Kje so meje novinarskega preiskovanja in kakšna je odgovornost medijev do javnosti? Ali je napadanje institucij vedno v njenem interesu? Se novinarji dovolj poglabljajo v teme, ki jih obdelujejo, da jih potem lahko tudi primerno in nepristransko predstavijo? Kakšna je družbena vloga novinarjev, ki poročajo o primerih nasilja v družini ali drugačnih zlorab? Je smisel prispevkov pomagati žrtvam in ali so žrtve vedno res žrtve? Na vprašanja bom poskusila odgovoriti s pomočjo analize poročanja o izbranih primerih nasilja v družini oziroma institucionalnih zlorab iz zadnjih let.

Naloga novinarjev je, da bralcem pomagajo razumeti svet, v katerem živijo. Nekateri to počnejo bolj profesionalno, drugi manj, nekateri imajo večji občutek za etiko, drugi manjšega. Eni sledijo pravilom resnega tiska, drugi senzacionalističnega. Toda v prispevkih o nasilju v družini je senzacionalizem odveč.

Denar odloča o marsičem. Na primer o tem, v katere zgodbe se bodo poglobili novinarji, ki se radi ponašajo s pridevnikom preiskovalni. Blizu so jim tiste, ki so populistične, hkrati pa novinarsko nezahtevne. Podrobne predvsem pa samostojne preiskave zapletov okoli gradnje onkološkega inštituta se, na primer, niso lotili. Bi taka zgodba medijske hiše preveč stala? Bi jim prinesla premalo denarja?

Nič bolj poglobljeno se novinarji ne lotevajo poročanja o nasilju v družini. To se v medijih večinoma znajde, ko pride do tragičnega dogodka, na primer umora. Takrat se mnogi novinarji »zgroženo« sprašujejo, katera od institucij je zatajila? Pri tem »spraševanju« se pogosto ne ozirajo na vpletene in poročajo o najmanjših podrobnostih tragičnega dogodka, kar opravičujejo kot početje, ki je v interesu javnosti.

Analitičnim prispevkom o nasilju v družini, njegovem preprečevanju in družbenih posledicah namenjajo mediji bistveno manj prostora. Redko se znajdejo na časopisnih naslovnicah, čeprav bi tja sodili, saj po podatkih sociologinje dr. Mateje Sedmak iz znanstveno-raziskovalnega središča Univerze na Primorskem nasilje zadeva vsako četrto družino. Na vprašanje, ali ste osebno doživeli nasilje v družini, je pritrdilno odgovorilo 23,7 odstotka vseh odgovarjajočih, in sicer 24,2 odstotka izprašanih moških in 23,2 odstotka izprašanih žensk.(1) Pušča fizične, psihične in finančne posledice. Zdravljenje trpinčenih žensk družbo veliko stane, poleg tega pa travmatizirane ženske težje dobro opravljajo svoje delo. Toda o njem je neprijetno, če ne celo sramotno govoriti. Tudi zato ga marsikdo ignorira; če pa ga je že prisiljen videti, ga relativizira (tudi ženske so nasilne, mar ne) in banalizira (si je že s čim zaslužila).

Največ umorov žensk v zahodnem svetu se zgodi takrat, ko te naznanijo, da se bodo ločile ali pa se uradno ločijo. Slovenke, ki umrejo nasilne smrti, najpogosteje umrejo doma.

Dogodek v Zdenski vasi – marca 2007 je mož ubil ženo in njene starše, potem pa še sebe – je sprožil številne odzive v javnosti. Strokovnjaki so spregovorili o različnih vidikih zločina. Psihiater dr. Gorazd V. Mrevlje, na primer, je med drugim govoril o tem, kako v eskalaciji nasilja nekdo impulzivno ustreli partnerko in kako potem pogosto pride do obrata agresije, zato ustreli še sebe. Pa tudi, kako pri mnogih umorih obstaja predzgodovina; kako žrtve pogosto nimajo možnosti, da bi se izmaknile nasilju; in kako nekatere tega zaradi izkušenj iz otroštva niti ne znajo narediti.(2) Red. prof. dr. Darja Zaviršek s fakultete za socialno delo na Univerzi v Ljubljani je omenila, da je zakonska zveza pogosto institucionalizirana oblika zavarovanja nasilnežev. Z njo se formalizira opravičevanje brezbrižnosti do žrtev in sodeluje pri zmanjševanju pomena nasilja. Še danes zakonski možje legitimirajo nasilje nad ženo kot posledico ženinega zanemarjanja zakonskih dolžnosti, kot so gospodinjstvo, spolnost, biološka in socialna reprodukcija. Dodala je, da iz feministične perspektive nasilje ni individualizirano in nanj ne moremo gledati kot na problem posamezne družine, temveč gre za to, da močnejši uveljavlja svojo moč nad šibkejšim. Moški, ki udari žensko, v njej vidi manjvredno človeško bitje. In manjvredna bitja ubijejo, če hočejo oditi.(3)

Po umoru v Zdenski vasi pa se je, na primer, razplamtela še ena razprava, in sicer o tem, kako strokovnjaki in mediji potencirajo informacije o nasilju nad ženskami in zanemarjajo tiste o nasilju nad moškimi. V pismih bralcev so se pojavila mnenja, da je stereotip o ženski kot žrtvi in moškem kot storilcu zmoten; da, na primer, dr. Mateja Sedmak, ki je predstavila izsledke prve vseslovenske raziskave o nasilju v družini, po kateri je med odraslimi žrtvami bistveno več žensk kot moških, opisuje percepcijo sveta, ki demonizira moške; da vzpodbuja vojno med spoloma; ter razglaša končno sodbo, da je nasilje v družini izključno domena moškega spola.(4) Dogodek v Zdenski vasi so razpravljajoči kljub nepoznavanju družinskih razmer (in nekateri tudi zaradi osebne prizadetosti) izkoristili v podkrepitev vsak svojih argumentov. Besedna vojna pa je prikrila bistveni problem nasilja v družini: da pravzaprav nihče ne zna, nekateri pa tudi nočejo preprečiti takšnih tragedij.

Umor v Zdenski vasi je bil posebej pretresljiv zaradi poznejšega dogajanja. Zaradi tragedije sta namreč sama ostala mladoletna otroka. Najprej je zanju skrbel stric z družino, ki pa je sčasoma ugotovil, da ne zmore več. In po medijih, celo na cesti, se je razplamtela razprava, kam z otroki in kdo naj o tem odloči.

O mladoletnih osebah mediji sicer ne smejo govoriti z imenom in priimkom, niti ne smejo kazati njihovih fotografij, saj je zakon glede tega prav jasen. Toda – kdor hoče, lahko zlahka ugotovi, za koga gre, če le malo polista po starih časopisih v najbližji knjižnici. Zato niso potrebna imena niti fotografije. Kasnejšo radovednost javnosti lahko spodbudi že vnovična omemba dogodka in že se znova najde kdo, ki poskuša ugotoviti, za katere otroke gre. Skrb zbujajoče je tudi dejstvo, da tisti, ki so v posamezen primer zgolj posredno vpleteni, ne uvidijo, da bi bilo najbolje, če bi žrtve pustili pri miru in jim tako omogočili, da poskušajo kolikor toliko ponovno zaživeti.

Pogosto omenjanje posameznih tragičnih dogodkov (ali iskanje stikov z žrtvami), na primer ob razpravi o drugih, podobnih temah, vsakič znova prikliče spomine – javnosti, predvsem pa žrtvam. V medijih je takšno omenjanje sicer pogosto utemeljeno s skrbjo za interese otrok: širša javnost je namreč vse bolj prepričana, da strokovnjaki ne znajo opravljati svojega dela, zato da jih je treba nadzirati. In čeprav se lahko kdaj izkaže, da kateri od strokovnjakov ni dobro opravil svojega dela in da je bila zaskrbljenost javnosti v konkretnem primeru upravičena, o delu strokovnjakov vse pogosteje in vse raje presojajo laiki, ki ponavadi za kaj takšnega nimajo niti znanja niti ustreznih podatkov. Včasih celo na cesti, kot se je zgodilo prav v primeru Zdenske vasi.

In kdo zagotavlja, da so laični presojevalci nezmotljivi? Da imajo prav? Da je njihova skrb upravičena? Da jih pri njej ne vodijo lastni interesi?

V Prekmurju živi deklica, ki bi raje naredila samomor, kot šla živet k očetu. To je večkrat sporočila sama. Izhodišče je privlačno. Mediji se mu težko uprejo. Pri tem včasih pozabijo, da so zgodbe s časopisnih strani tudi osebne zgodbe vpletenih posameznikov.

V omenjenem primeru sta jih marca 2008 na to opozorila varuhinja človekovih pravic Zdenka Čebašek Travnik in ljubljansko okrožno sodišče, ki je izdalo začasno odredbo zaradi kratenja otrokovih in človekovih pravic, zaradi česar so morali ustvarjalci Trenj spremeniti zasnovo oddaje.

Primer omenjenega dekleta je javnosti znan že več kot leto dni, vse odkar je bila njena zgodba objavljena v Slovenskih novicah januarja 2007: s fotografijami, z imenom in priimkom dvanajstletne deklice. Do oddaje Trenja so bili njeni osebni podatki ponovljeni v vsakem novinarskem prispevku o njeni zgodbi.

Varuhinja se je oglasila še pred začetkom oddaje Trenja, v kateri so po napovedniku na podlagi primera deklice iz Prekmurja hoteli predstaviti (ne)delovanje služb, ki naj bi skrbele za korist otrok. Opozorila je, da je pri pripravi medijskih prispevkov, ki govorijo o otrocih, treba biti posebej previden, saj se v želji po zvišanju naklade in gledanosti prepogosto pozablja na spoštovanje otrokovih pravic in se posega celo v njihovo zasebnost, kar je opredelila kot eno od oblik nasilja nad otroki.

