Predsednik vlade Janez Janša je 19. novembra 2007 na seji državnega zbora utemeljil svojo zahtevo po glasovanju o zaupnici vladi tudi na politično-novinarskih zarotnikih, ki da so proizvedli Peticijo zoper cenzuro in politične pritiske v Sloveniji in jo izvozili v tujino. Ali vlada omejuje medijsko svobodo? Odgovor, da je bil Janšev govor sam najboljši dokaz političnih pritiskov na novinarje in medije, je poenostavljanje. Premier je vendarle govoril tudi o svobodi medijev in novinarski avtonomiji v Sloveniji. A ni bilo poslanca ali stranke, ki bi mu uspelo iz konteksta glasovanja o zaupnici iztrgati politični predmet poželenja in ga premestiti v polje javnega interesa in svobode informiranja. Če že postopek in režija parlamentarne večine tega ni dopuščala, bi pojasnila, četudi samo pet minutna, izzvenela v prazno? Premier je vendarle govoril tudi o tem, da so mediji zgolj prenosnik pritiskov kapitalsko-političnih navez, le da ne koalicijske, ampak opozicijske strani. A ko je z baterijo pri belem dnevu iskal dokazov za vladne politične pritiske na medije in prešteval protivladne izdelke, zakaj ni posvetil na splošno prazno mesto zakonov, ki avtonomijo zapovedujejo? Bolj od zrcalne logike zarote, ki pritiske kar vsestransko in obsežno opravičuje, ker jih itak vsi izvajajo in se jim ne bodo odpovedali, je bila presenetljiva samoumevnost na strani pozicije in opozicije, ko nihče več ne vpraša, kaj je narobe v sistemu varovanja javnega interesa in izvajanju pravice javnosti do obveščenosti.

Na točki avtonomije medijev in uredništev je velika razlika med odkritim in prikritim političnim pritiskom, med odkrito in prikrito medijsko cenzuro. V trenutku, ko vse postane odkrito ali, če hočete, razvidno, legalnega in legitimnega političnega interesa ni več, in bi že morali cenzuro uzakoniti, svobodo in pravico do informiranja pa izbrisati iz ustave Leta 2001 sprejeti Zakon o medijih, ki je nasledil Zakon o javnih glasilih, je ukinil zelo pomemben institut reševanja sporov med uredništvom, novinarjem, odgovornim urednikom in izdajateljem. V zvezi z izvajanjem programske zasnove in uredniške politike je zakon odpravil oblikovanje dvostranskega poravnalnega odbora, katerega sestavo in način dela je moral izdajatelj urediti s posebnim aktom, k temu pa je dajalo soglasje uredništvo oziroma zastopstvo uredništva. Novi medijski zakon je leta 2001 ukinil tudi pomemben institut samoregulacije uredništva, s katerim je urejalo lastna pravila in se konstituiralo kot zastopstvo s posebnim aktom uredništva.

Omenjene samoregulativne mehanizme notranje avtonomije medijskih družb je zakon o medijih, skratka, prenesel brez omejitev na izdajatelja, češ da mora razmerja med izdajateljem in uredništvom urediti v svojem temeljnem pravnem aktu. Izdajatelj je uzakonjeno premoč nad uredništvom izkoristil in skoraj izničil njegovo identiteto in zapovedano avtonomijo. Zakonsko pooblastilo izdajateljem ne samo za oblikovanje programske zasnove, marveč tudi za njeno izvajanje, pač briše temeljno odgovornost uredništev in novinarjev do javnosti, spreminja tudi njihovo pravico in dolžnost do avtonomnega izražanja mnenj in stališč v (do javnosti nekonfliktno) pravico in dolžnost do izdajatelja, reducira zakonsko normo na etični poklicni kodeks in podobno. Uzakonjene dolžnosti novinarja do javnega interesa so nesmiselne, ko jih ni mogoče zastopati in če uredništvo ne more sodelovati v postopkih urejanja konfliktov, ko pride do ugotavljanja izpolnjevanja programske zasnove, ki je del pogodbenih obveznosti novinarja.

Dejansko je bilo odločanje o dveh institutih varovanja avtonomije uredništva, podajanje mnenja o spremembah programske zasnove in o razrešitvi ter imenovanju odgovornega urednika, suspendirano, množične zamenjave na čelu uredništev in izdajateljev od leta 2006 so potekale gladko in brez problemov, čeravno večkrat tudi v nasprotju z zakonom o medijih. Bilo se je mogoče izgovoriti, da je medijski zakon pomanjkljiv, statuti družb, ki urejajo razmerja med uredništvom in izdajateljem, pa so prepisi minimuma zakonskih določil, na katerih uredništva ne morejo določiti niti osnovnega kvoruma za odločanje o odgovornem uredniku ali programski zasnovi. Zakon o medijih iz leta 2001 je na podjetniški ravni skratka sesul vlogo uredništva v notranji avtonomiji medijev pri varovanju javnega interesa in jo popolnoma prepustil lastniku in vodstvu izdajatelja. Ker notranjih pravil urejanja konfliktov ni, se uzakonjena vloga avtonomije novinarjev in uredništev ne more izvajati, zato se konkretni primeri rešujejo z zunanjo »arbitražo«, z apeli v javnosti, na sodiščih, v vladi in državnem zboru.

»Kar se tiče blatenja v tujini in kar se tiče konkretnosti predlagam, da odprete spletno stran, ki nosi naslov www.peticijazopercenzuro.com. Na tej spletni strani, ki jo sponzorira Društvo novinarjev Slovenije, eno od novinarskih društev v tej državi, boste našli besedilo in boste našli tudi celotno kronologijo, kaj se je s tem besedilom dogajalo. Tudi odzive na to besedilo iz tujine, tudi vse podpisnike, napisane v tipkopisu in v rokopisu. Meni ni treba nič pojasnjevati, ker se stvar pojasnjuje sama. Tudi na nekaterih drugih spletnih straneh, ki obstajajo, vsaj v Sloveniji, s strani tistih, ki so to akcijo začeli, organizirano zbirajo reakcije na to dejanje. Iz Slovenije je po 10. septembru letos odšla informacija, ki se je razširila praktično do vseh novinarskih naslovov, ki imajo tudi elektronski naslov, praktično na vse uradne institucije Evropske unije, tudi širše. V tej informaciji piše: »Slovenske novinarke in novinarji obtožujemo predsednika Vlade medijske cenzure. Predsedovanje Slovenije Evropski uniji predstavlja nevarnost za sedanjost in prihodnost Evropske unije s takšno Vlado in s takšnim ravnanjem.« V tem besedilu ni naveden niti en sam konkretni primer cenzure. Niti en sam konkretni primer samocenzure, samo težke, pavšalne obtožbe.

Te iste obtožbe so bile izrečene tudi doma v političnih razpravah, zelo precizno so definirane v oceni stanja stranke Socialnih demokratov. Gre praktično za isto besedilo, za isto terminologijo. Vendar te obtožbe niso bile v Evropo poslane kot politične, ker bi se dalo s tem potem na politični ravni debatirati in to najbrž ne bi naredilo takšne škode. Poslane so bile kot apel neke strokovne asociacije, ki da je zatirana, čeprav je besedilo enako, kot je besedilo politične ocene ene od opozicijskih strank. In to ni bilo poslano Vladi Republike Slovenije, ali parlamentu, ali Komisiji za peticije v državnem zboru, ampak je bilo najprej poslano v tujino. Šele potem, ko je že delovalo, je bilo poslano tudi vladi. Jaz sem dobil ta dopis 26. septembra. Zadeva je bila pa napisana 10. septembra. In v tem dopisu piše: »Peticijo, ki vam jo pošiljamo, smo že poslali na več kot 300 naslovov v tujini, med drugim tujim državnim voditeljem držav članic EU, mednarodnim organizacijam in številnim tujim medijem. Podpisi pod peticijo se še zbirajo.« Tukaj je samo manjši del teh objav in obtožb na račun Slovenije v tujih časopisih.

Na spletni strani enega od dnevnikov, kjer so vsi zaposleni podpisali to peticijo, pa obstaja članek z naslovom Mlačni odzivi doma, burne reakcije v tujini. Doma ta tekst praktično ni bil objavljen. O njem ni bilo razprave. To je bilo nekaj, kar je bilo poslano v tujino v času, ko vsi pišejo o Sloveniji kot prihodnji vodilni državi EU, z namenom načrtne diskreditacije vlade. Ampak v tujini je ta vlada, Vlada Republike Slovenije, tudi vaša vlada.«

Našteta dejstva so politično kriminalizirana, čeravno za to ni nobenega razloga. Virus zarote se je spletel in se širi prek spletnih strani, ki jih sponzorira novinarsko društvo, odzivi iz tujine se organizirano zbirajo in podobno. Zakaj bi neka poklicna organizacija skrivala avtorstvo, da je organizirala dogodek, če bi ga zares? Kvečjemu nasprotno. Stanovski organizaciji sta ob številnih konkretnih primerih kršenja novinarske avtonomije obveščali javnost in javno pozivali k spoštovanju zakonodaje od decembra 2005, tudi vlado in državni zbor, pozivom so se pridružile tudi mednarodne in nekatere tuje nacionalne novinarske organizacije, novinarji so spregovorili o avtonomiji na javni tribuni Tehnologija obvladovanja medijev v Cankarjevem domu aprila 2007 v organizaciji novinarskega sindikata in društva ter Mirovnega inštituta, na katero so bili vabljeni tudi tuji diplomatski predstavniki. Vlada vse do novembra 2007 ni nič slišala in videla, kar je seveda povezano z njenim delanjem in oceno, da je bilo stanje zadovoljivo oziroma, da se mediji »pluralizirajo«. Peticija je nedvomno pomenila drugačen pristop, kako bolj učinkovito opozoriti na problem političnih in lastniških pritiskov na novinarje. Pobuda za podpisovanje peticije ni bila institucionalizirana, izvirno je bila utemeljena na zbiranju novinarskih glasov mimo stanovskih organizacij, podpisalo jo je tudi kar precej novinark in novinarjev, ki niso člani le teh. Govorec kratko malo potrebuje novinarsko organizacijo, da bi jo lahko povezal v zarotniško navezo z opozicijsko stranko.

Besedilo peticije je cezurirano in predelano tako, da ni jasno, ali govorec nemara nima v mislih kakšne druge peticije ali od nekje privzema ostrejše obtožbe, kot pa jih vsebuje originalno besedilo. Predsednik vlade v celotnem nastopu pred državnim zborom predeluje in ponavlja strnjeno tri odstavke »vsebine« peticije: »Slovenske novinarke in novinarji obtožujemo predsednika vlade medijske cenzure. Predsedovanje Slovenije Evropski uniji predstavlja nevarnost za sedanjost in prihodnost Evropske unije s takšno vlado in s takšnim ravnanjem. /…/ V tem besedilu ni naveden niti en sam konkretni primer cenzure. Niti en sam konkretni primer samocenzure, samo težke, pavšalne obtožbe. /…/ Peticijo, ki vam jo pošiljamo, smo že poslali na več kot 300 naslovov v tujini, med drugim tujim državnim voditeljem držav članic EU, mednarodnim organizacijam in številnim tujim medijem.«

Originalno besedilo peticije ne vsebuje obtožbe o neposrednih cenzorskih posegih predsednika vlade, ampak vpeljuje razliko med omejevanjem medijske svobode in izvajalci cenzure, seveda zato ni niti razloga, da bi navedli primer konkretnega cenzorskega posega predsednika vlade. Grehe izvajalcev nase torej prevzema kar sam govorec. V originalnem besedilu ni obtožbe, da vlada ogroža Evropsko unijo, ali da predstavlja nevarnost zanjo. Iz konteksta peticije iztrgani napačno povzeti citati govorca služijo predsedniku vlade pri utemeljevanju politično-novinarske zarote, cezure pa temu, da neprijetne vsebine potlači in premesti pozornost na druge, ki jih povezuje z ravnanjem opozicije.

»Vlada Republike Slovenije nima v nobenem nacionalnem mediju večinskega deleža, niti nima takšnih deležev v regionalnih medijih. Ima manjšinsko lastništvo prek podjetij, ki so v posredni lasti države, v Primorskih novicah mislim, da sem povedal prav v regionalnem dnevniku, vendar je to manjšinsko lastništvo. Večinsko lastništvo v slovenskih medijih, še posebej v tistih z največjo naklado, se je večinoma oblikovalo pred začetkom mandata te vlade. Je jasno politično obarvano in te barve niso barve te koalicije. Res je, da je v Sloveniji nekaj 100 novinark in novinarjev, ki so v tako imenovanem svobodnem statusu, ki niso redno zaposleni, ki delajo po pogodbah, ki so velikokrat izpostavljeni tudi kapitalskim pritiskom, vendar pa v teh medijih Vlada Republike Slovenije nima deležev. Tudi nekatere od teh, ki so podpisani, so v takšnem položaju. V zadnjih dneh smo dobili in sem dobil osebno več sporočil ali pa so pristopili k meni in so rekli dvoje. Prvič: nismo vedeli, da bo ta obtožba šla v tujino. Z nami so manipulirali. In drugič: morali smo podpisati, ker nismo v rednem delovnem razmerju. Bili so pritiski na novinarke in novinarje, vendar ne z vladne strani.«

V popolni lasti republike sta RTV Slovenija in STA, vlada iz proračuna neposredno subvencionira številne radiodifuzne medije posebnega pomena, ki so zrasli na poceni svobodnjaškem delu in ki praviloma novinarjev ne zaposlujejo. Po ugotovitvah računskega sodišča je RTV Slovenija najhujši kršitelj delovnopravne prepovedi sklepanja civilnopravnih pogodb, ko obstajajo elementi delovnega razmerja, s »tako imenovanimi« svobodnjaki. Nekaj 100 novinark in novinarjev, ki dejansko opravljajo delo kot zaposleni, je v javnem zavodu zaposlenih v tako imenovanem (navideznem) svobodnem statusu.

Govorec na sploh postavlja podpisnike nemogoči položaj: podpisani so zavedeni, če niso bili zavedeni, so bili prisiljeni.

Očiten je preskok govorca v opis sedanjega stanja strukture medijske lastnine, s čimer je predsednik vlade zanikal cezurirani tekst peticije, da je vlada po volitvah 2004 trgovala z državnimi deleži v večjih slovenskih podjetjih, ko so bili solastniki medijev. Tudi »jasno politično obarvano lastništvo« sedanje strukture, ki ga navaja govorec, se je razvilo v mandatu te vlade, čeravno se programska zasnova medijev ni spreminjala, seveda v tistih, ki bi implicirale politični vpliv lastniških sprememb in v medijih, kjer so se dogajale.

