Bilo je 2. marca 2006, ko smo v časopisu Dnevnik prvič omenili ime podjetja Patria. Brez dvoma do takrat velika večina prebivalcev Slovenije sploh ni vedela, da obstaja finski proizvajalec orožja, ki se imenuje – Patria. Zapisali smo, da bo ministrstvo za obrambo (MORS) vložilo ogromne zneske – okoli 63 milijard slovenskih tolarjev – v nakup 135 oklepnih kolesnikov 8x8. Dnevnik je takrat objavil naslednji stavek: »Po naših podatkih je bila doslej v lobiranju za prodajo svojega oklepnika Sloveniji najuspešnejša finska Patria.« Kot rečeno, je bilo to marca 2006, še preden je obrambno ministrstvo sploh sporočilo kar koli v zvezi z oklepniškim poslom.

Afera Patria je, glede na to, kako hitro se vrti svet, zgodba iz kamene dobe, iz konca leta 2005. Takrat so se dogajali ključni sestanki med vodstvom Patrie, podjetjem Rotis in ostalimi, ki v tem poslu uradno sploh ne nastopajo. Patria je bila pred izvedbo posla, ki je sledila v letu

2006, soočena le še z dvema težavama, ki pa sta bili ključni. Izpeljati je bilo treba formalni postopek izbire na obrambnem ministrstvu in poiskati lokacijo proizvodnje za njene oklepnike v Sloveniji. Vse to je javnost s pomočjo medijev takrat spremljala že tako rekoč v živo.

Formalni postopek izbire na obrambnem ministrstvu je tekel gladko. Patriin konkurent Sistemska tehnika je na testiranje pripeljala vozilo, ki ga je v večini tehničnih karakteristik Patria zlahka premagala. Na ostalih točkah pa se je zgodilo tisto, kar je protikorupcijska komisija prepoznala kot neenakopravno obravnavanje ponudnikov s strani ministrstva za obrambo. Kljub temu naj bi obe vozili ustrezali zahtevam. V takšnih okoliščinah je bila sprejeta odločitev, da bo MORS kupil oklepnike proizvajalca – Patria. Ravnanje ministrstva je uradno še danes skrito pod oznako zaupnosti.

Tako je 6. junija 2006 obrambni minister tudi javno sporočil, da je MORS izbral Patrio. To je bilo kljub vsemu presenečenje, saj Patria do tega datuma v Sloveniji sploh še ni imela zmogljivosti za proizvodnjo oklepnikov, kar je bil pogoj. Očitno je ministrstvo verjelo na besedo. Možje iz Patrie, Rotisa in Gorenja so imeli 21. junija 2006 tiskovno konferenco, na kateri so napovedali, da je »zelo verjetno, da bodo oklepna vozila izdelovali v Gorenju«.

Povzamimo: obrambno ministrstvo je Patrio izbralo v postopku, v katerem ponudnika nista bila obravnavana enakopravno in kjer izbrani ponudnik v trenutku izbora v Sloveniji sploh še ni imel proizvodnih zmogljivosti. Če bi upoštevali zakon o javnih naročilih, bi postopek padel, kar pa se ni zgodilo, ker gre za vojaški nakup. Glede na zdaj znana dejstva pa bi moralo ministrstvo že takrat ugotoviti, da nobena ponudba ne ustreza, in postopek ponoviti, saj je dolžno spoštovati vsaj duh zakona o javnih naročilih. Vse to se je zgodilo v prvi polovici leta 2006 in o vsem tem smo v medijih poročali.

Na tako majavih temeljih, kot je opisano zgoraj, je bil postavljen največji slovenski vojaški posel doslej. Jeseni 2006 so se začela pogajanja med MORS in Patrio. Vodil jih je (takrat še polkovnik) brigadir Dragan Bavčar. Pogajanja so potekala v popolni tajnosti. Pred javnostjo bi moralo ostati skrito vse, celo število vozil v posamezni konfiguraciji.

