John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Večina novinarjev, če se tega zavedajo ali ne, je vzgojenih v zagovornike ideologije, ki se ima za neideološko, ki se izdaja za naravno sredino, za samo težišče modernega življenja. To je liberalizem. Nikakor ne pravim, da nima svojih vrlin. Vsi uživamo njihove sadove, vendar liberalizem in resnična demokracija nista eno in isto – O propagandi, tisku, cenzuri in uporu proti ameriškemu imperiju
To predavanje[1] ima naslov Svoboda pa prihodnjič[2], tako kakor moja knjiga. Le-to sem napisal kot protistrup za propagando, ki tako pogosto nosi masko novinarstva. Zato bom danes govoril o novinarstvu, o vojni, ki jo bije novinarstvo, o propagandi in molku ter o tem, kako je mogoče prekiniti ta molk. Edward Bernays, tako imenovani oče odnosov z javnostjo, je pisal o nevidni vladi, ki ima dejansko oblast v naši deželi. S tem je mislil novinarstvo, medije. To je bilo pred skoraj 80 leti, nedolgo po izumu korporativnega novinarstva. To zgodovino pozna malo novinarjev in le redki govorijo o njej. Začela se je s prihodom korporativnega oglaševanja. Ko so si nove korporacije začele prilaščati tisk, je bilo izumljeno tako imenovano »profesionalno novinarstvo«. Da je novi korporativni tisk pritegnil velike oglaševalce, je moral zbujati vtis nosilnega stebra establišmenta – biti je moral objektiven, nepristranski, uravnotežen. Ustanovljene so bile prve šole novinarstva in okrog profesionalnega novinarja se je spletla mitologija liberalne nevtralnosti. Pravico do svobode izražanja so povezovali z novimi mediji, z velikimi korporacijami, in po odličnih besedah Roberta McChesneyja je bilo vse skupaj »popoln nateg«.

Javnost namreč ni vedela, da morajo novinarji, če hočejo biti profesionalni, zagotoviti prevlado uradnih virov v novicah in mnenjih, in tako je še danes. Če na kateri koli dan preverite vire glavnih notranje- in zunanjepolitičnih prispevkov v New York Timesu, ugotovite, da med njimi prevladujejo vladni in drugi interesi establišmenta. To je bistvo profesionalnega novinarstva. Ne trdim, da to ne velja ali ni veljalo za neodvisno novinarstvo, vendar je slednje pogosteje častna izjema. Spomnite se, kakšno vlogo je igrala Judith Miller v New York Timesu pred invazijo na Irak. Njeno delo se je res sprevrglo v škandal, toda šele po tem, ko je izdatno prispevala k promociji invazije, ki je temeljila na lažeh. Pa vendar se njeno papagajsko ponavljanje za uradnimi viri in drugimi interesenti za invazijo ni tako zelo razlikovalo od dela mnogih slavnih Timesovih poročevalcev, na primer globoko čislanega W. H. Lawrenca, ki je pomagal prikriti resnico o posledicah padca atomske bombe na Hirošimo avgusta 1945. Njegovo poročilo je izšlo pod naslovom »Ruševine Hirošime niso radioaktvne« in je bilo popolna laž. Pomislite, kako se je ta nevidna vlada okrepila. Leta 1983 so bili glavni globalni mediji v lasti petdesetih korporacij, v glavnem ameriških. Leta 2002 je bilo teh korporacij samo še devet. Danes jih je verjetno kakih pet. Rupert Murdoch je napovedal, da bodo v prihodnosti obstajali samo trije globalni medijski giganti in da bo eden od njih njegova družba. Ta koncentracija moči se seveda ne dogaja samo v Združenih državah. BBC je oznanil, da bo začel oddajati v Združenih državah, ker da si Američani želijo načelno, objektivno, nevtralno novinarstvo, po kakršnem slovi BBC. Ustanovili so program BBC America. Morda ste videli reklame zanj.

BBC je bil ustanovljen leta 1922, tik pred nastankom korporativnega tiska v Ameriki. Njegov ustanovitelj je bil lord John Reith, ki je menil, da sta nepristranskost in objektivnost bistvo profesionalnosti. Isto leto je bil napaden britanski establišment. Sindikati so razglasili splošno stavko in torijci so se na smrt bali, da se bliža revolucija. Novi BBC jim je priskočil na pomoč. Lord Reith je v strogi tajnosti pisal protisindikalistične govore za torijskega premierja Stevena Baldwina in jih predvajal narodu, laburističnim voditeljem pa ni dovolil predstaviti stališč, dokler se stavka ni končala.

