»/…/ spominja na značilne ideološko zadrte agitacijske plakate, ki svoje politične nasprotnike prikazujejo kot hudiče v (izmaličeni) človeški podobi, kot duševno motene osebe in podobne 'izobčence'«. Milohnić in Metlikovič (2006)

Načelo retorike je vojna: govori, da bi utišala (Jacotot v Ranciere, 2005: 80). Razlaga »Narisani izbrisani« avtorjev Alda Milohnića in Eve Metlikovič (2006) je utišala ali vsaj poskusila utišati politično prodornost akcij, delovanj in prezentacij zatirane populacije izbrisanih ter vseh, ki proti zatiranju aktivno in javno delujemo.[1] Besedilo smo poimenovali razlaga in ne analiza, saj ne odraža samo poneumljajočega orožja razlagalcev proti politično artikuliranim kolektivom ali posameznikom, ampak »sámo vezivo družbenega reda« (Ranciere, 2005: 80), neoliberalizem. Besedilo obravnava afirmacijo revolucionarnih ali emancipatoričnih praks na konkretnem političnem plakatu Odgovorni za izbris. Izhaja iz prve razlage, ki je bila spisana na primeru in proti najbolj ranljivi populaciji v državi; razlage, ki estetizira politično prakso. Ker je bila objavljena v redkem alternativnem glasilu za kritiko in refleksijo medijev, medijskih diskurzov in sovražnega govora, zasluži natančno in obsežno refleksijo.

Ker se politični antagonizmi v zadnjih letih intenzivno ukinjajo tudi v slovenskem parlamentu, ne zgolj v civilni družbi in družboslovnih znanostih, smo hkrati pokazali še na trivialnost razlikovanj med obema političnima poloma, glede na politični program (vsebino), usmeritev (ideologijo) in diskurze (reprezentacijo). Ker servilnost politike odzvanja v vseh sferah družbenega delovanja, tudi v družboslovnih analizah in vsakdanjem življenju, zatiranje in drobljenje kolektivnega družbenega toka, ker reinterpretira in zavrača revolucionarno dediščino, nam bo pomagalo premišljevati, zakaj je politični antagonizem pogoj za demokratično družbo. Besedilo namreč nastaja v času, ko se v Sloveniji na novo vzpostavlja fašizem.[2]

Veličino in širino delovanja izbrisanih moramo vsaj v družboslovju meriti v okvirih, odrazih in manifestacijah širše slovenske družbe in parlamentarne politike. Brez večjih zadržkov za obe lahko trdimo, da sta vsaj po letu 2000, če ne že od začetka samostojne države, visoko destruktivni, vse bolj fašistični in protihumani (Gregorčič, 2005, 2007b). Izbrisani, drugi izključeni, zatirani, brezposelni, trpinčeni na delovnem mestu ali v institucijah, drugačni zaradi načina življenja, jezika, kulture, religije, politične opredelitve itn., pa so tudi za družboslovje le še osamljene in nepotrebne kategorije, saj so, tako kaže, (p)ostale slovenskemu družboslovju popolnoma inferirona tematika. To pa ne zaradi občutenja take ginjenosti do življenjskih zgodb, tragedij te specifične skupine ljudi, njihovih biografij in vsakdanjega boja za preživetje, ki bi družboslovju jemala besedo, sapo in bremenilo artikulacijo tega izjemnega in edinstvenega družboslovnega fenomena, pač pa zgolj in samo zato, ker se je družboslovje, tudi sociologija, ob koncu petstoletnega kapitalističnega zatiranja odpovedalo ljudem in družbi ter pozabilo, da se je prav zaradi ljudi in družbe sploh lahko ali poskusilo uveljaviti.[3]

Napor kritične refleksije in prevajanje vsebin tistih družbeno neizbežnih in osrednjih pojavov, eskalacij, fenomenov, procesov, trendov in antagonizmov, ki bi jih moralo zajeti, agitirati, uveljavljati in upoštevati široko področje družboslovnih disciplin (politologija, sociologija, komunikologija, novinarstvo, socialno delo, pravo, ekonomija, etnologija, kulturologija idr.), je nadomestila discipliniranost in vsevednost interpretacij državnih aparatov in medijskih diskurzov. Najbolj ranljivo – izbrisano – populacijo, ki je bila od 26. februarja 1992 z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva RS daleč najbolj prekarizirana (izbrisani so, podobno kot vse več drugega marginaliziranega prebivalstva, »živeli in delali po milosti«), pa jo družboslovje vztrajno ignorira. Poleg sistematičnega izbrisa je Slovenija vihrala med vrsto drugih domačih in globalnih procesov, povezovanj in uveljavljanj ločevanja družbenega tkiva in poglabljanja neenakosti – tudi to ni bil predmet družboslovne kritike. Medtem pa so državni aparati (in vodilni politiki) izbrisane intenzivno in vsak dan segregirali, kriminalizirali, stigmatizirali, viktimizirali, demonizirali in marginalizirali, jih enkrat enačili z uslužbenci Jugoslovanske armade, agresorji, okupatorji, ter lahkotneje utemeljevali politično dimenzijo »nujnosti« izbrisa »sovražnikov«, »tujcev« ali celo »okupatorjev« slovenskega naroda. Že od samega izbrisa pa so odgovorni za to dejanje, med katerimi so tudi ministri za notranje zadeve, predsednika vlade in države, svojo politiko opravičevali še z drugo kategorizacijo: utemeljevali so, da se izbris »ni zgodil«, da so si ga »izmislili«, da so »prebrisani«, ker želijo le »gromozanske odškodnine«. Da gre zgolj za »probleme posameznikov, ki niso pravočasno uredili svojega statusa«. Vse priredbe, s katerimi so politiki in mediji manipulirali z življenji izbrisanih, so danes zaživele kot uveljavljena »dejstva«. Tudi v Sloveniji poskusne analize še niso posegle veliko dalje od psihologizma in lepotilnih literarnih iznajdb, kadar opisujejo upore. V dnevnem časopisju lahko prebiramo vse drugo razen antikapitalističnih vsebin in inovativnosti političnih eksperimentov, zaradi česar se politične afinitete in prakse sploh vzpostavljajo. O nakazanem družboslovnem fenomenu so v Medijski preži že pogosto opozorili številni avtorji. Vendar pa smo prav v Medijski preži naleteli tudi na primer estetizacije političnih praks na primeru plakata Odgovorni za izbris. Ključna analitična težava je, da je besedilo zgolj bežno oplazilo najizrazitejše nacistične tehnike pri deklariranih (neo)nacističnih avtorjih/skupinah/medijih ter se – z nasilnimi poskusi estetizacije, da bi opozorilo na (potencialne) »izrabe« in/ali »zlorabe« tipografije, ikonografije, vizualnih in vsebinskih sporočilnosti v medijskih prezentacijah – zaletelo v plakatno akcijo Odgovorni za izbris. Ker besedilo obravnava samo tiste vizualizacije in izreke, ki so jih manifestirali izbrisani ali pa skupine in mediji, ki so se v Sloveniji aktivno angažirali v bojih za odpravo protiustavnega izbrisa vse od leta 2002, in ker je analiza nedosledna ustaljenim analitskim in teoretskim orodjem, ki jih ponujajo družboslovne obravnave družbenih in političnih procesov ter pojavov, ga nameravamo osvetliti ter opozoriti na posledice takšnega pisanja. Estetizacije političnega delovanja in/ali vizualizacij imajo lahko široke posledice tako za določene družbene skupine kot za sam družbeni tok kolektivnih (političnih) delovanj.

»Mi ne pozabimo.
Mi ne odpustimo.
Mi se ne sprijaznimo.«
H.I.J.O.S. Gvatemala

Izbris enega odstotka populacije iz registra stalnega prebivalstva RS, po katerem je Slovenija zaslovela v številnih državah EU, v mednarodnih poročilih o kršenju človekovih pravic itn., lahko jemljemo ležerno, kar počne domača politika, družboslovje idr. Lahko pa ga vzamemo kot trpinčenje in zatiranje dela populacije v naši skupni družbi. Mi ga v tem prispevku kot tudi v siceršnjih delovanjih jemljemo kot nedopustno, protiustavno ter načrtno protihumano dejanje odgovornih za izbris, ne pa kot »začetniško napako«, s čimer so svoja dejanja doslej zagovarjale tri vlade ter opravičevale in vzdrževale status quo. Da bi izostrili ravnodušnost do neodgovornih političnih ukrepov, se bomo potopili med boje v Latinski Ameriki, kjer so grozodejstva neoliberalnih politik preteklih desetletij zarisala stigmo v metonimijo zgodovine ter hkrati tudi emancipatorične potenciale in življenjske prakse.[4]

Genocidna politična praksa – »izginjanje« – se je prvič sistematično pojavila v Argentini konec 70. let 20. stoletja. Paramilitarna vojska, »eskadroni« ali »vodi smrti«, so z najbolj okrutnim nasiljem branili diktaturo (vojske in/ali kapitala). Na pobudo ZDA so vode smrti konec 70. in začetek 80. let zaradi dodelanih metod »odstranjevanja« uvozili tudi v Honduras (v času veleposlanika ZDA – Negroponteja), Gvatemalo (v času diktatorja Montta) ter v vrsto drugih države Latinske Amerike (Čile, Brazilijo, Bolivijo, Urugvaj, Mehiko, Dominikansko republiko, El Salvador, Peru, Kolumbijo …). Argentinski vodi smrti so metode »iztrebljanja« in »očiščevanja« populacije ustrezno prenašali na druge nacionalne in paramilitarne vojske (plačane vojske in morilce). Danes množične žrtve take genocidne politike imenujemo desaparecidos (izginuli).[5] Izginuli so samo civilne žrtve razrednih bojev, ki so prerasli v kolonialne in državljanske vojne, medtem ko se gverilske in druge oborožene upornike šteje za žrtve oboroženega konflikta.

Kako priklicati neobstoječe, odsotno, izginulo, zatrto, pohabljeno in/ali umorjeno? Kako se s humanimi sredstvi upreti protihumanim politikam, sejalcem smrti, kapitalu? Kako upodobiti dostojanstvo lastnih očetov in mater, ki so utrpeli nepredstavljivo in nezamislivo nasilje? To so le nekatera od vprašanj, s katerimi so se slej ali prej soočili preživeli dediči državne represije. Ker pa so hkrati prav sami dediči revolucionarnih praks in politik svojih najdražjih (očetov in mater), so v zadnjih desetletjih reafirmirali in rekuperirali[6] revolucionarno dediščino v aktualnih bojih proti neoliberalnim izolacijskim in segregacijskim politikam. Številni raziskovalci iz Slovenije že vrsto let sodelujemo in raziskujemo s takimi skupinami, da bi z novimi znanji in spretnostmi krepili upor v domačih okoljih.[7] Skupine so se samoorganizirale okrog življenjskih tragedij, izgub in represije, se oborožile z upanjem in začele ustvarjati novo politiko predvsem v 90. letih 20. stoletja. Kot pričevalci in očividci državnega nasilja in nasilja kapitala danes prebujajo zamolčane odsotnosti, mrtva telesa revolucionarjev, zamolčano nasilje in zločine, neodgovorne in izprijene politike. Genocidne politike »izginjanja« se v večini držav Latinske Amerike še danes niso končale.

