V 29/30. številki Medijske preže (december 2007) je bil objavljen članek Marte Gregorčič »O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih«. Članek je med drugim precej ostro napadel pisanje sodelavca Dnevnika Simona Tecca o Latinski Ameriki. Očital mu je, da piše samo o ekscesih Huga Cháveza, in to iz izrazito proameriškega zornega kota. Kot je ugotovila M. Gregorčič, so Teccovi članki o južnoameriški celini omejeni tako tematsko kot tudi terminološko in po svojem stališču. Ocenila je, da bi Tecco kot poznavalec celine in kot človek, ki je zaradi svojega levičarstva pred desetletji pobegnil pred Pinochetovo diktaturo v Čilu, mogel in moral objavljati še marsikaj drugega o političnem dogajanju in socialnih razmerah. Namesto tega lahko kar naprej prebiramo samo o politiku, ki se zdi zanimiv kot karikatura nasprotnika trenutne zunanje politike ZDA.

Tecco po oceni M. Gregorčič o Chávezu piše v besednjaku njegove domače opozicije, ki zastopa interese bogatih domačih in ameriških elit, katerih vpliv je Chávez degradiral. Venezuelsko opozicijo označuje kot »demokratično«, čeprav je skušala leta 2002 odstraniti demokratično izvoljenega Cháveza z vojaških udarom, Chávez pa naj bi bil po Teccu diktator in zatiralec ljudstva, čeprav je bil vedno zavezan volilnim izidom in čeprav je znatno prerazporedil bogastvo v prid revnih množic. Takšen pogled je stalnica vodilnih zahodnih medijev, ki so iz Cháveza naredili opazno simbolno figuro. Problem ni le v maličenju ustreznih pojmov in oznak. Ključna ideološka operacija je v tem, da izpostavljanje enega populista prikriva sistemsko cenzuro vsakršnih relevantnih informacij o celi celini. Ideološko sporočilo »chavezomanije« je to, da nerazviti svet ne šteje nič in da je ta zanimiv le pod rubriko črne kronike, političnih ekscesov in podobnih atrakcij.

Na članek Marte Gregorčič sta se na vidnih časopisnih mestih odzvala renomirana kolumnista Vlado Miheljak in Franco Juri. Solidarizirala sta se z novinarskim kolegom, zavrnila slog in argumentacijo M. Gregorčič ter se obregnila ob uredniško politiko Medijske preže, ki da objavlja prenapete članke. S pristopom Marte Gregorčič je po mojem mnenju mogoče polemizirati, tudi njena ocena političnega (in celo epistemološkega) pomena ljudskih vrenj v Latinski Ameriki utegne biti vprašljiva. Resno vprašanje je, ali je ravno Tecco kot svobodni novinar najprimernejša tarča za kritiko zunanjepolitične uredniške politike Dnevnika. Za pojasnjevanje teh vprašanj in okoliščin so najbolj poklicani neposredno vpleteni.

Dejstvo pa je, da je Marta Gregorčič s svojo intervencijo odprla zelo pomembno vprašanje o zunanjepolitičnih vsebinah slovenskih medijev. V uvodnem delu svojega članka je opozorila na nekaj relevantnih splošnih opažanj o poročanju o tretjem svetu in o produkcijskih pogojih, ki spodbujajo takšen način poročanja. Škoda bi bilo, če bi avtoričina opozorila na geopolitično ozkost in ideološko spornost zunanjepolitičnega novinarstva ostala brez odmeva.

Sestavni del poklicne samopodobe novinarjev je predstava o profesionalizmu in avtonomiji, ki jih žal ne ščiti pred zunanjimi pritiski in pred samocenzuro, zato pa pogosto sproža osebno užaljenost, kadar se kdo pritoži čez njihove izdelke. Načelno zaklinjanje k ideji avtonomnega novinarstva ne more nadomestiti analize stanja in produkcijskih pogojev, ki vodijo vanj. Nerefleksija vodi v rutinsko nadaljevanje obstoječega načina dela.

Kakšen je izbor mednarodnopolitičnih prispevkov v dnevnoinformativni medijski produkciji? Ključen postopek v pripravi novic je selekcija. Mednarodnopolitične novice so geografsko in tipološko selekcionirane glede na interese in perspektivo globalne kapitalske elite. Geografska selekcija se prekriva s tipološko selekcijo. Geografsko so presejani tako, da se svet razdeli v geopolitično in novičarsko pomembne ter geopolitično in novičarsko nepomembne regije.

Glavnino novic zasedajo politični dogodki v najmočnejših državah in v regijah, kjer se nahajajo strateške surovine oz. interesi. Štiri glavne tipološke skupine dogodkov v strateško pomembnih regijah so: uradna dejanja politikov in institucij, spektakelski protesti in volilna slavja, veliki gospodarski dogodki (združitve podjetij, bankroti, tržni pretresi) in dogodki iz črne kronike. Največkrat predstavljeni politični dogodki so kratki izseki političnih izjav na diplomatskih srečanjih, tiskovnih konferencah in parlamentarnih zasedanjih. Te izjave so pogosto vsebinsko plitve: ponavadi ponavljajo neko že znano stališče, držijo se žanra in vljudnostne dikcije, znotraj tega so včasih literarizirane in šele kot take atraktivne. Brez razumevanja ozadja so takšne izjave nezanimive, ozadje pa se največkrat ne odvija pred novinarji. Zbeganost, kaj sploh prikazati, se najjasneje kaže v televizijskih poročilih o zasedanjih institucij EU. Kamera, ki zaradi značaja medija željno išče dinamiko in drugačnost dogodka, se mora vedno znova zadovoljiti s prizori prispelih protokolarnih vozil in izstopajočih državnikov, sproščenih rokovanj v sejni dvorani pred uradnim začetkom zasedanja ter zasedenih omizij. Prava mala televizijska umetnost je povezati temo zasedanja s sliko, ki bi ponazarjala pomen dogodka. Užitek nemara zagotovi šele kritično gledanje tega podžanra televizijskih novic, ki lahko prepozna nehoteno subverzivnost: slika sporoča, da je protokolarni dogodek prazen in da se odločitve sprejemajo v ozadju in netransparentno.

Ozadje dogodkov, katerih predstavitev je predpripravljena protokolarno in s taktičnimi prijemi služb za stike z javnostjo, lahko predstavi šele komentar (s tem merimo na širši spekter zvrsti). Komentarje izvajajo novinarski ali gostujoči eksperti. Izbor tem, ki se jih komentira, kaže na dve dimenziji. Prva je dimenzija pomembnosti dogodkov: tisti dogodki, ki so pomembni za določeno publiko, so deležni komentatorske okrepitve. Velja tudi obratno: vpeljava komentiranja podeli pomembnost dogodku, četudi za življenje pripadnikov publike ni zelo pomemben – v slednjem primeru govorimo o senzacionalizmu. Druga je dimenzija relevantnosti medija. Medij, ki želi imeti status vplivnega in resnega medija, mora podajati komentarje. Poznavanje področja je pogoj ne le za produkcijo komentarjev, ampak tudi za novičarski izbor in za to, da se naredi novico iz podrobnosti, ki jih piarovske službe centrov moči želijo zamolčati. Kako pa resni mediji obravnavajo dogajanje v geopolitično perifernih regijah? Pretežno neresno – če vztrajamo pri tem, da je področna novinarska ekspertnost kriterij za resnost teme in medija. Nacionalni mediji, ne le v Sloveniji, temveč tudi drugod na Zahodu, skorajda nimajo dopisništev na svetovni periferiji. Opirajo se na oligopolne agencijske vire, ki v zvezi z veliko večino človeštva posredujejo le skope informacije. Strateško obrobni del sveta se prebije skozi agencijsko sito med dnevne novice, če se tam pripetijo nenavadni dogodki, predvsem nenavadne oblike človeškega trpljenja. To so naravne nesreče (potresi, poplave, neurja, plazovi …), civilne nesreče s številnimi žrtvami (letalske, železniške, avtobusne nesreče, eksplozije ipd.), nasilje (izbruhi vojn, državni udari, atentati, genocidi, pogromi, nasilne demonstracije – če vse to ne traja predolgo) in politični ekscesi (na primer škandalozne izjave državnikov).

Regularna politična dejanja, ki lahko pomembno vplivajo na življenje lokalnega prebivalstva, na primer pomembne reforme in volilne spremembe oblasti, se praviloma prebijejo med (eno)dnevne novice, če so pospremljene z burnim odzivom privržencev oz. nasprotnikov sprememb. V zvezi z geopolitično nepomembnim svetom skorajda ne moremo brati, slišati ali videti tistega, kar zapolnjuje pretežni del zunanje političnih novic iz t. i. normalnega (razvitega, demokratičnega, medsebojno nevojskujočega se) sveta, se pravi dolgočasnih poročil o diplomatskih srečanjih. Odsotnost dnevnih, nekriznih novic iz nerazvitega sveta temu podeljuje status nepomembnosti, njegova zastopanost v eksotični luči pa mu podeljuje status eksotike, za katero se zanimamo predvsem iz eksotičnih razlogov. Tako je varnostno priporočilo morebitnim turistom sestavni del poročil o izbruhu nasilja v kateri od eksotičnih držav. Krajšo ekspertno predstavitev problematike lahko pričakujemo le v primeru hujših izbruhov nasilja, a poročila o tem dogajanju se redko ponavljajo dlje kot nekaj tednov.

Okvirna primerjava dnevne in tedenske produkcije mednarodnih vsebin kaže, da se resni mediji zavedajo pomena tistih informacij, ki segajo širše od dometa neposrednih nacionalnih interesov. Njihov dnevni primanjkljaj skušajo kompenzirati s tedensko produkcijo, ki pa je finančno in kadrovsko še bolj podhranjena in, kot kaže, sloni na entuziazmu posameznikov in na njihovih omejenih možnostih. Širše mednarodne vsebine so pogosto vključene ad hoc in ne sistematično. Tako sobotne priloge časopisov objavljajo reportaže naključnih popotnikov, ki so največkrat subjektivno obarvane: popotnik-turist poroča o tem, kaj je nekje zanimivega za turiste, popotnik-humanitarec o trpljenju beguncev; celovitejši prikaz tega, kako ljudje v določeni deželi živijo in s katerimi strukturnimi družbenimi problemi se soočajo, je redek. Televizija zaradi omejenih sredstev objavlja reportaže hišnih novinarjev, ki niso poznavalci področja, pač pa so neko deželo obiskali iz drugih razlogov. Posledično lahko reportaža reproducira ideološke stereotipe, pomešane s turističnim pogledom na eksotiko.

Med številnimi mediji v Sloveniji jih velika večina producira prosto- oz. kratkočasne vsebine. Namenjene so različnim življenjskim stilom in tipom potrošnikov. Med dogodke vključujejo le tiste iz družabne, črne in morda športne kronike – če med dogodke ne štejemo fraze o »novem odkritju znanstvenikov«, ki podpira promocijo proizvodov za zdravje in kondicijo s tistim splošnim tržnim prijemom, ki oglašuje kvaliteto izdelka rekoč, da je ta nov. Če je naslovnik medijskih vsebin potrošnik, se relevantnost dogodkov skrči na tisto, kar ga neposredno zadeva, torej tisto, kar se dogaja v soseščini ali s čimer se nekdo identificira. Potrošnikov interes je skrčen na njegovo telo, tako dejansko kot tudi imaginarno. Realnost dogajanj po svetu pa prezre.

Kaj pa vsebine peščice t. i. resnih medijev? Katere so specifične vsebine, ki resne medije etablirajo kot resne? Notranja politika, gospodarstvo, lokalna poročila o raznem družbenem dogajanju in zunanja politika. Kakšno je razmerje med njimi v dnevnoinformativnih tiskanih in avdiovizualnih medijih? Opažamo, da v zadnjih letih notranja politika dobiva vse več prostora, zunanja politika pa je potisnjena na obrobje. Pod rubriko notranje politika nastopa lokalni »podalpski« spektakel blokovsko polarizirane demokracije. Dobršen del resnih vsebin predstavljajo dnevni medstrankarski boji. Poroča se predvsem o proceduralnih in retoričnih dimenzijah teh trenj, o strateških in programskih razlikah pa redkeje.

To, da se novinarjem zdi nagajanje med političnimi funkcionarji atraktivnejše od njihovih stališč, ni brez posledic za politično kulturo. Ker je dostop akterjev na političnem polju do publike posredovan prek medijev, kjer selekcijo vrši neka druga logika, logika novinarskega polja, se tudi politični akterji nagibajo k medijsko zanimivemu ravnanju.1 V najskrajnejšem primeru, ki se mu letos obeta celo zmaga na državnozborskih volitvah, všečnost publiki nadomesti politični program. Publiko, ki so jo vzgojili »kratkočasni« mediji, očitno fascinira to, da Pahor že več let govori o politiki na tak način, da pripoveduje o samem sebi, o svoji subjektiviteti, vizijah in telesu.

Zunanja politika je po svoji zastopanosti vse bolj na obrobju v primerjavi z dnevno notranjo politiko. Geografsko je skrčena na poročanje iz institucij EU, iz sosednjih držav, držav nekdanje Jugoslavije in najmočnejših evropskih in svetovnih držav. Svet zunanjepolitičnih uredniških politik je skrčen na tiste države, ki neposredno zanimajo Slovenijo. Natančneje: zunanjepolitično poročanje pokriva tista območja in pojave, do katerih sega domet slovenske zunanje politike. Ta skuša slediti trendom v regiji (četudi pred domačo javnostjo ustvarja vtis, da je slovenska diplomacija v središču evropskega dogajanja), o drugih regijah pa ne ve skoraj ničesar. V 19. stoletju bi bila taka lokalna samoumeščenost male države še razumljiva, v globalno soodvisnem svetu pa je kratkovidna. Še večji problem je tematski fokus zunanjepolitičnih poročil: izrazito so naravnana na diplomatske dogodke in izjave. Takšen pristop omogoča publiki, da je seznanjena z imeni glavnih državnih funkcionarjev in s približnim tonom diplomatskih odnosov med državami, o katerih se največ poroča. Poleg tega si je na podlagi dnevnoinformativnih vsebin mogoče ustvariti stereotipno predstavo o značaju in moralnem statusu nekaterih državnikov.

Manjka pa poročil o najrazličnejših drugih družbenih, političnih in kulturnih dogajanjih, ki ne spadajo v kategorijo uradne diplomacije držav. Tema podnebnih sprememb kot naravnega pojava z različnimi lokalnimi družbenimi posledicami se, na primer, pojavlja v medijih šele v zadnjem času, pa še to večinoma le kot postranska informacija ob poročilu s konference diplomatov oz. znanstvenikov. Le slučajno izvemo kaj o številnih razrednih bojih po svetu, če izvzamemo sindikalne proteste po Evropi. Še pri slednjih pogrešamo analizo sprememb ekonomskih in socialnih modelov, ki ogrožajo položaj evropskih delavcev. Premalo se piše o migracijah in položaju migrantov: novinarji običajno registrirajo njihov obstoj le ob tragičnem zaključku poti katere od skupin migrantov, praviloma pa ničesar ne izvemo o kompleksnih vzrokih, ki so jih pognali na pot. Ničesar ni zaslediti o različnih problematikah procesov modernizacije; inflacija stereotipnih poročil o njihovem izbruhu pod firmo »islamizma« in »Al Kaide« ne pojasnjuje ničesar. Poročanje o pravnih, ekonomskih in političnih bojih glede privatizacije naravnih in kulturnih virov najde svoj prostor v manj izpostavljenih rubrikah, kot sta »računalništvo in informatika« ter »kultura«, če imata razgledanega in prodornega urednika. Skratka, obveščeni smo o jutranjem kašlju predsednika ZDA, nič pa ne vemo o tem, kako ljudje po svetu živijo.

