Mnogi časopisi se še vedno ravnajo po pravilu: »Nikoli ne priznaj, da si se zmotil, in nikoli se ne opravičuj.« Toda preiskave kažejo, da se zaupanje v časopise, ki popravljajo svoje napake, poveča, ne zmanjša.

Načelo, ki stoji za samoregulacijo v obliki časopisnega ombudsmana, in pravzaprav za vsakršno samoregulacijo medijev, je mogoče izraziti v obliki vprašanja – vprašanja, ki je po mojem mnenju pomembno vsepovsod. O tem sem dejansko razlagal poslušalcem po vsem svetu: v Združenih državah, v Skandinaviji, v večini evropskih držav (tudi, ko sem pred nekaj leti obiskal Slovenijo), ponekod v Rusiji (v Moskvi, Nižnjem Novgorodu, Kazanu, Rostovu na Donu in Krasnodarju), v Armeniji, Indiji, Južni Afriki, Jordaniji in v več južnoameriških državah (v Peruju, Braziliji in Argentini). V vse te kraje so me povabili ljudje, družbe, ki si želijo odgovornih in odzivnih informativnih medijev. V nekaterih primerih bi lahko celo rekli, da takšne medije naravnost obupano potrebujejo.

Vprašanje se glasi takole: »Zakaj ne bi morali informativni mediji, ki tako rekoč po definiciji pozivajo na odgovornost vse in vsakogar, tudi sami odgovarjati za svoja dejanja?«

Zastavlja se še eno pomembno vprašanje. Kako naj bo resnično odprta družba možna brez svobodnih in odgovornih medijev? Svoboda in odgovornost sta plati iste medalje. Če naj bodo informativni mediji resnično svobodni, če naj spodbujajo debato in zagotavljajo prostor za najširši nabor mnenj, potem morajo biti zagotovo tudi odgovorni, odprti za to, da jih družba, ki ji služijo, prevprašuje in jim ugovarja. Tu govorimo le o enem izmed načinov, na katere je to moč doseči. Ne o prisili ali zakonodaji, temveč o prostovoljni izbiri. Pomembno se je tudi zavedati, da ne govorimo le o obliki samoregulacije, ampak tudi o razvoju neposrednejšega in bolj odprtega razmerja med informativnimi mediji in njihovimi bralci, poslušalci, gledalci in internetnimi uporabniki. To razmerje je za zdravje družbe kot celote kar najbolj pomembno.

Seveda si lahko zastavimo še celo vrsto drugih vprašanj. Na primer, zakaj se informativni mediji venomer obnašajo, kakor da bi se imeli za nezmotljive? Vsi vemo, da niso. Tisti, ki smo novinarji, se brez trohice dvoma zavedamo, da niso in da vsi delajo, delamo napake. Zakaj tako malo časopisov, ki delajo napake, le-te tudi popravlja?

Sistem ombudsmanov se skuša tej kulturi zanikanja postaviti po robu. Guardian je leta 1997 ustvaril moje delovno mesto, mesto urednika za bralce oziroma neodvisnega ombudsmana – šlo je za prvo takšno delovno mesto v Veliki Britaniji –, prav zato, da bi to kulturo spremenil. To delo sem opravljal skoraj deset let, aprila 2007 pa sem ga predal svoji naslednici Siobhain Butterworth. V Veliki Britaniji je Guardianu sledil le en časopis, in sicer njegov sestrski časopis Observer, ki izhaja ob nedeljah in pri katerem je ombudsman moj kolega Stephen Pritchard. Stephen dela za tedensko publikacijo, ki ombudsmana ne potrebuje za poln delovni čas, zato lahko svoje neodvisno delo združuje z drugimi produkcijskimi zadolžitvami. Zdaj je predsednik Organizacije informativnih ombudsmanov, mednarodne organizacije, ki ima po svetu nekaj manj kakor sto članov. Nekaj let sem ji predsedoval tudi jaz.

Vse oblike samoregulacije ponavadi večajo splošno zaupanje med informativnimi mediji – naj poudarim, da govorim predvsem o etabliranih informativnih medijih – ter javnostjo, ki ji služijo. To do različne mere velja za tiskovne svete in podobne organe, ki marsikje po svetu delujejo v tiskovnih in radiodifuznih industrijah. V Britaniji je za tiskane medije zadolžena Komisija za pritožbe na tisk (Press Complaints Commission), v kateri sedijo večinoma laiki oziroma nepripadniki informativne medijske industrije, slednjo pa zastopajo medijski uredniki, ki so v manjšini. Komisija se odloča v skladu z dokaj celovitim uredniškim kodeksom, ki ga je napisal odbor urednikov in k spoštovanju katerega so se zavezali vsi časopisi v Veliki Britaniji. Če kak časopis prekrši ta kodeks, mora objaviti razsodbo komisije. Raven zaupanja v časopis, ki je prisiljen v takšno objavo, se ponavadi zmanjša.

Sistem ombudsmanov je sicer neodvisen od drugih sistemov samoregulacije, vendar pogosto deluje vzporedno. Deluje ne glede na to, ali celotno industrijo pokriva tiskovni svet ali ne. V nekaterih državah, na primer na Švedskem, celotno industrijo pokriva prav ombudsman – vendar sta v preteklih nekaj letih tudi tam dva časopisa imenovala notranja ombudsmana. Vsi ti sistemi lahko v različnih kombinacijah delujejo ločeno ali v medsebojnem sodelovanju.

Pred kratkim sem rekel, da vse oblike samoregulacije ponavadi večajo splošno zaupanje. Vendar pa informativne organizacije, ki imajo notranje neodvisne ombudsmane, dosegajo neki poseben učinek. To je edina oblika samoregulacije, ki ob primernem izvajanju veča zaupanje med posamezno informativno organizacijo ter njenimi bralci, gledalci ali poslušalci.

Gledalce in poslušalce omenjam, ker ta sistem uvaja vse več radiodifuznih informativnih medijev, torej televizijskih in radijskih. Marsikje po svetu je ta oblika samoregulacije v zadnjih nekaj letih postala mnogo lažja in bolj praktična, saj radijske in televizijske postaje postavljajo lastne spletne strani. Čeprav BBC nima ombudsmana, ima zdaj mnogo boljši in bolj odprt sistem za obravnavo pritožb – temu je posvečen obsežen delež hišnih spletnih strani, za katere je zadolženo posebno osebje, vse skupaj pa z vrha korporacije nadzoruje namestnik generalnega direktorja. Takšna odgovornost gotovo pripomore k visoki stopnji zaupanja, ki ga uživa BBC – v Veliki Britaniji tako zelo ne zaupajo nobenemu drugemu tiskovnemu ali radiotelevizijskemu mediju.

Zakaj je spletanje takšnih vezi zaupanja med informativnimi organizacijami ter njihovimi bralci, poslušalci, gledalci in uporabniki tako pomembno? Po mojem je ta pomen vedno večji. Čeprav se zdi vse skupaj morda očitno, si do razlage pomagajmo s kratko predstavitvijo konteksta: premislimo, do kakšne revolucije je v zadnjih letih prišlo po vsem svetu na področju komunikacij. Ta revolucija dejansko še vedno poteka, in to vedno hitreje.

Morda lahko razlago začnem z orisom svojega lastnega položaja. V zadnjih petdesetih letih, tako dolgo sem že novinar, je prišlo do osupljivih sprememb – vendar se ne bojte, ne mislim vam na dolgo in široko predavati o zgodovini. Oglejmo si le, kako je dandanes. Poleg domačih britanskih televizijskih programov, ki jih lahko sprejemam doma, globoko na angleškem podeželju, mi dva satelita posredujeta še dva tisoč televizijskih programov z vsega sveta. Vsi sicer ne predvajajo poročil, a mnogi jih. Morda nekaj sto, nisem jih preštel.

Če smo aktivni in ne pasivni potrošniki poročil, nam preobilje programov vsiljuje potrebo po selekciji in po tem, da vsaj poskusimo preveriti, do kakšne mere se lahko zanesemo na izbrane vire novic. Kaj vemo o ponudniku novic? Kaj nam program pove o samem sebi? Do kakšne mere so informacije, ki jih ponuja, podvržene komercialnim, političnim, ideološkim in kulturnim dejavnikom? Kako neposredno nas nagovarja?

Resni informativni programi oziroma informativni programi, ki želijo, da jih jemljemo resno, nam skušajo pri tem preverjanju pomagati – pomagajo nam pri ocenjevanju integritete ponujenih informacij ter morda tudi pri doseganju zaupanja v te informacije. Glavni evropski radijski in televizijski programi ter javni ponudniki radijskih in televizijskih programov v ZDA to vse bolj počnejo tako, da članom svojih občinstev dovolijo v etru zastavljati vprašanja ustvarjalcem programov in vodilnim uslužbencem postaj. Nekateri programi, a še zdaleč ne vsi, imajo lastne ombudsmane, ki v etru moderirajo te razprave.

Poleg tega se moramo zavedati možnosti, ki nam jih ponuja internet. Med drugim je omogočil fenomena blogerstva in tako imenovanega državljanskega novinarstva. Slednje je vzniknilo skupaj s pojavom fotoaparatov in kamer v mobilnih telefonih. Blogerji so že večkrat obelodanili pomembne zgodbe, o katerih etablirani mediji niso poročali ali pa so o njih poročali napačno. V ta namen so pogosto obšli omejevalne ali zatiralske ukrepe, ki so jim podvrženi etablirani mediji. Nekateri blogerji so si ustvarili občinstva, ki po velikosti dosegajo ali celo presegajo občinstva nekaterih uveljavljenih konvencionalnih medijev. Novinarji državljani so pomembno prispevali k takojšnjemu poročanju o pomembnih dogodkih: pred nekaj leti o cunamiju v Aziji, leta 2005 pa o bombah v Londonu, posebej o tistih, ki so eksplodirale v vagonih podzemne železnice in katerih posledice so bile za navadne novinarje in fotografe nedostopne.