V Evropi je bila tovrstna protihumana politična praksa v zadnjih tridesetih letih manj uveljavljena. Izkušnje nacizma in fašizma so vsaj deloma in začasno zbistrile ravnodušnost širše populacije v evropskih družbah. Kljub vsemu pa tudi v Evropi znova in vse pogosteje nastajajo novi otoki subtilne represije in nasilja, ki ne odmetavata živih, zvezanih in s kamni obloženih teles v globine morja, temveč s sofisticiranimi praksami izključevanja in zatiranja producirata odvečne populacije in jih obsojata na životarjenje in bedo (prekarizacija življenja in dela, begunska politika, migracijska politika, socialna politika, politika zaposlovanja itn.). V Sloveniji so v zadnjih letih poleg oportunističnih in segregacijskih političnih praks s strani državnih aparatov (na primer sistematičen in protiustaven izbris, segregacija romskih otrok v OŠ Bršljin itn.) manifestirali še ljudski fašizmi v obliki »državljanske« ali »ljudske« nepokorščine, zlasti do marginaliziranih skupin (na primer šišenska iniciativa proti prebežnikom leta 2000 in 2001, iniciative proti beguncem na Viču leta 2000, nasilje do romske družine Strojan leta 2006 …).[8] Daleč najbolj je danes tudi v prostoru EU znana sistematika politike v Sloveniji, ki producira vmesnosti. To je fašistična politika, ker parlamentarni levi in desni politični pol zdrsneta drug v drugega, na način, da ena opcija pogoltne drugo. Pri tem se ukine vsebinsko razlikovanje med levo in desno strujo in nova usmeritev – neoliberalna in zatorej fašistična – postane izhodišče obeh političnih perspektiv (glej shemo 1).

Shema 1: Primer variacij razhajanj in prežemanj političnih polov

Lahko beremo prek treh analiz: ali glede na politični program (vsebino), ali glede na usmeritev (ideologijo) ali glede na diskurz (reprezentacijo).

Na primer: politični poli imajo lahko v neki državi diametralno simetrično razhajanje v diskurzih vendar diametralno simetrično prežemanje glede na vsebino političnega programa.

Diametralno simetrično razhajanje

(07a shema1a)

Diametralno simetrično prežemanje

(07a shema1b)

Nesimetrično razhajanje

(07a shema1c)

Prežemanje z zlitjem v enega od polov = vladavine ene politične opcije

(07a shema1d)

Istovetnost leve in desne politične usmeritve je sodobna značilnost zahodnih demokracij, tudi domače. Drsenja in prežemanja političnih polj nam govorijo o vrsti in načinu prilagajanja političnih antagonizmov v nacionalni državi, kar imenujemo tudi »monokulturna psevdopolitika upravljavskega establišmenta – enoumje sodobne države« (Močnik, 2006: 70), saj je neoliberalna politika v rokah mednarodnih in drugih sporazumov, organizacij, skladov in bank.

V Sloveniji je trinajstletna vladavina levo opredeljenega političnega pola kljub vodenju države vseskozi vztrajno in predano drsela proč od levih političnih opredelitev, diskurzov, dejanj in manifestacij. Kot da bi bila ves čas ogrožena od desnice, se ji je približevala in jo objemala tako dolgo, da se je zlila z njo. Desnica je leta 2004 le še simbolno prevzela oblast, medtem ko je politika življenja in delovanja tako v okviru prevladujočih državnih institucij kot prevladujočih nevladnih in drugih ljudskih iniciativ, izobraževalnih in drugih sistemov vse od osamosvojitve dalje drsela v desno, če ne tudi radikalno desno opredeljevanje in manifestiranje (glej shemo 2). Kljub bližajočim se predsedniškim in parlamentarnim volitvam pa nobena politična struja še ni uvidela, da je izpraznjenost levega političnega pola velika priložnost za potencialno stranko, ki bi bila brez politikantstva sposobna vsebinsko, diskurzivno ter manifestno napolniti politično praznino.

Shema 2

Shema 2: Proces praznenja levega političnega pola v Sloveniji na primeru diskurzne analize

Shema ponazarja proces sedemnajstletnega drsenja parlamentarne levice v smeri desnice, ki se zaključi s prežemanjem političnega protislovja v taki meri, da se eden od polov zlije z nasprotnim na način, da se mu podredi. Čeprav je bila politična vsebina obeh poliov vseskozi enaka (neliberalna) oz. se je diametralno prežemala in se zlizala, pa sta se pola med seboj vsaj na začetku devetdesetih let natančno razlikovala v diskurzih, interpretacijah, artikulacijah, definicijah ipd. (kar smo imenovali diametralno razhajanje polov). Desni pol je ostajal razmeroma dosleden do svoje argumentacije in politike tako v opoziciji kot v vladi. Levi pol pa se je zaradi upadanja volilne podpore vedno bolj približeval desnemu, in sicer tako, da je prevzemal diskurze, načine, metode, interpretacije, artikulacije, intervencije idr. od svojega političnega nasprotnika. S tem ni redifiniral svojega političnega prostora, pač pa ga je zavrgel oziroma zapustil. Proces praznjenja levega pola se je zaključil z nasičenostjo desnega političnega pola ter skoraj popolnim izginotjem levega diskurza iz parlamentarne politike.

Kako se poskuša reprezentirati levica ...

(07a shema2a)

... in kaj dejansko počne

(07a shema2b)

Produkcija vmesnosti je nova teoretska, zatorej politična kategorija, ki jo uvajamo za analiziranje vseh razvijajočih nedefiniranih struktur v definiranem sistemu, ki proizvajajo in reproducirajo marginalizacijo določenih populacij v družbi ter njihovo politično/socialno ali kakšno drugo eliminacijo. To so namensko nedefinirane strukture, ki jih producirajo državni in drugi aparati, da bi zagotavljali reprodukcijo izključevanja, zatiranja in/ali pobijanja tistih delov populacije, ki »bremenijo« gospodarski razvoj. V primeru izbrisanih in izginulih je ta produkcija vmesnosti proizvedla tavtološko zvezo: živo-mrtvi (izbrisani) in mrtvo-živi (izginuli), saj gre za prehajanje med življenjem in smrtjo, za zabrisane sledi med obstojem in odsotnostjo. Ker izbrisani niso mrtvi, jih ne moremo pokopati. Ker niso mrtvi, za njimi ne moremo žalovati. So živi, pa ne bi smeli obstajati, vsaj ne v »tem« prostoru. Zato postajajo neobstoječi. Kot taki so nevidni. Pa kljub vsemu »odvečni«. Motijo siceršnjo »urejenost« sistema. Izstopajo, čeprav niso izstopili po lastni volji. Produkcija vmesnosti množi tovrstne poljudnosti, subverzivnosti, napetosti, razhajanja družbenih skupin in depolitizira človekovo delovanje. Ker je izjemno pomembna za reprodukcijo kapitalističnih sistemov, le-ti vsakič znova iščejo njene variacije – ki se enkrat odrazijo v mrtvo-živih, izginulih in drugič v živo-mrtvih, izbrisanih.

»Escrachar je postaviti na plan, javno razkriti, prikazati obraz človeka, ki želi biti neopažen.«
H.I.J.O.S. Argentina

Skupine, kolektivi, organizacije in združenja v Latinski Ameriki so za revitaliziranje revolucionarne dediščine in rekupereriranje bojev izginulih uporabile vrsto kreativnih, animacijskih in političnih metod. Med najbolj izpostavljenimi so pedagoške prakse, metode alternativnih medijev, boji z uveljavljenimi in novimi pravnimi sredstvi, ustvarjanje avtonomne politike, vizualizacijske in umetniške prakse. Vse navedene rastejo prek izraznosti, ki se manifestirajo v ikonografiji, silhuetah, portretih, muralesih (stenske poslikave), grafitih, publikacijah, liriki, zloženkah, pamfletih, plakatih, organiziranju uličnih akcij, demonstracijah, manifestacijah, sestavljanju izjav, peticij, vodenju radijskih oddaj na komercialnih in alternativnih radijih, sodelovanju v intervjujih in pričujejo življenjske zgodbe, pripravljanju kazenskih ovadb, poskusih spreminjanja nacionalnih zakonodaj, ustav, postavljanju spominskih znamenj, gradnji parkov spomina, razglašanju državnih praznikov za opomin politik izginjanja, zasedanju in vdiranju v poslopja, kjer so se dogajali nasilni poboji, pripravljanju natečajev o izginulih ipd. temah za mlade, ki ne poznajo protihumane preteklosti; uvajanje šolskih programov, zapisovanje zamolčane in revolucionarne dediščine v nacionalno zgodovino itn. Z novo epistemologijo spreminjajo pedagoške prakse, kot na primer teraparte, pedagoško gradivo pa naslanjajo na vizualno literaturo (stripovsko oziroma kariakturno literaturo) in tako obujajo bogato tradicijo ljudske pedagogike.[9]

Omenjene izraznosti in delovanja so v svojih bojih poskušali večkrat prikazati in uveljaviti tudi izbrisani v Sloveniji. Izbrisan Miran Bilek je umetnik, ki je že ob ustanovitvi društva (leta 2002) izdelal mozaik obrazov. Mozaična barvita plaketa je izbrisane spremljala na vseh akcijah in diskusijah ter bila prva in edina neposredna reprezentacijska praksa množine portretov izbrisanih in njihovih izraznosti. Sledila je še vrsta transparentov (belih in nepopisanih, prozornih, pa tudi z raznovrstnimi vsebinami) ter drugih upodobitev, predvsem pa akcij (pohod izbrisanih od Kopra do Ljubljane, akcija Združeno listje, zasedba TR3, vrsta akcij pred parlamentom, ulični teater pred sodiščem ob obravnavi izbrisanih, manifestacije in vsakoletno februarsko tedensko dogajanje v času obletnice izbrisa, gladovne stavke, predstava Izbrisani, d. o. o. ipd.).[10] Čeprav smo v Sloveniji še zelo daleč od nekaterih praks, procesov in delovanj, ki jih iznajdljivo pričarajo uporniki iz dežel Latinske Amerike, pa je bilo dosedanje delovanje izbrisanih in gibanj pomemben socialni in politični potencial, edini, ki je opozarjal na planirane in udejanjene politike zatiranja v državi (še zlasti na politike izključevanja in brisanja ter na produkcijo vmesnosti), ki niso bile vezane le na izbris, ampak so negovale degradacijske ambicije za vso družbo.

Otroci izginulih v Latinski Ameriki imajo rahločutnost in razsodnost prehajanja zacementiranega nacionalnega političnega okvira ter ustvarjanja »fantomskega odnosa z izginulimi« (Kralj, 2005b: 115). S tem ko prebudijo zgodovinsko zavest upornega ljudstva, obudijo revolucionarno politiko. Tako lahko dosegajo nemogoče – ukinjajo sramotilne državne praznike in si postavljajo svoje. Vstopajo v prepovedana mesta zgodovinskih pobojev in si jih podredijo. Postajajo nedotakljivi, vse dotlej, ko nosijo revolucijo v rokah, na transparentih, v ikonografiji, v besedi in obliki, predvsem pa v svojih vzajemnih delovanjih in medčloveških razmerjih. Ikonografije in oblikovanja političnih plakatov med gibanji proti zatiranju in za povrnitev integritete mrtvim, pobitim, trpinčenim ali izginulim, so prostrana in bogata, mahoma surrealistična, mahoma anahronistična, vseskozi poljudna in/ali poetična. Nastajajo iz vzajemne, kolektivne semiotike, ki uhaja monokulturnosti globalizacije ter integrira družbeno dediščino širše regije. Čeprav so med gibanji izginulih tudi umetniki (kiparji, slikarji, grafiki, ustvarjalci stripov, pesniki idr.), pa vsebina plakata, slike, transparenta ali drugega izdelka nikdar ne trpi na račun oblike. Sporočilo je jasno, natančno, enoznačno in politično. Razkriva zamolčane dele zgodovine, konkretne dogodke, ljudi, družine, izgube, odsotnosti, trpljenje, zatiranje, poboje, izbrisane vasi, poklane sovaščane … Dónde están? (Kje so?), piše pod obrazi, podobami, silhuetami, ki jih dediči izginulih lepijo in zarisujejo v javne, družbene prostore. Podobne metode uporabljajo tudi za preganjanje odgovornih za izginule: Dónde están? (Kje so?) ali Se busca (Išče se) zapisujejo pod plakate, na katerih so portreti politično, zgodovinsko, moralno in strokovno neodgovornih ter nekaznovanih. Med podobe diktatorjev in morilcev so pogosto dodani natančnejši podatki: kdaj, kje, koga, koliko in kako je upodobljeni ubil oziroma umoril. H.I.J.O.S. obiskujejo tudi domove in soseske »nedotakljivih« morilcev. Prirejajo escrache, akcije, v katerih javno razkrivajo obraze in imena »zamolčanih« odgovornih za poboje. To so pretakanja in razlivanja v intimnosti in »neomadeževanosti« družin in sosesk morilcev.

