Kot večina evropskih javnih servisov se tudi francoski spopada s spremembami, ki so predvsem posledica finančne reorganizacije medijskih trgov. Usodo francoskega javnega servisa je januarja letos zapečatil predsednik Nicolas Sarkozy, potem ko je napovedal ukinitev oglasov na javnih televizijah (France 2, France 3, France 4, France 5 in RFO), ki jih izdaja družba France Télévisions.(1) Uradni razlogi so, da hoče vlada razbremeniti in rešiti javni avdiovizualni sektor, ki naj se financira iz javnih sredstev in tako neodvisno od oglaševalcev ustvarjati pluralnost vsebin ter ga tehnološko posodobiti, razviti in tako zagotoviti najboljši možen javni servis. V resnici pa gre glede na dogodke, ki smo jih lahko spremljali od začetka leta, bolj za reševanje zasebnih komercialnih postaj, ki lahko tako kot vse tradicionalne analogne televizije le nemočno opazujejo prehod gledalcev in še posebej oglaševalcev k digitalnim ponudnikom. Na čelu največje komercialne postaje TF1 sta Martin Bouygues in Laurent Solly, na čelu M6 pa Nicolas de Tavernost, vsi trije dobri predsednikovi prijatelji.(2) Načrt, ki se je iz te stiske razvil in posledična sprememba avdiovizualnega zakona, pa pod vprašaj postavlja sam obstoj francoskega javnega servisa.

Tradicionalne televizijske postaje se spopadajo s težko konkurenco znotraj sektorja, kjer njihovo število vztrajno raste, in z eksterno konkurenco, ki jo predstavljajo nove oblike digitalnih, internetnih in mobilnih televizij, za katere je značilna delinearizacija programov in nove tehnološke možnosti dostopa do vsebin (video na zahtevo, catch-up TV). Tovrstne televizije posledično ustvarjajo nove in močnejše konkurente, kot so francoski internetni ponudnik in mobilni operater Orange in svetovni velikani tipa Microsoft – Yahoo! in Google. Ker pa se tradicionalne komercialne televizije težko soočajo s tako spremenjeno medijsko pokrajino, iščejo načine, kako izboljšati svojo konkurenčnost in obdržati oglaševalce. V Franciji sta zaradi omenjenih vzrokov najvplivnejši komercialni televiziji TF1 in M6 pritisnili na vlado s svojimi zahtevami po spremembi zakonskih določilih na avdiovizualnem področju. Oglaševalski denar hočeta namreč zadržati zase.

V osnovi zahtevajo, naj se javna televizija financira iz javnega denarja, ker naj bi to ozdravilo strukturno podfinanciranost televizije in bi tako izboljšalo oglaševalski trg, ki bi po novem deloval samo po zakonih ponudbe in povpraševanja. Pritožujejo se nad internetnimi in mobilnimi ponudniki, ki da so popolnoma spremenili pravila igre na konkurenčnem trgu, poleg tega dvomijo o smiselnosti zakonske ureditve, ki se nanaša na obveznosti in dolžnosti produkcije. Ugodnosti, ki jih medijski magnati še pričakujejo od vlade, so uskladitev oglaševanja z evropsko direktivo in sprememba pravilnika o koncentraciji kapitala v medijih (največji delež kapitala, ki ga lahko ima v eni televizijski postaji posamezni delničar, je le 49 odstotkov). Dolgotrajno pritoževanje je očitno obrodilo sadove, zagotovo tudi na račun prej omenjenega prijateljstva, saj je že oktobra lani Christine Albanel, ministrica za kulturo in telekomunikacije, za leto 2008 napovedala novi avdiovizualni zakon, katerega glavne smernice bodo ustrezale komercialnim zahtevam. Zaradi vdora novih avdiovizualnih tehnologij in močne konkurence telekomunikacijskih in internetnih gigantov se po njenem ne morejo razviti v pomembne akterje tudi na mednarodni ravni.(3) Torej je treba »zaradi liberalizacije telekomunikacijskega sektorja, ki je ustvaril pošast, kot je Orange, še malo bolj deregulirati avdiovizualni sektor, da bi lahko 'rešili' TF1 in M6 … Vse, da bi bile zasebne mreže oziroma zasebne multimedijske skupine srečne«.(4) Da pa ne bi prišlo do polovičarstva v valu sprememb, se zakonu, ki prepoveduje eni skupini, da ima istočasno v lasti nacionalni časopis, televizijo in radio, prav tako obeta posodobitev.

Komercialne televizije so tako dobile dvojno darilo: novo direktivo o avdiovizualnih medijskih storitvah brez meja, ki jo je sprejel evropski parlament 29. novembra 2007 (v veljavo bo stopila 2010) in ki obljublja »manj podrobna, prožnejša in v prihodnost usmerjena pravila o televizijskem oglaševanju«,(5) glavni spremembi sta dovoljeno vstavljanje izdelkov v same televizijske vsebine (product placement) in skrajšan presledek med dvema oglasnima blokoma (iz 45 minut na 30 minut) pri filmih, poročilih in otroških oddajah. Vsaka država pa jo lahko prilagodi glede na svojo zakonodajo. Poleg tega pa bo januarja 2009 začel veljati Sarkozyjev predlog o ukinitvi oglasov na javni televiziji.