Tako se je vzpostavil vzorec. Nepristranskost je gotovo bila načelo: načeloma je bila ukinjena vsakič, ko je bil establišment ogrožen. In to načelo drži vse do danes.

Normalizacija nepojmljivega
Kot primer si oglejmo invazijo na Irak. Obstajata dve raziskavi BBC-jevega poročanja o njej. Ena kaže, da je BBC namenil samo dva odstotka poročanja protivojnim stališčem. Dva odstotka. Manj kakor ABC, NBC in CBS. Druga raziskava, opravili so jo na Univerzi v Walesu, kaže, da je BBC v času priprav na invazijo v 90 odstotkih omemb orožja za množično uničevanje namignil, da ga Sadam Husein dejansko ima, in s tem posledično, da imata Bush in Blair prav. Zdaj vemo, da je britanska tajna obveščevalna služba MI-6 izkoristila BBC in druge britanske medije. V okviru Operacije Množični poziv[3] so agenti MI-6 podtikali zgodbe o Sadamovem orožju za množično uničevanje, na primer o tistem, ki naj bi bilo skrito v palačah in tajnih podzemnih bunkerjih. Toda to sploh ni bistveno. Bistveno je, da se je MI-6 trudila po nepotrebnem, saj bi profesionalno novinarstvo tudi samo od sebe prišlo do enakega rezultata.

Poslušajte izjavo Matta Freija, BBC-jevega človeka v Washingtonu, kmalu po invaziji. »Nobenega dvoma ni,« je povedal gledalcem v Veliki Britaniji in drugod po svetu, »da je želja po prinašanju dobrega, ameriških vrednot, ostalemu svetu in trenutno predvsem na Bližnji vzhod še posebno povezana z ameriško vojaško močjo.« Leta 2005 je isti poročevalec hvalil načrtovalca invazije Paula Wolfowitza, češ da »strastno verjame v moč demokracije in razvoja od spodaj navzgor.« To je bilo še pred tisto nezgodico v Svetovni banki.

To ni nič nenavadnega. BBC News redno označuje invazijo za zmotno kalkulacijo. Ne pravijo, da je bila nezakonita, neizzvana ali da je temeljila na lažeh, temveč da je šlo za zmotno kalkulacijo.

Besedi »napaka« in »zabloda« sta na BBC-jevih poročilih že del inventarja, tako kakor »neuspeh« – kar pomeni najmanj to, da če bi bil namerni, preračunani, neizzvani, nezakoniti napad na brezbrambni Irak uspešen, ne bi bilo nobenega problema. Vsakič, kadar slišim te besede, se spomnim na čudoviti esej Edwarda Hermanna o normalizaciji nepojmljivega. To je namreč funkcija in namen klišejskega medijskega jezika – normalizacija nepojmljivega; sramotnosti vojne, odtrganih udov, pohabljenih otrok, vsega tistega, kar sem videl na lastne oči. Ena mojih najljubših hladnovojnih zgodb govori o skupini ruskih novinarjev, ki so potovali po Združenih državah. Zadnji dan obiska jih je gostitelj vprašal, kakšne vtise so dobili. »Moram vam povedati,« je odvrnil njihov predstavnik, »da smo po vsakodnevnem prebiranju časopisov in gledanju televizije odkrili nekaj osupljivega. Vsa mnenja o vseh najpomembnejših vprašanjih so enaka. Pri nas moramo za takšen rezultat pošiljati novinarje v gulage. Celo nohte jim pulimo. Tu pa vam tega ni treba. V čem je skrivnost?«

Res, v čem je skrivnost? V informativnih redakcijah, na medijskih fakultetah in v novinarskih biltenih je to vprašanje le redko slišati, vendar je odgovor nanj kritičnega pomena za milijone življenj. New York Times je lani 24. avgusta v uvodniku razglasil naslednje: »Če bi takrat vedeli to, kar vemo zdaj, bi javno ogorčenje zaustavilo invazijo na Irak.« To neverjetno priznanje je v bistvu sporočalo, da so novinarji izdali javnost s tem, da niso opravili svojega dela, da so sprejeli, okrepili in ponavljali laži Busha in njegove tolpe, namesto da bi se jim postavili po robu in jih razkrinkali. Po drugi strani pa Times ni priznal, da bi bilo danes, če bi sam skupaj z ostalimi mediji razkrinkal te laži, morda celo milijon ljudi še vedno živih. Tako zdaj meni več pomembnih novinarjev iz establišmenta. Le malo, to so mi povedali sami, jih je o tem pripravljenih spregovoriti v javnosti.

