Hvala za trud, toda ostanimo raje pri dejstvih
Odgovor na članek »Izbrisani – afirmacija revolucionarnih praks na političnem plakatu« (Medijska preža 29/30/2007)
V Medijski preži št. 29/30 decembra 2007 je bil objavljen članek »Izbrisani – afirmacija revolucionarnih praks na političnem plakatu«, s katerim se je avtorica Marta Gregorčič odzvala na najin članek »Narisani izbrisani« (Medijska preža št. 26/27/2006; naslov je uredniški). V svojem članku avtorica sprevrača najine besede in jih skrajno tendenciozno interpretira, zato želiva v tem odgovoru opozoriti vsaj na tiste neresnice, ki so najbolj eklatantne.
Povod za njen odziv je bil plakat Odgovorni za izbris, ki sva ga v najinem članku navedla kot enega izmed mnogih primerov iz zbranega in analiziranega vizualnega gradiva o izbrisu. Avtorica že v uvodu skrajno nekorektno namiguje, da je bil namen najinega članka »razlaga« omenjenega plakata. To tezo potem še nekajkrat ponovi, tako da ne moremo govoriti o lapsusu ali prazni retoriki. Dejstva pa niso v prid avtorici: v članku sva namreč navedla številne primere vizualnih reprezentacij problematike izbrisa v medijih, poleg tega pa je bil omenjeni plakat le eden izmed štirih plakatov, na katere sva opozorila. Ker je nekako morala upravičiti tako grob in neutemeljen odziv, ki je vrh vsega večkrat presegel dolžino najinega članka, je temu ustrezno prikrojila dejstva.
Poleg tega, da naj bi se najino besedilo, kot pravi avtorica, »zaletelo« v plakat Odgovorni za izbris, »obravnava samo tiste vizualizacije in izreke, ki so jih manifestirali izbrisani ali pa skupine in mediji, ki so se v Sloveniji aktivno angažirali v bojih za odpravo protiustavnega izbrisa vse od leta 2002«. Ta trditev ne drži, ker dejstva govorijo drugače. V članku sva obravnavala vizualno gradivo (fotografije, karikature ipd.), ki je bilo objavljeno v osrednjih časnikih (Delo, Dnevnik, Večer), političnih tednikih (Mladina, Mag, Demokracija), delno tudi v tabloidih (Slovenske novice), in sicer večinoma konec leta 2003 in v letu 2004, to je v času, ko se je o tej temi veliko pisalo in govorilo v občilih zaradi zloglasnega referenduma. Te podatke o virih, iz katerih sva črpala obravnavano gradivo, sva, tako kot se spodobi, predstavila že v prvem odstavku najinega članka. Sicer pa bi med omenjenimi mediji o kakšni aktivni podpori izbrisanim lahko govorili kvečjemu v primeru Mladine (na to sva prav tako eksplicitno opozorila v članku, ko sva spomnila bralce in bralke Medijske preže na pomembno vlogo, ki jo je imela Mladina pri razkritju izbrisa). Ali pa morda avtorica med medije, ki naj bi se »aktivno angažirali v bojih za odpravo protiustavnega izbrisa«, uvršča tudi Mag, Demokracijo in njim podobna glasila desnih strank? V resnici sva, nasprotno, kritično obravnavala večinoma tiste primere, ki izbrisanim niso naklonjeni, ki so do njih žaljivi, zaničevalni in pogosto tudi zelo napadalni. Ker sva med analiziranim gradivom zasledila tudi takšne ilustracije, ki so bile izbrisanim sicer naklonjene, a kljub temu stereotipne, precej grobe in/ali preprosto neduhovite, se jim nisva navijaško izognila, ampak sva opozorila tudi na te primere. Pa če je to komu všeč ali ne.