»Javno izrečena opozorila varuha človekovih pravic pa tudi varuha novinarske poklicne etike so dostopna in znana vsem novinarjem in urednikom. Kodeks novinarjev Slovenije namreč zavezuje, da novinarji in uredniki spoštujejo pravico posameznika do zasebnosti in se izogibajo senzacionalističnemu in neupravičenemu razkrivanju njegove zasebnosti v javnosti. Posebno obzirnost morajo pokazati pri zbiranju informacij, poročanju in objavi fotografij ter prenašanju izjav o otrocih in mladoletnikih, tistih, ki jih je doletela nesreča ali družinska tragedija, osebah z motnjami v telesnem ali duševnem razvoju ter drugih huje prizadetih ali bolnih. Tedaj mora pomembno vlogo odigrati predvsem razmislek o varstvu koristi otrok. Poseg v posameznikovo zasebnost je dovoljen le, če za to obstaja javni interes. Ponovno opozarjam, da medijskega razkrivanja podrobnosti iz najožje osebne sfere otrok in njihovih staršev nikakor ni mogoče enačiti z javnim interesom po obveščenosti,« je varuhinja zapisala v svoji izjavi.(5)

Podobno je bilo tudi sporočilo začasne odredbe: z njo je sodišče producentom oddaje Trenja prepovedalo objavo dekličine identitete, fotografij ali posnetkov, podatkov, komentarjev in mnenj o njenem dodeljevanju v varstvo, vzgojo oziroma oskrbo očeta oziroma vsega, s čimer bi posegali v njeno zasebnost. Odvetnica Nina Zidar Klemenčič, ki jo je pooblastil dekličin oče, je napovedala enak postopek tudi proti oddaji Svet na Kanalu A in Slovenskim novicam.

Na opozorilo in sodbo so se odzvali novinarji oziroma njihovi pravni zastopniki in tudi širša javnost, ki je svoje mnenje izrazila s komentarji na medijskih spletnih straneh in v blogih. Ti so bila večinoma žolčni in na meji dobrega okusa, hkrati pa tudi zaradi površnega poznavanja primera očitno pristranski.

Voditelj Trenj Uroš Slak je novinarki Večera Damjani Žist takrat dejal: »V začasni odredbi nas je najbolj presenetilo to, da nam je sodišče prepovedalo govoriti o tem, kaj je konkretni CSD v Prekmurju naredil v primeru deklice, o kateri smo tudi govorili v oddaji. To namreč pomeni, da javnost ne bo več imela pravice izvedeti, kaj delajo CSD, čeprav so to javni zavodi. Absurdno se mi zdi tudi to, da se je varuhinja človekovih pravic Zdenka Čebašek Travnik oglasila s protestom še pred oddajo, čeprav ni vedela, kaj se bo v njej zgodilo. Od nje bi veliko bolj pričakoval, da se na terenu bolj zavzame za te otroke, kot pa da nam, medijem, soli pamet.«(6)

Večina novinarjev dela večino časa pošteno in etično, v skladu s kodeksom in svojo vestjo, tako kot velja za druge strokovnjake. Toda njihovo delo je take narave, da kdaj trči ob pravice drugih, na primer pravico do zasebnosti. In takrat ni nič narobe, če jih kdo opozori, da je treba pretehtati, katera od pravic bo prevladala. Če hočejo mediji opozoriti na družbeni problem, to lahko storijo, ne da bi pri tem posegli v zasebnost posameznika. Poseg v medijsko svobodo ni poseg v svobodo medijev, ampak v svobodo javnosti. S čim pa je gledalec prikrajšan, če ne ve, za koga gre? In zakaj bi anonimnost vpletenih medijem onemogočila, da opozorijo na problem?

Razlikovati je treba med interesom javnosti in njeno radovednostjo.

Radovednost tešijo senzacionalistični prispevki. Bralci se ob njih razburijo, udarijo po mizi, rečejo, to je pa res grozno, potem pa odložijo časopis in živijo naprej svoje vsakdanje življenje. Že naslednji dan jih v časopisu pričaka nova zgodba, zaradi katere lahko spet malo pobentijo in pozabijo na svoje težave. Anjin primer je za mnoge le ena od njih.

Nazadnje se je njena zgodba v medijih pojavila konec leta 2008, ko je odvetnik matere Franci Matoz novinarje pozival, naj poročajo o novih informacijah. Taisti odvetnik je nekaj tednov pozneje kot odvetnik družine deklice iz Ptuja, ki je zanosila z očetom, medijem prepovedal, da bi o tem primeru še kaj napisali.

Zgodi se, da se katera od zgodb, ki so jih mediji razkrili v imenu skrbi za prizadete in z namenom, da opozorijo na nedelovanje ustreznih strokovnjakov, razplete drugače, kot bi pričakovali. Novinarji si pripišejo zasluge za njen srečen konec, a se zgodba že čez teden dni prelevi v svoje nasprotje. Tega javnost ne izve, sag njenega nadaljevanja novinarji ne spremljajo, strokovnjaki, ki morajo reševati nastalo zmedo, pa so zavezani, da o zadevi molčijo. O takšnem primeru si javnost ponavadi ustvari mnenje na podlagi informacij iz medijev, ki so pogosto delne in netočne zaradi nepoznavanja ozadja; utrdi jo v prepričanju, da je večina strokovnjakov nesposobnih, naj bodo to socialni delavci, policisti ali sodniki.

Novinarji, ki bi želeli delati v interesu javnosti, bi morali v takšnih primerih raziskati ključni problem in potem o njem tako dolgo poročati, dokler se ta ne razplete.

V primeru dekleta iz Prekmurja je, na primer, temeljno vprašanje, kako je mogoče, da se je sojenje vleklo sedem let, in ne to, ali je prav, da so deklico dodelili očetu in ne materi. Še posebej ker malokdo ve, kaj se je v resnici dogajalo v družini, še manj pa, kateri od staršev je resnično primernejši za skrbništvo. Morda bi se bilo smiselno vprašati kvečjemu še, ali bi tudi drugi starši tako hitro in učinkovito dosegli začasno odredbo. Ali pa tudi v pravosodju velja podobno kot pri zdravnikih, obrtnikih in še kje: da je na boljšem tisti, ki nekoga pozna?

Sodni postopki v Sloveniji so nedopustno dolgi. To vsi vemo, kljub temu se nič kaj veliko ne spremeni. Pa bi se moralo, in to najprej v primerih, v katere so vpleteni otroci. Mediji bi ob primerih, kot je Anjin, morali spraševati, kje so razlogi za take razmere. So problem ljudje, ki delajo na sodiščih? So ti slabo kvalificirani za svoje delo? So nesamozavestni? Ne razmišljajo samostojno? Nimajo avtoritete? Ustreznih osebnostnih lastnosti? Se bojijo svojih odločitev? Odgovornosti? So zgolj uradniki, ki prekladajo papirje? Je problem v organizaciji dela na sodiščih? Bi se to dalo spremeniti? Kako?

Nedelovanje sodstva je temeljni problem demokracije.

Pravosodni sistem je eden temeljnih stebrov za delovanje sodobne države, je pred časom v prispevku v Sobotni prilogi Dela zapisal dr. France Bučar. »Zaradi velikih sodnih zaostankov v reševanju zadev, o katerih mora odločiti, prihajamo v veliki meri do položaja, kot da sodnega sistema sploh nimamo. Zato tudi država ne more ustrezno delovati.«(7)

Če želijo novinarji delovati v interesu javnosti, bodo za vodilo pri iskanju zgodb vzeli Bučarjeve besede; preiskovali bodo vzroke za nedelovanje pravosodnega sistema in izpostavljali posledice tega nedelovanja. Če želijo tešiti njeno radovednost, bodo z izgovorom, da skrbijo za koristi otrok ali malega človeka, posredno ali celo neposredno posegali v njihovo zasebnost, pisali zgodbe na podlagi delnih informacij in brez ustreznega konteksta ter s tem še tretjič viktimizirali žrtve.

Novinarji pogosto v isti sapi predstavijo različne primere, ki so si podobni zgolj na površini: primer Zdenske vasi je bil, na primer, v Trenjih predstavljen sočasno s primerom Koroška.

Natalija Markač – pozneje je na podlagi svoje izkušnje napisala knjigo Zlorabljen otrok v sistemu države(8) – se je 15. marca 1999 ob pol osmih zvečer iz večerne šole, kjer je kot vsako popoldne v tednu poslušala predavanja na ekonomsko-komercialnem programu, vrnila v prazno stanovanje. Njenih hčera ni bilo nikjer. Vso noč ju je iskala in šele naslednje jutro ji je policist dejal, naj se obrne na center za socialno delo. Tam pa so ji pojasnili, da tisti dan ni uradnih ur in naj pride drugič.

Poskušala je ugotoviti, kaj se je zgodilo. Izkazalo se je, da jo je mož dan prej prijavil, da zanemarja otroke. Strokovne delavke centra za socialno delo Ravne na Koroškem so ukrepale še isti dan in otroke dale v rejo.

Natalija Markač je potrebovala sedem let, da jih je dobila nazaj. Osem let pa je iskala odgovor, zakaj se ji je to zgodilo in zakaj je trajalo tako dolgo, da jih je dobila nazaj. Svojo izkušnjo je novembra 2007 predstavila javnosti. Najprej se je obrnila na Slovenske novice, nato je nastopila še v oddaji Trenja. Njeno zaletavanje v zidove institucije, ki se ji reče CSD Ravne na Koroškem, še po izpostavitvi v javnosti ni bilo končano.

Direktorica tega centra Sonja Tiršek je namreč najprej časopisu Slovenske novice sporočila: »Glede celotnega postopka lahko povem, da je v letu 2007 socialna inšpekcija v opisani zadevi opravila izreden inšpekcijski nadzor in ugotovila, da je center pravilno in strokovno utemeljeno sledil zmožnosti roditeljskega sistema. V inšpekcijskem nadzoru v nadzirani zadevi je bila ugotovljena manjša postopkovna pomanjkljivost.«(9)

Šele po nastopu v oddaji Trenja, v kateri sta sodelovala socialni inšpektor in predsednik sindikata socialnih delavcev Matic Munc, so se ji začela odpirati vrata pristojnih nadzornih organov. Njena odločitev, da se obrne na medije, se je izkazala za pravilno, pa čeprav je pri tem tvegala očitek, da s tem izpostavlja svoje otroke, ki ga je pozneje v pismu, objavljenem v rubriki Odprti stolpci v Slovenskih novicah, Sonja Tiršek tudi izrazila.(10)

Socialna inšpekcija je po oddaji Trenja v tem primeru opravila še en izredni nadzor in izkazalo se je, da inšpektor ni imel vseh podatkov, ko je prvič obravnaval primer.

