodišča, ki se je, ker zakon o medijih določa 7-dnevni rok za odgovor, vprašal, »kaj je z odgovornostjo medijev pri raziskovanju zgodbe in upoštevanje rokov za pridobivanje informacij«. Čeravno bi Strojinu kak novinar ali urednik moral pojasniti, da je ta zakonski rok v novinarski praksi povsem nestvaren, je Novković v odgovor ponudil dva ekstremna primera – ko bi novinar lahko počakal na odziv, a ne počaka, in ko subjekt na vprašanja noče odgovoriti, ker morda meni, da bo novico tako »utišal«. Da je to praksa, ki se je uveljavila v zadnjih letih, je dejala Bašić Hrvatinova, saj kakšna uradna institucija na novinarska vprašanja sploh ne odgovori ali počaka do zadnjega zakonsko dopustnega dne. Ko medij zgodbo objavi, piarovska služba že naslednji dan zahteva objavo popravka ali odgovora, v katerem objavi tisto, kar želi, ne pa odgovorov na novinarska vprašanja.

Politične stranke, dodajmo, k podajanju odgovorov novinarjem niso zavezane, tako se je že primerilo, da neka koalicijska stranka na vprašanja ni odgovorila, niti ni pojasnila, zakaj ne bo.(2) Zlasti parlamentarne stranke so odgovorne javnosti, zato bi ne smele biti izvzete iz določb zakona o medijih in zakona o dostopu do informacij javnega značaja.

Drugo omizje je jutranjo razpravo poskušalo nadgraditi, saj je bilo posvečeno razvoju novih mehanizmov samoregulacije in družbene odgovornosti splošno-informativnih medijev, ki je – sodeč po praktičnih izkušnjah ustvarjalcev in uporabnikov medijev – nujno potreben. Ker naj bi ti nadzorovali centre moči v interesu javnosti, bi morali razviti tudi učinkovite modele za interakcijo z bralci, kar je zlasti pomembno v obdobju krize. Morda je zato zdaj pravi čas za poglobljen premislek o samoregulaciji medijev in korenit zasuk v medijski praksi. Petkovićeva je kot zgled navedla britanski časnik Guardian, katerega predstavniki so sodelovali na omizju.

Ian Wright, direktor fundacije Guardian, je uvodoma dejal, da smo na kritični točki razvoja medijske industrije, saj medijska krajina ne bo nikoli več ista. Zadnje gotovo velja za Veliko Britanijo, kjer je Guardianova raziskava pokazala, da bo v regionalnih medijih delovna mesta izgubilo najmanj tisoč ljudi, med katerimi je veliko tistih, ki jih zaposluje njihova medijska hiša. »Srditi objem in bliskoviti zalet dveh sil – tehnoloških sprememb in ekonomskega prevrata, ki ga preživljamo zdaj – sta zlasti v zadnjih mesecih postala zelo očitna, zato ne bom predstavil Guardiana, ampak bom govoril o resnejših zadevah,« je trezno začrtal Wright, ki je z navzočimi delil mnenje novinarja in ne časnika Guardian.

Kar zadeva internet, je jasno, da bo postajal še hitrejši, količina podatkov, ki jih je mogoče poslati po njem, se bo povečevala, posledično pa se bo večalo tudi število virov informacij. »Kar zadeva tiskane časopise, menim, da smo zdaj v ladji, ki – iskreno – pušča. Še ena ladja je blizu, na katero poskušamo skočiti, a to predstavlja tveganje. Toda vprašanje je, ali si lahko privoščimo, da tveganja ne bi sprejeli ali da bi obdržali obe ladji.« Iz tega ne gre izvzeti televizijskih medijev, ki jim prav tako grozijo nove tehnologije, kot je iPlayer medijske hiše BBC, ki postopoma izloča linearni način predvajanja programa. Sodobna tehnologija omogoča uporabnikom, da praktično nemudoma reagirajo na medijski prispevek, kar medijske hiše potiska v instantno komunikacijo z javnostjo. V novi realnosti, ki jo ekonomske novice vsak dan pretresajo kot eksplozije, je po njegovem nujno treba razmisliti o novih poslovnih modelih.