Marta Gregorčič nima niti najmanjših zadržkov, ko ji gre za to, da dokaže svoj prav, pa čeprav v ta namen po svoji volji prikroji najine prejšnje objave. Tako se, denimo, večkrat sklicuje na Milohnićev članek »Artivizem«, češ, avtorja »besedilo navezujeta« na ta članek, v katerem se Milohnić »ujame v Benjaminovo poigravanje med 'politizacijo umetnosti' in 'estetizacijo politike'«. S tem početjem naj bi nadaljevala tudi v obravnavanem članku, v katerem po njenem mnenju analizirava »politizacijo umetnosti prek plakata Odgovorni za izbris«, pri čemer naj bi politično delovanje »preslikala« v »horizont umetnosti«. Čeprav ne deliva njenega mnenja o tem, kaj naj bi bila »srž diskusije« v članku »Artivizem«, se glede tega ne bova spuščala v polemiko z avtorico, ker to pač ni predmet tega odgovora. Vsekakor pa ne drži, da avtorja besedilo »navezujeva« na prejšnji Milohnićev članek, ki ga nikjer niti z besedico ne omeniva, v vsebinskem smislu pa tudi ni neposredne povezave med enim in drugim. Popolnoma jasno in čutno nazorno – ne le iz morebitne diskurzivne analize celotnega članka, marveč tudi iz natančnega in eksplicitnega opisa že v prvem odstavku besedila, kjer razloživa, o čem piševa in kako sva se tega lotila – bi moralo biti razvidno slehernemu bralcu in bralki, kaj šele doktorici Gregorčič, da se v članku »Izbrisani narisani« ne ukvarjava ne z umetnostjo ne s »politizacijo umetnosti«, kot trdi avtorica. Naredila sva natanko to, kar sva tudi obljubila že na začetku članka (pred tem pa, seveda, urednici Medijske preže, ki naju je prosila, da napiševa članek prav o tej – in ne kakšni drugi – temi): pregledala sva in v članku predstavila fotografije, karikature, fotomontaže in podobno vizualno gradivo o izbrisanih, ki je bilo objavljeno v domačih tiskanih medijih, vključno s štirimi plakati, ki so jih mediji prav tako uporabili kot ilustrativno gradivo. Nič manj, a tudi nič več.
Avtorico moti, da sva plakat Odgovorni za izbris primerjala z difamacijskimi metodami kulturne politike v času nemškega rajha, kar naj bi bilo metodološko zgrešeno in pod vplivom »dominantnih kriterijev neoliberalne ideologije, po katerih pa emancipacija zatiranih ni del analize« itn. To trditev najprej argumentira s svojevrstno basnijo o mačkah in miših, ki ni vredna komentarja, nakar postreže še z navodilom, kako naj se zadeve lotiva v prihodnje – najin članek bi moral razložiti, »kako odpraviti fašistične prakse v umetnosti in politiki skozi okvir alternativnih, revolucionarnih in emancipatoričnih praks, ki jih uvajajo in razvijajo gibanja«. Žal morava ugotoviti, da avtorica ne loči med novinarskimi žanri. Kajti če izluščimo bistvo, je napisala natanko tole: vajin članek bi moral biti politični program, ki naj bi ponudil recept za odpravo določenih praks v umetnosti in politiki. Marta Gregorčič očitno ne razume ali noče razumeti skrajno preprostega dejstva, da sva na željo urednice napisala članek o vizualnem gradivu na temo izbrisa v izbranih slovenskih tiskanih medijih. To je bil, torej, edini »okvir« in namen najinega članka, ne pa morda pisanje političnega programa, pamfleta proti določenim praksam v umetnosti in politiki, ali pa basni o miših, pticah in prehranjevalnih navadah mačk.
Avtorica gre tako daleč, da nama podtika trditve, ki jih nisva nikoli, ne implicitno ne eksplicitno, napisala ali izgovorila: »da izbrisani ustvarjajo izobčence« in »da izbrisani ustvarjajo duševno motene osebe med politiki«. S tem naj bi »demonizirala izbrisane«. To neverjetno sprevračanje najinih besed si ne zasluži drugega kot odločni »ne«! Ne, ni res, da sva kaj takega izjavila o izbrisanih, in ni res, da sva te ljudi »demonizirala«. Popolnoma neokusna in neprimerna je tudi primerjava najinega članka z nacionalističnim in šovinističnim sovražnim govorom politikov iz vrst skrajne desnice.