S tem ko je elektronska pošta postala prevladujoča oblika komunikacije, pa so zrasla tudi pričakovanja glede dostopa do urednikov in drugih novinarjev, zaposlenih pri etabliranih medijih, ter ustreznega odziva z njihove strani. Vse to ima dobro in slabo plat. Z vzponom elektronske pošte so prišli elektronski lobiji – organizirani lobi lahko časopisu, radijski ali televizijski postaji ali kakemu posameznemu novinarju pošlje val, včasih več sto, elektronskih sporočil, katerih navidezni namen je prepričati naslovnika v stališče pošijateljev. A prepričevanje pogosto ni prva beseda, ki človeku pride na misel – z zornega kota nekoga, ki sta se ga lotila že dva ali trije lobiji, vam lahko povem, da so resnični cilji pogosto izsiljevanje, zastraševanje ter doseganje, da informativna organizacija, na katero so sporočila naslovljena, noče več prihajati v spore z lobijem. Lobi dejansko pravi nekaj takega: »Bi res radi spet izgubljali živce? Raje poglejte na zadevo z naše plati.«

Tako se da orodje, ki nam omogoča medsebojno povezovanje, izrabiti tudi za oviranje ali polaščanje teh življenjsko pomembnih stikov.

Zdaj se za trenutek posvetimo kontekstu, v katerem sem delal pri Guardianu. Videti je, da Guardianu tako kakor večini tiskanih medijev v zahodni Evropi in Združenih državah postopno upada naklada. Zdi se, da je ta trend neizogiben in da se nadaljuje kljub še tako dramatičnim poskusom, da bi ga obrnili – Guardian je na primer vložil več milijonov funtov v nove tiskarske stroje ter v preoblikovanje časopisa v novi format Berliner, ki je po velikosti na polovici med tradicionalnmi tabloidi in časopisi velikega formata. To je v začetku sicer povzročilo znatno povišanje naklade, zdaj, tri leta pozneje, pa je slednja spet začela postopoma upadati. Trenutna naklada Guardianove tiskane izdaje znaša nekaj manj kakor 400.000 izvodov na dan.

A v obdobju, v katerem je tiskana izdaja prestala te spremembe, se je število ljudi, ki obiskujejo Guardianovo spletno stran Guardian Unlimited, vrtoglavo povišalo. Že nekaj časa gre za eno najuspešnejših in najbolj priljubljenih časopisnih spletnih strani na svetu, saj jo vsak mesec obišče dvajset milijonov različnih uporabnikov. Prek spletne strani ima Guardian pogosto več bralcev v Združenih državah kakor v Veliki Britaniji. Izsledki sistema za geografsko lociranje pravijo, da si ga nalagajo in ga berejo v skoraj vseh državah na svetu. Avgusta letos so ga iz Slovenije obiskali 14.704 različni uporabniki. Številka je primerljiva s podatkoma iz Ukrajine (14.680) in Cipra (14.920).

Kaj se pravzaprav dogaja? Tega nihče ne ve natanko. Ni verjetno, da bodo časopisi za časa življenja kogar koli od nas (mene še posebej) kar izginili. Guardianov urednik pravi, da ni več pravilno ocenjevati storilnosti časopisa zgolj na podlagi naklade, torej števila tiskanih izvodov. Trdi, da Guardianova konkurenca dandanes niso več le britanski časopisi, temveč tudi, v enaki meri ali še bolj, velike globalne časopisne založniške hiše. Tega se vse bolj zaveda tudi ostali britanski tisk, na primer Times, ki zadnje čase vlaga ogromno denarja v svojo spletno stran. Spreminjajo se tudi same spletne strani. Postale so multimedijske, z besedilom, zvokom, fotografijami in videom. Opredeljujejo nove načine medsebojne komunikacije, govorjenja, pa tudi negovorjenja resnice.

Na strani Guardian Unlimited se kadrovski bazen časopisov Guardian in Observer zliva in združuje z osebjem same spletne strani, ki šteje skoraj dvesto novinarjev. To pomeni, da Guardian Unlimited razpolaga s storitvami več kakor 700 zaposlenih novinarjev. Od teh jih kakih 400 dela za tiskani Guardian. Vse te funkcije se postopoma združujejo v enotno operacijo, ki se bo še letos (leta 2008) preselila v povsem novo zgradbo.

Zdaj bi končno spregovoril o položaju ombudsmana v tem kontekstu. Pri Guardianu sem vsak dan ves čas delal sredi vsega tega ter se ukvarjal predvsem s pritožbami in vprašanji bralcev tiskane izdaje, vse pogosteje pa tudi bralcev spletne izdaje, ki so se oglašali iz vsega sveta.

Za zdaj pustimo spletne bralce ob strani. Ombudsmana si predstavljajte kot sodnika na ogromni in včasih dokaj grobi nogometni tekmi. Na eni strani imamo kakih 420 zaposlenih novinarjev Guardiana. Na drugi strani je več kakor milijon bralcev, ki jih dosega naklada 400.000 tiskanih izvodov.

Hitro vam postane jasno, da je treba ombudsmanu v tem položaju nekako zajamčiti neodvisnost, tako zaradi njega samega kakor zaradi njegove verodostojnosti v stikih z igralci na obeh straneh te namišljene tekme. Dejansko sem imel pogodbo, katere členi so objavljeni na Guardianovi strani, kjer jih lahko vidi vsak, in za katere jamči Guardianov lastnik, Scottov sklad (Scott Trust). Pogodbo je podedovala tudi moja naslednica. Daje ji popolno neodvisnost od urednika Guardiana in njegovih podrejenih. Ne more je odpustiti brez soglasja Scottovega sklada, ne more ji preprečevati, da bi v odgovor na vprašanja bralcev pisala o kateri koli temi, ne more spreminjati njenih odgovorov ali se kakor koli drugače vmešavati vanje. Gre za zelo dobro pogodbo, ki se jo silno vestno izpolnjuje. Mislim, da se je uveljavilo mnenje, da to koristi tako Guardianu kakor njegovim bralcem.

Lahko sem se umaknil pred nadlogami dnevne produkcije, ki jih poznajo vsi novinarji, in s tega neodvisnega zornega kota obravnaval vsa vprašanja in pritožbe, naslovljene na časopis. Drugih dolžnosti nisem imel. Nisem bil urednik za pisma bralcev. Guardian za to delo posebej zaposluje človeka, ki na dan obravnava približno 300 pisem, poslanih uredniku za objavo. Na koncu jih gre v tisk kakih 25.

Bralci lahko svoja stališča izražajo tudi na internetu, z objavljanjem komentarjev na koncu člankov in kolumen na Guardianovem blogovskem prostoru z naslovom Komentiranje je svobodno (Comment is Free). Ta naslov je povzet po nekem članku Guardianovega najslavnejšega urednika C P Scotta, ki je časopisu vladal izrednih 57 let, konec 19. stoletja in prvih nekaj desetletij 20. stoletja. Zapisal je: »Dejstva so sveta, komentiranje pa je svobodno.« Oba dela te krilatice sta bistvena za delo ombudsmana, pa tudi za etos in duh Guardiana.

Bralci se v pismih pritožujejo, da se je časopis zmotil pri navajanju dejstev, da je koga napačno citiral, da je koga obravnaval nepošteno ali ga celo klevetal, da je napačno zapisal njegovo ime, da se je zmotil v navedbi njegovega poklicnega naziva ali da je po mnenju bralca o čem po nepotrebnem poročal neokusno ali celo neetično. Ombudsman je naslov, na katerega se stekajo vse te pritožbe in kritični komentarji, ki so naslovljeni na časopis ter izvirajo iz njegove tiskovne in spletne novinarske dejavnosti.

Trden dokaz o zaupanju, da bodo pritožbe obravnavane nepristransko, je priljubljenost te storitve. Ombudsmanu zdaj vsako leto piše kakih 25.000 bralcev, večina po elektronski pošti, nekaj po navadni, znatno število pa pokliče tudi po telefonu. Mimogrede, skoraj nihče se pri ombudsmanu ne oglasi osebno. Vse elektronske pritožbe se razvrstijo v čakalno vrsto, ki jo lahko prebirajo vsi novinarji, zaposleni pri Guardianu. Za to ureditev sem že na začetku zaprosil jaz. Ko se Guardianovi novinarji na začetku izmene prijavijo, se jim na zaslonu prikaže ikona, na katero lahko kliknejo in dobijo bralni dostop do vse pošte, naslovljene na ombudsmana. Vse, kar na prvi pogled terja popolno zasebnost, se hitro umakne, a taki primeri so zelo, zelo redki.

Temu pravim protiparanoični ukrep, njegov namen pa je vključevanje novinarjev v ombudsmanovo delo ter nenehno dokazovanje, da je sistem odprt in nepristranski.

Kako sem dohajal tolikšno število zahtev po obravnavi? Moja naslednica gotovo dela podobno. Če je pritožb in vprašanj na leto 25.000, potem jih na vsak dan izida časopisa pride približno 50. V glavi sem si ustvaril namišljeno vodoravno črto. Nad črto ležijo stvari, ki so očitno pomembne: napačni citati in popačenja, ki spreminjajo pomen poročil in včasih zaidejo vanja med uredniškim procesom, obrekljive in klevetniške pripombe, napačni pripis citatov, torej polaganje besed v usta napačnim osebam, in tako naprej.

Pod to namišljeno črto ležijo manjše zadeve, ki pa so vseeno pomembne za bralce. Poznajo jih novinarji po vsem svetu: napačne označbe zemljevidov (to ima seveda lahko politične posledice), napačno črkovanje imen, napačne navedbe rezultatov nogometnih tekem, napačne rešitve križank in podobno.