Državni sekretar na ministrstvu za notranje zadeve Goran Klemenčič je po umoru v Mihovcih, ko je sredi noči storilec ubil nekdanjo partnerico, izjavil, da je prepričan, da strokovnih napak v tem primeru ni bilo ter da ni mogoče s prstom pokazati na krivca.(11)

Osumljenca so policisti večkrat obravnavali zaradi kršitev javnega reda in miru, pa tudi zaradi nasilja v družini. Izrekli so mu več glob, maja 2008 pa so zaradi družinskega nasilja vložili kazensko ovadbo, ki se je končala na ptujskem okrožnem sodišču z obsodilno sodbo in pogojno zaporno kaznijo. Zaradi suma, da ima v posesti orožje, so pri njemu doma opravili tudi hišno preiskavo, vendar orožja niso našli. Obravnavali so ga tudi 2. novembra 2008, ko so mu zaradi groženj nekdanji partnerici izrekli globo in še istega dne popoldne, ker je ponovno grozil, tudi ukrep o prepovedi približevanja. Ukrep je osumljenec prekršil kar trikrat, in sicer 3. in 11. novembra, potem pa še 7. decembra 2008. Vsakokrat so ga kaznovali z globo in o tem obvestili tožilstvo, sodelovali pa so tudi s centrom za socialno delo. Policisti so pozneje priznali, da bi osumljenca lahko 2. novembra 2008 tudi pridržali in odpeljali pred preiskovalnega sodnika, vendar so se, kot so povedali, odločili za prepoved približevanja, ki je bil eden od obeh možnih ukrepov, na podlagi takratnih informacij pa se je takrat zdel bolj ustrezen.(12)

Po umoru se je v javnosti vnela razprava, ali je policija ravnala strokovno? Kako bi se novinarji in javnost odzvali, če bi policisti ob vsakem primeru nasilja v družini osum

ljenca priprli? Osumljenci marsikdaj v družbi veljajo za zgledne meščane ali vaščane. Bi komentirali, da jim je bilo vse skupaj podtaknjeno in, da dokler ni dokazov nasilja, niso krivi? Bi govorili o pretirani moči represivnega aparata? Ali pa bi dejali, da je policija ravna strokovno in ustrezno?

In kako bi se odzvali, če bi kateri od nasilnežev po izpustitvi iz pripora umoril partnerico? Bi komentirali, da so za njeno smrt krivi policija, tožilstvo in sodniki, ker ga niso zaprli za nedoločen čas? Ali lahko preprečimo vsako prometno nesrečo?

Nenehne kritike lahko vplivajo tudi na delo strokovnjakov. Mnogi med njimi delo jemljejo resno in delajo s srcem. Vseh podrobnosti svojega dela ne morejo in niso dolžni razkriti javnosti, pa čeprav ta potem razsoja o tem, kako ga opravljajo; pogosto tudi v primeru, ko nima dovolj informacij. Kako dolgo bodo tisti, ki jim je mar, zdržali pod pritiski? Kdaj bodo rekli, k vragu vse skupaj, ne grem se več?

Naloga novinarjev je, da silijo ustanove, da še bolje in pregledno delajo, ne pa, da na podlagi pomanjkljivih informacij razsojajo, kateri strokovnjaki dobro delajo in kateri ne. Kaj so novinarji s poročanjem o primerih Zdenska vas, Anja, dekle, ki so mu »pomagali«, Koroška in Mihovci dosegli? Otroci iz Zdenske vasi so morali zapustiti rejniško družino v Kamniku, ker je bil pritisk radovednežev v tistem kraju nanje prevelik. Zaradi zapletov okoli Anje so nekateri strokovnjaki nazadnje spoznali, da vsem otrokom očitno ne morejo pomagati.

Zaradi zgodbe o dekletu, ki so mu »pomagali« šele mediji, je javnost še bolj občutila, kako da so strokovnjaki nesposobni, pa čeprav se je pozneje izkazalo, da je medijsko vmešavanje povzročilo škodo. Zaradi očitkov nestrokovnega delovanja v primeru Mihovci so nekateri strokovnjaki občutili simptome izgorelosti. Vseh nesreč se ne da preprečiti, vseh nasilnežev se ne da za vedno pripreti ali za vedno zapreti.

Koroški primer je edini, ki je z mediji dosegel srečen konec zgodbe. Toda primerjanje tega z drugimi na koncu škoduje predvsem žrtvam.

Novinarji in pogosto celo posamezne nevladne organizacije nimajo vedno vseh podatkov o posameznem primeru, zato njihovo delo včasih bolj škodi kot koristi. Podpisniki raznih peticij včasih sploh ne vedo, kaj podpisujejo, saj zaupajo nevladni organizaciji, ki je sestavila besedilo. Bralci se zaradi senzacionalističnih prispevkov zgolj razburjajo in bentijo, žrtve pa ostajajo še naprej same. Novinarji bi lahko – podobno kot bi to lahko storili v primeru onkološkega inštituta, pa niso – svojo moč usmerili v preiskovanje ozadja tovrstnih zgodb (celo v primeru Koroške tega niso storili sami, ampak se jim je zadeva po naključju razpletla pred očmi), toda za takšno ravnanje pogosto ni denarja niti zanimanja.

V novinarstvu sicer velja, da je slaba novica dobra novica, zato novinarji pogosteje poročajo o nesrečah in katastrofah kot o dobrih delih. Zaradi tega se zdi, da je svet, v katerem živimo, slab. A če bi bil svet, v katerem živimo, tako slab, kot se zdi, na njem ne bi živelo šest milijard ljudi, je leta 2002 na predavanju na pravni fakulteti v Ljubljani izjavil dalajlama.

Tega bi se morali bolj zavedati tudi novinarji. V interesu javnosti namreč je, da ji novinarji pomagajo razumeti svet, v katerem živi. S senzacionalističnim spodbujanjem instantnih čustvenih odzivov pa tešijo njeno radovednost in predvsem bogatijo korporacije, ki si prizadevajo za visoke ratinge in naklade.

Postavil bom dve tezi, s katerimi vas želim spraviti iz miselnega ravnotežja, mogoče koga ujeziti, predvsem pa pripraviti do razmišljanja o mojem vsakodnevnem delu. Občutek namreč imam, da redko dobim priložnost, da lahko na skoraj neomejenem obsegu širši javnosti pišem o svojih delovnih dilemah in izzivih. Skozi luč medijev? Tudi prav. Torej tezi.

Prva teza. V Sloveniji lahko skoraj vsakdo postane strokovnjak za vsako področje. Če se mu tako zahoče. Potem lahko soli pamet drugim. Pravzaprav, tudi če ni strokovnjak, lahko soli pamet vsem. Baje se temu reče demokracija. Mene bolj spominja na pomanjkanje samokontrole in realističnega pogleda na sebe. K prvi tezi se bom še vrnil, saj mi bo služila kot ena izmed dveh rdečih niti. Evo, prihaja druga! V Sloveniji lahko skoraj vsakdo postane novinar. Res je. Kakšne šole! Ambicija, mogoče videz, očka z vplivom in kakšna dobra VIP-zveza je dovolj. Tudi o tem bo še tekla beseda, brez skrbi.

Svoj osebni stik z mediji in prve izkušnje mi je dal Radio Študent, kjer sem nekega novembra začel kot »vajenec«. Ja, v stari kleti bloka VIII v Rožni dolini je vladal star cehovski sistem mojstrov in vajencev in za vsakogar se je vedelo, kje mu je mesto. Vajenec je bil skoraj manj kot človek. Pa se ni nihče pritoževal. Njegova beseda ni bila vredna počenega ovitka za cede, v trgovino je hodil po sendviče in pivo za mojstre in poslušal njihova modrovanja. Odprtih ust in odprtih ušes, saj se bo, mogoče in po nesreči, kaj prijelo. In je tudi vajenec po prestani dobi uka postal mladi mojster. Se sliši srednjeveško? Se sliši ko kršenje kakih pravic? Ne vem. Vem pa, da s tem ni bilo nič narobe. Iz tega sistema vajeniške torture se je naredilo nekaj ducatov najboljših slovenskih novinarskih fac, radijskih in televizijskih voditeljev in drugih medijskih magov. Ostali so odpadli nekje po poti. Verjetno kar upravičeno, ker kratko malo niso bili dovolj kvalitetni, vztrajni ali debelokožni. Nekaj od tega.

Sam sem trenutno relativno medijsko hendikepiran. Doma nimam televizije in je ne gledam skoraj nikoli. Kot medij me je povsem razočarala. Zelo redko berem revije in časopise, zelo pogosto sem na internetu, kjer preberem in tudi pogledam vse, kar me zanima. Kljub temu da aktivno ne spremljam omenjenih medijev, jih opazujem od daleč in vem, kaj producirajo. Poskušam pa iz medijskega preobilja izstopiti, saj cele kopice nepreverjenih, tračarskih in »vročih« informacij za svoje vsakodnevno življenje ne potrebujem. Mogoče sploh nisem kvalificiran, da torej pišem o medijih? Hja, vseeno se z njimi tako ali drugače srečujem, pogosto na liniji pro et contra. Zato bom tale članek vseeno nadaljeval, vi pa boste presodili, ali je vse skupaj golo nakladanje ali ne.

