»Mediji so navadno tržno blago,« je aprila 2007 na razprave o težavnem uveljavljanju neodvisnosti medijev v Sloveniji odgovarjal Danilo Slivnik, tedaj še predsednik uprave družbe Delo, ki izdaja vodilni slovenski dnevnik, in pribil, kako so »navsezadnje za vsem lahko le konkurenčni interesi različnih založniških hiš« (Sobotna priloga Dela, 21. 4. 2007). Vzvišenemu tonu do navadnega tržnega blaga in konkurence je sledil nauk, da »morajo tudi uredniki in novinarji razlikovati med poslovnimi interesi svojih gospodarskih družb in lažno stanovsko solidarnostjo.« Rečeno, storjeno. Konkurenco je omenjena gospodarska družba v lastnih vrstah preganjala z različnimi sredstvi, na tem mestu nas zanimajo pravno artikulirana sredstva zoper »urednike in novinarje« in zoper »lažno stanovsko solidarnost«.

Od aprila 2006 do aprila 2007 je Sindikat novinarjev Slovenije novinarjem in novinarkam, zaposlenim pri družbi Delo, zagotovil pravno pomoč v sedmih primerih, do avgusta 2007 pa še v treh. Pri večini teh pravnih postopkov proti novinarjem je šlo za preprečevanje obveščanja javnosti o dogodkih v gospodarski družbi in sankcioniranje izražanja mnenj in stališč. Na ta način je predsednik uprave iz uredniške politike osrednjega dnevnika eliminiral, kot jih je označil, »odmike od nepotrebnih poskusov zlorab z leve« oziroma historično levičarstvo. Odločitev je ponotranjena in izvirno izdajateljska: »ker so mediji posel«, »če imamo tržno gospodarstvo, imamo različne medijske politike in noben izdajatelj se ne more strinjati z zunanjimi posegi«.

Vendar v izdajateljskem kontekstu manjka ravno tisto, kar bi lahko legitimiralo notranje posege: še bolj kot prej se je pokazalo, da je »glavni vzrok nesporazumov pomanjkljiva programska usmeritev večine slovenskih medijev«. Programsko usmeritev vodilnega dnevnika pa je mogoče izluščiti samo na robovih in iz prikrivanja konfliktne pozicije zastopnika izdajatelja: kot negativ konkurence, kamor so eni odšli zaradi domnevne politične enotnosti pri drugem dnevniku, z ostalimi neposlušnimi so »kolateralna žrtev /…/ s strastmi razvnetega časa medijskih napetosti«.

S kolateralno škodo nam govorec jasno sporoča, da se požvižga na izid formalne, tudi delovnopravne, prepovedi diskriminacije zaradi izražanja mnenj in stališč in da mu je vseeno, ali postopek na sodišču dobi ali izgubi. S pozicij izdajatelja je konflikte mogoče reducirati na njegovo kontrolo spoštovanja programskih usmeritev medija in na zagotovilo, da bo (oligopolni) trg sam preprečil zunanje posege. Na formalni strani medijska ureditev priznava obstoj konflikta med interesom izdajatelja in interesom javnosti. Z izdajateljske pozicije je priznavanje konflikta nepotrebni balast, ker inšpekcijske službe izvajanja določb zakona niso sposobne nadzirati ali pa jih ni mogoče izvajati oziroma sankcionirati. Medijska zakonodaja ne opredeljuje avtonomije oziroma stopnje avtonomije, ki naj bi bila določena s temeljnim pravnim aktom izdajatelja, ne ureja minimalnih okvirov načina uresničevanja avtonomije niti sankcij v primerih kršitve javnega interesa.

Zakon skratka predpostavlja, da bodo izdajatelji v skladu z uzakonjenimi zahtevami sami poskrbeli za urejanje konfliktnih situacij med uredništvom in izdajateljem ter znotraj uredništev. Pri izdajateljih nimajo opredeljenih notranjih pravil, ki bi urejala uzakonjeno samoorganizacijo in reševanje sporov znotraj uredništva in med uredništvom ter izdajateljem. Zato se konflikti lahko razrešujejo pretežno le z zahtevami po sodnem varstvu ali v samem sodnem postopku. Na individualni ravni postanejo zaradi groženj odpovedi pogodbe o zaposlitvi in v disciplinskih postopkih vprašljiva druga pogodbena določila, ki zavezujejo novinarja k upoštevanja interesa javnosti pred poslušnostjo delodajalcu. Ker se programske zasnove in uredniške politike uradno niso spremenile, je praktično vsako izražanje mnenj in stališč lahko predmet sankcioniranja delodajalca.