Razume se, da je nekaterim zadevam treba dati prednost. V opombi, ki jo objavimo vsak dan, piše, da skušamo popraviti vse »pomembnejše« napake – tiste, ki po moji oceni ležijo nad namišljeno črto. Ostale popravljamo, kolikor nam to dopuščata čas in prostor. Te so kljub ¬vsemu pomembne. Predstavljajo neke vrste udeležbo bralcev in tvorijo področje, na katerem se bralci povežejo s časopisom, ki ga imajo za »svojega«.

Eden od učinkov hitrega spoprijemanja z resnimi pritožbami – tistimi, ki ležijo nad mojo namišljeno črto – je občutno zmanjšanje števila ljudi, ki hočejo Guardian tožiti zaradi klevete ali obrekovanja. Guardianova pravna služba ocenjuje, da se je število tistih, ki se zatekajo k tožbam, zmanjšalo za vsaj 30 odstotkov. V časih, ko je tožarjenja vse več, je to očitno pomembno. Po mojih izkušnjah, in te so podobne izkušnjam drugih ombudsmanov po svetu, tisti ljudje, ki se oglašajo z resnimi pritožbami, vsaj sprva nočejo vedno na sodišče.

Ljudje, ki imajo pritožbe proti Guardianu, se lahko zatečejo naravnost k odvetnikom ali k regulatorici industrije, Komisiji za pritožbe na tisk. Oboje se dogaja, a večina se najprej zglasi pri ombudsmanu, pa tudi tiste, ki se takoj zatečejo h komisiji, ta v prvi stopnji napoti nazaj na Guardian. Pritožbe le poredko pretečejo vse stopnje od ombudsmana do komisije in na koncu do tožbe. V zadnjem desetletju je bilo takih pritožb največ pol ducata. Tukaj moramo biti previdni. Čeprav lahko funkcija ombudsmana zmanjša število tožb ter z njimi povezane stroške (in to se ji pogosto res posreči), bi bilo narobe misliti, da je to njen glavni namen ali glavni razlog za njeno uvedbo. Narobe, morda celo katastrofalno narobe, bi bilo tudi uvajati ombudsmana v kozmetične namene ali iz piarovskih vzgibov. Edini smiseln razlog za uvedbo ombudsmana je resna zavezanost točnosti in poštenosti.

A kako se to pozna na samem časopisu? Nekdo je rekel, da časopisi z ombudsmanom perejo svoje umazano perilo v javnosti. Pri Guardianu se to počne na dva načina. Najprej z dnevnim objavljanjem stolpca s popravki, nato še s tedensko kolumno ombudsmana. Spomnite se, da sem od bralcev vsako leto prejel 25.000 pritožb. Posledica teh pritožb je kakih 1600 popravkov na leto. Nekateri vsebujejo celo opravičila.

Popravki so vsak dan objavljeni na istem mestu, na glavni uredniški strani, tik ob stolpcih z uvodniki, v katerih časopis vsak dan podaja svoj pogled na svet. Popravkov nikdar ne objavljamo nikjer drugje v časopisu – tako objavljenim popravkom pravim »popravki na kraju zločina«. In mimogrede – tudi ta ukrep preprečuje paranojo – popravki nikoli ne navajajo novinarjev, ki so napake zagrešili, in ne nalagajo krivdnih bremen. Krivdo prevzame časopis. Disciplinski ukrepi so stvar urednika časopisa in ombudsman z njimi nima nobenega opravka.

Mnogi časopisi se še vedno ravnajo po pravilu: »Nikoli ne priznaj, da si se zmotil, in nikoli se ne opravičuj.« Toda preiskave kažejo, da se zaupanje v časopise, ki popravljajo svoje napake, poveča, ne zmanjša. Ko Guardian med bralci preverja zaupanje do svojega poročanja o novicah, so rezultati izredno visoki – več kakor 80 odstotkov (poročanje nekaterih priljubljenih britanskih tiskanih tabloidov uživa zaupanje, izrazljivo z enomestnimi številkami).

Če se vrnemo k vprašanju, s katerim sem začel: »Zakaj ne bi morali informativni mediji, ki tako rekoč po definiciji pozivajo na odgovornost vse in vsakogar, tudi sami odgovarjati za svoja dejanja?« Še vedno menim, da je ena najboljših poti do odgovora na to vprašanje uvedba ombudsmana.

Novinarji redko berejo knjige, ki so jih napisali drugi novinarji. Še redkeje jih berejo, če govorijo o strokovnih stvareh; če pa pišejo o novinarskih napakah, pa sploh ne. Samo ugibamo lahko, zakaj je tako: zato, ker s(m)o novinarji sami sebi zadostni, ker ne maramo, da nam kdo soli pamet, ker smo tako ali tako prezasedeni z lastnim delom, ker … Morda pa je razlog za neprivlačnost takšnih del ta, ki ga je v uvod k Mayesovi knjigi zapisal Alan Rusbridger, odgovorni urednik britanskega Guardiana in glavni pobudnik za uvedbo notranjega ombudsmana v časniku – tako imenovanega bralčevega urednika (reader's editor): »Knjige o novinarstvu pogosto razočarajo. Spomini so lahko samozadostni. V akademskih študijah pogosto prevladuje teorija, pogosto nimajo nobene povezave z realnostjo uredništev in priganjanja rokov oddajanja. Učbeniki so lahko suhi in dolgočasni.«

Z Rusbridherjem se lahko strinjamo, da Mayesova knjiga pravzaprav ni nič od tega, ampak izhaja iz dolgoletnega avtorjevega dela – 50 let aktivnega novinarstva in urednikovanja. On je torej »naš človek«, ki je prevzel nehvaležno vlogo posrednika med nami in bralci in nas in njih opozarja na nedoslednosti in napake.

Šesta Mayesova knjiga, ki izhaja iz devetletnega obdobja njegovega dela kot bralčevega urednika, je jasen odraz tega prebivanja v nikogaršnjem posestvu, kjer je treba najti ravnotežje med distanco outsiderja in pogledom insiderja. Ali kot pravi Rusbridger: »On NJIM razlaga NAS, in NJIH NAM. In včasih opravlja še težje delo, ko poskuša NAS razložiti NAM.«

Ian Mayes je časnikarski ombudsman, ki ga danes študentom po svetu dajejo za zgled. Njegove dosedanje knjige prevajajo kot učbenike študentom novinarstva, sam potuje po svetu in razlaga svoje izkušnje, čeprav prav študentje, ko postanejo pravi novinarji, nanje brž pozabijo ali pa jih k temu, da jih pozabijo, prisilijo delodajalci, ki jim je več do dobička kot do poklicne etike. Kajti niso vsi časopisi Guardian, ki mu je veliko do poštene igre z bralci, in tudi niso vsi uredniki (še nekateri Guardianovi ne) srečni, da nekdo tam zunaj v imenu bralcev brska po drobovju novinarskih napak. Ta razkorak med bojem za dobiček na račun bralčevega zaupanja in prepad med začetnim navdušenjem nad postulati poklicne etike med študijem novinarstva in po njem konkretnega novinarskega dela v realnem medijskem svetu ni v Sloveniji nič manjši kot drugje. Kako majhen je interes slovenskih medijev do profesionalne etike, kaže njihova pogosta ignoranca razsodb novinarskega častnega razsodišče in pa dejstvo, da razen varuhinje pravic poslušalcev in gledalcev na RTV Slovenija v drugih slovenskih medijih nimamo niti enega ombudsmana, ne kaže pa se niti najmanjša želja, da bi do njega kdaj prišli.

Lahko Mayesova knjiga vzbudi ta interes? Dvomim, saj obstaja že pri institutu popravkov in pojasnil popolna zakonska zmeda, ki pa je logična že zaradi tega, ker je proizvod prisile. Stvari, ki so pri Guardianu prostovoljne in utečene – saj obstaja redna rubrika z naslovom Popravki in pojasnila –, je z našo zakonodajo postala predmet pritiska na medije. Razlika je tudi v tem, da Guardian na teden natisne več kot pol milijona besed – torej več, kot jih je, recimo, v Don Kihotu – in ob takem obsegu so kajpak tudi napake pogostejše (približno 1500 na leto jih popravijo na ta način), potreba po njihovem popravljanju pa izrazitejša, saj časopis s tem bralce prepriča, da se jih zaveda in jih poskuša tudi popraviti.

A Mayes bi moral tudi pri nas postati zaželeno novinarsko in uredniško branje, saj se hitro izkaže, da se razen ob posameznih primerih, ki imajo tipično britansko barvo, večina novinarskih dilem in napak, povezanih z njimi, ponavlja ne glede na kulturno okolje. Guardianov bralčev urednik odgovarja na vprašanja, ki bi jih zastavil tudi slovenski bralec: zakaj besedila, ki so povzeta po agencijah, niso tudi podpisana z imenom agencije, ki je novico poslala? Zakaj se novinarji skrivajo za nerazkritim virom tudi tedaj, ko za to ni potrebe, zakaj novinarji ne razkrijejo ozadja svojega pisanja tedaj, ko so v dogodek sami vpleteni in ali je pisanje pod psevdonimi sploh etično? Kako je mogoče, da novinarji odgovore, ki so jih spraševancem položili v usta, nato navedejo kot njihove navedke, opremljene z narekovajem?

Ian Mayes z veliko rahločutnostjo odgovarja bralcem Guardiana. Opozarja jih, ko nimajo prav in ko napačno razumejo novinarsko delo; novinarjev, o katerih tudi pogosto prizna, da so negodovali nad njegovimi pogledi, praviloma nikoli ne imenuje (razen ko to zahteva novinar sam, oziroma ko je ta podatek ključen za razumevanje zgodbe). Tako se počasi plete mreža zaupanja med časopisom in bralci. Resda Guardianovo bralstvo ne sodi med tiste, ki si edine informacije o svetu okoli sebe nabira po tabloidih; to temeljno poštenost spoštuje in časopisu zaupa. Upal bi si trditi, da na drugi strani – torej v rumenem tisku – vzajemnega zaupanja med bralci tabloidov in njihovimi uredništvi ni; bralci vnaprej vedo, da je pisanje prirejeno nekemu imaginarnemu »splošnemu okusu« in tudi dejstva sprejmejo z realističnim dvomom. A tam to nikogar ne skrbi – kajti oboji sprejemajo to relativnost resnice, podrejene trenutni zabavi in potešitvi umazanega dela radovednosti. Pri tem postaja vse bolj ključno vprašanje, katera stran – lahkotna in polovičarska ali resna in profesionalno poštena – bo dokončno prevzela medijski prostor. Ian Mayes je med (pre)samotnimi bojevniki za temeljno profesionalno poštenost.