Ostati bi moralo skrito tudi to, da za 63 milijard tolarjev ni mogoče kupiti tistega, kar naj bi kupili. Toda v Dnevniku smo se dokopali do internega dokumenta slovenskega generalštaba, ki je razkril, da bi nakup vseh 135 oklepnikov z vsemi predvidenimi konfiguracijami stal ne 63, ampak 92 milijard tolarjev. Zadevo smo objavili in takrat je prišlo do tiste znamenite izjave ministra Erjavca v parlamentu: »Minister za obrambo zagotavlja – 135 vozil z vso konfiguracijo za 63 milijard tolarjev.«

Javnost je bila pomirjena. A ni vedela, da je medtem minister dramatično spremenil vsebino nakupa, kar pomeni, da je bila njegova izjava sramotno zavajajoča. Nekaj tednov smo potrebovali, da smo odkrili vsebino prevare. Kupljena vozila bodo slabše opremljena ali pa sploh neopremljena. Tukaj se skriva prihranek. Tako kar 25 vozil sploh ne bo opremljenih in oboroženih in to pomeni, da minister ni govoril resnice. Po objavi se je minister zatekel k komunikacijski zmedi. Ni res, je rekel, da teh 25 vozil ne bo opremljenih, ampak bodo ta vozila v »osnovni konfiguraciji«. Šlo je za klasično retorično gimnastiko, ki je nepoučeno javnost krepko zmedla, saj človek pričakuje, da je »osnovna konfiguracija« nekaj več kot zgolj oklepni avtobus, v resnici pa je prav to.

Danes vemo še veliko več. Minister Erjavec ni zavajal samo pri 25 neopremljenih oklepnikih, ampak pred javnostjo še danes skriva število posameznih tipov oklepnikov. Neuradno vemo, da se je dramatično zmanjšalo število kupljenih vozil s topovi 30mm in protioklepnimi sistemi in da je pretežni del vozil opremljen samo z mitraljezi 12,7mm. Takšna oboroženost osemkolesnih oklepnikov je nesmisel, saj s tem ni bil dosežen cilj, zaradi katerega je bil ta nakup v prvi vrsti sploh opravljen – povečanje ognjene moči slovenske vojske.

Najenostavneje bi celotno kolobocijo opisal z naslednjo primerjavo. Mesto se odloči, da bo kupilo gasilski tovornjak s 40-metrsko lestvijo, da bi lahko gasilo požare v stolpnicah. Župan izpelje postopke, a ugotovi, da ima premalo denarja za tovornjak s 40 metrsko lestvijo, zato na koncu kupi tovornjak s 5-metrsko lestvijo. Ali je bil dosežen cilj nakupa? Ne, ker še vedno ne bo mogoče gasiti požarov v stolpnicah. Zato bi bilo bolje, če tovornjaka s 5-metrsko lestvijo sploh ne bi kupilo. Tako pa je jasno je, kaj bo sledilo. Čez nekaj časa bo treba nabaviti tudi 40-metrsko lestev. Enako bo pri Patriah. Ker slovenska vojska z njimi ne dosega želene ognjene moči, si upam napovedati, da bo Slovenija čez nekaj let kupovala dodatno orožje, s katerim bo nadomeščala pokalice, ki jih je kupil Erjavec.

Podpis pogodbe za nakup oklepnikov (uradno je pogodbeni partner podjetje Rotis) se je zgodil sredi decembra 2006. V letu 2007 so mediji o Patrii poročali malo. Le tu in tam kakšna vestička, kako napreduje organizacija proizvodnje v Gorenju. V letu 2008 pa se je zgodba obnovila, ko sta januarja na vadišču Poček Erjavec in Bavčar predstavila testno vozilo, ki je bilo na Finskem narejeno po slovenskih željah.

V tem letu je zgodba dobila največji pospešek meseca maja, ko so na Finskem zaradi suma korupcije pri poslu s Slovenijo aretirali nekaj vodilnih v Patrii in izvedli obsežne hišne preiskave. Tudi v tistem času je minister Erjavec metal dimne bombe, ko je trdil, da preiskava na Finskem sploh ni povezana s poslom Patrie v Sloveniji. Njegovo zavajanje je bilo res brezobzirno, če vemo, da je finska policija hkrati na spletni strani sama objavljala, da preiskujejo prav Patriin posel v Sloveniji. In če je na eni strani zavajal, je na drugi Erjavec javnost držal v nevednosti. Tako je, na primer, zamolčal, da bi moral biti prvi oklepnik dobavljen že maja 2008.

Vse to in še veliko več, kot lahko stlačim v ta prispevek, se je v aferi Patria zgodilo od marca leta 2006 do volitev leta 2008. Afera Patria ni predvolilna zgodba. Ni diskreditacija ali manipulacija, ki bi želela zrušiti vlado Janeza Janše. Afera Patria je sama po sebi zgodba vlade Janeza Janše in premier Janša kljub opozorilom v medijih vse do volitev ni ukrepal in posegel v nevzdržno dogajanje pri največjem vojaškem poslu v slovenski zgodovini. To ga dela sokrivega.

