Ferenc Horváth
Perspektive časopisa madžarske manjšine v Sloveniji
V letu 2009 bi bilo potrebno sistemsko rešiti problem financiranja, saj je manjšinski časopis v sedanjem sistemu skoraj povsem odvisen od državne pomoči – Če državna pomoč ni primerna, je obstoj časopisa resno ogrožen – Ob 50. obletnici izhajanja Népújsaga, tednika madžarske manjšine v Sloveniji
Népújság, tednik madžarske manjšine v Sloveniji, praznuje letos 50. obletnico svojega izhajanja, Zavod za informativno dejavnost, ki izdaja časopis, pa 15. obletnico svojega obstoja. Politika takratne Jugoslavije se je ob koncu petdesetih let 20. stoletja nekoliko demokratizirala in tako je bilo omogočeno, da je prva samostojna številka tednika izšla že leta 1958. Pred tem je časopis že izhajal, in sicer dvotedensko, oziroma občasno kot priloga Pomurskega vestnika. Namen časopisa – obveščanje ljudi madžarske narodnosti v njihovem maternem jeziku – se vse do danes v ničemer ni spremenil. Delo in izhajanje seveda ni bilo nemoteno, nemalokrat je bil časopis celo na robu propada, vendar je – zahvaljujoč naklonjenosti manjšinske politike – kljub vsem težavam obstal. Problemi niso bili le v financah, temveč tudi v zagotavljanju primernega strokovnega kadra, kar je bila v tistem obdobju ena od največjih težav pomurskega madžarskega življa nasploh. S priključitvijo Prekmurja k Jugoslaviji je namreč madžarsko govoreča inteligenca skoraj v celoti zapustila to območje, ki si je od tega udarca bistveno opomogla šele v sedemdesetih letih. Najzgodnejši članki so bili večinoma iz slovenščine prevedena besedila, sčasoma pa so se začeli pojavljati tudi prvi samostojni članki.

Neprekinjen razvoj
Za časopis je velik korak naprej pomenilo obdobje, ko se je uredništvo leta 1970 iz Murske Sobote preselilo v Lendavo. Imenovan je bil odgovorni urednik, lastništvo je znova prešlo v državne roke, za financiranje pa od takrat skrbi vladna služba, odgovorna za manjšine. Razvoj je bil neprekinjen in zaradi tega je časopis ob koncu sedemdesetih let vsebinsko, v obsegu (postopoma se je obseg povečal na 8 strani) in v številu naročnikov dosegel raven, ki so jo v tistem obdobju imeli tudi ostali, podobni manjšinski tiskani mediji.

Do ponovne velike spremembe je prišlo leta 1993, ko se je časopis želel izogniti privatizacijskim tokovom in je izstopil iz okrilja takratnega zavoda ter ustanovil lastnega – Zavod za informativno dejavnost madžarske narodnosti Lendava. Ustanovitelj zavoda je Pomurska madžarska samoupravna narodna skupnost. Z njegovo ustanovitvijo se je povsem spremenila tudi sestava uredništva, tednik pa je leta 1995 začel izhajati v novi obliki, in sicer na 24 straneh, od katerih so bile štiri strani barvne.

2008: Prenova in finančne težave
Do ponovnega grafičnega preoblikovanja je prišlo v začetku novembra 2008: število strani, to je 24, je ostalo še naprej, povečal pa se je format in število barvnih strani, in sicer na 16. Letošnje leto je bilo v mnogih stvareh tudi prelomno, saj je ustanovitelj na novo imenoval direktorja in odgovornega urednika časopisa, še pred tem pa sta bila sprejeta tudi nov ustanovitveni akt in statut. Zavod ima trenutno sedem zaposlenih: direktorja v polovičnem delovnem času (v drugi polovici dela kot novinar), odgovornega urednika, tri novinarje, tehničnega urednika in tajnico. Naša težnja je, da bi še povečali število zaposlenih, predvsem novinarski kader. Z vidika Madžarov, ki živijo na Goričkem, je zelo pomembna pridobitev poročevalke z njihovega območja. To je bila namreč njihova dolgoletna želja, kajti zaradi odmaknjenosti od Lendave so se tudi z vidika informiranja pogosto počutili zelo zapostavljene. Kratkoročni cilj uredništva je odprtje dopisništva tudi na Goričkem.

Leta 2008 so zavod zaznamovale tudi hude finančne težave, ki še zmeraj niso popolnoma rešene; zaradi dolgov je bila celo možnost, da časopis ne bi izšel. Zaradi tega položaja bi bilo treba v letu 2009 sistemsko rešiti problem financiranja, saj je manjšinski časopis v sedanjem sistemu skoraj povsem odvisen od državne pomoči. In če le-ta ni primerna, potem je tudi obstoj zavoda resno ogrožen. Iz lastnih sredstev namreč časopis, ki izhaja v približno 1400 izvodih, ne more preživeti.