Upodobitve morilcev proti človeštvu uporabljajo vsa gibanja po svetu, tudi v Sloveniji (na primer ob obisku Busha, Rumsfelda, pa tudi za domače politike ipd.). Na zadnjem proti-zasedanju G-8 v Heiligendammu v Rostocku (junij 2007) so si tovrstne plakatne upodobitve zaslužili predsedniki vseh osmih držav, zaradi svetohlinske »pomoči« Afriki v boju proti aidsu. Vsako tako globalno proti-zasedanje, srečevanje multitud ali stekališča afinitet, poišče tisoče načinov in uprizoritev, s katerimi ironično, hudomušno, nagajivo, pa tudi groteskno in zastrašujoče ponazarja sodobne protihumane politike, ki jih ustvarjajo najmočnejše države in globalne korporacije, skladi in banke. Plakati in druge vizualne prakse, s katerimi gibanja upodabljajo politične vsebine, pomene in namene, ki jih zagovarjajo, promovirajo, vzajemno komunicirajo, razširjajo in implementirajo, so bili doslej le izjemoma predmet prevladujočih medijskih in drugih analiz. Te je zanimalo zlasti nasilje, black-blok in seveda uničene izložbe ali goreči avtomobili. To je paradigma »antiglobalistične« vednosti in prevdopolitike.[11]

Milohnić in Metlikovič v prispevku najprej vzpostavita distanco (strokovno, objektivno in nevtralno). Govorita o »njih« – predmetih raziskave, v tretji osebi množine, pri čemer razlikujeta med »aktivisti« oziroma »podporniki izbrisanih« ter »izbrisanimi«. Empatija je izključena. Njuno sodelovanje je zanikano. »Kdor se odtuji, se popolnoma odtuji. Domneva o povračilu je zgolj zvijača nečimrnosti, katere edini učinek je, da racionalizira alienacijo in tistega, ki meni, da si je v njej pridržal svoj delež, še bolj zaplete vanjo.« (Ranciere, 2005: 85)

Sledi široka estatizacija političnega plakata Odgovorni za izbris, ki jo dosežeta prek več načinov. Besedilo navezujeta na Milohnićev (2005) prispevek »Artivizem«, kjer je srž diskusije prav estetizacija politike in kjer so politične aktivnosti gibanj v Sloveniji vpete med druge prakse, ki jih izvajajo v institucijah umetnosti ali delavci v umetnosti. Z umeščanjem političnih praks gibanj med umetniške prakse in obratno se avtor ujame v Benjaminovo (1998) poigravanje med »politizacijo umetnosti« in »estetizacijo politike«, pri čemer pa ni dosledna zgodovinskemu in političnemu kontekstu obravnave, zato Benjaminovo široko teoretsko refleksijo sistematizirata, reducirata in razorožita prav v tistih teoretskih potencialih, zaradi katerih se je v angažirani humanistiki uspela uveljaviti.

Plakat Odgovorni za izbris kot tudi druge politične prakse gibanj v Sloveniji nikdar niso poskušali pripadati umetniškim praksam, niti niso nastajale v umetniških krogih, institucijah ipd. Prakse političnega delovanja gibanj v Sloveniji nikdar niso politizirale umetnosti, pač pa – če že – odpirale in dokazovale »možnosti dela in življenja v neoliberalizmu« za posamezne družbene skupine ter družbo kot celoto, da bi prek vrste izraznosti prenašale politično sporočilo. Zatorej so komunicirale – vendar ne prek umetnosti, ampak politike in radostnega uporništva. Avtorja pa sta se namenila pomene nacistične estetizacije prevesti in nasilno vstaviti tudi med alternativna gibanja proti neoliberalizmu, katerih politične prakse ne predstavljajo enoznačne, homogene in monolitne politike, kot jo poznamo iz časa rajha. Govorijo in borijo se prav proti njej. Ker pa plakat terja »odgovornost« od »neodgovornih« voditeljev držav, ki zares uganjajo fašistične prakse (Gregorčič, 2007b), ker so ga ustvarjala gibanja, med katerimi je tudi najranljivejša populacija prebivalcev v državi – izbrisani, dediči socialistične revolucije –, je bil kontekst obravnave bistveno bolj kompleksen in obsežen, kot sta to predvidela in upoštevala avtorja. Politizacijo umetnosti prek plakata Odgovorni za izbris ni moč analizirati, če političnega delovanja gibanj in/ali izbrisanih ne preslikamo izključno v horizont umetnosti – od koder začnemo analizo. To sta naredila avtorja. Vendar pri tem že napravimo prvo nedopustno napako, saj redefiniramo predmete obravnave. Seveda imata avtorja vso pravico in celo dolžnost, da v političnih praksah gibanj zaznata ali poiščeta estetizacijo politike ali politizacijo umetnosti, če jima teoretska analiza dopusti takšne izpeljave. Vendar pa je obravnava plakata pri Milohniću in Metlikovičevi brezbrižna do teoretskih omejitev družboslovne analize. Že v začetku govorita o »plakatni vojni«, »linču«, »tiralici«, kar so sicer njune interpretacije sporočilnosti medijskih prezentacij. Te izraznosti so, sklepata, enoznačne za naci-fašizem. Hitro in jedrnato strneta, da sta izbrala določeno družbo medijskih pojavnosti, o katerih ne poudarita, da je to »tako premišljena« družba medijskih vizualizacij, ki jima dopušča želena zaključevanja, oziroma ki bo primerna za v naprej predvideno sklepanje, s katerim se prispevka sploh lotevata. Prav z uspešnim izbrisom širšega družbenopolitičnega konteksta pojava ali procesa, ki ga obravnavata, ne da bi ju pri obravnavi omejevala zgodovinska, politična ali simbolna revolucionarna tradicija, sta si izposodila deklarirana fašistična trobila v Sloveniji (Mag, Demokracija) ter vrsto drugih plakatov, govorov, razstav in dogodkov, za katere sta se sprehajala po različnih časovnih obdobjih in prostorih. Plakat Odgovorni za izbris sta se odločila primerjati z nacistično »Izrojeno umetnostjo« (Entartete Kunst), Hitlerjevimi govori, »difamacijskimi metodami kulturne politike v času nemškega Reicha«, sloganom iz državnega zbora: »Vsi izbrisani – povabljeni na ples! Igral bo Jelinčič na puško – mitraljez!!!«, s plakatom radikalne fašistične skupine Slovenskih Radikalov »IZBRISANI! Dovolj ste imeli časa! SLOVENIJO SLOVENCEM!« ipd.

Vsaka takšna analitska izvzetost in nova umeščenost, ki žrtve fašistoidnih politik (najsi bo borce proti fašizmu, izbrisane, izginule idr.) pogleda prek enakih kriterijev, kot odgovorne za množične genocide ali sistematično uničevanje življenj, vedno in brez izjeme izpridi analizo, saj je izbira predmetov primerjave (kolaž, ki ga avtorja sestavita za obravnavo) določila horizont obravnave. Povedano najbolj enostavno: kako bi z enakimi kriteriji in enakimi analitskimi lupami obravnavali mačko in miš, če prva živi od telesa druge, druga pa na račun lastne iznajdljivosti, da pobegne krempljem prve. Miš najbrž zanima vse drugo kot mačka – mačka je glavna zatiralka njenega življenja, medtem ko je miš za mačko eden od glavnih obrokov hrane. Zakaj je legitimna in uporabljena samo mačja perspektiva, ne pa tudi perspektiva miši? Ker je dominacija v živalskem svetu naravna? Ker je že v naprej odločeno, da bo miš slej ko prej podlegla mački in da nikdar ne bo mogla preseči svoje življenjske sovražnice? Pa to velja tudi za družbo? So zatirani obsojeni na večno zatiranje? V to past se ujameta avtorja, saj politični plakat Odgovorni za izbris obravnavata prek dominantnih kriterijev neoliberalne ideologije, po katerih pa emancipacija zatiranih ni del analize – je zgolj utopija. Tako zastavljena razlaga že determinira izpeljavo in sklepe, kar bomo pogledali v nadaljevanju.

Priznati moramo, da sta se avtorja zares potrudila poiskati primerne predmete za primerjavo, četudi sta jih iskala v različnih časovnih in prostorskih okvirih. Simptomatično je, da nemški rajh, Hitlerjeve govore, slogan SNS, ki jasno in enoznačno aplicirajo fašizme in rasizme proti drugim in drugačnim (manjvrednim, izbrisanim, drugim zatiranim), umestita kot paralelo tistim sloganom in plakatom, ki se borijo proti fašizmu, rasizmu, široki družbeni nestrpnosti in izključevanju. Za to ne potrebujeta kakšnega tehtnega pomisleka ali opozorila bralcu o kontekstu obravnave. Kakšne napore bi zahtevala njuna razlaga, če bi plakat Odgovorni za izbris, njegovo vsebinsko, zgodovinsko, politično, simbolno in socialno sporočilnost ter akterje, ki so jo ustvarili, aplicirala na vse omenjene deklarirane fašistoidne skupine, izraznosti in sporočilnosti? Povedano po domače: kaj če bi na vse navedene plakate in »umetnosti« pogledala samo s tisto analizo, ki bi ugotavljala načine za emancipacijo zatiranih? Bi bila taka obravnava, ki bi se lotila družboslovne razlage, ki ne bi predeterminirala zaključkov, sploh še bila relevantna? Kako bi torej mačka prenehala uživati meso, da miši, ptice in druga »potencialna hrana« ne bi bili več v življenjski nevarnosti? To bi pomenilo, da bi morala razlaga izhajati iz »moči za« (potencia): kako odpraviti fašistične prakse v umetnosti in politiki skozi okvir alternativnih, revolucionarnih in emancipatoričnih praks, ki jih uvajajo in razvijajo gibanja.

Politični plakat Odgovorni za izbris in plakat slovenske deklarirane nacistične skupine Slovenski Radikali avtorja ocenita za »najbolj radikalna dva plakata«, »ki pričata o pripravljenosti obeh strani na hud in zagrizen ideološki spopad z vsemi sredstvi vizualne komunikacije.« Plakat Slovenskih Radikalov upodablja belo, skrbno, nežno, doječo mater s prav tako belim, nežnim otrokom na prsih. Tako po ikonografiji kot vsebini slogana predstavlja tipično propagando neonacističnih in fašističnih skupin v Sloveniji kot tudi drugod po Evropi. Plakat je s tem namenom tudi nastal in je uporabil uveljavljene načine fašistoidne izraznosti, saj je bil cilj skupine, da doseže točno določeno sporočilo, ki je popolnoma jasno tudi ubesedeno. Estetizacija deklariranega fašizma je najbrž odvečna, saj gre najprej za jasno ideološko sporočilnost in najbrž nima nobenih estetskih ambicij!

Zanimivo pa je premisliti, kje in kako se je lahko pričarala ta fantomska podobnost med protagonisti naci-fašizma ter plakatom Odgovorni za izbris. Prvo so načrtno izdelane fašistoidne vizualizacije, medtem ko je drug v svetu razmeroma široko uveljavljen način iskanja in identificiranja odgovornih za genocide ali druge oblike družbenega trpinčenja in zatiranja. Ustvarilo ga je lahko zgolj angažirano prizadevanje avtorjev za pejorativno obravnavo najbolj ranljive populacije v državi, za kar sta morala manipulirati z analizo. Vsakršna analiza (ne le analiza vizualnih manifestacij) bi morala upoštevati vrsto teoretskih orodij. Če pa večino le-teh namenoma izključimo, so sklepanja in zaključevanja le še ena od nečimrnih fars prevladujočih apolitičnih znanstvenicizmov – to je tistih arbitrarnih raziskovanj, ki so v službi podrejanja in oportunizma. Naj se tega zavedajo ali ne, delajo slabo kupčijo za družbo, kajti vsakršna fašistoidna praksa zahteva (samo)destruktivnost akterk in akterjev, kar dokazujejo kvalitativne in kvantitativne analize (Gregorčič, 2000c). To so doslej morali večkrat potrditi zgodovinski procesi, pa kot kaže bodo z dokazovanjem nadaljevali. Prav tako so to statistično dokazljive analize, ki jih lahko merimo s korelacijami (p < 0,05) med indeksom etnocentrizma in drugimi kazalci, kot na primer oceno lastnega življenja, socialne blaginje ter zdravja (Gregorčič, 2000a, b, c).

