Sonja Merljak Zdovc
Novinarstvo, ki se bere kot roman
Literarno novinarstvo ponuja dobro napisane resnične zgodbe, ki podajajo večplastno podobo sveta – Subjektivno novinarstvo je s priznavanjem novinarja kot subjekta v nekem smislu celo bolj pošteno do bralca, kot je korporativna fikcija, ki jo proizvaja konvencionalno novinarstvo
Tretjega decembra lani so v ameriški reviji New Yorker objavili prispevek o reševanju sarajevske Hagade, židovske svete knjige. Podnaslovljen kot dvojno reševanje je pripovedoval drugačno zgodbo o glavnem mestu Bosne in Hercegovine, kot so jo sicer večinoma poznali Američani. Iz običajnih novinarskih prispevkov, še posebej tistih iz sredine devetdesetih let minulega stoletja, ko je Sarajevo domovalo na naslovnicah vseh večjih in pomembnejših časopisov na svetu, je bilo ponavadi razbrati, da gre za mesto na Balkanu, ki ga je zaznamovala vojna, z njo pa še lakota, nasilje, kri, etnično sovraštvo.

Balkan je sicer v kolektivnem spominu angleško govorečega dela sveta toliko povezan z vojnami in nasiljem ter z razpadanjem neke celote, da z glagolom to balkanize v tem jeziku izražajo razdelitev regije v manjše, pogosto sovražne enote. Izraz sicer izhaja iz balkanskih vojn na začetku dvajsetega stoletja, toda dogajanje v devetdesetih letih je njegov pomen le še utrdilo.

Prispevek v New Yorkerju je bil po drugi strani eden tistih redkih novinarskih izdelkov, ki so ameriškim bralcem sporočali, da Balkan ni zgolj klišejski sod smodnika; pripovedoval je, da je bilo Sarajevo pred drugo svetovno vojno eno najbolj kozmopolitskih mest v Evropi. S tem ga je postavil v popolnoma drugačno luč. In potrdil, da je podoba, ki si jo bralci ustvarjajo o neki oddaljeni deželi, v veliki meri odvisna od tega, kako jo predstavijo mediji.

Afrika in Latinska Amerika sta tako v očeh evropskih bralcev pogosto dojeti kot celini, ki ju zaznamujejo lakota, revščina in nasilje. Vsak popotnik, ki ju je kdaj obiskal, pa je lahko skozi lastne oči izkusil, da ni tako. Države se razlikujejo in ponujajo domačinom in tujcem veliko več, med drugim toplino prebivalcev, prečudovito naravo, različne kulturne izkušnje.

Podobno velja za Severno Ameriko oziroma predvsem za ZDA; o tej državi so si bralci, poslušalci in gledalci ustvarili mnenje na podlagi številnih novinarskih prispevkov in, kar je nanje morda še bolj vplivalo, holivudskih filmov. Kdor pa je državo obiskal in v njej celo preživel nekaj časa, pa je lahko kmalu ugotovil, da so ZDA precej bolj zapletene, kot je to razbrati iz medijev, in da so zapleteni tudi razlogi, zakaj je njihova podoba takšna, kot je.

Že dolgo velja, da novinarji ne odsevajo podobe sveta ali da mu najpogosteje niti ne nastavljajo zrcala. V najboljšem primeru konstruirajo realnost. Medijski strokovnjaki in tudi praktiki vedo, da je mit o novinarski objektivnosti zgolj to – mit. Kvečjemu še ideal, za katerega si lahko vsak novinar prizadeva, vendar ga v najboljšem primeru uresniči z resnicoljubnostjo in verodostojnostjo. Kljub temu se je izraz objektivno novinarstvo ohranil; v ameriških strokovnih revijah, denimo, ga uporabljajo, kadar hočejo izpostaviti drugačnost ameriškega novinarstva od evropskega, ali pa, kadar hočejo poudariti razliko med objektivnim, to je v večini primerov klasičnim ali tradicionalnim novinarstvom, in subjektivnim, denimo literarnim novinarstvom. Prav v to vrsto novinarstva sodi prispevek o sarajevski Hagadi iz New Yorkerja.

Literarno novinarstvo ni novo
Literarno novinarstvo temelji na prvinah literature in novinarstva. Literarni novinarji, ki pišejo tako časopisne in revialne prispevke kot knjige, v svojih besedilih med drugim uporabljajo opise prizorišč, realistične dialoge, različna pripovedna stališča in dramsko strukturo besedila. Tako poživijo pripoved o določenem dogodku, ki mora biti sicer resnična.