Edino, kar v tej zadevi sovpada s predvolilnim časom, je oddaja finske nacionalne televizije »Resnica o Patrii«, ki jo je pripravil novinar Magnus Berglund. V oddaji je obtožil premiera Janeza Janšo, da je v poslu z oklepniki od Patrie dobil podkupnino. Sam o nastajanju te oddaje nisem vedel nič, slišali pa smo, da naj bi bila njena vsebina šokantna. Zadnji dan avgusta sem zato po odločitvi uredništva Dnevnika odpotoval v Helsinke, da bi si oddajo 1. septembra ogledal in o njej poročal za časopis. V Helsinke so mi pozneje iz Slovenije sporočili, da sem po mnenju vlade tudi sam soavtor oddaje in da sodelujem v predvolilni akciji slovenske opozicije. Prijelo me je, da bi Finsko zaprosil za azil ...

Drugega septembra popoldan sva z Berglundom sedela na kosilu, takrat sem ga prvič srečal, in telefon mu je nenehno zvonil. Bili so skoraj izključno klici iz Slovenije. Rekel je, da na klice z začetnico +386 sploh ne odgovarja več. »Malo prej,« mi je rekel, »me je poklical novinar s Slovenske tiskovne agencije in me spraševal o mojem političnem ozadju in kateri stranki pripadam. Pa kakšna država je ta tvoja Slovenija? Zdaj bom očitno zgodba jaz, ne pa oddaja, ki sem jo naredil in kar sem v njej povedal.«

V aferi Patria niso problem novinarji. Afero Patria je ustvarila slovenska vlada, ki je izpeljala 278 milijonov evrov vreden posel na način, ki povsem ignorira duh zakona o javnih naročilih in hkrati zbuja resne sume za obstoj kaznivih dejanj. K temu dodajmo še, da slovenska policija teh sumov 15 mesecev sploh ni preiskovala, ker je menda založila depešo Interpola Dunaj o sumljivih denarnih transakcijah med Patrio, Wolfgangom Riedlom in Walterjem Wolfom. Ali naj o vsem tem novinarji ne poročamo samo zato, ker so volitve?

»Saj naju ne bodo ustrelili, to ni Irak. Morda bova morala plačati globo in nekaj malega odsedeti v zaporu.«
Ted Stevens, republikanski senator Aljaske v prestreženem telefonskem pogovoru, potem, ko so ga obtožili, da je od nekega podjetja prejel 250.000 dolarjev podkupnine.(1)

Bojan Dobovšek, prodekan Fakultete za varnostne vede Univerze v Mariboru, habilitiran za področje kriminologije in kriminalistike, član komisije za preprečevanje korupcije, ki ga je imenovala sodna veja oblasti, pravi, da jasne definicije o korupciji ni, pač pa tisti, ki se s tem ukvarjajo, definicijo najprej oblikujejo v pravnem smislu – v uporabo sodiščem, ki obravnavajo kazniva dejanja. Organizacija Transparency International ima najkrašo definicijo: korupcija je zloraba oblasti ali neke zaupane upravne funkcije v zasebne namene. Zgodbo o korupciji je pri nas pogrela afera Patria, izkazala se je tudi nuja boljšega razumevanja pojavnosti korupcije in odkrivanja tega pojava.

Ko govorimo o korupciji, potrebujemo dve stranki: eno, ki ima družbeno moč in drugo, ki bi od nje rada nekaj dobila po bližnjici.
Seveda. Gre za to, da ima nekdo od države zaupano neko pooblastilo, ga pa zlorabi za zasebne namene. Ko gre za korupcijo v materialni obliki, je to nekako še možno dokazovati, ko pa gre za druge oblike – nepotizem, zveze in poznanstva, posebne usluge, v katere ni njuno vpletena denarna podkupnina, je to že težje dokazovati. Prav tovrstne korupcije je vedno več. V najnovejiših raziskavah se osredotočamo na tako imenovane korupcijske mreže, v katere se povezuje politika, gospodarstvo, včasih tudi kriminalci. Gre za povezovanje v mreže, v katerih si ljudje medsebojno delajo usluge. Nekaterim med njimi so zaupane funkcije, lahko so celo člani vlad. Najhujši pojav te vrste je tako imenovani state capture - čemur sam pravim kriminalni prevzem države, ko pripadniki neke mreže, v kateri so politiki in gospodarstveniki, torej pripadniki družbene elite, zlorabijo zakone v dobrobit te mreže. Gre za svetovni pojav. V Zahodni Evropi in Ameriki stvar poteka tako, da bogati industrialci prek mrež podkupijo politike, ki potem sprejmejo zakone, ki ustrezajo industrialcem, ti pa s tem pridobijo še večje dobičke. Ko smo izvedli takšno raziskavo za tranzicijske države, smo ugotovili, da ta gospodarstva še niso tako močna, da bi z vplivom posegala na to področje in da se prava moč skriva v oblasti, natančneje, vsa moč je skoncentrirana v izvršni veji oblasti, ki potem narekuje tempo gospodarstvenikom. Torej so v tranzicijskih državah še vedno najmočnejši ljudje iz vlade, ki jim uspeva usmerjati tokove kapitala. Za Slovenijo smo tako raziskavo delali pred nekaj leti, vendar ocenjujem, da se danes gospodarstveniki že krepijo in poskušajo parirati izvršni veji oblasti.

