V letu 2007 se je sistem javne podpore slovenski filmski ustvarjalnosti znašel v krizi, primerljivi s tisto v osamosvojitvenih letih 1990 in 1991, ko je kulturna politika ukinila državni studio Viba film. Okoliščine in vzroki za tako radikalno odločitev z daljnosežnimi posledicami za filmsko kulturo niso bile nikoli do konca javno osvetljene in utemeljene. Viba je pozneje po spletu okoliščin preživela kot javni zavod, bila preoblikovana v nacionalno tehnično bazo Filmski studio Viba film, se z močno zmanjšanim številom zaposlenih preselila v novozgrajene prostore, v celoti pa je izgubila svojo programsko-produkcijsko vlogo. Razen Vibe v samostojni Sloveniji ni bila ukinjena nobena javna kulturna ustanova nacionalnega pomena.

Sledilo je nekajletno prehodno obdobje, ko je programski izbor in financiranje filmske produkcije neposredno izvajalo ministrstvo za kulturo. Njegov partner so namesto javnega studia postali zasebni producenti. V tem času je bilo posnetih le malo filmov, filmska ustvarjalnost je životarila. Odločilno vlogo v teh letih je odigrala nacionalna televizija, ki je s produkcijo dolgometražnih televizijskih filmov preprečila še večji razkroj kinematografije.

Prizadevanja za sistemsko ureditev filmskega področja, ki so bolj kot iz politike prihajala iz vrst filmskih delavcev, so rodila rezultat leta 1994, ko je bil sprejet Zakon o Filmskem skladu Republike Slovenije (ta je leta 2000 v svojem imenu dobil še pristavek »javni sklad«). Osnovna zamisel sistema produkcije nacionalnega filmskega programa, ki je bil oziroma naj bi še vedno bil v veljavi, je naslednja: glavni akterji filmske produkcije so ustvarjalci, neodvisni producenti, javna filmska infrastruktura (Filmski sklad RS in FS Viba film) ter država, ki jo v filmski sferi predstavlja ministrstvo za kulturo. Med akterji naj bi obstajal partnerski odnos, duh sodelovanja in soodgovornosti, brez katerega je izvedba zahtevnih filmskih projektov težka ali celo nemogoča. Osrednja ustanova javne podpore nacionalni kinematografiji je filmski sklad, medtem ko ima ministrstvo za kulturo nad njim prvenstveno nadzorstveno funkcijo.

V obdobju 1995–2006 je slovenska filmska ustvarjalnost vidno napredovala, posamezni filmi so imeli odlično gledanost pri domači publiki, mnogi so prejeli pomembne mednarodne nagrade. Hkrati pa se je v tem obdobju pokazala tudi vrsta sistemskih napak. Naštel bom le nekatere.

Stalna podfinanciranost kinematografije povzroča velik pritisk potencialnih ustvarjalcev na odločevalce na filmskem skladu. Ti so v želji, da ustrežejo širšemu krogu avtorjev in producentov ter se razbremenijo pritiska, večali število sofinanciranih projektov. Ob nespremenjenem obsegu financiranja so s tem povzročili bistveno znižanje produkcijskih standardov. Vse večji delež sredstev za produkcijo posameznega filma naj bi po pričakovanjih odločevalcev na filmskem skladu preskrbeli producenti sami. Pričakovanja, da lahko neodvisni producenti zagotovijo manjkajoča finančna sredstva podfinanciranih projektov, so se izkazala za neutemeljena, saj producenti na majhnem slovenskem trgu ter s šibko pozicijo v mednarodnem prostoru ne morejo akumulirati zadostne količine kapitala, ki bi jim omogočala lastna vlaganja v filme. Po drugi strani so nejasne ali zakasnele programske odločitve filmskega sklada producentom večkrat onemogočile pridobitev manjkajočega denarja iz tujine. Posledica trajne podfinanciranosti in (samo)precenjevanja producentov je ta, da je več filmov, v katere je bilo vloženega veliko javnega denarja, ostalo nedokončanih, oziroma so prišli pred publiko šele potem, ko jih je filmski sklad dofinanciral oziroma finančno »saniral«. Takšno dofinanciranje pa dejansko pomeni nagrado tistim producentom, ki so šli v realizacijo projekta brez trdno zaključene finančne konstrukcije ali pa so projekt finančno zavozili, kar je seveda nepravično do vseh ostalih producentov, ki so korektno realizirali filme v okviru prejetih finančnih sredstev. Hkrati pa so prav »sanacije« tudi odkrito priznanje filmskega sklada, da so investirali javna sredstva v filme z negotovim ali nezadostnim finančnim pokritjem.