Med nedavno konferenco z odgovornimi iz vseh uredništev je odgovorni urednik Guardiana vodil razpravo o nezmanjšanem pretoku napak v časopisu in o našem navideznem odporu na najboljša prizadevanja, da bi število napak zmanjšali. Ali imajo novinarji proces popravljanja za nekaj samoumevnega, se je spraševal. Ali se pri novinarjih pojavlja naslednje razmišljanje: za pregled ne bom več porabljal minute ali dveh; lahko napišemo popravek, če je nastala napaka? Ali vodje uredništev dovolj dolgo sledijo razpletu dogajanja glede določene hude napake, da bi tako poskusili ugotoviti, zakaj se je sploh zgodila?

Dnevni stolpec za popravke in pojasnila ima okoli 1500 vpisov letno, njihovo število se v zadnjih štirih letih skoraj ni spreminjalo. To pa zato, ker po mojem mnenju in mnenju mojega asistenta ta številka predstavlja največje število napak, ki jih lahko popravimo in pojasnimo. Še nikoli nismo popravili vseh napak, na katere smo bili opozorjeni, in to dejstvo sem poudaril že večkrat.

To vsaj za zdaj pomeni, da je težko reči, kakšen bo rezultat uvajanja novega sistema pregledovanja, ki ga pričakujemo v centralni redakciji Guardiana. V njej vsak dan opravljajo svoje delo trije redaktorji, ki dokončno pregledujejo besedila: naslove, članke, preden gredo v tisk. Eden za drugim delajo v času med 14.30 in 1. uro zjutraj. Najdejo veliko napak, vendar, kot kaže, ne vseh.

Tisti, ki dobro poznajo kolumno za popravke, bodo vedeli, da je enkrat, ko gre besedilo od svojega pisca, nemogoče preveriti veliko večino napak, ki so pozneje navedene v kolumni.

Pri časopisu je 120 redaktorjev, če zraven ne štejemo tistih, ki delajo na spletni izdaji. Osemdeset jih je zaposlenih redno, 40 pa pogodbeno. Njihovo delo še nikoli ni bilo tako zahtevno. Od njih pričakujemo, da obvladajo nove tehnologije, imajo smisel za oblikovanje, da obvladajo angleški jezik, da znajo skovati jedrnat naslov in da so hitri.

Svoje delo opravljajo pod velikim pritiskom. Tisti, ki prebirajo samo spletno izdajo, si sploh ne predstavljajo, kakšne količine materiala nastanejo in so natisnjene v enem tednu. Sobotna izdaja britanskega Guardiana skupaj z vsemi prilogami tehta približno en kilogram. Avtor, ki svoj članek prepusti v popravek redaktorjem, sploh ne more vedeti, kaj bodo z besedilom naredili.

Kmalu po tem, ko sem prišel na to delovno mesto, sem napovedal, da je potencialna nevarnost za učinkovitost sistema oziroma trn v peti večji pravilnosti to, kar sam imenujem domestikacija. Dejstvo, da v kolumni s popravki niso navedena imena novinarjev, to tendenco morda še povečuje. Še vedno popolnoma nasprotujem imenovanju novinarja v kolumni s popravki, z izjemo najhujših zločinov (čeprav sem sam pred kratkim poimenoval novinarja, da bi sem se mu opravičil, ker sem po nepotrebnem popravil ime osebe v njegovem članku).

Komičnost majhnih popravkov je že druga zgodba: če sem odkrit, mislim, da ne bi mogel brez njih.

Mislim, da bi bilo bolj sistematično, če bi urednik določenega uredništva kršilcem, ki naredijo napako, poslal sporočilo ali jedrnato poročilo o obdukciji članka.

Najvidnejši napredek, ki že postaja razviden in se bo po mojem mnenju ohranil tudi v prihodnje, je to, da so bralci spletne strani Guardiana odkrili urednika za bralce in kolumno s popravki. Guardian je imel julija registriranih sedem milijonov bralcev (ki prebirajo okoli 83 m strani).

Guardian prebirajo tudi milijoni bralcev iz drugih delov sveta, predvsem iz Združenih držav. Med drugim to pomeni, da je delo novinarjev Guardiana pod drobnogledom ne le domačega bralstva, ki je dokaj prizanesljivo do njegovih liberalnih pogledov, ampak tudi pod drobnogledom tistih, ki se s časopisom sploh ne strinjajo.

Drugače povedano, noben tuji dopisnik ni tako oddaljen, da njegovega poročanja ne bi prebirali v državi, iz katere poroča, in najverjetneje članke prebirajo tisti, ki so udeleženi v dogodkih. In prav ti bodo vedno pogosteje časopis obveščali o svojem mnenju.

Medmrežje je v resnici zapolnilo vrzel med domačimi in tujimi novicami. Poleg tega je zapolnilo vrzel med časopisom in njegovimi bralci, ne glede na to, kje v svetu se nahajajo in kako prizanesljivi ali sovražni so. Vedno bolj jasno postaja najlažja rešitev: da so članki že na začetku napisani pravilno.

Podobno kot ostali časopisi tudi Guardian občasno objavlja zgodbe, ki so odvisne od enega, neimenovanega vira. Kakšne so novinarjeve dolžnosti do vira? Vsi novinarji se zavedajo naloge, da ščitijo identiteto skrivnega obveščevalca; to je njihov del dogovora. Ali se v določenih okoliščinah ime vira lahko razkrije, in komu?

Večina nas verjetno misli, da je stik med novinarjem in virom nesmiseln, če bi se izkazalo, da so na skriti način pridobljene informacije nepravilne, kar pa se občasno dogaja. Časopis se mora takrat sprijazniti s sramoto ter objaviti opravičilo ali umakniti zgodbo in preživeti hud udarec za svojo verodostojnost.

Kaj, če se izkaže, da je vir lagal? Eden od novinarjev Guardiana pravi: »V tem primeru dogovor odpade.« Vseeno nihče od tistih, s katerimi sem ta teden govoril o zadevi, ne pozna nobenega primera, da bi bil lažnivi vir razkrit. Morda imajo v takšnih okoliščinah novinarji zavezane roke, ker se zavedajo, da so zadevo sami narobe presodili. Eden od novinarjev je zatrdil, da je njegova naloga ščititi vir, ne glede na to ali govori resnico ali pa laže. V obeh primerih odgovornost nosi časopis.

K tej temi me je spodbudilo pred kratkim objavljeno pismo Tima Cooka, profesorja medijskega prava in etike na fakulteti Goldsmiths, Univerza v Londonu, v katerem komentira poglede na preiskavo Hutton. Zapisal je: »Ščitenje vira nikoli ne sme biti pod vprašajem. Nikoli ga ne bi smeli izdati – ne uredniku ne lastniku; niti v primeru smrti. Novinarji nikoli ne bi smeli imenovati zaupnega vira tako, da bi se ga dalo izslediti, razen v primeru, da za to ve in v to privoli obveščevalec sam.«

Namestnik odgovornega urednika (pristojen za novice) je novinarju ob pregledovanju določene zgodbe, ki je odvisna od anonimnega vira, zastavljal razna vprašanja. Ali vir osebno poznaš? Ali si že prej sodeloval z virom in ali so bile takrat informacije resnične? Ali je oseba v takšnem položaju, da se zaveda odgovornosti, oziroma lahko zagovarja to, kar zatrjuje časopisu?

Povedal je: »Če je odgovor na vsa vprašanja pritrdilen, smo lahko zadovoljni, a prihaja do primerov, ko se zaradi resnosti zgodbe in njenih poledic novinar prostovoljno odloči, da bo imenoval vir in s tem poudaril težo zgodbe. Po koncu zgodbe ni ime še nikoli pricurljalo na dan.«

Izvršni urednik za finance je dejal, da ima nekaj zelo občutljivih virov, ki jih je jemal s seboj od časopisa do časopisa. »Nikdar jih ne bi razkril nikomur – ne glede na posledice.« Dodal je še, da je to njegovo stališče, tudi če bi mu zaradi tega grozil zapor ali če bi to za vedno zaznamovalo njegovo kariero.

Vendar je dodal: »Splošno prepričanje, da le en novinar, ki ves čas dela na zgodbi, v vseh okoliščinah, pozna zaupni vir, ni v skladu s kompleksnostjo modernega novinarstva. Zgodbe, predvsem velike in odmevne, so redko rezultat dela novinarja, ki dela v izolaciji. Med novinarjem in urednikom nenehno teče dialog o tem, kako zgodba poteka, kako naj bo napisana, predstavljena, kar lahko vodi k temu, da urednik izve za vir – ne da bi novinarja (sploh) vprašal za informacijo.«

Dejal je, da od novinarja nikoli ne bi zahteval, da razkrije svoj vir. »Vendar bi, kadar bi se mi to zdelo potrebno, pričakoval novinarjevo zagotovilo o tipu in kakovosti vira, občasno pa, na podlagi popolne zaupnosti, to pripelje do tega, da izvem natančno identiteto vira. Novinar v takem primeru avtomatično pričakuje, da takšna informacija pod nobenim pogojem ne bo šla naprej, kar bi seveda vedno upošteval.«

Zaščita identitete vira je v tem primeru odvisna od zaupanja, ki pri časopisu vlada med novinarji in uredniki, je poudaril odgovorni urednik Guardiana. Dejal je še, da nima pravice poznati identitete vira, vendar je takšno informacijo, kadar mu je bila ponujena, z veseljem prejel, da bi s tem lahko pomagal pri procesu ocenjevanja zgodbe – in še, da bi razkritje identitete v izrednih okoliščinah tudi dejansko zahteval. Če novinar ne bi hotel razkriti imena, potem uredniku preostanejo še drugi dejavniki, na podlagi katerih lahko oceni zgodbo, med katerimi so tudi novinarjevi pretekli dosežki in sloves. »Mislim, da nimam pravice vedeti, vendar imam kot urednik pravico, da se odločim, da zgodbe ne bom objavil, ali pa da jo bom objavil manj odmevno in v mehkejši obliki.«

Pod vprašajem je verodostojnost časopisa. Kako zanesljiv je vir? Še bolj ključno je, ali lahko verjamete v to, kar preberete?