Obravnava je zanemarila kdaj, kako, kje in zakaj nastane plakat. Avtorstvo plakata je pripisano določeni skupini ljudi, iz katere so izbrisani izvzeti. Bolj kot na »kaj je plakat želel manifestirati« ter »ali in kako je želeno sporočilnost uspel upodobiti«, sta se avtorja osredotočila na vrednotenje plakata. Zanimalo ju je samo, kaj je nastalo (kaj vidita) ter kaj se manifestira (oziroma kaj sta avtorja prepoznala kot manifestacijo). Ovrednotenje aludira na pravne in politične posledice političnega delovanja za aktiviste, ne pa izbrisane ali odgovorne za izbris. Z razgrnitvijo lastnega kolaža obravnave (ali sestavljanko plakatov, sloganov, izjav, razstav, ki jih analizirata) stopnjujeta dramatičnost analize. Odmislita kontekst in opazujeta samo list papirja (plakat), ne pa dogodkov, akcij, izjav, nastopov in drugih aktivnosti izbrisanih in gibanj, ki se dogajajo sočasno, v toku, vzporedno ter prek različnih pojavnosti, procesov, izraznosti, bojev in upiranj.[12] Dovoljujeta še druge pavšalnosti: pomen politične akcije in predmet plakatne upodobitve sta v analizi drugotnega pomena. Za analizo »kako« se plakat manifestira določita zgolj eno in jasno sporočilnost:

»Plakat presega tipično karikirano-satirično upodabljanje grešnih kozlov [poudarki, M. G.] in se nevarno približa pozivu na linč. Uporabljena metoda vizualizacije pa spominja na značilne ideološko zadrte agitacijske plakate, ki svoje politične nasprotnike prikazujejo kot hudiče v (izmaličeni) človeški podobi, kot duševno motene osebe in podobne 'izobčence'«. (Milohnić in Metlikovič, 2006)

Svojo trditev morata potrditi z avtoriteto, zato poiščeta primerno izjavo nekdanjega ustavnega sodnika in pravnega svetovalca izbrisanih, Matevža Krivica. Tako lahko svoje »sume«, ki jih opažata na plakatu, aplicirata na izbrisane ter jih implicitno tudi ubesedita: da »izbrisani ustvarjajo izobčence« oz. »da izbrisani ustvarjajo duševno motene osebe med politiki«. Tovrstni diskurzi so se v državnem zboru tudi sicer redno prakticirali proti marginaliziranim skupinam (še zlasti izbrisanim) in nihče zaradi sovražnega govora ni utrpel kakršnihkoli sankcij:

»V vsaki družbi so izmečki. Žal. Praviloma pa vse družbe težijo k temu, da zmanjšajo kvoto le-teh. S tem zakonom boste po naši oceni to kvoto teh izmečkov povečali. (Sašo Peče med razpravo o izbrisanih v državnem zboru, oktobra 2004).

Milohnić in Metlikovič pa podoben diskurz simptomatično obrneta v mojstrovino – tako, da obtožbe o »izmečkih« in »žrtvah« aplicirata na parlamentarce. Proizvodnjo tega diskurza, ki ni prišel s strani gibanj in ni bil ubeseden na plakatu, pa naprtita aktivistom. Izjemnost te mojstrovine preigravanja med Benjaminovo (1998) »politizacijo umetnosti« in »estetizacijo politike« pa je v tem, da z viktimiziranjem zatiralcev – točno določenih politikov, ki so odgovorni za izbris – na novo demonizirata izbrisane. S tem ko dokazujeta, zakaj politični plakati niso »okusni«, »etični«, »dialoški«, »kostruktivni«, projicirata fašizem na politično prakso, ki je bila ena redkih, če ne celo osamljena v boju za odpravo protiustavnih ukrepov. »Difamacijske metode kulturne politike« avtorja najdeta še pri enem poskusu, plakatu Foruma za levico: »Bojkotiraj: referendum nestrpnosti«. Ker za analizo najbrž ne najdeta primerne ikonografije, ga zgolj opišeta in ovrednotita. Nič več tako prepričljivo kot ostale ga uvrstita med »manj posrečene«, vendar še vedno »agresivne plakate«.

… medtem v Sloveniji životari 1 % populacije, ki je (ne)posredna dedinja antifašističnega upora ter socialistične revolucije ...

Nacionalne različice produkcije vmesnosti, ki reproducirajo »izginjanja« in »izbrisovanja« za potrebe antagonističnega obstoja kapitalizma, se definirajo glede na lokalna izpeljevanja in interpretacije, dediščino, aktualne politične ter druge geostrateške nujnosti. Kapitalistični sistemi so osnovani na antagonizmu, da bi ga presegli. To pomeni, da se promovirajo kot uspešni sistemi, ki bodo odpravili neenakost, razslojevanje, izbrisali revščino, omogočili »demokracijo«, zagotavljali »človekove pravice« itn. Ta antagonizem, ki naj bi ga presegli, pa je položen v samo jedro, izhodišče kapitalističnega sistema – zato nenehno razkrajajo, drobijo in razločujejo družbeno tkivo, namesto da bi ga povezovali in utrjevali. Drobijo kolektivni družbeni tok, asimilirajo akterje ter razorožujejo revolucionarne politične potenciale subjektivitet in kolektivitet, ki so imanentni vsakršni družbenosti. Kaj dobimo, če antagonizem vzamemo v jedro analize?

Za vse omenjene in obravnavane angažirane, emancipatorične politične plakate in prispevke (tudi za Mladino, Dnevnik, Forum za levico idr.) Milohnić in Metlikovič zaključita, da »presežejo meje dobrega okusa, etično odgovornega novinarstva in soočena mnenj v politično strpnem in konstruktivnem dialogu«. Z oklepanjem na navedene tri temeljne antagonizme, ki so jih doslej trudile uveljavljati tudi pretekle vlade RS (Demos, LDS in SDS) in ki so jedro vsakršnemu neoliberalnemu vzpostavljanju »demokracij«, avtorja podučita gibanja (domnevne avtorje plakata) in širšo (zlasti medijsko) javnost o neprimernosti takšnih manifestacij. Četudi so prav izbrisani »živo-mrtvi« dokaz (če ponovno prikličemo tavtološko zvezo produkcije vmesnosti v sodobni politiki), da nimamo pravne države, sta avtorja dosledna svoji »strokovni« presoji v skladu z uveljavljenimi standardi zamrznitve družbenega tkiva ter »objektivnega« in »nevtralnega« pogleda na »predmet obravnave«. Vsebinske dokaze – izbris, posledice izbrisa in terjanje odgovornosti za izbris –, ki bi izhajali iz analize, obrneta proti izbrisu in popravi krivic. Pomembna postane le medijska prezentacija in interpretacija, kot sta jo razbrala avtorja, realna življenja in družbene situacije pa postanejo le še posredni predmeti za obdelovanje in nič več izhodišča razprave. Nujne pedagoške ambicije se kažejo v nakazovanju – kako »nevarno« nesposobni so bili ustvarjalci političnega plakata. S tem jih, poleg politike in javnosti, še dodatno paternalizirata in podrejata ustreznim družboslovnim normativom.

Kje je »meja dobrega okusa« v diskurzu enoumja sodobne države? »Dober okus«, h kateremu pozivata avtorja, je zgolj opravičilo za politično korektnost, ki se je vzpostavila v samostojni Sloveniji veliko bolj, ko je to veljavo v jugoslovanskem socializmu. Merila se je v okusih fašistoizacije, »nacionalističnih-sterilizacij«[13] in »poenotenjih« ljudstva.[14] Ta »dober okus« ali politična korektnost je vstopila v vse sfere družbenega, političnega in kulturnega ustvarjanja. Politično nekorektne so ostale le redke alternativne, avtonomne, angažirane družbenosti. Te združujejo vse, kar je iz »čistega« in »enotnega« družbenega tkiva izpadlo kot tuje, neetično, nemoralno in potencialno nevarno, če ne celo odvečno: Afričane, homoseksualce, prebežnike, Rome, brezdomce, politično aktivne študente, muslimane ipd. Morda je prav zato toliko bolj neizbežna potreba po jasnih izraznostih, ki aludirajo realno politiko, da bi jo presegle. Izbrisani in aktivni v gibanjih so med prvimi, ki se tega lotevajo v neposrednih praksah, zato bi nemara najprej zaslužili interpretacijo, kritiko in refleksijo političnega delovanja ter šele nato iskanje anomalij v politizaciji umetnosti ali estetizaciji politike. Čeprav se za okvir analize družboslovci in družboslovke odločamo po lastni presoji, pa prav z njim tudi že določimo teoretsko zmožnost analize.

Drugo protislovje, v katerega se ujameta avtorja, je »etično odgovorno novinarstvo«. Na to se sklicujeta v času, ko so v Sloveniji potekale največje malverzacije z in v mediji(h).[15] Etično odgovorno novinarstvo (kot tudi raziskovalno, strokovno, kritično, angažirano novinarstvo) je v Sloveniji zapustilo neavtonomne, državne in komercialne medije, ter se zateklo v različne oblike avtonomnih in alternativnih medijev še pred nastopom Janševe vlade (2004). V tujini je ta izhod iz javnih in zasebnih medijev prinesel novo kvaliteto, ki je danes ključna referenca za emancipatorične poskuse v znanosti in medijih (še zlasti med samoorganizirano latinskoameriško, arabsko in anglosaksonsko populacijo). Privajanja na politično korektnost in etičnost koherentnost kapitalizmu so v Sloveniji stekla že v 90. letih. Politična intervencija v medije z nastopom sedanje vlade pa je izgnala le še zadnje ustvarjalne novinarje. Kljub vsemu avtorja zahtevata utopijo, saj družbo dosledno opazujeta »od zunaj« in neobremenjena s siceršnjim družbenopolitičnim dogajanjem v Sloveniji; neobremenjena z zgodovinsko revolucionarno dediščino; zaslepljena s pravno državo izbrisane hkrati viktimizirata in demonizirata. Pri vsem tem ne opazita, da je bil plakat Odgovorni za izbris poleg mozaične plakete izbrisanih ena od prvih alternativnih medijskih izraznosti najbrž daleč najbolj zatrte in zatirane populacije v zgodovini samostojne Slovenije. Kljub vsemu je plakat rezoniral tudi v neprebojno in »nedolžno« parlamentarno sfero.[16]

Medijska odzivnost na plakatno akcijo izbrisanih pa je dobila tudi »konstruktivno kritiko in dialog«. To je namreč tretje protislovje, na katerega apelirata Milohnić in Metlikovič: »soočenja mnenj v politično strpnem in konstruktivnem dialogu«. Najbolj artikulirano analizo je za Terminal pripravil Močnik, eden redkih kritikov in teoretikov, ki je začutil čas in potrebo politične manifestacije izbrisanih. S prispevkom »Zidovi tulijo« je prilil ognja na potentio (moč-za) izbrisanih upornic in upornikov: »Zidovi zdaj govorijo tisto, česar se javna občila niso upala niti vprašati: kdo je odgovoren za najhujšo in najbolj sistematično kršitev človekovih pravic, ki jo je zagrešila sedanja, tukajšnja država?« Poudari odgovornost za kompromitiranje celotnega političnega razreda ter prejudicira širšo politično odgovornost: »Kompromitiral se je dobesedno ves politični razred. Zato je razumljivo, zakaj nobena izmed mogočnih naprav strankarske vladavine ni postavila vprašanja, kdo je to strašno dejanje zakrivil, kdo ga je prikrival in kdo ga ni popravil.« (Močnik, 2003)