Navadna manipulacija je tudi njen poskus, da bi naju porinila v položaj nekakšnih denunciantov, češ da sva apelirala na tožilstvo, naj zaradi omenjenega plakata ukrepa proti izbrisanim. V stavku, na katerega se avtorica sklicuje, sva res napisala, da »bi nemara moralo ukrepati tudi državno tožilstvo«, a hkrati sva razložila tudi, v katerih primerih bi, po najinem mnenju, to bilo primerno: »v nekaterih, najbolj radikalnih in najbolj nasilnih primerih«. Če se omejimo le na plakate, iz najinega članka zelo jasno izhaja, na katere primere se nanaša ta ocena: na plakat Slovenskih radikalov, ki je, po najinem mnenju, »nestrpen«, »pogromaški« in »rasističen«, ter zlasti na plakat, ki je visel na vratih pisarne Slovenske nacionalne stranke v Državnem zboru RS, o katerem sva navedla, da je »šokanten«, da vsebuje »grozljivo napadalno vsebino«, da je »skrajno sprevržen, saj dobesedno poziva k pobijanju ljudi« in da je »tovrstno ščuvanje ljudi k nasilnem obračunavanju s posamezniki ali z družbenimi skupinami protiustavno in glede na določbe Kazenskega zakonika tudi kaznivo«. Nič takega nisva zapisala v delu besedila, v katerem je govora o drugih dveh plakatih, vključno s plakatom Odgovorni za izbris. Povezovanje najine ocene, da gre v primeru plakata na vhodu v pisarno stranke SNS za utemeljen sum kršitve Ustave RS in Kazenskega zakonika, s plakatom Odgovorni za izbris, je lahko le zlonamerno in skrajno tendenciozno.
Prav tako je popolnoma zgrešeno avtoričino vnovično sklicevanje na članek »Artivizem«, v katerem naj bi Milohnić »ugotavljal, kakšna bi bila lahko cena za politično delovanje gibanj in izbrisanih in po katerih členih bi bilo moč obsoditi sodelujoče/aktivne v političnih akcijah vezanih na izbris, ter tudi, kako visoke (denarne/zaporne) kazni bi si lahko prislužili«. Marta Gregorčič se čudi, od kod ta »zagnanost« in »zvedavost« pri študiju zakonodaje in legalnih podlag za ukrepanje represivnih organov. Prav tako meni, da bi bilo več koristi, če bi se kritizirani avtor posvetil premisleku o tem, kako »ustvarjati politične akcije brez finančnih in drugih posledic, ki izhajajo iz političnega delovanja«. Marta Gregorčič žal ne razume ali noče razumeti, da je Milohnić že naredil natanko to, kar mu očita, da naj ne bi bil naredil – opozoril na možne strategije legalne zaščite pri aktivističnem in umetniškem delovanju. Toda do prepričljivih in utemeljenih argumentov se najbrž ne pride tako, da se bralca in bralko obmetava s parolami, ampak natanko z raziskovalno »zagnanostjo« in »zvedavostjo«, ki sta tako »presenetila« Marto Gregorčič. Taktike, ki so na voljo v okviru pravne sfere, seveda ne moremo misliti, če ne mislimo celote, če ne razumemo, kako ta struktura deluje, tako na ideološki ravni kot na ravni pravne prakse. Zakaj se potemtakem ne ukvarjamo z odgovornimi za izbris, to je tistimi, ki »bi jih v vsaki 'pravni državi' morali nemudoma obsoditi«, se naprej sprašuje avtorica. Odgovor je preprost: o tem se je Ustavno sodišče RS že jasno in nedvoumno izreklo, ker pa oblast v Sloveniji to sodbo vztrajno ignorira, potekajo postopki tudi na Evropskem sodišču za človekove pravice. Ne nazadnje je bil v zbirki Politike že leta 2003 objavljen znanstveni zbornik Izbrisani: organizirana nedolžnost in politike izključevanja (avtoric Jasminke Dedić, Vlaste Jalušič in Jelke Zorn, s spremno besedo Matevža Krivica) v slovenskem in angleškem jeziku, kot sploh prva knjiga o kršitvah človekovih pravic izbrisanih. Zakaj bi urednik te knjižne zbirke, ki je obenem tudi soavtor članka, na katerega se je tako grobo odzvala Marta Gregorčič, sedaj nenadoma »demoniziral« tiste, ki jim je omenjena knjiga stopila v bran na angažiran in znanstveno utemeljen način, je najbrž jasno le njej.
Na koncu bi rada poudarila, da spoštujeva avtoričino prizadevnost pri pisanju svojega zelo obširnega odziva, vendar bi bilo veliko bolje, če bi se pri tem držala dejstev. Tako pa nama ni ostalo nič drugega, kot da demantirava vsaj tiste najhujše avtoričine konstrukte in neresnice; tistih manj eklatantnih je namreč toliko, da bi terjale še bistveno daljši odgovor. A to bi bilo že nekoliko podcenjujoče do intelektualnih kapacitet bralk in bralcev Medijske preže, ki jim nemara zadošča že ta kratki odgovor, da se lahko prepričajo o tem, kakšna je moč »argumentov«, na katerih sloni odziv Marte Gregorčič. S tem odgovorom sva tudi postorila najnujnejša »eksorcistična« opravila, tako da se na to temo – razen v skrajni sili – ne bova več odzivala.