Splošna vsebinska pomanjkljivost zunanjepolitičnih medijskih vsebin je torej ta, da so vse preveč zunanjepolitične, se pravi, da se pretežno osredotočajo na dogodke, ki jih proizvajajo in novinarjem dostavljajo diplomacije bližnjih ter vplivnih držav in organizacij. Morda pričakovanj po nečem več od tega, kar nam slovenski resni mediji ponujajo zdaj, niti ni najprimerneje kategorizirati kot »zunanjo politiko«, temveč širše. Te vsebine bi morale biti razširjene tako geografsko kot tudi tematsko. Namesto oznake »zunanja politika« jih lahko označimo kot »svetovno dogajanje«.

Ni dovolj, da je medijska ponudba svetovnih vsebin le spremljava dometa in aktivnosti uradne državne diplomacije. Državljanom bi morala širiti obzorje in jim kot relevantne predstaviti dogodke in procese, ki so na prvi pogled relativno oddaljeni od slovenskih neposrednih interesov, a se nas lahko po ovinku ali z zamikom še kako tičejo. Zdi se, kakor da državna in uredniška zunanja politika druga drugi legitimirata ozkost zajetega svetovnega horizonta. Ta horizont je provincialen. Sodeč po teži in tematikah glavnih resnih medijskih vsebin se zdijo dnevnopolitična medstrankarska trenja vse bolj pomembna, poznavanje sveta pa obrobnega pomena.

Še pred 20 leti je bila ta dežela del države, ki je razmišljala globalno in je vodila svetovno zunanjo politiko. Potem so Slovenci baje hoteli »z Balkana v Evropo«, danes pa je za marsikoga samoumevno, da Sloveniji zadošča, da je provinca EU in privesek velesil(e). Drnovšek je bil za zdaj zadnji svetovljanski politik v Sloveniji in simptomatično je, da številni sploh niso razumeli pomena njegovih gest za mir v Darfurju ali pa prisostvovanja inavguraciji prvemu staroselskemu predsedniku v Boliviji. »Ljudski glas« in nekateri njegovi parlamentarni zastopniki so angažma zunaj običajnega geopolitičnega dometa Slovenije pospremili s poniglavostmi, češ, »čemu se ukvarjati z Afričani«, ali pa z namigovanji, da je predsednikovo svetovljanstvo posledica njegove bolezni oz. izguba stika z realnostjo. Kot da je relevantna realnost le tista, ki jo zmore dojeti tipičen lokalni obrtnik. Še en primer sramotne nacionalne samozagledanosti in provincializma Slovenije je bil sramotno nizek znesek pomoči žrtvam cunamija decembra 2004 – kot da se nas humanitarna katastrofa ne tiče.

Končni argument, s katerim se upravičuje obrobni status svetovnega poročanja, je argument, da »javnosti to ne zanima«. Produkcija svetovnih vsebin stane, sploh lastna v izvedbi mreže potujočih dopisnikov, in vsak strošek je treba upravičiti. Trenutni pogled, ki ponudbo določenih vsebin prilagaja obsegu povpraševanja, je pogled s perspektive poslovnih bilanc: če nek medij investira dodatna sredstva v lastno produkcijo svetovnih vsebin, se mu vložek na kratki rok ne bo finančno povrnil. Če na medijsko produkcijo gledamo izključno kot na poslovno dejavnost, se torej zdi, da je uredniška politika ujetnica pričakovanj publike. A takemu pogledu niti novinarji sami ne verjamejo povsem, saj se vedno, kadar skušajo upravičiti senzacionalistično brskanje po za nekatere neprijetnih dogodkih, sklicujejo na »zainteresiranost javnosti« – čeprav to zainteresiranost s svojim »napihovanjem« novic šele sami ustvarjajo.

Pravo vprašanje ni, kdaj je »javnost« resnično zainteresirana za določene informacije, kdaj pa ponudnik inducira to željo. Pravo vprašanje je, kaj kategorija »javnosti« sploh pomeni oz. kakšna so razmerja med različnimi rabami te kategorije. V sodobnem novinarskem diskurzu »javnost« pomeni predvsem pasivni naslovnik informacij in mnenj. To pojmovanje je skupno tako komercialnemu kalkuliranju o tem, katere informacije gredo v promet, kot tudi senzacionalistični referenci, s katero si skuša radovedni novinar zaščititi hrbet pred pritiski. S takim pojmovanjem »javne« funkcije »javnih« medijev se težko utemelji načrtno krepitev zapostavljenih resnih vsebin. Prej gre pričakovati drsenje nivoja proti zabavnim vsebinam, pri katerem so mediji in »javnost« v vzajemnem razmerju: drug drugemu postavljajo vse nižje kvalitativne standarde.

Temu nasproti je Habermas postavil zgodovinski koncept javnosti kot sfere aktivnega državljanstva, v kateri se odvija racionalna izmenjava mnenj, da bi prišli do najbolj umnih in s tem univerzalnih politik2. V tej luči je javna funkcija medijev izobraževanje državljanov, zato da so ti opolnomočeni in usposobljeni za kompetentno rabo uma in odgovorno udeležbo v politiki. »Javnost«, ki ni več zavezana maksimi racionalne presoje in obči odgovornosti za politične razmere in ki ne implicira aktivnega državljanstva, po Habermasu ni več javnost. Če gre za pasivnega naslovnika informacij, ki jih posredujejo centri moči in medijska industrija, je ustrezna oznaka »publika«. Isto velja za t. i. »javno mnenje«: to po Habermasu ni niti javno (po navedenem kriteriju) niti mnenje, kajti mnenje je nekaj individualnega, kompleksnega in racionalno utemeljenega. Tisto, kar proizvaja industrija »javnega mnenja« in kar beleži tehnologija »javnega mnenja«, bi prej lahko označili kot »množično razpoloženje«. To kot diskurzivni industrijski produkt ne podpira aktivnega državljanstva. Zaradi strukturnih sprememb javnosti v množični družbi, kakor jih je opisal Habermas, tudi sami demokraciji grozi, da bo de facto vse bolj suspendirana.

Konceptualna plat medijskega vsebinskega siromaštva je ta, da je javna funkcija medijev (izobraževanje državljanov) podrejena poslovni funkciji medijskih podjetij (trženje vsebin publiki potrošnikov). Funkciji sta teoretično lahko do neke mere združljivi, vendar le pod pogojem, da mediji namesto sledenja vse nižjim standardom pričakovanj publike prevzemajo odgovornost za informativno in mnenjsko opolnomočenje javnosti, da uredniška politika aktivno vzpostavlja določeno raven vsebinske kvalitete in da jo poslovna politika podpre z računico dolgoročne rentabilnosti. Še posebno odgovornost za državljansko izobraževanje imajo javni medijski zavodi, ki imajo zagotovljeno javno financiranje ravno zaradi te funkcije. Problem trženja kvalitetnih vsebin ima torej značaj spirale, ki se lahko giblje navzgor ali navzdol. Pri tem je javnost predvsem normativna kategorija in ne nekaj, kar bi se vedno že ponujalo kot obstoječi trg, željan resnih medijskih vsebin. Ob vsem govorjenju o javnosti bi se bilo treba zavedati normativnega statusa tega koncepta in njegovega ozadja, ki je (ravno tako normativni) koncept aktivnega državljanstva.

V tem sklopu prispevkov nas zanimajo produkcijski postopki in produkcijski pogoji, v katerih nastajajo svetovne oz. zunanjepolitične medijske vsebine.

Koliko prostora in kakšno mesto imajo svetovne vsebine znotraj posameznih medijev? Kakšne vire spremljajo uredništva? Koliko se opirajo na agencijske vire in koliko imajo lastnih dopisniških virov? Kako so izbrani agencijski viri? Kako poteka postopek selekcije novic in dogajanj? Kdo odloča o izboru relevantnih tem in po katerih kriterijih sprejema odločitve? Koliko pozornosti novinarji in uredniki posvečajo refleksiji teh kriterijev in koliko se zanašajo na rutinski občutek o relevantnosti, se pravi na spontano ideologijo novinarjev? Je slednje vzrok za to, da vsi resni mediji reproducirajo isti nabor svetovnih vsebin, ki so obenem količinsko močno zastopane v glavnih agencijskih virih? Kakšni so finančni pogoji za produkcijo svetovnih vsebin? Kako kadrovsko močne so zunanjepolitične redakcije? Je sodelavcev, ki spremljajo vire, dovolj? So zadovoljni s plačilom? Kakšen je njihov zaposlitveni status (redno zaposleni, zaposleni za določen čas, pogodbeni honorarni delavci, študentski delavci …)? Koliko imajo redakcije na voljo sredstev za poročevalska in reporterska potovanja? Uspejo storiti še kaj več od akreditacij na uradne politične dogodke v evropskih državah in EU? So dopisniki pretežno priklenjeni na pisarno in uradna novinarska središča? Poleg v zadnjih letih razvpitega vprašanja, ali so zunanjepolitične redakcije pod pritiski politikov, se velja vprašati tudi to, ali novinarji želijo poročati še o čem drugem razen o diplomatskih srečanjih, pa nimajo možnosti za to. So pod finančnim pritiskom, naj ne zapravljajo denarja za produkcijo vsebin, ki da publike ne zanimajo?

Opravljanje funkcije izobraževanja državljanov nujno potrebuje refleksijo novinarskega dela. Se to refleksijo spodbuja? Se spodbuja in omogoča strokovno usposabljanje novinarjev, s čimer ne mislimo le na tečaje o rokovanju s tehnično opremo, temveč tudi izobraževanje na področjih regijskih študij in humanistične teorije? Se skratka spodbuja vseživljenjsko učenje ali uredniki in poslovodstvo morda domnevajo, da fakultetno in ljubiteljsko izobraževanje zadoščata?

Zakaj je torej ponudba svetovnih vsebin v slovenskih medijih takšna, kot je? Odgovore na ta vprašanja smo poiskali pri tistih, ki producirajo svetovne vsebine, pa tudi pri raziskovalcih, ki na problematiko gledajo od zunaj.

Že precej let se ukvarjate predvsem z zunanjepolitičnim novinarstvom. Zdaj vodite tedensko oddajo Globus, ki se loteva mnogih vprašanj in dogodkov po svetu ter njihovih implikacij, tudi na Slovenijo. Kateri so vaši glavni viri in kako so ti izbrani?

Težko je postaviti natančno hierarhijo virov. Glavni vir je splošno spremljanje dogodkov, kar pomeni spremljanje tuje televizije. Jaz gledam BBC, CNN in angleško Al Džaziro. Blanka Doberšek, urednica oddaje Globus, spremlja še posebej teme z Daljnega vzhoda. Pomembni viri so agencijska poročila, predvsem Reuters. Časopise beremo vsak na svojem področju. Omeniti je treba Guardian in New York Times, sama podrobneje spremljam tudi bližnjevzhodne časopise. Pomembna je izmenjava televizijskih posnetkov. TV Slovenija je članica European Broadcasting Union, opiramo pa se tudi na televizijsko ponudbo Reutersa in Associated Pressa.

Med spremljanjem različnih področij se porodi veliko različnih zamisli o tem, kaj naj bi delali. Nekaj je tedensko relevantno, velikokrat pa vključimo tudi teme, o katerih menimo, da niso bile dovolj tehtno in dobro pokrite v osrednjih informativnih oddajah, ker je zanje zaradi drugih dogodkov zmanjkalo časa. Tu so še naši dopisniki, ki nam ravno tako posredujejo svoje ideje. Vse skupaj kombiniramo tako, da imamo eno nosilno temo, ki jo obdelamo širše, z različnih zornih kotov, in še nekaj drugih tem.

Naš velik problem je ta, da je bilo nekoč v Odmevih veliko več prostora za zunanjo politiko. Zdaj so dopisniki v nerodnem položaju. Dnevnoinformativne novice so uporabne za Dnevnik in Odmeve, zgodbe in rezultate raziskovalnega novinarstva pa težko kam lansirajo. Pri oddaji Globus smo seveda zelo veseli takih prispevkov. Pred kratkim je bil, na primer, Andrej Stopar slučajno v Gruziji, kjer je spremljal nekaj drugega, in je napravil še en prispevek v Stalinovi rojstni vasi; zdaj je namreč v Gruziji nekakšen stalinski revival.

Zdi se, da je slovensko zunanjepolitično novinarstvo večinoma navezano na produkcijo drugih, večjih novinarskih hiš in na akreditiranje na uradne politične dogodke na ravni EU in evropskih držav.

Za Globus to nedvomno ne velja, ker ima dve dovolj trmoglavi ženski. Sicer pa se bojim, da je delo velikokrat rutinsko, na primer pri predsedovanju Slovenije EU. Resda je tu težava, kako se sploh da na nov način poročati o suhoparnih birokratskih srečanjih, da bi ljudje začutili njihovo relevantnost. S preskušanjem novitet v načinu poročanja se nasploh, ne le na naši televiziji, ukvarja zelo malo ljudi in presežki so zelo redki. Nekaj nadpovprečnih prispevkov je pripravila Manica Janežič Ambrožič. Novinar mora biti kar pogumen, da se tega loti, saj ne ve, ali mu bo uspelo.

Mi imamo sicer veliko sekundarnih, zlasti slikovnih virov, na primer Reuters in EBU, a dopisniki imajo možnost snemanja primarnega gradiva. Resda ne vedno, saj nimajo kar vsak dan na voljo kamere in montažne opreme, čeprav se je televizijska oprema precej pocenila.

Razlog, zakaj delam v zunanjepolitični redakciji in edina stvar, ki mi je bila pri tem izjemno zanimiva, je delo na terenu. Ampak če bi pred desetimi leti vedela, da bo tega vedno manj, bi se takrat morda odločila drugače. Zdi se mi, da je v Sloveniji zadnje čase zunanja politika odrinjena v ozadje. Mogoče imam ta občutek zato, ker se je pred petimi leti vse vrtelo okrog iraške vojne, zdaj pa smo v obdobju, ki ga je težko definirati, hkrati pa se dogajajo zelo opazne notranje-politične teme.

Je informacija z BBC za vas bolj relevantna kot z Al Džazire?

Ne. Al Džaziro zelo upoštevam. Ne vem, če se je kdaj zgodilo, da se z njimi ne bi popolnoma nič strinjala. Tam so zbrani zelo sposobni ljudje, marsikdo je prišel z BBC, CNN ipd. Al Džazira je zelo uspešen projekt. Če kdo pripomni, da gledam samo Al Džaziro, mu odgovorim, naj si najprej sploh ogleda, kakšne informacije ponuja.

Kakšen je postopek selekcije novic in kakšni so kriteriji za izbor določenih novic? Kdo o teh kriterijih odloča: voditeljica, urednica oddaje, obe skupaj, cela redakcija ...?

Blanka Doberšek je urednica oddaje, jaz sem voditeljica z nekaterimi uredniškimi pooblastili. Intenzivno sodelujeva, pogovoriva se o vsaki temi in o kriterijih. Idealno bi bilo, če bi pri tem sodeloval tudi širši krog sodelavcev redakcije, vendar praksa pokaže, da ima vsak svoje naloge in je od njih težko pričakovati, da bi se tukaj še dodatno angažirali. Uredniki pa posredujejo samo, če jih res kaj zelo zmoti.

Koliko pri odločanju reflektirate o kriterijih za odločitev in koliko gre za rutino in zanašanje na uredniški občutek? Gre pri tem morda za reprodukcijo tistih vsebin, ki so zastopane v glavnih agencijskih virih?

Velikokrat določene teme ne vključimo, ker se je zgodila čez vikend in vemo, da bo v ponedeljek že premleta po dolgem in počez, mi pa smo na sporedu šele v torek, ko zanimanje že malo pade. Pri dogodkih, kot so razne volitve, smo vedno v precepu, ali jih niso gledalci že naveličani. Včasih pri takih dogodkih tudi tvegamo in poskusimo obravnavati novi zorni kot, ki ga v Dnevniku ali Odmevih ni bilo. Hkrati pa občasno dobimo izvrstno reportažo, ki ni strogo aktualna, a jo vključimo, ker je dobra.