Ironično je, da sem začel razumeti, kako cenzura deluje v tako imenovanih svobodnih družbah, šele ko sem poročal iz totalitarnih družb. V 70. letih sem na skrivaj snemal na Češkoslovaškem, ki je bila takrat stalinistična diktatura. Intervjuval sem člane disidentske skupine Listina 77, med drugimi romanopisca Zdenka Urbaneka, ki mi je dejal: »V diktaturah imamo v nekem pogledu večjo srečo od vas na Zahodu. Ne verjamemo ničemur, kar preberemo v časopisih in kar vidimo na televiziji, saj vemo, da so vse samo laži in propaganda. Za razliko od vas na Zahodu. Naučili smo se gledati za propagando in brati med vrsticami, in v nasprotju z vami vemo, da je tista prava resnica vedno subverzivna.«

Vandana Shiva je temu dejala podjarmljeno védenje. Veliki irski razkrivalec svinjarij Claud Cockburn je zadel žebljico na glavico, ko je zapisal: »Nikoli ne verjemite ničesar, dokler ni uradno zanikano.«

Eden najstarejših klišejev o vojni pravi, da je njena prva žrtev resnica. Ne, pa ni. Njena prva žrtev je novinarstvo. Po koncu vietnamske vojne je revija Encounter objavila članek Roberta Eleganta, uglednega dopisnika, ki je pokrival vojno. »Prvič v moderni zgodovini,« je zapisal, »vojna ni bila odločena na bojišču, temveč na tiskani strani in predvsem na televizijskem zaslonu.« Odgovornost za poraz je naprtil novinarjem, ker so v svojem poročanju nasprotovali vojni. Stališče Roberta Eleganta je v Washingtonu postalo uveljavljena modrost in tako je še danes. Pentagon je v Iraku izumil vpetega[4] novinarja, ker je menil, da je bilo kritično poročanje krivo za poraz v Vietnamu.

V resnici je bilo ravno nasprotno. Ko sem kot mlad poročevalec prispel v Saigon, sem prvi dan obiskal predstavništva glavnih časopisov in televizijskih družb. Opazil sem, da imajo ponekod na oglasnih deskah pripete ogabne fotografije, večinoma s trupli Vietnamcev in ameriškimi vojaki, ki proti objektivom molijo odrezane uhlje in moda. V neki pisarni so imeli fotografijo mučenega moškega; nad mučiteljevo glavo je bil prilepljen papirnat stripovski oblaček z napisom: »Boš že videl, kaj se pravi čvekati z novinarji.« Niti ene od teh fotografij niso poslali matičnim uredništvom, kaj šele da bi jih objavili. Vprašal sem, zakaj. Razložili so mi, da jih javnost nikakor ne bi sprejela. Sploh pa, da njihova objava ne bi bila niti objektivna niti nepristranska.

Najprej sem sprejel navidezno logiko te odločitve. Tudi jaz sem odrasel z zgodbami o dobri vojni proti Nemčiji in Japonski, tej etični kopeli, ki je angloameriški svet oprala vsega zla. A dlje ko sem bil v Vietnamu, bolj sem se zavedal, da naša grozodejstva niso niti osamljeni primeri niti izjeme, temveč da je grozodejstvo vojna kot taka. To je bila največja zgodba, vendar se je le redko znašla v poročilih. Res je, da je nekaj zelo dobrih poročevalcev dvomilo v taktiko in učinkovitost vojske. Toda nikdar niso uporabljali besede »invazija«. Uporabljali so krotko besedo »vpleten«. Amerika je bila vpletena v Vietnamu. Neumorno so ponavljali izmišljotino o štorastem velikanu z dobrimi nameni, ki je obtičal v azijskem močvirju. Subverzivno resnico so morali razglašati kričači na domačih tleh, na primer Daniel Ellsberg in Seymour Hersh, ki je razkril pokol v vasi My-Lai. Na dan pokola, 16. marca 1968, je bilo v Vietnamu 649 poročevalcev, in niti eden ni poročal o njem.