Arbitrarnost razprav, kot dokazuje obravnavani primer v tem besedilu, je nevaren posmeh vsem emancipatoričnim poskusom, ki jih gibanja in posamezniki iz Slovenije, Italije, Francije in Nemčije in drugod, ki solidarno in aktivno sodelujejo pri političnih in drugih akcijah za odpravo protiustavnih dejanj slovenskega establišmenta, poskušajo ustvariti, odpreti, priklicati, obuditi, okrepiti. Nevarnost – brez metaforičnega izražanja – pa je tudi v tem, da se obravnavana razprava zaključi z vrednotenjem po namišljenih »demokratičnih« kriterijih in ne z oceno analize. Povrh vsega avtorja apelirata na državno tožilstvo: »V nekaterih, najbolj radikalnih in najbolj nasilnih primerih, bi nemara moralo ukrepati tudi državno tožilstvo.« Milohnić je že pred tem v omenjenem prispevku o umetnosti in aktivizmu ugotavljal, kakšna bi bila lahko cena za politično delovanje gibanj in izbrisanih in po katerih členih bi bilo moč obsoditi sodelujoče/aktivne v političnih akcijah vezanih na izbris, ter tudi, kako visoke (denarne/zaporne) kazni bi si lahko prislužili.[17]

Zanimiva, če ne presenetljiva, je zagnanost in zvedavost preverjanja kazenskega zakonika. V državah, kjer so se uveljavile »nasilne odsotnosti«, kjer se je pobijalo, odstranjevalo ali »brisalo« ljudi, so se interesi gibanj, strokovnjakov in drugih delov populacije združili v solidarnem in vzajemnem iskanju pravnih idr. možnosti, za obsodbo neodgovornih.[18] V Sloveniji pa je praksa prej obratna: izbrisani so bili doslej napadeni z vseh strani (strokovnih, znanstvenih, kazenskih, političnih, simbolnih idr.) in so v boju za odpravo protiustavnosti izbrisa ostajali v razmeroma ozkem krogu prijateljev in angažiranih sodelavk ter sodelavcev. Država in »civilna družba« jim nista ponudili pravne, strokovne, moralne, politične, simbole solidarnosti. Največjo in permanentno podporo (predvsem v smislu svetovanja, priprave in realizirana akcij ter dogodkov, transkribiranja osebnih zgodb, razširjanja izjav idr. materialov) so doslej uspeli izraziti le ljudje, aktivni v gibanjih, nekaj angažiranih novinarjev in strokovnjakov, ki so se vključevali in sodelovali glede na svoje sposobnosti, socialni in kulturni kapital, čas in zmogljivosti. Poudariti pa je treba, da se je v petih letih aktivnega boja izbrisanih vključilo tudi vrsta posameznic in posameznikov ter nekaj institucij, ki so vstopile s konkretno, vendar enkratno ali začasno solidarnostjo. Vse to drobljenje in zatiranje s strani državnih aparatov, drugih institucij in ljudskih (samo)iniciativ, skromne in občasne solidarnosti drugih akterjev družbe pa so pustile pomembne implikacije v sedanjih bojih izbrisanih, kar lahko že opažamo v drobljenjih in razhajanjih med samimi izbrisanimi.[19]

Zakaj sta ugotavljanje kaznivega dejanja ter posledic kaznivega dejanja tako pomembni sestavini razprave, ki govori o političnih manifestacijah izbrisanih? Zakaj se tovrstne razprave osredotočajo le na izbrisane in gibanja, ne pa na »odgovorne za izbris«? Zakaj tako agresivno, kot razpravljajo o izraznostih izbrisanih, ne obdelajo tudi vse tiste, ki so dnevno polnilo množičnih medijev (odgovorni za izbris)? Zakaj se prejudicira obsodbe za že tako zatrte ali pa vsaj politično aktivne, in ne za tiste, ki bi jih v vsaki »pravni državi« morali nemudoma obsoditi za politično, moralno, strokovno, zgodovinsko, socialno in simbolno neodgovornost? Če bi vsa ta analitska zagnanost delovala tudi proti konkretnim osebam, odgovornim za izbris, bi nemara odločilno prispevala k boju za odpravo protiustavnih situacij. So izbrisani samo eksotični »predmeti« raznovrstnih obravnav ali konkretna življenja, ki so jim odtujili človekovo integriteto? Na vsa ta preprosta vprašanja nimamo odgovora. To so vprašanja, s katerimi bi se morali soočiti avtorji preteklih in prihodnjih arbitrarnih znanstvenicizmov.

Spomnimo lahko le, da je bil velik del izbrisanih že kazensko preganjan prek policije kot tudi pred sodiščem. Izbrisanega Aleksandra Todorovića so leta 2003 kazensko ovadili trije odgovorni za izbris, po soočenju v eni od televizijskih oddaj, ki so konceptualno zasnovane tako, da spodbujajo rasistične in fašistične diskurze (oddaja Trenja na komercialni televiziji POP TV). Po tej oddaji naj bi Todorović v poslopju POP TV užalil Slavka Debelaka in Andreja Štera ter posredno še Alenko Mesojedec Pervinšek.[20] Todorović naj bi jih poimenoval »fašisti«, ti pa so nemudoma najeli odvetnika in vložili zasebno tožbo. Zanimivo je, da je doslej že veliko strokovnih in znanstvenih delavcev kot tudi ljudi iz gibanja izreklo »fašisti« odgovornim za izbris, pa se na to niso odzvali. Todorović se zaradi te domnevne užalitve »odgovornih za izbris« že četrto leto sam brani pred sodiščem. Številni izbrisani so bili zaprti v centre za tujce in »odstranjeni« iz Slovenije v katero od domnevnih matičnih držav, iz katere se marsikateri izbrisani ni več vrnil. O drugih tragedijah, ki so se izbrisanim dogodile v Sloveniji, je bilo že veliko popisanega, pa vendar se življenjske zgodbe ne-izbrisanih večinoma niso dotaknile.

Hvala vam vsem. Pomagate mi ohraniti lastno dostojanstvo. Moram priznati, da sem za trenutek hodila po mejni črti, ki me loči od preostalega dela žive narave.
(žena izbrisanega, ki jo puščamo anonimno)

Kje bi Milohnić in Metlikovič sploh lahko naletela na težavo pri obravnavi plakata Odgovorni za izbris? Dilema je, oziroma bi lahko bila, zgolj ena, čeprav avtorja obravnavata številne. Besedilo plakata ni bilo sporno, čeprav tega nista izrecno poudarila. Plakat je pod naslovom Odgovorni za izbris z belo na črnem nizal kronologijo imen in fotografij odgovornih za izbris ter opozorila, ki so jih politiki prejemali ter ravnodušno ohranjali protiustavni izbris. Podatki so korektni, le da je morda na plakatih zmanjkalo prostora za marsikaterega politika, ki bi si zaslužil to čast; na to je opozoril tudi Močnik (2003). Kočljiva bi torej lahko bila edino le prirejenost fotografij oz. fotomontaža.

Portreti politikov – odgovornih za izbris – so se na plakatu nagnili v smeti tistih izraznosti, ki so najbolj slikovito poudarile njihove lastne načine in metode reinterpretiranja in zakrivanja politik sistematičnega izbrisa: tisti politiki, ki so se delali nevedne, so postali tepci, spet drugi, ki so skrivali informacije, lažnivih Kljukci, brezobzirni so dobili vampirska ušesa, slepi očala, pametnim so se razširile lobanje … Pri večini upodobitev so te izraznosti subtilno poudarjene, tako da jih ni moč takoj opaziti. Moralni in etični pomisleki, na katere se sklicujeta Milohnić in Metlikovič, so bili zato premišljeno priklicani prav z uporabo primernih tehnik. Samo tako sta avtorja plakat lahko prepoznala za »klasični naci-fašizem«. Do takih ugotovitev lahko pripelje vsakršna analiza, če ima ta namen. Izbrisani njune zagate niso vzeli resno. Plakat Odgovorni za izbris so na predvečer dneva državnosti (2007), ko so se »odgovorni za izbris« razdajali retoriki na državni slovesnosti pred parlamentom, lepili po ulicah v novem, rdečem odtenku.

Za vsako družbo je pomembno prepoznavanja in učenje iz preteklih in aktualnih revolucionarnih politik, kot tudi analiziranje in reflektiranje aktualnih bojev, ki presegajo kapitalistična družbena razmerja. Kot raziskovalke in raziskovalci moramo poskušati v lastnih okoljih prepoznavati tiste politične prakse, ki se intenzivno in uspešno upirajo neoliberalni inkviziciji; naša naloga je, da te politične prakse analiziramo, okrepimo in zapišemo v dediščino revolucionarnih praks, da nam bodo služile za prihodnje boje. Naša analiza sedemletnega aktivnega delovanja v avtonomnih gibanjih v Sloveniji zaključuje, da so bile prakse izbrisanih izjemno intenzivne, prepoznavne in obsežne. Da so prav tiste subjektivitete, ki so imele najmanj formalnih pravic – izbrisani –, morda največ prispevali k preseganju političnega enoumja. Prav tako so to boji, ki jih slovensko družboslovje (razen redkih izjem) še ni prištelo med sodobne revolucionarne prakse. Zato, če ne zaradi vrste drugih razlogov, si izbrisani in reprezentacije izbrisanih v sodobnih pogojih neoliberalizma zaslužijo dosledno analizo. V tem besedilu smo pokazali vsaj na eno izraznost (uporabo političnega plakata), ki dokazuje relevantno revolucionarno kolektiviteto v samostojni Sloveniji ter tudi, zakaj je nevarno zanemarjati ali revidirati tovrstne prakse. Nobena revolucionarna in/ali emancipatorična praksa nikdar ni imela lahke poti, zato bi morale družboslovne razlage paziti vsaj na to, da jih dodatno ne zatirajo in sprevračajo.

