Marko Milosavljević
Napake, iz katerih bi se (že) morali kaj naučiti
V sedemnajstih letih samostojne Slovenije je bilo na področju medijske regulacije storjeno veliko napak. Nekatere so izvirale iz ignorance in zanemarjanja medijev, druge iz želje po spremembi psov nadzornikov v pokorne pudlje.
Prizorišče je bilo v Sofiji in za govorniškim odrom je stal bolgarski predsednik vlade Sergej Stanišev, toda pogosto se je zdelo, kot da je prizorišče Slovenija in da govori kak slovenski politik.

Stanišev je govoril o tem, kako uspešna je njegova vlada, kaj vse so storili za bolgarski napredek, kakšne vse čudovite rezultate so dosegli, kako trdo garajo in se trudijo za dobro bolgarskega naroda, a kaj ko bolgarski mediji tega ne opazijo in ne cenijo. Še več, bolgarski mediji ga kritizirajo, vedno znova najdejo negativne zgodbe, nasploh so nehvaležni, vse skupaj pa ga sicer ne preseneča preveč, saj za mnogimi mediji stojijo mafijsko-politični interesi, čudni ali celo neznani lastniki in skorumpirani novinarji. Ko se je začel pritoževati še nad tem, kako pravzaprav sploh ne ve, kdo so lastniki bolgarskih medijev, in kako nad tem sploh nima nobenega nadzora oziroma vpogleda, je bilo podobnosti vendarle preveč. »Kako to, da tri leta in pol po tem, ko ste prišli na oblast, še vedno niste vzpostavili evidence medijev in lastnikov medijev,« sem ga vprašal, ko je končal z govorom in se je vrnil za okroglo mizo. »Razumem, da ne bi imeli pregleda nekaj mesecev po zmagi na volitvah, toda vaša vlada deluje že tri leta in pol. Zakaj tega vse do zdaj niste naredili?«

Stanišev odgovor je spet zvenel znano: »Priznam, da smo medije nekoliko zanemarili. Ko smo namreč prišli na oblast, smo morali prilagajati našo zakonodajo evropski in smo hiteli, da bi uspeli vstopiti v Evropsko unijo. Prilagoditi smo morali na stotine zakonov in aktov. Medijski niso bili med tistimi, ki so bili nujni, zato smo jih zanemarili.« Trditev je bila na las podobna staremu odgovoru slovenskih politikov. Ko so pred petimi leti pri takratnem predsedniku države Janezu Drnovšku potekali pogovori o prihodnosti Slovenije, je bila ena od tem tudi razvoj demokracije. Takrat sem v uvodni razpravi omenil enake težave in enake napake. Odziv predsednika Drnovška je bil skoraj identičen odzivu Staniševa. Tudi on je namreč za slabo medijsko politiko okrivil ukvarjanje z drugimi področji in zanemarjanje medijev. Dejal je: »Mediji so eno od takih področij – če govorim s svojega vidika, dolgo sem vodil slovensko vlado –, na katerem smo na začetku našega demokratičnega razvoja izhajali iz domneve, da so mediji naprednejši del naše družbe, odprtejši in svobodnejši in da so pravzaprav druge institucije, ki smo jih na novo vzpostavljali, bolj potrebne vse te naše energije, truda. Resnično, to moram priznati, to ni bila ena prednostnih nalog pri delovanju različnih vlad, ki sem jih tudi sam vodil.«

Kakšnih sto novinarjev, urednikov, direktorjev, lastnikov medijev, akademikov, civilnodružbenih organizacij, vladnih institucij, svetovalcev, oblikovalcev medijskih politik in samih politikov, ki so od 5. do 7. novembra v Sofiji sodelovali na Drugem jugovzhodno-evropskem medijskem forumu s tipičnim naslovom »Mediji in demokracija«, so tako poslušali predsednika vlade, ki je storil vse, da bi njegova država vstopila v Evropsko unijo, le za pregledno medijsko politiko in lastništvo ni poskrbel. Hkrati pa se je – prav on – pritoževal nad nepreglednim lastništvom medijem; ki je bil hkrati nezadovoljen s tem, kako mediji o njem poročajo; in ki je hotel, da bi mediji o njem pisali več lepih in pozitivnih stvari. In vse te pritožbe so iz njegovih ust prišle le nekaj minut po tem, ko so organizatorji oznanili, da bo njegov govor nekaj minut pred napovedanim terminom, ker bo zaradi njega bolgarska javna (ali državna?) televizija prekinila svoje redno oddajanje in ga predvajala v živo v celoti. Tudi te pritožbe in hkratni kontekst javne televizije, ki predvaja vsak premierov govor, so zvenele tako znano, tako domače.

Bolgarski primer kaže na to, da so razmišljanja politikov o tem, kakšna naj bi bila vloga medijev, najpogosteje zelo podobna. Vsi si želijo več pozitivnega poročanja o svojem prizadevanju in o svojih uspehih. Vsi si želijo manj kritike in manj poročanja o svojih pomanjkljivostih in napakah. To je univerzalna lastnost politikov. Le da so nekateri pri tem bolj agresivni, drugi pa bolj sprijaznjeni z zanje nadležno tradicijo zahodnega sveta, da so mediji neprijetni opazovalci, psi nadzorniki, ki lajajo na vsako oblast. Seveda se med njimi najdejo tudi pudlji in čivave, ki plaho sedijo v gospodarjevem naročju, toda osnovni odnos je jasen.

Tega odnosa se bo morala zavedati tudi kakršna koli nova medijska politika nove slovenske vlade. V sedemnajstih letih samostojne Slovenije je bilo na področju medijske regulacije storjeno veliko napak. Nekatere so izvirale iz ignorance in zanemarjanja medijev, druge iz želje po spremembi psov nadzornikov v pokorne pudlje. Napak je bilo veliko in pogosto so nas drago stale.

Če Bolgarija danes še lahko posluša odgovore in izgovore o tem, zakaj še vedno ni vzpostavljen pregled nad mediji in medijskim lastništvom, zakaj še vedno ni sprejeta ustrezna demokratična medijska politika, zakaj javna televizija še vedno pohlevno prekinja svoj program, zato da, pol leta pred volitvami, predvaja vsak govor svojega premiera, nam tega v Sloveniji ni več treba poslušati. Tega tudi ne smemo več poslušati. Čas je za resnično demokratično, strokovno, pravno-medijsko usklajeno, dovršeno in domišljeno medijsko politiko po najvišjih mednarodnih standardih. Napak je bilo v sedemnajstih letih storjeno že toliko, da bi se lahko iz njih že končno nekaj naučili.

Kot tudi iz usode hrvaškega tednika Feral Tribuna, ki je junija 2008 ugasnil kot izgnanec z »medijskega trga« in mu namenjamo poklon (tribute) v tej številki Medijske preže.

nazaj