»Če bi šlo za to, da se hoče razčistiti dejanski problem, potem bi bila ta peticija najprej poslana institucijam v Republiki Sloveniji, ne pa najprej v tujino. Ta peticija je bila najprej poslana v tujino in to jasno piše na dopisu, s katerimi so naknadno to peticijo potem poslali tudi slovenskim institucijam. Se pravi, namen ni bil opraviti razpravo, doma razčistiti zadeve, ampak mednarodna javnost, ki ne bere slovenskih časopisov, ki ne pozna naših razmer, ne pozna tudi kapitalskih povezav, naseda dezinformacijam. Pred kratkim sem prebral, da ima vlada na največji dnevni časopis v Sloveniji, na Delo, vpliv zaradi tega, ker je novi glavni urednik doktor teologije. Češ, vlada je blizu Cerkvi, urednik je doktoriral na Teološki fakulteti, Vlada prek tega izvaja vpliv. Tisti, ki je to napisal, ne bere njegovih komentarjev, ne ve, da z vsemi štirimi podpira drugo opcijo, ampak kupi takšno laž. In še veliko je takšnih primerov. Torej, zadeva je škodljiva za Slovenijo zaradi tega, ker je v tujini takšne stvari, ki se razlagajo z govorico, ki je drugače značilna za države, ki imajo še daleč do Evropske unije in do evropskih standardov, težko pojasniti, ker ni nobenega konkretnega očitka. V kolikor bi v tej peticiji pisalo, da gre za tri konkretne primere, potem bi lahko odgovorili. Ampak piše samo, da kršimo medijsko svobodo, da vlada to dela in da je zaradi tega predsedovanja Slovenije oziroma vodenje Evropske unije s strani Slovenijo nevarno za sedanjost in za prihodnost Unije. V tem je problem. Ni problem v kritiki, ni problem v tem, da mi doma sedemo za skupno mizo in te stvari razčistimo. Problem je v tem, da se tega ni želelo, ampak da se je to poslalo ven zato, da se oblati ta država. Kadar mi pišemo ven ali ko gremo vem, smo vsi Slovenija. Vsi smo državljanke in državljani te države. In to je narobe.«

V diagnozi predsednika vlade je zamolčana ključna sprememba pozicije do vodilnega dnevnika Delo, ki je sledila odkritemu konfliktu vlade z njegovim lastnikom in s prekinitvijo diplomatskih odnosov z novimi člani nadzornega sveta v juniju 2007. Zamolčane so spremembe v lastnini Dela od avgusta 2005, ko naj bi predsednik vlade izsilil trgovanje z delnicami Mercatorja s ciljem obvladovanja Dela (po navedbah Boška Šrota, direktorja uprave Pivovarne Laško, v intervjuju Vili Einspielerju v Sobotni prilogi Dela 22. decembra 2007). Oglejmo si, kaj se je dogajalo z večinskim lastništvom Dela v vmesnem obdobju, od tedaj, ko so bile delnice Dela pred začetkom mandata vlade v letu 2004 še razpršene, do takrat, ko je Pivovarna Laško aprila 2007 prevzela Delo.

Dogodke v zvezi s transakcijami deležev so razložili nekateri sodelujoči, medtem ko jih predsednik vlade ni nikoli pojasnil. Ob menjavi vladnih mandatov je bilo Laško največji posamični lastnik Dela, potem ko je že v začetku februarja 2003 za 24,98 odstotka delnic odkupilo od Krekove družbe. Delež Laškega v Delu ni bil predmet transakcij, saj naj bi vlada, tako po navedbah Andrijane Starine Kosem, obvladovala medij prek Pivovarne Laško. »Naloženo mi je bilo, da naj potem, ko bo Pivovarna Laško pridobila pomemben kapitalski delež v časopisni hiši Delo, uredim tako, da bomo imeli zagotovljen večletni vpliv na imenovanje nadzornega sveta Dela in s tem na uredniško politiko« (tedanja državna sekretarka v ministrstvu za gospodarstvo Andrijana Starina Kosem, takrat tudi še predsednica nadzornega sveta Kapitalske družbe v pismu 10. junija 2007). Spremembe v nadzornem svetu Dela in imenovanje Danila Slivnika za predsednika uprave konec leta 2005 dokazujejo, da je državna sekretarka izvajala, kar ji je bilo naročeno. Na podlagi pozneje znanih dejstev in izjav udeleženih v poslovno pomembnejših transakcijah z Mercatorjem (mimogrede, sistem je štirikrat večji od celotne slovenske medijske industrije), pa je mogoče sklepati, da so ušle vladnemu nadzoru že takoj po avgustu 2005, tako da bi lahko posle z Delom razložili tudi zgolj kot neke vrste adut, ki ga je, kot je javno priznal, napačno uporabil predsednik vlade, poslovni partnerji, predvsem Laško, pa partijo obrnili v lastni prid.

Na podlagi opravljenih transakcij z delnicami Dela pa je z veliko verjetnostjo mogoče sklepati, da je do javnega razpada zavezništva v poslih z Delom prišlo najpozneje na prehodu v 2007, ko je Andrijana Starina Kosem že asistirala Laškemu, kar je mogoče razbrati iz opravljenih delniških transakcij in tudi iz njenega junija objavljenega zaupnega pisma. Andrijana Starina Kosem se je po njenih navedbah z Danilom Slivnikom za pismo junija 2007 odločila, »da bi preprečila, da bi se Delo in Večer zlorabljala za politične in človeške diskreditacije in kadrovske čistke med starimi kadri SDS…« V času, ko je pismo pisala, je bila že imenovana za predsednico novega nadzornega sveta, tri mesece po tem, ko je Laško prevzelo Delo. Laško naj bi bilo v nakupe Mercatorja po dogovoru avgusta 2005 prisiljeno zaradi političnega prevzema Dela. Vendar pa po izjavah Boška Šrota (v nasprotju z izjavami Andrijane Starine Kosem) že od začetka Laškemu vloga lastnika Dela ni bila namenjena, ampak naj bi bil za kupca Dela določen Matjaž Gantar. Po teh razlagah je novo »kapitalsko-politično navezo« s KD Holdingom preprečilo Laško, ker se je Boško Šrot že avgusta 2005 uprl prodaji deleža v Delu, hkrati ko je bil prisiljen v nakup Mercatorjevih delnic: » Celotna zgodba se je začela zaradi ambicij predsednika vlade po obvladovanju časopisa Delo … Pivovarna Laško je v tistem času zaključila prevzem Pivovarne Union in finančno nismo bili pripravljeni na nakup Mercatorja, zato o tem nismo razmišljali. Prav tako nismo bili pripravljeni prodati delnic Dela. Zaradi tega nas je bilo treba stisniti v kot. Prvi je kooperativnost Janši ponudil Zoran Janković. Janši je zagotovil, da nas lahko prisili v prodajo Dela, tako da vrže naše proizvode z Mercatorjevih polic … Zaradi tega smo bili prisiljeni v pogajanja. Matjaž Gantar je bil določen za kupca Dela … Na sestanku 12. avgusta 2005 sem se z Janšo dogovoril za nakup delnic Mercatorja. Povedano drugače, Janez Janša je Pivovarni Laško in Istrabenzu takrat dejansko prodal delnice Mercatorja … Čeprav je bil posel z Delom izsiljen, smo se ga v celoti držali. Ko pa so stvari na Delu šle tako daleč, da niti Janševi izbranci niso mogli več funkcionirati, smo se odločili in Delo prevzeli nazaj v svoje roke.«

Iz dogovorjenih poslov z Delom se je zelo hitro umaknil KD Holding, ki naj bi bil »določen za prevzem Dela«. Novembra 2005 je prodal 3,16- odstotni delež v Mercatorju in kupil 19,99- odstotni delež Dela od Infond Holdinga. Že decembra istega leta se je sestala skupščina delničarjev Dela, na kateri naj bi izbrali za predsednika nadzornega sveta Matjaža Gantarja. Kandidaturo je umaknil, ker je finančna družba ocenila, da »v kratkoročnem obdobju ni možno povečati lastniškega deleža«. Očitno je, da deleža niso želeli prodati ne Laško, kot največji posamični lastnik, niti Slovenska odškodninska družba, ki je imela v lasti tedaj 11,72 odstotka Dela, ne Kapitalska družba, ki jih je imela 6,17 odstotka. KD Holding je delnice Dela prodal 27. oktobra 2006 Probanki in Abanki, ti dve pa novembra sklenili prodajno pogodbo z Infond Holdingom. Pivovarna Laško, Radenska in Talis so 12. marca 2007 objavile prevzemno namero za odkup delnic Dela, 2. aprila še prevzemno ponudbo z rokom do 3. maja. Tik pred iztekom sta svoje deleže prodala tudi državna sklada. Prevzemna ponudba je uspela. Laško je povečalo svoj delež s 24,98 odstotka na 49,94, skupaj s Talisom in Radensko pa na 94,09 odstotka vseh delnic Dela.

Končno dejanje prevzema Dela je sledilo še 30. julija, ko je skupščina dela sklenila, da bo še 5,92 odstotkov preostalega deleža manjšinskih delničarjev prenesla na glavnega delničarja. Junija je bila za predsednico nadzornega sveta Dela imenovana Andrijana Starina Kosem, na mestu predsednika uprave je Danila Slivnika zamenjal Peter Puhan. Laško se je skratka odločilo, da Delo »prevzame nazaj v svoje roke« nekje na prehodu v leto 2007, predsednik vlade pa je partijo za Delo in Mercator (po dogovorjenih nakupih 12. avgusta 2005 se je delež Laškega od nič povečal na 23, 34 odstotka) z Boškom Šrotom izgubil že mnogo prej, deloma že v pogajanjih 12. avgusta 2005, ko je Laško sicer privolilo v odkup Mercatorjevih delnic, zavrnilo pa prodajo deleža v Delu. Poslovno- politične transakcije predsednika vlade z delnicami Dela niso uspele, njegova razlaga stanja v medijskem prostoru iz govora pred parlamentom 19. novembra je mogoče brati posledično, kot nadgradnjo spodletelega poizkusa političnega prevzema Dela, verjetno tudi Večera.

Kmalu po nastopu predsednika vlade zoper tajkunsko-politične povezave je Urad za varstvo konkurence je zastavil vprašanje Laškega nakupa delnic Večera. Tudi za prevzem Dela je Urad izdal odločbo 19. aprila 2007, po kateri je ugotovil skladnost s pravili konkurence, čeprav je ministrstvo za kulturo že pred prevzemom Dela, 22. marca, izdalo soglasje Infond Holdingu, da pridobi do 60 odstotkov delnic Večera. V gradivu »Trg medijev skozi prizmo lastništva«, ki ga je Janez Janša predstavil državnemu zboru v zvezi z lastniškim obvladovanjem medijev, je navedeno, da »Infond Holding dejansko posredno obvladuje Pivovarna Laško, sicer največji lastnik Pivovarne Laško, 20 odstotkov deleža v Večeru je v lasti Dela, torej Pivovarna Laško skupaj obvladuje statutarno večino družbe, 78,82 odstotka.«

Javno očitane mu udeležbe pri poslih z Delom Janez Janša nikoli ni pojasnil, neposrednim novinarskim vprašanjem pa se je izognil na enak način kot v parlamentu: »Če boste našli kakšno številko Dela, v kateri je bilo več pozitivnega napisano o vladi, kot negativnega, vam bom čestital in vam plačam, kar hočete.« (Odmevi, RTV Slovenija, 3. decembra 2007). Vendar se je Janšev odnos do Dela spreminjal v času mandata te vlade. Lastnike Dela je jasno »politično obarval« šele, ko se je prevzem izjalovil. Selektivno je nastopil tudi v bran avtonomije novinarjev Maga po Laškem prevzemu Dela, pred tem se predsednik v zvezi z avtonomijo ni oglašal. Ravnanje seveda ustreza prepričanju, da so mediji transmisija političnih stališč in strankarske pripadnosti lastnikov.

»Gre tudi za politično kampanjo. Ne gre samo za to peticijo. Gre enostavno za krog okoli treh točk, ki je zaključen. Najprej se sprejme neka politična ocena in se zapišejo v politični dokument neke stranke, potem to oceno povzame civilna družbena organizacija, Društvo novinarjev. Ta ocena se pošlje v tujino, potem se pa politična govorica v tujini sklicuje na oceno civilne družbene organizacije. Tako se to dogaja. Mene so kolegi, predsedniki vlad iz socialističnih vrst, ki pripadajo Evropski stranki socialistov, opozorili, da se to dogaja. Da se to dogaja in da se slovensko vlado skuša diskreditirati zaradi ocene, ki je vsebovana v novinarski peticiji. Ne vedo pa, da je novinarska peticija povzela oceno, ki je zapisana v oceni politične stranke. Krog je zaključen. Gre za načrtno diskreditacijo te vlade v tujini, brez tega, da bi se zavedali, da je diskreditacija katere koli slovenske vlade v tujini tudi diskreditacija Slovenije. Že sedaj zelo majhen odstotek državljank in državljanov katerekoli članice EU zna našteti ministre Vlade Republike Slovenije. To ni personificirano, dragi moji. Gre za Vlado Republike Slovenije. Vsaka institucija te države navzven predstavlja to državo. In vzeti za talca državo, zato da si nabereš politične koristi, je podlo dejanje in temu smo bili priča v zadnjih mesecih.«