Dvanajst evidentiranih primerov pravnega zastopanja, pri katerih so pomoč prispevali novinarski sindikati od aprila 2006 do avgusta 2007, je mogoče razvrstiti v štiri skupine, glede na postopek, uporabljene institute (možnost zahtevati sodno varstvo) in spremembo položaja novinarja oziroma novinarke.

Dva postopka sta bila zaključena preden sta bila vložena na sodišče: poskus neformalne degradacije; preprečen je dostop do pravnega in sodnega varstva.

Dva postopka sta zaključena s sporazumno prekinitvijo zaposlitve: novinar je prisiljen v odpoved z degradacijo, poslabšanjem statusa, znižanjem plače, v nevzdržnih razmerah sam odpove pogodbo o zaposlitvi.

V šestih postopkih novinar uporablja sodno varstvo: premestitev, disciplinski postopek, predčasni odpoklic, odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove. Izdajatelj se sklicuje na kršitve določb zakona o delovnih razmerjih (ZDR) - prepoved škodljivega ravnanja, izdaja poslovne tajnosti, prepoved konkurence. Sodno varstvo je šibkejše, ker je novinar prisiljen v podpis nove pogodbe, preden je odločeno o varstvu njegovih pravic po stari pogodbi. Po podpisu nove pogodbe sodišče preverja le utemeljenost razlogov odpovedi stare pogodbe o zaposlitvi. Izdajatelji sistematično kršijo določbe ZDR, zakona o medijih (ZMed) in pogodbene določbe, ki varujejo interes javnosti.

Dva postopka opozorila pred odpovedjo delovnega razmerja: delodajalec sankcionira zastopnika novinarske organizacije po pogodbi o zaposlitvi - prepoved škodljivega ravnanja pri zastopanju interesov organizacije. Po ZDR ni pravnega sredstva, na podlagi katerega bi bilo možno ugovarjati in zahtevati sodno varstvo. Postopek je povsem v rokah delodajalca - ustavno sodišče je državnemu zboru že naložilo spremembe, ker določba ne omogoča sodnega varstva. Kršitev ustavne pravice sindikalnega delovanja, kršitev zastopnikovih pravic in njegove varnosti po ZDR in drugih predpisih.

Skupne značilnosti omenjenih postopkov zoper novinarjev so preprečevanje obveščanja javnosti, kršitve uzakonjene odgovornosti in avtonomije pri izražanju mnenj in stališč, diskriminacija zaradi izražanja mnenj in stališč; kombinirana uporaba neformalnih in formalnih oblik pritiska, ekstremna uporaba institutov sankcioniranja (ne glede na pravna tveganja, da bo postopek na sodišču izgubljen, manipuliranje s poravnavami); maksimalno izkoriščanje praznin v formalnih postopkih – cilj je doseči poslabšanje dejanskega položaja, preden je postopek zaključen; računanje z dolgotrajnostjo sodnih postopkov in impotentnostjo inšpekcijskih služb.

Šlo je za uporabo delovnopravnih ukrepov sankcioniranja, kot so sporazumna odpoved pogodbe o zaposlitvi, odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, disciplinski postopek in opozorilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Največkrat uporabljene določbe ZDR zoper delavca (novinarja) so prepoved škodljivega ravnanja po 35. členu in obveznost varovanja poslovne skrivnosti po 36. členu: »Delavec se je dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo delo, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. Delavec ne sme izkoriščati za svojo osebno uporabo ali izdati tretjemu delodajalčevih poslovnih skrivnosti, ki jih kot take določi delodajalec, in ki so bile delavcu zaupane ali s katerimi je bil seznanjen na drug način. Za poslovno skrivnost se štejejo tudi podatki, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba.«

Zoper delavca (novinarja) so najpogosteje kršene določbe ZMed, po katerih je programska zasnova medija del pogodbe o zaposlitvi (17. člen), določba iz 20. člena, po kateri so novinarji pri svojem delu neodvisni in samostojni v okviru programske zasnove in v skladu s temeljnim pravnim aktom izdajatelja, in določba 21. člena, po kateri se novinarju ne sme odpovedati delovnega razmerja ali prekiniti pogodbe z njim, zmanjšati plače, spremeniti statusa v uredništvu ali kako drugače poslabšati njegovega položaja zaradi izražanja mnenj in stališč, ki so v skladu s programsko zasnovo ter s profesionalnimi pravili, merili in standardi.