V kakšno kategorijo sodi med kaznivimi dejanji korupcija?
Korupcija se prepleta v vseh kaznivih dejanjih. Obstaja kaznivo dejanje sprejemanja podkupnin in daril, ampak lahko se korupcija skriva v vseh drugih dejanjih. Jo je pa res dandanes največ skrite v gospodarskih kaznivih dejanjih. To seveda odpira tudi vprašanje, kam umestiti preiskovalne organe, ki preiskujejo korupcijo. Ugotavljamo namreč, da je korupcija značilna za organizirano kriminaliteto. Organizirani kriminal je najprej deloval z uporabo nasilja, potem pa je odkril, da podkupljeni človek sodeluje z večjim prepričanjem, to pa omogoča večji uspeh. Tako vstopa v gospodarstvo denar, ki so ga prislužili s kriminalnimi dejavnostmi, drogo, orožjem in podobnim, se ga skuša oprati in tako prenesti v legalno sfero. Kazenski zakonik pravzaprav korupcije ne kvalificira kot zelo težko dejanje. Kazni niso visoke. V podkupovanje sta vpletena oba in oba sta kriva, – tisti, ki je dal in tisti, ki je sprejel. Ni pa neposrednega oškodovanca. Oškodovanec je država, družba v celoti. Torej, takšnih dejanj ponavadi nihče ne prijavi in jih odkrijemo sorazmerno malo. Ker ni neposredne škode, torej neposrednih oškodovancev, so nizke tudi kazni, čeprav je škoda za družbo zelo velika..

Zakaj je v nekaterih državah, denimo v Azerbajdžanu, korupcija zelo visoka, v drugih, recimo na Švedskem, pa skorajda zanemarljiv pojav.
Najprej v luči zgodovinske teorije: v nekaterih državah, na nekaterih območjih, je korupcija že zgodovinski pojav, del življenja, del običajev in ravnanja. Nekoč so podkupovali s hrano in pijačo, danes je na prvem mestu denar. Po gospodarskih teorijah gre za preprosta dejstva: gospodarstveniki ugotovijo, da se splača podkupiti, če želiš dobiti posel. In zakaj nekje več in drugje manj? Bil sem v Ukrajini, Kazahstanu, Moldovi. To so države, kjer je korupcija tradicionalen pojav. Na drugi strani je v njih velika revščina, ki, zanimivo, podkupovanje še pospešuje. Revni ljudje bodo, če hočejo do svojega skromnega cilja, dali zadnje denarje za zdravnika, zaposlitev, šolanje otrok – revščini navkljub. Zaprt krog. Skandinavske države pa so v tem času izoblikovale močno protikorupcijsko kulturo in predvsem transparentno dostopnost do vseh javnih dobrin. Podkupovanje je bilo preprosto nepotrebno. Raziskave pa kažejo, da se tudi pri njih položaj slabša. Ugotavljajo, da bo treba stvari začeti znova – a ne z represijo, ampak s preventivo. V njih je bilo namreč ravno preventivno dejanje v preteklih letih uspešno. Nerazvite države, nasprotno, najprej pomislijo na represijo – policijo, tožilstvo. S tem se korupcije ne da odpraviti. Če se je korupcija razrasla čez vse meje, lahko za nekaj časa vpelješ tudi interventni model. A uspešna je predvsem kombinacija, pri čem je poudarek na preventivi: izobraževanju mladih ljudi, pregledu nad finančnimi transakcijami, vključevanju finančnih institucij.