»V zgodovini slovenske države se prvič dogaja, da je predsednik vlade predlagal glasovanje o zaupnici na podlagi tistega člena ustave, ki mu omogoča, da to stori, ne da bi vprašanje vezal na kakršnokoli konkretno odločitev. /.../ Ta osnovni razlog, zakaj sem se na podlagi takšnega razvoja dogodkov in po posvetovanjih odločil za predlog za glasovanje o zaupnici vladi, je razpadanje temeljnega soglasja o tem, da Slovenija enotno odgovori na zgodovinski izziv, pred katerim je celotna država; in zaradi razpadanja tega temeljnega soglasja oviranje, in onemogočanje vlade, predvsem v tujini, pri izpeljavi nalog, ki jih je potrebno opraviti za to, da bomo pri tem uspešni. /…/ V začetku septembra pa se je zgodilo nekaj, kar je nakazalo, da to temeljno soglasje o tem, da je pred nami zgodovinski izziv, na katerega mora Slovenija enotno odgovoriti, enostavno razpada. V največji opozicijski stranki so sprejeli neko oceno, proti kateri tudi ne glede na to, da je lažna, v kolikor bi ostala za domačimi plotovi - sam nimam ničesar proti - bi te ocene razčistili tukaj. /…/ Ta formulacija, ki je prišla v oceno stanja Socialnih demokratov, pa ni bila namenjena temu, da se zadeve razčistijo doma, ni bila namenjena temu, da se stvari, če so kje dejansko napačne, popravijo, ampak je dobila nadaljevanje v nečem, čemur ni možno reči drugega kot drastična diskreditacija te države. V tej oceni stanja piše: » Vladajoča koalicija s pomočjo kapitalskih povezav vpliva na programsko vodenje nekaterih njenih časopisov, neposredno in s pomočjo kapitala pa odločilno vpliva tudi na druga javna občila. Novinarji, zaskrbljeni za delo in eksistenco, izvajajo samocenzuro. Medijski molk o vladi nasprotujočih in kritičnih stališčih ali sankcioniranje novinarjev je način obračunavanja vladne koalicije z drugače mislečimi.«

Sedaj, če bi Slovenska demokratična zveza v času, ko v teh prostorih še ni bilo demokracije, recimo leta 1989, takšno stališče sprejela za takratno Zvezo komunistov, bi Slovenski demokratični zvezi očitali, da gre za pristranskost. Sedaj se je to zgodilo leta 2007, v času, ko je Slovenija v Evropski zvezi in v Natu in ko je možno sredi noči brez baterije dokazati, da te stvari ne držijo. Ampak kot že rečeno, v kolikor bi stvar ostala pri tem, ni problema, se pogovorimo, naslednje leto ali kadar koli, lahko tudi prej, bodo volitve. Stvari se bodo soočile v razpravah, slej kot prej bo potrebno za takšne trditve navesti konkretne primere. In volivci bodo na koncu stehtali. Problem je, da se je ta laž načrtno razširila po Evropi in po svetu … 10. decembra je bila podpisana in v svet poslana tako imenovana novinarska peticija, ki vlado obtožuje natančno istega delikta kot ocena stanja Socialnih demokratov.

Podpisniki te peticije so sami napisali: » Pismo z vsebino, ki se nanaša na cenzuro in vladne pritiske zoper novinarje, so že prejeli predsedniki držav, parlamentov in vlad vseh članic EU, številne nevladne organizacije in medijske ustanove po svetu. » In zaključujejo: » 1. januarja leta 2008 bo Slovenija prevzela predsedovanje EU. Kakšno bo sporočilo državljanom EU, če ji predseduje država...» in tako naprej. Predsedovanje take države, ne predsedovanje vlade Janeza Janše, ampak predsedovanje take države utegne biti skrb vzbujajoč znak za sedanjost, še bolj pa za prihodnost EU. /.../ Edini konkretni očitek v tej peticiji omenja Zakon o Radioteleviziji Slovenija. Ta zakon je res predložila ta vlada, res pa je, da je bil zahtevan referendum, in res je, da ga je na koncu sprejelo ljudstvo. Ampak to v peticiji ne piše. Piše, da je nova vlada vsilila nov medijski zakon. Ampak pustimo to. Ni glavni problem v tem, da ni omenjen referendum o tem zakonu. Problem je v tem, da se je to zgodilo leta 2005. Ta zakon se je sprejemal leta 2005, referendum je bil pred dvema letoma, v svet pa se zdaj toži Slovenijo po dveh letih; v času, ki je izjemno občutljiv, občutljiv kot najbrž nikoli več ne bo v zgodovini te države. Če greste na spletno stran, ki sem jo prej navedel, če v tem času zadev niso že umaknili ali pa zreducirali, včeraj je še bilo, so tam odgovori različnih institucij, parlamentov, vladnih predstavnikov, ki so prejeli to peticijo, in tudi reakcije stanovskih novinarskih organizacij, ki so ta apel vzele zares, ker je uporabljen enak besednjak, kot ga uporablja opozicija v Belorusiji, iste kvalifikacije za slovensko vlado, kot so uporabljene za režim v Belorusiji. Ni čudno, da je to povzročilo vznemirjenje. In to besedilo se je tudi prek evropske in drugih novinarskih organizacij razširilo po njihovih mrežah. V nekaterih državah ni lokalnega medija, ki ne bi dobil te peticije, seveda v njihov jezik prevedeno. In skoraj ni nikogar, ki bi to, kar zdaj piše o Sloveniji, izpustil. Nekateri so imeli s tem velike težave, veliko, ne veliko, ampak nekaj dopisnikov tujih časopisov je prišlo preverjat stanje, vendar pa je spet prišlo na Društvo novinarjev pa na Mirovni inštitut, pa na Fakulteto za družbene vede, pa na Liberalno akademijo, kjer izrekajo enake očitke, in so dobili enako potrditev. Seveda bi bil nepošten, če ne bi povedal, da je med prvimi to peticijo podprl tudi še bivši oziroma še vedno formalni predsednik države, ki je na račun lastne države in lastne vlade tudi v zadnjem času v tujih medijih izrekel enake očitke. In če je še nekdo, ki je skušal to preverjati in je dvomil v te obtožbe, prebral izjave gospoda Drnovška v londonskem Timesu, potem je dobil potrditev, da to drži. Torej, daleč od tega, da politika ne bi bila nič vmešana v te zadeve. In povem tudi tukaj še enkrat, kar sem javno povedal, mene so nekateri kolegi, predsedniki vlad iz socialističnih vrst opozorili, da se širi tudi prek političnih krogov enaka informacija v Sloveniji, kot je v tej peticiji oziroma kot je v oceni stanja Socialnih demokratov. Rekli so mi, da se seveda ne govori o oceni stanja Socialnih demokratov, govori se o novinarski peticiji, ker to izgleda bolj verodostojno. Ampak krog je tako zaključen. Neka politična stranka sprejme neko oceno, ki ne bi bila problematična, če bi o zadevah razpravljali tukaj, soočimo mnenja, vidimo, kje so konkretni primeri, zadeve popravimo, če gre res kje za problem. Ne! Ta zadeva je bila posredovana kot stališče civilne družbe v tujino in potem se politika, ki je najprej sprejela to oceno, sklicuje na stališče civilne družbe, ki je šlo v tujino, češ novinarji v Sloveniji se pritožujejo, da je stanje takšno. /.../ Seveda pa ne gre samo za to. Pod to peticijo sta podpisana dva novinarja, nobenih problemov s tem, vsak ima pravico, da podpiše kakršnokoli peticijo, dejansko, tudi če so stvari še tako drugačne od realnosti. Ustava garantira to pravico, vlada je zadnja, ki jo želi komurkoli odrekati, vendar pa se je kmalu pokazalo, da v praksi zadevo vodi eno od društev novinarjev, in tudi vsa tehnična operativa je tam, čeprav niso vsi člani društva tega podpisali. Zadeva se je izkazala za še bolj problematično v zadnjih dneh, ko so prišli do mene ali do mojih kolegov nekateri, ki so podpisani na tej peticiji, in v glavnem smo slišali tri stvari.

Prvič, nihče jim ni povedal, da bo ta peticija poslana v tujino na vse te naslove. Nihče. Ampak se je predstavilo to kot nek izraz stanovske solidarnosti do nekaterih kolegov, ki so bili premeščeni oziroma ki niso več na tako dobro plačanih mestih, kot so bili že na prejšnjih nalogah. Skratka, tem 570 podpisnikom, vsaj ne vsem, nihče ni povedal, da bo ta peticija poslana v tujino. Bila pa je poslana v tujino prej, preden je bila poslana slovenskim institucijam, bistveno prej! Jaz imam tukaj dopis, ki sta ga podpisala gospod Zgaga in gospod Šurc, nosi datum 26. september, se pravi 16 dni po tem, ko je šla zadeva v tujino, in v tem dopisu piše: » Pošiljamo vam peticijo, ki smo jo poslali že na 300 naslovov v tujini, predsednikom vlad, držav « itn. Torej, normalno bi bilo, ne glede na to, da se jaz ne strinjam s temi obtožbami, da jih realno zanika, ampak če kdo tako misli, bi bilo normalno, da to peticijo pošlje domačim institucijam, naredimo razpravo, in šele, če bi se pokazalo, da so problemi tako veliki in da jih nihče noče reševati, se potem ta stvar pošlje drugim institucijam, ki na to reagirajo. Ampak namen ni bil ta, ampak je bil ravno obraten. /…/ Zdaj pa je šel v Evropo in v svet apel, da takšna država, se pravi, Slovenija, predstavlja grožnjo, nevarnost za sedanjost in prihodnost Evropske unije ...«

Spodaj navajamo originalno besedilo peticije. Deli besedila, ki jih govorec izpušča, nanašajo pa se konkretno na predsednika vlade, so v krepkem tisku. Obča mesta besedila, ki se lahko nanašajo na katerokoli vlado oziroma na opozicijo, kot jih uporablja tudi govorec, so v poševnem tisku, predelana mesta posebej niso označena:

Po volitvah 2004 je začela desnosredinska vlada trgovati z državnimi deleži v večjih slovenskih podjetjih, ki so bila solastniki medijev. S spremembami kapitalske sestave je omogočila zamenjavo večine predsednikov uprav, članov nadzornih svetov in urednikov večine osrednjih slovenskih medijev. S tem je v njih vzpostavila neformalno in vplivno piramido odločanja. Novi direktorji in uredniki ne spoštujejo novinarske avtonomije in cenzurirajo novinarske vsebine, ki so kritične do oblasti.

Vmešavanje vlade in vladajoče stranke SDS v medije je 12. junija 2007 v pismu priznala nekdanja državna sekretarka na ministrstvu za gospodarstvo Andrijana Starina Kosem.

Vladajoča koalicija je s pomočjo parlamentarne večine sprejela tudi novi zakon o RTV Slovenija, ki je v praksi okrepil nadzor vladajočih struktur nad javnim radiem in televizijo.

Cenzura v slovenskih medijih ima več pojavnih oblik. Prva se nanaša na vsebinske popravke člankov brez avtorjevega soglasja. Drugič, tudi naročeni članki pogosto niso objavljeni, običajno brez tehtnega pojasnila. Tretja oblika je omejevanje poročanja o nekaterih politično občutljivih temah in prepoved dostopa vladi nevšečnim mnenjskim voditeljem do določenih medijev. Novinarjem odpovedujejo delovna razmerja, jim odvzemajo delovna področja, jih premeščajo, diskriminirajo in šikanirajo.

Protestu se pridružujemo tudi novinarji v medijih, ki niso pod vplivom vlade, novinarji, ki pišemo za tuje medije, in tisti, ki smo zaradi nevzdržnih pritiskov zapustili novinarski poklic, se upokojili ali si piskali službo v drugih medijih.

Pismo z vsebino, ki se nanaša na cenzuro in vladne pritiske zoper novinarje, so že prejeli predsedniki držav, parlamentov in vlad vseh članic Evropske unije, številne nevladne organizacije in medijske ustanove po svetu. (opb. avt.: Ta del besedila peticije se nanaša na Javno pismo voditeljem in državljanom EU, ki ga je nanje naslovil novinar Večera, Blaž Zgaga. Peticije je v bistvu skrajšana in popravljena verzija javnega pisma iz 25. avgusta, na podlagi tega apela pa je 31. avgusta Mednarodni inštitut za tisk IPI napovedal preiskavo.)

Prvega januarja bo Slovenija prevzela predsedovanje Evropski uniji. Kakšno bo sporočilo državljanom Evropske unije, če ji predseduje država, v kateri so pritiski na novinarje vse bolj samoumevni in v kateri se krepi avtoritarni način vladanja na račun demokracije in medijske svobode? Predsedovanje take države utegne biti skrb vzbujajoč znak za sedanjost, še bolj za prihodnost Evropske unije.

V Ljubljani, 10. septembra 2007«

Pred državnim zborom so bile namesto peticije v obravnavi vsebine dveh peticij, ki jih je proizvedel predsednik vlade (medijska ocena Socialnih demokratov in predelana verzija iztrganih citatov peticije), iz teh je sledila še integralna verzija tretje, ki je obtoževala opozicijo tega, česar je bila v originalni verziji obtožena vlada.