Povod za njen odziv je bil plakat Odgovorni za izbris, ki sva ga v najinem članku navedla kot enega izmed mnogih primerov iz zbranega in analiziranega vizualnega gradiva o izbrisu. Avtorica že v uvodu skrajno nekorektno namiguje, da je bil namen najinega članka »razlaga« omenjenega plakata. To tezo potem še nekajkrat ponovi, tako da ne moremo govoriti o lapsusu ali prazni retoriki. Dejstva pa niso v prid avtorici: v članku sva namreč navedla številne primere vizualnih reprezentacij problematike izbrisa v medijih, poleg tega pa je bil omenjeni plakat le eden izmed štirih plakatov, na katere sva opozorila. Ker je nekako morala upravičiti tako grob in neutemeljen odziv, ki je vrh vsega večkrat presegel dolžino najinega članka, je temu ustrezno prikrojila dejstva.
Poleg tega, da naj bi se najino besedilo, kot pravi avtorica, »zaletelo« v plakat Odgovorni za izbris, »obravnava samo tiste vizualizacije in izreke, ki so jih manifestirali izbrisani ali pa skupine in mediji, ki so se v Sloveniji aktivno angažirali v bojih za odpravo protiustavnega izbrisa vse od leta 2002«. Ta trditev ne drži, ker dejstva govorijo drugače. V članku sva obravnavala vizualno gradivo (fotografije, karikature ipd.), ki je bilo objavljeno v osrednjih časnikih (Delo, Dnevnik, Večer), političnih tednikih (Mladina, Mag, Demokracija), delno tudi v tabloidih (Slovenske novice), in sicer večinoma konec leta 2003 in v letu 2004, to je v času, ko se je o tej temi veliko pisalo in govorilo v občilih zaradi zloglasnega referenduma. Te podatke o virih, iz katerih sva črpala obravnavano gradivo, sva, tako kot se spodobi, predstavila že v prvem odstavku najinega članka. Sicer pa bi med omenjenimi mediji o kakšni aktivni podpori izbrisanim lahko govorili kvečjemu v primeru Mladine (na to sva prav tako eksplicitno opozorila v članku, ko sva spomnila bralce in bralke Medijske preže na pomembno vlogo, ki jo je imela Mladina pri razkritju izbrisa). Ali pa morda avtorica med medije, ki naj bi se »aktivno angažirali v bojih za odpravo protiustavnega izbrisa«, uvršča tudi Mag, Demokracijo in njim podobna glasila desnih strank? V resnici sva, nasprotno, kritično obravnavala večinoma tiste primere, ki izbrisanim niso naklonjeni, ki so do njih žaljivi, zaničevalni in pogosto tudi zelo napadalni. Ker sva med analiziranim gradivom zasledila tudi takšne ilustracije, ki so bile izbrisanim sicer naklonjene, a kljub temu stereotipne, precej grobe in/ali preprosto neduhovite, se jim nisva navijaško izognila, ampak sva opozorila tudi na te primere. Pa če je to komu všeč ali ne.