Denimo o modelu, ki temelji na oglasnih prihodkih. Guardian je od leta 1821 praktično živel od oglasnih prihodkov, manjši del denarja pa je zaslužil na časopisnem trgu – po nedavnih podatkih v primeru sobotne edicije Guardian celo 80 odstotkov v prid oglasnih prihodkov. Kaj se bo zgodilo, ko se bodo mali oglasi preselili na splet? Se bodo veliki oglaševalci, ki zdaj zmanjšujejo deleže oglaševanja, vrnili, ko bo krize konec? Wrightova vprašanja so ostajala brez odgovorov, se odbijala od sten in rojevala nova: »Kdaj bomo bralcem morali povedati, da bodo morali za svoj časnik plačevati več?« Bi se morali ali je treba zmanjšati število vsebin, saj britanski časniki postajajo preobsežni? Bi se morali vprašati, ali bi si morali izplačati nižje plače? Skratka, pravi Wright, čas je zrel za premislek o nepojmljivih stvareh.

Kljub tem je treba po Wrightovem prepričanju še naprej ostati zvest osnovnim načelom in vrednotam medijev, ki so v primeru Guardiana preživele zadnjih 200 let. Kolega – nekdanjega ombudsmana pri Guardianu, Iana Mayesa, ter izvršnega urednika in vodjo oddelka za trajnostni razvoj in družbeno odgovornost pri Guardianu, Joea Confina – je vprašal, ali menita, da lahko načela preživijo tudi krizo in ali jih je mogoče še okrepiti.

Mayes je pohvalil videz slovenskih časnikov, češ da so »videti inteligentni«, kar je sprožilo kratkotrajen smeh v dvorani, ki ga je prekinila naslednja misel: »O samoregulaciji bi morali razmišljati kot o definiranju odnosa med medijskimi organizacijami in njihovimi bralci, gledalci in internetnimi uporabniki.« Medijska krajina se je v petih desetletjih njegovega dela spremenila, kriza bi morala po njegovem biti »stimulacija ali pa bomo mrtvi, zato bi predlagal, da nas stimulira«.

Kar zadeva oblikovanje položaja medijevega ombudsmana, meni, da bi se vsak novinar moral vprašati, ali si zaupa, da bi bil lahko neodvisen mediator, odgovor pa bi moral biti »da«. Mehanizem ombudsmana je po Mayesovem tesno povezan s tremi zahtevami – vidnostjo (javnost mora vedeti, da ima medij ombudsmana), razpoložljivostjo (ne le javnosti, ampak tudi novinarjem, urednikom in programskim direktorjem) in neodvisnostjo (od uredniških struktur). Zlasti pomembno je, da ima ombudsman popolno podporo odgovornega urednika, čeprav bo obravnaval tudi pritožbe nad njegovim delom. Tako bodo novinarji prav tako ugotovili, da nihče v medijski hiši nima imunitete. V Guardianovi rubriki popravkov so se že pojavili odgovorni uredniki, vodilni novinarji, člani fundacije Scott pa tudi sam ombudsman. »Toda tako gradimo nov odnos z našimi bralci.« Navezal se je tudi na izjavo Rijavčeve v prvi razpravi, češ da ne dobijo veliko pritožb. Po njegovem se mora medij, ki ne dobi veliko pritožb, vprašati, kakšen odnos ima bralci. To lahko pomeni, da se ljudem ne zdi vredno pritožiti se ali pa ne vedo, kako naj se pritožijo.

Po Mayesovem mnenju bo etika tudi v obdobju recesije preživela, saj ji bodo ostali zavezani novinarji. Confino mu je odvrnil z izjavo Liz Forgan, direktorice fundacije Scott: »V času velikih sprememb je še posebej pomembno, da se nekatere stvari ne spremenijo.« Razprave o nadzoru izvorov moči so po njegovem nujne, čeprav so stare desetletja. Optimističen je, da se bo novinarstvo vrnilo nazaj k osnovam, vendar ga skrbi tudi drastičen upad zaupanja v medije. Oboje je v sodobnih razmerah mogoče doseči z večjo mero odprtosti. Medijske hiše so po njegovem kot trdnjave – ničesar ne izdajo –, toda nadzorujejo druge in od njih zahtevajo odprtost, ki je same nismo zmožne. »Če nismo odprti in iskreni, izgubljamo kredibilnost in integriteto, kar je tako, kot če bi izgubili vse.«