Dva elementa slovenskih medijev v tem času in prostoru, ki visita kot tisti meč nad glavo novinarskega kolega, sta čas in hitrost. Ob sedmih zvečer mora biti vse zmontirano in sproducirano. Včasih ob šestih, tudi ob petih. Mediji tekmujejo za ekskluzivnost in hitrost. Kdo bo prej vrgel v lačno žrelo tako zainteresiranih javnosti večji kos surovega mesa. In seveda čim prej. Pri tem novinarjev in še bolj njihovih urednikov pogosto ne moti, če je končni medijski izdelek pomanjkljiv, pavšalen ali celo grobo netočen. Novica je carica. Mogoče bodo kdaj v prihodnosti mediji prosili akterje dogodkov, naj se vendar kaj zgodi, če se že ima kaj zgoditi, med 7. in 8. uro zjutraj, ker je ob 9. uri prime time. Najbolj udarni slovenski mediji rumenijo hitreje kot narcise. To velja tako za najbolj brane dnevnike kot za tisti dve televiziji, ki se borita za primat v deželici. Cinizem krepi organizem.

Potem je še na pohodu epidemija kronične bolezni, ki ji lahko damo začasno generično ime neinformiranost. Bom pojasnil s primerom. Na tiskovno konferenco našega sindikata je lepega dne prišla novinarčica, mlado bitje, ki ni vedelo, kam je prišlo. Poslal jo je urednik. Vendar je mlada novinarska ptičica pisala in napisala članek, ki so ga pozneje povzeli kar nekateri. Zato, ker jih poleg nje ni bilo kaj veliko. V resnici sta bili samo dve, druga resna in strokovna novinarska tipkovnica. Le da je bila prva predstavnica medijske tržnice, ki svoje sproducirane informacije trži dalje vsem tistim, ki niso imeli časa ali volje, da bi v resnici prišli na kraj dogodka. Še fotografa ima seboj. Potem beremo iste zgrešene stavke povsod, iste metafore, iste povzetke. Pravi medijski dejà vu. Dekle me je dejansko vprašalo, kaj mi delamo v sindikatu tam na tiskovni konferenci. Koga zanimajo tiskovne konference sindikata centrov za socialno delo, če ta ne misli štrajkati? Žal praktično nikogar. Počasi moram sprejeti dejstvo, da se ukvarjam z dejavnostjo, ki resno zanima le redke. Izkušnje so me izučile, da je najbolje pripraviti famozno »sporočilo za javnost«, moj povzetek stanja, moj članek. Razumljiv in najraje na eni strani A4. Kmalu jim bomo dali zraven še USB-ključek, da jim ne bo treba pretipkavati ali skenirati. Ali pa po mailu, še bolje. Zakaj potrebujemo potem novinarja? Novinarje dojemam kot kritični del civilne družbe, kot komentatorje in kot družbeni korektiv vseh zablod našega sedanjika. Nikoli pa kot gole prepisovalce misli drugih, kot informatorje, ki v duhu grobega realizma samo povzamejo dogajanje. Če ga seveda razumejo. In če vedo, kje so sploh bili.

Ja, nadaljujem. Dogajajo se žalostne in včasih smešne napake. Smešne napake nekaterih začetniških slovenskih novinarjev so dokaz kronične neinformiranosti tistih, ki naj bi trgovali z informacijami. Pa je kovačeva kobila spet enkrat brez obuvala! Povsem specializiranih novinarjev skoraj nimamo več, oziroma to lahko nekdo postane šele čez čas, če sploh. Na začetku kariere pokrivaš vse od študentskih demonstracij do odprtja novega vrtca. Kadra je manj, dela je veliko. Nedopustno pa je, da novinar ne posveti niti pol ure pregledovanja interneta, da bi vsaj vedel prava imena in nazive svojih gostov. Da ne klikne vsaj prvih treh povezav, ki jih ven pljune Google. Želel bi si, da bi imeli uredniki dovolj svobode, jajc in denarja, da bi lahko Roka Praprotnika poslali na enomesečno misijo odkrivanja samo ene zadeve, kjer bi svoje bralstvo sproti obveščal o napredkih in novih odkritjih. Tako nekako je ven prišel Watergate. Slogate se skoraj ne more zgoditi, saj mora sposoben in pronicljiv novinar že naslednji dan narediti še dva članka iz čisto šestnajstih tem, ki ga mogoče niti toliko ne zanimajo.

Nazaj k prvi tezi. Da ne boste mislili, da samo iz svojega gneva nad novinarji, ki ga dejansko niti ni tako veliko, izkoriščam tale medijski prostor. Dobro sem spomnim prvega letnika na oddelku za psihologijo filofaksa, ko je takratni predstojnik ponosno nagovoril cvetober prvega letnika bodočih dušeslovcev, da nikoli, ampak res nikoli ne bo mogoče študirati psihologije v Ljubljani drugače kot redno, saj izredni študij ni možen zaradi množice obveznih vaj. Počutili smo se elitno, rumenokljunci na začetku študija. Povzdignjeno. Nekaj let pozneje pod vladavino drugega možakarja, bolj tržno usmerjenega, je začela fakulteta v dvoletnih razmakih ob delu producirati psihologe, ki jih je sedaj kot listja in trave. Tudi na sedanji fakulteti za socialno delo je podobno. Prava inflacija nazivov in diplom ter deflacija znanja. Univerzitetni naziv je posledica štiriletnega guljenja fakultetnih klopi, opravljenih kolokvijev in izpitov, nič pa ne govori o pravi usposobljenosti za realno delo, recimo z ljudmi v stiski. Opozarjanje, da bi bilo treba kot eno izmed obvez pri vstopu na fakultete, ki se ukvarjajo z ljudmi v neposrednem stiku, narediti podroben osebnostni pregled kandidata, naleti na zgražanje. Predlagajte to na oddelku za psihologijo FF, Fakulteti za socialno delo, Pedagoški fakulteti ali na medicinski in boste videli odziv. Z obstoječo tehnično »izdelavo« kvazistrokovnjakov delamo grozljivo medvedjo uslugo samim strokom in še bolj našim strankam v najširšem pomenu besede – ljudem.

Zdaj je čas, da vzamem malo večjo metlo in začnem pometati pred lastnim pragom. Sistem socialnega varstva, ljudje mu pogosto rečejo samo »Sistem« in takrat imajo v mislih še kaj drugega zraven, recimo temu celotno državno upravljavsko organizacijo, torej to nesrečno socialno varstvo, bom predstavil na delu centrov za socialno delo (CSD), saj jih poznam bolj kot kaj drugega. Ideja pred desetletji je bila dobra. Gre za krajevne izpostave socialnega skrbstva, kjer so na enem mestu povezani strokovnjaki različnih profilov in vam pomagajo dejansko od rojstva (priznanje očetovstva) do smrti (ureditev pogrebnine) in vedno vmes, ko potrebujete pomoč. Izhodišče v davnini CSD je bila pomoč posamezniku ali družini, torej podpora nekomu, ki prostovoljno pristopi do strokovnjaka in reče: »Hej, meni nekaj ne gre, prosim za pomoč!« Naj bo to denarno-socialna pomoč ali osebna pomoč pri vzgoji, partnerskih težavah itd. V gnilem socializmu je bilo evidentiranih težav manj kot danes, samo ne vemo, ali zaradi vnetega pometanja pod preprogo ali pa zato, ker smo dejansko živeli bolje in z manj problemi. Nikoli ne bomo izvedeli, teoretiki bodo lahko samo teoretizirali o tem. Tiste najbolj izstopajoče posameznike, ki so s svojim motečim vedenjem preveč kazili družbo, pa je država tudi prek CSD pospravila na varno.

Potem so se nekje našli pametni gospodi in gospe, ki so v teh lokalnih izpostavah, kjer je sedel kader, izobražen za psihosocialno pomoč, videli odlično priložnost, da tem ljudem naložijo še kako delo. Dobili smo otroške dodatke, v zadnjem času državne štipendije, predvsem pa javno pooblastilo zaščite otrok in obravnavo nasilja v družini. V vseh teh primerih pa ne gre več za pomoč posameznikom ali družini na prostovoljni osnovi, temveč za interese države, ki poskuša uveljaviti svoja zakonska pravila in tudi represijo prek svoje podaljšane roke – CSD. V teh točkah je zaupanje med ljudmi in CSD šlo žvižgat jastogom, saj smo postali socialni birokrati, ki med navadnimi ljudmi nismo vredni zaupanja, saj nikoli ne veste, kdaj bo prišel kak Munc naokoli in vam »upravno ukradel« otroka z žigom države. Da se razumemo, nepopularen ukrep odvzema otroka, ki ga zaradi kratkovidnosti države še vedno izvaja CSD, je žal včasih nujno potreben za zaščito mladoletne osebe. Napaka je v tem, da se to izvaja v instituciji, ki naj bi bila namenjena pomoči in zaščiti. Grob poseg v roditeljsko pravico bodo ljudje, ki so v tej zgodbi akterji, težko videli kot pomoč njim samim, ampak predvsem kot represivno dejanje države proti njim.

Ta preklop iz pomoči v birokracijo je najbolj viden pri denarno-socialnih pomočeh. Še ne tako dolgo tega so imeli kolegi in kolegice možnost, da z diskrecijsko pravico suvereno odločajo o vsaki družini, koliko denarja potrebuje. Vzeli so zadevo v roke in naredili tudi načrt denarne sanacije družine. Danes imamo cenzuse in računalniške programe, kjer ni prostora za socialno delo. Tudi zato, ker zunaj čaka še 10 prosilcev in ni časa za terenske obiske, za malo bolj poglobljene pogovore. Petnajst minut za izpolnjevanje obrazcev in potem … naslednji! Je to socialno delo? Ne.

Kdo je za to kriv? Nikakor moji sodelavci, ki se trudijo po svojih močeh. Krivci so oblastniki, ki so še danes, leta 2009 prepričani, da bo 1025 delavcev 62 slovenskih CSD lahko pod preprogo družbe pometlo vso bedo, žalost in jezo socialnega dna. Na Švedskem je za isto število prebivalcev na voljo trikratna številka strokovnih delavcev s področja sociale. Govorim za vsa področja. To, kar mora v Sloveniji narediti eden, na Švedskem postorijo trije.