Za spremembo identitete javnih avdiovizualnih servisov in njihovih posodobljenih in prilagojenih programov skrbi komisija za novo televizijo, ki ji predseduje Jean-François Copé, poslanec Sarkozyjeve stranke in župan mesta Meaux. Že sama sestava te komisije je za stroko dvomljiva, saj jo sestavljajo visoki funkcionarji, »strokovnjaki« blizu politični moči, predvsem pa producenti, v njihovih vrstah pa ni zaposlenih, gledalcev niti medijskih raziskovalcev. Po predlogih komisije naj bi oglase na javni televiziji opustili postopoma: od 5. januarja 2009 naj bi bili oglasi ukinjeni med 20. in 6. uro, popolnoma pa naj bi jih po napovedih ukinili 1. januarja 2012. Za zdaj bodo oglasi ostali na regionalnih antenah France 3, na območju, ki ga pokrivata RFO in France Ô in na internetnih vsebinah skupine France Télévisions, prav tako bo še vedno dovoljeno sponzorstvo, kar naj bi po ocenah komisije zagotovilo 150 milijonov evrov prihodkov. Komisija ocenjuje, da bo v prvem prehodnem obdobju kompenzacija za oglase znašala 450 milijonov evrov na leto, po tem pa 650 milijonov evrov. Stroka in sindikati se s tem nikakor ne strinjajo in poudarjajo, da bo glede na podatke iz leta 2006 že tako podhranjena France Télévisions izgubila 833 milijonov evrov oglaševalskega denarja, kar je 30 odstotkov njenega celotnega proračuna (2,85 milijard), od katerega je 1,87 milijard dohodek od naročnine.(6) Popolna kompenzacija za izgubljene oglase je tako samo pobožna želja.

Ukinitev oglasov bo povzročila vsebinske luknje, ki jih bo treba zapolniti z novimi vsebinami, za kar pa bo France Télévisions potrebovala še dodatnih 400 milijonov evrov (na leto naj bi bilo to okoli 1000 ur).(7) Kako bodo kompenzirali to vsoto, ni jasno. Alternative, ki jih določa osnutek zakona glede financiranja javnega servisa, so davek na promet telekomunikacijskih internetnih in mobilnih operaterjev (0,9 odstotka), davek na oglaševalski dobiček zasebnih komercialnih televizij (3 odstotke) in prilagoditev naročnine splošni stopnji inflacije (trenutna letna naročnina je 116 evrov). Zasebne mreže pa na drugi strani z oglaševalskimi prihodki ne bodo imele težav, saj bodo pridobile tudi na račun dodatnih zakonskih določb: namesto 6 minut bo od zdaj 9 minut na uro posvečenih oglaševanju, poleg tega pa bo med filmi dovoljen tudi drugi oglaševalski blok.

Veliko prahu so dvignile tudi določbe o imenovanju generalnega direktorja France Télévisions in Radia France, za katera je najprej kazalo, da ju bodo za dobo petih let imenovali predstavniki vlade po pozitivnem mnenju avdiovizualnega sveta (Le Conseil supérieur de l'audiovisuel — CSA) in posebnih vladnih kulturnih komisij, kar bi pomenilo, da bi bil trenutni direktor Patrick de Carolis z januarjem lahko odstavljen, čeprav mu mandat poteče šele leta 2010. Temu se je uprla širša strokovna javnost in dosegla vsaj spremembo člena, da bosta oba direktorja imenovana za petih let le na podlagi mnenja CSA, ne pa dokončne opredelitve člena o podaljšanju mandata sedanjega direktorja. Tako je Carolis postal nekakšen simbol upora, celo neodvisnosti medijev, ki jim grozi zadušitev, kar predsedniku zagotovo ni bilo všeč, čeprav je na koncu le popustil in potrdil zakonsko besedilo. Vrh enoletne agonije pa se je zgodil, ko je na predsednikove opazke v intervjuju za France 3, da se mu zdi program javne televizije preveč podoben programu komercialne in da je potreben resen razmislek glede poslanstva javnega servisa, Carolis odgovoril, da se mu zdi enačenje javne televizije s komercialno »neutemeljeno, neumno in skrajno nepravično«, poleg tega pa zahteval spoštovanje do dela celotne ekipe in izrecno poudaril, naj predsednik delo raje prepusti profesionalcem.(8)

Novi avdiovizualni zakon naj bi šel v parlamentarno proceduro 18. novembra, že pred tem pa so se pojavljala ugibanja, ali bo razdeljen na dva dela, kot si želi Sarkozy. Prvi del naj bi odločal o sami družbi France Télévisions in imenovanju generalnega direktorja, drugi pa naj bi se ukvarjal z vprašanjem ukinitve oglasov in finančnih kompenzacijah. Kakor koli, javne polemike se ne umirjajo, tako da bo najbrž debata vsaj še nekaj časa precej ostra.

Nejasna prihodnost družbe, zaskrbljenost zaposlenih v javnem avdiovizualnem sektorju in ne nazadnje svetovna finančna kriza rahljajo potrpežljivost zaposlenih na France Télévisions, napetosti se zaradi pomanjkanja odgovorov stopnjujejo tudi znotraj družbe, protesti se vrstijo. Kakovosten javni servis je ključen za nacionalno medijsko identiteto in bi moral biti nad političnimi in tržnimi interesi. Avtonomnost od političnih in tržnih pritiskov bi morala biti zagotovljena, predvsem z jasnim finančnim načrtom, kar pa bo v francoskem primeru skoraj nemogoče, saj bo po predvidenem financiranju javna televizija odvisna od dobička zasebnih konkurentov, še najbolj od največje komercialne postaje TF1, ki ima po podatkih iz leta 2006 največji delež oglaševalskih prihodkov (55 odstotkov ali 1,72 milijard evrov), čeprav pokriva »le« 30 odstotkov občinstva.(9) Brez doslednega in dolgotrajno zagotovljenega financiranja bo javna televizija prepuščena milosti in nemilosti privatizacijam, ki že grozijo manjšim regionalnim javnim mrežam. In če so se mediji v času predsedniške kampanje spraševali, kako bo Sarkozy vplivnim medijskim lastnikom povrnil usluge za vso promocijo, ki je je bil deležen na njihovih televizijskih postajah, imajo zdaj jasen odgovor.