Marta Gregorčič nima niti najmanjših zadržkov, ko ji gre za to, da dokaže svoj prav, pa čeprav v ta namen po svoji volji prikroji najine prejšnje objave. Tako se, denimo, večkrat sklicuje na Milohnićev članek »Artivizem«, češ, avtorja »besedilo navezujeta« na ta članek, v katerem se Milohnić »ujame v Benjaminovo poigravanje med 'politizacijo umetnosti' in 'estetizacijo politike'«. S tem početjem naj bi nadaljevala tudi v obravnavanem članku, v katerem po njenem mnenju analizirava »politizacijo umetnosti prek plakata Odgovorni za izbris«, pri čemer naj bi politično delovanje »preslikala« v »horizont umetnosti«. Čeprav ne deliva njenega mnenja o tem, kaj naj bi bila »srž diskusije« v članku »Artivizem«, se glede tega ne bova spuščala v polemiko z avtorico, ker to pač ni predmet tega odgovora. Vsekakor pa ne drži, da avtorja besedilo »navezujeva« na prejšnji Milohnićev članek, ki ga nikjer niti z besedico ne omeniva, v vsebinskem smislu pa tudi ni neposredne povezave med enim in drugim. Popolnoma jasno in čutno nazorno – ne le iz morebitne diskurzivne analize celotnega članka, marveč tudi iz natančnega in eksplicitnega opisa že v prvem odstavku besedila, kjer razloživa, o čem piševa in kako sva se tega lotila – bi moralo biti razvidno slehernemu bralcu in bralki, kaj šele doktorici Gregorčič, da se v članku »Izbrisani narisani« ne ukvarjava ne z umetnostjo ne s »politizacijo umetnosti«, kot trdi avtorica. Naredila sva natanko to, kar sva tudi obljubila že na začetku članka (pred tem pa, seveda, urednici Medijske preže, ki naju je prosila, da napiševa članek prav o tej – in ne kakšni drugi – temi): pregledala sva in v članku predstavila fotografije, karikature, fotomontaže in podobno vizualno gradivo o izbrisanih, ki je bilo objavljeno v domačih tiskanih medijih, vključno s štirimi plakati, ki so jih mediji prav tako uporabili kot ilustrativno gradivo. Nič manj, a tudi nič več.
Avtorico moti, da sva plakat Odgovorni za izbris primerjala z difamacijskimi metodami kulturne politike v času nemškega rajha, kar naj bi bilo metodološko zgrešeno in pod vplivom »dominantnih kriterijev neoliberalne ideologije, po katerih pa emancipacija zatiranih ni del analize« itn. To trditev najprej argumentira s svojevrstno basnijo o mačkah in miših, ki ni vredna komentarja, nakar postreže še z navodilom, kako naj se zadeve lotiva v prihodnje – najin članek bi moral razložiti, »kako odpraviti fašistične prakse v umetnosti in politiki skozi okvir alternativnih, revolucionarnih in emancipatoričnih praks, ki jih uvajajo in razvijajo gibanja«. Žal morava ugotoviti, da avtorica ne loči med novinarskimi žanri. Kajti če izluščimo bistvo, je napisala natanko tole: vajin članek bi moral biti politični program, ki naj bi ponudil recept za odpravo določenih praks v umetnosti in politiki. Marta Gregorčič očitno ne razume ali noče razumeti skrajno preprostega dejstva, da sva na željo urednice napisala članek o vizualnem gradivu na temo izbrisa v izbranih slovenskih tiskanih medijih. To je bil, torej, edini »okvir« in namen najinega članka, ne pa morda pisanje političnega programa, pamfleta proti določenim praksam v umetnosti in politiki, ali pa basni o miših, pticah in prehranjevalnih navadah mačk.
Avtorica gre tako daleč, da nama podtika trditve, ki jih nisva nikoli, ne implicitno ne eksplicitno, napisala ali izgovorila: »da izbrisani ustvarjajo izobčence« in »da izbrisani ustvarjajo duševno motene osebe med politiki«. S tem naj bi »demonizirala izbrisane«. To neverjetno sprevračanje najinih besed si ne zasluži drugega kot odločni »ne«! Ne, ni res, da sva kaj takega izjavila o izbrisanih, in ni res, da sva te ljudi »demonizirala«. Popolnoma neokusna in neprimerna je tudi primerjava najinega članka z nacionalističnim in šovinističnim sovražnim govorom politikov iz vrst skrajne desnice.
Navadna manipulacija je tudi njen poskus, da bi naju porinila v položaj nekakšnih denunciantov, češ da sva apelirala na tožilstvo, naj zaradi omenjenega plakata ukrepa proti izbrisanim. V stavku, na katerega se avtorica sklicuje, sva res napisala, da »bi nemara moralo ukrepati tudi državno tožilstvo«, a hkrati sva razložila tudi, v katerih primerih bi, po najinem mnenju, to bilo primerno: »v nekaterih, najbolj radikalnih in najbolj nasilnih primerih«. Če se omejimo le na plakate, iz najinega članka zelo jasno izhaja, na katere primere se nanaša ta ocena: na plakat Slovenskih radikalov, ki je, po najinem mnenju, »nestrpen«, »pogromaški« in »rasističen«, ter zlasti na plakat, ki je visel na vratih pisarne Slovenske nacionalne stranke v Državnem zboru RS, o katerem sva navedla, da je »šokanten«, da vsebuje »grozljivo napadalno vsebino«, da je »skrajno sprevržen, saj dobesedno poziva k pobijanju ljudi« in da je »tovrstno ščuvanje ljudi k nasilnem obračunavanju s posamezniki ali z družbenimi skupinami protiustavno in glede na določbe Kazenskega zakonika tudi kaznivo«. Nič takega nisva zapisala v delu besedila, v katerem je govora o drugih dveh plakatih, vključno s plakatom Odgovorni za izbris. Povezovanje najine ocene, da gre v primeru plakata na vhodu v pisarno stranke SNS za utemeljen sum kršitve Ustave RS in Kazenskega zakonika, s plakatom Odgovorni za izbris, je lahko le zlonamerno in skrajno tendenciozno.