Občasni pritiski
Manjšinski časopis je v vsakem obdobju, zaradi različnih vzrokov, v dokaj težkem položaju. V preteklosti, predvsem v prvih letih izhajanja, je pogosto mogoče zaslediti kritiko, češ da je časopis dejansko trobilo takratne politične elite. Trenutno lahko povemo, da je tednik tudi s tega vidika povsem samostojen, in čeprav občasno obstajajo politični pritiski, uredniška politika in svoboda izražanja za zdaj še nista oškodovani. Vsako obdobje pa prinaša tudi nove probleme in eden takih je prav gotovo, kako zadržati število bralcev. V zadnjih letih je skoraj pri vseh tiskanih medijih število naročnikov upadlo; izjema ni bil niti Népújság, čeprav močnega padca za zdaj še ni bilo. Če izhajamo iz dejstva, da se je v Sloveniji pri zadnjem popisu prebivalstva za madžarsko narodnost opredelilo nekaj več kot 6000 oseb, naklada v Sloveniji prodanega Népújsága pa znaša približno 1200 izvodov, potem smo lahko z razmerjem še kako zadovoljni. S staranjem prebivalstva in s postopnim zmanjševanjem števila pripadnikov narodnosti pa lahko – realno gledano – v prihodnosti pričakujemo tudi večji upad bralcev. Zato je ena od naših pomembnejših nalog, da časopis oblikujemo in prilagodimo tudi interesom srednje in mlajše generacije. V načrtu imamo tudi obnovo spletnega portala, ki bi z dnevno svežimi informacijami privabil bralce tako na splet kakor tudi k branju tiskane različice časopisa.

Vloga mostu med narodoma
Opredeliti Népújság kot vrsto medija je težko, saj smo na nek način družinska revija, ki želi svoje bralce dosledno informirati o vseh dogajanjih, predvsem pa o tistih z dvojezičnega območja, pa tudi iz širše okolice. Željam bralcev, da le-to ne bi šlo na račun strokovnosti, je včasih namreč zelo težko ugoditi.

Ob koncu lahko sklenemo, da je Népújság v 50 letih delovanja izpolnil svoje poslanstvo, ki bi ga lahko označili tudi za večplastno. Kot edini tiskani medij v madžarskem jeziku je njegova prednostna naloga obveščanje pripadnikov narodnosti v maternem jeziku ter ohranjanje jezika in kulture. Časopis ima pomembno vlogo tudi pri spoznavanju, povezovanju in sprejemanju manjšine s strani večinskega naroda. Da nam je to uspelo, potrjuje tudi Srebrni znak Republike Slovenije, ki ga je časopisu ob 40. obletnici izhajanja podelil takratni predsednik države Milan Kučan. Čeprav zveni morda kot že zelo oguljena fraza: smo nekakšen most med dvema narodoma, kar nam s prisotnostjo predsednikov parlamenta obeh držav na svečani akademiji ob 50. obletnici izhajanja edinega tiskanega medija v madžarskem jeziku v Sloveniji priznavata tudi obe državi, Slovenija in Madžarska.

nazaj

Enisa Brizani

Zakaj RKC na spletni strani ne uprablja izraza Rom, temveč Cigan?
Za odločitev Svetovnega romskega kongresa leta 1971 o poimenovanju Romi obstajata vsaj dva razloga. Prvi izvira iz politične odločitve za uporabo izraza Rom, pri čemer gre za samopoimenovanje etnične skupnosti, ki je bila prej označena kot Cigani. Drugi se nanaša na rabo izraza Cigan, ki si je skozi stoletja v vsakdanji govorici, literaturi in političnem diskurzu nabral izrazito slabšalno pomensko prtljago.
Kljub temu da je za poimenovanje omenjene marginalizirane skupnosti v Sloveniji in hkrati največje evropske manjšine primerno uporabljati izraz Rom, se še vedno pri novinarskem delu srečujem z ljudmi, ki to vztrajno zavračajo. Med njimi je najbolj eklatanten in v Sloveniji dobro znan primer voditelja politične stranke, ki rabo besede Cigan utemeljuje z nekakšnimi internetnimi viri. Hkrati je pokrovitelj Sintov, za katere trdi, da so »civiliziran narod«. Sinti pravijo, da je med Sinti in Romi velika razlika. Sinti naj bi bili civilizirani, večina jih živi v blokih, že dolgo tega so se vključili v slovensko življenje in se držijo reda in zakonov, pri čemer so skoraj v celoti izgubili tradicijo. Velika razlika je, kot pravijo, tudi jezik. Romi naj bi bili torej nasprotje Sintov. Nekoč mi je nekdo dejal: »Ko nam rečejo, da smo Cigani, pri tem ne delajo razlik: avtohtoni Cigani, neavtohtoni ali Sinti, za njih smo vsi enaki – vsi Cigani!«

Med svojim novinarskim delom sem naletela na še en primer opravičevanja uporabe besede Cigan. Intervjuvala sem enega od dveh duhovnikov za Rome v Sloveniji, ki je o Romih dosledno govoril kot o Ciganih. To je opravičeval s prepričanjem, da je beseda Cigan lepa in da obstaja v vseh jezikih. Trdil je, da mu njegovi Cigani tega ne bi zamerili in da si tudi sebi pravijo Cigani. Dodal je, da pravi cigani za Cigane sedijo v parlamentu – oni naj bi bili Romi. »Če Cigani to rečejo nam (Slovencem), zakaj jim potem mi ne bi rekli Cigani, saj so bolj čistokrvni.« Vsak komentar je tu odveč.