Makedonski inštitut za medije (MIM) je ob podpori Jugovzhodnoevropske mreže za profesionalizacijo medijev organiziral mednarodno raziskavo o medijskem pokrivanju osamosvojitve Kosova. Rezultati raziskave so bili 16. in 17. maja 2008 predstavljeni na konferenci v Skopju, izšel je tudi zbornik[1]. Gradivo za nacionalna poročila je zajemalo vsa besedilna in vizualna sporočila, objavljena v dveh različnih tiskanih medijih v januarju in februarju 2008, ki so kakor koli obravnavala ali omenjala Kosovo. Tedenske priloge se bile metodološko izključene. Zaradi pomena sobotnih prilog v slovenski časopisni tradiciji bi njihovo zajetje pokazalo nekoliko drugačno sliko celostne uredniške politike.

Predložena metodologija je bila v osnovi kvantitativna: raziskovalci smo morali za vsako enoto (članek različnih zvrsti, samostojna fotografija, karikatura, grafični prikaz idr.) določiti vrednost 14 različnih spremenljivk. Med drugim je bilo treba določiti žanr, tip avtorja, tip in število navedenih virov, status obravnavanega dogodka (pretekli, tekoči, prihodnji, psevdo- ali inscenirani dogodek), ekspresivnost naslovja, tip in ekspresivnost pripadajočega vizualnega gradiva, tip vsebine (na primer nasilje, samoodločba, diplomatsko dogajanje, uveljavljanje pravne države, medetnične napetosti) in kraj dogajanja (Kosovo, Slovenija ali tretje države). Raziskovalci smo izračunali deleže različnih možnih odgovorov na te spremenljivke. Na podlagi teh podatkov smo napisali nacionalno analizo načina medijskega pokrivanja dogajanja na Kosovu in v zvezi z njim, pri čemer smo upoštevali domače politične okoliščine, medijski sistem, produkcijske pogoje v novinarstvu in značilnosti analiziranih časopisov.

Kot raziskovalec slovenskega medijskega pokrivanja Kosova sem izbral časopisa Delo in Večer, ki sta imela v januarskih in februarskih tiskanih izdajah brez tedenskih prilog objavljenih 216 oz. 167 prispevkov, ki so kakor koli govorili o Kosovu. Delo je časopis, ki je imel zlasti do lastniškega in uredniškega udara jeseni 2005 poleg RTV Slovenija največjo novinarsko kapaciteto v državi: izkušene urednike, kvalitetne novinarje, mrežo lastnih dopisnikov in bogat arhiv. Večer je bolj regionalno vezan časopis z manjšim proračunom, razpoložljivim kadrom, časopisnim formatom in prostorskim obsegom, ki je na voljo za mednarodne teme.

Glede na to razliko v kapaciteti sem pričakoval, da je Delo opravilo kvalitetnejše, žanrsko bolj raznoliko uredniško in novinarsko delo, podkrepljeno z raznolikimi viri in analizo različnih vidikov primera Kosovo. Zaradi geografske in zgodovinske bližine ter strokovnih poznanstev je bilo pričakovati, da sta oba časopisa poleg vesti agencijskega tipa priskrbela tudi relativno pestro bero intervjujev, komentarjev, reportaž in avtorskih analiz poznavalcev in voditeljev iz regije.

Pričakovanja glede kvalitete in obsega pokrivanja kosovske zgodbe v Delu in Večeru so se potrdila le deloma. Kvantitativna analiza je pokazala na produkcijske omejitve Večera. Večerovo pisanje o Kosovu je bilo zgoščeno predvsem v dneh okrog osamosvojitve. Opazno manjši je bil delež besedil v zvezi s Kosovom, objavljenih na prvi strani (7,8 % v Večeru in 28,7 % v Delu). Kot regionalni časopis nacionalnega pomena je Večer objavil več prispevkov, v katerih je bil kraj dogajanja Slovenija (26,3 % v Večeru proti 16,7 % v Delu), in nižji delež tistih s krajem dogajanja v tretjih državah (58,1 % proti 67,6 %).

Več kvantitativnih podatkov kaže na to, da se je uredniška politika Večera v večji meri opirala na agencijske prispevke. Izrecni avtor 17,4 % Večerovih in le 3,7 % Delovih prispevkov je bila tiskovna agencija. V Večeru je bilo več objavljenih vesti (21 % proti 8,8 % v Delu). Deleža prispevkov, ki niso navajali nobenega ali en vir, sta bila v Večeru občutno višja kot v Delu (50,3 % in 32,3 % proti 35,6 % in 17,1 %), pri prispevkih z dvema in s tremi ali več navedenimi viri pa je bilo v prednosti Delo (17,1 % in 20,8 % proti 9,6 % in 7,8 %). Delo je objavilo več prispevkov, ki so poročali o realnem tekočem dogodku (34,7 % proti 26,3 %), Večer pa več takšnih, ki so govorili o psevdodogodku, kakršen je diplomatska izjava (45,5 % proti 34,7 %).

Med Delovimi prispevki je bil višji delež reportaž (12,5 % proti 9 % v Večeru) in analiz (2,7 % proti 0 %), vendar je Večer pomanjkanje lastnih zunanjepolitičnih novinarjev uspešno kompenziral z angažiranjem zunanjih ekspertov, ki so napisali 4,2 % vseh prispevkov (v Delu 2,8 %), in z intervjuji (sedem intervjujev ali 1,8 % vseh prispevkov, v Delu pa le en intervju ali 0,5 %). Delo torej ni najbolje izkoristilo svoje profesionalne prednosti. Zdi se, da je zanašanje na lastno dopisniško mrežo uspavalo njegovo uredniško politiko.

Še več, vsebinski rezultat je bil kljub nekaterim razlikam v obsegu in tipu objavljenih prispevkov podoben: oba časopisa sta se pri naboru tem, perspektiv in domnevno relevantnih akterjev opirala na uniformirano globalno agencijsko agendo. Medtem ko je pri Večeru na podlagi žanrske strukture in podpisov pod članki jasno, da je časopis v veliki meri objavljal ali povzemal agencijske vesti, pri Delu v praksi ni bilo dosti drugače: z nekaj izjemami so na enak način izdelovali lastne podpisane prispevke redakcijski novinarji in dopisniki iz tujine. Opravili so relativno malo analitičnega in reportažnega dela, večinoma so sedeli v pisarnah, priklopljeni na internet, in predelovali agencijske vesti in poročila drugih medijev. Na to kaže več podatkov.