Določene namerne politike in strategije v Vietnamu in Iraku mejijo na genocid. V Vietnamu prisilna razlastitev milijonov ljudi in vzpostavitev območij prostega ognja, v Iraku embargo, ki ga je izsilila Amerika. Kakor kakšno srednjeveško obleganje se je vlekel vsa 90. leta in po podatkih Unicefa pobil pol milijona otrok, mlajših od petih let. Tako v Vietnamu kakor v Iraku so proti civilistom namerno in eksperimentalno uporabljali prepovedano orožje. »Oranžni agens«[5] je spremenil genski in okoljski ustroj Vietnama. Vojska je temu dejala Operacija Had.[6] Ko je zanjo izvedel kongres, je dobila prijaznejše ime Operacija Kmečki hlapec[7] in nič se ni spremenilo. Kongres se je približno tako odzval tudi na vojno v Iraku. Demokrati so jo obsodili, preimenovali in podaljšali. Hollywoodski filmi, ki so nastali po vietnamski vojni, so bili podaljšek novinarstva normalizacije nepojmljivega. Nekateri so res kritizirali vojaško taktiko, a vsi so se previdno osredotočali na tesnobo napadalcev. Prvega od teh filmov zdaj uvrščajo med klasike – Lovca na jelene, ki nam je sporočal, da je Amerika trpela, da je Amerika prizadeta, da so se ameriški fantje po najboljših močeh potrudili proti vzhodnjaškim barbarom. Sporočilo je toliko bolj škodljivo, ker je Lovec na jelene genialno posnet in zaigran. Priznam, da je to edini film, proti kateremu sem v kinu glasno protestiral. O priznanem Vodu smrti, ki ga je režiral Oliver Stone, so trdili, da je protivojni film, in v nekaj utrinkih dejansko pokaže Vietnamce kot človeška bitja, vendar hkrati predvsem zagovarja stališče, da je ameriški napadalec žrtev.

Ko sem se usedel k pisanju, nisem nameraval omeniti Zelenih baretk, potem pa sem zadnjič prebral, da je John Wayne najvplivnejša filmska zvezda vseh časov. Zelene baretke z Johnom Wayneom v glavni vlogi sem gledal nekega sobotnega večera leta 1968 v Montgomeryju v Alabami. Tja sem prišel intervjuvat tedaj razvpitega guvernerja Georgea Wallacea. Ravno sem se vrnil iz Vietnama in nisem mogel verjeti, kako absurden je ta film. Smejal sem se in smejal, smejal sem se na ves glas. Ozračje okoli mene se je kmalu zelo ohladilo. Moj kolega, ki je bil pred tem »svobodni vozač«[8] na jugu ZDA, je zašepetal: »Poberiva se od tod in teciva kot sam hudič.«

Lovili so naju vse do hotela, a najverjetneje nihče od najinih zasledovalcev ni vedel, da se je njihov junak John Wayne z lažjo izognil vpoklicu v drugo svetovno vojno. Pa vendar je lažni vzornik Wayne poslal na tisoče Američanov umret v Vietnam, seveda z vidnima izjemama Georgea W. Busha in Dicka Cheneyja.