»Teror nad mediji, samocenzura. Zaradi tega terorja, ki ga izvaja vlada, mediji izvajajo samocenzuro. Človek ne ve, ali bi to jemal z jokom ali s smehom. Z lupo pa iščemo članke, kjer bi se dalo prebrati tudi kaj pozitivnega o vladi, hkrati pa ta vlada nadzoruje vse medije. Ta vlada nadzoruje vse medije, hkrati pa naroča tem medijem, ki jih nadzoruje, naj kritizirajo vlado. Približno taka je očitno situacija. Pritiski na novinarje. Tudi tukaj ni naveden niti en konkreten primer. Če bi bil, morda je bil kje upravičen, bi se lahko o njem pogovarjali. Ampak ne za samocenzuro niti za pritiske ni naveden niti en konkreten primer. Vlada ne kontrolira medijev, nima lastniških deležev, ki bi lahko kakorkoli vplivali v medijskih hišah in ne izvaja cenzure. Lastniško stanje oziroma o tem, kdo je lastnik medijev v Sloveniji, je, če se človek malo potrudi na internetu, več ali manj dostopno. V gradivu, ki ga boste dobili kot dodatno obrazložitev te moje zahteve za zaupnico, je natančno navedeno za vse najpomembnejše medije, kdo je lastnik. In vidi se približno ali pa zelo natančno, kakšna je politična barva lastnikov, ki vedrijo in oblačijo v medijskem prostoru v Sloveniji. /…/ Ampak da najprej pometemo pred lastnim pragom. Republika Slovenija ima posredno, prek Slovenske odškodninske družbe, manjšinske deleže v Večeru 10 %, prek Mobitela, ki je v večinski državni lasti oziroma lasti Telekoma 2 % v Dnevniku, prek Luke Koper, HIT-a in Intereurope skupaj 30 % v Primorskih novicah. Tiskanih medijev je v Sloveniji 918. Republika Slovenija, z izjemo nacionalnega radia in televizije, nima nobenih lastniških deležev v digitalnih medijih. Republika Slovenija je lastnik Zavarovalnice Triglav, ta je večinski lastnik družbe Triglav naložbe, d. o. o., ta družba pa je manjšinski lastnik televizije Info TV. /…/ Po analizi Urada Vlade za komuniciranje za obdobje avgust 2007- oktober 2007 je bilo v medijih, ki jih spremlja javni kliping in je dosegljiv, o vladi in njenem delu napisanih 1580 negativnih prispevkov. V obdobju Ropove vlade, v času od avgusta 2003 do oktobra 2003, je bilo negativnih člankov o vladi 689. /…/ Ugotovitve: negativna medijska prezentacija vlade kot celote oziroma predsednika vlade izrazito prevladuje v odnosu do pozitivne, ni niti najmanjših pokazateljev pri tezi, da bi mediji v zadnjem času oziroma mandatu te vlade zaradi domnevnih pritiskov ali drugih razlogov postali provladni, temveč bi lahko prej domnevali o morebitnem nasprotnem trendu. /…/ Ampak poglejte, recimo, da bi bilo vse to res, recimo, da bi bilo vse to, kar piše v peticiji, res. Da je samo cenzura, da so pritiski, da 570 novinarjev v Sloveniji jaz moram reči, da do pred časa sploh nisem vedel, da jih je toliko, ne upa svobodno pisati. Recimo, da je bilo to res. Ali je to hujše od poskusa umora novinarja? Med nami sedi kolega Miro Petek, novinar Večera, preden je kandidiral za poslanca, ki so ga grobo napadli, pretepli zaradi njegovega pisanja in skoraj ubili. Še danes se ne ve, kdo. Nobena peticija ni šla v svet takrat, da je v Sloveniji ogrožena medijska svoboda, pa so skoraj ubili njihovega kolega. Nekaj dni nazaj je, mislim, da vrhovnosodišče, po dolgih letih pravnomočno ugotovilo, da so novinarju Tomažu Rancu nezakonito prisluškovali oziroma nezakonito brez sodne odločbe spremljali njegove pogovore oziroma komunikacijo. Je šla kakšna peticija v svet zaradi prisluškovanja novinarju? Ne zaradi suma ali ugibanja, zaradi pravnomočne odločbe. Jaz je nisem videl. To se ni zgodilo v mandatu te vlade. Če bi se, tudi na Papuo Novo Gvinejo bi poslali peticijo. Zagotavljam. Ker pa se to ni zgodilo v mandatu te vlade, je gospod Kos glavna zvezda slovenskih dnevnikov. Bolj prisluškuješ, večja zvezda si. Ugotovilo se je v tem mandatu, da se je v času prejšnje vlade protiustavno, nezakonito prisluškovalo na tisoče individualnim telefonskim priključkom, konkretnih številk brez sodne odločbe, pod krinko tako imenovanega spremljanja mednarodnih zvez. /…/ Prisluškovalo se je tudi novinarjem. Ali je šla kakšna peticija v svet, ko se je to ugotovilo? Ne … Ali ni bila morda s tem tudi ogrožena medijska svoboda v Sloveniji? Nič od tega. Ampak peticija, v času, ko se zbirajo informacije o Sloveniji, o tem, da vlada krši medijsko svobodo. Ta vlada. Obstajajo primeri drastičnega, nekorektnega ravnanja medijev. Obstajajo tudi primeri cenzure ali pa samocenzure, vendar jih ne izvaja ta vlada, in temu ne rečejo cenzura, rečejo sprememba uredniške odločitve. Do tega prihaja tudi v teh časih.«

Podpisniki peticije so postavljeni v nemogoči položaj, saj jim govorec očita nepošteno ravnanje, ker se ne odzivajo na včerajšnjo pravnomočno tožbo in na dogodke iz leta 1998, za politične pritiske iz prejšnjih mandatov in tudi na novejše pritiske, ki so se pojavili že dva meseca potem, ko je bila peticija podpisana. Kar je v časovno zmešanem golažu dogodkov racionalno jedro, je opis situacije, v kateri naj bi podpisniki peticije odgovarjali za to, ker so, ne ta vlada, ampak prejšnje vlade omejevale medijsko svobodo, pa peticij ni bilo. Sporočilo govorca izhaja iz sprevržene pozicije. Aktualni predsednik v vlogi opozicije prejšnjih vlad brani medijsko svobodo, ki je bila omejena pred njegovim mandatom, kar dokazuje, da bi bile peticije potrebne že prej, hkrati pa, da je sedanja odveč, ker jih ni bilo prej. Podoben problem ima govorec tudi z njeno vsebino: je resnična, le da naslovnik ni pravi. Govorec proizvede dejstvo omejevanja medijske svobode, v nadaljevanju kar z neposrednim presojanjem vsebin posameznih medijev, ki naj bi dokazovale, da so do vlade pristranski. Povezava med medijsko podobo vlade in očitanim ji omejevanjem medijske svobode sicer ni jasna, vendar podmena zadostuje za inverzno sklepanje, da število negativnih objav dokazuje, da vlada ne pritiska na novinarje. Bolj jasna pa je zveza: če bi vlada medije obvladovala, tedaj bi bilo več objav pozitivnih.

Tedaj bi torej šlo za omejitve medijske svobode vlade, vendar govorec tega sklepa ne izvede. S terminologijo iz peticije zaradi lastniško-političnih navez se vlada strinja s podpisniki peticije o omejevanju medijske svobode, le da jo omejujejo drugi. Takšen sklep pa bi nedvomno navajal na upravičenost temeljite neodvisne preiskave, ne do absurdnega položaja, da je vladna aparatura kasneje poslala v svet svojo« peticijo« o omejevanju medijske svobode, ki dokazuje, da svobodo medijev obvladujejo ne vladne, ampak opozicijske kapitalsko-politične naveze.

»To je ena od izdaj Dela. Prekriti so tisti prispevki, tudi na naslednjih straneh je podobno, ki jih napišejo tisti, ki so pod pritiskom oziroma tisti, ki jih ta vlada "kao" cenzurira. Če bi bilo to res, bi Delo zgledalo takole, ga praktično ne bi bilo. Zadeva je popolnoma obrnjeno prikazana, kot pa je v realnosti. V okviru edicij Dela obstaja tednik Mag, ki piše kritično na vse strani. Na novinarje in na urednika Maga pa se izvajajo pritiski, naj se to ne počne več. Morda me bo demantiral, ker je tam v službi, lahko pa se navedejo konkretni podatki oziroma so nekateri že bili objavljeni.

Kakšna je pravzaprav lastniška struktura medijskega imperija v Sloveniji? Jaz upam, da ste dobili razmnoženo gradivo, iz katerega se to nazorno vidi. Obstajata dva holdinga oziroma dva konglomerata, ki v Sloveniji izdajata oziroma tiskata, objavljata, emitirata večino novic, izdajata tudi revije, ki ustvarjajo javno mnenje na drug način, ne prek novic. Na čelu enega holdinga ali konglomerata, ki izdaja Dnevnik, to je dnevni časopis, Direkt, to je dnevni časopis, Nedeljski dnevnik, to je tednik z najvišjo naklado, mimogrede urednika Nedeljskega dnevnika ni ne imenovala ne zamenjala ta vlada, gospod Šetinc je tam že 30 let, imenovala ga je še rajnka SZDL. Izdajajo pa tudi v povezavi s hčerinskimi družbami vse edicije Dela Revij, od Jane, Lady, Obrazov in ostalih zelo branih tednikov. In na čelu tega konglomerata je gospod Bojan Petan, dolgo časa predsednik Liberalne demokracije v Brežicah. To je ta imperij, kjer je zaposlenih nekaj 100 slovenskih novinark in novinarjev, tudi veliko podpisnikov in podpisnic te peticije. Jaz ne vem, ali je gospod Petan še v liberalni demokraciji, morda je zdaj v Zares ali pri SD, ampak dolgo časa je bil predsednik liberalne demokracije v Brežicah, torej ni neka nepolitična osebnost. In ta konglomerat obvladuje ta del slovenske medijske scene.

Obstaja drugi, na čelu katerega je Pivovarna Laško. Izdajajo Delo, Večer, oba sta dnevnika, Slovenske novice, najbolj brani dnevnik v Sloveniji, Sedem dni, brezplačnik Total in še vrsto edicij. Pred dvema dnevoma je prvi človek Pivovarne Laško izjavil v kamero, da je član Socialnih demokratov. Ne Slovenske ljudske stranke, ne Nove Slovenije, ne DeSUS-a, ne Slovenske demokratske stranke, ampak Socialnih demokratov. Kje so tiste, spoštovani kolegi iz Socialne demokracije, kapitalske povezave, prek katerih vlada obvladuje medijski prostor v Sloveniji in pritiska na vas in na spoštovane novinarke in novinarje? Med podpisniki te peticije so dejansko ljudje, ki niso redno zaposleni, novinarke in novinarji, ki so svobodnjaki na pogodbah, slabo plačani, marsikdo je to podpisal na podlagi neposrednih osebnih izjav teh ljudi, ker je bilo to potrebno.«

Gre za medijski »imperij« kakšnih štiri in pol tisoč zaposlenih skupaj v slovenski medijski industriji. Podmena je neposredno obvladovanje lastnikov, ki neposredno pritiskajo na novinarje. Že odgovor na napačno zastavljeno vprašanje (recimo pravno posredovanih razmerij, kot jih opredeljuje medijska zakonodaja) pa je pomanjkljiv. Poleg dveh konglomeratov imamo še tretji konglomerat, povezan z izvajanjem javnega interesa v obveščanju, ki ga sestavlja skupina javne RTV Slovenija, vladne STA in mreža manjših zasebnih radiodifuznih medijev posebnega pomena, ki jih vlada izdatno subvencionira.

Prerez leta 2004 pokaže, kakšna so bila razmerja v zaposlenosti in tržnih deležih medijskega prostora: skupaj je javna RTV Slovenija zaposlovala polovico medijskega trga dela, nacionalni zasebni izdajatelji 24 odstotkov, od tega tiskani mediji 14 odstotkov, manjši zasebni izdajatelji radiodifuznih medijev skupaj 26 odstotkov. Tržni delež, merjen s prihodkom, je pri slednjih pomenil 27 odstotkov, 34 odstotkov je delež RTV Slovenija, delež nacionalnih izdajateljev Dela, Pro-plusa, Večera in Dnevnika je znašal skupaj 39 odstotkov.

Kaj je bolno v nacionalni medijski politiki na oligopolnem trgu, za izvajanje katere nima mandata niti ta vlada? Zasnovana je na vojaško-politični strategiji, ki predpostavlja, da med interesom lastnika in javnosti ni konflikta, v tem kontekstu pa se vlada do javnega interesa na trgu medijev obnaša in ravna enako kot zasebni lastniki. Medijska ureditev je za zdaj še zastavljena drugače. Interes izdajateljev in javnosti sta ločena, pri čemer bi moral interes javnosti na visoko koncentriranem, političnim in poslovnim interesom bolj izpostavljenem trgu uživati jasno zaščito. Vlada je zasebnemu sektorju predvsem jasno demonstrirala, z (vertikalnim) subvencioniranjem posameznih medijev in zakonom o RTV Slovenija, kako izigrati razlikovanje med javnim in zasebnim.

STA je nekje vmes med javnim in zasebnim medijem, saj je družba z omejeno odgovornostjo (torej tako kot za Proplus velja, da deluje brez nadzornega sveta), za katero velja zakon o gospodarskih družbah, je pa v 100-odstotni lasti vlade. Za direktorico STA je bila junija 2007 imenovana Alenka Paulin, ki je bila do tedaj svetovalka za odnose z javnostjo v kabinetu predsednika vlade. Za dejanska razmerja med izdajateljem in uredništvom sedanjega volilnega mandata je torej pomembna trenutna lastniška struktura, ki pa ne kaže, da bi celotni medijski trg obvladovali protivladni mediji, v zasebnem sektorju pa je pomembnejša od dane lastniške strukture njena geneza, ki je spodleteli projekt aktualne vlade. Če ostanemo v konceptu dane medijske politike, z nekaj poenostavitvami lahko ugotovimo naslednje: po uveljavitvi Zakona o RTV Slovenija iz novembra leta 2005, so bili vodilni uredništev zamenjani skozi institucionalne in organizacijske spremembe, ki jih je uvedel novi Statut Javnega zavoda. Predstavniki vlade in strank na oblasti se od tedaj sklicujejo na referendumsko voljo ljudstva in zakonsko formo, le redki še kritizirajo politiki institucionalno podrejeno imenovanje urednikov. V zasebnem sektorju je bilo imenovanje odvisnih in nadzornih in upravnih struktur pri izdajateljih omejeno na Delo in Večer, pri medijih v popolni tuji lasti so bile stabilne.

Politično-kapitalske naveze dveh opozicijskih medijskih konglomeratov, kot jih navaja predsednik vlada, so skratka izračunljive in govorec z njihovo močjo pretirava. Jasno pa bi si z »uravnoteženo strukturo« trga in lastnikov zelo težko razložili, zakaj, spet po merjenjih iz priročnih vladnih naročil, proizvajajo več negativnih kot pozitivnih upodobitev vlade. Zrno soli skratka vsebuje le ugotovitev, da je trg visoko koncentriran in oligopolen. Ker je konkurenca na majhnem trgu informiranja omejena, je izpostavljenost javnega interesa v obveščanju večja in se ga lahko obvladuje z razmeroma majhnimi političnimi in kapitalskimi vložki.