Večkrat sem že povedal in tudi napisal, vendar ne bom odnehal, dokler ne bodo svete krave slovenske sociale, ki oblačijo in vedrijo zadnjih 20 let, sprevidele sistemsko pomankljivost. Če sploh kdaj. Evropsko sodišče za človekove pravice namreč jasno in glasno sporoča, da nikakor ne sme ista institucija, ki odloča o posegih v roditeljsko pravico, hkrati tudi poskrbeti za namestitev in nadzor nad mladoletnimi otroci. Takšne zadeve morajo biti ločene! To opozarjajo naši pravni strokovnjaki, ki nekaj veljajo tudi po svetu – Boštjan M. Zupančič, Karel Zupančič ... Prvi v obliki ločenih mnenj ESČP v Strasbourgu, drugi skozi neštete komentarje zakonov in samostojne publikacije s področja družinskega prava. Že leta 1999 in 2000, da ne bo pomote. Pred desetimi leti! Vendar se okorele strukture sociale v RS ne premaknejo in ne premaknejo. Delamo še vedno po starem in imamo možnost, da vam odvzamemo otroka v upravnem postopku in ne v pravdnem postopku. Sveta pomagavka! Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki je namenjen izdaji gradbenih dovoljenj in osebnih izkaznic, smo posilili še v postopke odvzema otrok, kar je radikalen poseg v družino. Če že pride do takšne situacije, da vam gre za nohte glede vaše vzgoje in skrbi za otroka, koga si želite, da bi o tem odločal? Strokovni delavec humanističnega profila, ki ima narejen izpit iz poznavanja ZUP, ali sodnik z izkušnjami družinskega prava? Ni mi treba odgovoriti …

Zgodilo se je še veliko. Duh časa je takšen, da nas ekstremi človeških perverzij in sadizma presenečajo, kapital melje vse pred sabo in pušča za sabo človeško kolateralno škodo zlomljenih, jeznih in žalostnih ljudi. Otroci danes pri 12 letih kadijo, seksajo in staršem odkrito kažejo sredince ob kriku: »Kaj mi pa moreš!!!« Človekove in otrokove pravice, baje zatirane v prejšnjih časih, glorificiramo čez vsako mejo. Učitelji ne smejo gledati v šolske torbe, če se slučajno kje skriva kak Walter PPK ali dva grama trave, kaj šele, da bi za roko prijeli divjaka na hodnikih. Starši, utrujeni od vsakodnevnega služenja kapitalu, vzgojo prepuščajo računalniku, medijem in ulici. Včasih mulcu stisnejo kakih 50 evrov, za katere nikoli ne vedo, ali res končajo za kino ali gredo po grlu ter skozi nosnice. Ljudje, res imamo krizo! To ni finančna in bančna kriza, imamo globoko krizo vrednot. In v teh kritičnih časih je stroka socialnega varstva naredila kaj? Nič.

Na fakultetah predavajo isto snov kot pred 15 leti, delajo projekte in pilotske eksperimente, ki se lepo berejo in jih po evalvaciji pospravijo na police znanstvenega dela. Vsaka čast izjemam. Pedagoška fakulteta v Ljubljani, kamor sem hodil v svoji študentskih časih samo ne telovadbo, je zadnjih nekaj let na oddelku socialne pedagogike v špici teoretičnega in predvsem praktičnega dela na področju sociale. Ostali spijo spanec kralja Matjaža, brada se jim ovija okoli katedrov, iz njihovih fakultet pa prihaja tako kronično neizobražen in nerazgledan kader, da je za zjokat. Socialno delo je delo na ulici, med ljudmi. Potem šele tudi v pisarnah. To je delo z bolnimi, revnimi, socialno neopremljenimi, zanemarjenimi, diskriminiranimi, drugačnimi, če hočete. To ni lepo salonsko delo v pomoč ljudem, ko si lahko bo 15. uri umiješ roke in greš na zasluženo kosilo z mislijo, da si danes v svoji vzvišenosti naredil nekaj »dobrega za ljudi«. To je tudi delo smetarjev družbe. Delo, ki veliko jemlje in ogromno daje, kadar je opravljeno s srcem.

Veste, kako je bilo menda pred 20 leti na CSD? Žig je bil svet in če ga je socialna delavka pritisnila na kako odločbo, je navadni človek sklonil glavo in klecnil. Sveta beseda socialne službe. Beseda države. Tako je bilo. Nikjer nobenih medijev, ki so bili vsi državni in so pisali po nareku oblasti. Danes so ljudje na srečo vedno bolj izobraženi in orientirani. Na CSD prihajajo s svojimi kopijami zakonov in od nas zahtevajo, da delamo po zakonu. Prav je tako. Pritožujejo se veliko več, poznajo svoje pravice. Pogosto jih tudi zlorabljajo – te pravice, tudi to je res. A to je ta demokracija, ki smo jo hoteli imeti. Danes novinarji spet pišejo po nareku, nareku kapitala; in to ni dobro. Ko se združita osebna stiska posameznika, po nareku pišoči žurnalist in še premalo strokoven delavec v sociali, potem je kriza. Nastane zgodba, ki nima ne repa in glave, po kateri so vsi akterji poraženci – posameznik ni rešil svoje težave, do sebe vsaj malo kritičen novinar spozna, da je opravil slabo delo, in delavec v sociali se zave, da sta ga pohodila čas in lastna neaktivnost.

Kaj je z izkušenim kadrom? Mnogi se učijo dalje, ne puščajo, da jih duh časa povozi, in se izobražujejo. Drugi so se vdali v usodo kronične kadrovske podhranjenosti in zato posledične preobremenjosti ter čakajo na penzijo. Premalo nas je, problemov pa preveč. Država nam nalaga nove in nove naloge, da ji lahko služimo kot zvesti uradniki, ljudi s težavami je vedno več. Rdeča alarmna luč gori že vsaj nekaj let. Ne gre več. Sistem ne zdrži. Sistem je luknjast in dela napake. Ljudje delamo napake. Prosimo, grozimo, zahtevamo od tistih, ki imajo škarje in platno, da naj že za vraga nekaj naredijo. V tem sklicu vlade, ki je sedaj na stolčkih, so si najdalj časa podajali vroč kostanj resorja za delo, družino in socialne zadeve. Kako tipično! Veliko dela za malo slave. Minister Svetlik ima težko nalogo; želim mu veliko uspeha in živcev. Če pa tudi on ni pripravljen narediti velikih sprememb, potem bo še eden v vrsti kantovskih lepih duš, ki so pomagale potapljati čoln sociale. Upam, da ni takšen. Ima tople in prijazne oči, za katerimi se lahko čuti notranjo moč. Trdno stisne roko in je človeški v kontaktu.

Moram zapisati nekaj stavkov o temi, ki me žge. Preventiva. Osovražena beseda pri tistih, ki dajejo denar. Nikoli ne veš, ali si denar zmetal skozi okno in bi bilo isto, če ga ne bi namenjal preventivnemu programu. Pri kurativi je jasno. Vedenjsko motečega mladostnika namesti CSD v zavod in država plača za njegovo varstvo iz proračuna približno 3000 evrov na mesec. Vemo, kam gre denar. Koliko denarja bi morali dati, da tak otrok ne bi končal vedenjsko moteč, pa ne zna izračunati nihče. Ni mogoče. Preventivo na področju socialne varnosti v Sloveniji sistematično opuščamo in zanemarjamo in smo jo na tiho povsem prepustili nevladnemu sektorju. Kaj pa ustavna zaveza, da so naši otroci pod posebnim varstvom države? To velja šele takrat, ko se zgodi kaj hudega? Smo se temu zavezali v ustavi? Takšne razlage ne podpišem nikoli. Razvojni in preventivni programi tisočih obrazov bi morali biti najbolj aktivni del socialnega varstva v Sloveniji. Pa niso. Otroci, mladostniki, starostniki, hendikepirani, socialno izključeni in drugi so šibki del naše družbe. Morali bi jih varovati in spodbujati na državni ravni. V teh projektih, ki se z živalsko močjo posameznikov v vladnem in nevladnem sektorju držijo nad gladino bankrota, so skrite dobre zgodbe. Pozitivne zgodbe. Zgodbe dobre prakse. Tiste zgodbe, ki bi v teh časih dajale upanje za naprej. Če gre skupina vedenjsko motenih mladostnikov peš iz Ljubljane na Reko pod vodstvom strokovnih delavcev, je to zanimivo. Če se skupina podobnih mladostnikov uči avtonomnega potapljanja v namen terapevtskega dela na sebi pod budnim vodstvom inštruktorjev/terapevtov, je to svetovni unikat drugačnega socialnega dela. Pa se te zgodbe pojavljajo v medijih? Premalo. Pa se je v resnici oboje dogajalo in se še dogaja pri nas, na CSD Ljubljana Moste-Polje.

In kje v to zgodbo vstopijo mediji? Povsod in vedno. Kadar pridejo žejni in lačni senzacij, jih lahko pri nas najdemo na kupe, ko nas cukajo za rokave. Mi smo namreč res, ponavljam, smetarji te družbe. Mladoletni samomorilci, spolni zlorabitelji, 16-letni odvisniki od heroina, družinski sadisti, grozljivo vzgojno zanemarjeni otroci … Vsi ti najbolj pogosto končajo pri nas, saj smo vstopna točka socialnega varstva v RS. Najbolj pogosto vprašanje, ki mi ga zastavljajo novinarji, je, ali bi lahko to in to preprečili. Ti, ki bereš tale članek z zanimanjem, vsaj tako upam, že poznaš odgovor. Lahko bi preprečili več, s preventivo, ki je ni.