V nadaljevanju bomo kratko povzeli pravne značilnostih primerov, kjer je bil formalni in dejanski status delavca (novinarja) spremenjen zaradi izražanja mnenj in stališč, nobena od utemeljitev delodajalca (izdajatelja) ni zajemala spremembe programske zasnove ali se sklicevala na kršitve določb ZMed, ki so jih imeli delavci (novinarji) dogovorjene v pogodbah o zaposlitvi.

Primer 1: Zaradi kritik finančnega ministra je odgovorni urednik oktobra 2006 novinarko ustno suspendiral z odvzemom pogodbeno določenega področja dela. V primeru so bile prekršene določbe ZDR, ZMed, Kolektivne pogodbe za poklicne novinarje (KPPN) in Statuta RTV Slovenija. Novinarka se je po štirih mesecih suspenza uspela sporazumeti in ohraniti svoj položaj.

Primer 2: Odgovorni urednik se ni strinjal z odločitvijo programskega direktorja, ki je julija 2007 prekinil pogodbo o sodelovanju s svobodno novinarko, ker je domnevno žalila predsednika vlade, ter ponudil odstop. Programski direktor je odločitev preklical, odgovorni urednik umaknil odstop. Generalni direktor je njegov odstop sprejel in ga imenoval začasno za tri mesece. V postopku so bile prekršene določbe ZMed, Zakona o Radioteleviziji Slovenija, Statuta RTV Slovenija in obligacijskega zakonika. Generalni direktor je svojo odločitev umaknil.

Primer 3: Odgovorni urednik je aprila 2006 posegel v delo in pristojnosti izvršne urednice tedenske priloge dnevnika, čemur se je ta uprla. Sledil je postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, ki je bil izpeljan v nasprotju z določili ZDR in sankcijami v nasprotju z ZMed. Novinarka je bila zaradi nemogočih delovnih razmer prisiljena v sporazumno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Primer 4: Po vrnitvi je uprava dopisnici ponudila novo pogodbo z odpovedjo stare, s katero je bila degradirana in premeščena v drugo redakcijo. Novinarka se je odločila za sporazumno odpoved zaposlitve.

Primer 5: Zaradi odklonitve dela, ki je v nasprotju s kodeksom, je bil novinar premeščen v drugo redakcijo z obvestilom odgovornega urednika o spremembi stroškovnega mesta, ki ga je ta naslovil na finančno in kadrovsko službo. Zaradi kršitev določb ZDR, Zmed in kolektivne pogodbe je novinar vložil tožbo.

Primer 6: Zoper novinarja je uprava uvedla in sklenila disciplinski postopek zaradi objave članka v drugem mediju. Odgovorni urednik matičnega medija je julija 2006 zavrnil objavo naročenega komentarja, ker je kritično obravnaval politiko zunanjega ministrstva do slovenske manjšine v Avstriji. Uprava je sklenila, da je novinar kršil določbe ZDR, ker da je bila lojalnost delodajalcu nad določili poklicnih zavez do interesa javnosti. Novinar da je kršil določbe ZDR o prepovedi škodljivega ravnanja, izdal poslovno tajnost in kršil določbo o konkurenčni prepovedi. Novinar je vložil tožbo zaradi kršitev določb ZDR, ZMed in določil iz pogodbe o zaposlitvi.

Primer 7: Odgovorni urednik je zaradi objave naročenega članka o problematiki slovenske manjšine v Avstriji, ki kritično obravnava delo zunanjega ministrstva, avgusta 2006 novinarja predčasno odpoklical z dopisniškega mesta. Zaradi kršitev ZDR in pogodbe o zaposlitvi je vložil na sodišču zahtevek za varstvo pravic. Oktobra 2006 je delodajalec odpoklic umaknil, februarja 2007 je sodišče odločilo, da je bil odpoklic nezakonit.