Prav tako je popolnoma zgrešeno avtoričino vnovično sklicevanje na članek »Artivizem«, v katerem naj bi Milohnić »ugotavljal, kakšna bi bila lahko cena za politično delovanje gibanj in izbrisanih in po katerih členih bi bilo moč obsoditi sodelujoče/aktivne v političnih akcijah vezanih na izbris, ter tudi, kako visoke (denarne/zaporne) kazni bi si lahko prislužili«. Marta Gregorčič se čudi, od kod ta »zagnanost« in »zvedavost« pri študiju zakonodaje in legalnih podlag za ukrepanje represivnih organov. Prav tako meni, da bi bilo več koristi, če bi se kritizirani avtor posvetil premisleku o tem, kako »ustvarjati politične akcije brez finančnih in drugih posledic, ki izhajajo iz političnega delovanja«. Marta Gregorčič žal ne razume ali noče razumeti, da je Milohnić že naredil natanko to, kar mu očita, da naj ne bi bil naredil – opozoril na možne strategije legalne zaščite pri aktivističnem in umetniškem delovanju. Toda do prepričljivih in utemeljenih argumentov se najbrž ne pride tako, da se bralca in bralko obmetava s parolami, ampak natanko z raziskovalno »zagnanostjo« in »zvedavostjo«, ki sta tako »presenetila« Marto Gregorčič. Taktike, ki so na voljo v okviru pravne sfere, seveda ne moremo misliti, če ne mislimo celote, če ne razumemo, kako ta struktura deluje, tako na ideološki ravni kot na ravni pravne prakse. Zakaj se potemtakem ne ukvarjamo z odgovornimi za izbris, to je tistimi, ki »bi jih v vsaki 'pravni državi' morali nemudoma obsoditi«, se naprej sprašuje avtorica. Odgovor je preprost: o tem se je Ustavno sodišče RS že jasno in nedvoumno izreklo, ker pa oblast v Sloveniji to sodbo vztrajno ignorira, potekajo postopki tudi na Evropskem sodišču za človekove pravice. Ne nazadnje je bil v zbirki Politike že leta 2003 objavljen znanstveni zbornik Izbrisani: organizirana nedolžnost in politike izključevanja (avtoric Jasminke Dedić, Vlaste Jalušič in Jelke Zorn, s spremno besedo Matevža Krivica) v slovenskem in angleškem jeziku, kot sploh prva knjiga o kršitvah človekovih pravic izbrisanih. Zakaj bi urednik te knjižne zbirke, ki je obenem tudi soavtor članka, na katerega se je tako grobo odzvala Marta Gregorčič, sedaj nenadoma »demoniziral« tiste, ki jim je omenjena knjiga stopila v bran na angažiran in znanstveno utemeljen način, je najbrž jasno le njej.
Na koncu bi rada poudarila, da spoštujeva avtoričino prizadevnost pri pisanju svojega zelo obširnega odziva, vendar bi bilo veliko bolje, če bi se pri tem držala dejstev. Tako pa nama ni ostalo nič drugega, kot da demantirava vsaj tiste najhujše avtoričine konstrukte in neresnice; tistih manj eklatantnih je namreč toliko, da bi terjale še bistveno daljši odgovor. A to bi bilo že nekoliko podcenjujoče do intelektualnih kapacitet bralk in bralcev Medijske preže, ki jim nemara zadošča že ta kratki odgovor, da se lahko prepričajo o tem, kakšna je moč »argumentov«, na katerih sloni odziv Marte Gregorčič. S tem odgovorom sva tudi postorila najnujnejša »eksorcistična« opravila, tako da se na to temo – razen v skrajni sili – ne bova več odzivala.
nazaj