Kot primer je navedel oglase za telefonski seks, ki jih je Guardian nekaj časa objavljal. Confino je direktorju oglasnega trženja pojasnil, da je časnik v 60. letih vendarle stopil na čelo boja za pravice žensk in ga vprašal, kako naj upravičijo objavo tovrstnih oglasov. »Delajo velike dobičke,« se je glasil odgovor. Confino je vztrajal toliko časa, dokler jih niso več objavljali. Vsaka resna medijska hiša bi morala vedeti, da so takšni oglasi nesprejemljivi, je bil odločen, četudi prinesejo 400 tisoč funtov na leto. Prav zato so resni mediji v času krize pred toliko pomembnejšim preizkusom – odločiti se morajo, ali bodo načela medijske hiše povozili s spornimi oglasi ali se jim bodo odpovedali. Kljub temu, da pristop Guardiana v slovenskem okolju morda zveni kot »Rolls Royce pristop«, je prepričan, da je treba v kriznih časih ravnati »odgovorno, etično in z veliko mero poguma«.

»Kolegom iz Guardiana bi se zahvalil za zelo poučno predstavitev. Na trenutke sem imel vtis, da bi bilo mogoče bolje, ko bi tukaj namesto nas treh ali štirih sedeli naši lastniki,« je slovenski del razprave začel odgovorni urednik Dela Darijan Košir. Ideja ombudsmanov je bila popularna že pred več kot desetimi leti. Tedaj so na Delu razmišljali o vpeljavi takšne funkcije, česar niso realizirali. Strinjal se je, da je samoregulacija v medijski hiši nujna, toda vprašanje je, kako jo vzpostaviti.

Razpravo o oglasih z erotično vsebino so imeli nedavno, ko so v Delovi prilogi Mag objavili celostranski oglas, ki je razburil bralce. Umaknili so ga kljub temu, da je šlo – kot je dejal Confino – za veliko denarja. »Problem odgovornosti do bralcev in samoregulacijo jemljemo presneto resno. S tem se sicer ne ukvarja le ena oseba, ampak petdeset na dan, če seveda odštejemo urednico pisem bralcev.« Košir zato ne meni, da bi Delu funkcija ombudsmana manjkala, kar ne pomeni, da je v prihodnje morda ne bo, se mu pa zdi pomembno, da so vsi novinarji in uredniki odprti do bralcev.

»Če odmislimo predpostavko, da so mediji visoko dobičkonosne gospodarske družbe, čeprav smo danes slišali, da mediji niso visoko dobičkonosne družbe, pač pa se ukvarjamo z vprašanji preživetja, potem mediji kot gospodarske družbe ne moremo veliko razmišljati o tem, kako bi dobiček preusmerili v neko družbeno koristno dejavnost,« je svoj premislek o družbeni odgovornosti medijev predstavil Ali Žerdin, odgovorni urednik Dnevnika, kjer pritožbe in pripombe bralcev prav tako obravnavajo predano in resno. Družbena odgovornost medijev se po njegovem kaže v tem, da se ti vnaprej odpovedo populizmu, širjenju strasti, ki bi lahko bile na trgu nagrajene. Da si drznejo vnaprej odpirati teme, ki niso popularne, ali so morda celo v konfliktu s prevladujočo zavestjo. »Danes bi bilo denimo v Ljubljani precej dobičkonosno, če bi se mediji lotili hujskaške kampanje proti džamiji. Trg bi po vsej verjetnosti nagradil hujskaško kampanjo proti izbrisanim in Romom.«

Da bi lahko mediji javnosti razkrivali ozadje zgodb, ki pretresajo njihov svet, se Žerdinu zdi nujna naložba v terensko delo, četudi v medijskih upravah obstaja prepričanje, da ga lahko nadomesti prepisovanje z interneta. Teže je uveljaviti tretji element družbene odgovornosti medijev – zagotavljanje poglobljenega pogleda na svet, saj morajo novinarji na analitičnih projektih delati določen čas. Zadnje je težko, če je uredništvo kadrovsko podhranjeno ali ni preskrbljeno z zadostnim številom novinarjev za pisanje temeljitih analiz, »ki bi bralcem zagotavljale boljšo orientacijo v okolju, v katerem živijo«.

