Feral Tribune: Ugasnil forum kritične javnosti
Feral je bil svobodni teritorij, smešil je moč oblastnikov in razkrival etično brezobzirnost in pritlehnost armade hrvaških rodoljubov, ko to ni bilo brez nevarnosti, vendar je bil predvsem glas prezrtih in odvečnih – Bil je tudi posrečen spoj politične satire in konvencionalnega novinarstva
Feral Tribune je večji del devetdesetih, potem ko je leta 1993 začel izhajati kot samostojen časopis, prihajal v trafike ob ponedeljkih, vendar se ga je u Zagrebu dalo dobiti že v nedeljo popoldne. Jelačićev trg, glavni zagrebški trg, je bil v nedeljskih popoldnevih ponavadi pust, vendar so zaradi Ferala ljudje cela popoldneve kapljali na trg, da si priskrbijo svoj izvod časopisa. Nekateri so ga, kot vsak drug časopis, prepognili na pol in potem še na pol ter dali pod roko. Bilo pa je tudi precej takšnih, ki so časopis nemudoma raztegnili in brali urbi et orbi. Hkrati ni manjkalo tudi tistih, ki so ga – takoj ko bi jim ga kolporter izročil – skrili med oblačila ali v kako torbico. Po ravnanju bralcev se je dalo sklepati, da ni šlo za povsem navaden časopis in povsem navaden čas.
Kljub temu da ni bil edini kritični medij, je bil Feral Tribune v devetdesetih verjetno najvidnejši forum kritične javnosti na Hrvaškem. Časopis je dosledno zagovarjal univerzalnost človekovih pravic in nasprotoval nacionalistični vladajoči politiki. Bil je tudi posrečen spoj izjemne satire in, grobo povedano, konvencionalnega novinarstva. V satiričnem delu so Feralovci smešili mitsko razumevanje hrvaške osamosvojitve in njeno barbarsko uresničitev. Sorazmerno njegovem vplivu na dogajanja v hrvaški družbi, je bil privilegirani objekt feralovske satire hrvaški predsednik Franjo Tuđman (po enem pričevanju je imel predsednik lepo vezan komplet Feralovih kritik in norčij, ki jih je vedno znova kazal tujim gostom, češ kaj mu delajo, vendar so gostje večinoma namignili žrtvi satire, da je pravzaprav žrtev demokracije). Ves čas svojega obstoja je časopis načenjal teme, ki jih je večina ostalih medijev zamolčala. Feral je skorajda edini pisal o množičnih deložacijah hrvaških Srbov iz njihovih stanovanj v začetku devetdesetih. Ravno tako je pisal o zločinih v Pakrački poljani, Sisku in Gospiću in mučenjih v vojaškem zaporu v Splitu ter dokumentiral hrvaške zločine v BiH. Feralovci niso bili zaradi objavljenih člankov le enkrat razglašeni za izdajalce. Medtem ko je leta 1995 večina države proslavljala sijajno vojaško zmago v operaciji »Nevihta« in osvoboditev velikega dela države, je Feral edini pisal o moralnem bankrotu operacije, stotinah ubitih srbskih starcev in tisočih in tisočih zažganih srbskih hiš. V časopisu so zapisali, da so s tem povzročili jezo tudi svojih rednih bralcev, ki je sicer trajala le, dokler niso zagledali svoje sosede, kako so od nekod privlekli hladilnike in televizorje, kokoši in razbita okna.
V svojem obstoju je bil Feral svobodni teritorij, kjer so pisali in govorili mnogi najuglednejši kritični posamezniki. Smešil je moč oblastnikov in razkrival etično brezobzirnost in pritlehnost armade hrvaških rodoljubov, ko to ni bilo brez nevarnosti, vendar je bil predvsem glas prezrtih in odvečnih; tistih, ki jih glavni tok zgodovine ne pomni, tistih, čigar stanovanja nisi več njihova, ker so napačnih imen in priimkov, tistih, čigar delovna mesta niso več njihova delovna mesta, ker so njihova podjetja uničena. Feral je vedno bil nezakonski otrok hrvaških političnih in družbenih razmer. Kaj niso pisali o pobitih starcih in zažganih hišah, ko je večina proslavljala vojaško zmago? To so najbrž dobro vedeli tisti, ki so izvod časopisa po nakupu na kiosku na hitro skrivali ali pa so z njim mahali kot z zastavo svobode v nedeljskih popoldnevih v tistih devetdesetih.
Feral Tribune je prenehal izhajati junija 2008, ker v njem nihče ni želel oglaševati. Šlo je za časopis, ki je med drugim leta 1996 prejel Mednarodno nagrado za svobodo tiska, ki jo podeljuje International Press Directory. Leta 1997 je dobil Zlato pero svobode, ki ga podeljuje World Association of Newspapers, in Mednarodno nagrado za svobodo tiska, ki jo podeljuje Committee to Protect Journalists. Feral Tribune je na Mednarodnem festivalu politične satire v Forte dei Marmi dobil nagrado za najboljši politično-satirični list na svetu v letu 1998.
Kljub temu da ni bil edini kritični medij, je bil Feral Tribune v devetdesetih verjetno najvidnejši forum kritične javnosti na Hrvaškem. Časopis je dosledno zagovarjal univerzalnost človekovih pravic in nasprotoval nacionalistični vladajoči politiki. Bil je tudi posrečen spoj izjemne satire in, grobo povedano, konvencionalnega novinarstva. V satiričnem delu so Feralovci smešili mitsko razumevanje hrvaške osamosvojitve in njeno barbarsko uresničitev. Sorazmerno njegovem vplivu na dogajanja v hrvaški družbi, je bil privilegirani objekt feralovske satire hrvaški predsednik Franjo Tuđman (po enem pričevanju je imel predsednik lepo vezan komplet Feralovih kritik in norčij, ki jih je vedno znova kazal tujim gostom, češ kaj mu delajo, vendar so gostje večinoma namignili žrtvi satire, da je pravzaprav žrtev demokracije). Ves čas svojega obstoja je časopis načenjal teme, ki jih je večina ostalih medijev zamolčala. Feral je skorajda edini pisal o množičnih deložacijah hrvaških Srbov iz njihovih stanovanj v začetku devetdesetih. Ravno tako je pisal o zločinih v Pakrački poljani, Sisku in Gospiću in mučenjih v vojaškem zaporu v Splitu ter dokumentiral hrvaške zločine v BiH. Feralovci niso bili zaradi objavljenih člankov le enkrat razglašeni za izdajalce. Medtem ko je leta 1995 večina države proslavljala sijajno vojaško zmago v operaciji »Nevihta« in osvoboditev velikega dela države, je Feral edini pisal o moralnem bankrotu operacije, stotinah ubitih srbskih starcev in tisočih in tisočih zažganih srbskih hiš. V časopisu so zapisali, da so s tem povzročili jezo tudi svojih rednih bralcev, ki je sicer trajala le, dokler niso zagledali svoje sosede, kako so od nekod privlekli hladilnike in televizorje, kokoši in razbita okna.
Slonovski spomin
Ena izmed značilnosti časopisa je bil njegov slonovski spomin in dosledno spremljanje posameznih tem. Mnoge je spomnil, kaj so govorili in kaj zdaj govorijo in še več jih je spomnil, kaj so počeli in o čem molčijo. S tem bi pokvarili tudi kakšno slovesnost ali imenovanje. Ko je bila neka oseba hotela postati hrvaški veleposlanik v Argentini in je že pred tem dobila visoko državno odlikovanje od strani samega predsednika, je Feral zamočil celo zadevo. Tako je leta 1993 zapisal, da je ta oseba pred 52 leti prebivala v telesu ustaškega stožernika (častniški čin) in je podpisovala rasne ukaze zoper Judov in Srbov. V nekem drugem primeru se tako Feral ni pozabil spomniti (le kdo drug bi se spomnil in to imel za relevantno novico) knjižničarke, ki je bila v začetku devetdesetih ena izmed avtoric barbarskih Navodil za postopek v zvezi s knjžničnim gradivom v šolskih in otroških knjižnicah, dokumenta, ki je bil pod omenjenim kodnim nazivom predložek za množično metanje neprimernih knjig s polic knjižnic v hrvaških osnovnih šolah in so tako desetine in desetine tisoč knjig, med ostalim srbskih avtorjev ali tiste, ki so bile tiskane v Srbiji, končale na smetiščih. Ko je kakšnih petnajst let pozneje, leta 2007, bila oseba iz tega primera nagrajena s posebno nagrado za prispevek k delovanju Nacionalne in univerzitetne knjižnice v Zagrebu, največje hrvaške knjižnice, se njenega prispevka spomnil le Feral. Kot so zapisali, so si zaželeli na tej ljubki slovesnosti, na katero so prišli tudi predsednik države in premier, le mesto »pljunka v kozarcu penine«.
Nezakonski otrok političnih in družbenih razmer
V novem tisočletju, po smrti predsednika Tuđmana in prihoda nove koalicije na oblast, je Feral nadaljeval s kritičnim pisanjem in neodvisno uredniško politiko. Pisal je o nezmožnosti nove oblasti, da obračuna z vojnimi zločini in kriminalom iz devetdesetih. Nadaljeval je s pisanjem o novih sumljivih poslih nosilcev družbene moči in je, medtem ko so drugi pisali o luksuznih hišah na Jadranu, objavil vrsto člankov o sumljivih razprodajah zemljišč na Jadranu. Še naprej je objavljal članke o nerazrešenih vojnih zločinih. Celo obdobje je bilo govora o tem, kako je s smrtjo Franje Tuđmana Feral izgubljal vpliv, kako se uredniška politika z doslednim izpostavljanjem nerazčiščenih računov iz preteklosti in kritiko družbene prakse ni prilagodila duhu novega časa. Ljudje naj bi se po temačnih devetdesetih zaželeli tržnih dobrin, optimizma in svetle prihodnosti in miru in individualnega užitka, in ne novih in novih zgodb o gospodarskem kriminalu, ne zgodb o nerazrešenih zločinih iz preteklosti, in ne kritike družbene dvoličnosti. Vendar je Feral spoštoval dejstva in je preveč spoštoval svoje bralce, da bi jih držal v nevednosti o svetu, v katerem jim je dano živeti. Samo v nekaj zadnjih številkah je objavil vrsto člankov, ki so bili v drugih časopisih pod embargom.
V svojem obstoju je bil Feral svobodni teritorij, kjer so pisali in govorili mnogi najuglednejši kritični posamezniki. Smešil je moč oblastnikov in razkrival etično brezobzirnost in pritlehnost armade hrvaških rodoljubov, ko to ni bilo brez nevarnosti, vendar je bil predvsem glas prezrtih in odvečnih; tistih, ki jih glavni tok zgodovine ne pomni, tistih, čigar stanovanja nisi več njihova, ker so napačnih imen in priimkov, tistih, čigar delovna mesta niso več njihova delovna mesta, ker so njihova podjetja uničena. Feral je vedno bil nezakonski otrok hrvaških političnih in družbenih razmer. Kaj niso pisali o pobitih starcih in zažganih hišah, ko je večina proslavljala vojaško zmago? To so najbrž dobro vedeli tisti, ki so izvod časopisa po nakupu na kiosku na hitro skrivali ali pa so z njim mahali kot z zastavo svobode v nedeljskih popoldnevih v tistih devetdesetih.
Feral Tribune je prenehal izhajati junija 2008, ker v njem nihče ni želel oglaševati. Šlo je za časopis, ki je med drugim leta 1996 prejel Mednarodno nagrado za svobodo tiska, ki jo podeljuje International Press Directory. Leta 1997 je dobil Zlato pero svobode, ki ga podeljuje World Association of Newspapers, in Mednarodno nagrado za svobodo tiska, ki jo podeljuje Committee to Protect Journalists. Feral Tribune je na Mednarodnem festivalu politične satire v Forte dei Marmi dobil nagrado za najboljši politično-satirični list na svetu v letu 1998.
nazaj
Na silo izgnani s tako imenovanega medijskega trga
Nenapisano pravilo je, da na medijskem prizorišču ne sme biti medijev, ki javnost vznemirjajo, ki zastavljajo neprijetna vprašanja in ki na koncu tudi o samem trgu pišejo kritično. Težnja je torej čim bolj utišati kritične glasove, to pa naredijo tako, da medijem, kakršen je Feral ne pustijo sodelovati v tej tako imenovani tržni tekmi – Intervju z ustanoviteljema in urednikoma Feral TribunaPredragom Lucićem in Viktorjem Ivančićem o začetkih in koncu izhajanja tega hrvaškega tednika
Predrag Lucić in Viktor Ivančić sta bila dolgoletna urednika Feral Tribuna, v zadnjih petnajstih letih najpomembnejšega tiskanega medija na Hrvaškem, pa tudi v širši regiji. Urednika sta za Medijsko prežo privolila v pogovor o razlogih, da je Feral Tribune prenehal izhajati, in o obdobju, o katerem je pred kratkim eden od hrvaških novinarjev izjavil, da bi ga mogli imenovati »Feralova era«. Sprva smo se nameravali pogovarjati z obema urednikoma Ferala hkrati. Ker pa to ni bilo mogoče, sta bila intervjuja opravljena ločeno. Iz obeh smo sestavili enega.
Feral, ki je kot samostojen časopis izhajal približno petnajst let, je imel svoje korenine v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, v enostranskem podlistku takratne splitske Nedjeljne Dalmacije. Takrat je bil satirična priloga omenjenega tednika. Se še lahko spomnite začetkov Ferala?
PL (Predrag Lucić) V Nedjeljnji Dalmaciji so hoteli imeti nekakšen satirični podlistek, niso pa vedeli, kakšen naj bi bil, in kako bi ga bilo treba pisati. V tistih časih sta bila satira in humor tisto, čemur nekoliko posmehljivo rečemo sindikalni humor. Avtorji so zelo pazili, da se ne bi dotaknili tem iz samega središča dogajanja ali problemov v takratni Jugoslaviji. Zato so se eskapistično ukvarjali z zgodbami o delavskem razredu in šefih, a nekako vedno po enakem vzorcu, saj so skrbno pazili, da ne bi izrekli nič takega, kar bi bilo bistveno ali kar bi lahko biti sporno. Ta stran je tako životarila. Niso je hoteli ukiniti, niso pa z njo naredili nič posebnega, vse do takrat, ko so jo dali na voljo Viktorju Ivančiću in Velimirju Marinkoviću. Zoran Erceg, takratni pomočnik glavnega urednika Nedjeljne, ki je bil pozneje direktor Ferala, je prepoznal Ivančićev in Marinkovićev talent. Oba sta bila takrat študenta elektrotehnike na splitski Fakulteti za elektrotehniko, strojništvo in ladjedelništvo. Na tej fakulteti sta izdajala odličen časopis z naslovom FESB, kar je kratica za fakulteto. Časopis se ni ukvarjal samo z razmerami na fakulteti, čeprav sta bila zelo neusmiljena tudi s fakultetnimi avtoritetami, temveč tudi s širšo družbeno stvarnostjo, kot se je takrat reklo. FESB je bil takrat eden zanimivejših mladinskih časopisov. To je bilo hkrati obdobje, ko je bil mladinski tisk najzanimivejši in najpogumnejši, kar ga je bilo mogoče kupiti v jugoslovanskih kioskih. Takrat je torej Nedjeljna gostila to dvojico, ki je za FESB pravkar dobila nagrado Sedem sekretarjev Skoja. Tisti, ki kaj ve o Jugoslaviji v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ve, da to ni bila ravno nagrada, ki bi jo podeljevali ljubljencem sistema. Dobivali so jo bendi, na primer Pankrti, ljudje, kakršen je na primer Marko Brecelj, seznam nagrajencev, na katerem so bili večinoma ljudje, ki so takrat veljali za največje obstrance, kar jih je bilo v Jugoslaviji takrat mogoče najti. Najprej je bilo v načrtu, da bosta gostovala samo v eni številki, zato sta takrat pripravila nekakšen prikaz svojih najboljših prispevkov. Bralcem in sodelavcem Nedjeljne so bili tako všeč, da je bil problem satirične strani in avtorjev, ki bi satiro pisali s talentom in pametjo, rešen. Viktor Ivančić je že od vsega začetka najpomembnejši avtor in pravzaprav Feralova stalnica, ledolomilec, ki je nekako utiral pot. Velimir Marinković se je sčasoma vrnil k elektrotehniki, pozneje, ko je začel Feral izhajati kot samostojen časopis, pa je sodeloval kot risar Oswalda, enega od vizualnih zaščitnih znakov Ferala. To gostovanje v Nedjeljni Dalmaciji traja nekako od konca leta 1984 in od takrat štejemo Feralove številke.
Kako se je Feral znašel v obdobju socializma?