Gremo še malo k novinarjem. Moji kolegi ne marajo Uroša Slaka in njegovih Trenj. Mislijo, da je aroganten, površen in brezvezen. Sam ne mislim tako. Uroš je točno takšen, kot ga slovenska družba potrebuje in želi slišati. Postavlja prava vprašanja s pozicije aktivne radovednosti. Običajno s svojo ekipo zgledno opravi raziskovalno delo pred oddajo in ima dovolj informacij. Seveda ni edini, je pa zelo opazen zaradi svojega prime time termina na komercialki. Ekipi Odmevov in Tednika svoje delo opravljajo visoko profesionalno in operirajo s pravimi informacijami. V zgodbe se zakopljejo s pravim raziskovalnim pristopom in so nadležni. Takšni pa dobri novinarji tudi morajo biti. Tečen je tudi Marcel in še dobro, da ga imamo. Opazujem razvoj One, ki je že prerasla okvir priloge časnika. Ostale priloge so videti zraven One kot nedorasli smrkavci, Ona pa je revija, in to dobra. Sabina Obolnar je z uredniško presojo zbrala okoli sebe trdno jedro novinark, ki vedo, kaj počnejo. In če bi Denis Sarkić pustil politiko in se lotil samo socialnih tematik, bi bil odličen. V resnici imam rad novinarje in jih spoštujem, če so strokovnjaki svojega področja. Če so. Letošnji viktor za posebne dosežke gospodu Travnu in oddaji Svet na Kanalu A je cinična klofuta vsem kolegom novinarjem, ki opravljajo svoje delo visoko profesionalno. Tisto je otroški vrtec nesposobnih, a visoko ambicioznih mladih karieristov, ki dela škodo vsem. Kapital to podpira, gledanost diktira. Skozi vajeniško dobo na Radiu Študent mojega časa ne bi šel niti eden od njih.

In če sklenem sintetično. Kje je rešitev? Po mojem mnenju samo v sodelovanju in razumevanju eden drugega. »Socialci« moramo sprejeti dejstvo, da so mediji med nami, da so kreatorji javnega mnenja. Sprejeti jih moramo z željo, da jim pokažemo svoje delo, svoje težave. Sprejeti tudi dejstvo, da smo v javni službi. Kadar se do njih obnašamo vzvišeno ali preplašeno, potem jih dobimo po glavi. Medijski ljudje, kreatorji javnega mnenja, morajo sprejeti svoje delo z maksimalno odgovornostjo, ob upoštevanju etičnih pravil. Morajo se informirati in izobraziti o temah, ki jih obdelujejo. Z roko v roki se lahko javnosti predstavi marsikatero zgodbo, tako zgodbo dobre prakse kot tudi zgodbo napačnih odločitev in zakonskih lukenj. Vendar ob spoštovanju obeh plati.

Pri delu z ljudmi moraš pričakovati odzive. Na njih moraš biti pripravljen. Napak, ki jih boš mogoče storil, bodo napake, ki bodo lahko imele posledice. Nastop v javnosti zahteva trening in izkušnje. Tega v sociali ni. Zadnje leto nastopam na vsaki okrogli mizi, kamor me povabijo, saj očitno želim spregovoriti o mnogih temah samo jaz. Še več, kolegi me dobesedno porivajo, daj ti povej, ker znaš. Kje so vsi moji izkušeni kolegi in kolegice, ki delajo že dolga leta, imajo najvišje strokovne nazive? Sam delam štiri leta v socialnem varstvu. Kje so piarovske službe, da pripravijo nosilce javnih funkcij na nastop? Ni jih. Kadar vodja neke piarovske službe visoki uslužbenki države svetuje, naj zvečer za na televizijo obleče kaj svetlega, potem vemo, da je to pogreb. Kaj bo ta uslužbenka povedala, kako bo predstavila argumente države in kako se bo branila pred retoričnimi napadi voditelja oddaje, je očitno v drugem planu. Samo da bo svetlo zasijala na ekranu in bodo ljudje zadovoljni. Pa vam povem, ne bodo. Ljudje zahtevajo jasne odgovore in do njih so upravičeni. Stvari ne smejo biti v omarah, ampak moramo o njih ob omejitvah etike in zaščite osebnih podatkov govoriti javno. Smo del javne službe. Strokovni delavci socialnega varstva in novinarji. Službe za ljudi.

V Mariboru še vedno poučuje profesor, ki je bil konec lanskega leta obsojen spolnega napada, ne še pravnomočno, vendar javno, s polnim imenom in priimkom. Pred leti se je moški, pred tem obsojen pedofilije na Primorskem, po prestani kazni preselil na drugi konec države, v Posavje, in tam – ponovil dejanje. To sta samo dva primera. V zadnjih petih letih je bilo v Sloveniji 940 primerov spolnih zlorab otrok, ki so jih obravnavali kriminalisti. Največ jih je v krogu ožje ali širše družine. Koliko je zamolčanih, lahko samo domnevamo. Molk je stoletja pomagal storilcem in dodatno ogrožal žrtve.

Kaj lahko storimo? Nekateri se zavzemajo za registre pedofilov, drugi za njihovo kemično kastracijo, tretji skrajno zaščitniško opozarjajo na varovanje žrtve, mnogi seveda tudi na pravice storilcev. A odgovorov na izzive pedofilije je v sodobnem svetu približno toliko, kot je odprtih vprašanj o splavu ali evtanaziji. Kje so meje pravice? In kje so meje molka?

Tehtanje med javnim interesom in pravico do zasebnosti je zato tudi na področju spolnih deliktov eno od najbolj občutljivih in pogosto tudi najtežjih odločitev novinarjev in urednikov. Kje je meja med javnim interesom in varovanjem zasebnosti, ko gre za poročanje o dogodkih, v katere so vključene najbolj ranljive skupine, kot so, na primer, otroci? Kako se mediji odločamo in poročamo? Ali se odločamo samo na podlagi informacije ali tudi na podlagi širših okoliščin? Ali se vidimo le v vlogi poročevalca ali želimo tudi spreminjati vedenje in odločanje akterjev, strokovnih ustanov, pa tudi širše javnosti? Je sploh mogoče postaviti standarde in pravila, ki bi jih lahko samodejno uporabili v vseh primerih poročanja o tako občutljivih zgodbah? Kdaj poročati o polnih imenih, kdaj pa ne?

To so vprašanja, s katerimi smo se tudi v časniku Žurnal24 in sobotnem Žurnalu v zadnjem letu in pol velikokrat soočali. Osnovni izhodišči pri odločanju sta bili dve:

• kodeks uredništva (www.zurnal24.si/kodeks), ki že v prvi točki pravi, da se zavzemamo za spoštovanje človekovih pravic in da smo pri tem zlasti pozorni na kršenje pravic in dostojanstvo najbolj ranljivih posameznikov in skupin, seveda tudi vseh drugih. V kodeksu je pod poglavjem o poštenosti tudi zaveza, da morajo člani uredništva spoštovati pravico do zasebnosti, razen ko gre za javno osebnost in/ali javni interes;
• praviloma izrazito konservativno poročamo o identiteti mladoletnikov, k čemur smo se zavezali tudi z javno objavljenimi članki (Manca Borko: Pravica odločanja tudi otrokom, Žurnal24, 16. septembra 2008).

Toda odločitve so v različnih, celo podobnih primerih, lahko celo nasprotne, zlasti ko ne presojamo več le informacij, temveč tudi širše poslanstvo medija, kot so nadzor in kritika državnih ustanov, kritika predsodkov, razkrivanje tabujev.

V našem uredništvu zato praviloma povsem zakrivamo identiteto mladoletnikov. So pa bile tudi izjeme. Poglejmo si tri primere različnih odločitev: Kalvarija mladoletnika (Manca Borko, Andraž Sodja, Žurnal24, 16. septembra 2008), Sosedje o hiši groze (Mojca Marot, Andraž Sodja, Žurnal, 31. januarja 2009) ter Kompleksen umor (Suzana Kos, Gordana Stojiljković in Borut Hočevar, Žurnal24, 31. marca 2009) in Matoz eno, Mrevlje drugo (Suzana Kos, Borut Hočevar, Žurnal24, 2. aprila 2009). Gre za tri različne zgodbe: (1) o trpljenju otroka kot posledici odločitve sodišča o skrbništvu, s katero se mladoletnik ni strinjal, (2) o incestu na Ptuju, (3) o dvojnem umoru otrok v Sežani (zadnja dva članka).

V uredništvo smo septembra lani prejeli novico, da je bil mladoletnik, ki želi živeti pri materi, dodeljen očetu. Sodišče je odredilo prisilno izvršbo, mladostnik pa je zaradi šoka moral v več zdravstvenih ustanov.

Presodili smo, da tako kot v večini takšnih primerov ni nobenega javnega interesa za objavo imen ali drugih identifikacijskih podatkov o mladoletniku in drugih osebah v članku. Osredotočili smo se na preverjanje dela in odziva ustanov, katerih pristojnost je ukrepati v takšnih primerih, od centra za socialno delo do varuhinje človekovih pravic. V tistem času širši javnosti tudi ni bila znana identiteta oseb, vključenih v to zgodbo, kar je bistveno olajšalo zakrivanje identitete. Uredniško stališče je bilo: tudi otrokom je treba priznati pravico do odločanja. Naš namen je bil osveščati javnost, predvsem starše, kakšne tragedije se lahko zgodijo pri ločitvah najbolj ranljivim, to je otrokom.

Januarja letos smo se soočili z doslej najtežjo odločitvijo, ko gre za poročanje o tragičnih dogodkih, ki prizadenejo mladoletnike. Šlo je za incest na Ptuju, kjer naj bi oče spolno zlorabil svojo hči, pri čemer je hči z njim tudi zanosila in rodila otroka. V času nosečnosti jo je izpisal iz šole in zaprl v hišo.

Na prvi pogled bi bilo najlažje, da bi se odločili sporočiti zgodbo javnosti brez objave priimka domnevnega storilca. Zavedali smo se namreč, da bi objava imena osumljenca lahko prizadela tudi žrtev.

Presodili smo drugače, ne le zaradi vsebine članka, ampak predvsem zaradi okoliščin, ki so bile bistveno drugačne od običajnih, tudi od tistih v primeru članka Kalvarija mladostnika.