Časnik Večer je uvedel posebni e-naslov in brezplačno telefonsko številko, na kateri sprejemajo pripombe bralcev. Namestnik odgovornega urednika in direktorja Večera Tomaž Ranc je pojasnil, da je bila uprava sprva skeptična, a mu jo je uspelo prepričati, novost pa je doživela izjemen odziv. V primeru poročanja o oderuških obrestih, ki so uničile marsikatero kmetijo v Prekmurju, so jih bralci denimo usmerjali, jim dajali namige in jih kritizirali. Medijskega ombudsmana si želijo, vendar, je priznal Ranc, denarja ni. So pa uredniki Večera drug drugemu ombudsmani, saj je vsakdo med njimi en teden dežuren in zadolžen za pregledovanje prispevkov, o katerih nato tudi razpravljajo.

Predsednica Novinarskega častnega razsodišča (NČR) Ranka Ivelja je uvodoma predstavila kratko statistiko, pri kateri je izpostavila, da je v zadnjem času vse več pritožb čez TV programe – zlasti oddajo Svet na Kanalu A, dobitnico nagrade viktor za posebne dosežke, ki je bila med drugim utemeljena z argumentom o »navidezni objektivnosti«. NČR je sicer od junija leta 2007 dobilo 72 pritožb, od tega največ čez časopise, in sicer tiste z največjo naklado – Delo (12), Dnevnik (7), Slovenske novice (5) in Večer (3). Ob tem je opozorila, da Kanal A in Slovenske novice na pritožbe sistematično ne odgovarjata. Tako se v Društvu novinarjev Slovenije že pogovarjajo o tem, da bi s spremembami medijskega zakona vpeljali obvezno spoštovanje kodeksa in Münchenske deklaracije pa tudi objavo razsodb NČR za tiste medije, katerih novinarji so predmet razsodbe.

Tretje omizje je odprl Vincent Porter, zaslužni profesor na Univerzi Westminster in predstavnik Evropske zveze organizacij gledalcev in poslušalcev (EURALVA), ki je uvodoma pojasnil razliko med odgovornostjo (responsibility) in odzivnostjo (responsiveness) medijev. Prva je po njegovem povezana z uredniškimi odločitvami, druga pa z odzivom medijskih hiš na odzive bralcev, poslušalcev ali gledalcev. V primeru RTV Slovenija je razlika jasna – generalni direktor je odgovoren za oba aspekta, medtem ko je programski svet odgovoren za programske vsebine in spoštovanje kodeksa novinarjev RTVS, varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev pa za odzivnost na pripombe. Prav zato meni, da je koristno obdržati analitično razliko med omenjenima funkcijama: varuhinjo in svetom RTVS. Ker je Slovenija majhna država, kar pomeni, da je tudi kadrovski bazen za takšne funkcije omejen, meni, da bi bile razprave med drugače mislečimi lahko izjemno uporabne.

Zaradi razmaha množičnih medijev si morajo medijske hiše po Porterjevem zaslužiti zaupanje bralcev, poslušalcev ali gledalcev, a prav raziskave, ki so bile predstavljene na začetku konference, kažejo, da slovenski mediji zaupanja ne uživajo. Porter je zato poudaril, da je treba razmisliti, kako zapolniti prepad med pričakovanji javnosti in dejanskim outputom medija, kar je označil kot uredniški izziv. Prav tu se skrivajo razlogi za odprtost medijskih hiš, za odgovornost, neodvisnost in neobremenjenost s političnimi strankami. Po Porterju sta tako uredniška odgovornost kot tudi medijska odzivnost dve plati istega kovanca – zaupanja. V Sloveniji je zagotovo dovolj prostora za oblikovanje združenja Glas gledalcev in poslušalcev: »Če bi se ga lotili na pravi način, bi ta lahko postal prevodnik, ki bi združeval pomisleke ljudi, o katerih bi razpravljal z različnimi slovenskimi mediji.«