PL Uredništvo Nedjeljne Dalmacije je hitro naletelo na težave. Vsi uredniki se niso znali z njimi spopadati. Feral je v takratno satirično produkcijo uvedel novosti. Ni se bal z imenom in priimkom imenovati nekaterih najvišjih jugoslovanskih voditeljev. Že takrat se mu je nabralo precejšnje število tožb, a javnost zanje ni vedela. Takrat so stvari potekale tako, da se je sodilo avtorju, proti njemu je tekel sodni postopek, a to večinoma ni bilo javno, o tem ni bilo mogoče nič prebrati v časopisih, tudi ni bilo priporočljivo, da bi avtor kot sodno preganjana stranka o tem pripovedoval, to je bilo v interesu postopka, ki je potekal v nedogled. Te tožbe so se vlekle tako dolgo, da Viktor Ivančić ni mogel na služenje vojaškega roka. Ko je končno leta 1988 le odšel v Batajnico služit domovini, je bil verjetno za poveljnikom kasarne najstarejši vojak. Mehanizem je bil preprosto takšen, da tisti, proti kateremu je potekal kazenski postopek, ni mogel služiti vojaškega roka.
Z Ivančićevim in Marinkovićevim Feralom so se torej hitro začele težave in zelo zanimivo je spremljati, kako se je na to odzvala tako imenovana stroka, kako se je odzvalo tako imenovano družbeno-politično primerno in ubogljivo novinarstvo. To je imelo na račun Ferala in njegovih avtorjev na zalogi celo vrsto besed, ki jih je uporabljalo za sovražnike družbe. Za svobodomiselne ljudi v državi, ki jim ni bilo mogoče prilepiti nobenega nacionalizma, ker so bili proti njemu cepljeni, je bil priljubljen izraz anarholiberalci. To oznako je bilo navsezadnje mogoče sprejeti tudi kot nekakšno pohvalo, vsaj za Feral bi to veljalo, saj je bil zares protidržavno usmerjen. Feral je bil dejansko podlistek, potem pa časopis, ki je spoštoval človekovo svobodo in je bil prepričan, da se je zanjo treba bojevati in pomagati tistim ljudem, ki so jim njihove svoboščine odrekali. In tako je ena sama stran več let povzročala težave tako urednikom Nedjeljne Dalmacije kot oblastnim strukturam. Občasno sem začel sodelovati nekje leta 1985, nekje v letih 1987/88, ko sem končeval študij, pa me je ta Feralova zgodba čedalje bolj privabljala. Za nas, ki smo imeli dvajset let in malo več, je bilo res zelo pomembno, da se moremo tako drzno in brez opravičil posmehovati tistemu, za katerega smo mislili, da si to zasluži, od Staneta Dolanca in drugih v federaciji ali na ravni republik in pokrajin, do Mamule v vojski. V tistem času so v Sloveniji nekaj podobnega precej dobro delali pri Mladini. Mislim, da je bilo tisto, kar sta v Mladini objavljala Štandeker in Ervin Hladnik Milharčič, morda najbliže Feralu tistega časa.
Omenili ste odhod Viktorja Ivančića k vojakom. Kaj se je takrat dogajalo s Feralom?
PL Ko je Viktor naposled leta 1988 le odšel k vojakom, je k Feralu prišel nov pomemben človek – Boris Dežulović. Viktor je odšel za eno leto in v vojski za Feral ni mogel delati. Razmišljali smo, kaj lahko storimo. Jaz sem bil pripravljen še naprej delati, a ne sam. Mislim, da je to preveč resno in preobsežno delo, zato tega človek ne more početi sam. Pri pisanju satire in pri vsem, kar smo še potlej delali, so vendarle bistvenega pomena medčloveški stiki, tisto premlevanje tem in idej, da na koncu ni pomembno, kdo jih zapiše. Boris Dežulović je takrat delal pri splitski Omladinski iskri stran, ki je bila nekako podobna Feralu. Stran se je imenovala Le Spizd, specialni prilog Iskre za dokolicu (Le Spizd, posebna priloga Iskre za prosti čas). Prej se nisva poznala. Ko smo ga poklicali na pogovor, je pokazal zanimanje za delo pri Feralu in tako je začel. Potem ko je Viktor odšel, se nam je zelo hitro posrečilo narediti takšno svinjarijo, da je bila prvič v zgodovini založniške hiše Slobodna Dalmacija ena od številk prepovedana. Prepovedana je bila številka Nedjeljne Dalmacije, v kateri smo se norčevali iz srbskih mitingov. Takrat je Milošević na ulicah začel protibirokratsko revolucijo, slišati je bilo klice iz nacionalistične mitične podzavesti, ki so jih prilagodili časom primerno. Kot ljudem, ki smo pisali satiro in stvari opazovali s smešne plati, nam je bilo jasno, kaj se dogaja in kaj se bo dogajalo. Bilo je jasno, da gre pravzaprav za uvod v vojno na območju Jugoslavije. V naslednjih letih je bila to za nas nekakšna osrednja točka. Takrat si je Srbija pravzaprav dala največ duška. Takt je udarjala srbska partija na čelu z Miloševićem, Hrvaška pa je bila takrat zaprisežena tako imenovanemu hrvaškemu molku. Ko pa je Hrvaška naposled spregovorila, smo videli, da ta molk ni bil pravzaprav nič drugega kot nenavzočnost tuljenja, saj Hrvaška ni spregovorila, temveč je zatulila. Ko je prišel Tuđman, ko je prišel hrvaški odziv na Miloševića, je Feral spremenil ciljno skupino tistih, ki se jim je posmehoval. Namesto Miloševića je bil v središču pozornosti dr. Franjo Tuđman. Tega nam mnogi na Hrvaškem niso nikoli odpustili.
Za kaj je šlo?
PL Mislim, da je takrat prišlo do nesporazuma med Feralom in nekaterimi bralci, ki so verjetno iz svojih skritih vzgibov mislili, da pripovedujemo njihovo zgodbo, da Feral udarja po Miloševiću zato, ker je protisrbski, prohrvaški itd. Bili so pravzaprav prepričani, da se v Feralu skriva majhen nacionalistični čudež hrvaškega novinarstva. Jasno je, da to ni bilo res. Razumem lahko njihovo razočaranje, saj so celo obdobje napačno brali Feral in tratili svoj čas za stvari, za katere se je izkazalo, da nimajo z njimi nič opraviti. Celo sam Tuđman je Feral napačno dojemal. Zelo ga je prizadelo, ko je iz njega dobil prve udarce, ko smo se posmehovali njegovemu nemogočemu jeziku, birokratski hrvaščini, v kateri ne morete niti govoriti nit pisati in je sama svoja karikatura. Tako nekako smo začeli. Ko smo dobili v roke Tuđmanova Bespuća povijesne zbiljnosti (Brezpotja zgodovinske stvarnosti), nisi mogel prebrati treh celih stavkov, da se ne bi tolkel po čelu zaradi bebavo skovanih besed ali arhaizmov.
Tuđman je povzročil popolno zmedo v komunikacijskih kanalih in prepričan sem, da so posledice tega za same Hrvate, ki jih je imel tako zelo rad, dolgoročno grozne. Hrvati so danes narod, ki ne govori svobodno, ki govori z rokami na ustih, ki pazijo, da se ne zmotijo, zato ne govorijo, ker se bojijo, da bi govorili narobe in bili na kraju samem lektorirani. Ta vojna s Tuđmanom se je začela takoj, ko je prišel v javnost, ko je nastopil v Društvu hrvaških pisateljev in je bila ustanovljena HDZ ter po prvih intervjujih in mitingih. Ljudje sicer zgodovino Ferala napačno povezujejo samo s Tuđmanom, kakor da Ferala ne bi bilo prej in pozneje. Mislim, da se temu pripisuje prevelik pomen. Tuđman nam je prišel kot naročen. Bili smo že vajeni pisanja, izurjeni, brani in uživali smo v svojem delu, on pa je bil tako živopisen, kakor ga je rodila mati, vojska pa vzgojila, da je bil idealna snov za satiro.
Če se ne motim, se je to dogajalo nekako v času vašega prehoda iz Nedjeljne Dalmacije v Slobodno Dalmacijo.
PL Da. Nekje v času nastajanja mlade demokracije na Hrvaškem se je Feral razšel z uredništvom Nedjeljne Dalmacije, ki je bila takrat precej pomemben časopis, ki so ga brali povsod v Jugoslaviji, in je imela precej pomembne avtorje iz vseh krajev Jugoslavije. Takrat so vodilni ljudje v redakciji skrivaj paktirali s HDZ. Med Feralom in Nedjeljno so bile nenehne težave, ki so svoj vrhunec dosegle s posegi v besedila. Takrat smo večkrat uporabili skrajne ukrepe, nismo hoteli oddati člankov za novo številko, dokler nam niso obljubili, da po našem odhodu iz uredništva ne bodo posegali vanje. A do tega je vedno znova prišlo, ker so se uredniki čedalje bolj bali. Novi fantje na oblasti so kazali neznansko željo po krojenju in urejanju medijev. Iskali so zaveznike v novinarskih vrstah, zato smo odšli iz Nedjeljne Dalmacije in samo to je bil razlog. Nekaj mesecev Feral ni izšel. Dobili smo nekaj vabil iz drugih uredništev, iz Zagreba, Sarajeva, Beograda, a se nam nič od ponujenega ni zdelo primerno, dokler ni prišlo do pogovora z Joškom Kulušićem, legendarnim urednikom Slobodne Dalmacije. Viktor je bil tam zaposlen, tako da sta bila onadva kot urednik in novinar vsak dan v stikih. Viktorja je vprašal, kaj delava midva z Dežulovićem, in mu naročil, naj naju povabi na pogovor, da bi ugotovil, kakšne težave imava. Povedala sva mu, kakšne težave sva imela z Nedjeljno Dalmacijo. Vprašal naju je, ali bi kaj takega delala tudi v Slobodni Dalmaciji, in pripravljen je bil zadevo zasnovati širše. V Nedjeljni Dalmaciji smo se čez nekaj časa razširili z ene na dve strani in to je bil naš skrajni dosežek.V tisti zadnji sezoni leta 1989, ko se je Viktor vrnil iz vojske, je Feral dobil ime Feral Tribune. Seveda je to bilo namigovanje na Herald Tribune. Takrat je zaglavje dobilo novo grafično podobo in tako je pod tem imenom deloval tudi kot samostojen časopis. Kulušić je hotel imeti Feral na štirih straneh in želel je, da se kar najbolj posvetimo delu, naš edini pogoj pa je bil, da ne premakne niti vejice. Seveda smo vedno dopuščali pogovor z urednikom. Če je ocenil, da zadeva ni v redu, smo se bili o tem vedno pripravljeni pogovarjati. Pri Nedjeljni nam je šlo na živce, da so uredniki posegali v tekste, ko smo jih oddali, ne da bi nam prej povedali, kaj je sporno. Kulušić se je tri leta, kolikor smo on in mi zdržali napade HDZ, džentelmensko držal dogovora. Nikoli v Feralu ni premaknil niti vejice, tako da je izšlo vse, kar smo napisali, in nam ni bilo treba tako kakor pri Nedjeljni Dalmaciji s strahom odpirati časopisa, da bi videli, kaj je bilo od tistega, kar smo napisali, objavljeno.
Feral je v Slobodni Dalmaciji izhajal do leta 1993. Nam lahko kaj poveste o razlogih vašega odhoda iz Slobodne Dalmacije?
PL Slobodna Dalmacija je bila iz čisto neumnega razloga v napoto HDZ in Tuđmanu. Bodimo iskreni in pošteni do konca. Slobodna Dalmacija ni bila prevladujoč protihadezejevski časopis. Kritičnost do režima ni bila značilnost Slobodne Dalmacije. Značilnost Slobodne Dalmacije je bila lastnost tega časopisa, ki je že po naravi motila HDZ. To je bilo svobodno novinarstvo. Slobodna Dalmacija je takrat delovala, čeprav se sliši oguljeno, mislim pa, da je točno, kot nekakšen nadomestek za parlament na Hrvaškem. V njej ste mogli prebrati celoten spekter različnih mnenj. Novinarji so intervjuvali različne ljudi, od prostaške desnice pa do zastarele levice. Res je bilo vsega. Zveni absurdno, a Ivan Aralica je svoje najbolj problematične članke, ki so pomenili lirski uvod v napad na BiH in njeno razdelitev, objavil v Slobodni Dalmaciji, v kateri je hkrati izhajal Feral kot satirični podlistek in kjer so pisali ljudje, kakršna sta bila na primer Jelena Lovrić in Drago Hedl in še cela vrsta avtorjev, ki so se pozneje pridružili Feralu. V takšni druščini so se znašli tudi Aralica in nekateri drugi avtorji, s katerimi se nismo radi in ne prostovoljno družili. Slobodna Dalmacija je torej delovala tako, kakor je delovala. Oblast pa tudi tega ni mogla prenašati. Poleg tega so hoteli imeti Slobodno Dalmacijo za tovarno denarja. To je bila družba, ki je zelo dobro poslovala, in je v takratnih časih vojne in zločinov dnevno ustvarjala keš, ki so ga tisti na oblasti potrebovali. Nikoli jim ga ni bilo dovolj. Seveda so hoteli imeti tudi popoln politični nadzor nad časopisom, zato niso dopustili, da bi se Slobodna Dalmacija privatizirala po zveznem, Markovićevem zakonu, temveč so se povezali z zdravimi silami v Slobodni Dalmaciji in Miroslavom Kutlom kot kupcem. Trenutek ni bil naključno izbran. Bilo je marca leta 1993, obdobje, ko je že dišalo po tem, da se bo začela uresničevati Tuđmanova fiksna ideja, da zasede del Bosne. In tako je začela Slobodna Dalmacija delovati pravzaprav kot medijska logistika v delovanju Herceg-Bosne in medijska podpora tistemu, kar se je tam dogajalo, od zločinov, taborišč itd. Takrat je HDZ poskušala organizirati »dogajanje ljudstva« po Miloševićevem vzoru. Privlekli so ljudi pred uredništvo, da bi protestirali proti jugoslovanski, boljševistični, ali kakorkoli so že to imenovali, uredniški politiki Slobodne Dalmacije. Nikoli pa se jim ni posrečilo zbrati zelo velikega števila ljudi, kljub temu pa so s tem kazali svojo moč. To je bila grožnja novinarjem, ki jim niso bili po volji, da bi se ti bali, da jim bo sodila množica . Na koncu so izvedli klasičen puč. Zadnje sredstvo, s katerim smo se poskušali braniti, je bila stavka. Slobodna Dalmacija nekaj dni ni izhajala. Tako imenovane zdrave sile pa so pripravljale časopis, s katerim so prekinile stavko in začele novo obdobje Slobodne Dalmacije. Ko je bila stavka zlomljena in je bil imenovan novi glavni urednik in je država postala večinska lastnica, so hoteli, da še naprej delamo pri časopisu. Verjetno so nas potrebovali kot nekakšen dokaz, da so tudi oni pluralistično usmerjeni. Mi še pomislili nismo, da bi kakorkoli dali legitimnost državo in vladajoči stranki, ki je zadušila časopis. Tako smo dali odpoved v Slobodni Dalmaciji in odšli na cesto.
Zakaj ste se odločili, da ste začeli izdajati samostojni Feral, namesto da bi se zaposlili pri drugih časopisih?
PL O odpovedi sploh nismo dolgo razmišljali, saj je bilo jasno kot beli dan, da bomo to storili. Sploh nismo razmišljali o kakšni drugi možnosti. V hrvaškem medijskem prostoru je morala HDZ osvojiti edino še Slobodno Dalmacijo. Ni bilo mogoče pričakovati, da bi nas s takšnim slovesom pri drugih časopisih pričakali odprtih rok. Nismo niti poskušali, a čeprav bi, sem prepričan, da bi vrata ostala zaprta. Feral je bil za nas preprosto preveč pomemben v naših življenjih, da ga ne bi poskušali izdajati v popolnoma partizanskih okoliščinah. Nismo poslušali dobronamernih nasvetov, naj počakamo do jeseni, saj bo takrat iz nekakšnih skladov Hrvaški namenjenega veliko denarja za ustanovitev neodvisnega tednika. To so nam v Zagrebu namignili nekateri kolegi, a mi nismo hoteli čakati na jesen. Prepričan sem, da bi bilo največje darilo, ki bi ga novinarstvo moglo dati Tuđmanu in HDZ, če takrat ne bi izhajal noben časnik te vrste, niti Feral niti noben drug časopis, ki bi bil kritično usmerjen. Sposodili smo si 14 tisoč mark. Takrat je to bilo dovolj, da smo natisnili dve številki. Na srečo sta se obe številki zelo dobro prodajali, zato se je celotna zgodba mogla nadaljevati. Feral je od 1. junija 1993 do konca leta izhajal kot štirinajstdnevnik. Zelo pa smo si želeli, da do konca oblikujemo ekipo in začnemo izhajati kot tednik. Ko smo začeli izhajati tedensko, so Tuđman in njegovi ljudje postajali čedalje bolj živčni. Ta prehod na tedenski ritem je bil pravzaprav nekakšen dokaz Feralove moči. Potem pa se je proti njemu začela gonja.
Bi lahko nekoliko zaustavili sprehod skozi Feralovo zgodovino in se dotaknili njegove uredniške politike. Feral je imel čisto poseben položaj na hrvaškem medijskem prizorišču, a ne samo na hrvaškem. Ne mislim samo na zgodbe, ki jih je objavljal, tematiko vojnih zločinov, privatizacijske rope. Zdi se, da je ta uredniška politika vedno imela nekakšno literarno, leposlovno zavest. Naslovi v Feralu so bili na primer povsem drugačni kot v drugih časopisih. Niso odražali samo vsebine članka, temveč so se nanašali na primer na pogosto frazo iz vsakdanjega življenja, pa tudi na ljudske pregovore, literarne, filmske ali glasbene naslove. Bi lahko o tem kaj povedali? Kako so ti naslovi nastajali in kdo je bil glavni »krivec« zanje?