Na podlagi naročila predsednika uprave prirejene ocene dela je delodajalec aprila 2007 novinarju odpovedal pogodbo iz razloga nesposobnosti in ponudil v podpis novo pogodbo pod veliko slabšimi pogoji. Novinar je bil prisiljen pogodbo podpisati, hkrati je vložil tožbo zaradi nezakonitosti odpovedi stare pogodbe. Položaj novinarja se je poslabšal zaradi podpisa nove pogodbe, hkrati sodišče še ni odločilo v pritožbi zaradi odpovedi stare pogodbe. Ker je podpisana nova pogodba, sodišče v primeru kršitve stare pogodbe ugotavlja le utemeljenost odpovednih razlogov. Začasne odredbe višje sodišče ni odobrilo zaradi podpisa nove pogodbe. Tudi uveljavljanje instituta ničnosti pogodbe, ker je bila podpisana pod prisilo, bi pomenila, da bi novinarja odpustili, če v 30 dneh ne bi podpisal nove pogodbe.

Primer 8: Na podlagi naročila predsednika uprave prirejene ocene dela je delodajalec aprila 2007 novinarja predčasno odpoklical z dopisniškega mesta, mu odpovedal pogodbo iz razloga nesposobnosti in ponudil v podpis novo pogodbo pod veliko slabšimi pogoji. Zaradi kršitev določb ZDR, ZMed in določil pogodbe o zaposlitvi je novinar družbo tožil. Primer je zaključen v sodni poravnavi, v kateri je novinar z umikom tožbe uspel uveljaviti svoje zahteve.

Primer 9: Uprava je izsiljevala pristanek novinarja, sicer predsednika sveta delavcev in člana nadzornega sveta po funkciji, k spremembam internega akta, s katerimi se ni strinjal. Dogajanje je bilo objavljeno v konkurenčnem tedniku. V disciplinskem postopku je bil novinar obtožen škodovanja interesom podjetja, izdaje poslovne tajne in premeščen na drugo delovno mesto. Zoper družbo je vložil tožbo. V poravnavi je pred zaključkom sodnega postopka na sodišču dosežena razveljavitev disciplinskega postopka in status pred premestitvijo, vendar sporazumno za drugo delovno mesto.

Primera 10 in 11: Zoper zastopnika novinarskih organizacij pri izdajatelju je delodajalec uporabil enake določbe ZDR, kot jih uporablja proti novinarjem zaradi izražanja mnenj in stališč – prepoved škodovanja poslovnim interesom družbe zaradi objave v javnosti in obveznost varovanja poslovne tajne. V postopku je prekršil določila ZDR in druge zakonodaje, ki zagotavljajo imuniteto in delovanje zastopnikov organizacij pri delodajalcu. Delodajalec je pogodbeno lojalnost uveljavljal preko instituta opozorila pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, pred katero ni sodnega varstva, na enak način kot pri novinarjih. Interes zastopniških organizacij naj bi imel manjšo veljavo kot določila o poslušnosti v pogodbi o zaposlitvi. Uprava je uporabila ukrep »opozorilo pred odpovedjo«, ker sta zastopniški organizaciji javno protestirali zoper njeno ravnanje v zgoraj opisanih primerih predčasno odpoklicanih dopisnikov.

Letošnji 5. november so novinarji v Evropi zaznamovali z akcijo Stand up for Jounalism. V njej so opozorili na komercialne in politične pritiske, s katerimi se soočajo pri svojem delu, na nižanje standardov in na slabe delovne razmere ter se zavzeli za skupne poklicne vrednote. V Sloveniji je bilo 5. novembra največ pozornosti posvečene novinarjem »freelancerjem«, ki delo opravljajo prek avtorskih pogodb.

Ta »vrsta« novinarjev – največ med njimi jih ima urejen status samostojnega novinarja in dela prek pogodb – si zasluži posebno pozornost iz dveh razlogov: ker jih je (podobno kot v tujini) iz leta v leto več in ker je večina v ta status prisiljena. Medijske hiše namreč čedalje manj zaposlujejo, saj so novinarji z avtorsko pogodbo za delodajalce bistveno cenejši. Novinarji si raje uredijo status samostojnega novinarja in si zagotovijo vsaj minimalno socialno varnost, vseeno pa številni nimajo urejenega statusa in si ne plačujejo socialnih prispevkov. Vse manjše število zaposlenih novinarjev je skrb zbujajoče predvsem zaradi tega, ker je med njimi večina mladih. Skrbi tudi dejstvo, da se mediji raznih oblik pogodbenega sodelovanja zadnjih deset, petnajst let poslužujejo vse pogosteje.