Predstavniki politike in njihovi eksponenti so se s težavo upirali skušnjavi, da vplivajo na programsko-finančne odločitve, ki naj bi jih neodvisno sprejemal filmski sklad. Odločevalci na skladu so zato pogosto bili pod dvojnim pritiskom: osebnim ali medijskim pritiskom avtorjev in producentov na eni strani ter pod pritiskom politike in njenih pooblaščencev na drugi.

Predstavniki žive filmske ustvarjalnosti so vseskozi izvzeti iz procesov programskega odločanja na filmskem skladu, o programu so velikokrat odločali ljudje s skromnimi ali nikakršnimi ustvarjalnimi referencami na filmskem področju.

Duh sodelovanja in soodgovornosti je v tem obdobju vidno kopnel, že filmski sklad in FS Viba film sta imela pogoste težave pri usklajevanju programa dela. Tudi nacionalne televizije, ki je svoj čas odigrala ključno vlogo pri ohranjanju slovenskega filma, nikakor ni bilo mogoče sistemsko vključiti v produkcijo filmov. Nad kinematografijo je lebdela senca suma, da »producenti kradejo« ter da si avtorji »nekaj zmišljujejo«, da so eni in drugi sumljivi in nevarni partnerji, ki jim ne gre zaupati.

Te in druge sistemske pomanjkljivosti so oteževale produkcijo nacionalnega filmskega programa, vendar nobena od njih ni povzročila takšne blokade sistema, kot je ta, s katero se soočamo v letu 2007.

Prvi znaki prihajajoče krize so se pokazali v drugi polovici leta 2005, ko se je po smrti direktorja Slovenske kinoteke Silvana Furlana zastavilo vprašanje, kdo bo novi direktor kinoteke. Favorit kinotečnega kroga in oseba z izstopajočimi strokovnimi referencami je bil dr. Stojan Pelko, ki pa se ga je držal pečat, da je kader prejšnje vladne in zdaj opozicijske stranke LDS ter da je kot predsednik nadzornega sveta filmskega sklada igral pomembno vlogo pri strankarskem obvladovanju slovenske kinematografije. Ne le da Pelko ni bil izbran za direktorja, razrešena je bila tudi predsednica nadzornega sveta kinoteke in poslanka LDS Majda Širca. Predsednik nadzornega sveta je postal Stanko Malčič, ki je pri ministru za kulturo dr. Vasku Simonitiju in generalnem direktorju direktorata za medije Igorju Prodniku očitno užival izjemno zaupanje, saj je bil že od maja istega leta tudi namestnik predsednika nadzornega sveta filmskega sklada. Če izhajam iz domneve, da je eden od ciljev delovanja ministrstva za kulturo tudi zmanjšanje političnega vpliva nasprotne politične strani in okrepitev lastnega vpliva, potem se je to najprej in očitno zgodilo v Slovenski kinoteki. Da je zato večina tistih, ki s svojim aktivnim delovanjem prispevali k rasti kinoteke odšla in skupaj z njimi tudi dobršen del njihovega ustvarjalnega duha, je bilo očitno pri vsej stvari še najmanj pomembno. Druga kadrovska menjava v javni filmski infrastrukturi, ki je potekala skorajda sočasno, se je zgodila veliko bolj potiho. Direktorju FS Viba film Vladimirju Peruničiču se je iztekel mandat in kljub ponovni kandidaturi ni bil izbran za direktorja, čeprav mu je vsa filmska javnost priznavala, da je odigral ključno vlogo pri izgradnji in opremljanju novega Vibinega studia v Stegnah.

Kot je razvidno iz javno objavljenih zapisnikov sej nadzornega sveta filmskega sklada, je konfliktno razmerje tlelo tudi med nadzornim svetom in direktorico sklada Ireno Ostrouško. Nadzorni svet že na prvi redni seji 6. maja 2005 direktorici ni dal soglasja k imenovanju programske komisije, napetost pa se je močno povečala po 10. juliju 2006, ko je nov predsednik nadzornega sveta postal Stanko Malčič. V tistem času je javnost buril predlog Zakona o inštitutu za avdiovizualne vsebine RS, ki mu je del javnosti ostro nasprotoval. Nadzorni svet je takoj po izvolitvi novega predsednika prepovedal direktorici, »da s pripravljenimi pripombami, ki so v neposrednem nasprotju z interesi ustanovitelja Filmskega sklada RS, predstavlja in zastopa ustanovitelja na javni razpravi o predlogu Zakona o inštitutu za avdiovizualne vsebine RS, ki bo dne 11. 07. 2006« ter ji naložil, da »v skladu s svojimi pooblastili ukrepa proti delavcu, ki je nepooblaščeno v imenu Filmskega sklada RS skliceval javno razpravo v Štihovi dvorani Cankarjevega doma.« Po teh sklepih, ki so v očitnem nasprotju s predstavami o demokratični javni razpravi, je na seji 26. septembra 2006 nadzorni svet izrekel direktorici »zadnji opomin pred razrešitvijo delovnega razmerja zaradi pomanjkanja komunikacije z Nadzornim svetom«. In končno, zapisnik 18. redne seje z dne 17. oktobra 2006: »Direktorica je z dnem 17. 10. 2006 razrešena kot direktorica Filmskega sklada RS – javnega sklada.« Zanimivo je, da je nadzorni svet potreboval skoraj devet mesecev, da je 10. julija 2007 navedel razloge za razrešitev.