Benjamin, Walter (1998): Izbrani spisi. Studia humanitatis, Ljubljana.
COFADEH (2006): Erguidos como pinos: Memoria sobre la construcción de la conciencia ambientalista. [Pokončni kot bori: spomin na izgradnjo okoljevarstvene zavesti] Tegucigalpa: Guaymuras, (original dostopen tudi na: www.lwfcamerica.org/admin/archivos/170_Erguidos%20como%20pinos_BN_Ok.pdf (22. 6. 2007)
Colectivo situaciones/MTD de Solano. (2002): Hipotesis 891. Mas alla de los piquets. Buenos Aires: De Mano en Mano.
Debenjak, Božidar (2007): »Neprilike z zgodovino ali: Abstraktno in konkretno«, na www.indexprohibitorum.si/vox-commentarii/neprilike-z-zgodovino-ali-abstraktno-in-konkretno(22. 6. 2007).
Dedić, Jasminka/Jalušič, Vlasta/Zorn, Jelka (2003): Izbrisani: Organizirana nedolžnost in politike izključevanja. Ljubljana: Mirovni inštitut.
Freire, Paulo (2000): Pedagogy of the Oppressed. London: The Continuum International Publishing Group Inc.
Gregorčič, Marta (2000a): »Vrednote – Indeks etnocentrizma«. V Ekonomsko ogledalo, št. 12, let. VI, Ljubljana: UMAR.
Gregorčič, Marta (2000b): »Socialna blaginja – zadovoljstvo z življenjem«. V Ekonomsko ogledalo, št. 12, let. VI, Ljubljana: UMAR.
Gregorčič, Marta (200c): Pojav hate groups in fenomen white power. Ljubljana. FDV, diplomsko delo.
Gregorčič, Marta (2005): Alerta roja: teorije in prakse onkraj neoliberalizma. Ljubljana: Časopis za kritiko znanosti, @Politikon.
Gregorčič, Marta (2007a): »Education for Social Change Rooted in the Knowledge of Ancestors« radical.temp.si/node/95 (30. 7. 2007).
Gregorčič, Marta (2007b): »Fantomska neodgovornost ali fašizem v preoblekah«. Ljubljana: Časopis za kritiko znanosti, 35 (227) (bo objavljeno jeseni 2007).
Gašper Kralj (2005a): »Komisija za resnico in pričevanje Rigoberte Menchú Tum v antropološki presoji«. Družboslovne razprave, XXI, 49/50: 85–99.
Kralj, Gašper (2005b): »Politično življenje izginulih: naracije upora v Gvatemali«. Ljubljana: Časopis za kritiko znanosti, 33 (222), 107–122.
Kralj, Gašper (2006): Imaginariji nasilja in upori v Gvatemali. Ljubljana, doktorska dizertacija.
Kralj, Gašper (2007): »Tovarna brez šefov«. Dnevnik (5. 5. 2007).
Leksikon Cankarjeve založbe (1979): Družboslovje. Jerman, Frane (ur.). Ljubljana: Cankarjeva založba.
Marn, Urša (2007): »Krivičen izbris«. Mladina (2. 6. 2007).
Mihelič, Maja/Horvat, Luka (2006a): »Oaxaca, Mehika: Vsi smo medij!« Medijska preža, (december 2006).
Mihelič, Maja/Horvat, Luka (2006b): »Druge podobe juga Mehike – Oaxaca«. Predavanja v Infoshopu, Metelkova mesto, (15. 9. 2006).
Milohnić, Aldo (2005): »Artivizem«. www.republicart.net/disc/realpublicspaces/milohnic01_sl.pdf (22. 6. 2007).
Milohnić, Aldo/Metlikovič, Eva (2006): »Izrisani izbrisani«. Medijska preža (25:26), 55–57.
Mlinar, Zdravko (2006): »Ali se sociologija razblinja in/ali krepi?« v: Družboslovne razprave, let XXII, št. 52, 7–27.
Močnik, Rastko (1999): 3 teorije. Ideologija, nacija, institucija. Ljubljana: *cf.
Močnik, Rastko (2000): »Sistem družboslovja in njegovi učinki«, v: Časopis za kritiko znanosti, let. XXVIII, št. 200–201.
Močnik, Rastko (2003): »Zidovi tulijo«. Radio Študent, 4. 12. 20003, na www.radiostudent.si/article.php?sid=2772 (22. 6. 2007).
Močnik, Rastko (2006): Svetovno gospodarstvo in revolucionarna politika. Ljubljana: *cf.
Trampuš, Jure (2005): »Revidiranje zgodovine NOB«. Mladina (30. april 2005).
Wallerstein, Immanuel (1999): Utopistike ali izbira zgodovinskih možnosti 21. stoletja / Dediščina sociologije: obljuba družbenih ved. Ljubljana: *cf.
Zibechi, Raúl (2003): Genealogia de la Revuelta. Argentina: La Sociedad en Movimento. Buenos Aires: Letra Liber.
Zadnikar, Darij (2004): »Kronika radostnega uporništva«, v: Holloway, John: Spreminjajmo svet brez boja za oblast: pomen revolucije danes. Ljubljana: Časopis za kritiko znanosti, @ Politikon.
Zadnikar, Darij (2007): »Kazen v času vzpona razpršene moči«, v: Hannah Arendt: Eichmann v Jeruzalemu. Ljubljana : Študentska založba (Knjižna zbirka Koda), 343–361.
Zonta, Matej/Gregorčič, Marta (2005): »Alternativno in radikalno izobraževanje«. Predavanje na Kamera revolta, Metelkova mest, Gromka (16. 11. 2005).
Zonta, Matej/Gregorčič, Marta (2006): »Avtonomne zapatistične skupnosti«. Predavanja na Festival stalne grožnje II. Metelkova mesto, Klub gromka (3. 8. 2006).
Zonta, Matej/Gregorčič, Marta (2007): »Tektonske sile ljudstev Centralne Amerike« – ciklus predavanj v Socialnem centru v tovarni Rog: »Skeleti so sestavili telesa – Mehika« (27. 3. 2007), »Na svoji zemlji – Gvatemala« (3. 4. 2007), »Utopija v upanju ali La Utopia en la Esperanza – Honduras« (10. 4. 2007), »Rešitelj v rušitelju – El Salvador« (17. 4. 2007), »Silhuete revolucije – Nikaragva« (24. 4. 2007).
Zorn, Jelka (2004): »Oris slovenskega državljanstva – od ius sanguinis k evropskemu apartheidu«. Poročilo Skupine za spremljanje nestrpnosti, Ljubljana: Mirovni inštitut, 146–167.

»Če bi imel puško, bi jih vse postrelu.«
(izjava grosupeljskega študenta)
»V Grosuplju romske problematike ni! To si zmišljujejo uni v Ljubljan.«
(izjava grosupeljskega občinskega svetnika)

Romi v Grosuplju živijo že več kakor 40 let, a še vedno niso aktivni soustvarjalci javnega življenja, kaj šele enakovredni in enakopravni udeleženci političnega dogajanja.

Njihovo navzočnost drugi prebivalci Grosuplja vrednotijo kot problematično, nepotrebno, vsiljeno in tujo, čeprav bi nam morala predstavljati prednost v post-modernem diskurzu multikulturnosti. Ignoriranje s strani večinskega prebivalstva pa ni nič drugega kot le še ena od manifestacij diskriminacije.

Romi ne sodelujejo v krajevnih društvih, redko jih vidimo na cesti. Razen na gasilskih veselicah jih na javnih prireditvah tako rekoč ni. V lokalnem časopisu se ponavadi pojavijo le v sklopu člankov Centra za socialno delo, ki je poskrbelo za obdaritev otrok, ter v prispevkih uslužbencev Fakultete za socialno delo ali kakšne prostovoljke, ki opozarjajo na izključenost Romov. Vendar pa ravno objave Sandija Kastelica in organiziranje Romov v oblikovanje društva kažejo na prve poskuse javnega udejstvovanja, ki nasprotujejo politični retoriki o nesposobnosti organiziranja Romov in retoriki socialne diskvalifikacije s strani lokalne oblasti in služb. Večinsko prebivalstvo ima do njih bipolaren odnos: če se jih ne priznava kot enakovredne in enakopravne sokrajane, se redno pojavljajo v našem imaginariju, v sanjah o svobodnem in brezskrbnem življenju v objemu narave ter v krogu lastnih družin. Raba stalnih besednih zvez, kakršna je denimo »umazan kot Cigan«, nevede vpliva na nastajanje družbenih predsodkov. Ti pa izvirajo v neizobraženosti (ki jo sicer radi očitamo prav Romom) in naivnosti ter nekritičnosti do informacij, s katerimi smo vsak dan bombardirani.

Romom se v grosupeljskem diskurzu velikokrat očita, da »samo zahtevajo, nič pa niso pripravljeni narediti«, vendar se v teh razpravah o pravicah etničnih skupin na eni strani in o njihovih dolžnostih na drugi pozablja na pojem enakih možnosti. Šele z omogočanjem enakih možnosti delovanja se lahko začne dialog o pravicah in kršitvah. Ko sta sodelovanje in participacija onemogočena, se socialna izključenost preseli v politične sfere in postavi se vprašanje človekovih pravic, ki pa se je že pomešalo z vprašanjem nacionalne emancipacije. Predsodki postanejo političen problem, ko vplivajo na možnosti, ki so posamezniku na voljo.

Znano je, da Občina Grosuplje krši odredbo ustavnega sodišča in je edina med 20 občinami, ki še nima romskega svetnika. Občinski svet je že šestkrat zavrnil spremembo občinskega statuta, in sicer soglasno, kar pomeni, da med strankami, ki so sicer precej vsaksebi, ter županom, obstaja konsenz o tem vprašanju. Zgodilo se je že, da je desnica zaradi te točke dnevnega reda obstruirala sejo in s tem onemogočila nadaljnje delo občinskega sveta. Kot nam govori zgodovina, se sprte strani vedno rade združijo v boju proti skupnemu sovražniku.

Eden izmed glavnih argumentov svetnikov je, da želijo dobiti kriterije, na osnovi katerih je bila Občina Grosuplje uvrščena v krog občin, ki morajo imeti romskega svetnika, Ljubljana in podobne občine z večjim deležem romskega prebivalstva pa ne. Občinski svetniki navajajo kot argument za neizglasovanje nove verzije statuta, ki bi omogočal volitve, tudi nezadostno število Romov. Med opravljanjem letošnje raziskave je v romskih naseljih živelo 188 ljudi, med njimi tudi nekaj Slovencev in nekaj ljudi iz mešanih zakonov.

Občina zavrača spremembo statuta tudi s pomočjo medijev, prek katerih oblikuje mnenje, da so naselja med seboj popolnoma sprta in nesposobna medsebojne komunikacije. Glede na to, da ima v Grosuplju večinsko prebivalstvo stik z Romi bolj ali manj le po svoji uradni dolžnosti (uslužbenci policijske postaje, Centra za socialno delo, zaposleni v šoli), lokalna oblast uspešno širi in vzdržuje svojo predstavo.

O uporabi medijev za vzdrževanje vladajoče ideologije kdaj drugič, tu naj raje citiram kar izjavo župana, ki dovolj nazorno govori o stanju, odnosih in mnenju lokalne oblasti:

»Problematika neimenovanja romskega svetnika ni županova stvar! O vseh teh zadevah mora odločati občinski svet, ki pa tega v Občini Grosuplje za zdaj še ni pripravljen narediti. Županova funkcija je, da pripravi protokol za morebitno sprejetje te pereče točke. Občinskemu svetu sem v treh mandatih to možnost ponudil sicer že šestkrat. Večino so imele v našem svetu sicer vselej stranke pomladne opcije, vendar pa smo si pri tem vprašanju vsi enotni. Svetniki so vendarle politiki, ki zrcalijo javno mnenje. Kakor koli se bo že čudno in obsojanja vredno slišalo, pa se morajo svetniki prilagajati tudi volivcem. Stranke namreč razmišljajo povsem pragmatično – na naslednjih volitvah, če ne bodo delali v skladu z interesi občanov, lahko računajo na toliko in toliko manj glasov.

Kaj Romi niso volivci? Prebivalci romskih naselij znajo povedati, v katerem obdobju so jih obiskovali tudi lokalni politiki – v predvolilnem, kakopak.

Zakon o lokalni samoupravi jasno pravi, da lahko državni zbor razpusti občinski svet oziroma razreši župana, če ugotovi, da kljub predhodnemu opozorilu na nezakonito ravnanje razlogi za razrešitev niso odpravljeni. A država ne ukrepa in to jasno kaže, da (ne)imenovanje romskega svetnika ni toliko vprašanje Romov samih in njihovega odnosa z občino, temveč je orodje manipulacije različnih vej oblasti na lokalni in državni ravni.

Kakor koli že, lokalna oblast izrazito in jasno sporoča svoje nepravno in neetično delovanje, Romom so kršene pravice in onemogočeno jim je aktivno enakovredno participiranje pri reševanju in iskanju rešitev na lokalni ravni.

Globoko zasidrani predsodki in ignoranca večinskega prebivalstva, ki izhajajo iz nepoznavanja romskih sokrajanov, ter vehementno obnašanje občinskih veljakov so bili izhodišča za organizacijo projekta, ki bi Romom dal enakovredno, če ne tudi enakopravno mesto v Občini Grosuplje. Romi sami pa kažejo, da predsodki ne vladajo le v večinskem prebivalstvu, ampak jih, žal integrirane, najdemo tudi v ciljnih skupinah. Tako se Romi ne vidijo dovolj sposobne, da bi dokončali šolo, da bi bili pravnomočni zastopniki v občinskem svetu, oziroma da bi bili zmožni delati še kaj drugega kot otroke. Verjetno je najbolj tragično dejanje v psihologiji predsodkov to, da se žrtve predsodkov poistovetijo z vsebino predsodkov, ki so usmerjeni proti njim. Vsebina predsodkov postane njihova samopodoba in njihova praksa.