Tudi na RTV Slovenija je veliko novinarjev, redaktorjev in drugih, ki redno delajo za javni zavod, a tam niso zaposleni. Ker so med t. i. honorarci, ki delajo v isti hiši, razlike tudi glede plačil in glede pravic, ki jih lahko uveljavljajo – čeprav jim po kolektivni pogodbi za novinarstvo pripadajo najmanj enake pravice kot redno zaposlenim –, je septembra 2007 na pobudo posameznikov prišlo do organiziranja Sekcije pogodbenih novinarjev (v nadaljevanju sekcija). Sekcija deluje znotraj Koordinacije novinarskih sindikatov RTV Slovenija, njen namen pa je izenačitev položaja pogodbenikov v vseh redakcijah in nadaljnje izboljševanje njihovega položaja. Pomemben cilj sekcije je tudi izdelava dolgoročnega zaposlitvenega načrta, saj lahko novinarji delajo neodvisno le, če imajo zagotovljeno socialno varnost in se ne bojijo odpovedi pogodb zaradi kritičnega poročanja.

Na RTV Slovenija poleg približno 2000 redno zaposlenih dela kakih 600 pogodbenikov. V sekciji natančnih številk nimajo, saj so poleg novinarjev pogodbeno zaposleni tudi nekateri tehniki, montažerji in drugi. So pa številke vsekakor visoke, saj na primer samo v Informativnem programu TV Slovenija dela približno 50 pogodbenih novinarjev in še kakih 20 študentov, v športni redakciji je med 30 in 40 pogodbenikov in študentov, v multimedijskem centru približno 10 pogodbenikov in 20 študentov, na Valu 202 pa dve tretjini oziroma okrog 20 sodelavcev dela prek pogodbe ali napotnice študentskega servisa.

Sekcija si želi poenotenja pogodb, ki jih RTV Slovenija podpisuje s samostojnimi novinarji. Te so po mnenju pravnikov tudi v neskladju z delovnopravno in davčno zakonodajo. Opozarjajo tudi, da gre dejansko za pogodbe civilnega prava, ki imajo vse sestavine pogodbe o zaposlitvi, prek katerih številni opravljajo delo rednih članov redakcij, torej za polni delovni čas z opredeljenimi nalogami. Socialne varnostni novinarjev tudi ne zagotavljajo pogodbe, ki jih sklepajo na nekaj mesecev, pa še to večinoma za nazaj. Podpisovanje pogodb za nazaj je po mnenju pravnikov strogo pravnoformalno gledano delo na črno.

Že pred ustanovitvijo sekcije so pobudniki njene ustanovitve, pogodbeniki iz Informativnega programa RTV Slovenija, skupaj s Sindikatom novinarjev Slovenije med pogodbenimi novinarji in študenti izvedli anketo o njihovem položaju. Na anketo jih je odgovorilo 52. Večina anketirancev, kar 89,4 odstotka tistih, ki so na vprašanje odgovorili, je izrazila željo po zaposlitvi. Veliko anketirancev tudi izpolnjuje vse pogoje za zaposlitev, saj ima 41,2 odstotka anketirancev visoko ali univerzitetno izobrazbo (po kolektivni pogodbi bi morali zaposliti tudi tiste, ki delajo pet let, čeprav nimajo zahtevane izobrazbe). Skrb zbujajoč je tudi podatek, da 81 odstotkov pogodbenih sodelavcev pogodbe podpisuje za nazaj, po datumu začetka veljavnosti pogodb. Tudi odnos vodstva do pogodbenih sodelavcev anketiranci ocenjujejo kot slab, saj so ga ocenili s povprečno oceno 2,16, najnižja možna ocena je bila 1, najvišja pa 5. Kot spodbudno velja omeniti, da 51 odstotkov anketirancev prejema plačilo redno, vendar jih kar 77,1 odstotka meni, da višina izplačil ni transparentna, saj ne vedo, koliko denarja dobijo za uporabo telefona v službene namene, koliko, če sploh kaj, dobijo za prevoz. Za urejen socialni status je nevzdržno tudi, da jih 80,4 odstotka ne prejema nadomestila za čas bolezni, 15,7 odstotka pa jih ne ve, kaj bi se zgodilo, če bi zboleli.