Prva okoliščina, ki ni bila odločilna, pa vendar pomembna za odločitev o (ne)objavi imena, so bile že objavljene informacije, ki so razkrivale identiteto oseb, osumljencev ali žrtev tega tragičnega dogajanja. Te informacije so bile naslednje: (1) družino so zaradi neurejenih razmer obravnavali že pred 17 leti, zatem so se odselili v tujino, (2) žrtev nasilja je tudi zunajzakonska partnerica in osumljenčevih sedem otrok, (3) doma so na Ptuju, (4) hči je v mariborski porodnišnici, stara je 15 let, je še osnovnošolka, (5) deklica je že nekaj časa manjkala v šoli, je učenka 9. razreda, oče jo je izpisal iz šole (6), eden od medijev je že primerjal ptujski incest s primerom Josefa Fritzla v Avstriji.

Vsi ti podatki so bili objavljeni še pred objavo članka v Žurnalu.

Sočasno s pripravo članka, ki je bil objavljen v Žurnalu, so postajale javne še druge informacije, ki so jih objavili nekateri drugi mediji v istih dneh kot Žurnal: (1) uradna izjava nekdanjega ravnatelja osnovne šole o izpisu hčere s polnim imenom ravnatelja, poleg tega tudi ime sedanje ravnateljice osnovne šole in ime upokojene učiteljice nekdanje gimnazije, ki je učila osumljenca, (2) nekateri podatki o biografiji osumljenca (kje je bil zaposlen), (3) fotografije omenjenih šol, (4) številne podrobnosti o družini, (5) navsezadnje tudi fotografija hiše osumljenca, ne da bi jo kakor koli zakrili ali zatemnili (opomba: v Žurnalu smo hišo zatemnili, da je širša javnost ne more prepoznati, pri čemer smo presodili, da jo ožja, primarna javnost – sosedje in sokrajani – že pozna oziroma bo zanjo izvedela zelo kmalu).

Na voljo je bilo toliko informacij, da bi tudi brez imena brez težav določili osebo, na katero se podatek nanaša. To je, kot pravi eden od slovenskih medijskih pravnih strokovnjakov Jurij Žurej, pogoj, da je podatek že lahko opredeljen kot osebni podatek. Podatki, ki so bili navedeni že prej, so v celoti razkrili vse osebe, o katerih se je pisalo. Če ne bi bili ti podatki že javni, zagotovo ne bi niti razmišljali o objavi imena in priimka osumljenca. Ker pa so bile te informacije objavljene, smo predvidevali, da bodo tudi drugi mediji poročali tako, kot smo mi, zgledujoč se po poročanju o primeru Fritzl v Avstrji.

Druga, pomembnejša okoliščina, je bil prav primer Fritzl v Avstriji. Mediji, ne samo tako imenovani rumeni, so pisali o tem primeru s polnim imenom. Poročanje o primeru Fritzl je po naši takratni oceni postal mednarodni standard poročanja ob tako sprevrženih dejanjih, vendar le izjemoma in na način, kot so to v primeru Fritzl storili netabloidni mediji. Nikakor ne soglašamo s tabloidnim poročanjem o podrobnostih in z motenjem življenja Fritzlove družine, kakšno je bilo fotografsko obleganje hiše paparacev v Amstettnu ali poročanje o podrobnostih življenja Frizlove družine, kakršno so si privoščili tabloidi, celo o družinskih članih, ki so bili žrtve Fritzlovih dejanj, in to s polnimi imeni. Menili smo, da je način, na katerega smo poročali mi, maksimum razkritja. Predvsem pa je bilo že ob odločitvi jasno, da gre za izrazito izjemo od običajnega pristopa. Namen je bil s konkretizacijo javnost soočiti s hudim problemom v družbi in tako vplivati na vedenje posameznikov, ki so dolžni prijaviti sume pristojnim službam, ne pa molčati, če opazijo v okolju kar koli sumljivega.

Tretja, dokaj pomembna okoliščina so bila naša spoznanja iz preteklih člankov o nasilju v družini, ki smo jih dobili tako z uradnimi izjavami kot tudi z neuradnimi pogovori s poznavalci. Odzivi na članke s podobno vsebino na spletnih portalih so jasno pričali o tem, da so takšna dejanja pri nas še vedno pogosto tabu, obremenjena s predsodki. Tako smo po primerih Nataše Kampusch, Josefa Fritzla in duhovnikov lahko na slovenskih spletnih forumih velikokrat zasledili komentarje, obtežene s predsodki o tem, da se to lahko dogaja predvsem v Avstriji ali da so storilci predvsem duhovniki (razkritje: to opažanje nima nobene zveze z dejstvom, da je Žurnal media članica avstrijske skupine Styrie Medien, ki je last dveh katoliških združenj, ker je bila odločitev o objavi izključno uredniška; uprava in lastniki pred objavo o odločitvi niso bili seznanjeni, ker gre za pristojnost uredništva).

Najbrž je takšno dojemanje posledica tega, da so slovenski mediji z imeni odmevno poročali o pedofilih med duhovniki in da sta bila avstrijska primera obelodanjena z imeni. A ne glede na to: slovenski mediji so poročali o Fritzlu in žrtvah ter objavljali ogromno identitetnih podatkov. Ali so njihove osebnostne pravice manj varovane kot pravice slovenskih državljanov? In ali res ni nobene dodane vrednosti, če se imena objavijo, seveda izjemoma in v posebnih okoliščinah?

S takšno konkretno objavo v primeru ptujskega incesta in ob omenjenih že znanih identitetnih podatkih smo želeli izraziteje opozoriti, da se takšne tragedije dogajajo tudi za zidovi slovenskih družin, in to zelo velikokrat. Prepričani smo, da ne bi bilo tako odmevne razprave niti pozitivnega vpliva na odnos družbe do tako akutnih kaznih dejanj, če mediji ne bi tako konkretno poročali o Josefu Fritzlu. Če ne bi bilo poročanja s konkretnim imenom, ne bi bilo toliko okroglih miz, diskusij itn. tudi v slovenskih medijih. Tudi ena od izvedenk nam je zaupala, da se je število prijav sumljivega obnašanja po poročanju o družinskem umoru pred očmi otrok v Ormožu lani bistveno povečalo.

Ob vsem tem je bila pomembna še ena ugotovitev. Ta pa je, da ima slovenska javnost zelo različno kritično distanco do primerov spolnih zlorab ali napadov. V enem primeru smo se nad tem zamislili tudi v uredništvu, ko smo decembra lani objavili članek o mariborskem profesorju, obsojenem spolnega nadlegovanja. Kljub sodbi, z objavo polnega imena in priimka obsojenca, so se med komentarji na spletni strani našega portala pojavili številni predsodki o krivdi žrtve pri tem kaznivem dejanju. Del javnosti pogosto simpatizira s storilcem kaznivega dejanja spolnega delikta in viktimizira žrtev.

Odločitev o objavi imena osumljenca incesta na Ptuju ob vsem tem ni bila preprosta, predvsem pa ne tako preprosta, kot so jo pozneje presojali številni kritiki v javnosti. Ključni dejstvi sta bili dve: (1) imena ne bi objavili, če ne bi bila že tako zelo razkrita identiteta osumljenca in žrtev, (2) zgledovali smo se po mednarodnih standardih netabloidnih medijev pri poročanju v primeru Fritzl. Namen in javni interes, ki smo ga zasledovali, pa je bil ob najmanjši možni škodi zbuditi slovensko javnost in jo opozoriti na šokantne tragedije, ki se dogajajo v slovenskih družinah. Poleg tega pa s tem izjemnim primerom tudi pomagati žrtvam. Pedofili se namreč najbolj bojijo objave imena, svojega razgaljenja.

Tretji primer tehtanja med varovanjem zasebnosti in javnim interesom je bil tragični umor dveh otrok v Sežani. V Žurnalu24 smo prvi in drugi dan poročali brez imen, četrti dan pa smo nekatera imena objavili. Zakaj takšna odločitev?

Ključno vprašanje je bilo, kako zanesljive so ključne informacije, ki smo jih pridobili, in katere informacije so že objavili uradni zastopniki posameznikov in predstavniki pristojnih ustanov. V prvih dneh smo neuradno izvedeli veliko informacij, ki pa smo jih želeli še preveriti. Vedeli smo za imena oseb, nismo pa bili še povsem prepričani, ali zadosti držijo informacije o tem, kaj se je pravzaprav zgodilo. Ključne pri odločanju o objavi imen so bile informacije o zdravju domnevne storilke, in sicer v povezavi z informacijami, ki so jih o tem domnevno že pred tragedijo imele pristojne ustanove. Ključno vprašanje pa, ali bi morali pristojni pred tragičnim dogodkom ukrepati. Ker informacije niso bile še dovolj preverjene, smo se v prvih dveh dneh odločili za članek brez objave vseh imen.

Dva dneva pozneje so bile razmere povsem drugačne, saj se je poročanje izrazito osredotočilo prav na vprašanje pravilnega delovanja pristojnih ustanov, predvsem centra za socialno delo. Tudi zastopniki so že javno omenjali imena. Zdravje domnevne storilke je bilo tesno povezano z morebitnimi dejavniki, ki so privedli do umora (v tem primeru je bilo naše mnenje, da so informacije o zdravju v javnem interesu, v primeru incesta na Ptuju pa menimo, da informacija o zdravju žrtve ni prav nič v javnem interesu, kar so zagovarjali nekateri drugi novinarji). Vse osebe, ki so bile tesno povezane z osumljenko (bivši mož in oče umorjenih otrok, ime očeta osumljenke in njenega terapevta), so bile v sežanskem primeru dva dneva po tragediji javnosti znane.

Zanimivo pa je bilo poročanje medijev. Nekateri so že drugi dan po tragediji objavili imena, drugi jih niso niti četrti dan neposredno objavili, temveč so sami uporabljali besedno zvezo 36-letna mati, obenem pa so v prispevkih objavili citate odvetnika Matoza, ki je omenil njeno ime. Torej so objavili ime osumljenke, na prvi pogled posredno, pravzaprav pa de facto. Še bolj zanimivo pa je bilo, da že drugi dan ni bilo povsem jasne delitve med standardi tabloidnih in netabloidnih medijev. Vsaj eden od tradicionalnih časnikov je objavil polna imena. Očitno je, da so bili standardi poročanja zelo različni, celo nasprotni od pričakovanj.