Kot da se ni zgodilo
Ko je dramatik Harold Pinter lani sprejemal Nobelovo nagrado za književnost, je imel epohalen govor. Vprašal je, zakaj so bili, citiram, »na Zahodu dobro znani sistematična brutalnost, raznorazna grozodejstva, neusmiljeno zatiranje neodvisnega mišljenja v stalinistični Rusiji, medtem ko so bili ameriški državni zločini komaj površno zabeleženi, kaj šele, da bi jih kdo dokumentiral.« Pa vendar je podivjana ameriška sila po vsem svetu povzročila iztrebljenje in trpljenje neštetih človeških bitij. »Toda,« je dejal Pinter, »o tem ni nihče niti pisnil. Ni se zgodilo. Zgodilo se ni čisto nič. Še tedaj, ko se je dogajalo, se ni. Ni bilo pomembno. Nikogar ni zanimalo.« Pinterjeve besede so očitno presegale vse okvire realnega, saj je BBC ignoriral govor najslavnejšega britanskega dramatika. Sam sem posnel več dokumentarcev o Kambodži. Prvi je bil Leto nič: tiha smrt Kambodže.[9] Opisuje ameriško bombardiranje, ki je pospešilo vzpon Pol Pota. Pol Pot je dovršil tisto, kar sta začela Nixon in Kissinger – o tem nedvoumno pričajo dosjeji Cie. Leto nič sem ponudil mreži PBS in ga prinesel v Washington. Direktorji PBS, ki so ga videli, so bili šokirani. Nekaj so šepetali med sabo. Prosili so me, naj počakam zunaj. Naposled se je prikazal eden od njih in mi rekel: »John, občudujemo tvoj film. Vendar nas moti tvoja trditev, da so Združene države utrle teren Pol Potu.«

Rekel sem: »Ali dvomite v navedene dokaze?« Citiral sem več dokumentov Cie. »Ne, ne,« je odvrnil, »vendar smo se odločili, da pokličemo novinarskega razsodnika.« Izraz »novinarski razsodnik« bi si bil prav lahko izmislil George Orwell. Posrečilo se jim je najti enega od treh novinarjev, ki jih je v Kambodžo povabil sam Pol Pot. Seveda se je o filmu izrekel negativno in PBS se mi ni več oglasil. Leto nič so predvajali v kakih šestdesetih državah in postal je eden najbolj gledanih dokumentarcev na svetu. V Združenih državah ga niso predvajali niti enkrat. Enega od petih filmov, ki sem jih posnel o Kambodži, je zavrtel WNET, hčerinska postaja PBS v New Yorku, mislim, da približno ob enih zjutraj. Na podlagi enega samega predvajanja, in to v terminu, ko večina ljudi spi, je prejel emmyja. Kakšna čudovita ironija. Zaslužil si je nagrado, občinstva pa ne. Po mojem je bila Pinterjeva subverzivna resnica, da je imperializem povezal s fašizmom in opisal neko bitko za zgodovino, o kateri se skoraj nikoli ne poroča. To je veliki molk medijske dobe, tajno skrivno srce današnje propagande. Propagande, ki je tako obširna, da sem vsakič znova presenečen nad količino znanja in razumevanja, ki ju vsemu navkljub premore tolikšno število Američanov. Seveda govorimo o sistemu, ne o posameznih osebah, vendar danes marsikdo meni, da je problem v Georgeu W. Bushu in njegovi tolpi. Drži, Busheva tolpa je ekstremna. Vendar je po mojih izkušnjah le ekstremna različica nečesa, kar traja že od prej. V mojem življenju so liberalni demokrati začeli več vojn kakor republikanci. Če se dogovorimo o tej resnici, zagotavljamo ohranitev sistema propagande in ustvarjanja vojn. Zadnjih deset let vlada Britaniji veja demokratske stranke. Blair, ki je menda liberalec, je popeljal Britanijo v vojno večkrat kakor kateri koli drug premier v moderni dobi. Trenutno sta res prijatelja z Georgeom Bushem, toda njegova prva ljubezen je bil Bill Clinton, najnasilnejši predsednik poznega 20. stoletja. Tudi Blairov naslednik Gordon Brown je Clintonov in Bushev privrženec. Zadnjič je izjavil: »Konec je časov, ko se je morala Britanija opravičevati za britanski imperij. Morali bi proslavljati.«