Tudi analiza programskih vsebin je pokazala, kako pomembni so za RTV Slovenija pogodbeni novinarji. Programskih vsebin, ki so jih ustvarili pogodbeni sodelavci, je v dnevnoinformativnih oddajah Televizije Slovenija v tednu od 24. do 31. maja 2007 bilo kar 46,2 %, kar je veliko, če vemo, da so voditelji osrednjih dnevnoinformativnih oddaj, ki opravijo vse pogovore z gosti, ki zavzamejo pomemben del minutaže, redno zaposleni. V redakciji so v tem času pogodbeni sodelavci in študenti pokrili še več, kar 74,6 % vseh turnusov. Na Radiu Slovenija pa so na Valu 202 pogodbeni sodelavci in študenti v soboto, 19. maja 2007, ustvarili kar 86 % govornega dela rednega programa, najmanjši delež pa jim je v času od 14. do 27. maja 2007 strani pripadel v petek, 25. maja, ko so ustvarili 27 % govornega dela rednega programa.

Pogodbenike in študente, ki soustvarjajo pomemben del programa nacionalne RTV-hiše, pa kljub temu tarejo številne težave. Višina nadomestil za plačilu davčni upravi, ki jih RTV Slovenija le v nekaterih redakcijah doda k plači pogodbenikov, znaša 250 evrov, Dursu pa plačujejo od 300 evrov navzgor. Višina nadomestil se namreč ne usklajuje več z rastjo nadomestil, kot je bilo to običajno pred leti, posledično se zato vsakih nekaj mesecev znižujejo plače. Pri tem velja poudariti, da v nekaj redakcijah na RTV Slovenija, tako kot velja za veliko komercialnih medijev, večina novinarjev sploh nima urejenega statusa in zagotovljene nikakršne, niti minimalne socialne varnosti.

Težavo vsem samozaposlenim novinarjem v Sloveniji predstavljajo tudi bolniške odsotnosti. Nadomestilo dobijo šele po mesecu dni odsotnosti, ker smo v očeh države sami svoji delodajalci. Če želi samozaposlena ženska imeti otroka, si lahko obeta tolikšno bruto porodniško, kakršna je njena bruto zavarovalna osnova. Najnižja porodniška tako znaša 320 evrov neto na mesec, v višjem razredu pa 525 evrov neto.

Samozaposlenim se v bruto dohodek štejejo celotni plačani prispevki za socialno varnost, redno zaposlenim pa le tisti del, ki je zakonsko predviden kot obveznost delojemalca. Samozaposleni imajo zato v primerjavi z redno zaposlenimi ob enakih neto dohodkih za približno tretjino višine prispevkov večji bruto dohodek. Posledično samozaposleni starši prejemajo nižje otroške dodatke, ker je osnova za določanje višine otroških dodatkov bruto plača. Podobna logika velja tudi pri plačevanju vrtca, kar pomeni, da morajo samozaposleni starši za vrtec plačevati več kot redno zaposleni.

Samozaposleni marsikje tudi nimajo plačanega dopusta, kar pomeni, da morajo svoje delo narediti vnaprej ali pa se za čas dopusta odpovedati honorarju. Tudi malica, prevoz in drugi materialni stroški samozaposlenim niso povsod posebej obračunani, pogosto pa so nadomestila pavšalna in ne odražajo dejanske porabe v službene namene. Regres je ponekod izplačan po dvanajstinah, povsod pogodbenikom ne plačujejo nadur, dopisniki pogodbeniki pa niso plačani za vsakodnevno 24-urno dežurstvo. Samostojni novinarji pogosto ne prejemajo niti plačila za nedeljsko in nočno delo, skoraj neznan pa je primer, da bi samostojni novinar, ki dela le za en medij, prejel božičnico. Zaradi svojega statusa imajo tako kot drugi samozaposleni težave tudi s pridobitvijo kredita, večina pa zato tudi nima urejenega stanovanjskega vprašanja.

Na vodstvo RTV Slovenija so v sekciji že naslovili dva poziva k socialnemu dialogu, vendar sestanka še ni bilo. Predstavniki sekcije so s položajem seznanili tudi Svet delavcev na RTV Slovenija, ki bo tudi pozval vodstvo k urejanju razmer.

Se pa v sekciji zavedajo, da je položaj pogodbenikov na RTV Slovenija boljši kot v večini drugih medijev, a kljub temu z njim še nikakor ne morejo biti zadovoljni. Zato si bodo skupaj s Sindikatom novinarjev Slovenije prizadevali za urejanje položaja samostojnih novinarjev na nacionalni ravni, saj je večino težav mogoče rešiti le na tako. Upajo, da bo pristojne na neurejen položaj spomnil tudi 5. november, ko so novinarji vstali za svoje pravice.