Mnogi slovenski gospodarstveniki zatrjujejo, da z vzhodnim delom Evrope ni mogoče poslovati brez podkupovanja. Ali je torej uveljavljena praksa, ki jo je razbrati iz besed odstavljenega predsednika uprave Patrie, da so delali v skladu z običaje države s katero so poslovali?
Ko vstopaš v take korupcijske posle, moraš imeti nek črni fond, iz katerega boš plačeval podkupnino. Če ostanemo pri Skandinavcih, njihov podjetnik mora nekje tudi zaslužiti na črno. Kaznivo dejanje je s tem že storjeno. Gre za denar, ki ni registriran, če pa je, se mu da slediti. Ko gre za neregistriran sklad, mora tudi podjetnik pred tem opraviti neko delo na črno in se izogniti nadzoru, davkom. Tu se odpirajo vrata organiziranemu kriminalu, ki podjetnikom pomaga vstopiti na nelegalne trge, potem jih pa izsiljuje, naj s tem nadaljujejo. Pri odkrivanju korupcije je sledenje denarju bistveno.

In kako vseeno izsledimo te tokove denarja?
Prav pri dejstvu, da je nek posel preplačan. Takrat damo pod povečevalo vse, za katere menimo, da so vpleteni v posel, pregledamo njihovo finančno stanje za nekaj let nazaj. Koliko so zaslužili, kaj so kupili in kakšno je njihovo današnje finančno stanje. To imamo pri nas urejeno za funkcionarje – za poslance, župane, sodnike tožilce. Vsako leto predložijo dohodninsko odločbo in prikaz sprememb v premoženjskem stanju. V nekaterih državah imajo tako urejeno za vse javne uslužbence. To je temeljna zamisel – zajeti čim širši krog, ki bi morali pokazati preglednost lastnega premoženjskega stanja. Dohodnina je dober temelj in pri nas smo jo že kar dobro zajeli, nimamo pa tako širokega pregleda premoženjskega stanja. Recimo, koliko stanovanj so ljudje nakupili; ugotavljamo, da je v Sloveniji veliko stanovanj praznih, da jih kupci torej niso kupili zaradi lastnih potreb, ampak so to zgolj naložbe. Tu se začne: od kod denar za take naložbe – te finančne tokove je treba preveriti. Tega ne dela policija, to bi morale opraviti ustrezne finančne institucije, pa tega ne naredijo. Saj ne gre, da bi bilo treba vse te ljudi zapreti. Na začetku bi jim morali vsaj obračunati davek, ali pa zaseči premoženje, ki presega ugotovljeni izvor premoženja.

Kakšni so triki prikrivanja finančnih tokov? Dvojne pogodbe?
Trikov je seveda cel kup: napišejo manjšo vrednost, prenašajo denar, najpogostejše pa je plasiranje denarja v tujino, v davčne oaze – Lichtenstein, Kajmansko otočje, odpiranje fiktivnih podjetij v karibskem območju. Tam ima podjetja vrsta Evropejcev in na tajnih bančnih računih kupe denarja. Bistveno zanje je skriti denar in ga potem počasi uporabljati. Recimo: denar imaš v enem od teh davčnih rajev, doma pa s posojilom kupiš nepremičnino, obroke pa odplačuješ iz »skritega« denarja. Ko te sprašujejo o novi nepremičnini, se izgovarjaš, da si jo pač kupil s posojilom.

Prišli smo do občutljivega vprašanja – kje so meje legalnosti in se začne nelegalnost? Kaj je lobiranje, kaj posredništvo in kaj korupcija? Kdaj se pri posredništvu dejavnost premakne od zakonitega početja v sporno, če že ne nezakonito.

Najprej: če govorimo o posredništvu, potem mora biti sklenjena pogodba, v njej pa mora biti jasno določeno, kaj je posrednik naredil in koliko bo za to dobil. Obe stranki pa morata za ta posel plačati davek. Čim se tu pojavi kaj spornega, ne gre več za posredništvo. Ko gre za lobiranje, moramo ugotoviti, da v Sloveniji lobiranja nimamo. Zakon o lobiranju smo hoteli sprejeti pred desetimi leti, pobuda je sicer bila, do zakona pa ni nikoli prišlo. Pri lobiranju pomeni, da je treba najprej ustanoviti lobistično podjetje. V Sloveniji pa ga zakonito ne moreš. Zakona ni, čeprav imamo cel kup lobistov.