O tem, ali je filmski sklad v letu 2007 ustrezno izvajal svoje naloge in ali je bil program za to leto sprejet zakonito in v skladu z javnofinančnimi ter internimi predpisi filmskega sklada, si nasproti stojita dva pogleda: ministrstvo za kulturo, vlada in manjši del filmske javnosti menijo, da je bil program filmov za sofinanciranje v letu 2007 izbran po ustreznem postopku. Sam se pridružujem tistim, ki opozarjajo, da je bil program sestavljen samovoljno brez javnega poziva iz projektov, ki so bili na javnem pozivu za zbiranje predlogov za sofinanciranje realizacije za leto 2007 že enkrat zavrnjeni, k temu pa je bil dodan še en projekt na podlagi dvomljivega določila iz 2. odstavka 4. člena Splošnih pogojev poslovanja Filmskega sklade RS, po katerem »sklad izjemoma financira posamezni program ali projekt brez natečaja, če lahko zagotovi sredstva in če gre za posebno pomemben projekt, ki ga ni bilo mogoče vnaprej načrtovati«. Kako je mogoče tak postopek uskladiti s internimi predpisi sklada ter z zakonom o javnem naročanju, ki izrecno velja tudi za javne sklade in ki terja upoštevanje načel gospodarnosti, učinkovitosti javnih sredstev, transparentnosti javnega naročanja in načela enakopravne obravnave ponudnikov, od zagovornikov prvega pogleda še nismo slišali. In tak odgovor bodo zelo težko dali, saj v pravu zanj ne bodo našli argumentov. Zato ne preseneča obkladanje z zmerljivkami, ki smo jih namesto protiargumentov deležni vsi, ki opozarjamo na razgradnjo javne infrastrukture ter na njeno polaščanje s strani majhne skupine posameznikov, ki jih varuje politična moč.

Največji problem slovenske kinematografije ni v tem, ali je bil nacionalni filmski program za leto 2007 sprejet na pravnoveljaven način ali ne, ampak kaj je od filmskega sklada kot strokovne, avtonomne in neodvisne ustanove – tako od avtorjev in producentov na eni kot predstavnikov države in politike na drugi strani – sploh še ostalo. Mislim, da malo ali nič. Ostala je lupina, gola fasada, prazen videz, za katerim obstaja en sam – težko razumljiv – koncept, ki mu ne gre za spoštovanje pravno določene forme; niti za spodbujanje ustvarjalnosti, mišljenjskega in estetskega pluralizma; ki sta mu duh ustvarjalnosti in z njim povezane svobode tuja; ki ga očitno zanima predvsem podrejanje ustvarjalnosti in svobode. Očitno je, da so posamezniki iz ministrstva za kulturo ter njihovi maloštevilni zaupniki postali vrhovni odločevalci v naši javni filmski infrastrukturi, da zato ne morejo verodostojno vršiti sistemsko določene nadzorstvene funkcije, ter da ob zelo svojevrstnem razumevanju prava generirajo naraščajočo ohromelost celotnega sistema javne podpore filmski ustvarjalnosti. Sistem, ki ga je predvidel zakon iz leta 1994, de facto ne obstaja več, saj isti subjekti sprejemajo programsko-finančne odločitve, hkrati pa naj bi izvajali tudi nadzorstveno funkcijo nad njihovim sprejemanjem in izvajanjem. Jasno je, da nadzorovalci ne trpijo dvomov v pravilnost svojih odločitev, kar je potrdila tudi vladna razrešitev mag. Marjetice Mahne iz nadzornega sveta filmskega sklada.

Vprašanje, pred katerim smo se znašli vsi filmski ustvarjalci potem, ko je zdaj že tretji vršilec direktorja filmskega sklada Igor Prodnik objavil javne pozive za sofinanciranje programa za leto 2008, je predvsem etično: ali se bomo s svojimi projekti odzvali na poziv, s tem privolili v obstoječe stanje, mu s svojim sodelovanjem dali legitimnost, ali pa se bomo sodelovanja vzdržali, se samoizločili in samoukinili kot ustvarjalci? Bo z javnim denarjem financirana filmska kultura temeljila na ustvarjalnosti kimavcev? Se bo iskrena, etično utemeljena ustvarjalnost udejanjala v obliki gverilske kinematografije? Ali pa je sploh ne bo?