Tudi nekdanji direktor pri svetovnem servisu BBC, ki prav tako deluje v EURALVI, Andrew Taussig, se je najprej posvetil razmerju med medijskimi organizacijami in javnostjo, in sicer z vidika zadnje. Kdo je javnost, se je vprašal in si odgovoril s še enim vprašanjem: »Ali je to zbor ljudi, ki so najglasnejši in kličejo v program, da bi izrazili protest ali pohvalo?« Popolnega odgovora ni, kar ne pomeni, da si na to vprašanje ni treba odgovoriti. Kar zadeva odnos med večino in manjšino je kot ilustracijo navedel izjavi dveh nekdanjih visokih funkcionarjev medijske hiše BBC. Prvi je dejal, da »predvajajo vsebine za ljudi, ki jih zanimajo interesi večine, vendar predvajajo tudi zadeve, ki zanimajo le manjšine, a so inovativne, kreativne in pomembne«. Drugi je bil bolj preprost: »Naš namen je dobre narediti popularne in popularne dobre.« Pri nas vsebin, namenjenih manjšinam, praktično ni, zlasti ne tistih, ki bi bile namenjene ustavno nepriznanim manjšinam, kar so pokazali tudi izsledki raziskave o odnosu etničnih manjšin do medijev. Videti je, kot da želijo mediji slabe narediti še slabše, popularne še bolj popularne, za dobre pa ni prostora.

Taussig je pojasnil, da je britanski Glas gledalcev in poslušalcev nasledil Nacionalno združenje gledalcev, ki se je zlasti pritoževalo nad uporabo prostaškega izrazoslovja in podobnega. EURALVA je v smernicah za oblikovanje tovrstnega združenja zato predlagala, naj organizacija, ki zastopa poslušalce in gledalce, ne postane ‘telefonska tajnica’, nekakšen smetnjak za pritožbe, temveč naj svoje delovanje zasnuje na splošnih načelih kakovostnega programa, ki je raznolik in služi tako večinski kot manjšinskim skupnostim. Učinkovitost združenja pa naj se ne meri s številčnostjo članov, ampak z ugledom, ki ga ima v javnosti.

Direktor TV Slovenija Jože Možina je na vprašanje, ali so na TVS zadovoljni z mehanizmi državljanov in državljank, preko katerih se lahko odzivajo na program in kličejo k odgovornosti, odvrnil, da bi bilo o tem bolje povprašati gledalce. Nato se je osredotočil na drugorodne vidike TVS, ki so razpravo popeljali v nekoliko drugačne vode od pričakovanih. Problem odzivanja na pritožbe, pohvale in predloge gledalcev so poskušali rešiti z implementacijo instituta varuhinje pravic gledalcev in poslušalcev, a ta po mnenju Možine še ni zaživel v zadovoljivi meri, ker iste pobude prihajajo tudi na programski svet in pogosto k direktorju. Vprašal se je, ali je bila izbira osebe prava, saj je imel že ob zasnovanju instituta pomisleke, da je v Sloveniji tudi »zaradi politične zgodovine izredno težko najti kredibilno osebnost, ki bi bila kredibilna na vse strani«. V njihovem primeru se je izkazalo, da je ob tem zelo težko zajeziti osebne aspiracije, s čemer je verjetno ciljal na varuhinjo, a trditve podrobneje ni pojasnil.

»Mogoče je v javnosti nekoliko napačen vtis, morda skozi medijsko pisanje, da je javna televizija zelo na slabem glasu,« je dejal Možina in priznal, da deloma je, saj se podobno godi tudi drugim javnim televizijam po svetu. »Mogoče smo mi še dodatno na udaru zaradi določenih političnih pospeškov, ki so prikriti, ki so glede javne televizije in radia velikokrat navzoči, sploh od spremembe zakona in tudi zdaj. Zanimivo je, da določeni argumenti, ki so povsem empirični in temeljijo tudi na raziskavah neodvisnih institucij, v javnost nikoli ne prodrejo.« Obširna raziskava, ki jo je na področju zadovoljstva gledalcev izvedla neodvisna agencija,(3) je po Možinovih besedah prinesla pozitivne izsledke, saj je televizija dobila prav dobro oceno.