Ali ne učinkuje pri izboru neka »spontana ideologija«, ki spodbuja delanje tistega, kar se zdi samoumevno?

Če pride novinar neizkušen v redakcijo, gleda starejše od sebe in dela tako kot delajo oni. Jaz sem prišla na TV Slovenija s skoraj desetletnimi izkušnjami in sem imela drugačen odnos do novinarskega dela. Prišla sem delat tisto, kar sem v novinarstvu počela že prej. Menila sem, da je treba odpirati številne nove teme. Pri tem mi nikoli ni nihče rekel, da je to nerelevantno. Tudi za svojo urednico, ki je tik pred upokojitvijo, lahko rečem, da ima še vedno ogromno svežih idej, ki se jih loteva na nove načine.

Koliko imate sodelavcev, ki premlevajo vse te vire? Jih je dovolj? So zadovoljni s svojim plačilom in kakšen je njihov zaposlitveni status?

Približno polovica jih je redno zaposlenih, polovica pa honorarcev na različnih pogodbah. S plačo na RTV Slovenija ni bil nihče še nikoli zadovoljen. To je dejstvo. Zaradi tega je težko dobiti nove ljudi, ki bi prišli sem delat. To je delo za ljudi, ki jih nekaj tako zelo zanima, da finančna plat zanje ni bistvena. Ali pa za nekoga, ki se želi uveljaviti ali ki rabi izkušnje.

Koliko je na voljo sredstev za spremljanje različnih agencijskih virov? Koliko od fonda za zunanjo politiko dobi vaša oddaja?

To je zelo dobro vprašanje, na katerega ne morem odgovoriti. Pri financah sem šibka. Zdi se mi, da naš proračun za prevajalce in za vse ostalo znaša nekaj tisoč evrov, a ta podatek bi bilo treba preveriti1. Zelo pazimo na stroške. Po občutku vem, da si, na primer, lahko privoščimo en dupleks na oddajo. Možno je posneti en prispevek na terenu, vendar novinarja ne moremo posebej poslati na teren, temveč se dogovorimo z nekom, ki je že nekje, da naredi nekaj še za nas. Če gre nekdo delat prispevek za Dnevnik, ostane tam nekaj ur dlje, da naredi še prispevek za Globus, recimo nekaj intervjujev. Rada bi videla, da bi ostal še nekaj dni, vendar to ni realno. Televizijska produkcija je danes zelo hitra. Še pred desetimi leti je bilo drugače, lahko smo si vzeli več časa za bolj premišljeno delo.

Ali se kdaj znajdete pred kakršnimi koli pritiski na način poročanja?

Lažje so vodljivi mlajši in manj izkušeni novinarji kot tisti z več izkušnjami. Sama nimam izkušenj z neposrednimi pritiski, za kar si štejem zasluge predvsem sama. So pa včasih posredno izražena pričakovanja. Na primer: pred nekaj leti je Janez Janša po zmagi na volitvah rekel, da ni treba šteti vsake bombe v Iraku, s čimer je hotel reči, naj se poročanje osredotoči tudi na pozitivne stvari. Zanimivo bi bilo pogledati, koliko kakšnih prispevkov je bilo narejenih pred to izjavo in po njej.

Si želite poročati o nekaterih drugih temah, o katerih ne poročate?

Seveda so stvari, s katerimi bi se še ukvarjali. Vsi se preveč ukvarjamo z visoko formalno politiko in diplomatskimi srečanji. Zame mednarodna politika obsega marsikaj, od dela nevladnih organizacij do, recimo, nasilja nad ženskami. Rada bi, da bi poročali tudi o resnih temah in o trendih v mednarodni politiki. Ampak medije velikokrat bolj fascinira to, da kdo izjavi kaj neumnega. Poleg tega bi za analitične prispevke potrebovali več časa in denarja in novinarji bi morali biti na terenu.

Koliko se znotraj hiše reflektira neka Javna RTV je razpeta med funkcijo izobraževanja državljanov, ki vključuje tudi obveščanje o svetovnem dogajanju, in med komercialni pritisk, naj se ne troši veliko denarja za produkcijo vsebin, ki naj Slovencev ne bi zelo zanimale.

Ves čas govorim, da moramo imeti v programu tudi Afriko, Južno Ameriko in druge odrinjene regije. Na načelni ravni mi nihče ne oporeka, a v praksi se poroča predvsem o poplavah, potresih, kriminalu, padcih letal ipd. Večkrat sem slišala: »Kaj pa to Slovence briga?« ali: »Zakaj sploh potrebujemo neke zunanje novice?« Sprva sem mislila, da je bilo to izrečeno bolj v šali, zdaj pa se mi zdi, da morda ni čisto tako. Zunanjepolitična redakcija ne bi smela pokrivati pretežno črne kronike. Žal je naš program zelo podoben programu komercialne televizije POP TV, a bi se moral, kar zadeva zunanjo politiko, od nje bistveno razlikovati.

O Afriki smo v zadnjih letih slišali le ob genocidih v Ruandi in Darfurju ter nemirih v Keniji. Zakaj se o periferni delih sveta poroča samo, kadar so tam izredne razmere?

Delno gre za imanentno hierarhijo tem, ki naj bi jih pokrivali. Na prvem mestu so okoliški dogodki v Evropi in dogodki na Balkanu. Poleg tega imamo praktičen problem: v celi Afriki in Latinski Ameriki nimamo nobenega dopisnika, agencijsko gradivo, ki ga dobimo z izmenjavo, pa iz teh regij prihaja, le kadar so tam izredne razmere. O Keniji dolgo nismo dobili nikakršnega gradiva. Iz Latinske Amerike dobimo občasno kakšno Chavezovo izjavo. V Globusu smo vendarle imeli prispevek o zdravstvu na Kubi, ampak dobili smo ga bolj slučajno: Tone Hočevar je bil tam za Mednarodna obzorja in je še za nas posnel prispevek o običajnem kubanskem življenju. Za televizijo rabiš sliko, ne moreš zgolj napisati članka.

Se vam zdi, da je poročanje o etničnih, verskih in jezikovnih manjšinah na RTV Slovenija ustrezno?

Pred kratkim je neka kolegica tako govorila o »islamskih teroristih«, da so mi šli lasje pokonci. Ni dopustno uporabljati nesmiselne izraze, za katerimi ni ustrezne vsebine.

V TV Dnevniku se vsakodnevno uporablja besedna zveza »palestinski skrajneži«.

Ampak to še ni tako hudo kot »islamski teroristi«. V Palestini dejansko obstajajo skrajneži, obstajajo pa tudi izraelski skrajneži. Hamas je skrajno gibanje, ni pa v svojem bistvu teroristična organizacija. Problem nastane, kadar s tem označiš celotno prebivalstvo. Mislim, da se je najbolje izogibati vsem ekspresivnim izrazom in uporabljati natančne oznake, saj ljudje niso neumni in vedo, kaj je Hamas.

Na nekaterih televizijah uporabljajo oznako »militanti«.

To ni slab izraz, je bolj nevtralen, a ga lektorice ne dovolijo. Podobno še nobene lektorice nisem uspela prepričati, da »judovske naselbine« niso »naselja«: beseda »naselbina« označuje njihov nezakonit status.

Kako komentirate dokumentarec o Osami bin Ladnu, ki je bil pred kratkim predvajan na TV Slovenija?

Na sestanku sem prav danes dejala, da sama tega dokumentarca ne bi predvajala. Kdor to želi, si lahko te stvari ogleda na CNN. Če pa ga že predvajamo, bi ga morali uravnotežiti z nečim, kar ni tako izrazito proameriško. Ljudje v Gazi, na primer, množično umirajo vsak dan.

Precej dobrih novinarjev je v zadnjem času odšlo z javne televizije, ker so želeli delati »drugače«.

To je zelo delikatno vprašanje, ki smo ga izpostavili tudi na programskem svetu, kjer pa so se nam smejali. Naše mnenje je bilo, da kolegi ne odhajajo zaradi plač, saj na »nacionalki« ne delamo zaradi denarja. Zakaj torej mlad, ambiciozen, strankarsko nepovezan človek odide z javne televizije, ki ga je izoblikovala? To je zelo resno vprašanje za naše urednike in odgovora nanj ne bom dala. Uredniki bi morali resno premisliti kot tudi o tem, s kom so te ljudi nadomestili oz. jih nameravajo nadomestiti.

Oddaja Globus bo v teh dneh praznovala prvo obletnico. Kakšne so vaše želje za prihodnost, morda daljša minutaža, ugodnejši termin ali več terenskih oddaj?

Vedno nas dajejo v termine, ki so obsojeni na neuspeh. Vsebine, ki same po sebi ne vlečejo gledalcev, bi morali uvrstiti v bolj gledane termine in ne hkrati s Preverjenim ali Piramido. Globus ima stalno število gledalcev in sem s tem osebno zadovoljna; nimam iluzij, da se bo tu kaj spremenilo. Zadnjič so nas zaradi športnega prenosa predvajali pozneje in gledanost je bila ob 21.30 odlična, okoli 5 odstotkov. Oddaja o Kosovu je bila taka, kot bi si jo lahko samo želeli, če bi imeli dovolj sredstev in časa. Potekala je v živo, z javljanji iz Beograda in Prištine. Takrat smo verjetno dosegli maksimum gledanosti v tem terminu.

Kje vidite vzroke za probleme, omenjene v tem pogovoru?

Eden od vzrokov so finančna sredstva. Pomembno je razumevanje izobraževalnega poslanstva javne televizije in prepričevanje sodelavcev o tem, da je pomembno tudi neko dogajanje v tretjem svetu. To je napor. Tako ni samo v Sloveniji, ampak vsepovsod. Javne televizije so povsod v krizi. Vsi se sprašujejo, kaj naj producirajo in kdo naj jih plačuje. Nekateri se sprašujejo o smiselnosti mreže dopisnikov s celega sveta, saj naj bi se menda vse dalo dobiti na internetu. Toda potrebujemo ljudi, ki znajo v povodnji informacij izbirati in ovrednotiti informacije v kontekstu. Tega se ne da tako kvalitetno početi v Ljubljani, kakor če dopisnik živi v tujini.

Kakšne in katere novice so gledalcem »servirane« v osrednjih informativnih televizijskih oddajah vsak večer ob sedmih? Zakaj ravno te in ne katere druge? Ali je informiranost gledalcev nacionalne, javne televizije drugačna kot informiranost gledalcev komercialnih medijev (POP TV)? S pomočjo relativno nove strokovne literature (Zajc, 2004 in Prpič, 2007), ki je nastala na podlagi praktičnih izkušenj in znanstvenega raziskovanja, bova skušala odgovoriti na ta vprašanja.

Za začetke informativnih oddaj v Sloveniji je pomembno leto 1968, ko začne Televizija Ljubljana oddajati večerno dnevno informativno oddajo, ki je bila slabih 30 let brez konkurence. Leta 1995 se ji pridruži prva informativna oddaja komercialne televizije POP TV, ki je moči že v začetku usmerila na informativno področje (Prpič, 2007: 63).

Pred pregledom konkretnih selekcijskih učinkov in praks nastajanja ter izbora televizijskih novic je treba opredeliti pojem »novica«. Pridružujeva se ugotovitvi Zajčeve, ki omenja različne definicije različnih avtorjev pojma novice, ki pa so si kljub vsemu dokaj podobne. Za namen tega članka bova »novico« razumela kot informacijo o nečem novem oziroma kot nekaj, kar »informira o nečem novem, česar naslovnik še ne pozna in s čimer še ni bil seznanjen«. (Zajc, 2004: 6)

Najprej bova poskusila povzeti ključne oziroma najpogostejše t. i. novičarske faktorje – torej dejavnike, ki vplivajo na izbor informacij, ki se kažejo v televizijskih poročilih, način njihove reprezentacije, čas trajanja predstavitve … V grobem bi se lahko osredotočili na 7 pogosto navajanih novičarskih faktorjev. Imena faktorjev so sama po sebi dovolj zgovorna. Tako na selekcijo informacij vpliva širina vpliva dogodka (hurikan, ki zajame velik del nekega kontinenta, ima verjetno širši vpliv kot narasel potok v Zgornjem Dupleku), zemljepisna bližina dogodka (vendar pa ima drugi dogodek za Slovence vseeno večji pomen kot za Tirolce), časovnost (spet ni vseeno, ali je potok narasel par stoletij nazaj ali danes), prominentnost (teža informacije se spremeni, če ob naraslem potoku živi predsednik državnega zbora), novost (če potok v Zgornjem Dupleku naraste po vsaki manjši padavini, na televiziji o tem ne bodo poročali vsakokrat), nenavadnost (naplavljen srednjeveški zaklad ob poplavah v Zgornjem Dupleku bo zagotovo prispeval k večji verjetnosti objave) in konfliktnost (če so vaščani Zgornjega Dupleka ministra za okolje in prostor že nekaj let prosili za pomoč pri rešitvi problema pogostih poplav, minister pa v tem času tega ni uredil, bo ta dogodek bolj verjetno senzacija). (Zajc, 2004: 14–18)

V vsakodnevni novinarski praksi to ne pomeni, da novinarji pri vsaki informaciji dejansko merijo razsežnost posameznega novičarskega faktorja pri novicah, ampak počno to nezavedno (Zajc, 2004: 33).

Teoretičnih konceptov, ki skušajo razložiti proces izbiranja in oblikovanja informacij, je mnogo. V nadaljevanju bova predstavila praktičen vidik tega procesa.

V diplomskem delu je Jerca Zajc na podlagi opazovanja in sodelovanja pri nastajanju televizijskih poročil (Dnevnik) na TVS opozorila na večfaznost procesa. Omeniva naj le raven zbiranja informacij (še preden govorimo o pravi selekciji), ki nastaja s pomočjo agencijskih servisov. Televizijske hiše imajo naročenih več servisov tiskovnih agencij (na primer Reuters, STA …). Tiskovne agencije pošiljajo medijskim hišam različne vrste gradiv, pri katerih težko govorimo o načrtni selekciji, vseeno pa se moramo zavedati, da agencijska ponudba novic še zdaleč ne zaobjame VSEGA, kar se trenutno dogaja po svetu. Agencijska novica je v nekaterih primerih že skoraj končna podoba novic posameznih televizijskih hiš, v nekaterih primerih pa služi le kot primaren vir informacij ali kot njegov del. Televizijske hiše imajo svoja dopisništva v različnih mestih, običajno glavnih mestih določenih držav. Seveda ne more imeti vsaka televizijska hiša svojega dopisnika v vsakem mestu (ravno zato televizijske hiše pridobivajo informacije od tiskovnih agencij), ampak ga imajo zgolj tam, kjer ima to večji pomen za gledalce programa. Dopisniki si pri pripravi prispevkov pogosto pomagajo z gradivom tiskovnih agencij, nasploh pa so pri svojem novinarskem raziskovanju in delu precej avtonomni, kar predstavlja eno izmed selekcijskih sit. (Zajc, 2004: 27–29)

»Prava« selekcija se začne na naslednji ravni z nastankom načrtov dnevno informativnih oddaj. Ni odveč omeniti, da je proces selekcije pri tako velikem številu informacij, ki jih televizijske hiše vsakodnevno prejmejo, nujno potreben. TVS ima na sporedu 7 dnevno informativnih oddaj. Proces selekcije lahko konkretno opazujemo na uredniških in redakcijskih sestankih (dnevni, tedenski …), kjer se pogovarjajo o količinski zastopanosti notranje in zunanjepolitičnih dogodkov ter njihovem izboru, prav tako pa tudi o izboru ostalih informacij ter dogodkov, ki bodo v obliki novic in prispevkov del informativne oddaje. Na sestankih se novinarji dogovorijo o konkretni shemi posamezne informativne oddaje, vendar oddaja, ki jo gledalec nato vidi, velikokrat ni identična prvotnemu načrtu. Zakaj na sestankih izražene ideje niso vedno prikazane? Zakaj so določeni dokončani prispevki zamenjani z drugimi vsebinami? Zakaj lahko dobi njihova časovna podoba drugačno razsežnost (omejen čas prispevka)? (Zajc, 2004: 30–33)