Število navedenih virov, vključno z netočno navedenimi viri (na primer »v krogu predsednika«, »v medijih«, »več komentatorjev« ipd.), je bilo večinoma majhno. Več kot štiri petine prispevkov v dnevnih izdajah obeh časopisov skupaj je spadalo med informativne žanre. Kategoriji psevdodogodkov in insceniranih dogodkov (na primer diplomatsko srečanje brez stvarnega dogodkovnega rezultata) sta napolnili dobro polovico vseh prispevkov. V novinarski stroki velja, da dobro novinarsko zgodbo med drugim odlikuje večje število navedenih virov. Problem analizirane novinarske produkcije ni bil toliko v tem, da bi se novinarji diletantsko lotevali pisanja zgodb, temveč v tem, da glavnina objavljenih prispevkov niso bili zgodbe. Vsebinsko je šlo za povzetke agencijskih povzetkov izjav predstavnikov političnih institucij in njihovih služb za stike z javnostjo, pri čemer pravzaprav sploh ne moremo govoriti o pravem viru.

Zastavljena metodologija MIM ni vključevala orodij za podrobnejšo diskurzivno analizo vsebin, kontekstov in podmen. Kvantitativna orodja za zajem formalnih atributov prispevkov so predvsem nakazala določene značilnosti pristopa in načina novinarskega dela. Kot najbolj zanimive so se (v navedenem vrstnem redu) izkazale spremenljivke o tipu vsebine, kraju dogajanja, dogodkovnem statusu, tipu vira, žanru, tipu avtorja in številu navedenih virov. V čem je problem analiziranega načina pisanja, pa je bilo treba šele kvalitativno raziskati in pojasniti. Zadostna je bila šele kombinacija kvantitativnih podatkov in določene kvalitativne epistemologije.

Uporabil sem epistemološki pristop, ki sem ga poimenoval »kritična imaginacija«. Pristop analizira dve dimenziji sporočil novinarskih prispevkov. V prvi dimenziji gre za razpon med eksplicitno predstavljenimi perspektivami in stališči akterjev in opazovalcev ter med implicitnimi perspektivami in stališči novinarskih prispevkov in uredniške politike. Druga dimenzija omogoča prepoznanje implicitnih perspektiv in stališč, in sicer tako, da meri razpon med tistimi vidiki, problematikami in argumenti, ki so bilo objavljeni in izpostavljeni, ter med tistimi, ki niso bili vključeni v novinarske prispevke, pa bi lahko bili. Gre torej za to, na katere načine in na katerih ravneh bi novinarji lahko obravnavali (to se nanaša tako na interpretativne kot tudi na informativne novinarske zvrsti) neko kompleksno problematiko, pa je niso.

Pri časopisnem pokrivanju primera Kosovo me je zanimalo, kakšne in čigave perspektive so bili predstavljene v novinarskih prispevkih in kateri akterji dogajanja so bili izpostavljeni. Za objektivno novinarstvo se spodobi, da predstavi več različnih pogledov na neko stvar. Novinarski izdelki Dela in Večera so na videz zadostili tej zahtevi, pa vendar je bil izbor predstavljenih perspektiv izredno ozek. V veliki večini primerov so kontrastirali dve nasprotujoči si stališči političnih institucij oz. elit do vprašanja osamosvojitve Kosova: na eni strani osamosvojitveno odločenost kosovskih oblasti, podprtih z diplomacijo ZDA, in na drugi strani protiosamosvojitveno odločenost srbskih oblasti s podporo uradne Moskve. Nekje vmes je bilo predstavljeno manevriranje voditeljev EU. Tisto, kar je bilo z redkimi izjemami povsem prezrto, je perspektiva navadnih prebivalcev Kosova: kako živijo, kakšne so njihove potrebe in želje?

Le v 15,7 % prispevkov je bil kraj dogajanja umeščen na Kosovo. Kar 43,1 % vseh prispevkov je prvenstveno poročalo o diplomatskih potezah tretjih držav, dodatnih 20,1 % pa o srbski notranji politiki, kjer je bilo Kosovo ravno tako obravnavano kot objekt in ne subjekt politike. Med tistimi prispevki (delež 7,8 %), ki so govorili o vzpostavljanju pravne države, jih je večina poročala o ukrepih, ki jih Kosovu nalagajo zahodne vlade in mednarodna uprava. Le 12 od 383 prispevkov je kakor koli omenjalo ekonomske in razvojne probleme Kosova, med njimi jih je samo pet podalo več kot kratko informacijo o tem. Izčrpnejši pregled institucionalnih, pravnih in gospodarskih razmer na Kosovu so podali trije prispevki zunanjih avtorjev, objavljeni v Večeru, in eden v Delu.

Kosovo je bilo torej implicitno obravnavano kot predmet trenj med velikimi silami, kot dežela, ki ni zmožna vzeti svoje usode v svoje roke. Neporočanje o življenjskih razmerah prebivalcev Kosova skupaj s prevladujočim poročanjem o mednarodnem diplomatskem dogajanju implicira to, da mali ljudje ne štejejo in da je tisto, kar je pomembno v kosovskem in ostalih podobnih primerih, geopolitika. Novinarje so večinoma preokupirala mehanična razmerja moči med velesilami in celo problem politične stabilnosti Srbije je bil obravnavan bistveno obsežneje kot ekonomski, socialni, razvojni idr. problemi, ki pestijo prebivalce Kosova. Tako rekoč edini novinar obeh časopisov, ki je zavestno poročal o dogajanju na Kosovu s perspektive njegovih prebivalcev, je bil Boštjan Videmšek, ki ga je uredništvo Dela v času osamosvojitve za nekaj dni poslalo na teren.