»Stanovska organizacija novinark in novinarjev, novinarski sindikat in Društvo novinarjev, v tem primeru predvsem novinarski sindikat, je v zadnjih letih bore malo naredilo za to, da bi tudi svobodni novinarji imeli nek dostojen status, z izjemo kakšnih 20, 30 njihovih kolegov, ki poleg tega dobijo zelo dobre plače, ki presegajo ministrske plače ali plače poslancev, imajo še razne svetovalne in piarovske pogodbe z različnimi podjetji, kjer dobijo dodatne tisoče ali deset tisoč evrov na mesec in na leto. Do začetka mandata te vlade, ponekod pa to še vedno traja, so bile take pogodbe sklenjene tudi z mnogimi podjetji v državni lasti. Ne izključujem, da je to ponekod to še vedno praksa, pogodbe so bile podpisane tudi za več let. Torej na tej listi 570 podpisnikov so ljudje, ki na mesec potegnejo 10.000 evrov, in so ljudje, ki dobijo

1. 000 evrov plače. Niso vsi v enakem položaju. Sindikat novinarjev ni naredil veliko za tiste, ki so dejansko v nehvaležnem statusu. Organiziral je stavko 3. oktobra 2004 na dan volitev. Volitve so minile, danes nihče več ne ve, zakaj je bila stavka, ali so bile zahteve uresničene ali ne, tudi sindikat je naslednji dan prenehal z agitacijo. Agitacija je bila samo do volitev. Mnogi, ki so stavkali, za stavko še danes ne vedo, zakaj. Jaz bi predlagal, da se vendarle loči zrno od plev, da se stvari ocenjuje, ko gre za tako pomembno poklicno skupino na podlagi dejstev, ne na podlagi politične propagande.«

Novinarska stavka oktobra 2004 je bila organizirana za nacionalno poklicno pogodbo, ker ji je njen delodajalski podpisnik odrekal veljavnost in zavračal kolektivna pogajanja. Stavko je javno podprl tedaj še opozicijski voditelj Janez Janša: »Nedopustno je, da ni urejen položaj v tako pomembnem poklicu, kot je novinarski.«. Sicer pa je sindikat že pred stavko med glavne naloge uvrstil urejanje položaja svobodnjakov. Po sindikalnih ocenah je na medijskem trgu število svobodnjakov (predvsem tistih z registriranim statusom samostojnega novinarja) v novinarskem poklicu naglo poraslo v mandatu te vlade, nekaj tudi zaradi sprememb delovnopravne zakonodaje, predvsem pa dohodninske, ki je uvedla enako obdavčitev za odvisna pogodbena razmerja kot za zaposlene. Na eni strani so zaradi razlike v stroških za zaposlene novinarje in svobodnjake tolikšne, da jih izdajatelji le redko zaposlujejo, na drugi so v pogodbenih razmerjih z izdajatelji po civilnopravni zakonodaji neprimerno slabše zaščiteni kot redno zaposleni po delovnopravni. Prisiljeni so v sklepanje pogodb, ki so največkrat na robu zakonitosti. Od približno, po minimalni oceni 600 svobodnjakov na medijskem trgu, je kakšnih dve tretjini svobodnjakov navideznih, takšnih, ki so dejansko zaposleni, slabše plačani pa samo zaradi pogodbene oblike razmerja. Kršitve zakona o delovnih razmerjih, ki prepoveduje sklepanje civilnopravnih pogodb v primeru obstoja elementov delovnega razmerja, so množične, največji kršitelj je RTV Slovenija. Vlada in parlament, ki sta s problemom navidezno svobodnih seveda seznanjena, nazadnje s pozivi k ukrepanju v okviru lanske mednarodne sindikalne akcije Postavi se za novinarstvo 5. novembra. Po svojih pristojnostih bi lahko mnogo bolj uspešno od sindikata poskrbela, da se število navideznih svobodnjakov na trgu zelo hitro zmanjša predvsem s krepitvijo inšpekcijskega nadzora pri spoštovanju delovnopravne zakonodaje ali tudi z več pravicami sindikatov pri zastopanju na sodiščih (na primer z aktivno legitimacijo inšpekcije za delo in z aktivno legitimacijo sindikata v individualnih sporih ). Novinarski sindikat je še v fazi, ko je ekonomsko-socialni svet obravnaval zakon o kolektivnih pogodbah iz leta 2006, predlagal, da se uveljavi kolektivno dogovarjanje tudi za svobodne poklice, vendar je tedanji minister za delo predlog zavrnil, več posluha so tedaj pokazali na delodajalski strani. Zakon o kolektivnih pogodbah je tako omejil pravico do kolektivnega dogovarjanja samo na zaposlene delavce. Za svobodnjake zato velja pravica do svobodnega združevanja v novinarski sindikat, pravica do kolektivnega zastopanja njihovih interesov pa se jim odreka. V pogajanjih za poklicno kolektivno pogodbo, ki s prekinitvami trajajo od oktobrske stavke leta 2004, tudi novo nastala medijska zbornica ZKGM vztrajno zavrača sindikalno zahtevo, da bi poklicna pogodba urejala minimum pravic in obveznosti svobodnjakov. Dane možnosti sindikalnega zastopanja svobodnjakov so skratka omejene, sistemsko okolje in nadzor bi lahko izdatno izboljšala vlada in parlament. V imenu članov je sindikat lani pripravil in financiral 16 delovnopravnih sporov za zaposlitev (okoli desetine včlanjenih svobodnjakov), večina se je zaključila v izvensodni ali sodni poravnavi. S hišnimi sindikati je bilo lani organizirano skupinsko zastopanje svobodnjakov v STA, na Primorskih novicah in RTV Slovenija.

»Ta vlada se ne boji kritik na svoj račun. Če bi se bali kritik na svoj račun, ta vlada ne bi niti prisegla, saj je prisegla v plazu kritik. Še enkrat več kritičnosti je do te vlade statistično dokazano, kot pa je bilo to v prejšnjih mandatih. So tudi kritike, ki so utemeljene. Ni vlade, ki bi delala vse prav. So tudi kritike, ki so dobre, ki so takšne, da iz tega potegneš pravilne zaključke, popraviš zadeve. Kritika je absolutno potrebna. /…/ Na to peticijo, ki je šla v tujino in ki je Slovenijo obtožila, da predstavlja grožnjo za sedanjost in prihodnost Evropske unije, se je odzvalo kakšnih 30 stanovskih kolegov teh podpisnikov in so se zavzeli za profesionalnost. Razmerje je približno takšno: 570 proti 30. Ne delam si iluzij, da se bo čez noč spremenilo. Tukaj ni možno zmagati, vsaj ne kratkoročno. Zadeve bodo obrnjene. Vendar sem se kljub temu odločil, da o teh stvareh spregovorim. Na eni točki je naša dolžnost, da ne popustimo. Na točki, ko ne gre samo za ugled te vlade, ampak ko gre za ugled Slovenije. Ta tanka črta, ali pa debela, je bila tukaj prekoračena. Teh obtožb se ne bi smelo poslati v tujino na te naslove, vsaj ne prej, preden to ne pride na domače institucije, preden se ne konkretizira in preden jih ne razčistimo. In še posebej se ne bi smelo o Zakonu o RTV, ki je bil sprejet leta 2005, na ta način problematizirati v tujini septembra leta 2007, v času, ko je Slovenija v fokusu. Zaradi tega smo ta vprašanja postavili. Ugled Slovenije v svetu je nekaj, kar je v našem skupnem interesu. Naša dolžnost je, da ugled Slovenije v svetu branimo. Ni cene, ki je ne bi bilo potrebno za to plačati, vključno z mandatom te vlade. Ta mandat je na razpolago. Pošteno bi bilo, da tisti, ki mislite, da ta vlada predstavlja grožnjo za sedanjost in prihodnost Evropske unije ali pa, ki mislijo, da država s to vlado predstavlja takšno grožnjo, da izberete deset podpisov, vložite konstruktivno nezaupnico, izberete drugo vlado.«

Zahteva po glasovanju o zaupnici vladi v državnem zboru 19. novembra 2007 je izhajala iz dnevno-politične potrebe po politični in narodni enotnosti, govor premiera o medijski svobodi je bil dnevno-politični govor. Politična predelava problemov je bila strogo namenjena dnevnemu učinku na javnost in političnemu pritisku na opozicijo, besedilo peticije natančno cenzurirano, zgodovinski spomin je selektivno segel v čas pred desetletjem, pozabi prepustil dejstva mandata tega volilnega cikla, vzročno-posledične zveze je prekrila struktura zarote, dogodki in čas istih se praviloma niso ujemali, govor premiera pa je bila logično zaokrožena celota interpretacije skrbno izbranih dejstev, da se je »stvar pojasnjevala sama.« .

Posebno je zanimiv pristop predsednika vlade/govorca, dokazovanje, da v Sloveniji ni pritiska na medije in cenzure, ki bi jo izvajala vlada prek politično-kapitalskih povezav, ampak da ta pritisk izvajajo opozicijske stranke. Za govorca je, skratka, medijska cenzura in omejena medijska svoboda v Sloveniji dejstvo, predsedniku vlade pa dejstvo odpira dovolj manevrskega prostora za iskanje zarotnikov in moralno distanciranje od izvoza vsebine peticije v tujino. Na robu, skorajda bi se lahko prelilo čez, imamo še tretji kontekst. Medijsko svobodo govorec označuje z istimi besedami in skoraj identično oceni politično podrejenost medijev kot podpisniki peticije. Najbrž kot predsednik vlade za to ne more prevzeti nobene odgovornosti, vsebine porazne diagnoze pa se znebi tako, da zanika vpliv vlade. Govorec nastopa kot borec in zagovornik medijske svobode. Kljub vsemu je distanca med govorcem in predsednikom vlade prevelika, da bi govorec lahko skočil iz prakse partikularnega v koncept občega interesa obveščanja javnosti.

Ker so izdajatelji javnih in zasebnih medijev, ki avtonomno izražanje mnenj in stališč (»medijsko svobodo«) krojijo tudi po zakonodaji, bi bilo sicer še najboljša možnost, če bi predsednik vlade zahtevo po zaupnici naslonil na kakšno drugo temo, novinarje pa samo mimogrede omenil in prepustil, da razmerja z njimi uredijo izdajatelji sami, kakor je sicer ravnal do nastopa v parlamentu. Za prepoved vstopanje v polje javnega interesa pa se zdi bolj bistvena neka druga nemogoča pozicija: govorec je intimno sicer lahko prepričan, da bodo lastniki medijev vedno nasprotovali večji avtonomiji uredništev od uzakonjene, kot predsednik vlade pa je napovedal boj zoper tajkunsko-politične povezave, ali povedano neposredno, zoper politične prevzeme medijev, ki jih je odobrilo bodisi ministrstvo za gospodarstvo, ministrstvo za kulturo in urad za varstvo konkurence pod aktualnim predsednikom vlade, čeprav menda ne po njegovi volji in željah. No, pozicija je nemogoča, ker so bile tudi spremembe medijske zakonodaje tudi vlade tega mandata usmerjene v državno izrivanje javnega interesa iz obveščanja na javni radioteleviziji in v demonstracijo, kako naj avtonomijo s spremembami razmerij med uredništvom in izdajateljem uredijo družbe zasebnega sektorja.

»Vlada bo okrepila boj proti tajkunsko-političnim povezavam, ki s kriminalnimi dejanji še naprej razpredajo lovke po celotnem nacionalnem tkivu in brezsramno bogatijo. V vrstah vladne koalicije teh imen ni. Iščite jih pri sebi. Vlada bo posvetila posebno pozornost regionalni delitvi Slovenije, na način, da bo ta regionalna delitev omogočila ne samo čim bolj enakomeren in pravičen razvoj te države, ampak da bo omogočila tudi splošen hitrejši razvoj vseh.

Osnovna tema ali osnovni problem zaradi katerega sem predlagal glasovanje o zaupnici - se še enkrat zahvaljujem za podporo - sicer formalno ni razrešen. Jaz sem razočaran nad tem, da se prav nihče od kolegic in kolegov v opoziciji ni uspel ograditi od blatenja države v tujini, ne samo v Evropski uniji, na naslove po svetu so šle te stvari, ni šlo samo v širšo družino, kar me žal utrjuje v prepričanju, da so ta ravnanja ne samo posredno politično sponzorirana, ampak da so tudi politično organizirana in to je žalostno. To je žalostno. Upam, da je ta razprava vendarle prispevala k temu, da bo izvoz laži v tujino nekoliko manjši. Močno upam.«

Poslovno-politične transakcije predsednika vlade z delnicami Dela niso uspele, njegova razlago stanja v medijskem prostora iz govora pred parlamentom 19. novembra 2007 je mogoče brati predvsem kot nadgradnjo spodletelega poizkusa političnega prevzema Dela. Zato na zamolčane očitke iz peticije, ki so ga konkretno obtoževale omejevanja medijske svobode, ni odgovarjal, ampak napadel novinarje in politično-kapitalske naveze. Za medijsko svobodo in avtonomijo medijev v tem konceptu sploh ni prostora, ampak so ključne tajkunsko-politične naveze izdajateljev, katerih transmisija so novinarji. Zato pa so zamolčana splošna mesta peticije o oblikah cenzure. Bi predsednik vlade, tudi glede na lastne ocene stanja, lahko vsaj načel vprašanje avtonomije medijev v javnem interesu, kot ga ureja zakon? Seveda je vprašanje naivno. Nemogoča pozicija govorca je v tem, da zakonodaje ne more problematizirati ravno na točkah, kjer je politična odvisnost medijev postala transparentna in splošno vprašljiva: na »tajkunsko-političnih povezavah«, ki so preprečile poizkus nastanka novih »tajkunsko-političnih povezav«. Zakon o medijih 2001 je skopil notranjo avtonomijo medijev, njegove dopolnitve junija 2006 in novembrski zakon o RTV Slovenija iz 2005 (ta »na referendumu izglasovana volja ljudstva«) so povečali možnosti politične instrumentalizacije medijev, seveda ne samo oblasti, tudi lastnikov in izdajateljev. Ali lahko »razčistimo doma«, kot je večkrat pozival predsednik v parlamentu 19. novembra 2007?

Enajstega decembra 2007 je bila na pobudo poslanske skupine LDS sklicana seja parlamentarnega Odbora za kulturo, šolstvo in šport z eno točko dnevnega reda - položaj medijev v Sloveniji. Vodja poslanskega kluba LDS, Jožef Školč, je med povabljenci naštel predsednika vlade RS, ministra za kulturo RS, Urad predsednika RS, Državni svet RS, Društvo novinarjev Slovenije, prvopodpisana pod peticijo zoper cenzuro, Katedro za medijske in komunikacijske študije pri FDV, predsednika Sveta RTV in Mirovni inštitut. Predsednik odbora, Branko Grims, je Školčev izbor močno skrčil in na sejo povabil ministra za kulturo dr. Vaska Simonitija, predsednika Društva novinarjev Slovenije Grega Repovža, predsednikavSindikat novinarjev Slovenije Iztoka Jurančiča, razširil pa s predsednikom Združenja novinarjev in publicistom Petrom Jančičem, z odgovornim urednikom Večera Tomažem Rancem in mag. Silvestrom Šurlo, tedaj še v. d. odgovornim urednikom Maga.