Jerca Zajc je pri opazovanju konkretnega dela na TVS ugotovila najrazličnejše, tudi banalne selekcijske dejavnike. Tako je na primer urednik neko vest o aretaciji treh italijanskih poslancev, zaradi domnevne povezave z mafijo, zavrnil zaradi pomanjkanja slike aretacije (to je navedel kot edini argument), kljub novinarjevemu vztrajanju, da je novica pomembna. V nekem drugem primeru je urednica oddaje Odmevi presodila, da bo celotna oddaja posvečena notranjepolitičnemu dogajanju. Razlog za tako odločitev je bilo njeno osebno mnenje, da si tokrat osrednje mesto v oddaji zasluži »pač« slovenska politika. Omenjena avtorica ugotavlja, da vsebina in količina notranjepolitičnih dogodkov »določata« čas, ki ostane na voljo za informiranje o zunanjepolitičnih dogodkih (ker se ob koncu tedna na domačih tleh dogaja manj, imajo takrat zunanjepolitični dogodki večjo možnost objave). To potrjuje tudi sama shema informativnih oddaj, ki se načeloma začne z notranjepolitičnimi dogodki, v posebnih primerih jih nadomestijo zunanjepolitični dogodki. Nadalje je dežurni novinar med dvema dogodkoma izbral tistega, ki še ni bil omenjen v poročilih tekočega dne, in ker je presodil, da je izbran dogodek za gledalce bolj zanimiv (dinamično dogajanje, možnost konflikta – državnega udara) in bo tako doprinesel k večji gledanosti oddaje. Zanimivo je, da se tudi novica »ZDA, Marija na sendviču« (vest o visoki ceni deset let starega sendviča, na katerem se je prejšnji lastnici prikazala Marija) lahko pojavi v dnevni informativni oddaji. Urednik je objavo tovrstne novice utemeljil predvsem na podlagi siceršnje vsebine informacij iste oddaje – zaradi velike količine negativnih novic, je menil, da mora gledalcem na koncu postreči z nekoliko šaljivo vsebino (pospremljena z zanimivo sliko), ki v gledalcu vzbudi pozitivna čustva. Pri pripravi načrta poročil ob 16.30 (ki pogosto vključujejo vesti, ki napovedujejo dogodke in daljše prispevke v glavni informativni oddaji) se je zgodilo, da je urednik zavrnil napoved o objavi poročila z utemeljitvijo, »da se o dogodkih poroča, ko so se ti že zgodili«. (Zajc 2004: 46) V nekem drugem primeru je urednik tri novice izločil, ker jih v »svoji« oddaji ni želel objaviti. Na tem mestu se je argumentacija za njegovo odločitev začela in končala. (Zajc, 2004: 41–42, 46, 49–50, 52)

Logično je, da »svet teče dalje« tudi po nastanku načrta posamezne oddaje. In navsezadnje je tudi to eden od pogostih razlogov za prilagajanje prvotnih načrtov novim dogodkom in informacijam (čeprav je bil 11. septembra 2001 morda navsezgodaj zjutraj pripravljen načrt informativnih oddaj, je tekom dneva, zaradi aktualnih dogodkov, dobil povsem drugačno podobo).

Na podlagi opazovanja konkretnih praks ustvarjanja dnevno informativnih oddaj lahko izluščimo kot pomembne selekcijske dejavnike koncept same oddaje in njeno časovno omejenost, pomembni pa so tudi ¬drugi dogodki, kvaliteta slike in pogosto preprosto osebne odločitve urednika (Zajc, 2004: 51).

Jerca Zajc opozarja, da so nekateri selekcijski dejavniki (novičarski faktorji) veliko bolj »samoumevni«, lažje preučljivi. Osebne odločitve, torej subjektivni dejavniki, pa so tisti, ki jih je mnogo težje videti, preučiti, interpretirati … in kot taki za humanista, sociologa toliko bolj zanimivi. Kaj se skriva za argumentom »Tega ne bo v oddaji, ker se mi to ne zdi tako pomembno.«? Praksa kaže, da lahko za tem stojijo najrazličnejše osebne tendence novinarja oziroma urednika (religiozne predpostavke, politično prepričanje, pretekle izkušnje iz osebnega ali poklicnega življenja, spolna usmerjenost, spol …). (Zajc, 2004: 53–54)

Že omenjene spremembe v slovenskem medijskem sistemu sredi devetdesetih (iz monopolnega sistema v dualni) so gledalcem dnevno informativnih oddaj ponudile novo možnost spremljanja »vseh« dnevnih dogodkov doma in po svetu. S semiotične perspektive je pojav nove televizijske hiše izredno zanimiv. Kakor hitro se ob obstoječi možnosti (TVS) pojavi še nova (POP TV), lahko začnemo govoriti o diferenciaciji – tako samega karakterja televizijske hiše kot tudi njene ciljne publike. Javni televizijski program naj bi bil namenjen zahtevnejši publiki, kar pomeni, da so informacije predstavljene bolj poglobljeno. Komercialni medij pa je namenjen manj zahtevni javnosti, posledično so pomembnejši »zanimivi dogodki, dogodki z veliko pompa in lahko bi dejali s 'čim več žrtvami'« (Zajc, 2004: 54).

V javnosti vlada splošno prepričanje, da se vsebine na javni in komercialni televiziji, tudi kar se tiče dnevno informativnih oddaj, razlikujejo. Te domnevne razlike je v svoji doktorski disertaciji s kvantitativno metodo in precej podrobno preučil Marko Prpič. Primerjal je osrednji dnevnoinformativni oddaji TVS in POP TV.

Namen njegove analize je, »da primerja oddaji po vsebini, in sicer na osnovi primerjave objavljenih tem/dogodkov, tematskih sklopov in akterjev ugotovi, kaj imata oddaji skupnega in v čem se razlikujeta« (Prpič 2007: 65). V ta namen je podrobneje analiziral naslednje ravni: dolžina vseh segmentov; preštevanje obravnavanih dogodkov, tem in akterjev; vrstni red tem in dogodkov v napovednikih; beleženje vseh posegov voditeljev v oddajah in analiza le-teh; beleženje virov televizijskih slik. Uvodoma je avtor ugotovil, da so obema dnevno informativnima oddajama skupni segmenti: napovednik (5 kratkih napovedi za dogodke – sem sodi tudi »v nadaljevanju«, »vmesni napovedniki«), vreme in šport, ločila (kratki spoti, ki so namenjeni glasovni in vidni identifikaciji, na nek način prehod med temami oziroma novicami, ki nimajo skoraj nič oziroma nič skupnega), napoved drugih oddaj in napoved dnevno informativnih oddaj, ki oddaji sledita ter oglaševalska sporočila. Kvantitativna narava tovrstnih raziskav zahteva kategorizacijo novic. Prpič je vse novice sprva razvrstil v 10 glavnih tematskih sklopov (Drugo, Družba/religija, Evropska unija, Gospodarsko/gospodarska politika, Javni servisi/socialna država/humanitarno delo, Kultura/zabava/prosti čas, Notranja politika, Sodstvo, Vojne/konflikti/kriminal/varnost in Zunanja politika), ki združujejo vsaka posamezne podsklope (Prpič, 2007: 64–67, 70).

Rezultati analize so pokazali, da največ časovnega prostora pri obeh oddajah zavzemajo segmenti: Novinarski prispevki, Voditelj, Oglasi in Šport. Izstopajo zlasti Novinarski prispevki, ki zavzemajo 37,3 % skupnega časa, od tega 39,7 % v oddaji 24 ur, v Dnevniku pa 34,7 %. Mesečna količinska razlika je 6 ur in pol. Segment Voditelj zavzema 18,2 % časa obeh oddaj, med oddajama pa ni bistvenih razlik, prav tako ni pomembnih razlik primerjalno v letih 2004 in 2006 (število tovrstnih posegov pa se zmanjšuje, v Dnevniku nekoliko bolj). V 24 ur sledijo nato Oglasi, v Dnevniku pa Šport in nato Oglasi. Trend časa, namenjenega oglasom, je v obeh oddajah naraščajoč. Ti štirje segmenti predstavljajo 78,8 % skupnega časa oddaj (82,4 % v 24 ur oziroma 74,8 % v Dnevniku) (Prpič, 2007: 81–82).

Obema oddajama sta skupna segmenta še Vreme in Ločila. Vreme zavzema 4,1 % skupnega časa v obeh oddajah. Med Dnevnikom in 24 ur je časovna razlika v Ločilih sicer samo 10 minut in 7 sekund na mesec, ker pa so Ločila pri Dnevniku krajša (7 sekund) kot pri 24 ur (kjer trajajo 11 sekund), pomeni 90 predvajanih Ločil v Dnevniku več (Prpič, 2007: 82–83).

Relativno veliko časa je bilo v oddaji 24 ur namenjeno segmentu Pop in (4,5 %), v Dnevniku pa sorodnemu segmentu Magnet (4,2 %). Rubriki sta bili podobni, saj sta bili namenjeni novicam iz »sveta kulture«, vendar so v oddaji 24 ur dajali poudarek estradi in zvezdnikom, v Dnevniku pa zahtevnejšim kulturnim zvrstem (Prpič, 2007: 83–84).

Skupnih točk ni našel le v stalni strukturi, ampak tudi v trendih spreminjanja. V obeh oddajah se zmanjšuje število voditeljevih posegov (za 4,7 % v oddaji 24 ur oziroma 8,1 % v oddaji Dnevnik). Kljub precej nespremenjenemu časovnemu obsegu se zmanjšuje tudi število novinarskih prispevkov (v času analize se je število prispevkov v oddaji 24 ur znižalo za 4,7 %, v Dnevniku pa za 8,1 %), kar pomeni, da so posamezni prispevki nekoliko daljši, posledično to pomeni tudi manj dogodkov/tem. Hkrati pa se vse več poroča o istih dogodkih v obeh oddajah na isti dan (glede na število je skupnih 25,3 %, časovno pa kar 53,9 % skupnega časa obeh oddaj) in v podobnem vrstnem redu (Prpič, 2007, 85–90).

Zelo pomembna skupna značilnost obeh oddaj je tudi čas, ki ga namenita posameznim tematskim sklopom. V obeh oddajah je največ časa namenjenega domačemu notranje političnemu dogajanju (v oddaji 24 ur 33,9 %, v Dnevniku 36,3 %) in drugim domačim temam (ob upoštevanju tega je neizmerjen delež slovenskih tem še višji). Drugo mesto zavzema tematski sklop vojne/konflikti/kriminal/varnost, ki zavzema v obeh oddajah skupaj 16,7 % (relativno več v oddaji 24 ur – 19,5 %, v oddaji Dnevnik pa 13,7 %). Znotraj tega tematskega sklopa se je največ poročalo o podtemah, kot so naravne in druge nesreče, kriminal – nasilna kazniva dejanja in vsebine, ki jih ni bilo moč uvrstiti v podteme. Avtor uvršča v isti tematski sklop še informacije o mirnih protestih/demonstracijah in dejavnosti policije. Na tretje mesto se umešča sklop Gospodarstvo/gospodarska politika. Čas, ki je namenjen poročanju o dogodkih, ki sodijo v ta tematski sklop, se iz leta v leto zmanjšuje pri obeh analiziranih televizijskih hišah. Glede na količinsko zastopanost je zunanja politika v obeh oddajah šele na četrtem mestu (v oddaji 24 ur zavzema 6,8 % prostora, v Dnevniku 8,3 %). Zunanja politika obsega področja bilateralnih odnosov z drugimi državami in delovanje v mednarodnih organizacijah ter drugo (Prpič, 2007, 92–97).

Dogodki iz Slovenije v veliki večini pomenijo poročanje o dogodkih, vezanih na Ljubljano in njeno ožjo okolico. V deležih to konkretno pomeni 78,9 % pri 24 ur in 63,8 % pri Dnevniku (Prpič, 2007: 99).

Pri iskanju razlik med obema televizijskima hišama ne moremo mimo večjega poudarka, ki ga RTV Slovenija nameni poročanju iz tujine. Tako so v letih 2004, 2005 in 2006 v Dnevniku tuji dopisniki objavili 203 novic, v oddaji 24 ur pa le 94 novic. Najbolj dejaven tuji dopisnik pri televizijski hiši POP TV je dopisnik iz Washingtona, pri TVS pa bruseljski. Na POP TV je zelo dejaven tudi dopisnik iz Rima, medtem ko so pri Dnevniku zelo dejavni še dopisniki iz Beograda, Jeruzalema, Washingtona in Moskve (Prpič, 2007, 101–102).

Zanimiv del, izrazito kvantitativno obarvane analize, je izsledek o zastopanosti oseb po spolu v oddajah. Ta v prid ženskam po malem narašča, vendar je še vedno izredno nizek (manj kot 20 %), ne glede na dejstvo, da je delež poročevalk znatno višji (v obeh uredništvih je novinark več kot 65 %). Ti podatki so skladni s stanjem zastopanosti žensk na drugih področjih oziroma pomembnih družbenih položajih. Analiza poročanja po posameznih državah je pokazala, da je velika večina namenjena poročanju iz Slovenije (kar je pričakovano), nato pa sledijo ZDA, Srbija in Črna gora ter Evropska unija. Države, ki se najpogosteje pojavljajo in v katerih je Slovenija primarna država glede na število prispevkov, so Hrvaška, Italija, ZDA in Evropska unija. Akterji, ki nastopajo v prispevkih, prihajajo iz 82 držav (Prpič, 2007, 103–105, 108–109).

Prpič na podlagi svoje izčrpne analize, katere del sva predstavila v tem članku, ugotavlja, da sta si oddaji 24 ur in Dnevnik zelo podobni, saj »ni statistično dokazljivih razlik med oddajama med napovedniki, novinarsko/dopisniškimi prispevki in agencijskimi novicami, časom, ki je namenjen največjim in najpomembnejšim tematskim sklopom, razmerju med domačimi in tujimi novicami ter osebami in akterji v oddajah« (Prpič, 2007: 119), ne glede na to, da je oddaja 24 ur predvajana na komercialnem mediju, Dnevnik pa na javnem.

Na koncu se nama postavlja vprašanje, ki povezuje izsledke obeh raziskav. Kako je mogoča takšna podobnost med dvema (po splošno prevladujočem mnenju) različnima dnevno informativnima oddajama, čeprav Zajčeva v zaključku poudarja, da mnogoteri univerzalni dejavniki še zdaleč niso edini, ki vplivajo na končni produkt informativnega poročanja, temveč so subjektivni faktorji tisti, ki imajo velik vpliv. Meniva, da odgovor tiči v našem (novinarskem) »skupnem družbenem habitusu«. Na videz subjektivni faktorji niso tako zelo »subjektivni«, kot se to zazdi na prvi pogled. Subjektivnost je očitno še vedno zelo določena s prostorom in časom, v katerem bivajo subjekti, konkretno novinarji ter uredniki …

V zaključku se nama zdi pomembno poudariti še to, da izsledki Prpičeve raziskave temeljijo na kvantitativni naravi raziskovanja in na tem nivoju analize je enakost oddaj nesporno izražena. Vendar le podatek, da je o nekem politiku, dogodku, pojavu v obeh televizijskih oddajah poročano v obliki 30-sekundnega prispevka, ne pove vsega. Pomembna je tudi vsebina povedanega – tako konotativne kot denotativne narave – in izbira diskurza. Primerjava tega odpira drugačno polje in raven raziskovanja, kvalitativno raven.

Zajc, Jerca: Selekcijski učinki pri izboru televizijskih novic. Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, diplomsko delo, 2004.

Prpič, Marko: Primerjalna analiza osrednjih televizijskih informativnih oddaj 24 ur in Dnevnik. Institutum studiorum humanitatis, doktorska disertacija, 2007.