Literarno novinarstvo ni novo; v ZDA se je pojavilo konec 19. stoletja, ko so tedanji novinarji ugotovili, da na tradicionalni način, s prispevki v obliki obrnjene piramide, ki v uvodu odgovarjajo na osnovna novinarska vprašanja, kaj, kje, kdo, kdaj, zakaj in kako, nato pa dodatne informacije podajajo po njihovi pomembnosti, ne morejo odgovoriti na številna vprašanja tistega časa: denimo, na to, zakaj se vse več prebivalcev seli iz podeželja v mesta? Že v devetnajstem stoletju so torej določeni novinarji spoznali, da je pripoved o nekem pojavu, ki je podana skozi osebne zgodbe, bolj slikovita kot suhoparna statistična poročila. Statistični podatki bralcem niso nič pomenili, pričali so le o anonimni množici ljudi. Z opisovanjem podrobnosti iz življenja priseljencev pa so literarni novinarji bralcem predstavili tisti vidik preseljevanja v ZDA, ki ga uradni zapisniki niso razkrivali. Prav tako so na ta način učinkovito predstavili njihove težave; Jacob A. Riis je denimo v delu Half the Other Half Lives opisoval bedo revežev, ki so se stiskali v razpadajočih, vlažnih in temnih najemniških hišah, in celo spodbudil radikalne zakonske spremembe.

Skozi dvajseto stoletje se je tovrstno pisanje razširilo še v Evropo in celo na druge celine; pojavilo se je v Franciji in Veliki Britaniji, na Danskem in v Nemčiji, na Finskem, Švedskem in Poljskem, v minimalni količini pa celo v Sloveniji.

Novi žurnalizem
Svoj najpomembnejši vrh je literarno novinarstvo doživelo v šestdesetih in sedemdesetih letih dvajsetega stoletja, ko se je predvsem v ZDA pojavil novi žurnalizem. Njegov najvidnejši predstavnik Tom Wolfe, ki je tudi kot prvi začrtal zapovedi za tovrstno pisanje, ga je definiral kot novinarstvo, ki se bere kot roman. Sam je sicer literarne novinarje, ki so delovali v preteklosti, le redko štel za novožurnaliste; večinoma jih je imenoval kot polkandidate. Kljub temu so ameriški znanstveniki, ki so se v zadnjih desetletjih dvajsetega stoletja bolj množično lotili proučevanja literarnega novinarstva oziroma novega žurnalizma, številne pisce, ki so ustvarjali pred novim žurnalizmom, umestili med literarne novinarje. In sicer prav zato, ker so ustvarjali novinarske prispevke, ki so se brali kot romani.

Njihova besedila so vse stoletje domovala tudi v reviji New Yorker. In med številnimi literarnimi novinarji so se vsaj trije v svojih besedilih dotaknili Sarajeva oziroma Bosne in Hercegovine.

Čeprav so kritiki literarnemu novinarstvu očitali odsotnost objektivnosti – v smislu nepristranskosti – oziroma prav pretirano subjektivnost njegovih piscev, ki so v nekaterih prispevkih nastopali celo v prvi osebi, literarno-novinarska besedila presegajo tradicionalna poročila prav zaradi svoje subjektivnosti. Ameriški znanstvenik John Hellmann je v svojem delu Fables of Fact zapisal: »Občudovalci konvencionalnega novinarstva so prikazali konflikt z novim žurnalizmom kot konflikt med objektivnostjo in subjektivnostjo. Dejansko pa je to konflikt med zakrinkanim pogledom in tistim, ki ga nekdo odkrito prizna, ter konflikt med korporativno in osebno fikcijo.«

Subjektivno novinarstvo je tako s priznavanjem novinarja kot subjekta, ki je s svojo osebnostjo in vedenjem omejen pri predstavljanju dogodka, v nekem smislu celo bolj pošteno do bralca, kot je korporativna fikcija, ki jo proizvaja konvencionalno novinarstvo. Odkrito priznava, da mu ne poskuša objektivno predstaviti resnice, ampak zgolj dogodek, kot ga je novinar videl, doživel, preiskal.