Kljub nasprotovanju opozicijskih članov Grimsovega odbora, da razprava ne bo kompetentna zaradi selektivnega izbora povabljenih, jo je odbor opravil. Razpravo o položaju medijev v Sloveniji pa je zaključil z naslednjimi sklepi. Člani odbora so s soglasjem sprejeli dva sklepa predlagatelja seje: »Odbor se je seznanil s stanjem na področju medijske svobode. Odbor bo v okviru svojih pristojnosti še naprej spremljal stanje na tem področju. /.../ Odbor predlaga ministrstvu za kulturo, da pripravi analizo izvajanja medijske zakonodaje in na podlagi te analize predlaga morebitne zakonske spremembe.« S sedmimi glasovi proti in štirimi za je odbor zavrnil tretji predlog pobudnika seje: »Odbor predlaga, da državni zbor ustanovi posebno neodvisno komisijo, sestavljeno iz neodvisnih strokovnjakov s področja medijev, ki bo preučevala posamezne pritiske in cenzuro v medijih.« Zatem so glasovali še o dveh sklepih, ki jih je Branko Grims predlagal na sami seji, izglasovala jih je koalicijska večina: »Odbor ugotavlja, da je vsakršno omejevanja spektra različnih mnenj v medijih v očitnem nasprotju s temeljno demokratično in ustavno pravico, to je pravico vedeti, ki je uresničena le, če zamolčane teme v medijih ne obstajajo in so v njih vsi problemi družbe osvetljeni z različnih zornih kotov in od različnih sogovornikov, torej tako s strani tistih, ki vladi nasprotujejo, kot tudi s strani tistih, ki jo podpirajo. /.../ Odbor izraža podporo vsem novinarjem in uredništvom, ki pri svojem delu izhajajo iz načel novinarske etike in si prizadevajo za širitev spektra različnih mnenj in pogledov ter s tem dvigujejo standarde novinarstva v Sloveniji.«

In še sklep, ki ga je Branko Grims predlagal, vendar umaknil iz menija za glasovanje: »Odbor na osnovi razprave o položaju medijev v Sloveniji ugotavlja, da so obtožbe o omejevanju medijske svobode s strani Vlade Republike Slovenije neresnične.«

Francoski predsednik Nicolas Sarkozy je postal zvezdnik, kakršnega tamkajšnja politika še ni videla. Dogodki iz njegovega življenja polnijo ne samo francoskih in tujih časopisov, ampak celo evropske tabloide, kamor le redko zaide kakšen pregovorno hladen francoski politik. Fotografije novoporočenega francoskega predsednika s pevko Carlo Bruni so preplavile medije, afera, zaradi domnevnega SMS-a bivši ženi, v katerem naj bi ponudil razveljavitev vsega, če se vrne, in zaradi katere je moral na sodišče novinar spletne izdaje časopisa Le Nouvel Observateur, je povzročila pravo rumeno razburjenje. Njegovo nedavno obnašanje na sejmu, kjer je nekoga iz občinstva označil za idiota, skratka njegova vseprisotnost v življenju Francozov, so pri državljanih povzročile marsikateri vzdih naveličanja. Tako imenovani hiperaktivni predsednik, ki ga nekateri v šali primerjajo tako z Duracellovim zajčkom kot Napoleonom III, je v središču medijskega zanimanja, mediji pa so postala njegova strast tudi v drugačnem smislu. Povezave medijev s političnim vodstvom in najvplivnejšimi gospodarstveniki zbujajo čedalje večjo skrb zagovornikov neodvisnega novinarstva. Zaradi finančnih apetitov in sprememb uredniških politik, ki jih te povezave povzročajo, pa se medijem v Franciji že nekaj časa tresejo tla pod nogami.

Največji nevarnosti za svobodo tiska, na kateri opozarjajo različna francoska novinarska združenja, sta premajhna pravna zaščita novinarjev in ekonomska odvisnost največjih časopisov od velikih komercialnih podjetij. Grožnjo novinarski integriteti predstavlja odločitev sodnih oblasti, da morajo v posebnih primerih novinarji razkriti svoj vir, čemur novinarji in uredniki odločno nasprotujejo.2

Ekonomska odvisnost medijev pa že dalj časa povzroča zaskrbljenost, ki se kaže v številnih stavkah. Te so posledica množičnega odpuščanja novinarjev in spreminjanja uredniških politik, pod vplivom močnih lastnikov, ki vidijo prihodnost, predvsem v dobičkih internetnih izdaj. Francoski novinarski sindikat opredeljuje leto 2005 kot najbolj črno leto za francosko novinarstvo v šestdesetih letih.3 Že leta 2004 so se začele stavke novinarjev v Figaroju, ki ga je odkupila družba Dassault, pozneje je nezadovoljstvo v javnem sektorju na noge spravilo dnevnik Le Républicain lorrain, francosko tiskovno agencijo AFP in časopis Sud-Ouest. Leta 2005 so zaposleni časopisa Libération protestirali zaradi predvidenih množičnih odpuščanj, ki jih je zaradi varčevalnih ukrepov predlagal glavni delničar Edouard de Rothschild. Naslednje leto so zaradi podobnih razlogov za pet tednov prekinili delo novinarji France Soir, prav tako se je zaradi razrešitve direktorja, ki ga je delni lastnik Arnaud Lagardčre obtožil, da naj bi užalil francoskega predsednika, s stavko proti takšnemu poseganju uprl tednik Paris Match, prav tako nacionalna izdaja Le Parisiena – Aujourd'hui en France, ki je zaradi pritiskov lastnikov po večjem dobičku decembra 2006 za štiriindvajset ur prekinila delo. Novemu vodstvu in spremembam so se uprli tudi novinarji časopisa Le Nouvel Observateur, globoka kriza pa že več let vlada pri največjem francoskem dnevniku Le Monde.4 Predvsem »digitializirano« mlajše občinstvo, na katerega ciljajo medijski mogotci, je tisto, ki oglaševalcem in lastnikom prinaša dobičke. Časopisni papir počasi izginja, razlogi za spremembe, ki jih industrialci navajajo, pa so enostavno previsoki stroški produkcije.

Francoski nekoč izrazito levo usmerjeni časopis Libération, ki so ga leta 1973 ustanovili Jean-Paul Sartre, Benny Lévy in Serge July in se je nekoč zavzemal za delavske pravice, pravice žensk in boj proti rasizmu, je novo dogmo novinarskega poklica doživel ob prihodu delničarja Edouarda de Rothschilda leta 2005. Časopis so več let pestile izgube, katerih konec je napovedal veliki delničar, ki ima zdaj v lasti skoraj 39 odstotkov kapitala. De Rothschild je ob prihodu zagotovil, da se ne bo vmešaval v neodvisnost redakcije, a si je kmalu zaželel bolj aktivne vloge. Sledila so množična odpuščanja, med drugim je odslovil tudi takratnega direktorja in enega od ustanoviteljev časopisa Serga Julyja, in posledično stavka zaposlenih na časopisu. Odhod Julyja mnogi razumejo kot konec dobe, ko je pisanje še imelo smisel, in začetek negotove prihodnosti. Njegov naslednik je postal Laurent Joffrin. Uredništvo Libérationa je izgubilo pravico do veta na strateške odločitve podjetja, glede večanja kapitala, povezanosti z drugimi podjetji in imenovanja generalnega direktorja, kapital zaposlenih pa je iz 18,45 odstotkov padel na 1 odstotek!5

S podobnimi težavami se že nekaj let spopada dnevnik Le Monde. Jean-Marie Colombani, nekdanji direktor časopisa, je bil odstavljen junija 2007 z okoli milijonom evrov odpravnine. Vodstvo, ki je prišlo za njim – Pierre Jeantet, generalni direktor skupine, Bruno Patino, podpredsednik skupine, direktor Télérame in internetne podružnice Le Monde Interactif (Monde.fr), ter Éric Fottorino, direktor časopisa – je bilo odstavljeno manj kot šest mesecev pozneje, decembra 2007. Alain Minc, predsednik nadzornega sveta, pa je zaradi pritiska redakcije in njegove bližine s predsednikom države sam ponudil odstop. Na njegovo mesto je bil februarja letos izvoljen Louis Schweitzer. Povod za odstop vodstva je bil upor urednikov, pod vodstvom Jeana-Michela Dumaya (pozneje odstavljenega), proti novi strategiji razvoja in posledična zavrnitev odločanja o proračunu Monde.fr. Le Monde Interactif, ki je po njegovem svoj ekonomski uspeh zgradil na podcenjevanju dela novinarjev Le Monda in premalo plačanem zakupu znamke Le Monde. Drugi razlog je, da dnevnik podružnici plačuje dajatev za vsakega novega naročnika, tudi ko ta ne uporablja internetne izdaje.6 Fottorino je svoj odstop razveljavil in kmalu odprl vprašanje rekapitalizacije s prihodom družb Lagardčre in Prisa, izdajateljico španskega El Paísa, ki naj bi finančno pripomogli k odpravi velikih dolgov, tudi s pomočjo internetne izdaje. Samo leta 2007 je časopis izgubil okoli 20 milijonov evrov, celoten dolg pa znaša 150 milijonov evrov. Konflikt bi se pravzaprav lahko zgodil v kateri koli časopisni hiši, saj gre za večen razhod mnenj glede tiskanih časopisov in njihovih internetnih izdaj. Težava interneta je v tem, da vsebina postaja sekundarna, poudarek je na znamki, glavno vodilo pa postajajo oglaševalski dohodki. Posledica je seveda odpuščanje novinarjev, saj spletna izdaja zahteva veliko manj ljudi. Družbi nameravata prevzeti popoln nadzor nad kapitalom časopisa. Družba urednikov Le Monda (SRM) naj bi obdržala pravico do veta glede izbiranja direktorja časopisa, ne pa glede generalnega direktorja družbe.7 Slednja takšnemu nadzoru odločno nasprotuje, saj je identiteta Le Monda temeljila ravno na prevladujočem lastništvu časopisa s strani zaposlenih, v tem primeru pa jih lahko doleti usoda Libérationa. Zaradi nejasne prihodnosti dnevnika, se je decembra 2007 na sedežu skupine zbralo okoli 300 novinarjev, ki so izrazili svoje nezadovoljstvo z varčevalnimi ukrepi vodstva in morebitnim množičnim odpuščanjem.

Aprila 2008 pa se je kriza še poglobila. Vodstvo je potrdilo strahove in napovedalo razrešitev 129 zaposlenih, od tega večino novinarjev in ukinitev štirih podružnic skupine, ki jih je razglasilo za »ne-strateške«. Le Monde prvič v svoji zgodovini kar dvakrat v enem tednu ni izšel, stavki pa so se pridružili tudi zaposleni v eni od podružnic Fleurus presse, izdajatelju 12 mladinskih publikacij, ki mu grozi prodaja, zaposleni na Monde Interactif, Télérami, časopisih Courrier international in La Vie (vsi v lasti skupine Le Monde), novinarji pa opozarjajo, da ne bodo popustili, dokler vodstvo ne poda bolj sprejemljivih rešitev.

Javnost pa je dodatno razburil prevzem najpomembnejšega ekonomskega dnevnika Les Echos s strani Bernarda Arnaulta, najbogatejšega gospodarstvenika v državi in šefa konglomerata LVMH, enega od vodilnih svetovnih ponudnikov luksuznih proizvodov, ki je bil povrh vsega Sarkozyjeva poročna priča, ter njegova odločitev, da bo morda drugi finančni dnevnik La Tribune prepustil Vincentu Bolloréju, še enemu predsednikovemu prijatelju, ki je Sarkozyju ob zmagi pripravil nekajdnevno slavje na svoji luksuzni jahti. Tu se postavlja resno vprašanje: kaj se bo zgodilo, če pride do konflikta interesov med novinarji, ki pokrivajo gospodarstvo, in lastniki, ki so gospodarstvo? Odgovor je najbrž jasen: do konflikta interesov ne bo prišlo.

Podobne uničujoče vezi za svobodno novinarstvo so se stkale v časopisu Le Figaro. Od leta 2004 je namreč časopis (skupaj s še okoli 70 publikacijami) v večinski lasti Serga Dassaulta, konzervativnega gospodarstvenika in politika Sarkozyjeve stranke, ki se ukvarja predvsem s proizvodnjo vojaških letal in orožja ter je tako neposredno povezan s francosko vlado. Strah novinarjev, da se bo morda hotel vmešavati v uredniško politiko, se je udejanjil, ko je Dassault nedavno izjavil, da ne razume, zakaj lahko samo novinarji, in ne delničarji, pišejo časopisne članke.

Direktor Libérationa Joffrin je povzel logiko velikih lastnikov glede na splošne novinarske ugovore takole : »Jasno je, da se novinarji ne morejo zapirati v svoj idealni svet in ignorirati tržnih in ekonomskih pritiskov, ki omogočajo doseganje finančnega ravnovesja – in posledično neodvisnosti – medijev, v katerih so zaposleni; prav tako ne morejo sami na podlagi lastnih komentarjev in uvodnikov definirati politične usmerjenosti medija in pri tem pozabiti na dogovore z delničarji. (…) Logično je, da lastnik določi usmerjenost časopisa.«8

Nove spremembe pa se obetajo tudi javni televiziji. Nicolas Sarkozy je na tiskovni konferenci 8. januarja 2008 nepričakovano naznanil, da je treba razmisliti o popolni ukinitvi oglasov na javnih televizijah, ki bi začela veljati januarja 2009. O novi programski politiki zagovorniki javnih servisov že dolgo sanjajo, vendar takšna odločitev zahteva tehten razmislek in strokovno utemeljenost.

France Télévisions (izdajatelj France 2, France 3, France 4, France 5 in RFO) dobi 30 odstotkov sredstev iz oglaševanja, kar v številkah pomeni okoli 830 milijonov evrov od celotnega proračuna 2,8 milijarde evrov.9 Nov način financiranja javnih televizij in Radia France pa predvideva davek na oglaševalski dobiček zasebnih komercialnih televizij in majhen dvig davka na promet telekomunikacijskih internetnih in mobilnih operaterjev (okoli 1 %). France Télévisions je steber francoske avdio-vizualne produkcije, saj na leto investira 400 milijonov evrov v lastno produkcijo izobraževalnih, zabavnih in otroških vsebin.10 Težko pa si je predstavljati, kako bo 830 milijonov evrov oglaševalskega izkupička (40 % proračuna televizije France 2 in 30 % France 3) kompenziranih s predlaganimi hipotetičnimi davki komercialnih televizij in telekomunikacij. Novinarski in delavski sindikati opozarjajo, da bi tak ukrep nevarno ogrozil avtonomnost javne radiotelevizije in končno njen obstoj, zato so odločno proti takšnim enostranskim odločitvam brez širše strokovne debate, ki jo alternativni načini financiranja javnega sektorja vsekakor zahtevajo.