Nič novega ni, da je svet, kakor ga lahko sestavimo iz vsakodnevnega poročanja novinarjev v slovenskih časopisih, na radiu in na televiziji, hudo skrčen glede na njegove fizične razsežnosti in celo v primerjavi s programi domačih turističnih agencij. Tam brez težav najdete vse celine, večino azijskih in latinskoameriških dežel, in celo kakšen otok v Indijskem ali v Tihem oceanu. Razen kadar se zgodi večja naravna ali politična nesreča, pa bi zasvojenec s poročanjem slovenskih medijev zlahka nasedel halucinaciji, da je svet sestavljen iz ZDA, Evrope in Izraela, drugod pa se skrivajo teroristi, in luč demokracije bledo brli, kakor da ni priključena na globalno omrežje, ampak na improviziran generator.

V nadaljevanju bom poskusil osvetliti družbeni proces in prakse, ki reproducirajo skrčenje sveta v diskurzu slovenskih novinarjev o »zunanjih zadevah«. Tega se bom lotil bolj od daleč, kakor pa to navadno počnejo tisti, ki opisujejo nastajanje agencijskih vesti o dogajanju v svetu, njihovo selekcijo in dodajanje poročil lastnih novinarjev in dopisnikov v uredništvih zunanjepolitičnih redakcij, ali preštevajo, kaj navsezadnje pride do bralke Dela ali gledalca Dnevnika. Z odmikom na »astronomsko« razdaljo laže ugledamo povezanost med temi procesi, njihove predpogoje in posledice, zlasti pa praznine – tisto, kar navadno umanjka ali se zdi nevidno, ker se skriva za nečim drugim. (Prazna podoba je jasna: slovenske televizije imajo zunaj evropske celine stalnega dopisnika samo v ZDA in v Izraelu, časopisi pa temu dodajo le Kitajsko.)

Za boljši odmik se moramo najprej vprašati, zakaj sploh obstaja in čemu služi v sodobnih družbah navadnemu človeku vse tisto, čemur nasploh, ne glede na vsebino, rečemo informacije? V resnici so vedno in povsod vsakogar zanimale predvsem tiste novice, ki zadevajo njegovo lastno življenje. Novice iz sveta so najprej zanimale tiste, ki so imeli tam zunaj otipljive interese: vlade, cerkev, trgovce, bankirje. Šele v zadnjem stoletju in pol je svet povezan s kabli, države si lastijo »sleherno ped ozemlja«, naši prihranki pa kopnijo že v ritmu klikanja mišk finančnikov. V globalni vasi so informacije kot take blago, vredno zanimanja vseh, ker se je prostor dogajanja, ki morda usodno vpliva na nas, razširil na ves svet, hitrost učinkovanja pa je postala skoraj takojšnja. Seveda sta skrčenje razdalje in časa proti ničli predmet slavospevov konvergenci med sateliti, mobilci in internetom. Redko pa je od tod izpeljan jasen sklep: če poročevalci lahko skoraj od koder koli skoraj takoj v sliki in besedi poročajo o čemer koli, potem smemo zahtevati, da tudi smo takoj obveščeni o takih dogodkih v svetu, ki neposredno ali posredno bistveno vplivajo na naše življenje.

Tak sklep nas sooči s praznostjo zagotovil medijev in novinarskih učbenikov, da »se pokriva« tisto, kar je »najpomembnejše«. Dvoumna beseda »pokrivanje« je sama dovolj zgovorna, »najpomembnejše« pa je tavtološko določeno s poročevalskimi rutinami: tisto, o čemer poročajo (»najpomembnejši«) mediji. Merilo življenjskega interesa bi zahtevalo prednostno seznanjanje z dogodki, povezanimi z obstojem in stabilnostjo življenja na planetu, človeštva, milijard navadnih ljudi. Zato bi zahtevalo redno poročanje o znanstvenih izsledkih – npr. o prehrambenih verigah v morju ali o spremembah morskih tokov, saj na videz specialistična ekološka ali klimatološka spoznanja lahko zadevajo temelje dolgoročne preskrbe s hrano in zato ves družbeni in politični razvoj sveta. Zahtevalo bi preusmeritev pozornosti z blišča ritualov mednarodne politike, vključno z eksorcističnim obredjem »boja proti terorizmu«, na politične in ekonomske odločitve s trajnimi družbenimi posledicami. Med očitnimi posledicami politike ZDA pod Bushem je, na primer, bistveno skrčenje svobode gibanja, govora in misli v samih ZDA in drugod v »svobodnem svetu«.

Če razčlenimo proces nastajanja tistega, kar na koncu nenehno prejemamo in trošimo kot novice, moramo ugotoviti, da so ključni momenti, ki določajo formo in vsebino poročil o dogajanju po svetu, na samem začetku produkcijskega procesa in pri pogojih njegove reprodukcije. Veliko večino dogodkov, o katerih se vsak dan poroča iz sveta, izberejo poročevalske agencije. Oligopolno so si razdelile svet že v 19. stoletju, ko so pošiljale sporočila po telegrafu. Zdajšnje agencije so (z izjemo poražencev v obeh vročih svetovnih vojnah in v tisti hladni) njihove naslednice, tesno povezane s svetovno politiko hegemonističnih sil z ZDA na čelu. Zdaj, ko instantnost poročanja zagotavlja preplet satelitskih in kabelskih telekomunikacij, je »normalno« servisiranje medijev z novicami stvar dobre volje svetovnega hegemona.

Agencije vsak dan zalagajo zunanjepolitične redakcije medijev z izdelki, ki nikakor niso nepredelan, grob material iz posnetih »dejstev«. Kar pride, na primer, na zunanjepolitično redakcijo RTV Slovenija (in pride isto, kar pride na vse druge televizije, izjema so skoraj izključno prispevki lastnih dopisnikov), je že zmontiran film s seznamom kadrov in njihovim poimenovanjem, izjavami akterjev, prič ali interpretov dogajanja, in bistveno sestavino, zgodbo. Površen videz objektivnosti izvira kvečjemu iz tega, da avtorstvo posnetkov in zgodbe ni navedeno – pošiljalka, lastnica in producentka sporočila, je agencija, ki storitev ponuja kot informacijo, ne kot interpretacijo. Dejansko pa je v obliki, ki pride do TV-redakcije, opravljeno že skoraj vse ideološko delo polaščanja svetovnega dogajanja in njegove sistematične reinterpretacije v skladu z interesi globalnega kapitala in zahodnih velesil.

Dobro znano je, da je temeljna ideološka odločitev že sama izbira: 1) prizorišč, od koder agencije poročajo; 2) tem, o katerih od tam poročajo; 3) perspektive, iz katere so vredni konstrukcije v poročilo prav izbrani kraji, dogodki in zorni koti. O čemer iz krajev, kjer nimajo dopisnikov (to pa je skoraj ves svet) ne poročajo agencije, tega ni za uredništvo medija, s tem pa že vnaprej niti za javnost. Kritika je včasih pozorna samo na prvo razsežnost (na primer redkost poročil iz nekega dela sveta), čeprav so vse tri razsežnosti neločljivo povezane, odločilna pa je zadnja. Naročniki in uporabniki agencijskih informacij so pretežno v razvitem svetu, saj nanj odpade večina ekonomske menjave. Ostanek sveta je predmet informiranja le toliko, kolikor se razvite države, kapital in drugi, manj pomembni interesenti (na primer nevladne organizacije, ki jih skrbijo človekove pravice, podnebne spremembe, biološka raznovrstnost, pravice živali itn.) že ukvarjajo s problemi, ki so locirani tam.

Glede tega moramo biti natančni. Agencija je tista, ki formulira problem. Kar se dogaja, na primer, v brazilski Amazoniji, je lahko življenjskega pomena za tamkajšnje prebivalce, recimo tleča vojna za zemljo med kmečkim proletariatom in veleposestniki na večjem delu površin, iztrganih gozdu in savani ter njunim prvotnim prebivalcem. Predmet poročanja svetovnih agencij pa ne bo to, marveč bo kvečjemu navržen podatek o izsekavanju »svetovnih pljuč« s kakšne konference OZN, od koder se poroča by default. Tematski okvir poročanja je svetovna politika, tema poročila pa bodo skoraj zanesljivo le stališča tistih držav, o katerih poročevalec meni, da imajo glavno besedo, in tistih, od koder so glavni odjemalci agencijskih vesti (članstvo obeh kategorij je podobno).

Zato ni dovolj ugotoviti, da se iz večjega dela sveta poroča le malo in da mora dogodek od tam imeti toliko hujše posledice v primerjavi z evroameriškim, če naj bo »zanimiv«. Prav tako ni dovolj ponoviti, da je poročanje s »svetovnega Juga« stereotipno. Od kod in kdaj se poroča ter kateri stereotipi so uporabljeni in zakaj, je jasno le, če vzamemo za izhodišče perspektivo agencij. Kot globalni monopolisti definirajo kategorije poročanja (tematska področja, v katera mora »pasti« dogodek, da bo »zaznaven«), v skladu z njimi potem »prepoznavajo« domnevno zanimive dogodke in njihovo relativno pomembnost, in potem konstruirajo poročila kot zgodbe, ki jim daje smisel izbrana perspektiva. Vizualni posnetki (»slika«) so zmontirani tako, da vsak kader že ustreza delu besedila, in da so še posebej navedeni po vrsti in je vsakemu posnetku dodan opis.

Odjemalci agencijskih poročil torej niso omejeni le z vnaprejšnjo izbiro, o katerih dogodkih se bo poročalo. Opraviti imajo z zgodbami, ki že interpretirajo dogodke in jih uvrščajo v tematska področja, ki se ujemajo z agendami najmočnejših zahodnih držav in gospodarstev. Delo redaktorjev na njih je izbiranje med že izbranim in drugotna obdelava poročil, ki so že narejena kot TV-poročila. Zato jih je načeloma mogoče vključiti v oddajo le z minimalnimi modifikacijami, denimo s prevodom spremnega besedila in morda še z izpustom kadra ali dveh. Zavestno ali ne je slovenska redakcija (in vse druge, ki so naročene na isti servis) s tem verjetno že privzela interpretacijo agencije vsaj glede vsebine najpomembnejšega dnevnega dogajanja v svetu in njegove uvrstitve v tematski okvir.

Vzemimo poljuben zgled. Iz Afrike se praktično nikoli ne poroča o dogodkih, ki bi jih kot pomembne zanje definirale same afriške države (kaj šele, da bi jih upoštevajoč njih avtonomno definiral kot pomembne slovenski medij). Če poljubna država, na primer Zimbabve, postane predmet poročanja, bo to iz zahodne perspektive. V tem primeru je predmet poročanja zadnja leta zmeraj nedemokratično ravnanje Mugabejeve vlade. Sporno je najprej, ali je na celini, kjer revščina ogroža goli obstoj mnogih milijonov ljudi, najpomembneje poročati o kršitvah demokracije. Sicer pa o njih ne poročajo iz desetin drugih afriških držav, kjer s svobodo misli, govora in združevanja ni bolje kakor v Zimbabveju, pa so tamkajšnje vlade bolj servilne do Zahoda, medtem ko so si v Zimbabveju drznili razlastiti nekaj belih veleposestnikov, ker so milijoni ljudi brez zemlje. Tega iz televizijskih poročil v Sloveniji ne izvemo. Redakcije agencijskega poročila iz Zimbabveja ne bodo objavile vedno in praviloma ga bodo precej skrajšale. Kot smisel poročanja od tam se iz take prakse izcimi, da je očitno Zimbabve med najbolj problematičnimi afriškimi državami, problem pa je pomanjkanje demokracije. Slovenski prejemnik novic od njihovih pošiljalcev ne dobi ključa za razumevanje, za koga in zakaj je problematičen prav Zimbabve; dobi pa pouk, da Afriki manjka demokracije, in vtis, da je med najbolj problematičnimi državami Zimbabve.

Če premaknemo pogled z dotekanja agencijskih poročil iz sveta na specifično delo, ki ga opravijo uredniki in novinarji, smo pri stroju za reprodukcijo ustaljene podobe sveta, kakršna pride do publike. Njeno bistvo je razdelitev tega, o čemer se poroča, na tematska področja, ki se kar dobro ujemajo z razdelitvijo pristojnosti na upravna področja in državna ministrstva domače ali kakšne tuje države. Ve se, da so zunanje zadeve in notranje zadeve (se pravi, delo državnih organov) pa gospodarstvo in finance »pred« šolstvom, znanostjo, kulturo, regionalnimi in lokalnimi zadevami itn. Zdi se, da se je manevrski prostor pisanja o ostanku sveta v zadnjih dveh desetletjih hkrati skrčil iz več razlogov. Najprej se je s privatizacijo medijev skrčil prostor za (resno) informiranje sploh, saj komercialni mediji naslavljajo ljudi kot potrošnike, ne kot javnost v smislu ljudi, ki morajo biti informirani, da bodo lahko spoznali, premislili in reševali skupne, družbene probleme. Z osamosvojitvijo Slovenije se je svet skrčil hkrati zaradi skrčenja »notranjih zadev«, izginotja vzhodnega bloka in vključevanja Slovenije v Evropo. Dostopnost satelitske televizije in radia in elektronskih izdaj svetovnega časopisja, dostopnega na klik, omogoča redakcijam, da si predstavljajo, kako bo zahtevnejša publika informacije o svetu, ki jih ne dobi v tradicionalnih slovenskih informativnih medijih, že poiskala sama. Bralcu, poslušalcu, gledalcu je nujno vsak dan dostaviti le »najpomembnejše«: kar je povezano z zunanjepolitično agendo slovenske države in kar je prepoznano kot najpomembnejše na BBC World, CNN, v New York Timesu ali Guardianu, morda celo v FAZ ali v Libéju.

Osupljivo je, da sta količina informacij, ki jih vsak dan dobavijo iz sveta slovenski mediji, in število različnih dežel in različnih vrst dogodkov danes bistveno manjša kakor v domnevno »enoumnih« časih pred 3 ali 4 desetletji. Je naključje, če sta med redkimi, ki bolj zaradi lastne izkušnje kakor sledeč uredniški politiki svoje »hiše« sploh še nekoliko obveščata o dogajanju v Afriki in Latinski Ameriki, nekdanji dopisnik iz Nairobija in begunec pred totalitarističnim Pinochetovim režimom?

Kolikor bolj je informiranje skrčeno na reprodukcijo okvira konsenza o tem, kaj je pomembno med parlamentarnimi strankami, bolj se slovenski mediji informiranja obsojajo na to, da jih (kljub formalnemu izogibanju komentiranju med poročanjem) gledamo, beremo in poslušamo kot kazalce stereotipiziranih mnenj. Če lahko že zjutraj na BBC vidim, kaj bom zvečer videl na TVS ali POP TV in o čem bom jutri lahko bral, zakaj bi to drugo sploh še počel, če ne samo še zato, da se prepričam o okusu in prepričanju domačih novinarjev, urednikov in oblastnikov?