Podobno kakor Blair, Clinton in Bush tudi Brown verjame v liberalno resnico, da smo zmagali v boju za zgodovino; da bodo pozabljeni milijoni žrtev lakote, ki so jo Britanci povzročili v imperialni Indiji, pa tudi milijoni, ki so umrli v ameriškem imperiju. In tako kakor Blair je tudi njegov naslednik prepričan, da ima na svoji strani profesionalno novinarstvo. Kajti večina novinarjev, pa če se tega zavedajo ali ne, je vzgojenih v zagovornike ideologije, ki se ima za neideološko, ki se izdaja za naravno sredino, za samo težišče modernega življenja. Povsem mogoče je, da je to najmočnejša in najnevarnejša ideologija od vseh, kar jih poznamo, saj je neomejena. To je liberalizem. Nikakor ne pravim, da nima svojih vrlin. Vsi uživamo njihove sadove. A če zanemarimo njegove nevarnosti, njegov neomejeni projekt in vseprežemajočo moč njegove propagande, si odrečemo pravico do resnične demokracije, saj liberalizem in prava demokracija nista eno in isto. Liberalizem se je začel v 19. stoletju kot domena elite, ta pa nikoli ne podeljuje resnične demokracije. Za slednjo se je vedno treba boriti. Neka vodilna članica protivojne koalicije Združeni za mir in pravičnost[10] je pred kratkim dejala: »Demokrati uporabljajo politiko realnosti.« Njena liberalna zgodovinska referenčna točka je bil Vietnam. Dejala je, da je predsednik Johnson začel umikati čete iz Vietnama, potem ko je kongres z demokratsko večino začel glasovati proti vojni. To ni res. Čete so umaknili iz Vietnama po dolgih štirih letih. In v tem času so Združene države v Vietnamu, Kambodži in Laosu z bombami ubile več ljudi kakor v vseh prejšnjih letih skupaj. Enako se zdaj dogaja v Iraku. Bombardiranja je v primerjavi z lanskim letom še enkrat več, in o tem se ne poroča. Kdo je začel s tem bombardiranjem? Bill Clinton. V 90. letih je metal bombe na tiste predele Iraka, ki so jim nadeli vzdevek »območja prepovedanih preletov«. Hkrati je izsilil srednjeveško obleganje, ki so mu rekli »ekonomske sankcije«. Kakor sem omenil, je mogoče, da je s tem pobil milijon ljudi, med katerimi je bilo 500.000 otrok. Tako imenovani etablirani mediji skorajda niso poročali o teh umorih. Študija, ki jo je lani objavila šola za javno zdravstvo John Hopkins, pravi, da je od invazije na Irak za njenimi posledicami umrlo že 655.000 Iračanov. Uradni dokumenti kažejo, da je Blairova vlada verjela tej številki. Avtor poročila Les Roberts je februarja dejal, da je ta številka enaka številu mrtvih, ki jih navaja študija Univerze Fordham o genocidu v Ruandi. Mediji so se na Robertsovo šokantno razkritje odzvali z molkom. Morda gre za največjo epizodo organiziranega pobijanja v vsej generaciji, toda kakor je dejal Harold Pinter: »Ni se zgodilo. Ni bilo pomembno.«

Mnogi ljudje, ki se imajo za levičarje, so podprli Bushev napad na Afganistan. Nihče se ni zmenil za to, da je Cia podpirala Osama bin Ladna. V Združenih državah skoraj nihče ne ve, da je Clintonova administracija skrivaj podpirala talibe in jih vabila na obveščevalne sestanke z visokimi uslužbenci Cie. Talibi so bili skrivni partnerji naftnega velikana Unocala pri gradnji naftovoda čez Afganistan. In ko so nekega Clintonovega uslužbenca opomnili, da talibi zatirajo ženske, je odvrnil: »S tem lahko živimo.« Obstajajo tehtni dokazi, da se Bush ni odločil za napad na Afganistan zaradi 11. septembra, temveč da je odločitev padla že julija 2001. Ta podatek je v Ameriki neznan – v javnosti seveda. Podobno je s številom civilnih žrtev v Afganistanu. Kolikor vem, je zgolj en poročevalec iz etabliranih medijev, Jonathan Steele iz londonskega Guardiana, raziskal, koliko civilistov je umrlo v Afganistanu. Ocenjuje, da 20.000, in ta ocena je stara tri leta.

Več so gledali, manj so videli
Dolgotrajni tragediji Palestine sta v veliki meri botrovala molk in poslušnost tako imenovane liberalne levice. Nenehno se zatrjuje, da je Hamas zaprisežen uničenju Izraela. New York Times, Associated Press, Boston Globe, vsi redno izrekajo to trditev, ki pa je laž. Nikoli ne poročajo o tem, da je Hamas pozval k desetletnemu premirju. Neznano je še nekaj pomembnejšega, namreč da je Hamas v zadnjih nekaj letih napravil zgodovinski ideološki premik k priznanju tistega, čemur sam pravi realnost Izraela. In seveda je povsem neizrekljivo, da je Izrael zaprisežen uničenju Palestine.