Če ste nekateri med vami morda spregledali, naj vas spomnim, da je v Britaniji potekala polemika, ki se še ni v celoti polegla, o sodni odločitvi v škodo Guardiana, ki jo je sprožila Komisija za pritožbe nad tiskom (Press Complaint Commission). Guardian je namreč plačal zaporniku, da je poročal o svojem življenju za zapahi s konservativnim članom spodnjega doma Parlamenta Jeffreyem Archerjem. Odločitev komisije naj bi bila neupravičena in napačna, ne le po mnenju urednika Guardiana, ampak tudi po mnenju urednikov drugih resnih časopisov.

John Williams, obsojenec, o katerem govorim, je bil obsojen na dosmrtno ječo, a je bil predčasno izpuščen na podlagi dovoljenja; danes si utira pot kot pisec. Napisal je dve knjigi, po katerih je radio BBC objavil dve seriji. Za pisanje dnevnika je prejemal standardno tarifo za honorarne sodelavce, dnevnik pa naj ne bi bil, kot je bilo navedeno v obtožbi komisije, v skladu z zgodbo, ki jo je lord Archer že objavil v drugem časopisu.

Članek in obtožbo si lahko ogledate na spletni strani Guardiana, če v okence za iskanje vtipkate ime John Williams. Bralce vabim, da si preberejo članek in obsodbo, nato naj si ogledajo še kodeks (www.pcc.org.uk, ki je bil po mnenju komisije kršen.

Sedemnajsto določbo kodeksa, ki govori o plačilu obsojencem, bi bilo po mojem in mnenju mnogih drugih treba dodatno razjasniti. Glavni namen določbe je obsojencem preprečiti, da bi se okoriščali s svojimi zločini in s prodajo svojih zgodb časopisom. Določba menda temelji na javnem interesu, ima pa tudi klavzulo, na podlagi katere je plačilo dovoljeno za članke, ki zanikajo zavajajočo izjavo ali dejavnost posameznika ali organizacije.

Poznamo seveda okoliščine, v katerih je plačilo obsojencu za objavo v časopisu popolnoma upravičeno – če pisec med prestajanjem zaporne kazni razvije pisne sposobnosti, zaradi katere se mu odpre možnost za novinarsko ali pisateljsko kariero.

V luči obtožbe Komisije za pritožbe nad tiskom je Guardian iskal pojasnilo v zvezi s časopisno kolumno »Življenje znotraj«, katere avtor je bil Erwin James, ki danes, po 19 letih v zaporu zaradi dveh umorov, čaka na predčasno izpustitev.

Martin Narey je kot generalni direktor zapora v pismu Jamesu nekoč zapisal: »Podobno kot mnogo bralcev Guardiana sem tudi sam navdušen nad vašim dnevnikom … Zelo dobro opisujete neverjetne težave, s katerimi se soočajo zaporniki, ki prestajajo dolge kazni, in pošastno negotovost, s katero se soočajo dosmrtni zaporniki.«

Zbirka kolumen Erwina Jamesa je izšla v knjigi, ki je priporočeno branje v vsaj enem zaporu za mlade dosmrtne obsojence ob začetku prestajanja kazni, in za zaposlene v zaporu.

Vodilni predstavnik Guardiana je v komentarju obtožbe zatrdil, da bi se časopis, če bi takšna interpretacija komisije ogrozila objavo kolumen, odločil za zgodovinski korak, in izstopil iz komisije. »Brez zadržkov lahko povem, da časopis ne more biti del organa, ki želi Jamesu in ostalim zapornikom preprečiti, da bi pisali o zaporniškem življenju, ali jim kratiti pravico, da prejmejo plačilo, ki ga lahko upravičeno pričakujejo (v Jamesovem primeru s polnim soglašanjem vodstva zapora).«

Komisija za pritožbe nad tiskom je nato na hitro podala izjavo, da ne vidi nobenega neskladja med 17. določbo kodeksa in kolumnami Erwina Jamesa. Izrazila je presenečenje nad trditvami Guardiana, da se neskladje sploh pojavlja.

Zaskrbljenost, ki se pojavlja v zvezi Jamesovimi kolumnami, je odsev njihovega sprejema v javnosti. Odziva se s hvale polnimi komentarji. Prejemam pisma bralcev, v katerih se želijo prepričati, da Guardian ne izkorišča avtorja. Zaradi zaporniških pravil James do oktobra 2002 ni smel prejemati plačila. Od takrat pa prejema standardno tarifo za honorarne sodelavce. Poleg tega bo prejel tudi delež od prodaje knjige.

Do prejšnjega oktobra so honorarje Erwina Jamesa na njegovo željo izplačevali dobrodelni organizaciji Svetovalna služba zapornikom, ki je letos prejela že 8000 klicev (v zaporih je trenutno okoli 74.000 obsojencev).

Erwin James je dejal: »Komisija se je dejansko odločila, da je moje delo legitimno, da denar služim pošteno – in ne 'kasiram', oziroma se ne okoriščam zaradi svojega zločina. Namesto da bi se izučil za vodovodarja, zidarja ali računovodjo, sem le pisatelj, ki si želi ustvariti kariero.«

Pred dobrim tednom, 28. septembra 2002, smo na dnu 15. strani Guardiana objavili članek z naslovom »Bojazen 750 žrtev potopljenega trajekta«. Novica je v celoti obsegala 320 besed. Dva dni pozneje smo, zopet na 15. strani, v tiskani izdaji časopisa v kratki obliki (47 besed) objavili še zadnje nadaljevanje te novice z naslovom »V nesreči trajekta skoraj 1000 mrtvih«. Eden od bralcev se je nato spraševal: »Kako se Guardian odloča o relativni teži novice? (Ti) ljudje, ki so bili najverjetneje revni in temnopolti, so umrli v grozoviti katastrofi na trajektu ob zahodni obali Afrike … Kako bi poročali, če bi v podobnih okoliščinah umrli 'belci', 'premožni', v 'nesreči ladje na križarjenju' in 'na obali Italije, Floride' in kako bi to vplivalo na obseg in način poročanja o takšnem dogodku v časopisu (in v ostalih medijih)?«

Se je o dogodku pisalo v drugih rubrikah? V resnici ne. V tedenski izdaji je bila natisnjena kratka novica, dolga 32 besed. Pri spletnem časopisu so razmišljali o članku o varnosti na trajektih, a se potem zanj niso odločili. Na koncu poleg dveh novic v časopisu o dogodku ni bilo nobenega prispevka več.

Prvo novico je napisal dopisnik Guardiana, ki je z imenom podpisan pod članek, kraj, od koder je poročal, pa ob članku ni bil naveden. Dejansko je bil v Harareju, glavnem mestu Zimbabveja, ki je na drugi strani celine in je od kraja nesreče oddaljen več kot 3000 kilometrov. Članek je sestavil – kakor je bilo tudi navedeno – iz agencijskih novic.

Navadno Guardiana ne primerjam z ostalimi časopisi, vendar mislim, da je to na tem mestu v pomoč. Times, Telegraph in Independent so o nesreči poročali podobno – na straneh za mednarodne novice. Prvi dan, v soboto, je Times na 24. strani objavil glavno zgodbo o dogodku skupaj s sliko žalujočih sorodnikov žrtev; Telegraph je zgodbo objavil na zgornji polovici druge strani mednarodnih novic na 19. strani. Independent je o zgodbi poročal v obliki kratke novice na 18. strani. V vseh nedeljskih izdajah (Sunday Telegraph, Observer, Independent on Sunday in Sunday Times) so o dogodku pisali v obliki kratke novice.

Morda smo samo ravnali v skladu s satiričnim opisom relativne vrednosti novic, o katerem je pisal Michael Frayn, nekdanji novinar Guardiana in Observerja – v The Tin Men (Collins 1965): »Železniške nesreče so vedno zabavne … Celo zgodbam o železniški nesreči v kontinentalni Evropi je uspelo priti na naslovnico, če je v njih umrlo vsaj pet ljudi. Če se je nesreča zgodila v Združenih državah, je moralo biti v njej vsaj 20 smrtnih žrtev; v Južni Ameriki 100, v Afriki 200; 500 na Kitajskem.«

Kot sem že nakazal, je pri nesreči trajekta presenetljivo, da je bila zgodba v vseh časopisih predstavljena podobno, kar pripelje do sklepa, da je bila obravnavana na podlagi podobnih novinarskih vrednot.

Bistvo bralčevega vprašanja je, da je, ne glede na dejavnike, ki so vplivali na poročanje in predstavitev dogodka, rasno vprašanje igralo odločilno vlogo. Verjetno nam je vsem bolj ali manj jasno, kako bi poročali o dogodku, ki ga kot primer bralec navaja v pismu. Bralčevo vprašanje se v resnici torej glasi: ali so njihova življenja manj vredna? Naš odgovor naj bi se glasil ne, vendar naše poročanje kaže ravno nasprotno.