Subjektivno novinarstvo
Prispevki literarnih novinarjev, ki so se v svojem pisanju lotili Balkana in Sarajeva, so bili kljub subjektivnosti, torej na nek način bolj pošteni do bralcev od tistih v obliki obrnjene piramide. Tisti, ki so jih prebrali, so po eni strani dobili kompleksnejšo in celovitejšo predstavo o nekem geografskem območju in o dogajanju na njem, kot so jo lahko iz t. i. objektivnih prispevkov v časopisih. Po drugi strani pa so vedeli, da ne berejo Resnice, ampak da dobivajo informacije, kot so jih zbrali in ubesedili novinarji s svojo človeško omejenostjo.

Podobno danes velja za prispevke o državah Afrike ali Latinske Amerike. Prve je izvrstno predstavil literarni novinar Ryszard Kapuściński; druge Gabriel García Márquez. Toda tovrstnih prispevkov je v vodilnih medijih zelo malo; prevladujejo nepristranska poročila o vojaških spopadih, lakoti ali upornikih, zaradi katerih imajo bralci vtis, da sta obe celini nevarni, nestabilni in zato problematični. Na neki subtilni ravni sporočajo, da naj tja ljudje raje ne hodijo, ali pa, da jim je treba pomagati. Slednje pa znajo hitro in dobro izkoristiti politiki in vojaki.

Ameriški filozof in zgodovinar Will Durant je nekoč zapisal: »Civilizacija je potok z bregovi. V potoku je včasih kri ljudi, ki pobijajo, kradejo, vpijejo ali počno druge stvari, o katerih poročajo zgodovinarji; medtem pa na bregovih ljudje neopazno gradijo domove, se ljubijo, vzgajajo otroke, pojejo, pišejo pesmi, rezljajo kipce. Zgodba civilizacije je zgodba o tem, kar se dogaja na bregovih.« Prav o tej zgodbi pišejo literarni novinarji, medtem ko tradicionalni novinarji ostajajo pri zgodbi o krvi v potoku. Kateri od njih so torej bolj »objektivni« in pošteni do bralca?

Zgodba Balkana
Tudi zgodba Balkana ni le zgodba o njegovih vojnah. Je tudi zgodba o ljudeh, ki tam ljubijo, vzgajajo otroke, pojejo in pišejo pesmi, torej zgodba o življenju na bregovih. Predstavili so jo tudi dve novinarki in en novinar, ki so v različnih desetletjih obiskali Balkan.

Prva od omenjenih treh piscev je bila Rebecca West, ki je o tem napisala delo Black Lamb and Grey Falcon (1941). Rebecca West je bilo sicer umetniško ime Cicely Isabel Fairfield, pisateljice in novinarke škotsko-irskega rodu. Truman Capote, tudi sam priznan in na Slovenskem morda najbolj znan novi žurnalist, jo omenja kot eno od pramater tovrstnega pisanja.

Delo je nastalo po treh obiskih Jugoslavije v tridesetih letih dvajsetega stoletja. V njem je Rebecca West pisala o zgodovini in etnografiji Balkana, dotaknila pa se je tudi sence nacizma, ki je tedaj že visela tudi nad tem območjem. Black Lamb and Grey Falcon ima čez tisoč strani. Obsežnost je posledica avtoričinih ambicij in ciljev: po njenem prepričanju v Evropi ne bo moglo biti miru, dokler Balkan ne bo od zunaj in znotraj svoboden.

Delo je doživelo številne pozitivne odmeve in je postalo legendarno, čeprav ni bilo zelo brano. Morda tudi zato ne, ker je izšlo med drugo svetovno vojno. Rebecca West je v njem pisala tudi o konfliktu med Srbi, Bosanci (Muslimani) in Hrvati; bila je prepričana, da je vojna posledica tega konflikta.

Brian Hall je leta 1996 v svojem prispevku o Rebecci West v New Yorkerju zapisal, da se je avtorica postavila na stran Srbov, ki jih je dojemala kot junake tako v njihovih spopadih z Nemci kot z Muslimani in Hrvati. Dodal je, da je njeno delo postalo znova bolj brano leta 1991, ko je izbruhnila nova vojna na tem območju, in da je postalo pomemben vir tako za novinarje kot za politike. Vplivalo je tudi na Roberta D. Kaplana, avtorja dela Balkan Ghosts: A Journey Through History (1993); prav njegovo knjigo je prebral Bill Clinton, ko se je potem odločil, da ne bo tako kmalu umaknil embarga na prodajo orožja bosanski vladi. Brian Hall je še zapisal, da je pravzaprav ironično, kako je delo Rebecce West po čudnem spletu naključij vplivalo na to, da se vojna na Balkanu ni tako kmalu končala.