Predvsem pa se je treba vprašati, čemu potrebujemo posrednike. Zakaj imamo potem na ministrstvih zaposlene ljudi, ki bi morali znati oceniti, s katerimi proizvajalci se lahko pogovarjajo, oziroma kateri so najbolj usposobljeni za izdelek, ki ga potrebujemo. Ti bi se morali povezovati s proizvajalci neposredno in na koncu oceniti različne ponudbe.

Kakšno je stanje in perpektiva korupcije v Sloveniji?
Primerljivo je s povprečjem v Evropski uniji. Po raziskavah in naših ocenah je veljalo, da je situacija boljša kot v Italiji, Grčiji ali na Portugalskem. A prednost pred njimi izgubljamo oziroma smo jo že izgubili. Na lestvici od 1 do 10 smo – glede na stanje korupcije v svetu – po moji oceni nekje v sredini. V Sloveniji smo imeli po letu 1991 mnogo boljše izhodišče, saj bi bili ljudje pripravljeni marsikaj narediti za novo državo. Za nas je nevarna predvsem sistemska korupcija, ne torej klasično dajanje in sprejemanje dragocenih daril ali modrih kuvert. Kritične točke so drugje: zaposlovanje po zvezah, preskakovanje čakalne vrste, boljše storitve pri zdravniku, v javni upravi pa lajšanje poti v gradbeništvu itn. Naredili smo anketo, ki je pokazala, kje bi pokleknili tudi najbolj moralni: pri zaposlovanju svojih otrok in otrok sorodnikov ter pri zdravniku. Je pa res, da se v Sloveniji najpogosteje ukvarjamo s korupcijo, pri kateri je ena od strani zaposlena v javnem sektorju. Povsem temno polje pa je korupcija v politiki in vpletenost elit v podkupovanje, delanje uslug, ustvarjanje povezav in sprejemanje zakonov, ki ustrezajo ozki mreži ljudi. Z vidika stanja duha seveda nismo niti blizu državam, v katerih je življenje s korupcijo del tradicije. Je pa nevarno, da se bo položaj, če se ne bomo resneje lotili preventive, poslabšal. Ko sprašujemo ljudi, ali so se srečali s podkupovanjem, navadno odgovarjajo, da vedo, da korupcija obstaja, a da sami z njo niso imeli izkušenj, da so o tem izvedeli iz medijev ali od prijateljev. Tu je treba ustvariti povsem novo kulturo: da bo korupcija za ljudi moteča, da jo bodo preganjali tudi sami, prijavljali take pojave, ne pa, da se bodo bali, da bi njihova pomoč organom pregona pomenila, da bodo sami prvi predmet preiskave. Če stavimo vse na represijo, bo šlo vse samo še navzdol. Imamo čudno stabilno situacijo: nič ne naredimo, da bi se stvari popravile, a ravno dovolj, da se stvari pretirano ne slabšajo.

V novinarstvu se kot »fikserji« najpogosteje omenjajo novinarji, ki delujejo 'za odrom' kot vodiči, prevajalci, posredniki pri dogodkih in izvajanju intervjujev za tuje novinarje. Tuji novinar, ki želi narediti prispevek o dogodku v tujem okolju, če je brez lastnih kontaktov v tej deželi, po ustaljeni praksi med tamkajšnjimi novinarji poišče fikserja.

Fikserji, ki pomagajo novinarju, in se pod zgodbo ne podpišejo, svoj honorar, ki – odvisno od dogovora – znaša najmanj 150 evrov na dan, še kako zaslužijo. V tej vsoti so namreč nemalokrat zaračunane velikokrat zelo realne 'duševne bolečine' fikserja, ki je v lastnem okolju pogosto tarča nerazumevanja in nezadovoljstva z načinom poročanja tujih ekip, ki so takega novinarja – fikserja – zaposlili. Eden takih primerov pri nas je razvpiti primer Blaža Zgage, novinarja, ki je finskemu novinarju Magnusu Berglundu pomagal pri snemanju oddaje o udeleženih v aferi Patria. Nedvomno je novinar Zgaga, ki ga je del slovenske javnosti privezal na sramotni steber in ga obtoževal izdajstva in zarotništva, utrpel določene posledice linča taistega dela javnosti. Predstavniki oblasti in njim naklonjeni mediji, ki jim poročanje finskega novinarja, milo rečeno, ni bilo pogodu, so, takoj ko so zvedeli, kdo je Berglunda povezal s sogovorniki, Zgago napadli, češ da v vsej zadevi prav on nosi največji del odgovornosti pri »škodi, ki jo je zaradi omenjenega prispevka utrpela država Slovenija«. S to in drugimi trditvami so namigovali, da je bil Finec le marioneta v rokah slovenskega novinarja.