Celo če bi bil kriterij za izbor informacij o Kosovu prirejen slovenskim bralcem, ki jih skrbijo težave, ki bi lahko prišle iz nerazvite države v soseščini in bi vznemirile udobje tukajšnjega srednjega razreda, sta časopisa slabo opravila nalogo preventivnega informiranja. Bralcem nista predstavila analize notranjih protislovij kosovske družbe med naglo modernizacijo, urbanizacijo, upadom natalitete in vplivom zahodne potrošniške kulture na eni strani in med revščino, brezperspektivnostjo in prevlado neformalnega gospodarstva na drugi strani. Ali pa napetosti med mobilizirajočim nacionalističnim projektom kosovskih političnih elit in med tempirano socialno bombo množic brez služb, pokojnin, elektrike, vode, prometne infrastrukture, potnih listov ipd. Poročanje o Kosovu s perspektive njegovih prebivalcev ni pomembno le zaradi človekovih pravic, pač pa tudi zato, da bi slovenskim bralcem na ta način predstavili tako spekter prihodnjih možnih tveganj (socialni nemiri, novi nacionalistični spopadi, ekonomski begunci, organizirani kriminal, morda ekstremizem) kot tudi tehtne razloge, zaradi katerih prebivalci Kosova po desetletjih brezdržavnih razmer nujno potrebujejo učinkovito državo.

Izbor vesti, vrednih objave, je vedno izbor po zanimivosti in pomembnosti. Dogodek ali pojav ima lahko zelo različen pomen za različne tipe publike: za politične voditelje, poslovneže, turiste, pripadnike srednjega razreda v sosednjih državah, pripadnike ogroženih manjšin v pokrajini, privržence humanističnih vrednot ipd. Ker novinarska praksa opravlja izbor pomembnega za posebno publiko, je vedno bolj ali manj pristranska, četudi med informacije ne vnaša eksplicitnih stališč avtorja. Če je primarna naloga novinarstva obveščanje, potem se problem stališča v obveščanju kaže v tem, čigava stališča so sploh vključena med informacije in pri katerih udeležencih dogajanja novinarji sploh poizvedujejo po stališčih.

Obravnava državnega statusa Kosova skozi analizo življenjskih razmer navadnih prebivalcev pokrajine implicira humanistično stališče. Toda tudi tista novinarska produkcija, ki je simulirala nepristranskost z vsakodnevnim ponavljajočim se navajanjem nespremenjenih uradnih stališč Prištine in Washingtona ter Beograda in Moskve, je vsebovala neko stališče. Gre za stališče oz. ideološko perspektivo t. i. političnega realizma, ki opisuje svet tako, kot ga vidijo najmočnejši državni, medvladni in korporacijski igralci: kot polje spopada močnih za interese, pri čemer so človeške množice obravnavane le kot »topovska hrana«.

Realistično agendo reproducira nekaj oligopolnih tiskovnih agencij, ki producirajo informacije, namenjene najpremožnejšemu delu človeštva. Poslovno šibki mediji, med njimi tudi slovenski, so prisiljeni te informacije prevzemati in povzemati, ker imajo na voljo premalo lastnih kadrov in sredstev. S tem se pridružijo vladajoči ideologiji in jo pomagajo reproducirati z dnevno selekcijo informacij, ki so videti pomembne iz perspektive te ideologije.

Omeniti je treba, da so bili rezultati analiz medijskega pokrivanja Kosova, ki sta jih na skopski konferenci predstavili Dubravka Valić-Nedeljković iz Srbije in Ilda Londo iz Albanije enaki slovenskim: kljub veliki uradni zainteresiranosti teh dveh držav za status Kosova so časopisi o pokrajini poročali kot o neki oddaljeni zunanji zadevi, ki se jih ne tiče. Materialni vzrok za takšen način poročanja je bil isti kot pri slovenskih medijih: odsotnost lastnih dopisnikov in opiranje na globalne agencije. Temu lahko dodamo tudi uredniško neiznajdljivost ali malomarnost, saj bi lahko Delo in Večer bolje izkoristila številna poznanstva iz nekdanje skupne države in pridobila več kompetentnih analitikov in intervjuvancev.

Kvalitetno novinarstvo odlikuje to, da je kljub danim materialnim pogojem zmožno prepoznavati in taktično izpostavljati tiste perspektive na dogodke, procese in razmere, ki jih prevladujoči viri informacij spregledajo. Raziskovalni postopek kritične imaginacije in kvalitetno novinarstvo sta torej epistemološko povezana. Razpon tega, kar bi bilo mogoče povedati o tako zapleteni in sporni zadevi, kot je bila osamosvojitev Kosova, presega novinarsko delo v ožjem pomenu besede in zahteva širše družboslovno in tudi normativno razumevanje. Šele če je novinar hkrati tudi intelektualec, lahko dobro opravlja poslanstvo celovitega obveščanja državljanov o kompleksnih pojavih.

V delti reke Niger je divjala vojna. Revni vaščani pokrajine bogate z nafto so se upirali sistemu, ki je ustvarjal bogastvo oblastnikom in tujim naftarjem, njih pa silil v revščino in jim onesnaževal okolje. Nafta je ogrožala ribolov in kmetijstvo, to pa je bilo vse njihovo preživetje. V trenutku brezupa – spodbudilo ga je še eno razlitje nafte, ki ga nihče ni hotel očistiti – so zasedli črpališče in zasegli helikopterje multinacionalne naftne korporacije. Korporacija je vrnila udarec. Na svojih helikopterjih je v pokrajino prepeljala vojaške enote in mobilno policijo, ki so jo poznali pod vzdevkom »ubij in pojdi«. Ko so pristali, so začeli streljati. Ubili so dva vaščana, enega pa hudo ranili. Ostale so zajeli in zaprli, pozneje pa še mučili v ječi.