»Ali ustvarjalci medija zaupate, da so lahko državljani, ki se združujejo v civilne pobude na področju medijev v Sloveniji, ki je, kot ste omenili, obremenjena z zgodovino, nevtralni in da za njimi ne stoji politika,« je Možino s podvprašanjem pobarala Petkovićeva. To je, meni direktor TVS, laže v državi z dolgoletno demokratično zgodovino, kot je Velika Britanija, »pri nas je venomer nevarnost, da bi se take institucije instrumentalizirale – interesno, recimo s strani nekega lobija, denimo komercialnih televizij, ali pa, kar je še bolj možno, s strani nekih političnih lobijev, ki imajo določene interese na tem področju«. Kljub temu pobudo za ustanovitev civilnega združenja Glas gledalcev in poslušalcev podpira, a hkrati meni, da bo treba veliko pozornosti posvetiti prav kredibilnosti, da bi se izognili očitkom o instrumentalizaciji.

Kar zadeva vprašanje, ali je glasovanje v političnih oddajah, kot je denimo Polemika, spodobno za javno televizijo, je Možina še pojasnil, da je najpomembnejše, ali ima oddaja reprezentativen nabor gostov, pri čemer se mu zdi logično, da za mnenje o temah povprašajo tudi gledalce, saj je to tudi servis ponudnika mobilnih storitev. »Moram reči, da se z etiko tega še nismo ubadali. Nihče nas ni na to opozoril.«

Iztočnico za razpravo o glasovanju v številnih oddajah POP TV in Kanala A, resničnostnih šovih pa tudi načelih, ki jim sledijo, je dobil programski direktor Pro Plusa Branko Čakarmiš. »Mi zasledujemo ljubezensko razmerje z našimi gledalci, želimo jih prepričati, da nas v čim večjem številu gledajo, od tega pa nas v glavnem zanima samo ena ciljna skupina, stara od 18 do 48 let, kjer prodajamo oglase,« je nonšalantno oddrdral in dodal, da vse druge cilje skupine obravnavajo »občasno, ko imamo za to na voljo sredstva«. Ali je to dobro, še ne vedo. Tako tudi predloge gledalcev v njihove vsebine vključujejo v skromni meri. Na vprašanja in pritožbe sicer redno odgovarjajo, a gre večinoma za neprogramske pripombe, medtem ko programskih predlogov praktično ne prejemajo. »Videti je, da smo jih naučili, da kot komercialna televizija teh predlogov preprosto ne upoštevamo, ker imamo nek svoj smoter, svoj cilj.« Telefonska glasovanja so namenjena ustvarjanju prihodka, ki ga sicer pogosto podarijo za humanitarne namene.

Kar zadeva oddajo Svet na Kanalu A, je Čakarmiš dejal, da prejemajo pritožbe zaradi poročanja novinarjev pa tudi tožbe, ki do zdaj niso bile uspešne, kakšna pa se je končala s poravnavo. »Pač, Svet se je odločil za tak tip novinarstva, to je tabloiden tip novinarstva. S seboj prinese tudi pritožbe na takšen in drugačen način, kar smo vzeli v zakup.« Petkovićeva je informacijo, da oddajo tudi odgovorni na Pro Plusu jemljejo kot tabloidno, označila kot dobrodošlo. »Ja, kako naj se ji pa drugače reče,« je končal Čakarmiš.