PL To ste točno povedali. Feralovi naslovi so se na resničnost nanašali drugače in bolj razigrano kot v drugih časopisih. Prepričan sem, da je novinarstvo poleg vsega drugega tudi literarna disciplina. Prepuščali smo se domišljiji in nekakšni potrebi po literarnem izražanju v časopisu, bodisi z naslovom ali opremo članka. Navsezadnje more biti tudi fotomontaža literarno izrazno sredstvo. Mislim, da je v Feralu bila. Naslovi so nastajali iz naše komunikacije.Viktor, Boro, jaz in morda še kateri od kolegov smo se zbrali ob napisanem članku. Večinoma pa smo bili mi trije. Že kot podlistek je Feral nastajal iz te medsebojne igre, ironije in domislic, zato se je to na koncu razširilo tudi na naslove v časopisu.
V Feralu ste objavili več sto pesmi. To je bila spet ena od posebnosti Ferala. Parodirali ste vse, od zabavne glasbe do poezije že uveljavljenih pesnikov. Kako ste prišli do te oblike in kako so te pesmi nastajale? To je bila virtuozen prenos poezije na takratno živo resničnost.
PL Seveda si tega nisem jaz izmislil. Satirična poezija je bila že pred Feralom. Ne vem pa, kako dosledno in dolgo so jo kje uporabljali. Vztrajno smo uporabljali poezijo, fotomontaže in vse druge stvari, ki so postale zaščitni znak Ferala. To je bila nekakšna skrivnost… Nismo hoteli biti na vsak način drugačni, hoteli pa smo biti odprti do različnih oblik. Mislim, da je v tem skrivnost drugačne poetike Ferala v primerjavi z drugimi časopisi. Nekoč sem v šali rekel, da je Feral oblika vseh oblik, v resnici pa to ni bila samo šala. V Feralu smo kot izrazna sredstva uporabljali stvari, ki jih je bilo mogoče redko videti v drugih časopisih. Včasih se je katera od teh oblik, pri katerih smo vztrajali, tu in tam pojavila, a mislim, da nikjer tako vztrajno kot pri nas.
Na tisti slavni sliki z Miloševićem in Tuđmanom v postelji smo glavi prepoznali. Nam lahko poveste, čigave so bile mišice?
VI (Viktor Ivančić) To sva bila Dežulović in jaz. Dežulović in jaz sva bila v postelji približno eno uro. Svoji telesi sva posodila velikima voditeljema. Celo uro je trajala ustvarjalna ekstaza. Bilo je čudovito. Vedeli smo, da bo naslovnica povzročila šok in vedeli smo, da bo odlična. Zasebno sem več let pozneje doživel veliko zadoščenje, ko sem obiskal uredništvo New York Timesa in tam na zidu zagledal to naslovnico Ferala v okviru.
Že po nekaj številkah samostojnega Ferala se vas je oblast lotila kot da ste največji sovražniki države. Če se ne motim je bila ravno prej omenjena naslovnica povod za enega prvih represivnih ukrepov proti Feralu. Takrat so vas mobilizirali.
VI Da, to je bilo na prehodu iz leta 1993 v leto 1994, približno mesec dni za tem, ko smo začeli izhajati. Takrat je bil neposredni povod naslovnica s Tuđmanom in Miloševićem v postelji. Vojaška policija je preprosto planila v uredništvo, mene pa so mobilizirali, čeprav je takrat veljal predpis, da je vojni razpored glavnih urednikov medijev na njihovih delovnih mestih. Tega pri meni niso upoštevali, tako da so me poslali v kasarno, kjer sem bil približno en mesec, potem pa so me pod pritiskom mednarodnih stanovskih organizacij spustili. Tudi to je bil eden od načinov pritiska. Na zalogi so imeli celo vrsto pritiskov, tudi fizičnih groženj in napadov.
Ko že govorimo o različnih vrstah represije proti Feralu v devetdesetih letih, je treba omeniti, da je bilo takrat proti Feralu vloženih tudi veliko tožb. Se vam je posrečilo vse prešteti?
VI Ne, nikoli nismo vseh prešteli. Vloženih je bilo več sto odškodninskih tožb z zneski v milijonih takratnih mark. Seveda smo vse procese izgubili. Nekaj odškodnin smo plačali, ker so nam blokirali račun, nekaterim plačilom pa smo se izognili. V obdobju štirih ali petih let je bilo očitno, da gre za načrtovano strategijo, s katero so nas poskušali finančno uničiti. Seveda je pri tem sodelovalo korumpirano in politično podkupljeno pravosodje, ki je po vrsti razsojalo v našo škodo. Formalno skoraj nikoli ni šlo za napake v zvezi z dejstvi, temveč je šlo za napade na svobodo mišljenja. Mi smo na primer zapisali trditev, ki formalno-pravno velja za vrednostno sodbo o kakem človeku, in bili zaradi tega obsojeni. Pravosodje je tako takrat odigralo pomembno vlogo pri discipliniranju medijskega prizorišča. V devetdesetih letih smo bili celo desetletje priče povsem jasnih sodnih zlorab.
Feral je bil v devetdesetih letih izpostavljen različnim oblikam pritiska Tuđmanovega režima, od prej omenjene mobilizacije in tožb, pa vse do javnega zažiga Ferala in posebnega prometnega davka, ki so ga naložili vašemu časopisu, in ki so ga sicer plačevale samo pornografske publikacije in neofašistični Hrvatski vjesnik. Bi lahko povedali, katera oblika pritiska je bila najhujša?
VI Ta davek je bil verjetno najbolj drakonski ukrep države, saj je tako imenovani davek na pornografijo znašal 25 odstotkov skupnega prihodka. To je trajalo deset mesecev, na koncu pa je ustavno sodišče pod pritiskom Evropske unije to odločitev preklicalo. Za nas je bil davek finančno neznosen, kljub temu pa smo tudi to obdobje nekako preživeli. Seveda je tudi to bila politična odločitev.
V devetdesetih letih je oblast novinarjem tudi prisluškovala. Kako razširjena je bila ta praksa in kolikim novinarjem Ferala so prisluškovali?
VI Prisluškovali so tako rekoč vsem Feralovim novinarjem. Leta 2000, ko se je zamenjala oblast, se je za to razvedelo in na dan so prišli dosjeji sto sedmih hrvaških novinarjev. Bolj ali manj dosledno so torej spremljali sto sedem novinarjev in sestavljali njihove dosjeje, kakor da so državni sovražniki. Čim dlje je trajal Tuđmanov režim, tem bolj je bil paranoičen in videl čedalje več sovražnikov v ljudeh, ki so stalno ali občasno kritično pisali o njem. Katastrofalno pa je bilo to, da potem ko se je razvedelo za prisluškovanje, in smo vložili kazenske prijave proti tistim, ki so nam nepooblaščeno prisluškovali in nas zasledovali, čeprav smo bili svobodni državljani, ni bilo nič ukrenjeno. Tudi nova Račanova vlada si ni upala sodno preganjati tistih, ki so nepooblaščeno prisluškovali novinarjem. Zadeva tako nikoli ni bila razčiščena. Zdaj pa je v oddaji v studiu kot gost nastopil Smiljan Reljić, govoril o varnostnih razmerah v državi in se predstavljal kot neodvisen strokovnjak, bil pa je šef tajne policije, ki je prisluškovala novinarjem in opozicijskim intelektualcem ter podpisoval naloge za njihovo zasledovanje.
Nam lahko kaj poveste o okoliščinah, v katerih so v devetdesetih letih delovali mediji in seveda tudi Feral, zlasti v prvi polovici devetdesetih let? Takrat so novinarji začeli govoriti, da je v korist Hrvaške dovoljeno lagati oziroma zamolčati dejstva.
VI To je bila dežurna mantra državotvornega novinarstva, ki ga je tvorilo več kot 90 odstotkov takratnega medijskega prostora. Laganje v korist domovine je postalo nekakšno nenapisano pravilo hrvaškega novinarstva. Takrat je bilo pomembneje biti domoljub kakor novinar. To je tudi eden od razlogov, zakaj so Feral tako izobčili, saj smo ravnali v popolnem nasprotju s tem pravilom. A takrat je bila to prednostna naloga novinarstva, ki je veljalo za nekakšno oboroženo silo, ki brani državo in režim. Vsekakor je bilo bedno.
Zakaj so se mediji tako zlahka podredili?
VI Pravzaprav se niso podredili, temveč so se naslonili na svojo tradicijo in se prilagodili novim okoliščinam. Novinarstvo na Hrvaškem nikoli ni zaživelo kot zares svobodno in neodvisno. Hrvaška ni bila država, ki bi imela veliko in bogato demokratično tradicijo. Po socializmu, v katerem so novinarji v veliki večini služili režimu, je prišel nacionalistični režim in novinarji in mediji so se preoblekli, le da so bile okoliščine precej drugačne. Zato je bilo to služenje režimu še bolj pregrešno. Bila so obdobja, ko so mediji zares podpirali vojne zločine, mišljenje je ostalo hlapčevsko, tako da oblasti ni bilo treba veliko ukrepati, da jih je pridobila na svojo stran.
Prosil bi vas, da pokomentirate dogodek, ki bi si ga bilo vredno zapomniti. Na začetku leta 2000, nekaj mesecev po Tuđmanovi smrti in tako rekoč nekaj dni po porazu HDZ na volitvah, je bila organizirana medijsko precej odmevna slovesnost, na kateri so približno stotim ljudem izročili nagrade, nekakšne spomenice, med njimi tudi precej novinarjem, ki so bili nekakšni glasniki demokracije in borci, ki so se upirali pravkar poraženemu režimu. Tam je bilo mogoče opaziti različne ljudi. Feral je, če nič drugega in če mednarodna javnost in mednarodna stroka kaj pomenita, pravzaprav edini hrvaški časopis, ki je od uglednih mednarodnih institucij dobival nagrade za dosledno zavzemanje za svobodo mišljenja in izražanja in za vse, kar je storil, ko se je upiral Tuđmanovem režimu. Na omenjeni slovesnosti Ferala ni bilo.
VI Dobro ste opazili, da je to morda paradigmatična slika, ki je nekako določila tudi prihodnost hrvaškega novinarstva. Spet je šlo za enak postopek preoblačenja. Tudi v teh okoliščinah je bil Feral nekakšen eksces, saj je postavljal ogledalo, v katerem so se mogli videti tisti, ki so se takrat razglašali za borce za demokracijo. Verjetno bi jih bilo sram, če bi prišli na takšno slovesnost in dobili enako priznanje kakor oni. Vse skupaj je to bilo kolektivno igranje svobodomiselnosti in demokratičnosti, povsem malomeščansko praznovanje. Še huje je, da je bila organizirana s pomočjo na novo razglašene oblasti, torej oblasti, ki je domnevno zrušila diktaturo, zato je prav, da nismo bili v tej družbi. Če bi nas povabili, prav gotovo ne bi prišli.
Približno takrat se je tudi začelo govoriti o časopisnem trgu na Hrvaškem. Dihati se je namreč začelo s polnimi pljuči in trg naj bi nekako meril in določal, kaj je vredno, kaj bo obstalo ali pa ne bo preživelo. V takšnih okoliščinah se je po Tuđmanovi smrti govorilo tudi o Feralovi nakladi, v zvezi s tržnim tekmovanjem pa celo vrsto let tudi o uredniški politiki Ferala. Nekje leta 2006 ste objavili tudi slike iz življenja takšnega trga. Takrat ste omenili primer lastnika podjetja, ki je bil Feralu sicer naklonjen in je, da bi mu pomagal, odkupil veliko knjig iz njegove zbirke, ni pa si upal v vašem časopisu objaviti oglasa.
VI To je res. Prosili smo ga za oglase in bil je pripravljen, da nam denarno pomaga, a s pogojem, da ne objavimo oglasov. Raje je odkupil naše knjige, saj bi mu objava oglasa v Feralu očitno povzročila takšne težave, da bi mu pokvarila posel. Tudi to je bilo pravilo. To je samo primer, a praviloma podjetja res niso želela objavljati oglasov v Feralu. Na koncu je Feral zaradi takšnega tržnega neuspeha tudi nehal izhajati, saj je na koncu ostal edini časopis na Hrvaškem, ki je živel brez oglasov. Jaz bi to mirno sprejel, če bi šlo za svoboden, liberalen, kapitalističen trg, ki meni sicer ni všeč, a v bistvu ni šlo za to, saj je imel Feral razmeroma spodobno naklado. Časopisi s trikrat nižjo naklado so imeli oglasov, kolikor so hoteli. Trg je tako na Hrvaškem v tržnih razmerah deloval kot nekakšna regulativna policija. Gre za to, da je trg v popolni navezi s politiko. Velika podjetja na Hrvaškem tesno sodelujejo z vlado. Nenapisano pravilo je, da na medijskem prizorišču ne sme biti medijev, ki javnost vznemirjajo, ki zastavljajo neprijetna vprašanja, in ki na koncu tudi o samem trgu pišejo kritično. Težnja je torej čim bolj utišati kritične glasove, to pa naredijo tako, da medijem, kakršen je Feral, ne pustijo sodelovati v tej tako imenovani tržni tekmi. V takšnih okoliščinah smo bili že več let obsojeni na propad. Trdim, da smo izhajali veliko dlje, kot pa smo dejansko imeli možnost, saj je danes nemogoče izdajati tednik, ki bi živel samo od prodanih izvodov. Natisnete lahko kolikor hočete izvodov, a če živite samo od prodaje, nenehno povzročate izgubo, saj z rastjo naklade rastejo tudi stroški. Oglasi so edini način, da mediji preživijo. O tem seveda ne mislim nič dobrega, a dejstvo je, da je bil Feral na silo izgnan s tako imenovanega trga. V takšnih okoliščinah je huje to - in ni povezano samo s Feralom - da je trg nekako oblikoval novinarstvo. Danes hrvaško novinarstvo pravzaprav služi trgu. Služi velikim oglaševalcem. Okoli dvajset ali trideset velikih podjetij in njihovih menedžerjev je v medijih popolnoma nedotakljivih. Tako se je sama funkcija medijev v bistvu spremenila. Danes je novinarstvo na Hrvaškem večinoma embalaža za oglase.
Takrat ste v dveh številkah Ferala brezplačno natisnili več oglasov za največja hrvaška podjetja. Nam lahko tudi o tem kaj poveste?
VI Poskušali smo izzvati razpravo. Zlasti med novinarji in časopisnimi založbami smo poskušali opozoriti na dejstvo, da marketinška industrija požira novinarstvo. Brez vednosti velikih podjetij smo v dveh številkah objavili veliko oglasov. Pričakovali smo celo tožbe, hoteli smo spodbuditi odzive. Teh pa v bistvu ni bilo. Tri, štiri dni se je o tem govorilo, novinarska srenja pa ni zmogla dovolj moči, da bi začela razpravo. Danes so razmere še hujše, v časopisih so reklamni članki, ki sploh niso označeni kot oglasi, imamo kraljestvo nekritičnosti. V vse to je vmešana politika. Na Hrvaškem imamo tudi grozljiv medijski monopol, saj je 60 odstotkov tiskanih medijev last ene družbe, preostanek pa je last druge, konkurenčne družbe. Pametne novinarje izganjajo iz novinarstva. Če pošteno povem, se mi zdi, da je celotna medijska scena danes podobna domobranski kasarni, kjer so kritični glasovi čisto tihi, kjer novinarske čete postrojijo, nato molijo rožni venec itd. Posledica vsega tega je, da smo dobili novinarstvo, ki javnosti ne vznemirja, lahko bi rekli, da imamo zabavno novinarstvo.
Kako danes razmišljate o hrvaški družbi. Koliko nerazčiščenih računov ima hrvaška družba sama s sabo, če se morda spomnite tistega, o čemer je Feral pisal?
VI Nerazčiščeni so skoraj vsi računi. Za to pravzaprav tudi gre. Hrvaška družba se danes spopada z naraščajočo korupcijo in kriminalom, je pa popolnoma nesposobna z njim obračunati. Razmere so paradoksalne, ker bi morali težave reševati tisti, ki so jih povzročili. Celotna hrvaška politična stvarnost je en sam velik nesporazum. Če pogledamo malo nazaj, bi mogli reči, da je bilo samo nastajanje hrvaške države, zlasti pa njeno oblikovanje, nekakšna prvotna akumulacija kriminala, tako da je država zrasla na napačnih temeljih. Na drugi strani pa Hrvaška nikoli ni imela tako močne opozicije, ki bi temeljito razčistila s celotno preteklostjo, kar pomeni z vojnimi zločini, kriminalnim lastninjenjem in vsem drugim. Zadeve se nenehno potiskajo pod preprogo, tako da je celotna današnja politična ali družbena stvarnost nekakšno privajanje na nesporazume in napačno zaraščanje tkiva.