Njihovo zgodbo je svetu razkrila ameriška novinarka Amy Goodman. Še več. Amy Goodman, ustanoviteljica in voditeljica dnevne televizijske in radijske oddaje »Demokracija Zdaj!«, je tudi razkrila, da je morilce najela in pripeljala korporacija Chevron s sedežem v San Franciscu. Njeni poslušalci so med drugim izvedeli, da je ameriška multinacionalka Chevron Texaco tretja največja proizvajalka nafte v Nigeriji, da zaslužki od trgovine z nafto predstavljajo 80 odstotkov sredstev za financiranje nigerijske diktature, in da Chevron ter Shell varujeta svoja črpališča z vojsko.

Za prispevek »Drilling and Killing: Chevron and Nigeria’s Oil Dictatorship« (Vrtanje in pobijanje: Chevron in nigerijska naftna diktatura) je s soavtorjem Jeremyjem Scahillom prejela številne nagrade, med njimi George Polk, Robert F. Kennedy Prize for International Reporting, Alfred I. DuPont-Columbia in Overseas Press Group. Slednjo je sicer zavrnila, ker je med podelitvijo ugotovila, da so organizatorji sklenili dogovor s politikom Richardom Holbrookom, da mu novinarji ne bodo zastavljali vprašanj; in ker so organizatorji kot zgled dobrega ravnanja z novinarji navajali Indonezijo, državo, kjer so ravno v tistem času pretepali novinarje.

»Ko sem vprašala predstavnika organizatorja, od kod mu informacije o Indoneziji, mi je odgovoril, da jih je pridobil na zunanjem ministrstvu. Novinar verjame na besedo, kar mu napišejo na zunanjem ministrstvu?! In ko sem mu odgovorila, da naj stopi za govornico in svoje besede popravi, ker da imam drugačne informacije, mi je dejal, naj mu jih faksiram in da bo o njih razmislil.«

Amy Goodman, novinarka alternativnega medija, ki redno prejema osrednje novinarske nagrade, je prvega oktobra 2008 dobila še eno. S še tremi prejemniki si je razdelila nagrado Right Livelihood, najuglednejše priznanje za osebni pogum in družbeno transformacijo. Postala je prva novinarka, ki je prejela to nagrado. V obrazložitvi je pisalo, da si jo zasluži za »razvoj inovativnega modela resnično neodvisnega novinarstva, ki milijonom ljudem prinaša alternativne glasove, ki jih običajni mediji pogosto izključujejo«.

»Alternativno Nobelovo nagrado«, kot jo tudi imenujejo, je ustanovil švedsko-nemški filantrop Jakob von Uexkull leta 1980, ker je menil, da je treba dati ustrezno priznanje tudi tistim dejavnostim, ki jih Nobelova nagrada spregleda. Z njo nagrajujejo tiste, ki ponujajo praktične in vzorčne rešitve za najresnejše izzive sodobnega sveta. Podeljujejo jo v švedskem parlamentu dva dni pred Nobelovimi nagradami; vredna je 205.000 evrov.

Amy Goodman, ki je z bratom Davidom napisala tri knjige, med njimi The Exception to the Rulers: Exposing Oily Politicians, War Profiteers and the Media That Love Them (Izjema za vladarje: Razkrivanje z nafto premazanih politikov, vojnih dobičkarjev in medijev, ki jih imajo radi), vsekakor sodi med tiste, ki počnejo nekaj dobrega za skupnost. Z oddajo »Demokracija Zdaj!«, ki jo predvajajo radijske in televizijske postaje po ZDA in drugod po svetu, poslušalcem in gledalcem med drugim sporoča, kakšni so učinki ameriške zunanje politike.

Ob razglasitvi je izjavila: »Zelo sem počaščena, da sta alternativno, neodvisno novinarstvo, pa tudi pionirsko delo mojih kolegov prepoznana in priznana v sodobnih, težkih časih. Prepričana sem, da mediji lahko pripomorejo k miru. Odgovornost novinarjev je, da dajo glas tistim, ki so jih pozabili, žrtvovali in poteptali mogočneži. To je najboljši razlog, ki ga poznam, zato da s peresi, kamerami in mikrofoni odhajamo v svet. Mediji bi morali zatočišče disidentov. Naša naloga je, da gremo tja, kjer vlada molk.«

Njene besede o medijih, ki naj bi bili zatočišče utišanih, odzvanjajo v vseh njenih intervjujih. Leta 2005 je, na primer, v intervjuju za revijo Yes dejala: »Korporacijski mediji so zelo oddaljeni od deklarirane objektivnosti, ki jo ameriški mediji sicer tako cenijo. V bistvu bobnajo vojaške koračnice.«

Po njenem prepričanju ameriški mediji odražajo mnenje republikancev oziroma demokratov. »Ko so osrednji mediji ponavljali, da Irak ima orožje za množično uničenje, smo v oddaji 'Demokracija Zdaj!' poročali o vseh tistih glasovih, ki so trdili, da Iračani nimajo takšnega orožja,« pravi Amy Goodman in dodaja: »Novinarstvo je edini poklic, ki ga ameriška ustava posebej ščiti, in to zato, ker so novinarji tisti, ki morajo nadzirati oblast. Novinarji naj bi skrbeli, da oblastniki odgovarjajo za svoja dejanja.«

Amy Goodman pripoveduje, kako so jo novinarji osrednjih medijev spraševali, kako naj vedo, da so trditve o orožju za množično uničenje lažnive, če pa so jih kot resnico predstavili državni uradniki. »Toda naloga novinarjev ni, da posredujejo mnenja, ampak da se dokopljejo do resnice. Tisti, ki so na oblasti, so del majhne elite. Ta elita ne predstavlja večine Američanov. In takrat, ko so oblastniki z ene ali druge strani enotni glede nečesa, kot se je zgodilo na primer glede vojne v Iraku, se morajo novinarji spraševati, ali govorijo resnico.«