Omenjene izključevalne prakse ter njihove posledice so zaznali tudi mag. Simona Žnidarec-Demšar, asistentka na Fakulteti za socialno delo, Janja Novljan, specialna pedagoginja na Osnovni šoli Louisa Adamiča, in Gregor Steklačič, absolvent geografije na Filozofski fakulteti, ki so k projektu takoj pristopili. Tako kot organizatorji so tudi Romi veliko energije vložili v pripravo projekta in aktivno sodelovali pri njegovem nastajanju. Skupaj z njimi smo zasnovali projekt »Romano Čačipe – Namišljene podobe«, ki je obsegal tridnevni simpozij Romi – manjšina v grosupeljski realnosti s sklepno kulturno prireditvijo grosupeljskih Romov in spremljevalnim programom športno-kulturnih delavnic na Osnovni šoli Brinje. Simpozij se je odvijal med 17. in 19. majem 2007, spremljevalni program teden dni prej. Za nosilko projekta smo pridobili Mestno knjižnico Grosuplje, seveda ne brez predhodnega premisleka, kdo bi sploh želel podpreti projekt, v katerem Romi ne bi bili zgolj sekundarni akterji izključevalnega diskurza.

Med organizacijo simpozija smo naleteli na različne oblike izključevanj Romov tako na institucionalni kot na osebni ravni.

Knjižnica ni mogla sprejeti pogostitve predavateljev in gostov prvega dne v obliki romske zakuske, saj naj ne bi bila primeren prostor za »romsko fešto«. Pogostitev je vseeno bila. Še danes se sprašujem, kakšna je razlika med romsko zakusko in narezkom iz sosednje, Mercatorjeve prodajalne. Verjetno v tem, da slednji prihaja od najboljšega soseda.

Knjižnica je zavrnila pošiljanje prošenj lokalnim obrtnikom, češ da jih je že prosila za financiranje svojih projektov in se jim ne zdi primerno pošiljati prošnje še za »romskega«.

Kot je dejal Goethe: »Težave rastejo, čim bolj se bližamo cilju.« Pred začetkom simpozija je prišla direktiva, da naj se na simpoziju ne omenja besede (ne)strpnost, ker jo po mnenju nekaterih s tem šele izzovemo (sic!). Potem ko so že bila poslana uradna vabila, je bilo treba umakniti drugi del naslova Romi in romščina – izziv enakopravni državi. Naslov smo spremenili zgolj v brošurah, plakati so bili takrat že natisnjeni.

Projekt smo predstavili tudi na občini, od katere smo še med samim simpozijem imeli zgolj ustno zagotovilo, da bo tudi sama podprla projekt.

O županovem mnenju, ali bi bili Romi v občini sposobni napisati prispevek za takrat predvideni zbornik, pa ne gre izgubljati besed: »Itak noben ne zna pisat.«

Občino smo tudi prosili za vpogled v popis romskega prebivalstva, ki je bil izveden v prvi polovici tega leta, da bi lahko primerjali verodostojnost podatkov (rojstne letnice) terenske raziskave. V tem nisem videla nobenega problema, saj sem še pred nastajanjem projekta brez težav pridobila vso potrebno dokumentacijo v zvezi z Romi, ki jo hrani občina. Do najnovejšega popisa pa ni bilo mogoče priti, češ da občina nima nobenih pristojnosti za predajo takšnih dokumentov.

Treba je bilo pridobiti tudi prostor Družbenega doma za priprave Romov na kulturno prireditev. Poleg pripomb o (ne)obiskovanju vaj s strani Romov smo organizatorji pri pridobivanju prostorov prejeli tudi pogoj, da podpišemo za odgovornost ob morebitni nastali škodi.

Podpisovati pa smo se morali tudi pri najemu prostora šolske avle, kjer smo želeli izpeljati kulturno prireditev. Vodstvo šole je ob predlogu izrazilo skrb, da bi lahko prišlo preveč Romov, da je treba šolo zavarovati, da bi bil za romsko prireditev primeren tudi prostor v Družbenem domu (tj. v stari zgradbi, kamor nihče ne želi vstopiti in kjer potekajo zgolj sestanki društva upokojencev, volitve in plesne veje).

Nestrpnost pa se je jasno pokazala, ko je skupina fantov, predstavnikov večinskega prebivalstva, podila in zmerjala Rome »vi Cigani nimate tu kaj iskat« pred Družbenim domom, ko so dekleta vadila za svoj nastop.

Težave očitno le niso bile tako velike, da projekta ne bi mogli uresničiti, zahvaljujoč tudi prostovoljkam Fakultete za socialno delo in drugim, angažiranim v delu z Romi. Eden izmed pogostejših očitkov večinskega prebivalstva je nezainteresiranost Romov za kakršno koli sodelovanje. Prvi dan je v dvorani sedelo približno isto število romske in neromske populacije. Hitra kalkulacija pove, da 30 romskih udeležencev od 188 predstavlja 16 % zainteresiranih, medtem ko 30 neromskih (všteti so še predavatelji, obiskovalci iz drugih krajev) od 7000 prebivajočih v Grosuplju znaša 0,4 %.

Odzivi na simpozij so bili kljub vsemu zelo pozitivni: še najbolj so presenetili Romi z dobrim obiskom in sodelovanjem pri javnih diskusijah ter zelo dobro pripravljeno kulturno prireditvijo. Lahko bi dejala, da so popolnoma zavzeli izdajo lokalnega časopisa, kjer je bilo projektu namenjenih šest strani, s pomembnim prispevkom Romke, ki je izrazila svoje mnenje o samem dogajanju. Ker so si Romi želeli nadaljnjega delovanja, bo to organizirano v okviru romskega društva.

Če je simpozij pustil veliko pozitivnih posledic v med prebivalstvom, še posebej romskim (boljša samopodoba, potrditev s strani sokrajanov, večja želja po delovanju), pa česa podobnega ne morem trditi za lokalno oblast.

Na simpoziju so bile predstavljene tudi prve ugotovitve terenske raziskave, izvedene aprila v romskih naseljih. Od 188 prebivajočih v romskih naseljih se jih je 158 opredelilo za Rome. 43 romskih družin živi v 5 naseljih, le eno je delno opremljeno s kanalizacijo in sanitarijami. Tudi oskrba z vodo in električno energijo je na nezadovoljivi ravni: 84 % prebivalcev pridobiva električno energijo z agregatom na bencin, 16 % je kratko malo nima; manj kot polovica jih ima napeljan hišni vodovod, 37 % vodo pridobiva iz skupne pipe v naselju (ki pozimi pogosto zamrzne), 9 % iz bližnjega potoka, 7 % je nima, 7 % jo pridobiva na kak drug način.

Bolj kot ugotovitev dejanskega stanja osnovnih življenjskih pogojev je pretresljiva starostna piramida prebivalcev v romskih naseljih. Primerjava s starostno piramido Slovenije pokaže, da ima romski prebivalec Grosuplja v povprečju za 20 let krajšo življenjsko dobo; število večinskega prebivalstva je največje v obdobju med 10. in 50. letom, medtem ko se pri Romih nenehno zmanjšuje po 10. letu starosti pri ženskah in po 20. letu starosti pri moških. Mimogrede, starostna piramida Romov zelo spominja na tip piramide iz držav tretjega sveta ali Indije.

V času raziskave so bile redno zaposlene samo tri od 91 oseb med 15. in 45. letom. Zaposleni so delali v avtopralnici, na deponiji za ravnanje z odpadki, eden pa je opravljal delo šolskega pomočnika. Na vprašanje, kaj bi delali, če bi lahko izbirali, so odgovarjali v slogu: »Čistilka, delo v tovarni, šivilja, frizerka, prodajalka, slaščičarka, kuharica, delo v avtopralnici, vse.« Tu ne smemo pozabiti, da odgovori niso povezani z njihovimi realnimi učnimi in poklicnimi sposobnostmi, ampak s preprostim dejstvom, da jih večina ne konča niti osnovne šole in da so funkcionalno nepismeni. Pogoj za nadaljnje šolanje je poleg visoke motivacije predvsem obvezna ureditev elementarnih življenjskih potreb, kot sta voda in elektrika. Menim, da si vsakdo želi, da je njegov otrok v šoli čist in urejen. Mnogi mislijo, da »nečist« videz Romom služi kot izgovor za neobiskovanje šole. Tudi če je v določenih primerih tako mnenje upravičeno, je to le še eden od načinov diskriminacije, ko se zaradi posploševanja drugačne vidi predvsem kot manjvredne oziroma nevredne. Poleg tega se moramo vprašati, od kod ta položaj, ki ga posamezni Romi uporabljajo kot izgovor. Po ustavi socialne države bi morala država odpraviti ta položaj, ne pa samo posledic.

Poleg tega jim šolanje ne more biti motivacija za poznejšo zaposlitev. Nemalo je primerov, ko so delodajalci na razgovoru zavrnili Roma že zaradi priimka Hudorovič ali Brajdič.

V osnovno šolo za odrasle Rome je bilo v šolskem letu 2006/7 vpisanih 32 učencev, med katerimi jih je 40 % obiskovalo program prve triade. Kljub izobraževanju pa ostaja preveč Romov funkcionalno nepismenih, kar jim v veliki meri otežuje predvsem razumevanje dopisov različnih uradov.

V letu 2006/7 je bilo v Občini Grosuplje 34 šoloobveznih romskih otrok, redno naj bi jih šolo obiskovalo le okoli 10. Izoliranost romskih otrok v romskih naseljih, nezaupanje v sistem in s tem povezana nizka motiviranost ter neurejene bivalne razmere so najpogostejši razlogi za neredno obiskovanje šole. Pojavijo pa se tudi jezikovne ovire: zaposleni v šolskem aparatu ne znajo romščine, ki bi jim olajšala sporazumevanje z učenci, ti pa ne razumejo slovenščine. Skoraj vse družine doma govorijo romski jezik in tako otroci, ki pred vstopom v šolo tako rekoč nimajo stika z drugim jezikovnim okoljem, slabo znajo slovenščino, jezik, v katerem poteka pouk. Stvar je preprosta: zamislite si, da bi kot manjšina živeli v »slovenski« vasi, izolirani od preostalega okolja, ter bi obiskovali šolo, katere uradni jezik bi spoznavali zgolj ob občasnem gledanju večernih poročil ali filmov (potem ko bi prižgali agregat). Znajti se v novem okolju ob tujih ljudeh in učiti se v neznanem jeziku – v tem so vzroki nizkega obiska in praviloma slabšega napredovanja v šoli.

»Ali imamo mi sploh pravico biti tu?« je izjava Romke, ki se je udeležila športno-kulturnih delavnic na šolskem igrišču. Očitno tudi med Romi samimi obstaja prepričanje, da jim je šola dovoljena le kot nujno zlo za pridobitev dodatne denarne pomoči, ne pa tudi kot potencialni prostor za druženje s sokrajani ali za igro na igralih. Ankete kažejo, da se Romi želijo udeleževati prostočasnih dejavnosti v domačem kraju, kar je potrdil tudi množični obisk delavnic spremljevalnega programa. Prvi dan je delavnice obiskalo približno 20 romskih otrok, drugi dan pa je število udeležencev naraslo na 30. Recept za tako udeležbo je preprost: dobra obveščenost, organiziran prevoz in sodelovanje prostovoljcev, ki so jih starši romskih otrok poznali.