Niti objektivno niti nepristransko
Literarno novinarstvo Rebecce West torej prav gotovo ni objektivno oziroma nepristransko; avtorica se je odkrito postavila na eno stran. Kljub temu pa bralcem ponuja celovitejši vpogled v neko dogajanje kot običajni novinarski prispevki. Ker je avtorica, kot bi rekel Hellmann, subjekt, ki je s svojo osebnostjo in vedenjem omejen pri predstavljanju dogodka, in zato tudi zmotljiv, je na bralcih, da presodijo, ali je njeno delo zanje verodostojno ali ne. Tudi če so njeni zaključki napačni, bodisi zaradi osebnih prepričanj bodisi zaradi pomanjkljivega razumevanja, ki temelji na omejenem dostopu do virov, so do bralcev bolj pošteni zaradi avtoričine odkrite subjektivnosti, kot so podobni avtoritativni zapisi v tradicionalnem časopisju.

Spomnimo se samo objektivnih, faktografskih novinarskih prispevkov v vodilnih svetovnih časopisih o prisotnosti orožja za množično uničenje, ki ga sicer nikoli niso našli. Zaradi navidezne vsevednosti piscev, ki se niso osebno vpletali v svoje prispevke ne s slogom ne s prvoosebnim pripovedovanjem, so dajali vtis verodostojnosti in resničnosti, pa čeprav se je izkazalo, da takšnega orožja ni. Kasnejše raziskave so pokazale, da je petina Američanov verjela, da so v Iraku našli tovrstno orožje, tudi potem ko se je že vedelo, da ga niso.

Ameriški novinar Michael Herr, ki se je kot reporter udeležil vojne v Vietnamu, je kmalu odkril, da golo opisovanje oziroma poročanje ne more predstaviti realnosti te vojne. Obenem je ta bila za tiste, ki se je niso udeležili, nerazumljiva. Po njegovih besedah so novinarji bolj ali manj imeli na voljo vse podatke, ki so jih želeli; morda jih je bilo celo preveč. Kljub temu pa niso našli primernega načina za poročanje o smrti, to pa je bilo tisto, za kar je po njegovem pri vsej stvari pravzaprav šlo.

Michael Herr je spoznal, da z neosebnim, faktografskim novinarstvom ne bo mogel opisati okoliščin, ki so bile same po sebi neverjetne. Poročanje o vojni, ki ni moglo prikazati resničnosti, se mu je zdelo neustrezno, zato se je odločil, da bo raje pisal o svojih spominih na vojno. Objavil jih je v literarno-novinarskem besedilu Dispatches (1978).

Ostaja na osebni ravni
Podobno je v devetdesetih letih dvajsetega stoletja razmišljal dopisnik časopisa Washington Post Peter Maass, ki je Američanom poskušal predstaviti vojno na Balkanu. Ker v svojih novinarskih prispevkih ni mogel predstaviti celovite podobe razdejanega območja, je napisal knjigo Love Thy Neigbor. Čeprav v svojem delu večkrat citira Rebecco West, se je postavil na nasprotno stališče, saj ni naklonjen srbski strani. Na spletni strani Amazon je eden od bralcev njegovega dela denimo zapisal, da je Maass, ki sicer tenkočutno predstavlja brutalni vsakdanjik prebivalcev Bosne in Hercegovine v času vojne, narobe razumel versko in zgodovinsko realnost regije. Maassa je označil za antisrbskega pisca, ki sicer zastavlja vprašanja o resničnosti zla in o razkroju družbe, obenem pa ne odgovarja nanje. Po mnenju bralca je Maassovo delo dobro napisano in pomembno, vendar kljub temu problematično, saj ostaja na ravni ameriške zgodbe o sicer evropski tragediji.

Mnenje anonimnega bralca dobro nakazuje pomanjkljivost literarnega novinarstva, ki vedno ostaja na osebni ravni. Osebni so viri, ki so pogosto vpleteni v dogajanje in so zato težko pristranski, in pisci, ki prav tako osebno doživljajo to, o čemer poročajo.

Rebecca West se je postavila ne eno stran, Peter Maass na drugo; kdo ima prav, presojajo bralci na podlagi svojih osebnih izkušenj in prepričanj. Popolne in vseobsegajoče resnice ne podaja nihče. Niti tradicionalni novinarji. Toda bralci literarno-novinarskih prispevkov imajo možnost, da se odločijo, ali bodo verjeli subjektivnosti nekega pisca ali ne. Pri tradicionalnem to težje naredijo, saj se pogosto niti ne zavedajo, da dobivajo enoplastno podobo dogajanja.