V naših krajih so fikserji postali vidnejši, ko je regija zaradi vojnih dogodkov pritegnila večjo pozornost tujih medijev. V Črno goro so v tem burnem času poznih devetdesetih vsak dan prihajale nove in nove skupine tujih novinarjev. Razlogov za poročanje v dramatičnih časih črnogorske tranzicije je bilo še preveč – bombardiranje Nata, uvajanje evra kot nove valute, konflikt črnogorskih oblasti z Miloševićem, vojna na sosednjem Kosovu, razpis referenduma o neodvisnosti … V Podgorici je te dni hotelskih sob primanjkovalo. Številne novinarske ekipe so si za svoje zbirno mesto izbrale centralni podgoriški hotel »Crna Gora«, ki se ga je, po vzoru na legendarni film s Humphreyem Bogartom, na pol v šali prijelo ime Casablanca, saj so se v njem, posebej v času bombardiranja, zbirale vse pomembnejše osebe tamkajšnje javnosti.

Najvidnejši črnogorski fikser, samostojni novinar Momir Krivaćević, ki si je večletne izkušnje nabiral med delom za najbolj znane svetovne medijske hiše, kakršne so BBC, Newsweek, Sunday Times, Guardian, na vprašanje, kakšne so v bistvu naloge fikserja, odgovarja, da niso definirane, temveč so odvisne od dogovora z novinarjem. »Razlikujejo se od primera do primera – od enostavnih stvari, kakršne so iskanje namestitve ali najem avtomobila za novinarja, do predlaganja sogovornika in konkretnega dogovarjanja za specifični intervju.« Krivaćević pravi, da se od človeka v tem poslu pričakuje, da obvlada vsaj en tuji jezik, v glavnem angleščino, in da pozna temo, ki jo novinar obdeluje. Po mnenju našega sogovornika je fikser novinarjeva desna roka, asistent v procesu pridobivanja novinarskih dejstev.

Na vprašanje, ali čuti del odgovornosti po objavi zgodbe, Krivaćević odgovarja, da je tako fikserjeva kot tudi novinarjeva odgovornost, da sta profesionalna, a končno odločitev v prispevku ali zgodbi, po njegovem, sprejema izključno novinar, zato je tudi njegova odgovornost glede napak precej večja. »Če se zgodi, da novinar, zahvaljujoč fikserju, pride do dobre zgodbe, odkrije primer korupcije, sprejemanja podkupnine ali kaj podobnega, vse zasluge pobere novinar, saj je le slednji podpisan pod tekstom, prispevkom. Prav iz tega razloga je zelo pomembno, da novinar zaposli fikserja, za katerega je dobil pozitivna priporočila, človeka z novinarskimi izkušnjami, ki dobro pozna razmere v deželi,« dodaja Krivaćević.

Po njegovem mnenju novinar, tudi v primeru, ko 'naleti' na neizkušenega ali pristranskega fikserja, ne bo nujno naredil napake in v svoj tekst vključil na primer netočne informacije, če se bo dosledno držal načel profesionalnega novinarstva. »Ne glede na to, kako resnične se nam zdijo fikserjeve informacije, in ne glede na zaupanje in vse omenjeno, je vedno treba imeti dva vira, biti točen, objektiven in nepristranski,« poudarja Krivaćević.

Tuji novinarji, potem ko zberejo dovolj podatkov ter pošljejo uredništvu zgodbo, odidejo, medtem ko fikserji ostanejo in še naprej živijo v lastnem okolju. Na območju Balkana fikserji zaradi svojega dela niso imeli nezgod, vsaj ne tako resnih, kot jih imajo njihovi kolegi na drugih vojnih žariščih. V Srbiji so bili primeri, da so fikserje pozvali na pogovor v ministrstvo za informiranje, vendar med samim delom s tujimi novinarskimi ekipami fikserji v glavnem niso prihajali v posebno neprijetne situacije. Kot pravi Jelena Vujović, prevajalka iz angleškega in italijanskega jezika, ki je tudi sama delala za več tujih medijskih hiš, je opazno, da tuji mediji po pravilu dobijo boljše, bolj jedrnate odgovore, dobijo pa jih tudi laže in hitreje kot domači mediji.