Čeravno se je razprava nato obrnila v smer prvega programa Radia Slovenija, je na tem mestu treba navesti nekaj misli novinarke Radia Aktual Majde Juvan, ki je bila prej zaščitni glas nekdanjega RGL, ki je imel status radia posebnega pomena. Bile so sorodne Čakarmiševim navedbam, saj ji je prav on, kot je povedala, malce olajšal »življenje za tole mizo«. Ko je »poslušala visokoleteče misli kolegov, ki prihajajo iz javnega sektorja,« jo je namreč postalo kar malce strah. Dejstvo je, je dejala, da prihaja s komercialne radijske postaje in da je v Sloveniji sto radijskih postaj, od katerih jih je samo 18 posebnega pomena. »Vsi drugi smo komercialne radijske postaje. To pomeni, da živimo izključno in samo od reklam, kar pomeni, da je boj za poslušalce krvav, zato se temu boju podreja marsikaj.«

Dobiček mora biti, ker bo lastnik postajo sicer prodal ali zaprl. »Ko gre za komercialno dejavnost in za komercialne radijske postaje, je pač tako, da je interes tvoje ciljne skupine pomemben natančno toliko, kolikor ti ta skupina zagotavlja komercialno uspešnost. To je dejstvo, to drži, dokler se giblješ v mejah zakona. Sliši se grdo, ampak tako je.« Programski direktorji komercialnih postaj ne razmišljajo o tem, kako bi svojim poslušalcem približali »tegobe bolonjske reforme ali lizbonske pogodbe, ampak razmišljajo, kaj je tisto, kar bi ljudi najbolj pritegnilo. To pač je komercialno. Če menijo, da so poslušalci nezahtevni, da se jim ne da veliko razmišljati, da je življenje kruto, težko in jih ne bomo obremenjevali, jim bomo ponudili zabavo, in to zabavo na prvo žogo«.

Kar zadeva kontaktne oddaje, so poslušalcev zelo veseli. Če bi bila oddaja na temo evropskih volitev, sicer dvomi, da bi se kdo oglasil, po podelitvi nagrad viktor pa bi se skoraj zanesljivo: »Ljudje bi pljuvali še pa še in videti bi bilo, kot da imamo grozno veliko poslušalcev, a vsi vemo, da to ni nujno povezano.« Kot dolgoletna radijka se spominja, da so pred dvema desetletjema kontaktne oddaje predstavljale edino možnost za poslušalce, ki so hoteli povedali svoje mnenje. Danes so te po njenem podobne anketnim glasovanjem na televiziji: »Vse to mediji počnemo zaradi sebe. Vse to počnemo zato, ker se dobro sliši, ker se dobro vidi in ker je konec koncev zanimivo. Tega ne počnemo zato, da bi slišali, kaj imajo ljudje za povedati.« Juvanova dvomi, da bi se civilnodružbene organizacije temu lahko postavile po robu, saj je slovenska radijska krajina nastajala skozi petnajst let frivolnega podeljevanja frekvenc komurkoli in brez kakršnihkoli pogojev. »Rada rečem: frizerski salon mora imeti izučenega frizerja, radijska postaja ne potrebuje novinarja. To je zatečeno stanje.«

Skozi črne oblake komercialnih radiev se v tem času, sodeč po besedah odgovorne urednice prvega programa Radia Slovenija Tatjane Pirc, sončni žarki prebijajo v javni program: »Če bi javnost pred dvema letoma vprašali, ali si želijo na radiu slišati romsko oddajo, bi večina verjetno odgovorila, da si je ne želijo. Danes je romska oddaja Naše poti najbolj poslušana večerna oddaja prvega programa Radia Slovenija.« V eni od oddaj so govorili tudi o bančnem izpisku Elke Strojan, ki so ga drugi mediji po besedah Pirčeve obravnavali z veliko mero nestrpnosti; urad informacijskega pooblaščenca je prav na njihovo pobudo sprožil postopek zaradi javne objave izpiska.

Sicer poskušajo ustvarjati odprt in pluralen program, v katerem gojijo neposreden stik s poslušalci, ki so že postali neformalna skupnost, nekakšen glas polsušalcev prvega programa. Pripombe poslušalcev jemljejo resno, zato so ob prevetritvi programske sheme upoštevali, da je poslušanje radia zanje navada: »Mi namreč skrbimo tudi za tisto publiko, ki POP TV ne zanima.« Tako so vsebine, ki so jih ukinili, nadomestili z novimi, razmišljajo pa tudi o ustanovitvi radijskega kluba. Idejo so že predstavili pristojnim, »upam, da nanjo še niso pozabili«.