Tudi tretje delo o Sarajevu in njegovih vojnah omenja Rebecco West: Geraldine Brooks je njeno prispodobo o mestu kot o cvetu, ki se odpira, navedla že v drugem stavku. Avtorica prispevka, ki sicer osebno nastopa v prispevku, se ni opredelila do nobene strani, vpletene, v katero od vojn, ki so divjale na tem območju. Skozi zgodbo družine Derviša Korkuta je zgolj predstavila zapletene odnose v mestu in v državi. Obenem ji je uspel skoraj romaneskni zaplet in zaključek, saj se zgodbi dveh družin, Korkutove in Judinje Mire Papo, ki jo je Derviš Korkut rešil, tako kot je rešil sarajevsko Hagado, prepletata naslednjih petdeset let.

Osebna zgodba dveh družin
Derviš Korkut, ki je bil vse življenje upornik, se tudi po drugi svetovni vojni ni želel pokoriti komunistom. Zato se je moral pozneje na sodišču zagovarjati, saj so ga lažno obtožili, da je pristaš nacistov. To je bila pogosta oblika ustrahovanja vseh (morebitnih) disidentov. Njegova žena je prosila Miro Papo, naj na sodišču pove, kako jo je rešil in tako dokaže, da ni bil nacist. Toda Mira Papo ni pričala, ker ji je to prepovedal njen mož, tedaj pomemben vojaški funkcionar, ki se je bal, da jima bo njeno pričanje škodilo. Miro Papo, ki se je pozneje preselila v Izrael, je njeno nepričanje težilo vse življenje. Toda o njem je molčala. O svoji rešitvi in poznejšem umiku ni povedala niti otrokom. Šele v devetdesetih letih prejšnjega stoletja je zgodbo zapisala v pismu, ki ga je naslovila na izraelsko organizacijo v sklopu muzeja Yad Vashem. Organizacija je posledično Korkutovo družino uvrstila na seznam zaslužnih, tistih, ki so med vojno pomagali Judom. Takrat so za zgodbo izvedeli tudi Korkutovi otroci.

Ta uvrstitev ne bi bila tako pomembna, če pozneje ne bi rešila življenje najmlajši Korkutovi hčerki. Korkutova žena je v Sarajevo prišla iz Kosova in tudi njena hči se je poročila s Kosovskim Albancem; zaradi vojne v Bosni in Hercegovini se je v devetdesetih letih z družino preselila v to pokrajino, a tudi novi dom se je znašel v vojni. Družina Korkutove hčerke je bila med številnimi begunci, ki so zapustili pokrajino in iskali novo domovino.

Poskusila je v Franciji in na Švedskem, vendar je nikjer niso bili pripravljeni sprejeti. Nato ji je brat svetoval Izrael, kjer je zatočišče tudi končno našla. Ker je izraelska država njeno družino umestila med svoje prijatelje, so jih na letališču pričakali številni novinarji in politiki, ki so jih takoj začeli spraševati, kako se počutijo, zdaj ko so na varnem. Med množico obrazov je bil tudi eden, ki je spregovoril v njihovem domačem jeziku: to je bil sin Mire Papo. Oče je med eno vojno rešil mater, ta je potem med drugo rešila hči. Krog se je sklenil.

Prispevek o reševanju sarajevske Hagade in Mire Papo je skozi osebno zgodbo dveh družin pripovedoval tudi o kozmopolitskem mestu, ki pa je v očeh sveta postalo in ostalo prispodoba krvavega in nesmiselnega nasilja in sovraštva – predvsem zaradi enoplastnih poročil iz bosanske vojne. Toda prav Sarajevo bi moralo postati simbol za sobivanje ljudi različnih nacij in religij. Morda bodo k temu pripomogli prispevki, kot je ta, ki ga je napisala Geraldine Brooks.

Novinarstvo je vedno subjektivno. Nenazadnje zato, ker so predmet njegovega poročanja skoraj vedno in samo ljudje. V literarnem novinarstvu je to bolj očitno, v tradicionalnem bolj prikrito. Katero novinarstvo jim je bližje, najbolje presojajo bralci. In ti so že v raziskavah povedali, da imajo radi dobro napisane resnične zgodbe. Če bi jih lahko brali še pogosteje, bi bila tudi njihova podoba o drugih krajih in ljudeh precej drugačna.

nazaj