Težava konkuriranja javnih servisov je v tem, da si zaradi gledanosti in seveda oglaševalcev poslužujejo istih tehnik kot komercialne televizije, tako da je program obeh skoraj popolnoma enak, pluralnost in kreativnost programske zasnove pa se tako izgubita nekje vmes. Ravno zato je Sarkozyjev predlog dobrodošel, kljub temu da je z njim povzročil nemalo zmede in dvoma pri zagovornikih javnega servisa. Mnogi mu očitajo, da bo tako vrnil uslugo svojim vplivnim prijateljem, med drugim tudi delničarju komercialne televizije TF1 Martinu Bouyguesu, s katerim je praznoval dan izvolitve na predsedniško funkcijo, gospodu Laurentu Sollyju, nekdanjemu pomočniku direktorja Sarkozyjeve predsedniške kampanje, ki je pozneje postal član vodstva TF1, Vincentu Bolloréju (v lasti ima še brezplačnika Matin Plus in Direct Soir in TV postajo Direct 8) in Arnaudu Lagardčreju (delnice v radijski postaji Europe 1, TV postaji M6, revijah Paris Match, l'Express, Le Journal du Dimanche), tesnima prijateljema, ki v tem vidita priložnost za svoje brezplačne digitalne televizije in nenazadnje Nicolasu de Tavernostu, predsedniku uprave komercialne TV mreže M6, s katerim sta menda prijatelja že 20 let.11 Ukinitev oglasov v javnem servisu namreč pomeni avtomatičen transfer oglaševalskega denarja na račune zasebnih komercialnih televizij (Bouygues, M6) in digitalnih televizij (Bolloré, Lagardčre). Izrečene besede so še isti dan povzročile spremembo na borzi, kjer so vrednosti delnic največjih komercialnih mrež TF1 in M6 skokovito narasle, čeprav so bile na najnižjem nivoju kar nekaj let.

Tako tesna povezanost medijev z največjimi gospodarskimi subjekti, ki so v več primerih tudi osebni prijatelji oziroma sodelavci predsednika države, vzbujajo močne dvome glede preživetja svobodnih in neodvisnih medijev v Franciji. Cenzura tako še lažje postane stalna praksa. Novinarska združenja in sindikati si zdaj še posebej močno prizadevajo za ureditev pravne zaščite poklica. Veliko novinarjev vidi rešitev nevzdržnih razmer v internetu, kjer ustvarjajo svoje bloge in neodvisne internetne medije, kar so napravili dolgoletni novinarji Libérationa, Laurent Mauriac, Pascal Riché, Pierre Haski in drugi, ki so ustanovili lasten internetni časopis Rue89, ki temelji na odprti družbeni razpravi, medtem ko bralci lahko s svojimi prispevki soustvarjajo vsebino. Njihova želja je, da Rue89 postane referenčna točka za vse, ki ne »konzumirajo« informacij, ampak si želijo aktivno soočenje različnih idej.

Glede na to, da zaradi podobnih razlogov tudi v Sloveniji že dalj časa narašča nezadovoljstvo novinarjev in da je Francija naslednja predsedujoča Evropski uniji, bi se najbrž tudi francoski novinarji strinjali z opozorili slovenskih kolegov, da »predsedovanje take države utegne biti skrb vzbujajoč znak za sedanjost, še bolj pa za prihodnost Evropske unije«12.

Politična korektnost in objektivnost sta bili dolgo časa edini res pomembni lastnosti, ki ju je potreboval novinar, v zadnjih letih pa jima je bila dodana tudi uravnoteženost. Drža, ki naj bi še bolj krasila sodobne novinarje in njihovo pisanje. Omenjene lastnosti naj bi odražale zrelost demokratične družbe in predvsem medijev, ki naj bi dokončno presegli politične delitve. Mediji naj bi bili nad politiko, v sferi, ki objektivno opazuje in nadzoruje dogajanje ter vsakemu udeležencu odmeri enako veliko mero pozornosti. Oziroma, kakor smo brali v prejšnji številki medijske preže: »Večina novinarjev, če se tega zavedajo ali ne, je vzgojenih v zagovornike ideologije, ki se ima za neideološko, ki se izdaja za naravno sredino, za samo težišče modernega življenja.«1 Ta postavitev medijev v vlogo nekakšnih posrednikov pa nujno zahteva spremembo razmišljanja, ki se mora za vsako ceno obvarovati oznake »ideološko«. »Resnica« je zato vedno nekje vmes. Nasprotujoče si strani so tako, ne glede na stališče, vedno postavljene v enakovreden položaj, mediji pa o vseh poročajo enako. Uravnoteženosti je zadoščeno. Vsi naj povejo vse, o vsem pa naj odloči še ljudstvo oziroma gledalec, ki odgovarja na vprašanje, kaj si o vsem skupaj misli on/ona.

Začetki prvih političnih časopisov so bili povsem drugačni. Za časopisje, ki je v prvi vrsti poročalo o političnem dogajanju, je bilo namreč značilno, da je nastalo kot organ oziroma kot glasilo določenega političnega tabora oziroma politične stranke. Besedišče, ki so ga namenili konkurenčnemu taboru, je bilo od vsega začetka ostro, a je s stopnjevanjem napetosti postajalo tudi vse bolj nesramno in žaljivo. Odvisno pač od domišljije avtorja. Objektiven in pravi pa je bil samo en pogled.

Leto 1861 v habsburški monarhiji označuje obnovitev ustavnega življenja. Spone neoabsolutizma so popustile in dovolile oblikovanje političnih združb. V večini slovenskih dežel sta se tako kmalu oblikovali dve stranki: slovenska oziroma narodna stranka ter nemška oziroma ustavoverna stranka. Prve volitve ustavne dobe še niso prinesle ostre nacionalne delitve, je pa ta bila vse bolj očitna v časopisju. Na Kranjskem sta si v tem času stala nasproti Laibacher Zeitung in Novice, ki pa še nista bila povsem politično usmerjena. Laibacher Zeitung je bil namreč uradni časopis, medtem ko so bile Novice bolj poljudno-strokovni časopis..Pisci v Laibacherci so zagovarjali liberalno državo na temeljih ustave. Problem njihovih stremljenj je bil predvsem v odrekanju teženj drugih narodov po lastni uveljavitvi znotraj monarhije. Nemška omika in kultura naj bi bili nujnost pri doseganju višjih ciljev, vse drugo pa naj bi povzročilo konec napredka. Nemška stran je zato ves čas poskušala prikazati slovenska stremljenja kot stranpoti, ki deželo odmikajo od napredka, svobode in civilizacije. »Medtem ko v zahodni in severni Evropi vladata omika in enotnost, na vzhodu srečamo razbitost na tisoče pisanih cap, različnosti v hrani in pijači. Fragmenti ljudstev, ki iz mnogih razlogov niso sposobni ustvarjati lastne kulture, se skušajo zapirati vase in sovražijo vse kar je tuje.«2

Posebno rada pa je nemška stran očitala Slovencem, da so tako ali tako le Nemci in nemški jezik zaslužni za vso znanost in kulturne dosežke, iz katerih se Slovenci učijo. »Pameten človek bo najmanj ugovarjal temu, da bo slovenski jezik postal bolj kultiviran, ko se ga bo lahko učilo temeljito brati in pisati. Ampak če se ne bo oziralo na nemški jezik, nemško znanost, nemško nravstvenost in kulturo in vse to ne bo upoštevano kot glavni dejavnik (nosilci sedanjih slovenskih nacionalnih teorij so vso svojo znanost in kulturo sesali iz nemškega medu) potem se bo moral vsak, kateremu je resnično mar dežele Kranjske, temu postaviti odločno nasproti.« K tem razmišljanjem pa je dodal pripombo še urednik (Novice so mu namreč očitale, da tako ali tako vse članke le povzema iz drugih nemških časnikov), da bo »koščku papirja imenovanem 'Novice' odgovoril tudi sam«3.

Novice so nemudoma odgovorile obema. Najprej so se posvetili izvajanjem o kulturi in jeziku. »Dozdeva se nam, da bi pri nas na razvalinah našega naroda radi povzdignili bandero nemške 'kulture'. Kultura je v vsakem jeziku mogoča; Gerki in Rimci so jo kdaj imeli in kakor so Nemci kulturo sesali iz gerških in latinskih, tako jo tudi mi lahko sesamo iz vseh teh in tudi nemških.«4 V drugem delu pa se je razboriti »košček papirja« posvetil uredniku Laibacher Zeitunga dr. Issleibu, ter mu zabrusil, da je tako ali tako tujec v deželi. »Dobro vemo, da Vam in ljudem vašega bandera ta 'košček papirja' strašno preseda in da moti ose in sršene v drugem taboru. Al kako more drugače biti, ko je vredništvo njeno v rokah vrednika, kteremu je kranjska dežela čista 'terra incognita', ki besedice ne razume tistega naroda, ki prebiva v njej in še celo misli, da ga je Bog poslal za luč 'nemške kulture' v slovensko deželo. Laibacherca pa naj lepo pohlevna bo in Boga hvali da ima od druge strani pomoči, da more živeti in naj ne žali 'koščka papirja', ki se tudi brez primere z Laibacherco, more imenovati 'charta magna' ravnopravnega slovenskega naroda.«5 Očitki, da so v nemškem taboru tako ali tako sami tujci ali pa odpadniki od slovenstva (vodja nemškega tabora je bil dolgo časa najbolj znan odpadnik iz slovenskega tabora Karl Deschman ali Dragutin Dežman), so ustavoverce najbolj skeleli, Slovenci pa so jih zato toliko raje ponavljali.

Napetosti so bile v drugi polovici šestdesetih že tako ostre, da so se začeli pojavljati razni incidenti, ki so bili še posebno resni med telovadnima društvoma Južni Sokol in Turnverein. Pretep, ki se je zgodil leta 1867 v veži hiše trgovca Schantla, kjer so Sokoli ob navzočnosti župana obdelali člana Turnvereina, je odmeval po vsej državi. Novice so 7. avgusta 1867, zaradi običajnih očitkov, ki so leteli na Slovence, da z žaljivim pisanjem »dražimo in mir med ljudmi razdiramo, če ravno ne iščemo druzega ko tega kar je pravično pred Bogom in ljudmi«6, objavile članek, ki je izšel v dunajskem časopisu Neue Freie Presse. Nemški časopis je Slovence obravnaval kot zapite in podivjane barbare. »Najnovejše dogodbe ljubljanske obračajo pazljivost na raj in domovino male slovenske stranke v državnem zboru, na Kranjsko. Nje pravi paradiž je Dolensko. Izobraževanje je tamkaj že tako napredovalo, da znajo od sto ljudi kaki trije brati in pisati. Učenje nemškega jezika je na kmetih, kakor se samo ob sebi razume – prepovedano.« Časopis pa je očitno imel vir, ki je bil doma iz Kranjske, saj je v prispevku zaničevalno govoril tudi o žlahtni kapljici, ki jo pridelujejo na Dolenjskem. »Čemu tudi toliko zmešnjave delati v glavah, kterih obzorje vinske kleti omejujejo. Kdo ne pozna slovečega kranjskega pridelka, kteri je ravno sred pota od vina k jesihu ostal in katerega le pridelovalec spozna in pije.«7

Sam incident so v Novicah seveda videli kot lokalni pretep, ki so ga Nemci izrabili za gonjo proti Slovencem: »Že v zadnjem listu smo povedali, kaj časnikarji počenjajo zavoljo tepeža ki se je pripetil v Ljubljani, zato ker so bili neki Sokolci zraven, čeravno je pri tem tepežu, ki so ga tudi Novice grajale, bil samo hlapec, ki se je bil z vilami postavil, nekaj poškodovan, ki je pa že precej drugi dan svoja navadna opravila opravljal.«8 Kljub vsemu pa je incident začetek obdobja, ki je bilo za slovenski tabor sila neprijazno.

Ena izmed značilnosti, ki je pomembno določala medijsko sceno pri Slovencih v letih 1861–1918, je bilo dejstvo, da so bili novinarji in uredniki obenem tudi politiki in umetniki. O kakšni politični nepristanosti ni moglo biti govora – K zgodovini političnih bojev v časopisih na Slovenskem v avstrijski ustavni dobi 1861–1918

Zaostrovanje med taboroma se je v naslednjih letih nadaljevalo, ločnica je bila kmalu ostra in je temeljila predvsem na nacionalni pripadnosti. Svetovnonazorska opredelitev še ni stopila v ospredje, čeprav se je v drugi polovici 60. let okrepila in notranje še bolj razdelila slovenski tabor na liberalne mlado- in klerikalno-konservativne staroslovence.

Oba tabora, nemški in slovenski, sta že kmalu prepoznala potrebo po lastnem političnem časopisu, ki bo deloval kot glasilo stranke. O potrebi lastnega političnega časopisa je slovenski tabor na primer na glas razmišljal od začetka ustavne dobe. Tako je od 2. januarja leta 1863 do septembra istega leta kot prvi slovenski samostojni politični list izhajal časopis Naprej, ki sta ga postavila Fran Levstik in Miroslav Vilhar. Med leti 1865 in 1867 pa je v Celovcu izhajal Slovenec, ki ga je urejal Andrej Einspieler. Po propadu tega je v Ljubljani z Slovenskim jugom še istega leta poskusil mladoslovenski krog, a neuspešno. Leto pozneje so projekt bolje zastavili slovenski liberalci na Štajerskem in tako je 2. aprila leta 1868 v Mariboru začel izhajati Slovenski narod. Njegovo uredništvo so oktobra leta 1872 prenesli v Ljubljano, kjer je leta 1873 začel izhajati kot dnevnik. Konservativni del slovenskega tabora je svoj politični list z imenom Slovenec dobil oktobra istega leta. Že v svoji prvi številki je napovedal, da bo boj bil z nemškimi ustavovernimi liberalci kot tudi z liberalnim slovenskim časopisom Slovenski narod, ki se je »v zadnjem času izneveril svojemu namenu ter postal bolj glasilo le nekaterih ljudi, kakor pa naroda slovenskega«9. Nemški ustavoverci na Kranjskem so z ustanavljanjem lastnega časopisa imeli manj težav. Tako je v Ljubljani že avgusta 1868 izšla prva številka Laibacher Tagblatt, uradnega organa ustavovernega društva, ki si je za cilj zadal, da postane eden boljših »bojnih« listov na avstrijskem jugu.10

Razmere med taboroma so se od konca 60. le še zaostrovale. V tem času so Slovenci izgubili oblast na Kranjskem. Nemška prevlada pa je v deželi trajala vse do leta 1879, ko so se razmerja sil začela počasi obračati. Svetovnonazorska razdelitev je slovenski tabor v tem času dodatno okrepila in tradicionalno delitev na mlado- in staro- Slovence je vedno bolj zamenjevala delitev na liberalce in klerikalce. Nemški liberalni tabor, ki je sicer še dolgo časa vztrajal na tem, da je nadnacionalen, pa je vse bolj prehajal v nacionalizem.