Univerza v Glasgowu je objavila študijo poročanja o Palestini. Intervjuvali so mlade ljudi, ki so v Britaniji gledali poročila. Več kakor 90 odstotkov jih je mislilo, da so nezakoniti naseljenci Palestinci. Več so gledali, manj so vedeli – slavna fraza Dannyja Schecterja. Trenutno je najnevarnejši molk o jedrskem orožju in vrnitvi hladne vojne. Rusom je kristalno jasno, da Američani postavljajo novi obrambni ščit v vzhodni Evropi zato, da bi si jih podredili in jih ponižali. Tukaj pa se na prvih straneh govori, da Putin začenja novo hladno vojno, in se hkrati molči o razvoju povsem novega ameriškega jedrskega sistema, imenovanega Zamenjava zanesljivega orožja,[11] katerega namen je zabris razlikovanja med konvencionalno in jedrsko vojno – to naklepajo že celo večnost.

Medtem počasi mehčajo Iran, pri čemer liberalni mediji igrajo skoraj enako vlogo, kakršno so igrali pred invazijo na Irak. Kar se tiče demokratov, pa samo poglejte, kako je Obama postal trobilo Sveta za mednarodne odnose[12], enega propagandnih organov starega washingtonskega liberalnega establišmenta. Obama sicer piše, da si želi vrnitev vojakov domov, da pa »ne smemo izključiti uporabe vojaške sile proti starim nasprotnikom, kakršna sta Iran in Sirija.« Takole pravi liberalec Obama: »Naši voditelji so v trenutku velike nevarnosti v prejšnjem stoletju poskrbeli, da je Amerika z dejanji in zgledi vodila in dvignila svet, da smo vstali in se tudi onstran svojih meja borili za svobodo, ki si je želijo milijarde ljudi.«

To je srž propagande, pranja možganov, če hočete, ki pronica v življenje vseh Američanov in še mnogih, ki nismo Američani. Tako malo ljudi, naj bodo desničarji ali levičarji, sekularisti ali bogaboječneži, ve, da so administracije Združenih držav v zadnjega pol stoletja strmoglavile petdeset vlad, med njimi veliko demokratičnih. V ta namen je bilo napadenih in bombardiranih trideset držav ter izgubljenih nešteto življenj. Udrihati po Bushu je že lepo in prav, konec koncev si to zasluži, a tisti trenutek, ko začnemo verjeti bedarijam demokratskih siren, ki prepevajo o boju za svobodo milijard ljudi, tedaj izgubimo boj za zgodovino in se pustimo utišati.

Kaj naj storimo?
Torej, kaj naj storimo? Zanimivo je, da se to vprašanje pogosto zastavi tudi na zborovanjih zelo dobro obveščenih ljudi, kakršna je ta konferenca. Po mojih izkušnjah ljudje v tako imenovanem tretjem svetu redko postavijo to vprašanje, saj vedo, kaj morajo storiti. Nekateri to plačajo s svobodo in življenjem, vendar vedo, kaj morajo storiti. Zato pa na to vprašanje še vedno niso odgovorili mnogi na demokratični (ne demokratski) levici.

Najmočnejša sila od vseh so še vedno resnične, subverzivne informacije – in mislim, da se ne smemo ujeti v past prepričanja, da mediji govorijo v imenu javnosti. To ni držalo v stalinistični Češkoslovaški in ne drži v Združenih državah.

V vseh letih, odkar sem novinar, še nisem videl, da bi javna osveščenost rasla tako hitro kakor danes. Res je, da sta njena usmeritev in oblika nejasni, delno zato, ker so ljudje zelo sumničavi do političnih alternativ, delno pa zato, ker je demokratski stranki uspelo zapeljati in razdeliti levičarske volivce. Pa vendar je ta naraščajoča kritična javna osveščenost še toliko bolj izjemna, če upoštevate neznansko raven indoktrinacije, mitologijo o najboljšem načinu življenja ter trenutno umetno proizvedeno stanje strahu. Zakaj je New York Times v tistem lanskem uvodniku nehal blefirati? Ne zato, ker bi nasprotoval Bushevim vojnam – poglejte samo, kako poroča o Iranu. Tisti uvodnik je bil redko priznanje, da se javnost vse bolj zaveda prikrite vloge medijev in da ljudje začenjajo brati med vrsticami.