Nato je interveniral Taussig, ki je trud prvega radijskega programa označil za pozitivnega, toda razprava teče o združenjih, ki nastanejo zunaj nekega medija. Prav združenje, ki nastane v okviru ali bližini izdajatelja medija, lahko po njegovem spodbudi dvome poslušalcev. Ob tem je izkoristil priložnost za repliko na Možinov strah pred lobiji in politiko, ki da se znajo skrivati za civilnimi združenji: »Če vas skrbi instrumentalizacija za politične namene, zberite skupaj ljudi, ki imajo različne poglede, in vam nihče ne bo mogel očitati instrumentalizacije.«

O dvomih v neodvisnost združenj je spregovorila Suzana Žilič Fišer, profesorica na mariborski Univerzi in ena od pobudnic Glasu gledalcev in poslušalcev: »Strinjam se, da ste se mediji znašli v nezavidljivi situaciji in s tem tudi vsi gledalci in poslušalci.« To, da se z mediji lahko ukvarja prav vsak, kot je dejala Juvanova, je eden od razlogov za ustanovitev združenja, ki bi spodbujalo medijsko pismenost in podprlo kakovostne medijske vsebine. Iniciativa bo podprla predvsem upoštevanje potreb različnih družbenih skupin in razvoj visokih standardov vseh programskih delavcev. »Pomembno je tudi, da mediji s svojo močjo ravnajo tankočutno.«

Dokumentalistka pri časniku Dnevnik Irena Brejc se je civilni iniciativi pridružila zato, ker je pri ustvarjanju RTV programov, zlasti RTVS, pogosto preslišan glas državljanov, »neprostovoljnih plačnikov javnega RTV servisa«, ki bi ga z veseljem plačevali, »če bi mu lahko zaupali«. Vendar, če v zvezi s programom komercialnih televizij in radiev ne more storiti ničesar drugega, kot da zamenja program, ima od »javnega servisa pravico terjati in pričakovati družbeno odgovornost in zadovoljivo izpolnjevanje njegovega medijskega poslanstva«. Ne dvomi, da se ustvarjalci programa RTVS zavedajo svojega poslanstva, a vedno ni tako in so pripombe preslišane. Poleg tega ima občutek, da je RTVS do občinstva tudi arogantna, zato se lahko uporabniki javnega servisa anagažirajo le tako, da se združijo.

Možina ne bi rad otežil prvih korakov ustanovitve združenja, a je bilo izhodišče Brejčeve, da RTVS gledalcev in poslušalcev ne upošteva, po njegovem izrečeno na pamet. Poudaril je, da vsi člani programskega sveta dobijo korespondenco med poslušalci in gledalci RTVS, kar je zelo pomembno: »Tako se lahko nek anonimus oglasi in njegova beseda pride tudi v sam programski svet.« Prekinila ga je Petkovićeva, češ da »anonimus« ne zveni prav lepo. »Anonimus – pač, nekdo, ki se oglasi in ni neka javna oseba. Če ste to slabonamerno vzeli, tudi prav. Nekdo, ki nima nekega neformalnega vpliva, ki ni niti politik, niti kakšen mnenjski voditelj, ampak preprost, navaden človek, ki se oglasi na RTV Slovenija, včasih tudi s pismom. Imamo tudi starejše gledalce, v nasprotju s kolegom Čakarmišem – danes sem dobil pismo nekoga z okorno pisavo s podeželja … Torej ti ljudje imajo vendarle možnost, da programski svetniki njihove pritožbe berejo in tudi pravico, da odgovor dobijo.«

Vsodnevno razpravo je lepo sklenila replika iz občinstva, ki se je sicer navezovala na televizijske postaje in praktično neobstoječe prispevke o delu nevladnih organizacij, a jo je zlasti v kriznih časih mogoče lepo aplicirati na vso medijsko krajino. Zoran Mihajlović iz Studia 12, neodvisnega producenta medijskih vsebin, je povedal tole: »Zdi se, da je finančni vidik zelo oklestil kakovostne vsebine, saj je merilo oglasni prostor. Merilo ni več gledalec, merilo ni več človek. Merilo oddaj so postale finance.«