Ali bi v Žurnalu in Žurnalu24 ponovno ravnali enako? Omenjene tri primere sem opisal, ker so zelo različni. Največ primerov pri objavah v Žurnalu in Žurnalu24 je bilo in bo podobnih objavi zgodbe o kalvariji mladostnika. Pa vendar so nas izkušnje naučile, da se o identifikaciji storilca in žrtve odločamo od primera do primera. Vsekakor bi se enako odločili v prvem primeru. Ob nekoliko trdnejših informacijah in jasnejši povezavi med zdravjem osumljenke in ravnanjem pristojnih ustanov bi se za objavo imen v tretjem primeru (dvojni umor v Sežani) morda odločili že prej, v nasprotnem primeru pa pozneje ali celo sploh ne.

V javnosti, predvsem strokovni, je najbolj odmeval drugi primer (incest na Ptuju). Ob vseh informacijah in spoznanjih, ki smo se jih naučili ob tem primeru, se verjetno za objavo v enaki obliki ne bi odločili. Predvsem zato ne, ker smo vsaj v dobršni meri zgrešili cilj, ki smo ga zasledovali, to pa je s takšno objavo opozoriti javnost na zamolčane tragedije. Javna razprava se je namreč v slovenskem izvedenskem okrožju osredotočila na vprašanje objave imena osumljenca. Bila je povsem drugačna kot ob poročanju o primeru Fritzl.

V prihodnje bomo na vsak način še naprej tehtali med interesom javnosti do obveščenosti (zlasti glede na zavrženost ali druge posebne okoliščine dejanja) ter interesom žrtev do anonimnosti in zasebnosti (če je ta v danem primeru mogoča). Na vsak način bomo še nadalje izpolnjevali svoje poslanstvo medija, ki je med drugim tudi javni nadzor nad delovanjem oblasti in vseh njenih ustanov.

Tudi zato smo v uredništvu potegnili nekatere poteze, ki nam bodo v pomoč pri presoji o poročanju v takšnih primerih. Te poteze so pomemben element dodatne samoregulacije pri poročanju o tovrstnih temah:

1. Po objavi članka o incestu na Ptuju sem se sam posvetoval z več odvetniki in izvedenci. Moja ključna ugotovitev je bila, da v uredništvu potrebujemo v takšnih primerih več posvetovanj in drugih mnenj o okoliščinah in ocenah posledic objave, zato od takrat ob tovrstnih temah sodelujemo s še več odvetniki in pravniki. Predvsem pa smo pridobili za posvet pred objavo dve poznavalki in izvedenki s področja spolnih deliktov, Vlasto Nussdorfer in Olgo Dečman Dobrnjič. Obe tudi sodelujeta med seboj, a pogosto imata različni mnenji, kar je logično in dobro. Vlasta Nussdorfer, kot je znano, zelo zagovarja izjemno pazljivo in zadržano ravnanje pri objavi podatkov, ki bi lahko razkrili identiteto žrtev. Olga Dečman Dobrnjič, tudi avtorica knjige V objemu pedofila, ki se je z izkušnjami številnih spolno zlorabljenih otrok soočala kot ravnateljica dijaškega doma, pa, denimo, na primer incesta na Ptuju in odziva dela javnosti na naše poročanje gleda drugače. Opozarja na dolgotrajne postopke na sodiščih, mučno podoživljanje dogodkov, ki ga ob tem preživljajo žrtve, premilo in prepočasno zakonodajo. Poudarja pa tudi, da javnost pogosto celo simpatizira s storilcem, kar dodatno obremenjuje žrtev. Ob takšnih izkušnjah ocenjuje sklicevanje na zavarovanje žrtve v primeru objave osumljenca na Ptuju tudi kot sprenevedanje dela javnosti (izjava je avtorizirana). Zanimivo: takšna mnenja po naši objavi članka o ptujskem incestu niso bila zelo znana v javnosti.
   
   Nasprotna odvetniška in izvedenska mnenja nam lahko v prihodnosti bistveno bolj osvetlijo vse razsežnosti objave ali neobjave določenih podatkov. Uredniki se zato držijo tudi protokola, po katerem se v takšnih primerih posvetujemo z več pravniki in obema izvedenkama.
   
   
2. Po objavi članka o incestu na Ptuju sem se odločil za javno objavljeno mnenje in opravičilo žrtvam, če so se ob našem poročanju čutile prizadete. Menim, da je vsak medij dolžan biti tako (samo)odgovoren pred javnostjo, kot je kritičen do tem, o katerih poroča.
3. Nadaljujemo z objavljanjem izvedenskih mnenj ob takšnih dogodkih, kar je naše poslanstvo že od avgusta 2007, ko je bila uredništvu predstavljena nova uredniška politika. Njen sestavni del je sistematska objava izvedenskih mnenj ob poročanju o takšnih tragičnih dogodkih, pa tudi spremljanje in uveljavljanje sistemskih sprememb (zato tolikokrat pišemo o takšnih temah in ob tem objavljamo številna izvedenska mnenja; po naši oceni je namreč ta tema v Sloveniji v dobršnem delu še vedno tabu). Nazadnje smo v temi dneva, na primer, pisali o protokolih ravnanja, ki se pripravljajo za ključne poklice, ki se soočajo z nasiljem v družini.
4. Interakcija z bralci. Po tragediji v Sežani smo objavili elektronski poštni naslov (sos@zurnal24.si), na katerega lahko kdor koli pošlje informacijo o delu s pristojnimi socialnimi službami, ki jo naši novinarji pred objavo seveda preverijo. Na ta način želimo še okrepiti družbeno odgovorno vlogo naših medijev.

Poleg tega da smo spoznali, kako se v takšnih primerih, kot je bilo poročanje o incestu na Ptuju, odziva pretežni del strokovne javnosti, smo zasledili tudi zmotne predstave in klišeje o medijih in poročanju o takšnih dogodkih.

1. Eden od osnovnih zmotnih poenostavljenih klišejev, ki so se pojavljali pri odzivih na naše poročanje o incestu na Ptuju, je bilo večkrat izraženo mnenje, da gre za posledico delovanja komercialnih medijev, ki zasledujejo le svoje dobičkonosne cilje. Ob tem se je pojavil še kliše, da to velja posebej za brezplačne časopise, ki se financirajo le z oglasi.
   
   Res je, da je branost zelo pomembna zaradi zanimanja oglaševalcev. Vendar se oglaševalci hkrati neradi pojavljajo v tabloidnih medijih, ki večinoma poročajo le o senzacijah in kroniki. Takšno klišejsko mnenje v dokajšnji meri lahko velja za tabloidne medije, ki se pretežno financirajo s prodano naklado, medtem ko za takšne brezplačnike, kot sta Žurnal in Žurnal24, velja prav nasprotno. Zgodbe iz črne kronike so prej izjema kot pravilo na naših naslovnicah. Zato je bil tudi pri odločitvi o objavi članka o incestu na Ptuju ključen novinarski vzgib, ne pa dobičkonosni interes.
2. Reintegracija in resocializacija. To je zelo pomembno vprašanje, ki ga nihče ni zastavil. Tako storilci kot žrtve imajo pravico do resocializacije in reintegracije v družbo. To je bila ena od kritik, ko gre za žrtev na Ptuju, ki smo jih bili zaradi objave imena osumljenca deležni tudi mi. Ni pa nihče postavil drugega vprašanja: zakaj je v javnem interesu pisati o imenih storilcev, ki so zagrešili kazniva dejanja v preteklosti in že odslužili kazen. To se pogosto dogaja ob tragičnih dogodkih, ko mediji pišejo o podobnih dejanjih v preteklosti. Takšna objava bistveno bolj lahko ogrozi reintegracijo in resocializacijo oseb kot objava takoj po tragičnem dogodku, saj po dolgem času, ko je oseba že vključena v družbo, obudi njen spomin in spomin javnosti.
   
   Posebna kategorija so v tem primeru tisti storilci, pri katerih obstaja nevarnost, da kaznivo dejanje ponovijo. Prav pedofili pogosto sodijo v to kategorijo. Zato se postavlja vprašanje, ali je pozitivno vztrajati pri absolutnem zagovarjanju varovanja zasebnosti. Ali pa nas takšna absolutnost pahne v okoliščine, podobne tistim v stoletjih molka, ki je molk še bolj ogrožal žrtve?
3. Ko sem spremljal odzive na našo objavo v primeru incesta na Ptuju, sem v odzivih in komentarjih zaznal še dvoje: (1) strah pred tem, da bi takšno poročanje postalo stalna medijska praksa, kar bi bilo seveda nedopustno, (2) nekritično poklicno solidarnost v pristojnih ustanovah. V prvem primeru je bil po mojem mnenju tak strah, ob izkušnjah poročanja nekaterih medijev v zadnjih letih, upravičen. A vendar je šlo v našem primeru za zmotno presojo tudi zato, ker nas razen redkih izjem (TV Slovenija) nihče ni vprašal o razlogih in namenih. Še manj slišal. Zato še enkrat: ob navedenih okoliščinah je bila to izjema, ne pa pravilo.

Nekritična poklicna solidarnost pa je bila vidna predvsem pri socialnih delavcih. V eni od marčevskih oddaj Odmevov je eden od predstavnikov centra za socialno delo (CSD) opravičeval molk kolega direktorja enega od centrov pred javnostjo z izgovorom, da je slednji imel slabe izkušnje z mediji.

Direktorji CDS bi najbrž morali vedeti o pravilnem informiranju vsaj toliko kot novinarji, verjetno pa celo še precej več. Morda ne bi bilo slabo, da bi bili bolj samokritični in bi bolje poskrbeli za samoregulacijo tudi v teh službah. Odgovornost za boljšo izobrazbo zaposlenih sloni predvsem na vodstvih CSD.