Ni mogoče predvideti reakcije in odpora ob morebitnem napadu na Iran. Predsedniška direktiva o narodni in domovinski varnosti daje Bushu v kriznih primerih vsa vladna pooblastila. Ni tako neverjetno, da bodo ukinili ustavo. Zakoni o aretacijah več sto tisoč tako imenovanih teroristov in sovražnikovih borcev že veljajo. Javnost je občutno napredovala od 11. septembra ter propagande, ki je povezovala Sadama Huseina z Al Kaido, in po mojem dobro razume te nevarnosti. Zato je lani novembra glasovala za demokrate, ki so jo potem gladko izdali. Vendar potrebuje resnico, in novinarji bi morali biti nosilci resnice, ne pa lizuni oblastnikov.

Vsak molk se da prekiniti
Mislim, da je možna peta sila, proizvod ljudskega gibanja, ki bi spremljal in dekonstruiral korporativne medije ter jim nasprotoval. Na vsaki univerzi, na vsaki medijski fakulteti, v vsaki redakciji se morajo učitelji novinarstva in sami novinarji vprašati, kako sodelujejo pri prelivanju krvi v imenu lažne objektivnosti. Takšno gibanje znotraj medijev bi lahko sprožilo perestrojko, kakršne še nismo videli. Vse to je mogoče. Vsak molk se da prekiniti. V Britaniji je Nacionalni sindikat novinarjev prestal radikalno spremembo ter pozval k bojkotu Izraela. Spletna stran Medialens.org je lastnoročno pozvala BBC k odgovornosti. V Združenih državah je splet poln čudovito svobodnih, uporniških duhov – tukaj ne morem omeniti vseh – od Toma Feeleyja, ki vodi International Clearing House, do Mika Alberta, ki ureja Znet, spletne strani Counterpunch, ter čudovitega dela, ki ga opravlja FAIR. Najboljše poročanje o Iraku najdete na spletu, denimo pogumno novinarsko delo Dahra Jamaila ali državljanskih poročevalcev, kakršen je Joe Wilding, ki je iz notranjosti Faludže poročal o obleganju mesta.

V Venezueli je raziskovalno delo Grega -Wilperta odbilo velik del strupene propagande, ki je uperjena proti Hugu Chávezu. Naj vam bo jasno, da zahodnjaška kampanja za skorumpirano postajo RCTV ogroža svobodo govora venezuelske večine. Ostali imamo nalogo, da to podjarmljeno védenje dvignemo iz podzemlja in ga izročimo navadnim ljudem.

Treba bo pohiteti. Liberalna demokracija se pomika v smeri korporativne diktature. To je zgodovinski premik in medijem ne smemo dovoliti, da postanejo njena fasada. Spremeniti jih moramo v popularno, pereče vprašanje, podvrženo neposredni akciji. Veliki svarilec pred nečednostmi Tom Paine nas je svaril, da je treba takrat, kadar so večini ljudstva odtegnjene resnica in njene ideje, naskočiti tisto, kar je imenoval Bastilja besed. Čas za to je napočil.

Prevod: Dušan Rebolj
1 Predavanje je bilo 16. 6. 2007 na konferenci Socialism 2007 v Chicagu.
2 Freeedom Next Time.
3 Operation Mass Appeal.
4 V izvirniku gre seveda za »embedded« novinarja.
5 V izvirniku Agent Orange. Človeku izredno nevarno sredstvo za defoliacijo, ki je dobilo ime po barvi sodov, v katerih so ga prevažali.
6 Operation Hades
7 Operation Ranch Hand
8 Svobodni vozači, v izvirniku »Freedom Riders«, so bili črnski in belski aktivisti, ki so z organiziranimi avtobusnimi vožnjami po ameriškem jugu nasprotovali rasni segregaciji na javnih prevoznih sredstvih.
9 Year Zero: the Silent Death of Cambodia
10 United For Peace and Justice
11 Reliable Weapons Replacement (RRW)
12 Council on Foreign Relations

nazaj