Naloga ni lahka. Uredniki, ki o teh stvareh odločajo, pravijo, da so takšne odločitve najtežje, nikoli absolutne in pogosto sporne. Članki so lahko polni navideznih neskladij (bližina doma, razmislek o pozornosti, namenjeni železniški nesreči in pozornosti, ki je namenjena avtomobilskim nesrečam, ki skupaj povzročijo večje število smrtnih žrtev).

Odločitev, ki jo morajo uredniki sprejeti, je, do katere mere se bralci časopisa identificirajo z žrtvami in njihovimi sorodniki. Bodo novice za bralce relevantne? Bo zanimanje upadalo z oddaljenostjo kraja dogodka (ki pa nikdar ni vplivala na poročanje o požarih v avstralski divjini)? Ali je problem v dostopu? Senegal je nekdanja francoska kolonija. Je to vplivalo na stopnjo našega zanimanja? Ali je naloga časopisa, da širi ozaveščenost – kot v primerih, ko po katastrofi pride do zbiranja pomoči?

Sam sem prebral novice tiskovnih agencij. Novici, ki ju je objavil Guardian, sta vsebovali skoraj vse podrobnosti. Nobenega novinarja nismo poslali na kraj nesreče. Bralcem nismo povedali, zakaj je bilo število potnikov na trajektu dvakrat večje od dovoljene, ali zakaj so potniki potovali iz južnega proti severnem delu države, ali kakšne odškodnine lahko pričakujejo njihovi svojci. Nismo pisali o varnosti. Obdržali smo razdaljo.

Ali delujemo na podlagi smiselnih novinarskih vrednot ali pa se v spreminjajočem se svetu še nismo uspeli spremeniti?

Le za kaj bi mi v Sloveniji potrebovali medijskega ombudsmana, ko pa imamo zakon, po katerem moramo objaviti vsako pisanje in mnenje o kakšnem časopisnem članku, ki ga kdor koli zahteva od nas, ki meni, da je bila s tem prizadeta kakšna njegova pravica ali interes? Zakaj, če je to tako, bi torej potrebovali še dodatnega ombudsmana bralcev? Takšen je bil moja prva odziv, ko sem se podrobneje seznanil z nalogami in delom ombudsmana bralcev, kot so ga prostovoljno postavili v londonskem Guardianu(1) in je že nekaj let zgled dobre prakse, ki ji sledijo številni časniki in mediji po svetu.

Podrobnejši premislek, predvsem pa način delovanja, kot ga je v Guardianu uveljavil dolgoletni urednik Ian Mayes, ko je prevzel to funkcijo, me je prepričal v nasprotno. Guardianov ombudsman je edini pooblaščen, da presoja upravičenost pritožb bralcev ali institucij, ki jih je časnik tako ali drugače prizadel in so prepričani v svoj prav in svoje videnje problematike ter nato samostojno (ni podrejen odgovornemu uredniku) odloča, v kakšni obliki bo to časnik popravil – ali z objavo odgovora, opravičilom uredništva ali pa morda le s pogovorom, iz katerega je nastala ideja za nov članek z novimi informacijami.

Bistven element izvrševanja njegovega poslanstva, ki si ga je Mayes izboril, je redna tedenska kolumna, v kateri poroča o problematiki, s katero se je srečal, in predvsem oceni, kje in zakaj je do konflikta med časnikom (novinarjem) in bralcem (prizadetim) prišlo.

Tako podrobneje razčlenjuje ta vsak dan konfliktni odnos časnikarja in uredništva, ki morata pridobiti verodostojne informacije, te pa mnogokrat niso v interesu posameznikov in institucij in jim celo škodujejo, so pa relevantne za javnost. Zelo jasno tudi opredeli, kje in zakaj je imel prav novinar in zakaj se je uredništvo odločilo za objavo, kot tudi takrat, ko je pri zbiranju informacij in njihovem preverjanju prišlo do napak, napačnih sodb novinarja in urednika in kaj bo časnik storil, da bo svojo napako popravil. In vse to tudi javno objavi.

Potrebo za časopisnim ombudsmanom vidim tudi pri nas Pri Guardianu ima ombudsman tudi dolžnost, da vodstvu uredništva predlaga spremembe v internih hišnih pravilih za časnikarje, če je ugotovil, da so pomanjkljiva. Predvsem v tej izobraževalni in razsojevalni funkciji vidim potrebo po ombudsmanu tudi pri nas in v časniku, v katerem sem zaposlen. Ne zato, ker bi prispevke z občutljivo vsebino objavljali nepremišljeno in nepreverjeno. Nasprotno: zaradi tega, ker smo mnogokrat prepričani, da smo storili vse, kar od nas terjata novinarski kodeks in etika, je včasih tako težko priznati napako in ugotoviti, da smo kljub temu komu storili krivico.

Institucija ombudmana je način, da se takšna napaka korektno odpravi, kar mnogokrat ni doseženo z objavo ogovora ali popravka pa tudi ne s sodbo sodišča. Hkrati pa se s tem gradi dobra praksa delovanja novinarja in uredništva, saj v številnih primerih v praksi zakonodaja in kodeks novinarjev ne moreta dati odgovorov na vse dileme, s katerimi se vsak dan srečujemo. V Guardianu se tako ustvarjajo hišna pravila, ki dopolnjujejo uredniško politiko in so sestavni del internega izobraževanja novinarjev.

Institucija ombudsmana bralcev pa je seveda le en segment, ki ga v Guardianu v okviru družbene odgovornosti zavestno razvijajo. Poročilo o trajnostnem razvoju, ki ga vsako leto objavijo, je hkrati poročilo o uresničevanju družbene odgovornosti ne le časnika, temveč tudi družbe, ki ga izdaja. Za Guardian to pomeni, da so stališča, ki jih zastopa redakcija in časopis, v celoti uresničena tudi na ravni družbe. Če se zavzemajo za odpravo rasne diskriminacije, na katero tudi britanska družba ni imuna, potem mora tudi sestava vseh zaposlenih Guardiana to odsevati in ta prizadevanja dokazujejo s poročilom. Če se časnik zavzema za to, da morajo razvite države bistveno bolj pomagati nerazvitim in revnim, bo to storil časnik tudi sam in organiziral pomoč za vas Katine v Ugandi. Verodostojnost je osnova, na kateri je zgrajena naklada časnika, ki se mora potrjevati tudi z ravnanjem vseh zaposlenih in tudi družbe kot celote.

Ali je kaj takega mogoče v slovenskih dnevnikih? Ali je kaj takšnega mogoče graditi tudi v slovenskih dnevnikih? Bojim se da ne, razlog pa seveda ni v uredništvih. Vse se začne in konča z lastniki, njihovim interesom in predvsem motivacijo, da so si to lastništvo pridobili.

Če vtipkaš v spletni iskalnik geslo »družbena odgovornost«, med slovenskimi izdajatelji časopisov najdemo le Dnevnik, ki jo je definiral, pa še to v največji meri v delu, ki govori o dobrodelni dejavnosti. Pri Večeru in Delu, kolikor vem, »družbene odgovornosti« nismo niti še definirali, kaj šele objavili in sproti spremljali njeno uresničevanje.

Naši lastniki družbeno odgovornost večinoma opredelijo kot fair odnos do kupca ali kot dobrodelno in sponzorsko dejavnost le ob svojem core bussinesu. Obveznosti, ki jo je prostovoljno sprejel Guardian, da njegovo letno poročilo o »družbeni odgovornosti« vsako leto preveri zunanje neodvisni revizor in o njem poda svoje mnenje, pa je za naše razmere zgolj utopija. Uredništva in časnikarji bi Guardianov model zagotovo sprejeli z odprtimi rokami, razrešil bi marsikateri problem, ki danes tare slovensko novinarstvo, zagotovo pa bi pomenil tudi pomembno pridobitev za bralce.

V Guardianu so spoznali, da je to edini način, da se resno in odgovorno novinarstvo loči od rumene in digitalne konkurence. Kvaliteta, družbena odgovornost in verodostojnost so namreč edini argumenti, da lahko dnevnoinformativne časnike prodajamo za en evro; če jih ne bo, se bomo zelo hitro potopili v brezplačni in rumeni konkurenci.

»V času velikih sprememb je še posebej pomembno, da nekatere stvari ostanejo enake.«
Liz Forgan, predsedujoča skladu The Scott Trust, lastniku Guardiana

Pri Guardianu so izdali 14-stransko, mehko vezano knjižico, v kateri so (po)natisnili en sam članek. Napisal ga je legendarni Guardianov urednik Charles Prestwich Scott; prvič je bil objavljen 5. maja 1921 ob 100-letnici ustanovitve časnika Manchester Guardian. Scott, ki je Guardian vodil za današnje čase nepredstavljivih 57 let, je v njem strnil svoj uredniški credo, ki mu tudi danes, po 87 letih od objave, kljub supersoničnim tehnološkim in družbenim spremembah ni kaj dodati in ne kaj odvzeti. Še več: kolikor lahko presodi nekdo(1) , ki je ustvarjanje Guardiana študijsko spoznaval le nekaj dni in je zato nujno pristranski, v Scottova načela ljudje pri tem časniku ne le verjamejo, ampak v njihovem duhu tudi delujejo – z zavzetostjo in inovativnostjo, ki zbujata spoštovanje in optimizem, ne glede na to, da naklade tiskanih izdaj nezadržno padajo tudi v Veliki Britaniji ...