V zvezi s temi nerazčiščenimi računi in trgom, ki je bil Feralu tako nenaklonjen, bi lahko rekli, da ta trg danes povsem solidno deluje na primer na hrvaški televiziji, kjer je kot urednica in voditeljica znane oddaje zaposlena oseba, ki je nekoč, ko so zaprli koncentracijsko taborišče, ki ga je hrvaška vojska postavila v Bosni, pripravila prispevek, v katerem je izjavila, da »mnogi niso hoteli oditi iz te, čeprav ne ravno udobne, a varne nastanitve«. Ste žalostni ali ogorčeni?
VI Da, gledal sem jo včeraj zvečer, ko se je pogovarjala z omenjenim Smiljanom Reljićem, ki je bil šef tajne policije. Danes so to torej medijske zvezde. Ne morem reči, da sem ogorčen, tudi zato ker sem prestar, da bi bil ogorčen. Branim se z ironičnim pogledom na resničnost. To pa ne pomeni, da se ne zavedam, da je novinarstvo krenilo v smer, ki ne obeta nič dobrega. Seveda upam, da bo nekoč počilo, in da bodo mlade generacije na tem prizorišču naredile pravi cirkus. Tega ne morem napovedati, a lahko rečem, da v to srčno upam. Takrat jih bom takole starčevsko popolnoma podprl. Eden od razlogov za to, da nisem ogorčen, je tudi ta, da sem zasebno zelo zadovoljen z vlogo, ki jo je odigral Feral. Na koncu je najpomembnejša ta osebna higiena, najpomembnejša je za vse, kar v življenju počnete. Nismo hoteli spremeniti sveta, popravljati družbe, preprosto smo dali vse od sebe, da bi pošteno opravljali svoje delo. Mislim, da se nam je to posrečilo, zato nimam nobenega razloga, da bi bil nezadovoljen.
Ko ste poskušali Feral rešiti, ste navezali stike z Europapress holdingom, največjo časopisno založbo na Hrvaškem. Nam lahko o tem kaj poveste?
VI To je bil poskus. Pobudo za to je pravzaprav dal Europapress holding (EPH). Že dolgo smo se zavedali, da se samostojno ne bomo več mogli obdržati na trgu. Takrat smo se začeli pogajati. Če bi Europapress holding prevzel večinski paket delnic, je bil naš edini pogoj, da uredništvo časopisa samo določa neodvisno uredniško politiko, da torej uredniško politiko določajo novinarji, ki bi tudi imenovali glavnega urednika. EPH nas je na verbalni ravni podprl, nič niso imeli proti temu, a pogajanja so se vlekla več let, dokler na koncu nismo spoznali, da s tem ne bo nič. V bistvu smo spoznali, da je bil naš pogoj edina težava. Svoji uredniški politiki se nismo nikoli odrekli, tako da smo v bistvu s pogajanji izgubljali čas. Zato je bolje, da sploh ne izhajamo.
O čem bi Feral pisal, če bi prihodnji teden izšel?
VI Pisal bi o stvareh, o katerih drugi hrvaški mediji danes ne pišejo. Gre za ozračje groze, ki zaradi zločinskega nasilja na naših ulicah vlada na Hrvaškem, in o tem, da oblast napoveduje veliko akcijo obračuna s kriminalci. Feral bi pisal o tem, da mora oblast, če hoče zares obračunati s kriminalom, narediti samomor.
Feral, ki je kot samostojen časopis izhajal približno petnajst let, je imel svoje korenine v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, v enostranskem podlistku takratne splitske Nedjeljne Dalmacije. Takrat je bil satirična priloga omenjenega tednika. Se še lahko spomnite začetkov Ferala?
PL (Predrag Lucić) V Nedjeljnji Dalmaciji so hoteli imeti nekakšen satirični podlistek, niso pa vedeli, kakšen naj bi bil, in kako bi ga bilo treba pisati. V tistih časih sta bila satira in humor tisto, čemur nekoliko posmehljivo rečemo sindikalni humor. Avtorji so zelo pazili, da se ne bi dotaknili tem iz samega središča dogajanja ali problemov v takratni Jugoslaviji. Zato so se eskapistično ukvarjali z zgodbami o delavskem razredu in šefih, a nekako vedno po enakem vzorcu, saj so skrbno pazili, da ne bi izrekli nič takega, kar bi bilo bistveno ali kar bi lahko biti sporno. Ta stran je tako životarila. Niso je hoteli ukiniti, niso pa z njo naredili nič posebnega, vse do takrat, ko so jo dali na voljo Viktorju Ivančiću in Velimirju Marinkoviću. Zoran Erceg, takratni pomočnik glavnega urednika Nedjeljne, ki je bil pozneje direktor Ferala, je prepoznal Ivančićev in Marinkovićev talent. Oba sta bila takrat študenta elektrotehnike na splitski Fakulteti za elektrotehniko, strojništvo in ladjedelništvo. Na tej fakulteti sta izdajala odličen časopis z naslovom FESB, kar je kratica za fakulteto. Časopis se ni ukvarjal samo z razmerami na fakulteti, čeprav sta bila zelo neusmiljena tudi s fakultetnimi avtoritetami, temveč tudi s širšo družbeno stvarnostjo, kot se je takrat reklo. FESB je bil takrat eden zanimivejših mladinskih časopisov. To je bilo hkrati obdobje, ko je bil mladinski tisk najzanimivejši in najpogumnejši, kar ga je bilo mogoče kupiti v jugoslovanskih kioskih. Takrat je torej Nedjeljna gostila to dvojico, ki je za FESB pravkar dobila nagrado Sedem sekretarjev Skoja. Tisti, ki kaj ve o Jugoslaviji v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ve, da to ni bila ravno nagrada, ki bi jo podeljevali ljubljencem sistema. Dobivali so jo bendi, na primer Pankrti, ljudje, kakršen je na primer Marko Brecelj, seznam nagrajencev, na katerem so bili večinoma ljudje, ki so takrat veljali za največje obstrance, kar jih je bilo v Jugoslaviji takrat mogoče najti. Najprej je bilo v načrtu, da bosta gostovala samo v eni številki, zato sta takrat pripravila nekakšen prikaz svojih najboljših prispevkov. Bralcem in sodelavcem Nedjeljne so bili tako všeč, da je bil problem satirične strani in avtorjev, ki bi satiro pisali s talentom in pametjo, rešen. Viktor Ivančić je že od vsega začetka najpomembnejši avtor in pravzaprav Feralova stalnica, ledolomilec, ki je nekako utiral pot. Velimir Marinković se je sčasoma vrnil k elektrotehniki, pozneje, ko je začel Feral izhajati kot samostojen časopis, pa je sodeloval kot risar Oswalda, enega od vizualnih zaščitnih znakov Ferala. To gostovanje v Nedjeljni Dalmaciji traja nekako od konca leta 1984 in od takrat štejemo Feralove številke.
Kako se je Feral znašel v obdobju socializma?
PL Uredništvo Nedjeljne Dalmacije je hitro naletelo na težave. Vsi uredniki se niso znali z njimi spopadati. Feral je v takratno satirično produkcijo uvedel novosti. Ni se bal z imenom in priimkom imenovati nekaterih najvišjih jugoslovanskih voditeljev. Že takrat se mu je nabralo precejšnje število tožb, a javnost zanje ni vedela. Takrat so stvari potekale tako, da se je sodilo avtorju, proti njemu je tekel sodni postopek, a to večinoma ni bilo javno, o tem ni bilo mogoče nič prebrati v časopisih, tudi ni bilo priporočljivo, da bi avtor kot sodno preganjana stranka o tem pripovedoval, to je bilo v interesu postopka, ki je potekal v nedogled. Te tožbe so se vlekle tako dolgo, da Viktor Ivančić ni mogel na služenje vojaškega roka. Ko je končno leta 1988 le odšel v Batajnico služit domovini, je bil verjetno za poveljnikom kasarne najstarejši vojak. Mehanizem je bil preprosto takšen, da tisti, proti kateremu je potekal kazenski postopek, ni mogel služiti vojaškega roka.
Z Ivančićevim in Marinkovićevim Feralom so se torej hitro začele težave in zelo zanimivo je spremljati, kako se je na to odzvala tako imenovana stroka, kako se je odzvalo tako imenovano družbeno-politično primerno in ubogljivo novinarstvo. To je imelo na račun Ferala in njegovih avtorjev na zalogi celo vrsto besed, ki jih je uporabljalo za sovražnike družbe. Za svobodomiselne ljudi v državi, ki jim ni bilo mogoče prilepiti nobenega nacionalizma, ker so bili proti njemu cepljeni, je bil priljubljen izraz anarholiberalci. To oznako je bilo navsezadnje mogoče sprejeti tudi kot nekakšno pohvalo, vsaj za Feral bi to veljalo, saj je bil zares protidržavno usmerjen. Feral je bil dejansko podlistek, potem pa časopis, ki je spoštoval človekovo svobodo in je bil prepričan, da se je zanjo treba bojevati in pomagati tistim ljudem, ki so jim njihove svoboščine odrekali. In tako je ena sama stran več let povzročala težave tako urednikom Nedjeljne Dalmacije kot oblastnim strukturam. Občasno sem začel sodelovati nekje leta 1985, nekje v letih 1987/88, ko sem končeval študij, pa me je ta Feralova zgodba čedalje bolj privabljala. Za nas, ki smo imeli dvajset let in malo več, je bilo res zelo pomembno, da se moremo tako drzno in brez opravičil posmehovati tistemu, za katerega smo mislili, da si to zasluži, od Staneta Dolanca in drugih v federaciji ali na ravni republik in pokrajin, do Mamule v vojski. V tistem času so v Sloveniji nekaj podobnega precej dobro delali pri Mladini. Mislim, da je bilo tisto, kar sta v Mladini objavljala Štandeker in Ervin Hladnik Milharčič, morda najbliže Feralu tistega časa.
Omenili ste odhod Viktorja Ivančića k vojakom. Kaj se je takrat dogajalo s Feralom?
PL Ko je Viktor naposled leta 1988 le odšel k vojakom, je k Feralu prišel nov pomemben človek – Boris Dežulović. Viktor je odšel za eno leto in v vojski za Feral ni mogel delati. Razmišljali smo, kaj lahko storimo. Jaz sem bil pripravljen še naprej delati, a ne sam. Mislim, da je to preveč resno in preobsežno delo, zato tega človek ne more početi sam. Pri pisanju satire in pri vsem, kar smo še potlej delali, so vendarle bistvenega pomena medčloveški stiki, tisto premlevanje tem in idej, da na koncu ni pomembno, kdo jih zapiše. Boris Dežulović je takrat delal pri splitski Omladinski iskri stran, ki je bila nekako podobna Feralu. Stran se je imenovala Le Spizd, specialni prilog Iskre za dokolicu (Le Spizd, posebna priloga Iskre za prosti čas). Prej se nisva poznala. Ko smo ga poklicali na pogovor, je pokazal zanimanje za delo pri Feralu in tako je začel. Potem ko je Viktor odšel, se nam je zelo hitro posrečilo narediti takšno svinjarijo, da je bila prvič v zgodovini založniške hiše Slobodna Dalmacija ena od številk prepovedana. Prepovedana je bila številka Nedjeljne Dalmacije, v kateri smo se norčevali iz srbskih mitingov. Takrat je Milošević na ulicah začel protibirokratsko revolucijo, slišati je bilo klice iz nacionalistične mitične podzavesti, ki so jih prilagodili časom primerno. Kot ljudem, ki smo pisali satiro in stvari opazovali s smešne plati, nam je bilo jasno, kaj se dogaja in kaj se bo dogajalo. Bilo je jasno, da gre pravzaprav za uvod v vojno na območju Jugoslavije. V naslednjih letih je bila to za nas nekakšna osrednja točka. Takrat si je Srbija pravzaprav dala največ duška. Takt je udarjala srbska partija na čelu z Miloševićem, Hrvaška pa je bila takrat zaprisežena tako imenovanemu hrvaškemu molku. Ko pa je Hrvaška naposled spregovorila, smo videli, da ta molk ni bil pravzaprav nič drugega kot nenavzočnost tuljenja, saj Hrvaška ni spregovorila, temveč je zatulila. Ko je prišel Tuđman, ko je prišel hrvaški odziv na Miloševića, je Feral spremenil ciljno skupino tistih, ki se jim je posmehoval. Namesto Miloševića je bil v središču pozornosti dr. Franjo Tuđman. Tega nam mnogi na Hrvaškem niso nikoli odpustili.
Za kaj je šlo?
PL Mislim, da je takrat prišlo do nesporazuma med Feralom in nekaterimi bralci, ki so verjetno iz svojih skritih vzgibov mislili, da pripovedujemo njihovo zgodbo, da Feral udarja po Miloševiću zato, ker je protisrbski, prohrvaški itd. Bili so pravzaprav prepričani, da se v Feralu skriva majhen nacionalistični čudež hrvaškega novinarstva. Jasno je, da to ni bilo res. Razumem lahko njihovo razočaranje, saj so celo obdobje napačno brali Feral in tratili svoj čas za stvari, za katere se je izkazalo, da nimajo z njimi nič opraviti. Celo sam Tuđman je Feral napačno dojemal. Zelo ga je prizadelo, ko je iz njega dobil prve udarce, ko smo se posmehovali njegovemu nemogočemu jeziku, birokratski hrvaščini, v kateri ne morete niti govoriti nit pisati in je sama svoja karikatura. Tako nekako smo začeli. Ko smo dobili v roke Tuđmanova Bespuća povijesne zbiljnosti (Brezpotja zgodovinske stvarnosti), nisi mogel prebrati treh celih stavkov, da se ne bi tolkel po čelu zaradi bebavo skovanih besed ali arhaizmov.
Tuđman je povzročil popolno zmedo v komunikacijskih kanalih in prepričan sem, da so posledice tega za same Hrvate, ki jih je imel tako zelo rad, dolgoročno grozne. Hrvati so danes narod, ki ne govori svobodno, ki govori z rokami na ustih, ki pazijo, da se ne zmotijo, zato ne govorijo, ker se bojijo, da bi govorili narobe in bili na kraju samem lektorirani. Ta vojna s Tuđmanom se je začela takoj, ko je prišel v javnost, ko je nastopil v Društvu hrvaških pisateljev in je bila ustanovljena HDZ ter po prvih intervjujih in mitingih. Ljudje sicer zgodovino Ferala napačno povezujejo samo s Tuđmanom, kakor da Ferala ne bi bilo prej in pozneje. Mislim, da se temu pripisuje prevelik pomen. Tuđman nam je prišel kot naročen. Bili smo že vajeni pisanja, izurjeni, brani in uživali smo v svojem delu, on pa je bil tako živopisen, kakor ga je rodila mati, vojska pa vzgojila, da je bil idealna snov za satiro.
Če se ne motim, se je to dogajalo nekako v času vašega prehoda iz Nedjeljne Dalmacije v Slobodno Dalmacijo.
PL Da. Nekje v času nastajanja mlade demokracije na Hrvaškem se je Feral razšel z uredništvom Nedjeljne Dalmacije, ki je bila takrat precej pomemben časopis, ki so ga brali povsod v Jugoslaviji, in je imela precej pomembne avtorje iz vseh krajev Jugoslavije. Takrat so vodilni ljudje v redakciji skrivaj paktirali s HDZ. Med Feralom in Nedjeljno so bile nenehne težave, ki so svoj vrhunec dosegle s posegi v besedila. Takrat smo večkrat uporabili skrajne ukrepe, nismo hoteli oddati člankov za novo številko, dokler nam niso obljubili, da po našem odhodu iz uredništva ne bodo posegali vanje. A do tega je vedno znova prišlo, ker so se uredniki čedalje bolj bali. Novi fantje na oblasti so kazali neznansko željo po krojenju in urejanju medijev. Iskali so zaveznike v novinarskih vrstah, zato smo odšli iz Nedjeljne Dalmacije in samo to je bil razlog. Nekaj mesecev Feral ni izšel. Dobili smo nekaj vabil iz drugih uredništev, iz Zagreba, Sarajeva, Beograda, a se nam nič od ponujenega ni zdelo primerno, dokler ni prišlo do pogovora z Joškom Kulušićem, legendarnim urednikom Slobodne Dalmacije. Viktor je bil tam zaposlen, tako da sta bila onadva kot urednik in novinar vsak dan v stikih. Viktorja je vprašal, kaj delava midva z Dežulovićem, in mu naročil, naj naju povabi na pogovor, da bi ugotovil, kakšne težave imava. Povedala sva mu, kakšne težave sva imela z Nedjeljno Dalmacijo. Vprašal naju je, ali bi kaj takega delala tudi v Slobodni Dalmaciji, in pripravljen je bil zadevo zasnovati širše. V Nedjeljni Dalmaciji smo se čez nekaj časa razširili z ene na dve strani in to je bil naš skrajni dosežek.V tisti zadnji sezoni leta 1989, ko se je Viktor vrnil iz vojske, je Feral dobil ime Feral Tribune. Seveda je to bilo namigovanje na Herald Tribune. Takrat je zaglavje dobilo novo grafično podobo in tako je pod tem imenom deloval tudi kot samostojen časopis. Kulušić je hotel imeti Feral na štirih straneh in želel je, da se kar najbolj posvetimo delu, naš edini pogoj pa je bil, da ne premakne niti vejice. Seveda smo vedno dopuščali pogovor z urednikom. Če je ocenil, da zadeva ni v redu, smo se bili o tem vedno pripravljeni pogovarjati. Pri Nedjeljni nam je šlo na živce, da so uredniki posegali v tekste, ko smo jih oddali, ne da bi nam prej povedali, kaj je sporno. Kulušić se je tri leta, kolikor smo on in mi zdržali napade HDZ, džentelmensko držal dogovora. Nikoli v Feralu ni premaknil niti vejice, tako da je izšlo vse, kar smo napisali, in nam ni bilo treba tako kakor pri Nedjeljni Dalmaciji s strahom odpirati časopisa, da bi videli, kaj je bilo od tistega, kar smo napisali, objavljeno.