Informacije so tako zame kakor za novinarje in urednike le nekaj klikov stran: v eni uri lahko preverite vse glavne novice v slovenskih medijih, pa še novice v svetovnih medijih, in izbirate jih lahko tako, da vključite alternativne medije, medije v prizadetih državah, komentatorje in očividce. Radikalen sklep od tod je, da slovenski mediji kratko malo ne opravljajo več vloge informiranja o tem, kaj se v svetu dogaja. Kdor se hoče informirati, to mora in more storiti sam, pri tem pa sva načeloma novinar in bralec/gledalec/poslušalec na istem: za članek, ki ga mora napisati v nekaj urah za jutrišnji časopis, ima novinar na voljo enake vire kakor njegov bralec. Treba je le vtipkati par besed in klikniti na News …

Ali bijem plat zvona? Ali menim, da je toča že pobila, pa zvoniti nima več smisla? Prav iz kopičenja stalnih fraz sestoji tisti del novinarstva, ki reproducira okvir konsenza. Za ustvarjalno novinarstvo in urejanje informativnih medijev pa so stvari zanimivejše kakor kdaj koli prej. Informacije so na dosegu roke. Delo, ki ga je treba opraviti, pa ne sestoji iz filtriranja »najpomembnejšega«, marveč iz soočanja različnih informacij o »istem« dogodku ter iz razpoznavanja in refleksije perspektiv in vrednotenja, iz katerih so nastale informacije, ki so na voljo. Pred izginotjem lahko poročevalce iz sveta reši samo to, da razbijejo doslejšnje okvire samoumevnosti in se radikalno vprašajo o merilih vrednotenja, kaj je pomembno. Informirati je treba začeti o samih procesih formiranja informiranja. To pa bi zahtevalo odpoved vsaj nekaterim najhujšim ideološkim poenostavitvam novinarske poklicne ideologije. Na prvem mestu med njimi je nedvomno mit o nedolžnem poročanju, ki čudežno najde »pomemben« dogodek in o njem poroča, ne da bi vnašalo subjektivno oceno. Novinarsko delo bo moralo postati analitično, refleksivno in odkrito presojajoče delo, ali pa bo ostalo reprodukcija stereotipov, ki bo od bralca zahtevalo in pričakovalo, da je njegovo prepričanje že vnaprej usklajeno s tem, kar mu bodo sporočili.

Eden ključnih problemov slovenskih tiskanih in vizualnih medijev, ki je v zadnjih letih prišel povsem do izraza, bi lahko označili kot problem medijskega poročanja in komentiranja zunanjepolitičnih razmer. Medijske reprezentacije »svetovnih« dogodkov so morda še bolj pomembne zaradi paradoksalnega statusa svetovne politike v razmerju do slovenskih notranjepolitičnih dogodkov. Dandanes namreč dobivajo posebej evropske institucije vlogo osrednjega referenta v marsikaterem notranjepolitičnem sporu. Tako je, denimo, nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic v imenu Društva izbrisanih leta 2003 posredoval pri komisarju Sveta Evrope za človekove pravice Alvaru Gil Roblesu glede nereševanja pravnega problema izbrisanih.1 Posebej stranke sedanje vladne koalicije so to posredovanje označile za manipulacijo in zavajanje komisarja Gil Roblesa. Podoben primer smo doživeli pri nedavni »novinarski peticiji«, ko je več kot 500 novinarjev iz različnih medijev v Sloveniji evropskim medijskim hišam in uradnim institucijam poslalo dokument, v katerem protestirajo proti »cenzuri in političnim pritiskom na novinarsko in uredniško avtonomijo«, ki jo izvaja sedanja vladna garnitura. Odziv sedanje vladajoče koalicije je bil podoben. Po njihovem naj bi šlo za »blatenje Slovenije v tujini«, nekateri (na primer Marjan Cerar) pa so šli tako daleč, da so podpisnike peticije kazensko ovadili. Ti primeri kažejo, da igrajo mednarodne in druge tuje institucije vlogo nekakšnega poroka veliki večini notranjepolitičnih akterjev. Vsi se borijo za to, da bi v notranjepolitičnem konfliktu stopile na njihovo stran, nihče si glede njih ne želi »umazati rok«, tako da bi svojo pozicijo artikuliral kot njihov protipol.2 Pa vendar nekateri akterji (posebno sedanja vladna koalicija) podporo teh institucij njihovim notranjepolitičnim nasprotnikom interpretirajo kot posledico manipulacij in zavajanj.

Glede medijske reprezentacije in izbora tematik se zdi stanje v slovenskih medijih diametralno nasprotno. Če odštejemo poročanja iz formalnih srečanj v okviru EU in že omenjeno vpletenost mednarodnih institucij v povezavi z notranjepolitičnimi dogodki, je celotno poročanje o teh tematikah reducirano na nekaj kratkih novic iz zunanjepolitičnega sveta znotraj dnevnoinformativnih oddaj, ki so skromne celo z vidika posredovanja informacij, skoraj izključno pa se dotikajo povzemanja agencijskih novic o kriznih situacijah in srečanjih predstavnikov svetovnih političnih ali gospodarskih elit.

S tega vidika se na nek način zdi paradoksalna situacija, po kateri predvsem uradna politika in zastopniki interesov kapitala govorijo o splošni vpetosti Slovenije v mednarodne politične in ekonomske tokove ter globalizacijske procese (kar koli že to pomeni), medijskih oddaj in prispevkov, v katerih bi imele te tematike osrednjo vlogo, pa je čedalje manj oziroma skorajda nič, tiste, ki obstajajo, pa svojo tematiko pogosto omejijo na raven institucij uradne politike. Iz tega izhodišča želimo opozoriti na določene strukturne ali sistemske elemente, ki so pripeljale do takega stanja ali pa so celo njen aktualni konstitutivni element.

Prvo strukturno značilnost medijskih oddaj3, na katero želimo opozoriti, bomo imenovali antiintelektualizem. Za razliko od klasičnih novinarskih prispevkov, ki so predvsem iz komercialnih razlogov časovno krajši, avtor prispevka pa se poskuša omejiti na »golo posredovanje najpomembnejših informacij«4, so različne pogovorne oddaje, tako se zdi, časovno relativno daljše, govorcem je dovoljeno povedati več, kljub temu da nimajo na voljo neomejenega časa za svoj nastop. Na probleme nastopa intelektualcev v medijih (predvsem na televiziji) je opozoril že Pierre Bourdieu.5 V teh situacijah intelektualci ne nastopajo na svojem domačem terenu, recimo v okviru univerze ali česa podobnega, temveč v povsem drugačnih produkcijskih pogojih, ker so čas, forma, besedišče itd. modificirani. Problem teh nastopov je v kratkem stiku med obema poljema (intelektualnim in novinarskim), pri čemer je narava tega stika dvojna: na eni strani obe polji vztrajata na razmejitveni liniji med seboj, na drugi pa je za novinarsko polje značilno, da si prisvaja intelektualno (in druga) polje in mu vsiljuje lastni diskurz, tako da prihaja do določene heteronomije v polju enega diskurza.6 Posledica tega je, da intelektualci v produkcijskih pogojih, ki so značilni za medije, v določeni meri zapustijo svoj teren in svoje nastope prilagodijo razmeram, ki veljajo na televiziji. Strukturno analogno si polje politike prisvaja polje znanosti.7 Nemalokrat se namreč znanstveniki znajdejo v poziciji, ko, povečini ne da bi se tega zavedali, legitimirajo politične arbitrarne odločitve s svojo znanstveno utemeljitvijo.

Vendar pa tovrstni preseki med različnimi polji ne izčrpajo vse problematike, povezane s statusom intelektualcev v javnem življenju, ki naj bi se primarno odvijalo v prostoru medijev. K tem splošnim značilnostim razmerja med različnimi polji, kot sta novinarsko in intelektualno polje, moramo dodati nov strukturni premik, ki je v zadnjem času vseprisoten v slovenskih medijih. Zdi se, da sta na delu dva povezana procesa, ki strukturirata javno debato v medijih. Po eni strani smo ugotovili, da intelektualizem tako ali drugače izginja iz medijskega prostora. Celo v tiskanih medijih, denimo v Mladini, kjer smo pred nekaj leti imeli priložnost brati teoretsko in intelektualno bogate kolumne Rastka Močnika, Vlaste Jalušič in Bogdana Lešnika, teh ni več oziroma so njihovo mesto zasedli politična satira nedavno preminulega Marka Zorka in pamfleti Bernarda Nežmaha. Na drugi strani je za danes prevladujočo formo javnega nastopanja v medijih značilno naslednje. V njej je odsoten vsakršen moment refleksije, poslužuje se izrazito populističnih prijemov; uspešnejši so tisti govorci, ki uporabljajo čim več sloganov oziroma kratkih in večkrat ponovljenih retoričnih figur, o katerih običajno nihče natančno ne ve, kaj točno pomenijo. Če je princip idealnega tipa javnega nastopa ali kriterij javne debate takšna strukturiranost argumentacijskega polja, da si nihče ne dovoli s svojim nastopom znižati raven argumentacije in debate nasploh, saj bi se sicer samodiskvalificiral, pa je za antiintelektualistično, danes prevladujočo formo nastopa, ki se je poslužuje večina politikov in v javnosti najbolj izpostavljenih ekonomistov, značilno nasprotno. Znotraj tako strukturirane debate je vsako kompleksnejše razmišljanje posameznega govorca že znak simbolne samoizključitve, ki sledi.

Tipičen primer antiintelektualističnega pristopa je primer Zmaga Jelinčiča Plemenitega, ki je ekscesen, a prav zato indikativen, saj s svojo sprejemljivostjo nakazuje premik splošne forme in ravni debate v medijih, če se omejimo na »resne«, torej aktualnopolitične teme. Za njegove nastope je značilno, da se postavlja v vlogo intelektualca-zgodovinarja in ne v vlogo politika. Spomnimo se njegovega nastopa v pogovorni oddaji Nedeljom u dva (20. 1. 2008) na hrvaški javni televiziji.8 V tem pogovoru je Jelinčič najpogosteje uporabljal retorično figuro »zgodovinskih dejstev«, navajal je »zgodovinske vire«, skratka, postavljal se je na pozicijo vednosti o dejstvih. Na ta način je posledično produciral distanco med vednostjo, ki jo domnevno pozna, in nevednostjo voditelja, ki na večino Jelinčičevih odgovorov ni našel »nasprotnih dejstev«; tako je Jelinčič deloval bolj prepričljivo in verodostojno. Iz tega sledi še ena značilnost te forme. Ta temelji na prisvajanju intelektualno-zgodovinskega polja s strani populistične retorike, kjer je polje zgodovinske vede postavljeno v formo političnega populizma. To potezo antiintelektualizma lahko ločimo od obratnega postopka, v katerem bi (hipotetično) v polje politike ali medijev prodrla forma teoretske refleksije, kar pa seveda zahteva neko kontinuiranost, če želi imeti učinke. Jože Vogrinc ob tem poudarja, »da se mora intelektualno sporočanje na televiziji ponavljati, da mora intervenirati v diskurzih, kamor je vrženo in da mora napotevati drugam – namreč na lastno polje kot hyperlink vsakršnega intelektualnega brkljanja po drugih »medijskih« poljih.«9 Za antiintelektualistično formo pa je značilno, obratno, da homogenizira oziroma staplja različne tipe diskurzov na njihov najnižji skupni imenovalec, ki je populistična preprostost.

Antiintelektualistična forma v javni debati se ne kaže samo v nastopih politikov. V prejšnji številki Medijske preže je Marta Gregorčič objavila kritično analizo člankov Simona Tecca v Dnevniku. Kot izhaja iz njenega pisanja, je glavna tema Teccovega pisanja politika venezuelskega predsednika Huga Cháveza, za katerega Tecco uporablja izraze z izrazito negativno konotacijo, od diktatorja do samodržca itd. Avtorica je prek kritike Teccovih besedil poskušala prikazati kompleksnejše razmere, ki vladajo na vseh ravneh venezuelske politike (od ljudskih gibanj do uradnega establišmenta), ter pokazati, da je v ozadju stereotipne podobe diktatorja Cháveza treba upoštevati potencial za emancipacijo »izključenih« slojev družbe, ki jih Chávez poskuša zastopati. Antiintelektualna forma Teccovih tekstov je v tem, da polisemične probleme Latinske Amerike homogenizira in zgosti v enoten diskurz, katerega jedro je negativna reprezentacija Cháveza. Njegovo pisanje predstavlja Cháveza kot monolit in ne kot kompleksno diskurzivno strukturo, torej, bourdieujevsko rečeno, ne napotuje na kompleksnejši razmislek o drugih poljih. Namesto tega podaja le enoznačno podobo in pomen venezuelskega predsednika kot ne-demokrata, kot nekoga, ki odstopa od formalne podobe voditelja zahodne liberalne demokracije.

Vrhunec te poenostavljene predstave o Chávezu in latinskoameriški politični situaciji nasploh pa je dejstvo, da je Chávez konec leta 2007 organiziral referendum (s stališča liberalne demokracije najbolj demokratično obliko odločanja), na katerem so volivci odločali o njegovem predlogu širših sprememb ustave, s katerimi bi spremenili tako politični kot ekonomski sistem. Kakor je znano, je Chávez s svojim predlogom za las doživel poraz. Paradoks je seveda v tem, da »antidemokrat« (tako Tecco) Chávez organizira najbolj demokratične oblike odločanja, na katerih njegovi predlogi ne dobivajo zadostne podpore.

Naslednji strukturni problem se dotika vprašanja pogojev medijske produkcije oddaj, ki bi primarno obravnavale zunanjepolitične tematike. Pri tem je treba izhajati iz dveh splošnih ugotovitev. Prvi problem je ta, da se novinarji (predvsem v tiskanih medijih) zunanjepolitičnih redakcij pri poročanju o »svetovnih dogodkih« večinoma omejujejo zgolj na poročanje o t. i. kriznih situacijah, kjer je ključno v čim manjšem obsegu posredovati gole »informacije« o razmerah na kraju krize. Z izjemo sobotnih kolumen Tomaža Mastnaka v Dnevniku, Jurija Gustinčiča v Mladini in še nekaterih, pravzaprav ni na voljo resnejših in daljših člankov, v katerih bi avtorji reflektirali ali na kompleksen način predstavili politični, ekonomski in kulturni položaj po svetu. Posledica tega je, da dobijo zunanjepolitični problemi večje mesto v medijih, šele kadar postanejo notranjepolitični problemi, pri čemer se forma poročanja o teh problemih ne spremeni10, temveč ostaja površinska in brezrefleksivna, skratka, ne analizira vzrokov, ki so pripeljali do teh posledic.

Če si pri razlagi vzrokov takega stanja pomagamo s primerom, potem vzemimo za zgled eno najpopularnejših dnevnoinformativnih oddaj v zadnjem obdobju, Svet na Kanalu A. Oddaja temelji na razkrivanju notranjepolitičnih in gospodarskih afer, novinarji odkrivajo korupcijo, klientelizem, nepotizem, cinizem politikov itd. Razkrivanje afer je končni cilj novinarskih prispevkov, analitičnih prispevkov, ki bi razkrite afere med seboj povezali in pokazali na določen strukturni problem, pa v oddaji ni zaslediti. Tak pristop je z vidika gledanosti in boja zanjo sicer razumljiv, saj je za današnje občinstvo značilno, da so zanj zanimivejši aktualni, senzacionalni in domači prispevki, ki šokirajo. Druga značilnost oddaje je ta, da nima novinarjev, specializiranih za določena področja. Princip mladih novinarjev v tovrstnih oddajah je, da morajo biti »specialisti za vse«. Za razkrivanje afer, ki so v svetu veliko bolj predmet rumenih, kakor pa »resnih« medijev, namreč ni treba biti specializiran za določeno področje.

Tak okvir predstavlja plodna tla za karierni vzpon novinarjev – in v tem je drugi problem. Za današnje novinarstvo11 je značilno, da novinarstvo ni več dojeto kot poklic, temveč ga je treba jemati kot način življenja, kot investicijo v kariero, ki bo iz novinarja naredila medijsko zvezdo. Na primer v predstavitvi novinarke Sveta Vere Lađič, na spletni strani oddaje, beremo sledeče: »Poznavalci pravijo, da sta za delo na televiziji nujni dve lastnosti. Biti moraš narcis in imeti ogromen ego. Če pa želiš biti poleg tega še dober novinar, moraš ta poklic imeti v krvi. Vera lahko iz izkušenj trdi, da delo televizijskega novinarja ni poklic. Je način življenja, ki si ga je izbrala.«12 Na negativne učinke takšne »popolne identifikacije« s svojim poklicem, ki danes prevladujejo in so splošno sprejete, je opozoril že Robert Pfaller.13 Temeljno individualno vprašanje, na katerega odgovarja ta ideološka operacija, je vprašanje, kaj sem. To vprašanje »cenzurira« vprašanje kaj imam. Posamezniku (v tem primeru novinarju) zato ni pomembna materialna plat njegovega dela, višina njegove mezde, celo delovni čas, ki ga preživi kot novinar, temveč je pomemben izključno njegov status oziroma samopodoba. V tem tiči tudi eden od vzrokov, zaradi katerih je dandanes pravilo pri zaposlovanju mladih novinarjev vse prej kot redno delovno razmerje za nedoločen čas. Če učinkuje, ima ta ideološka operacija funkcijo »varovalke« pred morebitnim sindikalnim organiziranjem novinarjev komercialnih medijskih hiš po načelu razredne pripadnosti.14

Tudi iz tega premisleka lahko sklepamo, zakaj zunanjepolitične tematike na komercialnih programih nimajo svojega mesta. Mladim, v kariero usmerjenim novinarjem veliko bolj ustreza »razkrivanje afer« kakor produciranje analitičnih prispevkov, ki bi z refleksijo osvetlili določeno problematiko. Na drugi strani »afere« seveda prinašajo večjo gledanost in posledično večje zanimanje oglaševalske industrije, kar prinaša večjo dobičkonosnost.