Časopis je posel, a je obenem mnogo več kot posel. Je institucija, ki živi iz vrednot in za vrednote. Napaka je misliti, da mora poslovni del nadvladovati redakcijskega; časopis je uspešen, če sta obe strani srečno poročeni, če urednik in menedžer hodita z roko v roki. Časopisna družba mora biti družba ljudi, ki se dobro razumejo in delijo enake vrednote, četudi niso vselej enakega mnenja. Biti morajo kot posadka na barki, kjer vsakdo počne tisto, kar zna in kar rad počne, s skupnim in visoko cenjenim ciljem. Ustvarjalce časnika združujejo poštenost, integriteta, pogum, pravičnost, odgovornost do bralca in družbe. Komentarji so svobodni, dejstva so sveta; tudi komentar je podvržen samomejujočim pravilom. Dobro je biti iskren, še bolje je biti pravičen. To je nekaj najpogosteje citiranih Scottovih načel liberalnega, neodvisnega, kvalitetnega časopisnega novinarstva, ki, kot rečeno, ostajajo temelj (Guardianove) vizije družbeno odgovornega novinarstva, pa čeprav se je v zadnjih desetih letih spremenilo tako rekoč vse, brez možnosti povratka. Načela slovitega urednika in novinarja, aplicirana na sedanje probleme, v ospredje postavljajo globalno družbeno pravičnost, trajnostno razvojno naravnanost, spoštovanje različnosti ter novinarsko in poslovno etiko, ki mora prežemati vse dele časopisne organizacije, vključno s poslovnimi partnerji.

Trendi, ki so oplazili Guardian, so globalni, torej tudi slovenski. Ključni so zniževanje profitov v panogi (pri Guardianu od leta 1936, ko je bil osnovan Scottov sklad, sicer ves profit vložijo v razvoj), nezadržno padanje naklad tiskanih izdaj (med nacionalnimi časniki so s 400.000 naklade zdrsnili na predzadnje mesto; The Sun ima za primerjavo naklado 2 milijona ), in obenem hitro rastoče bralstvo in gledalstvo na spletnih straneh. Slednje, to je na Guardianu mogoče opaziti na vsakem koraku, je izziv številka ena. Kar ne čudi: do Guardianovih strani preko spleta dostopa že blizu 20 milijonov ljudi v 226 državah, kar med drugim pomeni, da se »z vsebino novinarskih prispevkov več ukvarjajo v Washingtonu in New Yorku kot v Birminghamu in Edinburghu«. Digitalno oglaševanje, ki razumljivo postaja vse pomembnejše, je v letu 2006 /2007 na Guardianu kljub vsemu predstavljalo le 13 odstotkov prihodkov iz oglaševanja. Ob tem je poveden podatek, da so britanski oglaševalci leta 2006 prvič porabili več denarja za spletno oglaševanje kot za oglaševanje v nacionalnih časnikih. Prilagajanje poslovnih in novinarsko organizacijskih struktur spreminjajočim se bralskim navadam – integrirana redakcija je eden od odgovorov - je zato prednostna naloga. Za naše razmere je vredno opozoriti, kako jo uresničujejo na Guardianu.

Menedžment in sindikat, v katerega je včlanjenih 95 odstotkov zaposlenih, sta se o prehodu na integrirano redakcijo pogajala 18 mesecev. Med drugim so obdelovali tudi nam zelo znano dilemo, kako naj »enako število novinarjev opravi povečan obseg dela, ki ga zahteva dodatno delo za on-line redakcijo, ne da bi morali za to opraviti več (neplačanega) dela in/ali znižati kakovostne standarde novinarskega dela« (predsednica sindikata na Guardianu Helene Mulholland). Pogajanja so se končala z dogovorom o pogojih dela, potrebnem izobraževanju za delo v integrirani redakciji in, nenazadnje, in nekajodstotnim povišanjem plač. Na vprašanje, kaj se zgodi s tistimi, ki tem izzivom niso kos - ker se ne morejo ali se nočejo prilagoditi - smo dobili odgovor, da je za vsakega človeka mogoče najti ustrezno (do)izobraževanje oziroma primerno delovno mesto. Odpoved delovnega razmerja zaradi slabega dela menda obstaja le na papirju.

Tisto, kar zunanjega opazovalca najbolj dregne, pa je nedvomno odločenost, s katero poskušajo ljudje na Guardianu načela in vrednote, za katera se zavzemajo, najprej živeti sami - kot organizacija ne le kot družbeni opazovalci in analitiki. Od leta 2003 vsako leto izdajo poročilo, v katerem bralcem in poslovnim partnerjem predstavijo, kaj so v minulem letu storili sami za čistejše okolje, za hitrejše vključevanje in razvoj deprivilegiranih skupin doma in v svetu, kako so reševali etične dileme pri svojem delu, kako so v duhu svojih načel (transparentnost je eno od zelo pomembnih) izboljševali delovno okolje za svoje delavce oziroma skrbeli za človeške vire in koliko so bili pri tem uspešni. »Stvar je preprosta: če spodbujamo ljudi, da ravnajo v duhu trajnostnih načel, potem se moramo tega držati tudi sami,« pravi Joe Confino, urednik poročila za leto 2007 (Living our values, sustainability report), izvršni urednik in svetovalec za vzdržljivostna vprašanja.

V praksi to med drugim pomeni, da se odgovorni urednik Guardiana Alan Rusbridger po Londonu vozi s hibridnim avtomobilčkom (nanj je presedlal s kolesa po prometni nesreči, v kateri je skoraj umrl) in da so novo poslovno stavbo na King’s Crossu zasnovali v skladu s sodobnimi energetskimi standardi, ki bodo omogočili za 30 do 40 odstotkov manjšo porabo energijo; tudi sicer povečujejo delež bolj »zelene« energije. Avtomobilom svojih uslužbencev so denimo namenili le dve parkirni mesti več, so pa zato zgradili veliko pokrito parkirišče za kolesa in zaposlenim uredili prhe in garderobe. Zavestno omejujejo tudi število poletov z letali in uporabljajo javni prevoz, kolikor je mogoče. Papir je v največji možni meri recikliran ali vsaj certificiran (kar pomeni, da so zanj uporabljene surovine iz znanih virov), hrana v menzi prihaja iz integrirane pridelave, prodaja poteka po načelih pravične trgovine. Ko izbirajo partnerje (za distribucijo denimo), štejejo tudi njihovi okoljski standardi.

Zmote in napake so ljudem dovoljene (zaposlenih ne sme biti strah delati napake, piše v enem od okvirčkov v poročilu), zelo pomembno pa je, da se napake prizna. Ko gre za preproste uredniške in novinarske spodrsljaje, objavijo popravek, ko gre za kompleksnejše probleme in dileme, o njih razmisli readers’ editor (urednik za bralce), specifična, deset let stara Guardianova institucija, ki bdi nad pravicami javnosti. Ko se mnenja bralcev in uredništva razhajajo, pa ne zmagajo nujno bralci. Zaradi objave fotografije Sadama Huseina, tik preden so ga obesili, so dobili cel kup ogorčenih pisem; kar nekaj jih je menilo, da gre za t. i. snuff pornografijo. Urednik za bralce je po odmevni razpravi sklenil, da je najbolj pomembno to, da uredništvo odločitev, ki bo zelo verjetno razburila bralce, argumentirano utemelji ob sami objavi članka ali fotografije.

Odločitve se načelno trudijo sprejemati »čim globlje« v organizaciji, velja tudi prepričanje, da bi morala različnost bralcev odsevati tudi v etnični, religijski, spolni pripadnosti zaposlenih. Odkrito priznavajo, da imajo pri tem težave. Vrhunski novinarji so še vedno diplomiranci s prestižnih privatnih šol, na najvišjih položajih sedi le kakšna četrtina žensk, med uredniki pa je le 5 odstotkov pripadnikov narodnostnih manjšin.

Višji standardi za Guardianove zaposlene veljajo tudi za sodelovanje pri prostovoljnih dejavnostih in dobrodelnosti. V Veliki Britaniji v povprečju 4 odstotki zaposlenih kolektivno darujejo sredstva v humanitarnih akcijah, na Guardianu to počne 36 odstotkov zaposlenih, ki sodelujejo s približno 200 humanitarnimi organizacijami. Narašča tudi delež tistih, je povedal Joe Confino, ki v času za kosilo delajo z invalidi ali otroki v socialno deprivilegiranih okoljih. Najbolj pa so na Guardianu ponosni na projekt Katine (www.guardian.co.uk/katine), ki je nekaj posebnega tudi zaradi spremljanja njegove uspešnosti.

Katine je neznansko revna ugandska vas, ki so jo prizadele posledice vojne in podnebnih sprememb, kjer ljudje zaradi aidsa in malarije v povprečju umirajo v naših srednjih letih in v kateri so otroci veseli, če jim uspe jesti dvakrat na dan. Na Guardianu so se povezali z ugledno afriško nevladno organizacijo Amref, s pomočjo bralcev in partnerjev zbrali 3 milijone funtov (1,5 je prispevala banka Barclays) in sprožili 3-letni razvojni projekt, med katerimi naj bi izboljšali tamkajšnje zdravstvo, šolstvo, kmetijstvo..., predvsem pa okrepili "glas skupnosti", da bi v bodoče lažje poskrbeli zase. Tisto, kar dela ta projekt poseben, je skoraj vsakodnevno spremljanje življenja vaščanov na internetu. Poleg Guardianovih novinarjev jih redno obiskujejo ugandski novinarski kolegi, ki pišejo in snemajo multimedijske zgodbe o njihovih težavah, kulturi in pričakovanjih. Katine so tako humanitarni on-line laboratorij, ki vrednote globalne socialne pravičnosti, prostovoljstva in karitativnosti, udejanja na transparenten in hkrati medijsko izzivalen način.

Ugledni slovenski časopisi namenijo sicer kaj nekaj sponzorskega denarja za podpiranje različnih oblik inovativnosti, izbranih kulturnih dejavnosti, uspešnih podjetij ali mladih talentov, v socialno deprivilegiranih okoljih pa večinoma ne vidijo priložnosti za medijsko podprti družbeni angažma. In vendar bi slovenske Katine lahko zrasle v Rojah, Halozah, na Metelkovi ali, zakaj ne, v Vukovarju ...