Podoben primer je spletna stran Rimskokatoliške cerkve, na kateri v letu 2008, letu medkulturnega dialoga, lahko najdete zapise o Ciganih. Tudi tam ne uporabljajo izraza Rom, čeprav so tudi Romi pripadniki te cerkve – znano romarsko središče Brezje, na primer, vsako leto obišče več sto vernikov – Romov.

Veseli me novost kazenskega zakonika Republike Slovenije, ki je stopil v veljajo 1. novembra letos. V poglavju kazniva dejanja zoper čast in dobro ime je določena denarna kazen ali leto dni zapora za dejanja razžalitve, obrekovanja in žaljive obdolžitve, ne samo za pripadnike slovenskega naroda, italijanske ali madžarske skupnosti v Sloveniji, temveč tudi za pripadnike romske skupnosti. Povsem drugo pa je vprašanje, če se bodo tisti, ki zlonamerno uporabljajo izraz Cigani, za to res kdaj zagovarjali. Obeti za kaj takega so vse prej kot dobri.

Od kod izraz Cigani?
Je zapis o ljudstvu Atsincani iz leta 1100, ki so ga našli v samostanu na gori Atos, prvi zapis o Romih v Evropi? Atsincani so opisani kot ljudstvo, ki se ukvarja z magijo in napovedovanjem prihodnosti. Izraz »Cigan« izvira iz imena tega ljudstva. Izpeljanke te besede v različnih evropskih jezikih – na primer Ciganin v srbščini in hrvaščini, zingaro v italijanščini, tzigane v francoščini, cigan v češčini in slovenščini, cygan v poljščini, cigany v madžarščini, tigan v romunščini in bolgarščini, gitano v španščini, ciganos v portugalščini, zigeuner v nemščini in tako naprej prvotno niso imele današnjih negativnih konotacij.

Leta 1971 so na prvem Svetovnem romskem kongresu v Londonu določili, da naj se na mednarodni ravni za označitev različnih skupin, kot so Romi, Sinti, Potujoči itd., uporablja poimenovanje Romi (Klopčič, 2005: 123). Za takšno odločitev obstajata vsaj dva razloga. Prvi izvira iz politične odločitve za uporabo izraza Rom, pri čemer gre za samopoimenovanje etnične skupnosti, ki je bila prej označena kot Cigani. Drugi se nanaša na rabo izraza Cigan, ki si je skozi stoletja v vsakdanji govorici, literaturi in političnem diskurzu nabral izrazito slabšalno pomensko prtljago. Tako se je v Sloveniji kot tudi v večjem delu Evrope za poimenovanje te skupnosti ob koncu 20. stoletja uveljavilo poimenovanje romska skupnost.

V Slovarju slovenskega knjižnega jezika izraza Rom ni. Pojavlja se le v pomenu okvirja za sliko, vendar gre pri tem za pomensko drugo besedo (s krativcem na o). Slovar pozna le izraz Cigan, ki ga opredeljuje v izključno slabšalnih pomenih. Cigan po SSKJ pomeni »1. pripadnik iz Indije priseljenega ljudstva, navadno brez stalnega bivališča: pravili so, da cigani kradejo otroke; ogrski cigani; tolpa ciganov; črn kot cigan; laže kot cigan • ekspr. je tak cigan slabo oblečen; ekspr. pri nas je kot pri ciganih vse je v neredu; smeje se kot cigan belemu kruhu široko, na vsa usta 2. slabš. zvit, lahkomiseln ali malopriden človek: to ti je pravi cigan; še hujši cigan je, kot si ti; potepa se, cigan / kot psovka cigan ciganski.«

Pomenljivo je dejstvo, da SSKJ izraza Rom ne opredeljuje, čeprav ne gre za nov izraz, saj je bil, kot rečeno, kot splošna oznaka za romsko skupnost sprejet že leta 1971. Sprememba opisov v SSKJ je zato nujna, saj poimenovanje cigan danes pomeni žalitev človeka. Je sinonim za muzikanta, brezskrbno, svobodno življenje, kradljivca, umazanca, lažnivca, medtem ko izraz Rom v romščini pomeni poročenega moškega in človeka, množinska oblika (Roma) pa ljudi.

nazaj