Mediji, pravi Amy Goodman, lahko gradijo mostove med kulturami in skupnostmi. »Toda zato moramo ljudi najprej slišati. Dati jim morajo možnost, da sami spregovorijo. Šele tako bomo izkoreninili stereotipe, ki spodbujajo sovraštvo. Če ne slišimo njihovih glasov, če ne vidimo, kako jih demonizirajo, jih lažje dojemamo kot manjvredne.«

Ko je predsednik George W. Bush nameraval delno privatizirati socialno blagajno, so mediji večinoma poročali, da jo namerava Bush zgolj reformirati. Javni radio NPR je, na primer, v oddaji »Morning Edition« objavil predsednikovo izjavo, da je socialna blagajna v krizi in da to vpliva tudi na primanjkljaj v državnem proračunu. Novinarka revije Yes Carolyn McConell, ki je omenjeni primer predstavila v uvodu k svojemu intervjuju z Amy Goodman, je zapisala: »S to izjavo se je prispevek končal: novinar ni poskušal poizvedeti, ali je Busheva izjava resnična. Kot da ne poleg Bushevih besed ne bi bilo drugih dejstev. /…/ Primerjajte zdaj to poročilo z oddajo 'Demokracija Zdaj!' Potem ko je prisluhnila razpravi sogovornikov, je Amy Goodman zastavila ključno vprašanje, s katerim je pokazala, da je opravila domačo nalogo: ‘Kako komentirate izjave, da privatizacija ne bo pomagala socialni blagajni?’ To je precej preprosto in običajno vprašanje. A je tudi vprašanje, ki razlikuje Amy Goodman od drugih novinarjev. Amy vedno znova domneva, da je tam zunaj svet dejstev, ki jih morajo njeni poslušalci poznati in na katere se morajo njeni gosti odzvati. »Dobro novinarstvo ni razkrivanje, kako neka politična stranka razmišlja o kontroverzni temi. Dobro novinarstvo je prepletanje dejstev in širokega spektra pogledov na ta dejstva.«

Proučevati in opisovati dežele tako imenovanega tretjega sveta zahteva veliko tistih spretnosti, ki jih je sodobno družboslovje (tudi novinarstvo) že opustilo. Nič lažja od tega niso niti prizadevanja, da bi se v domačem prostoru razvila kritična diskusija o perečih družbenih in političnih vprašanjih. Morebiti pa temu le ne bi bilo tako, če bi kritiko enkrat za vselej sprejeli kot nujni in sestavni del, kot posledico naših lastnih relevantnih premišljanj ali kakšnega drugega ustvarjanja. Kot kaže, pa je nestrinjanje z nekom ali o nečem, kaj šele (argumentirano) nasprotovanje določeni tezi, dovolj za definiranje sovražnika. Ko se enkrat pojavijo sovražniki, se organizirajo še zavezniki in prostora za dialog ni več. Spregovori komunikacija orožja in nasilja, vsakršen razgovor pa je navadna izdaja. Pisati kritiko danes je, po tej analogiji – vojna.

Pred letom dni sem za Medijsko prežo (št. 29/30, 2007) samoiniciativno, brez naročila ali navodila urednice napisala dve obsežnejši kritiki. Prva se je nanašala na poročanja Dnevnika o Latinski Ameriki z analizo pisanja novinarja Simona Tecca, druga pa je obravnavala prispevek avtorjev Alda Milohnića in Eve Metlikovič »Narisani izbrisani« (objavljen v Medijski preži, št. 26/27, 2006). Besedili sem napisala iz preprostega razloga, ker me je prebiranje njihovih del (Teccovo redno poročanje v Dnevniku in prispevek »Narisani izbrisani« avtorjev Milohnića in Metlikovič) zbodlo iz toliko različnih vidikov, ki jih ponuja analiza, da se mi je zdela intervencija na mestu in tudi nujna.

Odziva avtorjev, katerih besedila sem obravnavala, pa sta izšla v prvi naslednji izdaji Medijske preže (št. 31, 2008). Kljub temu da sem objavila dve kritiki, ki se razlikujeta tako po vsebini kot tudi po virih, sta bila odziva na moji intervenciji v Medijski preži burna in na več načinov podobna.

Tecco v odgovoru ovrže vse moje trditve ter bralkam in bralcem Medijske preže dokazuje, kako popačena je bila moja kritika, da je bilo moje pisanje »krivično« in da sem »demonizirala novinarja«, ga »stigmatizirala« in »žalila«. Jasno pove, da z mano ne želi niti polemizirati niti diskutirati ter navede vrsto »napak«, »motenj«, »nepoznavanj« in »zgrešenosti«, ki da sem jih zapisala v svojem prispevku. S tem naj bi ogrozila tudi druge novinarje.

Milohnić in Metlikovičeva pa se že v naslovu zahvalita za trud ter kratko in jedrnato predstavita moje »tendenciozne interpretacije«: da je bil njun prispevek enoznačen in jasen ter da je bila moja interpretacija na načrtno zavajanje, »potvarjanje«, »prazna retorika«, »podtikanje trditev«, in da sta v odgovoru demantirala samo moje »najhujše konstrukte in neresnice«, saj da je »tistih manj »eklatantnih (neresnic) toliko, da bi terjale še bistveno daljši odgovor«. Skratka, tudi v kritiki njunega prispevka sem, kot trdita, poleg vsega drugega, potvarjala dejstva.