Delovanje radijskih in televizijskih programov in drugih avdiovizualnih medijskih storitev bi moralo biti v vsaki državi sestavni del javne sfere, ustvarjati javni forum za razpravo, v kateri lahko državljanke in državljani ter institucije izražajo svoja stališča o vprašanjih, ki zadevajo vso skupnost. Odgovornost udeležencev v razpravi raste premosorazmerno s pomenom radia in televizije ter drugih avdiovizualnih medijskih storitev v življenju te skupnosti.

Močna naveza med izdajatelji radijskih in televizijskih programov in drugih avdiovizualnih programskih vsebin ter državljani je eno od sredstev za kljubovanje pritiskom trga in vplivom medijskih korporacij na procese globalizacije in kulturne homogenizacije. Zato je nujno spodbujati konstruktivni dialog med državljani in izdajatelji programov.

Pogoji, pod katerimi ta dialog poteka, so v različnih družbah različni. Vendar pa mora biti temeljno načelo vzajemno zaupanje. Prvič, izdajatelji programov morajo zaupati javnosti, da razume praktične omejitve delovanja medijev, posebno v tistih primerih, kadar so izdajatelji odvisni od komercialnih prihodkov ali kadar jih neposredno financira vlada. Drugič, javnost mora izdajateljem programov zaupati, da jemljejo dialog resno, da ga ne poskušajo izkoristiti za lastno promocijo in da upoštevajo svojo zavezanost odgovornosti in dobremu upravljanju.

Vendar nekateri udeleženci v dialogu – javni ali komercialni izdajatelji programov, regulatorji medijske industrije in vladni organi – delujejo v organizacijskem okolju, podprti z ustreznimi službami in precejšnjimi sredstvi, kakršna državljanom niso na voljo.

Zato so v nekaterih državah v Evropi državljanke in državljani ustanovili forume ali organizacije z nazivom Glas poslušalcev in gledalcev. Njihovo izhodišče je, da se morajo državljani povezovati, če hočejo postati aktivni udeleženci in doseči največji možni vpliv v radiodifuznem dialogu.

Državljanke in državljane pritegne k skupnemu delovanju prepričanje o pomembnosti radijskih in televizijskih programov in drugih avdiovizualnih medijskih storitev za skupnost, ki ji ti programi zagotavljajo raznorazne oblike informacij, izobraževanja in razvedrila, ter predstavljajo eden najmočnejših instrumentov vpliva na kulturo, jezik, politično življenje in vrednote.

Glavne vire financiranja radiodifuznih storitev določajo okoliščine v vsaki državi, a le malo je družb, v katerih ni nobenih možnosti, da bi v radijske in televizijske sporede vključevali takšne vsebine, ki poleg tega, da ustrezajo popularnemu okusu, odsevajo tudi interese družbe v najširšem smislu. Ravnovesje med temi različnimi cilji je možno doseči z demokratičnim javnim dialogom znotraj civilne družbe, in sicer med javnostjo, izdajatelji programov, vlado in drugimi oblikovalci politike, katerih naloga je omogočanje tega dialoga.

Vsaka skupina državljank in državljanov, organiziranih v Glas poskušalcev in gledalcev, izraža cilje na način, primeren svoji družbi, toda povzetek ciljev je možno strniti v nekaj točk:

• Večanje osveščenosti o vlogi radiodifuzije v družbi in v življenju posameznih skupnosti, pa tudi v ohranjanju in spodbujanju razvoja nacionalne kulture.
• Spodbujanje ustvarjanja širokega nabora radijskih in televizijskih programov visoke kakovosti.
• Medijsko opismenjevanje, torej prizadevanje za boljše razumevanje tehnik ustvarjanja programov in njihovih temeljnih smotrov med različnimi generacijami državljank in državljanov.
• Ohranjanje uredniške integritete informativnih in dokumentarnih radijskih in televizijskih programov.
• Nasprotovanje neupravičenemu vplivu komercialnih, političnih in partikularnih interesov na radiodifuzijo.
• Zagotavljanje, da imajo različne skupnosti po vsej državi dostop do raznolikih programskih vsebin.
• Spodbujanje javne razprave o razvoju radiodifuzije, posebej glede na učinke novih tehnologij.
• Zagotavljanje, da se pri tistih oblikah novih medijev, ki se stapljajo z radiodifuzijo, spoštujejo vrednote javnega interesa.
• Zagotavljanje neodvisnega prostora in foruma za javni dialog in razpravo o vprašanjih, povezanih z radiodifuzijo.
• Zaščita interesov državank in državljanov, poslušalk in poslušalcev radijskih ter gledalk in gledalcev televizijskih programov pred komercialnim izkoriščanjem.

Za to, da skupina državljank in državljanov, združenih v Glas poslušalcev in gledalcev ohrani nedotakljivost zadnjega cilja, si ne sme dovoliti, da bi postala kanal za obravnavanje posameznih konkretnih pritožb nad delovanjem posameznih izdajateljev, še bolj pomembno pa je, da ne postane razsodnica v sporih o kadrovanju ipd. Vendar pa je treba same izdajatelje programov spodbujati, da vzpostavijo jasne poti, po katerih lahko javnost vlaga pritožbe in se prepriča, da so bile pošteno obravnavane. Če je to mogoče, mora pritožne postopke izvajati ločena organizacija, neodvisna od izdajatelja programa, proti kateremu je bila vložena pritožba.

Pobudo za ustanovitev skupine državljank in državljanov Glas poslušalcev in gledalcev lahko da peščica posameznikov, lahko pa tudi kaka skupina nevladnih organizacij, sindikatov ali akademikov iz ene ali več ustanov. Članstvo mora biti dovolj raznoliko, da zastopa več različnih interesov in mnenj. Tako skupine nihče ne more na hitro odpraviti, češ da jo zanima le en, četudi pomemben problem. Da se skupina lahko ohrani, mora v stikih z izdajatelji programov, oblikovalci politik in drugimi korporativnimi interesi, pa tudi na splošno z javnostjo, delovati odločno. Ne gre samo za številčnost, pomembno je tudi, kako skupina deluje v javnosti. Izogibati se mora spopadom in si prizadevati za neprekinjen, pozitiven dialog.

Ni verjetno, da bodo ustanavljanje takšnih skupin spodbujali sami izdajatelji programov. Le redki brez pomisleka privolijo v razpravo o svojih dejavnostih, saj se jim pogosto zdi, da bi jih ovirala pri odločanju, in odnose z javnostjo raje urejajo pod lastnimi pogoji. Skupine se morajo zavedati, da izdajateljem programov pogosto primanjkuje časa in sredstev ter da jih zato neradi porabljajo za dejavnosti, ki zanje, torej za izdajatelje programov, vsaj navidez nimajo neposredne vrednosti. Vladni organi so praviloma bolj pripravljeni sprejemati pobude, vendar so tudi oni pogosto sumničavi. Njihovi motivi so včasih nejasni in se skupaj s političnimi okoliščinami spreminjajo iz trenutka v trenutek. Pomembno je, da skupina v vseh razmerjih, tako z izdajatelji programov kakor z vladnimi organi in drugimi, ohranja samostojnost.

Vsaka država, kultura in družba poišče svojo rešitev problema zagona dialoga z izdajatelji programov in drugimi oblikovalci politik. Bistveno je ohraniti neodvisnost delovanja in se izogibati vtisu, da skupina služi enemu samemu interesi ali družbenemu sloju. Zato je pomembno, da skupina nikomur ne da povoda za enostavno etiketiranje, da ne postane odvisna od enega samega vira sredstev in da se ne podredi nobeni posamezni kliki ali skupku interesov. Za pridobivanje spoštovanja in priznanja so ključnega pomena neodvisnost, pluralnost in demokratičnost odločanja.

V Sloveniji je pobudo za tovrstno organiziranje državljank in državljanov dal Mirovni inštitut v sodelovanju z Evropskim združenjem organizacij poslušalcev in gledalcev EURALVA v okviru projekta »Odgovornost in odzivnost medijev«, ki ga podpira Evropska komisija. V maju 2008 sta Mirovni inštitut in EURALVA organizirala seminar v Ljubljani, po njem pa so se udeleženke in udeleženci, zainteresirani za zagon sorodnega foruma poslušalcev in gledalcev v Sloveniji, večkrat sestali. Načrtujejo izvedbo omizij, zagon spletne strani in drugih oblik delovanja. Hkrati pa sta se udeleženki ljubljanskega seminarja dr. Suzana Žilič Fišer in Irena Brejc novembra udeležili letnega srečanja evropskega združenja EURALVA v Madridu.

Organizacije Glas poslušalcev in gledalcev iz več evropskih držav so se na evropski ravni povezale v Evropsko združenje organizacij poslušalcev in gledalcev (European Alliance of Listeners' and Viewers' Associations, EURALVA).

EURALVA je nevladno, nepridobitno združenje organizacij, ki v evropskih državah zagovarjajo interese poslušalcev in gledalcev na področju radijskih in televizijskih programov in novih medijev. Sedež združenja je v Veliki Britaniji.

Namen Evropskega združenja EURALVA je zagovarjati interese poslušalcev in gledalcev v strateških razpravah in odločitvah, ki jih sprejemajo različne pristojne organizacije na evropski in mednarodni ravni. Ustanovljeno je bilo 1996 z začetnim namenom, prispevati k ohranjanju javnih radiotelevizij v Evropi.

Sedanji člani Evropskega združenja EURALVA so organizacije poslušalcev in gledalcev iz Danske, Finske, Norveške, Nemčije, Portugalske, Španije in Velike Britanije.

Predsednik združenja je Prof. Vincent Porter iz Velike Britanije, generalni sekretar pa je Preben Sørensen iz Danske. Več o združenju je dostopno na www.euralva.org.

Povzela Brankica Petković(1)

Glas poslušalcev in gledalcev (Voice of the Listener & Viewer) – Velika Britanija, www.vlv.org.uk. Evropsko združenje organizacij poslušalcev in gledalcev (European Alliance of Listeners’ and Viewers’ Associations, EURALVA), www.euralva.org.