Feral je v Slobodni Dalmaciji izhajal do leta 1993. Nam lahko kaj poveste o razlogih vašega odhoda iz Slobodne Dalmacije?
PL Slobodna Dalmacija je bila iz čisto neumnega razloga v napoto HDZ in Tuđmanu. Bodimo iskreni in pošteni do konca. Slobodna Dalmacija ni bila prevladujoč protihadezejevski časopis. Kritičnost do režima ni bila značilnost Slobodne Dalmacije. Značilnost Slobodne Dalmacije je bila lastnost tega časopisa, ki je že po naravi motila HDZ. To je bilo svobodno novinarstvo. Slobodna Dalmacija je takrat delovala, čeprav se sliši oguljeno, mislim pa, da je točno, kot nekakšen nadomestek za parlament na Hrvaškem. V njej ste mogli prebrati celoten spekter različnih mnenj. Novinarji so intervjuvali različne ljudi, od prostaške desnice pa do zastarele levice. Res je bilo vsega. Zveni absurdno, a Ivan Aralica je svoje najbolj problematične članke, ki so pomenili lirski uvod v napad na BiH in njeno razdelitev, objavil v Slobodni Dalmaciji, v kateri je hkrati izhajal Feral kot satirični podlistek in kjer so pisali ljudje, kakršna sta bila na primer Jelena Lovrić in Drago Hedl in še cela vrsta avtorjev, ki so se pozneje pridružili Feralu. V takšni druščini so se znašli tudi Aralica in nekateri drugi avtorji, s katerimi se nismo radi in ne prostovoljno družili. Slobodna Dalmacija je torej delovala tako, kakor je delovala. Oblast pa tudi tega ni mogla prenašati. Poleg tega so hoteli imeti Slobodno Dalmacijo za tovarno denarja. To je bila družba, ki je zelo dobro poslovala, in je v takratnih časih vojne in zločinov dnevno ustvarjala keš, ki so ga tisti na oblasti potrebovali. Nikoli jim ga ni bilo dovolj. Seveda so hoteli imeti tudi popoln politični nadzor nad časopisom, zato niso dopustili, da bi se Slobodna Dalmacija privatizirala po zveznem, Markovićevem zakonu, temveč so se povezali z zdravimi silami v Slobodni Dalmaciji in Miroslavom Kutlom kot kupcem. Trenutek ni bil naključno izbran. Bilo je marca leta 1993, obdobje, ko je že dišalo po tem, da se bo začela uresničevati Tuđmanova fiksna ideja, da zasede del Bosne. In tako je začela Slobodna Dalmacija delovati pravzaprav kot medijska logistika v delovanju Herceg-Bosne in medijska podpora tistemu, kar se je tam dogajalo, od zločinov, taborišč itd. Takrat je HDZ poskušala organizirati »dogajanje ljudstva« po Miloševićevem vzoru. Privlekli so ljudi pred uredništvo, da bi protestirali proti jugoslovanski, boljševistični, ali kakorkoli so že to imenovali, uredniški politiki Slobodne Dalmacije. Nikoli pa se jim ni posrečilo zbrati zelo velikega števila ljudi, kljub temu pa so s tem kazali svojo moč. To je bila grožnja novinarjem, ki jim niso bili po volji, da bi se ti bali, da jim bo sodila množica . Na koncu so izvedli klasičen puč. Zadnje sredstvo, s katerim smo se poskušali braniti, je bila stavka. Slobodna Dalmacija nekaj dni ni izhajala. Tako imenovane zdrave sile pa so pripravljale časopis, s katerim so prekinile stavko in začele novo obdobje Slobodne Dalmacije. Ko je bila stavka zlomljena in je bil imenovan novi glavni urednik in je država postala večinska lastnica, so hoteli, da še naprej delamo pri časopisu. Verjetno so nas potrebovali kot nekakšen dokaz, da so tudi oni pluralistično usmerjeni. Mi še pomislili nismo, da bi kakorkoli dali legitimnost državo in vladajoči stranki, ki je zadušila časopis. Tako smo dali odpoved v Slobodni Dalmaciji in odšli na cesto.
Zakaj ste se odločili, da ste začeli izdajati samostojni Feral, namesto da bi se zaposlili pri drugih časopisih?
PL O odpovedi sploh nismo dolgo razmišljali, saj je bilo jasno kot beli dan, da bomo to storili. Sploh nismo razmišljali o kakšni drugi možnosti. V hrvaškem medijskem prostoru je morala HDZ osvojiti edino še Slobodno Dalmacijo. Ni bilo mogoče pričakovati, da bi nas s takšnim slovesom pri drugih časopisih pričakali odprtih rok. Nismo niti poskušali, a čeprav bi, sem prepričan, da bi vrata ostala zaprta. Feral je bil za nas preprosto preveč pomemben v naših življenjih, da ga ne bi poskušali izdajati v popolnoma partizanskih okoliščinah. Nismo poslušali dobronamernih nasvetov, naj počakamo do jeseni, saj bo takrat iz nekakšnih skladov Hrvaški namenjenega veliko denarja za ustanovitev neodvisnega tednika. To so nam v Zagrebu namignili nekateri kolegi, a mi nismo hoteli čakati na jesen. Prepričan sem, da bi bilo največje darilo, ki bi ga novinarstvo moglo dati Tuđmanu in HDZ, če takrat ne bi izhajal noben časnik te vrste, niti Feral niti noben drug časopis, ki bi bil kritično usmerjen. Sposodili smo si 14 tisoč mark. Takrat je to bilo dovolj, da smo natisnili dve številki. Na srečo sta se obe številki zelo dobro prodajali, zato se je celotna zgodba mogla nadaljevati. Feral je od 1. junija 1993 do konca leta izhajal kot štirinajstdnevnik. Zelo pa smo si želeli, da do konca oblikujemo ekipo in začnemo izhajati kot tednik. Ko smo začeli izhajati tedensko, so Tuđman in njegovi ljudje postajali čedalje bolj živčni. Ta prehod na tedenski ritem je bil pravzaprav nekakšen dokaz Feralove moči. Potem pa se je proti njemu začela gonja.
Bi lahko nekoliko zaustavili sprehod skozi Feralovo zgodovino in se dotaknili njegove uredniške politike. Feral je imel čisto poseben položaj na hrvaškem medijskem prizorišču, a ne samo na hrvaškem. Ne mislim samo na zgodbe, ki jih je objavljal, tematiko vojnih zločinov, privatizacijske rope. Zdi se, da je ta uredniška politika vedno imela nekakšno literarno, leposlovno zavest. Naslovi v Feralu so bili na primer povsem drugačni kot v drugih časopisih. Niso odražali samo vsebine članka, temveč so se nanašali na primer na pogosto frazo iz vsakdanjega življenja, pa tudi na ljudske pregovore, literarne, filmske ali glasbene naslove. Bi lahko o tem kaj povedali? Kako so ti naslovi nastajali in kdo je bil glavni »krivec« zanje?
PL To ste točno povedali. Feralovi naslovi so se na resničnost nanašali drugače in bolj razigrano kot v drugih časopisih. Prepričan sem, da je novinarstvo poleg vsega drugega tudi literarna disciplina. Prepuščali smo se domišljiji in nekakšni potrebi po literarnem izražanju v časopisu, bodisi z naslovom ali opremo članka. Navsezadnje more biti tudi fotomontaža literarno izrazno sredstvo. Mislim, da je v Feralu bila. Naslovi so nastajali iz naše komunikacije.Viktor, Boro, jaz in morda še kateri od kolegov smo se zbrali ob napisanem članku. Večinoma pa smo bili mi trije. Že kot podlistek je Feral nastajal iz te medsebojne igre, ironije in domislic, zato se je to na koncu razširilo tudi na naslove v časopisu.
V Feralu ste objavili več sto pesmi. To je bila spet ena od posebnosti Ferala. Parodirali ste vse, od zabavne glasbe do poezije že uveljavljenih pesnikov. Kako ste prišli do te oblike in kako so te pesmi nastajale? To je bila virtuozen prenos poezije na takratno živo resničnost.
PL Seveda si tega nisem jaz izmislil. Satirična poezija je bila že pred Feralom. Ne vem pa, kako dosledno in dolgo so jo kje uporabljali. Vztrajno smo uporabljali poezijo, fotomontaže in vse druge stvari, ki so postale zaščitni znak Ferala. To je bila nekakšna skrivnost… Nismo hoteli biti na vsak način drugačni, hoteli pa smo biti odprti do različnih oblik. Mislim, da je v tem skrivnost drugačne poetike Ferala v primerjavi z drugimi časopisi. Nekoč sem v šali rekel, da je Feral oblika vseh oblik, v resnici pa to ni bila samo šala. V Feralu smo kot izrazna sredstva uporabljali stvari, ki jih je bilo mogoče redko videti v drugih časopisih. Včasih se je katera od teh oblik, pri katerih smo vztrajali, tu in tam pojavila, a mislim, da nikjer tako vztrajno kot pri nas.
Na tisti slavni sliki z Miloševićem in Tuđmanom v postelji smo glavi prepoznali. Nam lahko poveste, čigave so bile mišice?
VI (Viktor Ivančić) To sva bila Dežulović in jaz. Dežulović in jaz sva bila v postelji približno eno uro. Svoji telesi sva posodila velikima voditeljema. Celo uro je trajala ustvarjalna ekstaza. Bilo je čudovito. Vedeli smo, da bo naslovnica povzročila šok in vedeli smo, da bo odlična. Zasebno sem več let pozneje doživel veliko zadoščenje, ko sem obiskal uredništvo New York Timesa in tam na zidu zagledal to naslovnico Ferala v okviru.
Že po nekaj številkah samostojnega Ferala se vas je oblast lotila kot da ste največji sovražniki države. Če se ne motim je bila ravno prej omenjena naslovnica povod za enega prvih represivnih ukrepov proti Feralu. Takrat so vas mobilizirali.
VI Da, to je bilo na prehodu iz leta 1993 v leto 1994, približno mesec dni za tem, ko smo začeli izhajati. Takrat je bil neposredni povod naslovnica s Tuđmanom in Miloševićem v postelji. Vojaška policija je preprosto planila v uredništvo, mene pa so mobilizirali, čeprav je takrat veljal predpis, da je vojni razpored glavnih urednikov medijev na njihovih delovnih mestih. Tega pri meni niso upoštevali, tako da so me poslali v kasarno, kjer sem bil približno en mesec, potem pa so me pod pritiskom mednarodnih stanovskih organizacij spustili. Tudi to je bil eden od načinov pritiska. Na zalogi so imeli celo vrsto pritiskov, tudi fizičnih groženj in napadov.
Ko že govorimo o različnih vrstah represije proti Feralu v devetdesetih letih, je treba omeniti, da je bilo takrat proti Feralu vloženih tudi veliko tožb. Se vam je posrečilo vse prešteti?
VI Ne, nikoli nismo vseh prešteli. Vloženih je bilo več sto odškodninskih tožb z zneski v milijonih takratnih mark. Seveda smo vse procese izgubili. Nekaj odškodnin smo plačali, ker so nam blokirali račun, nekaterim plačilom pa smo se izognili. V obdobju štirih ali petih let je bilo očitno, da gre za načrtovano strategijo, s katero so nas poskušali finančno uničiti. Seveda je pri tem sodelovalo korumpirano in politično podkupljeno pravosodje, ki je po vrsti razsojalo v našo škodo. Formalno skoraj nikoli ni šlo za napake v zvezi z dejstvi, temveč je šlo za napade na svobodo mišljenja. Mi smo na primer zapisali trditev, ki formalno-pravno velja za vrednostno sodbo o kakem človeku, in bili zaradi tega obsojeni. Pravosodje je tako takrat odigralo pomembno vlogo pri discipliniranju medijskega prizorišča. V devetdesetih letih smo bili celo desetletje priče povsem jasnih sodnih zlorab.
Feral je bil v devetdesetih letih izpostavljen različnim oblikam pritiska Tuđmanovega režima, od prej omenjene mobilizacije in tožb, pa vse do javnega zažiga Ferala in posebnega prometnega davka, ki so ga naložili vašemu časopisu, in ki so ga sicer plačevale samo pornografske publikacije in neofašistični Hrvatski vjesnik. Bi lahko povedali, katera oblika pritiska je bila najhujša?
VI Ta davek je bil verjetno najbolj drakonski ukrep države, saj je tako imenovani davek na pornografijo znašal 25 odstotkov skupnega prihodka. To je trajalo deset mesecev, na koncu pa je ustavno sodišče pod pritiskom Evropske unije to odločitev preklicalo. Za nas je bil davek finančno neznosen, kljub temu pa smo tudi to obdobje nekako preživeli. Seveda je tudi to bila politična odločitev.
V devetdesetih letih je oblast novinarjem tudi prisluškovala. Kako razširjena je bila ta praksa in kolikim novinarjem Ferala so prisluškovali?
VI Prisluškovali so tako rekoč vsem Feralovim novinarjem. Leta 2000, ko se je zamenjala oblast, se je za to razvedelo in na dan so prišli dosjeji sto sedmih hrvaških novinarjev. Bolj ali manj dosledno so torej spremljali sto sedem novinarjev in sestavljali njihove dosjeje, kakor da so državni sovražniki. Čim dlje je trajal Tuđmanov režim, tem bolj je bil paranoičen in videl čedalje več sovražnikov v ljudeh, ki so stalno ali občasno kritično pisali o njem. Katastrofalno pa je bilo to, da potem ko se je razvedelo za prisluškovanje, in smo vložili kazenske prijave proti tistim, ki so nam nepooblaščeno prisluškovali in nas zasledovali, čeprav smo bili svobodni državljani, ni bilo nič ukrenjeno. Tudi nova Račanova vlada si ni upala sodno preganjati tistih, ki so nepooblaščeno prisluškovali novinarjem. Zadeva tako nikoli ni bila razčiščena. Zdaj pa je v oddaji v studiu kot gost nastopil Smiljan Reljić, govoril o varnostnih razmerah v državi in se predstavljal kot neodvisen strokovnjak, bil pa je šef tajne policije, ki je prisluškovala novinarjem in opozicijskim intelektualcem ter podpisoval naloge za njihovo zasledovanje.
Nam lahko kaj poveste o okoliščinah, v katerih so v devetdesetih letih delovali mediji in seveda tudi Feral, zlasti v prvi polovici devetdesetih let? Takrat so novinarji začeli govoriti, da je v korist Hrvaške dovoljeno lagati oziroma zamolčati dejstva.
VI To je bila dežurna mantra državotvornega novinarstva, ki ga je tvorilo več kot 90 odstotkov takratnega medijskega prostora. Laganje v korist domovine je postalo nekakšno nenapisano pravilo hrvaškega novinarstva. Takrat je bilo pomembneje biti domoljub kakor novinar. To je tudi eden od razlogov, zakaj so Feral tako izobčili, saj smo ravnali v popolnem nasprotju s tem pravilom. A takrat je bila to prednostna naloga novinarstva, ki je veljalo za nekakšno oboroženo silo, ki brani državo in režim. Vsekakor je bilo bedno.
Zakaj so se mediji tako zlahka podredili?
VI Pravzaprav se niso podredili, temveč so se naslonili na svojo tradicijo in se prilagodili novim okoliščinam. Novinarstvo na Hrvaškem nikoli ni zaživelo kot zares svobodno in neodvisno. Hrvaška ni bila država, ki bi imela veliko in bogato demokratično tradicijo. Po socializmu, v katerem so novinarji v veliki večini služili režimu, je prišel nacionalistični režim in novinarji in mediji so se preoblekli, le da so bile okoliščine precej drugačne. Zato je bilo to služenje režimu še bolj pregrešno. Bila so obdobja, ko so mediji zares podpirali vojne zločine, mišljenje je ostalo hlapčevsko, tako da oblasti ni bilo treba veliko ukrepati, da jih je pridobila na svojo stran.
Prosil bi vas, da pokomentirate dogodek, ki bi si ga bilo vredno zapomniti. Na začetku leta 2000, nekaj mesecev po Tuđmanovi smrti in tako rekoč nekaj dni po porazu HDZ na volitvah, je bila organizirana medijsko precej odmevna slovesnost, na kateri so približno stotim ljudem izročili nagrade, nekakšne spomenice, med njimi tudi precej novinarjem, ki so bili nekakšni glasniki demokracije in borci, ki so se upirali pravkar poraženemu režimu. Tam je bilo mogoče opaziti različne ljudi. Feral je, če nič drugega in če mednarodna javnost in mednarodna stroka kaj pomenita, pravzaprav edini hrvaški časopis, ki je od uglednih mednarodnih institucij dobival nagrade za dosledno zavzemanje za svobodo mišljenja in izražanja in za vse, kar je storil, ko se je upiral Tuđmanovem režimu. Na omenjeni slovesnosti Ferala ni bilo.