Kljub vsemu je bilo vseeno nekaj neprijetnih izkušenj. Medijsko je bil najbolj odmeven primer fikserja iz Podgorice, Siniše Nadeždina, ki je pri delu pomagal novinarju Sunday Mirrorja Dominicu Hipkinsu in imel pri tem zelo negativno izkušnjo.

Mirror je objavil zgodbo, v kateri je avtor trdil, da otroke iz Črne gore prodajajo in tihotapijo v Veliko Britanijo. Zgodba je v Črni gori sprožila ogromno pozornosti in burne odzive na temo tihotapstva otrok, proti novinarju, fikserju in nekaterim drugim udeleženim pa je bil sprožen sodni postopek. Sunday Mirror je priznal, da je bila zgodba izmišljena, se javno opravičil oškodovanim zaradi izmišljenih navedb ter fikserju plačal odškodnino v vrednosti 40.000 funtov (tedaj okoli 60.000 evrov). Momir Krivaćević kot svojo edino negativno izkušnjo navaja dogodek med Natovim bombardiranjem Črne gore in Srbije, ko je privolil, da bo za ekipo novinarjev in fotografov ameriške revije Newsweek organiziral prehod črnogorsko-kosovske meje. Novinar omenjene revije je naredil zgodbo s starimi in nemočnimi prebivalci kosovske vasi, ki niso želeli zapustiti svojih domov, medtem pa je njihov fotoreporter posnel fotografije taiste vasi v plamenih. Problem je nastal, ko se je novinar, v želji, da bi bila zgodba bolj ekskluzivna, želel s kamnitega griča nad vasjo, kjer so opravljali pogovore, spustiti niže k vasi, kjer naj bi se pogovoril z vojaki OVK in morebiti uspel posneti srbske paravojaške enote. »Ker nihče od njih ni bil izkušen v hoji po strmem kamnitem pobočju, so nas kmalu opazili srbski vojaki na bližnjem mejnem prehodu ter nas zasuli s salvo topovskih izstrelkov. Seveda smo se vsi pognali v beg in na srečo odnesli celo kožo. Novinar se je pozneje vsej skupini opravičil, češ da je do neljubega dogodka prišlo po nepotrebnem, zaradi njegove zagnanosti. Spominjam se, da mi je po prihodu v Podgorico dal veliko večje plačilo, kot je bilo dogovorjeno. Na žalost, kljub vsemu tveganju, njegova zgodba ni prišla na naslovnico, saj je hkrati ameriški duhovnik Jackson uspel osvoboditi dva ujeta ameriška pilota,« se spominja Krivaćević.

V drugih delih sveta z nevarnimi vojnimi žarišči so lokalni novinarji – fikserji – za tuje novinarje neprecenljivi. Na območjih, ki so za običajne novinarske ekipe zaradi vojne nedostopna, so, iščoč udarne zgodbe, fikserji v veliko nevarnejšem položaju in pogosto nosijo naprodaj lastno kožo. Zaradi dela in pomoči tujcem tudi sami pogosto postanejo tarča napadov. Slednje potrjujejo tudi podatki Odbora za zaščito novinarjev (Committee to Protect Journalists – CPJ). Od leta 2004 je bilo, poleg nekaj desetih novinarjev, ubitih tudi devet fikserjev, veliko pa jih je bilo izpostavljenih psihičnemu in fizičnemu mučenju. V Pakistanu so samo leta 2003 zaradi dela s tujimi novinarji zadrževali v ujetništvu in mučili najmanj pet lokalnih novinarjev. Eden izmed njih je bil pakistanski novinar Khawar Mehdi Rizvi, ki so ga leta 2003 prijeli, ker je pomagal dvema francoskima novinarjema napisati tekst o aktivnostih talibov vzdolž pakistansko-afganistanske meje. Vse tri so prijeli, ker so potovali brez dovoljenja vlade, Francozoma so po plačilu odškodnine dovolili, da sta se vrnila domov, njunega fikserja pa je policija – ki najprej ni hotela niti priznati, da so ga ujeli – mučila cele tri mesece.

Ker so fikserji vse drugo, samo ne salonski novinarji, se zdijo upravičene vse pogostejše zahteve medijski skupnosti, naj naredi več, da bi na kriznih žariščih okrepila njihovo varnost. Za sedaj pomoč ponujajo le v obliki posebnih programov urjenja, kot so tisti, kakršne organizirajo na primer dopisništva CNN International, ki pa še vedno niso dovolj sistematična.