Očitno je vse mogoče, če le hočemo. Podobno se je pokazalo na posvetu »Razvoj romskih naselij v Sloveniji: realnost in perspektive« (26. 10. 2007 na Filozofski fakulteti), kjer je predstavnica Občine Krško prikazala, kako so pristopili k problemu legaliziranja romskega naselja Kerinov grm. Legalizacija romskih naselij je namreč ključna za ureditev nadaljnje komunalne infrastrukture naselij. Urejene bivalne razmere (tu govorimo o električni in vodovodni napeljavi) pa so nujne za kakršno koli delovanje. Zato se je pri reševanju etničnega konflikta potrebno najprej lotiti obravnav zemljišč in lastništva. Velikokrat se zgodi tudi to, da če se Romi želijo dvigniti v socialni hierarhiji, to pogosto pomeni prostorski premik (se izselijo ven iz romskega naselja zaradi slabih pogojev), a hkrati to tudi pomeni velikokrat identitetni premik (zanikanje romske identitete), ker izbira za bivanje zunaj izoliranih romskih naselij ni odvisna le od odločitve in možnosti posameznega Roma, temveč je pogosto odvisna od sprejemanja ali zavračanja večinske družbe. To dokazujejo tudi primeri:

• Družina iz Grosuplja, ki se je želela zaradi kritičnih bivanjskih razmer (in ker je hotela izboljšati možnosti izobraževanja svojim otrokom izseliti iz segregiranega okolja in najeti stanovanje v mestnem jedru, je pri iskanju vedno znova naletela na izrazito zavračanje lastnikov stanovanj zgolj zato, ker je romska družina.
• Nasprotovanju naselitve Romov v lokalni bližini so sestavni del življenja Romov. Pred leti se je romska družina iz Grosuplja želela preseliti v Maline v semiški občini, vendar so vaščani z vaškimi stražami preprečili njihovo naselitev.

Rešitev za uspešnejše sobivanje romskega in neromskega prebivalstva je v medsebojni komunikaciji in dogovarjanju ter sprejemanju kompromisov, seveda ob predpostavki, da je formalnim pravicam tudi v praksi zadoščeno. Vprašanja sobivanja bi se morali lotiti na vseh ravneh, institucije bi morale delovati usklajeno. Prikazano bolj nazorno: nujno je izobraževanje Romov, nujna pa je tudi zaposlitev. Hitra rešitev je legalizacija zbiranja odpadnih materialov, vendar bi se morala celotna družba zavedati, da bi to izboljšalo le trenutni položaj. Rome bi morali videti kot bodoče zdravnike, poslance v državnem zboru, učitelje itn. in v tej smeri tudi delovati. Seveda to ne bodo vsi. Na lokalni ravni bi se nekatere Rome lahko spodbudilo k sooblikovanju življenja kraja z različnimi programi urejanja javnih površin, vodenja zeliščnih parkov …

Starejšim Romom bi morali nuditi izobrazbo, ki se jim zdi smiselna, otrokom pa omogočiti kar najbolj enakovreden položaj v šoli. Pa četudi to pomeni izobraževanje šolskih delavcev, začenši z učenjem romščine, priznavanje izbirnega predmeta Romski jezik in kultura, uvajanje dvojezičnosti ali pa z dodelitev statusa narodnostne manjšine romski skupnosti. Otroke bi morali spodbujati in vabiti k prostočasnim dejavnostim v domačem kraju, predvsem pa poskrbeti za predšolsko vzgojo, kar pomeni vključevanje v vzgojno-varstvene zavode in ne izvedba vzgojnih programov v izoliranih naseljih s pomočjo zgolj peščice prostovoljk in prostovoljcev.

Izobrazba je potrebna na obeh straneh, na neromski zlasti glede prepoznavanja oblik izključevanja in njihovih izvorov ter priznavanja, kaj so osnovne in priznavanja osnovnih človekove in državljanske pravice.

Zavedati se moramo, da se spremembe ne zgodijo čez noč, da verjetno ne vidijo vsi smisla v ponujenih rešitvah, in ravno zaradi njih je potrebno delo tako na družbeni kot na individualni ravni. Vseeno upam, da za te spremembe ne bomo potrebovali 50 let, kolikor je minilo od prvega vaškega zbora v Pušči, ki se jo danes poimenuje kot primer uspešnega sobivanja. Pušča pa nazorno kaže tudi na razlike med posameznimi romskimi naselji v Sloveniji, kar še dodatno otežuje iskanje skupnih rešitev. Če se nekje borijo za vključitev javnih prostorov v načrtovanju romskih naselij, drugod še zmeraj potekajo (ali pa bi morali potekati) pogovori o napeljavi vodovoda in električne energije.

Težava pri iskanju možnosti sobivanja je v slabi dosedanji politiki iskanja kratkoročnih rešitev, kjer so Romi vselej obravnavani kot drugorazredni in neenakovredni problem. Uspeh prinaša le želja po sodelovanju na obeh straneh, potreba vsekakor je.

Ob četrti obletnici prve javne tribune »Kako zaščititi državljane pred Romi« je vodstvo Krajevne skupnosti Bučna vas v začetku oktobra 2007 v Kulturnem centru Janeza Trdine pripravilo še drugo javno tribuno, s katero je želelo preveriti, ali je prva kaj zalegla. »Štiri leta, uspešni ali neuspešni pri reševanju romske problematike?« se je glasil letošnji naslov, vprašanje pa je bilo bolj retorične narave. Kmalu je namreč postalo očitno, da organizatorji niso imeli namena odpreti razprave, da bi prišli do odgovora, pač pa so le želeli ponoviti tezo izpred štirih let, da je z Romi en sam križ. Ker ni bilo predvideno, da bi govorili tudi tisti, ki bi lahko povedali kaj o uspešnosti, so s takšnim sporočilom tribuno uspeli tudi zaključiti. Škoda. A to še zdaleč ni bila edina »zanimivost« skoraj triurnega vsesplošnega prerekanja.

Bogata zasedba osmih državnih gostov, ki so na vsebinski ravni povedali bolj malo novega, je bila precej nerazumljiva izbira, glede na to, da je organizator od njih ves čas želel izvedeti, kaj konkretno se je v štirih letih spremenilo v Novem mestu. Minister za okolje in prostor ter predsednik komisije za zaščito romske etnične skupnosti Janez Podobnik, direktor urada za narodnosti Stanko Baluh, državna sekretarja na ministrstvih za pravosodje in za notranje zadeve Robert Marolt in Zvonko Zinrajh, generalni direktor direktorata za zakonodajo Leon Petrevčič, generalni direktor direktorata za socialne zadeve Davor Dominkuš in predsednik Zveze Romov Slovenije Jožko Horvat Muc namreč ne službujejo v Novem mestu. V zasedbi je zelo manjkal kak lokalen gost, vendar pa bi lahko povedal kaj pozitivnega in s tem porušil koncept tribune.

Za govorniško mizo je bila zato še najbolj razumljiva prisotnost poslanca Zmaga Jelinčiča, ki z romskim vprašanjem po svoji funkciji sicer nima ničesar. Uradno naj bi kot gost prve tribune ocenil pretekla štiri leta, česar nismo dočakali. Neuradno pa je očitno imel nalogo, da s svojimi neštetokrat prežvečenimi stališči do Romov neumestno in žaljivo ustavlja debato, da se ne bi razvila v kaj plodovitega, ter da po tej poti morda spravi v funkcijo okrepljeno policijsko enoto, ki je ves čas prireditve stražila pred kulturnim centrom, čeprav tega ob drugih priložnostih navadno ne počne. Tudi ob vikendih ne, ko naša mladina objestno uničuje pročelje.

Je bila prisotnost policije predsodkarski namig organizatorja, da Romi niso sposobni priti na javno prireditev, ne da bi povzročili nered? Za varnost gostov z državne ravni tolikšna patrulja namreč ni potrebna, sploh če vemo, da so Janez Podobnik, Jožko Horvat in Stanko Baluh pred pol leta na proslavi ob svetovnem dnevu Romov v tej isti dvorani nastopili pred okoli dvesto Romi in se povsem srečno vrnili v prestolnico. Prireditve ni varoval niti en policist. Prav po romskem naselju Šmihel pa so se letos brez vsakršnega varnostnega spremstva sprehajali nizozemski veleposlanik John C. M. Groffen, visoka delegacija veleposlaništva ZDA ter delegacija iz Velike Britanije in nihče izmed njih ni pomislil, da bi se mu moralo kaj zgoditi. Prišli so zato, ker so želeli videti, kako zgleda na dialogu temelječe uspešno sodelovanje romske skupnosti z ostalimi krajani. Očitno je možno in tudi v Žabjaku se stvari pomikajo na bolje, le da se je KS Bučna vas tako navadila svoje javne vloge žrtve, da kot dosežka ne priznava niti najnovejših zanimivih policijskih statistik.

Iz publike se je namreč oglasil direktor Policijske uprave Novo mesto mag. Anton Olaj in v razmislek navrgel nekaj dejstev. Odkar od februarja v Novem mestu deluje enota Zveze Romov Slovenije, ki jo vodi občinski svetnik in podpredsednik zveze Bojan Tudija, je novomeška policija redno vabljena na konstruktivne sestanke. Rezultat? Za 75 odstotkov manj prijav zaradi streljanja v naseljih Žabjak in Brezje kot v enakem obdobju lani, za 26 odstotkov manj prijav zaradi hrupa in za 25 odstotkov manj zaradi kurjenja, policisti pa so zasegli 28 odstotkov več neregistriranih avtomobilov. Tudija načrtuje podobna sodelovanja tudi s centrom za socialno delo, zdravstvenim domom in ostalimi pristojnimi službami. Zaploskali so samo Romi. Ostali so se raje navduševali nad številkami državnega sekretarja na ministrstvu za notranje zadeve Zvonka Zinrajha, ki govorijo o 88 izvedenih hišnih preiskavah na območjih Dolenjske, kjer so romska naselja, ki so se končale z 48 priprtji in 197 predlogi za prekrške. Da je bilo bolj dramatično, je poimensko naštel vse vrste zaseženega strelnega orožja in eksplozivnih teles in zbrane pustil pri logičnem sklepu, da so bili kršilci Romi. Toda policija v skladu z določili zakona o policiji namensko ne zbira in ne obdeluje podatkov o narodnosti pri prekrških in torej ne razpolaga s statističnimi podatki o tem, koliko prekrškov so storili Romi. Številke Zvonka Zinrajha so torej veljale za območja, kjer živijo tudi drugi.

O številkah je govoril tudi Janez Podobnik, ko je udeležence tribune tolažil, da je novomeška občina na 700.000 evrov težkem razpisu za sofinanciranje osnovne komunalne infrastrukture romskih naselij za urejanje komunale romskih naselij letos dobila sredstva, ki jih bo naposled lahko namenila izboljšanju podobe naselij. Žal je pozabil povedati, ali bo kdo izvajal nadzor nad porabo sredstev, kajti s sredstvi za Rome je pri nas tako, da od njih živijo »civili«. Kdor je bral zaključni račun občinskega proračuna za leto 2006 je v postavki “Romi” lahko opazil, da je bilo za to področje porabljenih 43 milijonov tolarjev, od tega več kot 25 milijonov za vrtec Pikapolonica v Brezju. Lepo, razen če veste, da so celo do avgusta iz te kvote plačevali 4,5 delavca, čeprav so vrtec marca podrli in je ostala le peščica otrok, ki so bili prerazporejeni v druge enote.

Vsega tega seveda nihče ni mogel pripomniti, čeprav so tam sedeli ljudje, ki bi lahko na laž postavili še precej izrečenih trditev. A je mikrofon spretno potoval pretežno k tistim, za katere se je vedelo, da bodo potrdili izhodiščno tezo tribune. V vsesplošnem zlivanju srda po Romih je tako edino upanje za diplomatsko ravnotežje predstavljal župan Alojzij Muhič, ki pa je s svojim govorom mnoge pustil obsedeti z odprtimi usti. Če prvi mož občine udeležence pozove, naj predlagajo rešitve, ker njemu enostavno »zmanjkuje idej« in če ta isti mož govor zaključi s frazo »Če ne bo šlo drugače, bo šlo pa s palico«, potem se za prihodnost podobno nekonstruktivnih tribun ni bati. S tega vidika je bila tribuna precej nepomembna, saj ni prišla do boljšega zaključka, kot ga je bilo slutiti že na začetku.