Meta Krese
Fotoreportaža: Pakistan Pičla medijska pomoč žrtvam potresa v Pakistanu Osmega oktobra 2005 je rušilni potres stresel enega izmed najteže dostopnih delov sveta. Sunki so premikali vzpetine, razrili pobočja, povzročili plazove. Ti so s seboj odnašali ljudi, živali, hiše, drevesa, zasuli ceste, uničili mostove … V nekaj minutah je umrlo več deset tisoč ljudi, še več jih je bilo ranjenih, milijoni so ostali brez domov in brez vsega najnujnejšega za golo preživetje. Ljudje so tisto zimo umirali, ker so jo dočakali na prostem, brez zavetja, brez ognjišč, brez toplih oblek, brez odej … Pakistanska zvezna komisija za pomoč je naredila nekaj mesecev po potresu primerjavo med pomočjo, ki so jo dobile žrtve cunamija v državah, ki ležijo ob Indijskem oceanu, in tisto, ki so jo dobile žrtve na popotresnem območju v Pakistanu. Statistika je srhljiva, če vemo, da je potres prizadel še enkrat več ljudi kot cunami in da je območje, kjer je udaril cunami, obalno in zato lahko dosegljivo; podnebje je milo. Potres je rušil v divjih goratih predelih. In vendar so države poslale na območje, ki ga je prizadel cunami, 4000 helikopterjev, v Pakistanu so se borili s časom pred zimo zgolj s 70 helikopterji. Za območja, ki jih je razdejal cunami, so zahodne države v dveh tednih zagotovile 80 odstotkov pomoči, ki so jo Združeni narodi predvidevali za te kraje. V Pakistanu se je številka še po nekaj mesecih gibala okrog 20 odstotkov.
Zakaj se je tako skromno pomagalo žrtvam potresa? (Da ne bo pomote. S temi podatki ne želim zmanjševati nesreče žrtev cunamija.) Se je zahodni svet utrudil od pomoči, ki jo je namenil žrtvam cunamija? Ali pa je bila težava zgolj v tem, kot je cinično namignil prostovoljec kanadske nevladne humanitarne organizacije, da na fotografijah, ki so zakrožile po svetu po potresu, ni bilo svetlolasih evropejskih otrok, ki bi nas neposredno opominjali, da se kaj takega lahko zgodi tudi nam in je bil zato katastrofalni potres zgolj dnevna, no, recimo, enotedenska novica?
nazaj
|