Neposredna učinka teh dveh strukturnih potez slovenskega medijskega prostora sta tako provincialna mentaliteta kot tudi destrukcija že tako nizke kakovostne ravni javne debate. Ker so mediji specifično polje preseka med uradno politiko in javnostjo, torej polje, v katerem bi po definiciji javnih občil moralo priti do razprave med obema sferama, je njihova vloga pri določanju tem, o katerih naj se javno debatira, torej pri ustvarjanju agende, ključna. Za tematike s področja svetovne politike smo ugotovili dvoje. Na eni strani so reducirane na obravnavo delovanja mednarodnih institucij, s čimer se te institucije pripoznava kot referenta pri iskanju odločitev domače politike, nemalokrat pa tudi kot arbitra, ki naj presodi o pravilnosti domačih političnih odločitev, če si deli domačega strankarskega razreda ali civilnodružbeni politični subjekti glede tega nasprotujejo. Na drugi strani mediji ne omogočajo reflektirane debate o problematikah in večznačnosti mednarodnih institucij in ostalega dogajanja po svetu. Tako omejena medijska vsebina predstavlja odlično podlago za to, kar bi lahko imenovali provincializem.

Provincialistična reprezentacija Drugega tega tako poenostavi, da se zdi, da o njem ni treba vedeti kaj več, pomembno je le, da ostaja za svojimi mejami. Provincialni um noče ničesar vedeti o vzrokih za prehajanje meja, vse kar ga zanima, je to, da ima z Drugimi čimmanj opravka. Provincializem se tako navezuje na postfašizem, ki za razliko od klasičnega fašizma pristaja na formalno demokratično ureditev in multikulturnost, pri čemer – in to je ključno – zahteva, da so različne kulture med seboj ločene. V praksi to pomeni dopuščanje drugih ras in kultur ter nasprotovanje njihovim migracijam v Evropo.

Vladavina antiintelektualizma niža kvalitativno raven javne debate, kar vzpostavlja pogoje za uspeh populističnega in rasističnega diskurza – ki pa se promovira ravno prek javne debate. V tem kontekstu se velja spomniti na staro LDS in jo primerjati z današnjim stanjem. Četudi so poslanci takratnih koalicij delovali kot glasovalni stroj, so se vendarle pretvarjali, da argumentirano razpravljajo o zakonskih predlogih, skratka, ohranjali so videz demokratične javne razprave. V nasprotju s tem se poslanci sedanje koalicije ne trudijo ohranjati videza take razprave, ki je tako reducirana na boj za primat v populistični retoriki. Na tem mestu velja opozoriti na naivnost in nevarnost stare levičarske ideje, da je javna debate dobrodošla že zato, ker bodo v njej vsi pokazali »pravi obraz«, in da je bolje imeti takega nasprotnika, ki odkrito priznava svoje rasistične, homofobične itd. predsodke, kakor pa nekoga, ki svoj rasizem artikulira »med vrsticami« in v nasprotju z javno izraženimi stališči. Kot poudari Žižek, »to razumevanje usodno podcenjuje ideološko-politični pomen vzdrževanja videza: videz ni nikoli 'zgolj videz', temveč določa dejansko socio-politično pozicijo vseh vpletenih. Če bi rasistična drža postala sprejemljiva za mainstream ideološko-politični diskurz, bi to radikalno premaknilo ravnotežje celotne ideološke hegemonije.«15

Bourdieu, Pierre (2001): Na televiziji. Ljubljana: Krtina.

Krivic, Matevž (2003): »Post scriptum«. V: Dedič, Jasminka, Jalušič, Vlasta, Zorn, Jelka: Izbrisani; organizirana nedolžnost in politike izključevanja. Ljubljana: Mirovni inštitut. Str. 145–151.

Pfaller, Robert (2006): »Približajmo se sovražniku! Uničenje javnega prostora v kulturi intimnosti«. V: Centrih, Lev (ur.): Agregat 8. Ljubljana: Društvo Agregat. Str. 34–37.

Vogrinc, Jože (2001): »Intelektualec na TV«. V: Bordieu, Pierre: Na televiziji. Ljubljana: Krtina. Str. 75–92.

Žižek, Slavoj (2003): Kuga fantazem. Ljubljana: Društvo za teoretsko psihoanalizo.

V odgovoru na pisanje dr. Marte Gregorčič v Medijski preži 29/30 decembra 2007 (str. 55–57), ki ga je naslovila »O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih. Primer privatne in imperialistične Radio Caracas Television v Bolivarijanski Republiki Venezuela – o Latinski Ameriki skozi perspektivo poročanja Simona Tecca v Dnevniku« ne mislim ne polemizirati niti diskutirati z njo; prvič zato, ker ne sprejemam njenega ideološkega diskurza, ter drugič, ker raven njenega pisanja bolj kaže na teoretsko praznino ali osebne ambicije kot pa na resno obravnavo te problematike.

Njenemu tekstu je mogoče očitati vsaj tri ali štiri osnovne napake – zgrešen metodološki pristop (zamenjan vrstni red teza – zaključek), nepoznavanje latin-skoameriške zgodovine, terminološki redukcionizem in epistemološke motnje. Zato se bom osredotočil samo na nekatera dejstva in ne bom sledil vrstnemu redu. Moj namen je, da kot sociolog in novinar bralcem pojasnim nekatere netočnosti in podtikanja, ki jih je avtorica tendenciozno in žaljivo zapisala.

Najprej je treba povedati, da je doktorica Marta Gregorčič svoj prispevek objavila kot »strokovno« analizo. Od človeka z akademskim nazivom bi bilo pričakovati, da pozna kriterije strokovne analize in zna ločevati med komentarjem, novinarskim dnevnoinformativnim poročanjem ter drugimi zvrstmi pisanja. Glede na to, da se ukvarja z medijskim poročanjem, bi prav tako pričakovali, da se spozna na ustroj in delovanje medijev ter na delo in vlogo urednikov idr. Iz njenega prispevka to ni razvidno. Tudi zato njena analiza ne zadene bistva problemov in se konča tako kot se lahko konča – z ideološkimi floskulami in diskvalikacijami. Če bi bila seznanjena s problematiko, potem bi med drugim vedela, da teme, poudarke, naslove, pa tudi slikovno gradivo in podnapise, ki mi jih očita, ne dajem jaz oz. avtorji prispevkov, marveč jih oblikuje urednik strani časopisa, ki odloča o aktualnosti dogodkov in v okviru razpoložljivih možnosti tudi o dolžini prispevka. Če je Chávez pogosto tema poročanja, to ni zgolj stvar moje izbire, kot misli Gregorčičeva. Razen tega – presojati oz. označevati vsebino neke novice za »neoliberalno« ali za »revolucionarno« se mi zdi velik nesmisel, ker predpostavlja nekakšnega politkomisarja v časopisni hiši, ki bi razvrščal sleherno prispelo novico v redakcijo. Mogoče bi to nekaterim ustrezalo!

Toliko v kratko pojasnilo, ker mi avtorica v »analizi« očita prav naslove, podnapise in poudarjene dele besedila, in ko ji pride prav, jih celo kar sama skonstruira ter mi jih brezvestno pripiše. Gre za čisto manipulacijo s citati, iztrganimi iz kontekstov, kakršni smo bili priča v Sloveniji pred nedavnim, ko je nekdo (ve se kdo) posredoval tujim novinarjev svoje »dokaze« o svobodi medijev, s tem da je vključil tudi nekatere izjave podpisnikov novinarske peticije. V prispevku Gregorčičeve gre za podobno zlorabo, ki jo lahko razumem kot napad na mojo osebno integriteto.

Vsakdo, ki je zainteresiran, lahko prebere ter presoja moje pisanje. Vendar ne bo zasledil, da sam kjer koli označujem venezuelskega predsednika Cháveza za diktatorja, niti ne mojega zavzemanja za neoliberalizem ali pa zagovarjanja politike severnoameriške sosede do držav Latinske Amerike. Dr. Gregorčičeva gre celo tako daleč, da tudi takrat, ko citira stavek iz nekega mojega teksta, v katerem jasno trdim, da latinskoameriška desnica v svojem političnem programu nima česa ponuditi »razen diktature«, mi pripisuje sočustvovanje s njo: »Čeprav se je ljudstvo odločilo za alternativo proti preteklim diktaturam, pa, kot kaže, Tecco poroča in premišlja zlasti tegobe domačih in tujih elit, ki so izgubile politično moč« (str. 57). Še bolj podlo je, ko namesto citatov podtika svojo interpretacijo naslovov ali podnapisov k slikam in trdi, da »analiza Teccovih pisanj pokaže, da avtor premišljeno izbira vire, ki mu ne povedo skorajda nič, da potem lažje zaključuje z bušizmi, negropontenizmi, narkotrafikom ter drugimi pojavi in -izmi, ki ne izhajajo iz Latinske Amerike, pač pa jih je s Severa skupaj s svojo 'demokracijo' in 'drugo religijo' pripeljal na Jug«. Kdo pri tem premišljeno izbira vire, da potem lažje sklepa in uvaja svojo demokracijo in drugo religijo? Moja analiza kaže ravno obratno, da je takšno avtoričino početje, ki bi jo lahko primerjal s Pol Potom ali s Kim Il Jungom II, vendar mi je tuje, da bi na tak način dokazoval svoje predpostavke.

Če se vrnem k podajanju informacij, sam vselej poskušam v skladu s prostorom, ki mi je na voljo, čimbolj korektno podati informacijo o dogodku in odzivih nanj, ne da bi vsiljeval svoje mnenje. Pri pisanju razlikujem med komentarjem in novico o dnevnem dogajanju oziroma kroniko, ter smatram, da ne gre mešati obeh novinarskih podzvrsti. Poskušam pa, na primer, s podatki ponazoriti katastrofalne posledice, ki jih ima neoliberalizem ter ekonomski in politični vpliv ZDA za latinskoameriško družbo. Sem namreč privrženec miselnosti, da si je vsak bralec sam sposoben na osnovi podatkov ali informacij ustvariti lastno mnenje in pogled na dogajanja. Ne govorim o objektivnosti, v katero ne verjamem, ker ta pojem označuje nekaj absolutnega in brezprizivnega, kar pa vemo, kam pelje.

Predvidevam, da je Gregorčičeva to intenco namenoma prezrla, saj mi pripisuje interpretiranje informacij, ko gre zgolj za citiranje in navajanje raznih stališč. Zdi se, da bi želela bralcem pojasniti, kako je treba zadevo razumeti. A tu se ujame v ideološki diskurz, ko žolčno napade moje poročanje v zvezi z Radiom Caracas Television (RCTV) in »militatno« brani Chávezovo odločitev, da jo ukine. Naj povem, da nisem nikoli branil RCTV in da dobro vem, kakšen je njen politični profil in nameni, toda dosledno se zavzemam za svobodo obveščanja, ne le »našo«, temveč tudi »njihovo«, s katerimi se sicer ne strinjam.

Eksponiranemu Chávezu priznavam zasluge na mednarodnem področju za zmanjševanje odvisnosti latinskoameriških držav od ZDA in drugih mednarodnih institucij, prek katerih Washington izvaja pritisk na njihovo notranjo ekonomsko politiko ter vsiljuje model razvoja. Vendar ga ne dojemam kot »revolucionarja«, temveč kot sodobnega predstavnika populizma v stilu argentinskega liderja Juana Dominga Perona. Gre za populizem v smislu eklektičnega političnega modela, ne pa za ideološki termin, ki služi desnici za diskvalifikacijo levice ali levih vlad. V tem kontekstu Chávez spretno uporablja lik Simona Bolivarja, predvsem njegovo idejo o združitvi južnoameriških držav, kar sploh ni sporno. Sporno pa je avtoričino razglašanje Bolivarja za socialističnega revolucionarja ali kaj podobnega, kar kaže na nepoznavanje zgodovinskih okoliščin in jedra njegove misli ter implikacij, tako kot nerazumevanje idej mnogih drugih voditeljev, ki so se na začetku 19. stoletja bojevali za neodvisnost, a so pozneje izgubili življenje zaradi nasprotovanja razvojnemu modelu, ki je ustrezal domačim predstavnikom finančnega kapitala oz. trgovcem in veleposestnikom.

Bolivarjanska revolucija je po mojem prepričanju navadna floskula, tako kot »socializem 21. stoletja«. Kljub temu da nekaterih privrženci »chavezizma« zagotavljajo, da bodo gradili »drugačen« socializem, pa po predstavljeni vsebini sodeč kaže, da bo ta po vzoru socialističnih sistemov, ki so obstajali v 20. stoletju. Trditev Gregoričeve, ki pravi, da »če pade bolivarijanska revolucija, potem se država vrne nazaj v obdobje popolne gospodarske odvisnosti, tiranije rasizmov, kapitalizmov, klientalizmov, nepotizmov« (str. 56), je prav tako zavajajoča kot celotna vsebina njenega teksta, kajti »če pade bolivarijanska revolucija, potem« bo ostala država z istimi »izmi«, kot jih je imela pred Chávezom in v času Cháveza. To ni moja trditev, ampak so to pred kratkim izjavili nekateri vidni člani v Partido Socialista Unificado de Venezuela. Nadalje razlaga domnevno Teccovo dramatizacijo socialističnega samoupravljanja in pravi: »Socializem mu – samoumevno (ideološko) – služi za grožnjo sodobni »demokraciji« in ga postavi ob bok diktatorju, ki ga je prepričljivo ustvaril. Še več, Chávez mu služi tudi za pojasnitev propada Jugoslavije« (str. 56). Gregorčičeva pri tem ne opazi ali namenoma spregleda, da je v mojem prispevku šlo za citate oz. dele izjav Chávezovih predstavnikov, ki jih je iztrgala iz konteksta in jih gladko pripisala meni. Tega načina se večkrat posluži v svoji »strokovni« analizi, kar kaže na metodološko šibkost njenega razčlenjevanja. Njena misel, da bi mi Chávez lahko služil »za pojasnitev propada Jugoslavije«, je skregana z zdravo pametjo in sposobnostjo analitičnega mišljenja ter dokaz, da dr. Gregorčičeva in velik del levice do danes niso bili zmožni analizirati in potegniti lastnih zaključkov, zakaj je propadel vzhodnoevropski socializem. Raje sprejemajo teorijo desnice, da so socializem porazili kapitalizem oz. Nemčija, Vatikan, ZDA itd.

Prav tako je prezrla vrsto mojih člankov o novih družbenih gibanjih in gospodarski situaciji v Latinski Ameriki, čeprav piše, da je pregledala »vsa njegova poročanja iz zadnjih 4 let za Dnevnik (natančneje pa iz zadnjih dveh let, ko je redno objavljal – v letu 2006 je objavil 24 prispevkov, do srede avgusta 2007 pa 21 prispevkov) ter prek medijske analize, izbire vsebin in diskurza pokazala domet Teccovih pisanj za implementacijo neoliberalne doktrine na slovensko javnost« (str. 56), in se opravičuje, da zaradi svoje revolucionarne angažiranosti tega ni storila prej. To, milo rečeno, kaže na njeno površnost in nadutost, če meni, da ji je uspelo pokazati domet mojih pisanj za implemetacijo neoliberalne doktrine na slovensko javnost.