Zanimivo je, da sta oba ugovora avtorjev, katerih besedila sem kritično analizirala, ponudila tudi vrsto drugih podobnih argumentov: nepoznavanje uredniške politike (torej kdo naroči vsebino, kdo določi naslov prispevka, kakšen je vpliv novinarja na možnost ustvarjalnega dela ter vsebino prispevka itn.); nepoznavanje dnevnoinformativnega poročanja (v primeru Tecca) ali novinarskega žanra (v primeru Milohnića in Metlikovičeve); da niti v eni sami povedi v njihovih odgovorih ni dopuščeno, da bi bil kateri od številnih argumentov v moji kritiki lahko morebiti tudi produkt kakršne koli razprave; da bi iz njunih interpretacij bralec ali bralka lahko morebiti tudi prišla do kakšnega drugačnega zaključka kot tistega, ki ga je »eksplicitno« zapisal (beri mislil) pisec; da sem se ju lotila povsem na silo in da je bilo moje pisanje ne le odveč – pač pa tudi nevarno ali vsaj nezaslišano, tendenciozno in v obeh primerih »žaljivo«.

Sprašujem se, ali in kako bi lahko napisala tako kritiko, ki bi vse tri omenjene avtorje spodbudila pri njihovem delu, ne pa da jih je moja intervencija zgrozila, užalila in odvrnila od morebitne diskusije, kaj šele samorefleksije. Več kot očitno je, da je vse, kar sem izbrala ali izpostavila, napačno: ton pisanja, besednjak, način ali deli njihovih citatov in artikuliranja, motiv za pisanje, razumevanje njihovih besedil itn.; ter da je bilo vse skupaj pisano z določenim namenom ali neke vrste zaroto, saj sem, kot trdijo, napisala popolne neresnice (povedano v grobem, natančneje pa glej oba odgovora v Medijski preži, št. 31, 2008). In ne nazadnje tudi sugestija, da bi bilo nemara veliko bolje, da si tega »dela« sploh ne bi naložila. Torej kaj se sploh še silim? Kdaj je polemika odveč? Vsakič znova ostane le še en samoumeven odgovor: vedno.

V Dnevnikovih kolumnah sta že 9. januarja 2008 na moje analize poročanja novinarja Tecca odgovorila tudi kolumnista: Franco Juri bolj mimogrede kot neke vrste repliko, Vlado Miheljak pa je v njej prepoznal »besednjak rdečegardistov, kulturnih revolucionarjev«. Zaradi mojega prispevka je Medijsko prežo obtožil neke vrste »bolezni«, ki naj bi jo le ta sicer raziskovala – »sovražni govor in stereotipizacije«. Zaradi lahkotnosti induktivnega sklepanja (če o nečem stereotipno pišem jaz, potem sterotipizacijo a priori vzpodbuja kar revija), še bolj pa zaradi razvnetih strasti na Dnevniku, sem že konec januarja pripravila javno diskusijo o Latinski Ameriki, na katero sem povabila tako Tecca kot oba kolumnista, da bi z raziskovalci vsebinsko razpravljali o deželah, ki imajo najmočnejša in najštevilčnejša gibanja proti in onkraj neoliberalizma. Juri se je opravičil, Miheljak ni želel sodelovati, ker se vsebinsko s temi temami ne ukvarja, Tecco pa se ni odzval. Namen javne diskusije je bila vsebinska razprava o aktualni politiki v Latinski Ameriki, ki jo sicer v medijih, kot kaže odgovor novinarja Tecca na moje pisanje, v največji meri zavirajo naročniki oziroma uredniki (ali sem prav razumela, je moč preveriti v njegovem prispevku (Medijska preža, št. 31, 2008). Prav umanjkanje »vsebin« o Latinski Ameriki v dnevnoinformativnem poročanju (saj tam menda ne pišejo le balasta brez vsebine, se še vedno nadejam – medklic) sta bila glavna razloga za mojo analizo Dnevnika. Razprava je bila zanimiva. Na njej je sodelovalo šest izkušenih raziskovalcev ter zvedava publika.

V vsem mojem dosedanjem kritičnem pisanju in drugem interveniranju se je zgodilo zgolj enkrat, da nisem prejela nobenega odziva. Praviloma je vsaki kritiki sledil neusmiljen plaz takih in drugačnih besed, med katerimi številne niso bile daleč od tistih »rdečegardistih«, pa zato ni bilo konec sveta. A vendar je bila v vsakem plazu vedno vsebovana tudi tista minimalna reža, ki je dopustila nadaljnji dialog ali poskus dialoga, ali tako špranjo, kjer se je kritika sploh lahko poskusila razviti ali kjer je bilo moč razpravljati vsaj o nestrinjanju. Ker so avtorji moji dve kritični obravnavi njihovih pisanj v celoti in popolnoma zavrnili, si težko nadejam, da jim je kritika pustila vsaj kanček priokusa o tem, na katere stvari bi morebiti le veljalo biti pozoren ob kakšni drugi priložnosti. Iz odgovorov sem se marsikaj naučila in upam si predpostavljati (teza ni greh, ampak tezi lahko sledi antiteza), da morebiti tudi še kdo drug. Morebiti pa je bilo za to vendarle vredno preliti toliko besed.

Naukov iz celotne zgodbe je veliko. Eden bi lahko bil ta, da se ne vpletaj v stvari, ki se te ne tičejo in kjer nimaš kaj iskati. To je moja šibka točka, ki je ne obžalujem in za katero trdno upam, da se še ne bo razbolela. Ali pa ta, da je o stvareh, ki jim nisi dorasel, bolje molčati in da je resnica lahko samo ena. Tudi tej preroškosti se še zagrizeno upiram. In na koncu morda samo še ta, za katerega pa težje najdem odgovor – ne žali po krivem. Za »žaljivo« pisanje, ki sem ga očitno že morala nekje in nekako zapisati, če mi to očitajo avtorji obeh prispevkov, ali pa je bilo moje pisanje tako razumljeno, mi ne preostane drugega, kot da se iskreno opravičim, in če to ni dovolj: »Kesam se in trdno sklenem, da se bom poboljšala.« Nauk zgodbe o tem, da je čisto vse, kar sem napisala v kritikah zares neresnično, zgrešeno, napačno, tendenciozno, konstruirano itn., pa bom morala šele iznajti.