Sredi 70. let je ostra nemška liberalna politika pripeljala do tega, da je slovenski tabor ponovno strnil vrste. Oba tabora sta se zavezala, da se bosta odrekla skrajnim stališčem.V praksi je to pomenilo tudi odstop od napadalnih in žaljivih člankov v glasilih obeh strank. Na lokalni ravni pa se duhovi niso nikoli povsem pomirili.

V začetku 90. let, ko se je počasi končevalo obdobje vlade grofa Eduarda Taaffeja, v kateri so sodelovali tudi slovenski politiki vseh prepričanj, se je tudi v slovenskih deželah pojavilo odkrito strankarsko življenje. Najprej se je to zgodilo na Kranjskem, kjer so si slovenski politiki, zaradi prevlade v deželi, lahko privoščili odkritejši nazorski boj. Leto 1896 je prineslo volilno reformo, s katero so nekoliko »povečali« ozko volilno pravico, ki pred tem ni zajela niti kmečkih slojev niti nižjih slojev v mestih. Dodali so peto, splošno kurijo, v kateri so imeli volilno pravico vsi moški, starejši od 24 let.11 Prepričevanje množic je postalo vse bolj pomembno. Na Slovenskem sta prevladovali liberalna in katoliška, »klerikalna« stranka, socialdemokrati pa še niso prišli do veljave.12

Medijska podoba se je prilagodila ponovni delitvi duhov, še zlasti na Kranjskem. Dovoljena so bila vsa sredstva: podtikanja, zmerjanja, obtožbe in laži. Ko je liberalni prvak in ljubljanski župan Ivan Hribar vprašal urednika Slovenskega naroda, kaj bo storil, ko bo javnost ugotovila, da zaradi neke afere v časopisu lažejo, je ta odgovoril: »Naprej bomo lagali, dokler nam ljudje verjeli ne bodo!« 13 Liberalci na Kranjskem so leta 1896 stopili v zvezo z nemško stranko na Kranjskem, »… ideološko njej najbližjo in neposredno najučinkovitejšo zaveznico.«14 Desetletje na prelomu stoletij je minilo v znamenju »štiridesetdnevnega posta« katoliške strani in »bratenja« liberalcev z Nemci v Kranjskem deželnem zboru. »Svobodomiselci« so se izgubljali v puhlih frazah o slovanski vzajemnosti, svobodi itd. in s tem pustili katoliški strani manevrski prostor za konkretne akcije. »Pot liberalne strani je šla odtlej navzdol, katoliške pa navzgor.«15 Katoliška stranka je namreč ugotovila, da gre demokratizacija v smeri splošne volilne pravice v prid njej in ne liberalcem. Krščansko-socialna struja v stranki se je zelo zavzemala za reševanje socialnih vprašanj na podeželju (na primer ustanavljanje zadrug). Pri delu na terenu in ustanavljanju različnih katoliških organizacij se je lahko naslonila na tisočletno organizacijsko strukturo cerkve in ugled duhovnikov v vaškem okolju. Liberalci so se zato znašli pred veliko dilemo. Splošna in enaka volilna pravica za moške v avstrijskem delu monarhije je bila zgolj vprašanje časa. Čeprav so se s to novostjo načeloma strinjali, pa so si bili povsem na jasnem, da bo to privedlo do dominacije katoliške strani. Katoliška stran se je po letu 1901 zavzemala za splošno volilno pravico, liberalci pa so, zaradi vpliva katoliških ustanov na podeželju, temu nasprotovali, ali pa so volilno pravico pogojevali s prepovedjo agitacije »iz duhovniške prižnice in spovednice«. Ko je dal ministrski predsednik marca 1906 kranjskemu deželnemu zboru predlog volilne reforme, je postalo liberalcem jasno, da je ta pisana na kožo »klerikalcem« in nemški stranki. Splošne in enake volilne pravice tudi ta predlog ni vseboval, pač pa zgolj uskladitev »zastopstva interesov« z načelom splošne volilne pravice. Liberalci so se odločili za obstrukcijo v deželnem zboru, ki so jo izvedli na seji 4. aprila 1906.16 Deželni zbor je v tem času že zasedal v novi moderni stavbi na Kongresnem trgu, današnjem sedežu ljubljanske univerze.

Kot nazoren primer medijskega stanja v tem času bomo v nadaljevanju primerjali poročila o obstrukciji v obeh glavnih političnih časopisih: liberalnem Slovenskem narodu in katoliškem Slovencu. Pri slednjem so poročanje začeli bombastično: »Liberalci so izgubili pamet. Kakor bi jih krč lomil, tako se zvijajo, brcajo, rohne in škripajo z zobmi.« Na omenjeni seji so liberalci že na začetku izjavili, da bo volilni zakon sprejet »le preko naših teles«. Slovenčev novinar je ob tem pripomnil, da se prav gotovo »zanašajo na obširnost svojih teles«. Obstrukcija v tedanji avstrijski politični kulturi ni pomenila zapuščanje seje, ampak motenje razprave z vzkliki in raznimi pripomočki. Tega ukrepa, pogosto videnega v dunajskem državnem zboru, so se v tem primeru oprijeli tudi slovenski liberalci.17 Pisec v Slovencu je to vsekakor zanimivo dejavnost poskušal čimbolj osmešiti: »Naenkrat izvlečejo liberalci izpod pultov razno orodje, instrumente itd. ter prično delati koncert. Hribar pritiska na piščalko, ki je v rabi pri bicikljih, Tavčar piska na piščalko za otroke in proslavlja s tem otročjo svojo politiko, Pirc tolče na rene, Arko vrti ragljo, dr. Marajon piska na malo trompeto, Supančič tudi piska, Božič vrti okolu roke, kakor bi se potapljal, Ferjančič proslavlja svoj 'ekstra statum' s kravjim zvoncem.« Seveda se katoliški politiki niso mogli zadržati, da slednjemu ne bi zabrusili: »Na vrat obesite zvonec!« Novinar, ki ni bil brez smisla za komedijo, je natančno opisal menjanje instrumentov. Tavčar je na primer dobil v roke možnar »in kot liberalni apotekar tolče v možnarju zdravila za liberalno prehlajenje.« Liberalci so v zbornico prinesli tudi pravo glasbo: »Božič prinese v zbornico gramofon. Dolgo časa ga sestavlja in po dolgem času res spravi v kup. Postonjski Arko ga navije.« A gramofon »nič kaj dobro ne špila«, zato so ga pustili in »vzeli zopet rene in piščalke v roke«. Zadevo z gramofonom je rešil tehnično nadarjeni župan Hribar »in glej njemu zaigra silno lepo«. Ker je obstrukcija naporna zadeva, so se mnogi poslanci utrudili: »Ob 1/4 12 ropotajo samo trije liberalci. Hribar na bicikliško piščalko. Pirc z možnarjem in Tavčar z renicami, od katerih se kar ločiti ne more. Hribarja boli že roka; Pirc izvleče iz žepa flaškon in se krepča kot pristni čednik s šnopsem.«18

Novinar liberalnega Slovenskega naroda je zadevo videl nekoliko drugače. Bolj kot komičnost liberalne predstave je poudarjal njeno mogočnost. Po njegovem so narodno-napredni poslanci povzročali »infernalni ropot«. Pozornost je obrnil predvsem na občinstvo, ki je sejo spremljalo v galeriji. To naj bi vpilo: »Heil Žlindra! Klerikalci so lopovi, klerikalci so lumpi, izdajalci! /…/ Hrup je bil nepopisen. Klerikalci so bili bledi kot smrt in so tavali semintja.« Ko je prišel v dvorano deželni predsednik Schwarz, naj bi ga ljudstvo pozdravilo z izrazi »Abzug Schwarz! Marš ven! Pojdi k tržaškim kur…! In vse polno drugih psovk«. To se je zdelo liberalnemu novinarju povsem na mestu. V dvorani se je pojavil tudi ljubljanski škof Jeglič, ki je bil že po svoji funkciji član zbora. Liberalni novinar ni čutil do njega nobenega spoštovanja. Označil ga je za čudno prikazen in maškaro, ki si ga je publika na galeriji pošteno privoščila: »Z galerije je grmelo: Abzug škof! Ven s škofom! Ven ga vrzite. Škof ima že tako neinteligenten obraz, zdaj, ko je bil v zadregi, pa je delal nadvse smešne obraze.«19 Najbrž ni treba poudarjati, da katoliški pisec liberalnega navdušenja v galeriji ni opazil. Slovenec je zapisal, da je občinstvo podpiralo katoliške politike, razen posameznih liberalcev, ki so jih »udušili« klici »Živela volilna reforma«. Med liberalci naj bi bila najbolj glasna žena dr. Ivana Tavčarja: »V Tavčarjevi loži ploskajo obširne roke nežne Tavčarjeve gospe napenjanju svojega soproga, ki postaja ob napornem trobenju vedno bolj rudeč.«20

Razposajenim liberalcem dosežen hrup še vedno ni zadostoval, zato so v dvorano privlekli »veliki boben društvene godbe«. Liberalni Slovenski narod je s ponosom zapisal kakšen učinek je imelo to hrupno orožje: »Instrumentov je bilo vse polno v zbornici, a prišli so še hujši, taki da so se omehkuženim ljudem kar živci trgali, namreč velikanske činele in velikanski boben ter piščal za avtomobile. Ko je Pirc udarjal ob činele so Nemci in klerikalci kar bežali iz zbornice.« Parajočemu hrupu navkljub je postalo dvema katoliškim poslancema dolgčas, zato sta »dobila tarok-karte in jela kvartati. Prav imenitno sta jih metala kakor v kakšni beznici«21. Pisec pri Slovencu pa je opazil, da sta se prebudila liberalna poslanca »Arko in Ferjančič«, ki sta znova začela zvoniti »s kravjim zvoncem. Pri tem se opaža, da je Ferjančič svoj poklic res zgrešil.«22 Deželni predsednik se je sčasoma naveličal in prekinil sejo. A to liberalcem ni veliko pomagalo. Na volitvah, po sprejeti volilni reformi 1908, so »klerikalci« dobili absolutno večino v deželnem zboru. Liberalci se do konca monarhije 1918 niso več dokopali do oblasti v deželi Kranjski.23

Zgornji primer poročanja je bil samo eden izmed mnogih. Slovenski narod in Slovenec nista nikoli našla skupnega jezika. Seveda je res, da so poročevalci pri takih ekscesih, kot je bila obstrukcija leta 1906, zlahka našli zanimivosti, ki so pritegnile bralce in potegnili vodo na svoj mlin. Če ne drugega tako, da so zamolčali neprijetne podrobnosti za »njihovo stranko«. Pri tem pa jim je šlo na roko splošno ozračje v monarhiji, kjer so nacionalni in ideološki spori doživljali višek. Pozivov na boj do konca tudi v ostalih delih večnacionalne države ni manjkalo. Takšne obstrukcije v dunajskem parlamentu so bile nekaj povsem vsakdanjega, vse bolj pogosti pa so bili tudi pravi parlamentarni pretepi.24 Zavedati se moramo, da parlamentarcev niso spremljale televizijske kamere, fotografije v dnevnem časopisju pa so bile izredno redke. Edini način obveščanja zainteresirane publike je bilo novinarsko poročanje v časopisih. To pa je pomenilo dvoje: večjo možnost za manipulacijo ter potrebo po slikovitem in podrobnem poročanju. Temu primeren je bil tudi slog pisanja, ki bi ga lahko označili za odkritosrčno-navijaškega. Pomembna je bila tudi »zabavljaška« komponenta, ki je bila namenjena zabavi ideološko nagovorjenega bralca. Pri tem so se norčevali zgolj iz nasprotnikove strani, največkrat z uporabo mehanizma, ki ga danes imenujemo sovražni govor. Poleg vedno prisotnega antisemitizma (pri čemer je prednjačila katoliška stran, sramovali pa se ga niso tudi liberalci), so slovenske časopisne strani polnile neslane šale in dovtipi o »liberaluhih«, »klerikalni svojati«, nemčurjih«, »rudečkarjih«, »laški sodrgi«, »aziatskem madžarskem divjaštvu« itd.

Ena izmed značilnosti, ki je pomembno določala medijsko sceno pri Slovencih v letih 1861–1918, je bilo dejstvo, da so bili novinarji in uredniki obenem tudi politiki in umetniki. O kakšni politični nepristanosti ni moglo biti govora. »Narodni voditelji« so večkrat prišli v položaj, ko so morali komentirati lastne politične odločitve. Pri tem jim je pomagalo pravilo, da se avtorji člankov podpisujejo zgolj s šiframi. Tako je na primer dr. Ivan Tavčar pod šifro napisal več poročil o navdušujočih govorih, ki jih je imel dr. Ivan Tavčar na slavnostnem banketu ali v parlamentarni debati … Politika je pravzaprav prevzela celoten časopis, ko se je razmahnilo strankarsko življenje. Odgovornost za vsak, še tako življenjski in trivialen problem, vsak vaški ali gostilniški pretep, so novinarji praviloma naprtili nasprotni stranki.25 Podobno je bilo z gospodarskimi in socialnimi problematikami. Nauk je bil jasen: poglejte kakšne stvari uganjajo pripadniki nasprotne strani, boj proti njim mora biti neizprosen, z njimi ne more biti nikakršnega kompromisa.

nazaj