Kot kaže, sem ji služil za objekt, v katerega je projicirala svoje predstave in domislice o medijskem poročanju, o delavcih in delavkah v novinarstvu, o neoliberalizmu, imperializmu, sodobnih družbenih dilemah v Latinski Ameriki, militantnem raziskovanju in še o čem. Morda pa je kot delavka v znanstveno-izobraževalni sferi potrebovala »izvirni znanstveni članek« za dokazovanje svoje raziskovalne uspešnosti in znanstvene relevantnosti? Kako si sicer razložiti poudarjanje njej lastne strokovnosti in izobrazbe, ki stopa na mesto argumentov.

Verjamem, da ne ustrezam njenemu stereotipu o levičarju, kar me niti najmanj ne skrbi. V svoji »analizi« namesto z analitičnim pristopom vseskozi operira s floskulami in z vrednostnimi sodbami oz. diskreditacijami, ne da bi jih poskušala vsebinsko utemeljiti. Kot kaže, si neoliberalizem predstavlja v personificirani obliki ameriškega predsednika Georgea W. Busha kot hudobnega in zlega ter venezuelskega predsednika Huga Cháveza kot dobrega in naprednega. Na način, kako se ju loteva, zares lahko postaneta stvar okusa in navijanja, ne pa predmet resne teoretične analize, ki bi razgaljala dejanske prijeme ameriškega imperializma kot enega izmed generatorjev problemov v teh državah. Zame problem neoliberalizma ni tako enostaven, ne gre zgolj za kulturno-ideološki boj, temveč za mnogo širši in bolj kompleksen družbeno-ekonomski problem in model, ki ima hudo negativne učinke za socialno državo in za široke družbene sloje povsod po svetu.

Tudi razna družbena gibanja in oblike družbenopolitičnega organiziranja v Latinski Ameriki niso od včeraj, kot bi se morda zdelo iz njenega pisanja. Imajo zelo dolgo zgodovino (ne pa spet 500 let dolge zgodovine, kot trdi Gregorčičeva) in so nekatera med njimi že kar legendarna, zato je za razumevanje in interpretacijo nujno potrebno poznavanje zgodovine, političnih sistemov, ekonomskih struktur itd. in ne zgolj opazovanje in militantno angažiranje na terenu. Problemi latinskoameriške družbe, če jo posplošimo, ne izvirajo samo iz ameriškega imperializma, marveč tudi iz zelo konkretnih družbenih, političnih, ekonomskih in drugih notranjih dejavnikov, ki imajo svoj izvor v družbenih odnosih in ureditvah znotraj teh držav. Posledica teh notranjih faktorjev je tudi neoliberalizem. Za nekoga, ki se ima za poznavalca sodobnih procesov v Latinski Ameriki, je prav neverjetno, da celotno dogajanje oziroma »socialne in politične premike« v zadnjih tridesetih letih zreducira na tri subjektivitete. Še huje – Gregorčičeva pravi, da »analize, ki se osredotočijo na zadnje najmočnejše konfrontacije proti in onkraj neoliberalizma, pa morajo pogledati vsaj tja v začetek osemdesetih let« (str. 55), kar bi pomenilo, da so se v Latinski Ameriki začeli boriti proti neoliberalizmu prej, preden je bila ta sploh uveden (z izjemo Čila).

Iz njenega pisanja tudi ni jasno, kakšni so pravzaprav rezultati, učinki militantnega raziskovanja na tem področju. Avtorica omenja številne raziskovalce in raziskovalke okoli kolektiva »Dost' je«, ki jih potemtakem mogoče razumeti kot nekakšno zbiranje enakomislečih v boju proti drugače mislečim? Ne glede na sporočilnost njenega pisanja na koncu prispevka s podnaslovom »Svobodo ljudstvu, za buržoazijo nam ni mar!« me podatek, da se kar nekaj ljudi v Sloveniji ukvarja s tem kontinentom, veseli, ker to lahko prispeva k obogatitvi pogledov in védenja o latinskoameriški stvarnosti v tem prostoru prek različnih oblik in ravni seznanjanja zainteresirane javnosti. Ne gre zgolj za poročanje v dnevnem časopisju, ki praviloma konča v košu za smeti, temveč tudi za celo vrsto drugih možnosti, ki jih imajo na voljo akademski krogi v okviru predavanj, objavljanj v strokovnih in poljudnih publikacijah, v skrbi za obogatitev študijskih knjižnic z izvirno relevantno literaturo, ki naj bi bila dostopna širšemu krogu bralcev itd. Vpogled v to, kolikšna je ta skrb, lahko dobimo, denimo, z brkljanjem po vzajemni bibliografski zbirki Cobiss. Mimogrede, v avtoričini bibliografiji sem zasledil le eno študijo, ki se eksplicitno nanaša na latinskoameriško problematiko (»Caracol – pu'y – školjka: nekaj značilnosti organiziranja, razvoja, boja in izobraževanja v zapatističnih skupnostih. Časopis za kritiko znanosti 33, št. 222, (2005), str. 134–158). Zdi se mi, da je tovrstna skrb lahko mnogo močnejše orožje v obveščanju množic, kot pa tako rekoč politkomisarsko svarjenje »pred skrajno nevarnim« novinarjem. Tega kratko malo ne sprejemam. Sam si nikoli in nikdar nisem lastil ekskluzivnih pravic do pisanja o Latinski Ameriki in ne sprejemam avtoritete brez argumentov, temveč le avtoriteto argumentov, zato menim, da konstruktivna diskusija z dr. Gregorčičevo ni možna, ker se v tem pogledu temeljno razhajava.

V popestritev pa naj bralcu na koncu povem še eno prigodo, na katero sem se spomnil med prebiranjem njenega teksta. Ko sem z evropskim prijateljem, ki se spozna na revolucije, obiskal mesto Temuco v Čilu, me je ta po prihodu navdušeno prepričeval, da je ob cesti videl Indijance, ki so držali v rokah transparente z napisi Hospital, češ da s protestom izražajo zahtevo po bolnicah. Menil je, da bi jim morali ponuditi svojo podporo, kaj naj storijo. Izkazalo se je, da ni šlo za pripadnike indijanskih skupnosti, temveč za prebivalce mesta, ki so se ukvarjali z oddajanjem sob, na transparentih pa ni pisalo Hospital (bolnica), temveč Hospedaje (prenočišče), kajti bil je čas počitnic in prihajali so turisti s severa Čila. Ob ponovnem obisku v Čilu pred nekaj meseci sem imel priložnost srečati se s skupino »Loncov« (poglavarjev Mapuchev), med katerimi je bil tudi neki njihov pisatelj in aktivist. Vsi so bili v času Pinochetove diktature po več let zaprti zaradi svojih levičarskih idej, danes pa vodijo boj za priznanje pravic tega ljudstva in nastopajo proti multinacionalkam celulozne industrije, ki močno onesnažuje njihove kraje in vasi. Na vprašanje o pomoči tujih oz. evropskih nevladnih organizacij in aktivistov mi je eden odvrnil: »O, samo tega ne! Veste, tisti, ki povzročajo največ preglavic naši skupnosti, so protestantski duhovniki in razni evropski aktivisti. Prvi, ker prihajajo z namenom evangelizirati naše ljudi in jih oddaljiti od naše kulture, in drugi, ker ne razumejo našega boja in vključevanja naše skupnosti v sodobni svet.«

Strinjam se, da je z mediji marsikaj narobe, toda s takšne vrste analizami ni mogoče ugotavljati pravih vzrokov za današnje stanje poročanja. Prav tako se mi zdi krivična in nevarna demonizacija novinarjev vsevprek, ki si zagotavljajo preživetje v okviru danih možnosti. Konstruktivna kritika je zmeraj dobrodošla, ne pa stigmatizacija in žalitev.

Damijan Slabe je bil na Delu vrsto let urednik zunanje politike, urejal je mnenjsko stran, osem let pa je bil dopisnik iz Bonna. Danes je komentator v zunanjepo-litični redakciji in v pogovoru z njim smo skušali predstaviti težave dopisnikovanja ter s tem povezane omejitve ali nemara tudi prednosti tiskanega medija pri poročanju o svetovni politiki.

Koliko informacij s področja svetovne politike se od dopisnikov in raznih agencij dnevno zlije v časopisno hišo Delo?

Teh informacij je ogromno. Danes so dostopne vse agencije in je izbor že odvisen od tega, kaj agencije ponujajo. Pri tem se ne bom spuščal v vprašanje, koliko je ta ponudba že izbor. Če konkretiziram, odkar so Američani rekli, da je njihovo delovanje v Iraku uspešnejše, od tam tako rekoč v zadnjega pol leta ni več vsakodnevnih poročil o eksplozijah. Lahko špekuliramo, da gre pri tem že za neko določeno selekcijo. Iz tega nabora pa se izbira tisto, kar je za neko redakcijo pomembno.

V kakšni meri so viri že izbor novic?

Že sama ponudba je neke vrste selekcija, saj so nekatere informacije že v agencijskih virih temeljiteje obdelane in bolj udarno predstavljene kot druge. To se odraža v tem, da sorodni mediji iz vsega tega nabora informacij naslednji dan objavijo približno iste teme. Seveda pa je pri tem treba upoštevati tudi druge vire. Recimo televizije, radie, lastne vire informacij in informacije, ki jih posredujejo dopisniki. In pri tem je dobra dopisniška mreža zelo pomembna. Tako lahko na osnovi agencijskih informacij v tistih državah, kjer imaš dopisnike, preverjaš, koliko so te informacije res pomembne in kako točne so.

Če konkretiziramo, koliko informacij se dnevno predela pri časopisu Delo?

Z vsemi agencijskimi tekstovnimi in slikovnimi ter vsemi drugimi informacijami se predela nekaj deset tisoč prispevkov – nikoli nisem štel. Med temi se nato odločamo, katere so pomembne in katere niso.

Kako se odločate o tem, kaj je pomembno? Je kriterij bližina, regija, Evropska unija?

Sedaj smo že pri elementu načina obdelave informacije. Pri tem si odvisen od ljudi, ki jih imaš v redakciji in ki določena področja pokrivajo, ter od svojih dopisnikov, ki so na kraju samem. Delo ima svoje dopisnike v praktično vseh sosednjih in v vseh pomembnejših državah. To je tudi že eden od kriterijev pri selekciji, saj ljudje na določeni krajih lahko ustrezno, zlasti pa avtentično, s svojim pogledom dovolj jasno, precizno, ekskluzivno posredujejo informacije bralcem. Za poročanje o delih sveta, kjer nimamo dopisnika, se obračamo na novinarje v redakciji, ki se s temi področji ukvarjajo. Če se zgodi nekaj pomembnega, morajo biti ti sposobni dati svoj pogled in dogajanje ovrednotiti. Nenazadnje je pomembna tudi konkurenca, predvsem kot kontrola, da vidiš, katere zunanjepolitične dogodke je ponudil svojim bralcem naslednji dan kak drug medij. V tem primeru ne gre samo za konkurenco s slovenskimi mediji, ampak tudi z evropskimi in z ameriškimi.

Kako pa odgovarjate na Gustinčičev očitek, da slovenski novinarji, predvsem zaradi zanašanja na internet, vse manj potujejo?

V nekaj letih ne, v desetletju pa zagotovo. V tem primeru ima starosta ali doajen Gustinčič povsem prav. Včasih je bilo neprimerno težje sploh priti do nabora informacij. Če nisi imel pravih virov in informacij, praktično nisi izvedel, kaj se dogaja. Danes izvedeti ni več težava. Danes je težava, kako to, kar si izvedel, avtentično interpretirati in preveriti. V tem primeru je internet lahko nevaren in se strinjam z Gustinčičem. Težava ni več selekcija, težava je postala interpretacija, razumevanje ozadja.

V kolikšni meri so dopisniki kabinetni novinarji, koliko pa se gibljejo med ljudmi ter zbirajo informacije?

Mislim, da je zgodba o sprejemanju odločitev na redakcijski ravni podobna ravni dopisnikovanja. Le da gre na redakcijski ravni za širši spekter, pri dopisniku pa zgolj za območje posamezne države ali regije. Dopisniki so vezani na veliko bolj direktne informacije in na telefonske pogovore. Možnost preverjanja je neprimerno večja, in ko se kaj zgodi, lahko hitro skočijo tja in najdejo sogovornika. Tako časopis pridobiva na kredibilnosti, predvsem s svojimi dopisniki in dobrimi poznavalci v redakciji.

Kakšen pa je vpliv urednika na dopisnika? Kdo izmed njiju izbira teme?

Gre za interakcijo. Največkrat je dopisnik pobudnik, saj zadeve v državi ali regiji, ki jo pokriva, pozna. Lahko se zgodi tudi obratno, da redakcija odloči, katera tema bi še bila zanimiva.

Kakšen je vpliv gospodarstva in nacionalnih interesov na izbiro tem?

Normalno, da vplivata. Lahko začnem s starim žurna¬list¬ičnim primerom: pes, ki je poginil v sosednji ulici, je pomembnejši od katastrofalne poplave na Kitajskem. Dogajanje v sosednjih državah ima za nas večjo težo. Ta bližina je v večjem interesu bralcev, in zato se tem temam daje več pozornosti. Enako velja za nacionalne in gospodarske interese. Bralce te teme bolj zanimajo.

Kako pa vplivata uradna zunanja in dnevna politika?

Dajte mi primer ...

Matija Grah, Rok Kajzer ...

Aha. Sedaj vidim, kam pes taco moli (smeh). Skratka, tukaj lahko pridemo v konflikt interesov. V konflikt pa pridemo, kadar politični cilji niso enaki. Kadar politika po mnenju novinarja ne prezentira tistega, kar je v interesu države – zaščite slovenske manjšine na Koroškem, če smo zelo konkretni. Mislim, da je tudi v interesu slovenske javnosti in volivcev, da se o tem piše. Do konflikta lahko pride z novinarskim poročanjem o dogajanju, ki gre v prid tej zaščiti, in politiko, ki vleče drugačne poteze. Mislim, da sem bil dovolj jasen.

Na začetku ste omenili pomembnost dopisnika. So bile finančne omejitve kdaj težava pri dopisniški mreži?

Človek je pri svojem delu vedno finančno omejen. Uredništvo stremi k temu, da bi imelo čim več avtentičnih novinarjev po svetu, da bi bil časopis zanimiv in prihodek, ki ga s tem ustvarjamo, čim večji. Finančna sredstva pa so pri tem vedno kruta realnost.

Časopis je omejen tudi fizično, po straneh. Koliko informacij izpade zaradi tega?

Oh, veliko. Ampak na svetu se, kot pravi stara novinarska šala, vedno zgodi ravno toliko pomembnih dogodkov, kolikor jih gre na časopisno stran. Odvisno je seveda od presoje, in kakšno težo se jim da.

Kako odgovarjate na splošen očitek o provincialnosti poročanja o svetovni politiki, češ da se o drugih delih sveta poroča etnocentrično in samo, kadar gre za vojno in kadar je ogrožen turizem. Ne poroča pa se o vzrokih za nastanek konflikta.

Akademsko je to lahko tako enostavno oceniti. Sedaj pa si predstavljajte eno, dve časopisni strani in jih zapolnite z denimo z dogajanjem v Avstraliji, ki je nedvomno zelo pomembno. Lahko ga povežete z dogajanjem v Aziji ali Irakom. Ali pa poglejte, denimo, Skandinavijo, ki je zelo pomembna. Slovenija se celo hoče zgledovati po skandinavskih državah, ampak v časopisih se te teme relativno malo pojavljajo. Kdaj ste nazadnje prebrali zanimiv članek o Švedski ali Danski? Izvemo le, kadar ubijejo ministrico ali režiserja, drugače pa teh držav tako rekoč ni.