VI Dobro ste opazili, da je to morda paradigmatična slika, ki je nekako določila tudi prihodnost hrvaškega novinarstva. Spet je šlo za enak postopek preoblačenja. Tudi v teh okoliščinah je bil Feral nekakšen eksces, saj je postavljal ogledalo, v katerem so se mogli videti tisti, ki so se takrat razglašali za borce za demokracijo. Verjetno bi jih bilo sram, če bi prišli na takšno slovesnost in dobili enako priznanje kakor oni. Vse skupaj je to bilo kolektivno igranje svobodomiselnosti in demokratičnosti, povsem malomeščansko praznovanje. Še huje je, da je bila organizirana s pomočjo na novo razglašene oblasti, torej oblasti, ki je domnevno zrušila diktaturo, zato je prav, da nismo bili v tej družbi. Če bi nas povabili, prav gotovo ne bi prišli.
Približno takrat se je tudi začelo govoriti o časopisnem trgu na Hrvaškem. Dihati se je namreč začelo s polnimi pljuči in trg naj bi nekako meril in določal, kaj je vredno, kaj bo obstalo ali pa ne bo preživelo. V takšnih okoliščinah se je po Tuđmanovi smrti govorilo tudi o Feralovi nakladi, v zvezi s tržnim tekmovanjem pa celo vrsto let tudi o uredniški politiki Ferala. Nekje leta 2006 ste objavili tudi slike iz življenja takšnega trga. Takrat ste omenili primer lastnika podjetja, ki je bil Feralu sicer naklonjen in je, da bi mu pomagal, odkupil veliko knjig iz njegove zbirke, ni pa si upal v vašem časopisu objaviti oglasa.
VI To je res. Prosili smo ga za oglase in bil je pripravljen, da nam denarno pomaga, a s pogojem, da ne objavimo oglasov. Raje je odkupil naše knjige, saj bi mu objava oglasa v Feralu očitno povzročila takšne težave, da bi mu pokvarila posel. Tudi to je bilo pravilo. To je samo primer, a praviloma podjetja res niso želela objavljati oglasov v Feralu. Na koncu je Feral zaradi takšnega tržnega neuspeha tudi nehal izhajati, saj je na koncu ostal edini časopis na Hrvaškem, ki je živel brez oglasov. Jaz bi to mirno sprejel, če bi šlo za svoboden, liberalen, kapitalističen trg, ki meni sicer ni všeč, a v bistvu ni šlo za to, saj je imel Feral razmeroma spodobno naklado. Časopisi s trikrat nižjo naklado so imeli oglasov, kolikor so hoteli. Trg je tako na Hrvaškem v tržnih razmerah deloval kot nekakšna regulativna policija. Gre za to, da je trg v popolni navezi s politiko. Velika podjetja na Hrvaškem tesno sodelujejo z vlado. Nenapisano pravilo je, da na medijskem prizorišču ne sme biti medijev, ki javnost vznemirjajo, ki zastavljajo neprijetna vprašanja, in ki na koncu tudi o samem trgu pišejo kritično. Težnja je torej čim bolj utišati kritične glasove, to pa naredijo tako, da medijem, kakršen je Feral, ne pustijo sodelovati v tej tako imenovani tržni tekmi. V takšnih okoliščinah smo bili že več let obsojeni na propad. Trdim, da smo izhajali veliko dlje, kot pa smo dejansko imeli možnost, saj je danes nemogoče izdajati tednik, ki bi živel samo od prodanih izvodov. Natisnete lahko kolikor hočete izvodov, a če živite samo od prodaje, nenehno povzročate izgubo, saj z rastjo naklade rastejo tudi stroški. Oglasi so edini način, da mediji preživijo. O tem seveda ne mislim nič dobrega, a dejstvo je, da je bil Feral na silo izgnan s tako imenovanega trga. V takšnih okoliščinah je huje to - in ni povezano samo s Feralom - da je trg nekako oblikoval novinarstvo. Danes hrvaško novinarstvo pravzaprav služi trgu. Služi velikim oglaševalcem. Okoli dvajset ali trideset velikih podjetij in njihovih menedžerjev je v medijih popolnoma nedotakljivih. Tako se je sama funkcija medijev v bistvu spremenila. Danes je novinarstvo na Hrvaškem večinoma embalaža za oglase.
Takrat ste v dveh številkah Ferala brezplačno natisnili več oglasov za največja hrvaška podjetja. Nam lahko tudi o tem kaj poveste?
VI Poskušali smo izzvati razpravo. Zlasti med novinarji in časopisnimi založbami smo poskušali opozoriti na dejstvo, da marketinška industrija požira novinarstvo. Brez vednosti velikih podjetij smo v dveh številkah objavili veliko oglasov. Pričakovali smo celo tožbe, hoteli smo spodbuditi odzive. Teh pa v bistvu ni bilo. Tri, štiri dni se je o tem govorilo, novinarska srenja pa ni zmogla dovolj moči, da bi začela razpravo. Danes so razmere še hujše, v časopisih so reklamni članki, ki sploh niso označeni kot oglasi, imamo kraljestvo nekritičnosti. V vse to je vmešana politika. Na Hrvaškem imamo tudi grozljiv medijski monopol, saj je 60 odstotkov tiskanih medijev last ene družbe, preostanek pa je last druge, konkurenčne družbe. Pametne novinarje izganjajo iz novinarstva. Če pošteno povem, se mi zdi, da je celotna medijska scena danes podobna domobranski kasarni, kjer so kritični glasovi čisto tihi, kjer novinarske čete postrojijo, nato molijo rožni venec itd. Posledica vsega tega je, da smo dobili novinarstvo, ki javnosti ne vznemirja, lahko bi rekli, da imamo zabavno novinarstvo.
Kako danes razmišljate o hrvaški družbi. Koliko nerazčiščenih računov ima hrvaška družba sama s sabo, če se morda spomnite tistega, o čemer je Feral pisal?
VI Nerazčiščeni so skoraj vsi računi. Za to pravzaprav tudi gre. Hrvaška družba se danes spopada z naraščajočo korupcijo in kriminalom, je pa popolnoma nesposobna z njim obračunati. Razmere so paradoksalne, ker bi morali težave reševati tisti, ki so jih povzročili. Celotna hrvaška politična stvarnost je en sam velik nesporazum. Če pogledamo malo nazaj, bi mogli reči, da je bilo samo nastajanje hrvaške države, zlasti pa njeno oblikovanje, nekakšna prvotna akumulacija kriminala, tako da je država zrasla na napačnih temeljih. Na drugi strani pa Hrvaška nikoli ni imela tako močne opozicije, ki bi temeljito razčistila s celotno preteklostjo, kar pomeni z vojnimi zločini, kriminalnim lastninjenjem in vsem drugim. Zadeve se nenehno potiskajo pod preprogo, tako da je celotna današnja politična ali družbena stvarnost nekakšno privajanje na nesporazume in napačno zaraščanje tkiva.
V zvezi s temi nerazčiščenimi računi in trgom, ki je bil Feralu tako nenaklonjen, bi lahko rekli, da ta trg danes povsem solidno deluje na primer na hrvaški televiziji, kjer je kot urednica in voditeljica znane oddaje zaposlena oseba, ki je nekoč, ko so zaprli koncentracijsko taborišče, ki ga je hrvaška vojska postavila v Bosni, pripravila prispevek, v katerem je izjavila, da »mnogi niso hoteli oditi iz te, čeprav ne ravno udobne, a varne nastanitve«. Ste žalostni ali ogorčeni?
VI Da, gledal sem jo včeraj zvečer, ko se je pogovarjala z omenjenim Smiljanom Reljićem, ki je bil šef tajne policije. Danes so to torej medijske zvezde. Ne morem reči, da sem ogorčen, tudi zato ker sem prestar, da bi bil ogorčen. Branim se z ironičnim pogledom na resničnost. To pa ne pomeni, da se ne zavedam, da je novinarstvo krenilo v smer, ki ne obeta nič dobrega. Seveda upam, da bo nekoč počilo, in da bodo mlade generacije na tem prizorišču naredile pravi cirkus. Tega ne morem napovedati, a lahko rečem, da v to srčno upam. Takrat jih bom takole starčevsko popolnoma podprl. Eden od razlogov za to, da nisem ogorčen, je tudi ta, da sem zasebno zelo zadovoljen z vlogo, ki jo je odigral Feral. Na koncu je najpomembnejša ta osebna higiena, najpomembnejša je za vse, kar v življenju počnete. Nismo hoteli spremeniti sveta, popravljati družbe, preprosto smo dali vse od sebe, da bi pošteno opravljali svoje delo. Mislim, da se nam je to posrečilo, zato nimam nobenega razloga, da bi bil nezadovoljen.
Ko ste poskušali Feral rešiti, ste navezali stike z Europapress holdingom, največjo časopisno založbo na Hrvaškem. Nam lahko o tem kaj poveste?
VI To je bil poskus. Pobudo za to je pravzaprav dal Europapress holding (EPH). Že dolgo smo se zavedali, da se samostojno ne bomo več mogli obdržati na trgu. Takrat smo se začeli pogajati. Če bi Europapress holding prevzel večinski paket delnic, je bil naš edini pogoj, da uredništvo časopisa samo določa neodvisno uredniško politiko, da torej uredniško politiko določajo novinarji, ki bi tudi imenovali glavnega urednika. EPH nas je na verbalni ravni podprl, nič niso imeli proti temu, a pogajanja so se vlekla več let, dokler na koncu nismo spoznali, da s tem ne bo nič. V bistvu smo spoznali, da je bil naš pogoj edina težava. Svoji uredniški politiki se nismo nikoli odrekli, tako da smo v bistvu s pogajanji izgubljali čas. Zato je bolje, da sploh ne izhajamo.
O čem bi Feral pisal, če bi prihodnji teden izšel?
VI Pisal bi o stvareh, o katerih drugi hrvaški mediji danes ne pišejo. Gre za ozračje groze, ki zaradi zločinskega nasilja na naših ulicah vlada na Hrvaškem, in o tem, da oblast napoveduje veliko akcijo obračuna s kriminalci. Feral bi pisal o tem, da mora oblast, če hoče zares obračunati s kriminalom, narediti samomor.
Laku moć, voljena Hrvatska
(pesem, objavljena v zadnji številki Feral Tribuna, 20. 6. 2008)
Laku moć Hrvatska
Laku moć, voljena Hrvatska,Zapjevaj, nemoj se stidjeti,
Kad svjetlost dogori feralska,
Ti ćeš se sretnijom vidjeti.
Cvjetat će zemlja, more i zrak,
Poslovni tornjevi, voćnjaci…
Svijetao bit će i taj tvoj mrak,
Kad u njemu zabljesnu očnjaci.
Lahko moč, Hrvaška
Lahko moč, ljubljena Hrvaška,Zapoj, sramuj se ne,
Ko luč dogori feralska,
Ti srečnejša vid'la boš se.
Cveteli bodo zemlja, morje in zrak,
Poslovni stolpi, sadovnjaki…
Svetel bo in ta tvoj mrak,
Ko v njem zabliskajo se očnjaki.
(prevod: Saša Panić)
1996: Kako je bil obrekovan Feral Tribune
Obtožnica in zagovor urednika Feral Tribuna Viktorja Ivačnića pred sodiščem v obtožbi za žalitev predsednika Republike Hrvaške Franja Tuđmana 14. junija 1996 kot »antološki primer obrambe javne besede«.(1)
|
Občinsko državno tožilstvo v Zagrebu je 7. maja 1996 na občinskem sodišču vložilo obtožni predlog proti glavnemu uredniku Feral Tribuna Viktorju Ivančiću in novinarju tega časopisa Marinku Čuliću. Obtožena sta zaradi dveh člankov in satirične fotomontaže v Feral Tribunu 29. aprila 1996, ki domnevno obrekujejo in žalijo predsednika Republike Hrvaške in »bi mogli škodovati njegovi časti in ugledu«. Predsednik Tuđman je državnemu tožilcu dal soglasje za začetek tega postopka. Na glavni razpravi 14. junija 1996 je bila prebrana obtožnica, obdolžena Viktor Ivančić in Marinko Čulić pa sta predstavila svoj zagovor. Glavna razprava se bo nadaljevala 25. septembra 1996 z zaslišanjem prič. Poleg zagovora Viktorja Ivančića, ki jo imamo za antološki primer obrambe javne besede na Hrvaškem, objavljamo tudi dele obtožnice, ki se nanašajo na Viktorja Ivančića in inkriminirano fotomontažo. Marinko Čulić je v svojem zagovoru zagovarjal enake teze in je bil tudi zelo prepričljiv.
da sta:
Prvi obdolženec VIKTOR IVANČIĆ, sam
* * *
Obrazložitev:
Nobenega dvoma ni, da se je prvi obdolženec Viktor Ivančić zavedal, da v tiskanem članku z naslovom »Gledeunatoč« navaja neresnico o predsedniku Republike Hrvaške, ki more škodovati njegovi državniški in osebni integriteti, saj pri tem navaja, da je predsednik Republike Hrvaške »deklarirani privrženec generalissima Franca«, in da se je tudi zavedal, da je, tudi s pomočjo tiska in z objavo montirane slike, na kateri je predsednika republike Hrvaške prikazal s Pavelićem, ki v roki drži pomanjšan spomenik žrtvam Jasenovca, in z besedilom pod sliko užalil predsednika republike Hrvaške ter z namigovanjem in uporabo nekaterih simbolov in oseb, katerih žaljivi pomen je splošno znan, omalovaževal osebo predsednika Republike Hrvaške s prikazovanjem tega kot privrženca fašističnega režima.
V. d. občinskega državnega tožilca
Višnja Lončar
To, da je Tuđman deklarirani privrženec generala Franca, ko gre za idejo sprave z metodo »mešanja« kosti v enem samem množičnem grobišču, ni samo splošno znano dejstvo, temveč se je moralo tožilstvo precej potruditi, da ga nima za takšnega. V intervjuju izbranim urednikom aprila letos je predsednik Tuđman predstavil zamisel o gradnji skupnega grobišča v Jasenovcu in se odkrito skliceval na Franca kot na svojega vzornika. HINA v poročilu takole navaja njegove besede: »V teh prizadevanjih nismo povsem osamljeni, je rekel dr. Tuđman in spomnil, da je Franco, ko je blizu Toleda zgradil kapelico v spomin žrtvam španske državljanske vojne, in tam pokopal nekatere od njih, rekel, da so se falangisti in komunisti bojevali za Španijo, vsak pod svojo zastavo, zato morajo biti skupaj pokopani.«
Tuđman pa se takrat ni prvič skliceval na generala Franca, ko je šlo za to morbidno zamisel. V intervjuju za berlinski Tageszeitung julija leta 1990 je izjavil: »Zagovarjamo jasno mnenje o naših vojnih zločincih: na obeh med seboj vojskujočih se straneh so bili idealisti in drugi. Na Hrvaškem so se Hrvati bojevali za svobodo države pod različnimi zastavami. To je spoznal celo general Franco in je pred 30 leti skupaj pokopal fašistične in komunistične žrtve. Samo na podlagi takšne sprave lahko nastane demokratična družba, v kateri ne bo več med seboj sprtih strani.« V intervjuju za Start aprila leta 1991 je dr. Tuđman, ko je razlagal, zakaj je bilo »pametno« odstraniti ime Trga žrtev fašizma v Zagrebu, izjavil, da se na Hrvaškem raje škodljivo razpravlja, namesto da bi spomenik postavili vsem, kakor je to storil Franco in tako v Španiji omogočil normalen razvoj demokracije. V tem pogovoru je bil še bolj jasen: »Španija je s Francom imela dovolj poguma in modrosti, da je povedala, da so se za Španijo bojevali španski komunisti in španski falangisti, vsak pod svojo zastavo. To se je dogajalo tudi na hrvaških tleh.«
Za Tuđmana je torej Franco človek, ki je – navajam – »omogočil normalen razvoj demokracije v Španiji«; samo na podlagi Francove ideje sprave – navajam – »je mogoč nastanek demokratične družbe«. Španija je s Francom – navajam – »imela pogum in modrost«… In kaj zdaj pomeni obtožba državnega tožilstva, da Feral Tuđmana prikazuje kot »deklariranega privrženca generala Franca«?!
Videli smo, da ni nikakršnega dvoma o tem, da je Tuđman deklarirani privrženec njegove ideje sprave mrtvih, ki naj bi se na Hrvaškem uresničila v Jasenovcu. To pa še ni vse. Tuđman v tej zamisli ne vidi nič slabega, še več, ima jo za tako rekoč genialno. Zakaj bi torej bil zdaj užaljen, če ga istovetimo z njo in s tistim, ki jo je zasnoval? Na podlagi česa je tožilstvo sploh ugotovilo, da je bil Tuđman obrekovan ali užaljen, ker ga enačimo s Francom in njegovo idejo »spravnega grobišča«, če pa ga je on sam tolikokrat omenil kot svoj vzor? Če bi namreč jaz logično razložil tezo državnega tožilstva, bi rekel takole: Tuđman je o Francu izjavil, da je »omogočil normalen razvoj demokracije v Španiji«, oziroma da je »Španija s Francom imela pogum in modrost«. Če torej Feral zapiše, da je Tuđman »deklarirani privrženec generala Franca«, bi to – po predsednikovi logiki – pomenilo, da on, Tuđman, »omogoča normalen razvoj demokracije na Hrvaškem«, oziroma da »ima Hrvaška s Tuđmanom pogum in modrost«.
Seveda menim, da ima Tuđman tisto vrsto »poguma« in »modrosti«, da posnema Francove svinjarije, a predsednik Tuđman je, prosim lepo, prepričan, da to niso svinjarije. Prepričan je, da je to sijajna zamisel. Vsaj dva človeka v tej dvorani – gospa tožilka in jaz – menita, da je to svinjarija. Žal pa predsednik Tuđman ni tega mnenja. Prepričan je, da je to »pogumno« in »modro«, oziroma da to »omogoča normalen razvoj demokracije«.
To pa je osnovni nesporazum v tem procesu: tukaj sodijo Feralu zaradi škode, ki si jo je sam sebi povzročil Tuđman. Strinjam se namreč z oceno tožilstva, da je instituciji predsednika države objektivno škoda povzročena, če se ga prikazuje kot »privrženca generala Franca«, zlasti kadar gre za polivalentno spominsko grobnico. Tožilstvo pa tukaj zastopa institut predsednika Republike Hrvaške kot imaginarno in idealizirano telo, zastopa nekakšnega predsednika – fantoma, ki ne obstaja, medtem ko je resnični predsednik povsem drugačen – iz krvi, mesa in vitalnih organov – in s svojimi besedami in deli objektivno blati institut funkcije, ki jo opravlja.
Tako kot državno tožilstvo tudi jaz mislim, da ni dobro imeti predsednika, ki si na Hrvaškem prizadeva uresničevati Francove ideje in ki se v tem smislu kaže kot Francov privrženec, a – zakaj potem tožilstvo v tem procesu potrebuje Feral Tribune? Zakaj potrebuje predsednika? Zakaj tožilstvo ne vloži obtožnice proti predsedniku Franju Tuđmanu, ker se je opredelil kot privrženec generala Franca, in si prizadeva, da bi v današnji Hrvaški uresničil njegove bolne ideje in s tem škoduje in omalovažuje institut predsednika Republike Hrvaške? Domnevam, da so bili ti novi zakonski členi sprejeti zato, da bi se zaščitila ta imenitna funkcija. Zato prosim, naj tožilstvo ravna v skladu z zakonom. Vprašanje je samo, kako bo od predsednika države dobilo soglasje za tožbo proti Franju Tuđmanu.
Z malce zlobe bi mogel celo trditi, da je pravi namen tožilstva izkoristiti Feral Tribune kot kamuflažo in izgovor, v resnici pa obračunava s Franjem Tuđmanom in proces vodi proti njemu. Tožilstvo nedvomno meni, da predstavljanje predsednika države kot »opredeljenega privrženca generala Franca« škoduje ugledu te funkcije in je to lahko povod za kazenski pregon. Ni mogoče tudi dvomiti, da se je sam Tuđman večkrat odkrito opredelil za privrženca generala Franca, oziroma njegove ideje o ideološki in fizični združitvi okostnjakov. Ni dvoma torej, da ima državno tožilstvo v mislih kazenski pregon Franja Tuđmana in da ima za to morda utemeljene razloge. Meni samo ni všeč, če si kdo na Feralovem hrbtu prizadeva obračunati s predsednikom države.
Tu pa gre vseeno za nekaj drugega, namreč za poskus kot kaznivo dejanje opredeliti vsako kritiko bolne ideje, ker pa ni mogoče najti zakonske podlage za kaznovanje svobodnega mišljenja, si je tožilstvo poskusilo izmisliti obrekovanje. Res sem prepričan, da je zamisel o gradnji skupne grobnice v Jasenovcu prava svinjarija. Tožilstvo pa ve, da to sodišče ne more tako lahko odmeriti kazni samo zaradi mnenja, da je neka zadeva svinjarija. A ni naključje, da so v spornem Feralu za kazniva dejanja opredeljena vsa besedila in prispevki, povezani z idejo o Jasenovcu. Ne gre niti za Franca niti za Tita niti Pavelića niti za primerjavo Tuđmana z njimi. Kaznovati nas hočete zato in samo zato, ker smo kritizirali in se posmehovali ideji o mešanju kosti v Jasenovcu. Nad to idejo se je, mimogrede povedano, zgražala skoraj vsa domača in mednarodna javnost.
Pri »primeru Jasenovac« v resnici ne gre za spravo, temveč za nekaj povsem nasprotnega. V resnici gre za poskus relativizacije zločina, saj so znamenja Jasenovca simbol žrtev fašističnega zločina. Prevrednotenje tega simbola, prevrednotenje množičnega grobišča je hkrati prevrednotenje samega storjenega zločina, poskus, da bi ga omilil z iskanjem »paritete« na drugi strani. Tukaj so nedvomno izražene določene simpatije do storilcev tega zločina. Z relativizacijo fašističnih zločinov se danes ukvarjajo najmračnejše politične osebnosti v svetu.
Ni dvoma, da je z idejo o preureditvi Jasenovca predsednik Tuđman prizadel veliko škodo ugledu hrvaške države po svetu in ugledu hrvaškega naroda (druga stvar je, da ta država nima zakona, ki bi hrvaški narod zaščitil pred škodo, ki mu jo povzroča predsednik države). Med številnimi odzivi bom opozoril samo na članek, ki ga je v uglednem Wall Street Journalu objavil direktor muzeja holokavsta v Washingtonu. Ta je ves svet pozval, naj »zaustavi blazni poskus Franja Tuđmana ponarediti zgodovino«. Kdo torej komu povzroča škodo? Kdo komu spodkopava ugled? Koga bi morali kazensko preganjati?
Težava s Feralom je prav gotovo v tem, da je povsem jasno in natančno zapisal, kaj si misli o tej ideji, in pri tem ni lagal. Navajanja neresnic za domnevno »dokazovanje« nekaterih opredelitev ne sodi v Feralov slog. Ker gre za Tuđmana, Feral, žalitve in obrekovanja, mi dovolite, da opozorim na naslednje: predsednik Tuđman je na seji centralnega komiteja svoje stranke javno izjavil, da so korenine Ferala v – navajam – »orjunaških skupinah, ki so pretepale hrvaški narod« in »četniških enotah iz druge svetovne vojne«. Pred kratkim je v izjavi za londonski Financial Times povedal, da so uredniki in novinarji Ferala – navajam – »ideologi jugoslovanskega komunističnega režima, otroci oficirjev JLA in potomci iz mešanih zakonov«.
To je obrekovanje, ne pa Feralovo pisanje. V izjave o »četniških koreninah« se zdaj ne bi spuščal, saj je to očitno prostor predsednikove umetniške svobode. V zadnjem času so zanj četniki vsi državljani Republike Hrvaške, ki niso člani HDZ, tisti, ki s svojih oken vidijo oljke, pa so poleg tega tudi orjunaši. Jaz za predsednika Tuđnama pa ne bi nikoli rekel, da je sin oficirja JLA, če bi to bila neresnica. Pač pa so to njegovi otroci.
Glede drugega dela obtožnice, ki me dolži žalitve, moram reči, da me način, na katerega državno tožilstvo razlaga smisel in sporočilo fotomontaže, dobesedno ponižuje. Če bi si naši bralci tako razlagali domnevna »sporočila« Feralovih satiričnih prispevkov, bi bil časopis namenjen bedakom, kar pa naši bralci niso. Feralovi bralci so veliko bolj inteligentni od meril, ki jih vsiljuje državno tožilstvo. Trditev, da je sporočilo sporne fotomontaže samo v tem, da Tuđmana prikaže »kot privrženca fašističnega režima«, je kratko malo tako banalna in nesmiselna, da tako rekoč zanika sam smisel fotomontaže kot satirične oblike. Če bi zares hoteli sporočiti samo to, namreč da je predsednik Tuđman privrženec fašističnega režima, bi to tudi naravnost zapisali. Kaj bi nam moglo preprečiti, da tega ne bi storili? A mi se ukvarjamo s satiro, ne pa z banalnim političnim blebetanjem.
Nadalje ne razumem obrazložitve iz obtožnice. Kakšna so ta »namigovanja«, kakšni so ti »simboli in osebe, katerih žaljivi smisel je splošno znan«? Tožilstvo tega ne navaja natančno in ne vem kaj misli. Če tožilstvo navaja »osebe« na fotomontaži, »katerih žaljivi pomen je splošno znan« – na fotomontaži pa sta samo dve osebi, Pavelić in Tuđman –, to pomeni, da državno tožilstvo meni in naravnost trdi, da je dr. Franjo Tuđman oseba, »katere žaljivi pomen je splošno znan«. V nasprotju s tožilstvom nisem mnenja, da je hrvaški predsednik oseba, katere žaljivi smisel je splošno znan. Tudi nisem mnenja, da je to Pavelić, saj ima v tej državi privržence in pri njih ne povzroča negativnih občutkov. Zato je res neprimerno govoriti o njegovem »žaljivem pomenu«, ki da je »splošno znan«.
Tožilstvo bi moralo ponuditi vsaj nekakšno analizo fotomontaže, ki je bila podlaga za njegove sklepe. Tako pa sem se znašel v zelo nehvaležnem položaju, da moram ugibati argumente tožilstva, da bi lahko zgradil svojo obrambo, saj tožilstvo ne ponuja nobenih argumentov. Priznam, da sem iz te fotomontaže poskušal priti do enakega spoznanja, do kakršnega je prišlo tožilstvo, a se mi ni posrečilo. Tudi nekateri moji kolegi so to poskušali, a se tudi njim ni posrečilo. Morda ustroj naših možganov ni takšen, kakršnega imajo ljudje na tožilstvu, a res ne vem, lepo vas prosim, zakaj je jasno, da sporna fotomontaža prikazuje predsednika Tuđmana kot »privrženca fašističnega režima«? Katera »namigovanja« in »simboli« to dokazujejo? Spomenik v Jasenovcu ni simbol fašizma, temveč simbol žrtev fašističnih zločinov.
Posebej v ta namen lahko tukaj ponudim nekaj pojasnil Feralove fotomontaže, ki so povsem drugačna od razlag tožilstva. Slika, na primer, prikazuje edina predsednika hrvaške države v zgodovini, ki pa imata nekaj skupnega – Jasenovac. Pavelić ga je ustanovil, Tuđman pa se zadnje čase z njim intenzivno ukvarja … Morda je pomen fotomontaže v tem, da Pavelić Tuđmanu izroča vroč krompir, ki temu povzroča težave … Morda je njen pomen tudi takšen: Pavelić Tuđmanu izroča »najljubši pokal«, v teh krajih pa je ta besedna zveza pomenila pokal maršala Tita, ker pa je dal Tito zgraditi spomenik v Jasenovcu, se zdaj – z izročitvijo »pokala« v Tuđmanove roke – nadaljuje veriga prevrednotenja Jasenovca … In podobno.
Ni pa popolnoma nobenega argumenta, ki bi dokazoval, da fotomontaža zagotovo prikazuje predsednika Tuđmana kot »privrženca fašističnega režima«. Razen morda en sam – trditev državnega tožilstva, da je dr. Franjo Tuđman »oseba, katere žaljivi pomen je splošno znan«. Ponavljam, da se jaz s to trditvijo sploh ne strinjam, čeprav tožilstvu ne jemljem pravice, da svobodno izraža svoje mnenje. A smo spet prišli do ugotovitve, da ima to tožilstvo nekaj proti Tuđmanu, ne vem pa, zakaj je sploh treba v ta spor vpletati mene in Feral!
Če pa je smisel te obtožbe v kakršnem koli kontekstu prepovedati montažo Anteja Pavelića na skupne fotografije s Franjem Tuđmanom, potem menim, da je treba jasno postaviti pravila igre. Objaviti je treba seznam ljudi, živali, rastlin, predmetov in spominskih obeležij, ki jih je prepovedano montirati ob podobi predsednika! V naslednji številki Ferala, ki bo izšel čez dva dni, bomo preizkusili merila tožilstva. Objavili bomo kakih deset različnih fotomontaž sedanjih hrvaških politikov in Pavelića v različnih držah telesa in z različnimi »simboli«, ki jih izročajo drug drugemu. Videli bomo, katere od njih bodo opredeljene za kaznivo dejanje. Tako bomo vsaj do neke mere ugotovili, kaj bi tožilstvo rado doseglo.
Veste, prepričan sem, da tožilstvo proti Feralu ne bi vložilo obtožnice, če bi, na primer, namesto Pavelića, ki Tuđmanu izroča spomenik v Jasenovcu, na fotografijo ob Franju Tuđmanu montirali opico, ki mu izroča banano. To pa zato, ker to oblast in državno tožilstvo kot njen operativni organ manj motijo simboli »banana države« kakor simboli žrtev fašizma.«
Prevzeto iz Erasmusa, časopisa za kulturo demokracije, št. 17, Zagreb, 1996.
Obtožni predlog Občinskem sodišču Zagreb
Proti:- obdolženemu VIKTORJU IVANČIĆU, sinu Borisa, rojenemu 08. 10. 1960 v Sarajevu, stanujočemu v Splitu, Šibenska ulica št. 49, Hrvatu, državljanu Republike Hrvaške, novinarju, podatki o dosedanji obsojenosti neznani, na prostosti,
- obdolženemu MARINKU ČULIĆU, sinu Ivana in Vjekoslave, rojene Jakeša, rojen 08. 07. 1951 v Šibeniku, stanujoč v Brckovljanih, Svetega Jakoba št. 16, Hrvat, državljan Republike Hrvaške, novinar, poročen, oče enega otroka, podatki o obsojenosti neznani, na prostosti,
da sta:
Prvi obdolženec VIKTOR IVANČIĆ, sam
- kot glavni in odgovorni urednik tednika Feral Tribune je v 554. številki, 29. aprila 1996, čeprav se je zavedal, da takšna navedba ne ustreza resnici in da bo s takšnimi sramotnimi neresnicami škodoval državniški in osebni integriteti predsednika Republike Hrvaške dr. Franja Tuđmana, na naslovni strani priloge »Gledeunatoč« objavil članek, v katerem je zapisal: »Degradirani komunistični general Franjo se je leta 1990 vrnil na oblast kot deklarirani privrženec generalissima Franca, ki je namesto »Dober dan!« ali »Hvaljen Jezus!« imel navado pozdravljati »Viva La Muerte!«, in ki je tako rekoč mimogrede dal pobiti, mučiti ali pregnati vse, ki se niso strinjali z njegovim režimom, da bi lahko nemoteno pomešal kosti mrtvih falangistov in republikancev in tako ohranjal mir v državi. To Francovo tanatomansko fiksno idejo prevzema tudi naš general Franjo, ki te dni napoveduje uresničitev davne grožnje o gradnji hrvaške Santa Guadarrame v Jasenovcu in je že skoraj zasadil prvo lopato za izkop velikanske skupne jame pod vso Hrvaško. Državo, ki jo zapuščajo živi, namerava naš frankist širokogrudno odpreti mrtvim. S tem je na najbrutalnejši način pokazal, kakšne Hrvate pravzaprav potrebuje. S Pantovčaka se razlega: »Viva La Muerte!«
Prek tiska je torej posredoval neresnice, ki morejo škodovati časti in ugledu, kaznivo dejanje pa je naperjeno proti predsedniku Republike Hrvaške.
- Kot glavni in odgovorni urednik tednika Feral Tribune je v 554. številki, 29. aprila 1996, objavil montirano sliko, v kateri je predsednika Republike Hrvaške dr. Franja Tuđmana prikazal s Pavelićem, ki v roki drži pomanjšano skulpturo spomenika žrtvam Jasenovca in besedilo pod sliko: »Dr. Franjo Tuđman sprejema najljubši pokal iz rok dr. Anteja Pavelića,« z namenom, da bi omalovaževal osebo predsednika Republike Hrvaške in ga prikazal kot privrženca fašističnega režima.
V tisku je torej hotel užaliti drugega človeka, dejanje pa je naperjeno proti predsedniku Republike Hrvaške.
* * *
Obrazložitev:
Nobenega dvoma ni, da se je prvi obdolženec Viktor Ivančić zavedal, da v tiskanem članku z naslovom »Gledeunatoč« navaja neresnico o predsedniku Republike Hrvaške, ki more škodovati njegovi državniški in osebni integriteti, saj pri tem navaja, da je predsednik Republike Hrvaške »deklarirani privrženec generalissima Franca«, in da se je tudi zavedal, da je, tudi s pomočjo tiska in z objavo montirane slike, na kateri je predsednika republike Hrvaške prikazal s Pavelićem, ki v roki drži pomanjšan spomenik žrtvam Jasenovca, in z besedilom pod sliko užalil predsednika republike Hrvaške ter z namigovanjem in uporabo nekaterih simbolov in oseb, katerih žaljivi pomen je splošno znan, omalovaževal osebo predsednika Republike Hrvaške s prikazovanjem tega kot privrženca fašističnega režima.
V. d. občinskega državnega tožilca
Višnja Lončar
Beseda Viktorja Ivančića na glavni razpravi 14. junija 1996
»Moji odvetniki so mi pojasnili, da je obrekovanje izrekanje neresničnih dejstev, zato bi prosil, da mi pojasnite, katera dejstva so v spornem besedilu neresnična, saj je v obtožnem predlogu navedeno celotno besedilo. Je torej neresnično, da je Tuđman »degradirani general«, da je Tuđman »komunistični general«, da se je Tuđman »leta 1990 vrnil na oblast«, da je bil Franco takšen, kakor je opisan, ali pa je neresnično, da je bil Tuđman »leta 1990 deklarirani privrženec generalissima Franca«? Glede na to, da je v obrazložitvi obtožnice navedena samo ta zadnja trditev, domnevam, da ima tožilstvo za neresnično to trditev, vse drugo pa ima za resnično.
To, da je Tuđman deklarirani privrženec generala Franca, ko gre za idejo sprave z metodo »mešanja« kosti v enem samem množičnem grobišču, ni samo splošno znano dejstvo, temveč se je moralo tožilstvo precej potruditi, da ga nima za takšnega. V intervjuju izbranim urednikom aprila letos je predsednik Tuđman predstavil zamisel o gradnji skupnega grobišča v Jasenovcu in se odkrito skliceval na Franca kot na svojega vzornika. HINA v poročilu takole navaja njegove besede: »V teh prizadevanjih nismo povsem osamljeni, je rekel dr. Tuđman in spomnil, da je Franco, ko je blizu Toleda zgradil kapelico v spomin žrtvam španske državljanske vojne, in tam pokopal nekatere od njih, rekel, da so se falangisti in komunisti bojevali za Španijo, vsak pod svojo zastavo, zato morajo biti skupaj pokopani.«
Tuđman pa se takrat ni prvič skliceval na generala Franca, ko je šlo za to morbidno zamisel. V intervjuju za berlinski Tageszeitung julija leta 1990 je izjavil: »Zagovarjamo jasno mnenje o naših vojnih zločincih: na obeh med seboj vojskujočih se straneh so bili idealisti in drugi. Na Hrvaškem so se Hrvati bojevali za svobodo države pod različnimi zastavami. To je spoznal celo general Franco in je pred 30 leti skupaj pokopal fašistične in komunistične žrtve. Samo na podlagi takšne sprave lahko nastane demokratična družba, v kateri ne bo več med seboj sprtih strani.« V intervjuju za Start aprila leta 1991 je dr. Tuđman, ko je razlagal, zakaj je bilo »pametno« odstraniti ime Trga žrtev fašizma v Zagrebu, izjavil, da se na Hrvaškem raje škodljivo razpravlja, namesto da bi spomenik postavili vsem, kakor je to storil Franco in tako v Španiji omogočil normalen razvoj demokracije. V tem pogovoru je bil še bolj jasen: »Španija je s Francom imela dovolj poguma in modrosti, da je povedala, da so se za Španijo bojevali španski komunisti in španski falangisti, vsak pod svojo zastavo. To se je dogajalo tudi na hrvaških tleh.«
Za Tuđmana je torej Franco človek, ki je – navajam – »omogočil normalen razvoj demokracije v Španiji«; samo na podlagi Francove ideje sprave – navajam – »je mogoč nastanek demokratične družbe«. Španija je s Francom – navajam – »imela pogum in modrost«… In kaj zdaj pomeni obtožba državnega tožilstva, da Feral Tuđmana prikazuje kot »deklariranega privrženca generala Franca«?!
Videli smo, da ni nikakršnega dvoma o tem, da je Tuđman deklarirani privrženec njegove ideje sprave mrtvih, ki naj bi se na Hrvaškem uresničila v Jasenovcu. To pa še ni vse. Tuđman v tej zamisli ne vidi nič slabega, še več, ima jo za tako rekoč genialno. Zakaj bi torej bil zdaj užaljen, če ga istovetimo z njo in s tistim, ki jo je zasnoval? Na podlagi česa je tožilstvo sploh ugotovilo, da je bil Tuđman obrekovan ali užaljen, ker ga enačimo s Francom in njegovo idejo »spravnega grobišča«, če pa ga je on sam tolikokrat omenil kot svoj vzor? Če bi namreč jaz logično razložil tezo državnega tožilstva, bi rekel takole: Tuđman je o Francu izjavil, da je »omogočil normalen razvoj demokracije v Španiji«, oziroma da je »Španija s Francom imela pogum in modrost«. Če torej Feral zapiše, da je Tuđman »deklarirani privrženec generala Franca«, bi to – po predsednikovi logiki – pomenilo, da on, Tuđman, »omogoča normalen razvoj demokracije na Hrvaškem«, oziroma da »ima Hrvaška s Tuđmanom pogum in modrost«.
Seveda menim, da ima Tuđman tisto vrsto »poguma« in »modrosti«, da posnema Francove svinjarije, a predsednik Tuđman je, prosim lepo, prepričan, da to niso svinjarije. Prepričan je, da je to sijajna zamisel. Vsaj dva človeka v tej dvorani – gospa tožilka in jaz – menita, da je to svinjarija. Žal pa predsednik Tuđman ni tega mnenja. Prepričan je, da je to »pogumno« in »modro«, oziroma da to »omogoča normalen razvoj demokracije«.
To pa je osnovni nesporazum v tem procesu: tukaj sodijo Feralu zaradi škode, ki si jo je sam sebi povzročil Tuđman. Strinjam se namreč z oceno tožilstva, da je instituciji predsednika države objektivno škoda povzročena, če se ga prikazuje kot »privrženca generala Franca«, zlasti kadar gre za polivalentno spominsko grobnico. Tožilstvo pa tukaj zastopa institut predsednika Republike Hrvaške kot imaginarno in idealizirano telo, zastopa nekakšnega predsednika – fantoma, ki ne obstaja, medtem ko je resnični predsednik povsem drugačen – iz krvi, mesa in vitalnih organov – in s svojimi besedami in deli objektivno blati institut funkcije, ki jo opravlja.
Tako kot državno tožilstvo tudi jaz mislim, da ni dobro imeti predsednika, ki si na Hrvaškem prizadeva uresničevati Francove ideje in ki se v tem smislu kaže kot Francov privrženec, a – zakaj potem tožilstvo v tem procesu potrebuje Feral Tribune? Zakaj potrebuje predsednika? Zakaj tožilstvo ne vloži obtožnice proti predsedniku Franju Tuđmanu, ker se je opredelil kot privrženec generala Franca, in si prizadeva, da bi v današnji Hrvaški uresničil njegove bolne ideje in s tem škoduje in omalovažuje institut predsednika Republike Hrvaške? Domnevam, da so bili ti novi zakonski členi sprejeti zato, da bi se zaščitila ta imenitna funkcija. Zato prosim, naj tožilstvo ravna v skladu z zakonom. Vprašanje je samo, kako bo od predsednika države dobilo soglasje za tožbo proti Franju Tuđmanu.
Z malce zlobe bi mogel celo trditi, da je pravi namen tožilstva izkoristiti Feral Tribune kot kamuflažo in izgovor, v resnici pa obračunava s Franjem Tuđmanom in proces vodi proti njemu. Tožilstvo nedvomno meni, da predstavljanje predsednika države kot »opredeljenega privrženca generala Franca« škoduje ugledu te funkcije in je to lahko povod za kazenski pregon. Ni mogoče tudi dvomiti, da se je sam Tuđman večkrat odkrito opredelil za privrženca generala Franca, oziroma njegove ideje o ideološki in fizični združitvi okostnjakov. Ni dvoma torej, da ima državno tožilstvo v mislih kazenski pregon Franja Tuđmana in da ima za to morda utemeljene razloge. Meni samo ni všeč, če si kdo na Feralovem hrbtu prizadeva obračunati s predsednikom države.
Tu pa gre vseeno za nekaj drugega, namreč za poskus kot kaznivo dejanje opredeliti vsako kritiko bolne ideje, ker pa ni mogoče najti zakonske podlage za kaznovanje svobodnega mišljenja, si je tožilstvo poskusilo izmisliti obrekovanje. Res sem prepričan, da je zamisel o gradnji skupne grobnice v Jasenovcu prava svinjarija. Tožilstvo pa ve, da to sodišče ne more tako lahko odmeriti kazni samo zaradi mnenja, da je neka zadeva svinjarija. A ni naključje, da so v spornem Feralu za kazniva dejanja opredeljena vsa besedila in prispevki, povezani z idejo o Jasenovcu. Ne gre niti za Franca niti za Tita niti Pavelića niti za primerjavo Tuđmana z njimi. Kaznovati nas hočete zato in samo zato, ker smo kritizirali in se posmehovali ideji o mešanju kosti v Jasenovcu. Nad to idejo se je, mimogrede povedano, zgražala skoraj vsa domača in mednarodna javnost.
Pri »primeru Jasenovac« v resnici ne gre za spravo, temveč za nekaj povsem nasprotnega. V resnici gre za poskus relativizacije zločina, saj so znamenja Jasenovca simbol žrtev fašističnega zločina. Prevrednotenje tega simbola, prevrednotenje množičnega grobišča je hkrati prevrednotenje samega storjenega zločina, poskus, da bi ga omilil z iskanjem »paritete« na drugi strani. Tukaj so nedvomno izražene določene simpatije do storilcev tega zločina. Z relativizacijo fašističnih zločinov se danes ukvarjajo najmračnejše politične osebnosti v svetu.
Ni dvoma, da je z idejo o preureditvi Jasenovca predsednik Tuđman prizadel veliko škodo ugledu hrvaške države po svetu in ugledu hrvaškega naroda (druga stvar je, da ta država nima zakona, ki bi hrvaški narod zaščitil pred škodo, ki mu jo povzroča predsednik države). Med številnimi odzivi bom opozoril samo na članek, ki ga je v uglednem Wall Street Journalu objavil direktor muzeja holokavsta v Washingtonu. Ta je ves svet pozval, naj »zaustavi blazni poskus Franja Tuđmana ponarediti zgodovino«. Kdo torej komu povzroča škodo? Kdo komu spodkopava ugled? Koga bi morali kazensko preganjati?
Težava s Feralom je prav gotovo v tem, da je povsem jasno in natančno zapisal, kaj si misli o tej ideji, in pri tem ni lagal. Navajanja neresnic za domnevno »dokazovanje« nekaterih opredelitev ne sodi v Feralov slog. Ker gre za Tuđmana, Feral, žalitve in obrekovanja, mi dovolite, da opozorim na naslednje: predsednik Tuđman je na seji centralnega komiteja svoje stranke javno izjavil, da so korenine Ferala v – navajam – »orjunaških skupinah, ki so pretepale hrvaški narod« in »četniških enotah iz druge svetovne vojne«. Pred kratkim je v izjavi za londonski Financial Times povedal, da so uredniki in novinarji Ferala – navajam – »ideologi jugoslovanskega komunističnega režima, otroci oficirjev JLA in potomci iz mešanih zakonov«.
To je obrekovanje, ne pa Feralovo pisanje. V izjave o »četniških koreninah« se zdaj ne bi spuščal, saj je to očitno prostor predsednikove umetniške svobode. V zadnjem času so zanj četniki vsi državljani Republike Hrvaške, ki niso člani HDZ, tisti, ki s svojih oken vidijo oljke, pa so poleg tega tudi orjunaši. Jaz za predsednika Tuđnama pa ne bi nikoli rekel, da je sin oficirja JLA, če bi to bila neresnica. Pač pa so to njegovi otroci.
Glede drugega dela obtožnice, ki me dolži žalitve, moram reči, da me način, na katerega državno tožilstvo razlaga smisel in sporočilo fotomontaže, dobesedno ponižuje. Če bi si naši bralci tako razlagali domnevna »sporočila« Feralovih satiričnih prispevkov, bi bil časopis namenjen bedakom, kar pa naši bralci niso. Feralovi bralci so veliko bolj inteligentni od meril, ki jih vsiljuje državno tožilstvo. Trditev, da je sporočilo sporne fotomontaže samo v tem, da Tuđmana prikaže »kot privrženca fašističnega režima«, je kratko malo tako banalna in nesmiselna, da tako rekoč zanika sam smisel fotomontaže kot satirične oblike. Če bi zares hoteli sporočiti samo to, namreč da je predsednik Tuđman privrženec fašističnega režima, bi to tudi naravnost zapisali. Kaj bi nam moglo preprečiti, da tega ne bi storili? A mi se ukvarjamo s satiro, ne pa z banalnim političnim blebetanjem.
Nadalje ne razumem obrazložitve iz obtožnice. Kakšna so ta »namigovanja«, kakšni so ti »simboli in osebe, katerih žaljivi smisel je splošno znan«? Tožilstvo tega ne navaja natančno in ne vem kaj misli. Če tožilstvo navaja »osebe« na fotomontaži, »katerih žaljivi pomen je splošno znan« – na fotomontaži pa sta samo dve osebi, Pavelić in Tuđman –, to pomeni, da državno tožilstvo meni in naravnost trdi, da je dr. Franjo Tuđman oseba, »katere žaljivi pomen je splošno znan«. V nasprotju s tožilstvom nisem mnenja, da je hrvaški predsednik oseba, katere žaljivi smisel je splošno znan. Tudi nisem mnenja, da je to Pavelić, saj ima v tej državi privržence in pri njih ne povzroča negativnih občutkov. Zato je res neprimerno govoriti o njegovem »žaljivem pomenu«, ki da je »splošno znan«.
Tožilstvo bi moralo ponuditi vsaj nekakšno analizo fotomontaže, ki je bila podlaga za njegove sklepe. Tako pa sem se znašel v zelo nehvaležnem položaju, da moram ugibati argumente tožilstva, da bi lahko zgradil svojo obrambo, saj tožilstvo ne ponuja nobenih argumentov. Priznam, da sem iz te fotomontaže poskušal priti do enakega spoznanja, do kakršnega je prišlo tožilstvo, a se mi ni posrečilo. Tudi nekateri moji kolegi so to poskušali, a se tudi njim ni posrečilo. Morda ustroj naših možganov ni takšen, kakršnega imajo ljudje na tožilstvu, a res ne vem, lepo vas prosim, zakaj je jasno, da sporna fotomontaža prikazuje predsednika Tuđmana kot »privrženca fašističnega režima«? Katera »namigovanja« in »simboli« to dokazujejo? Spomenik v Jasenovcu ni simbol fašizma, temveč simbol žrtev fašističnih zločinov.
Posebej v ta namen lahko tukaj ponudim nekaj pojasnil Feralove fotomontaže, ki so povsem drugačna od razlag tožilstva. Slika, na primer, prikazuje edina predsednika hrvaške države v zgodovini, ki pa imata nekaj skupnega – Jasenovac. Pavelić ga je ustanovil, Tuđman pa se zadnje čase z njim intenzivno ukvarja … Morda je pomen fotomontaže v tem, da Pavelić Tuđmanu izroča vroč krompir, ki temu povzroča težave … Morda je njen pomen tudi takšen: Pavelić Tuđmanu izroča »najljubši pokal«, v teh krajih pa je ta besedna zveza pomenila pokal maršala Tita, ker pa je dal Tito zgraditi spomenik v Jasenovcu, se zdaj – z izročitvijo »pokala« v Tuđmanove roke – nadaljuje veriga prevrednotenja Jasenovca … In podobno.
Ni pa popolnoma nobenega argumenta, ki bi dokazoval, da fotomontaža zagotovo prikazuje predsednika Tuđmana kot »privrženca fašističnega režima«. Razen morda en sam – trditev državnega tožilstva, da je dr. Franjo Tuđman »oseba, katere žaljivi pomen je splošno znan«. Ponavljam, da se jaz s to trditvijo sploh ne strinjam, čeprav tožilstvu ne jemljem pravice, da svobodno izraža svoje mnenje. A smo spet prišli do ugotovitve, da ima to tožilstvo nekaj proti Tuđmanu, ne vem pa, zakaj je sploh treba v ta spor vpletati mene in Feral!
Če pa je smisel te obtožbe v kakršnem koli kontekstu prepovedati montažo Anteja Pavelića na skupne fotografije s Franjem Tuđmanom, potem menim, da je treba jasno postaviti pravila igre. Objaviti je treba seznam ljudi, živali, rastlin, predmetov in spominskih obeležij, ki jih je prepovedano montirati ob podobi predsednika! V naslednji številki Ferala, ki bo izšel čez dva dni, bomo preizkusili merila tožilstva. Objavili bomo kakih deset različnih fotomontaž sedanjih hrvaških politikov in Pavelića v različnih držah telesa in z različnimi »simboli«, ki jih izročajo drug drugemu. Videli bomo, katere od njih bodo opredeljene za kaznivo dejanje. Tako bomo vsaj do neke mere ugotovili, kaj bi tožilstvo rado doseglo.
Veste, prepričan sem, da tožilstvo proti Feralu ne bi vložilo obtožnice, če bi, na primer, namesto Pavelića, ki Tuđmanu izroča spomenik v Jasenovcu, na fotografijo ob Franju Tuđmanu montirali opico, ki mu izroča banano. To pa zato, ker to oblast in državno tožilstvo kot njen operativni organ manj motijo simboli »banana države« kakor simboli žrtev fašizma.«
Prevzeto iz Erasmusa, časopisa za kulturo demokracije, št. 17, Zagreb, 1996.
1 Prevedla Anamarija Urbanija.