Renata Šribar
Vloga medijev pri (ne)enakih možnostih žensk za politično participacijo v Sloveniji Slovenija beleži na področju uravnotežene participacije žensk v politiki slabo sliko. Koliko k njej prispevajo konstrukcije spolov v medijih? – Problem je slovenski in ne ženski. Če bi se ukvarjali z aktivno udeležbo žensk v politiki v prvi polovici 20. stoletja, bi bil naslov drugačen; gotovo bi se naslavljal na »slovensko ženo«. Danes se naslavljamo na slovensko politiko, kot se konstruira v medijih. Če se je nekdaj feministični apel za delitev politične moči združeval s patriotizmom, se tu in zdaj združuje s kozmopolitsko vizijo o družbeni pravičnosti s perspektive spolov. Ovira za družbeno enakost spolov na tem področju, to lahko zagotovimo že kar na začetku, je v družbenih okoliščinah[1] in ne v brezbrižnosti žensk do stvari politike ali še manj v njihovi manjši kompetenci zanje.
V razkoraku med deklarirano družbeno enakostjo spolov in ženskim udejanjanjem na polju politike je več družbenih dejavnikov in prečiti ga želijo mnogi mednarodni in evropski dokumenti s strategijami, priporočili in normativi. Tako, na primer, Konvencija o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk, ki jo je leta 1979 sprejela generalna skupščina OZN, države pogodbenice usmerja k sprejemu ukrepov za uresničevanje aktivnega političnega sodelovanja žensk, »da so voljene« v vsa telesa, ki se oblikujejo z javnimi volitvami, in posebej še, da »sodelujejo pri oblikovanju in izvajanju vladne politike in da zavzemajo javne položaje ter opravljajo vse javne funkcije na vseh ravneh oblasti«. Eden od ključnih evropskih dokumentov, priporočilo Sveta Evrope iz leta 2003[2], v uvodnem delu opozarja na univerzalno družbeno korist kot učinek uravnotežene soudeležbe žensk v politiki. Med ukrepe za izboljšanje stanja vključuje tudi naloge, ki se navezujejo na medije: promoviranje uravnotežene zastopanosti na položajih odločanja v medijih, podpiranje urjenja in ozaveščanja študentske populacije s področja medijskih študijev in zaposlenih v medijih v zvezi s vprašanji, ki so povezana z enakostjo spolov in dekonstrukcijo stereotipov in seksizma, vzpodbujanje zaposlenih v medijih, da v predvolilnem obdobju zagotovijo tako ženskam kot moškim, ki kandidirajo, enako medijsko vidnost.
V skladu z navedenim dokumentom mediji součinkujejo na ustvarjanje družbenokulturnih okoliščin, pomenljivih za realizacijo uravnotežene politične zastopanosti spolov, na dveh ravneh: tako na ravni uredniške politike v zvezi s »prikazovanjem« spolov kot na ravni medijskega konstruiranja podobe političark in politikov oziroma kandidatk in kandidatov.
Slovenija beleži na področju uravnotežene participacije žensk v politiki slabo, klinično sliko.[3] Koliko k njej prispevajo konstrukcije spolov v medijih, je problem drugih tematizacij, v naši pa bomo preverili, kakšna je bila videti medijska konstrukcija predsedniških kandidatk v spremljajočem medijskem okolju.
Leto predsedniških volitev so iz različnih razlogov zaznamovale aktivne v politiki: Katarina Kresal, Mojca Kucler Dolinar, Andrijana Starina Kosem, dr. Zdenka Čebašek Travnik, Marjeta Cotman in Zofija Mazej Kukovič.
Odvzeta politična potenca
Kljub temu da so statusne in funkcijske prehode, ki družijo navedene, mediji pozorno in tudi zelo kritično spremljali, sta po številu tematizacij in emocionalnem naboju vodili nekdanja državna sekretarka na ministrstvu za gospodarstvo in nova predsednica LDS. Dejavniki odmevnosti so raznoteri in pri obeh različni, gotovo pa ju druži velika moč, ki je pri obeh zbir političnih in gospodarskih virov. Moč Andrijane Starine Kosem je avtonomna, tista, ki nosi Katarino Kresal, je konstruirana kot značilno ženska. Katarina Kresal je vezana na močnega moškega in vlogo prijazne in vodljive predsednice stranke. Ni pomembno, v kolikšni meri ta kresalovski arhetip ustvarjajo mediji, bolj indikativno je, kako. Na položaj je prišla kot NLP (nedolžna, lepa, pametna). Oznaka se je širila po vseh medijih, ne glede na to, da jo je kvalificirala po zunanjem atributu in po lastnosti, ki dandanes nikjer, kaj šele v politiki, ne velja za pozitivnega. Tako je bila Katarini Kresal že na začetku odvzeta politična kompetenca. Navedeno velja toliko bolj, ker pamet ni atribut, ki bi se v zvezi s političarkami in politiki kaj prida uporabljal. Medijski odnos do nove predsednice LDS je dejansko koncentriran v »NLP«. Katarina Kresal je reprezentantka »ženstvene« politične moči, ki ni moč samorealizacije in samostojne realizacije v politiki.
Ravno nasprotno pa je Andrijana Starina Kosem utelešenje stereotipa o moški moči. Ne glede na oblastna razmerja politikov je avtonomna igralka v politiki in politično vplivnem gospodarstvu. »Za kazen« ji je simbolno odvzeta »femininost«. Onkraj »ženske« vodljivosti in »moške« volje do moči v medijskih konstrukcijah vlog spolov v politiki ne gre, tudi v primerih, ki obstaja afirmacija »moške« ženske. Težavam z dekonstrukcijo arhaičnih spolnih vlog se pridružujejo težave z jezikom. Jezik je medij duha in kreacije; navedena resolucija Sveta Evrope natančno opozarja na potrebo po spolno nediskriminatorni rabi jezika. V slovenskih medijih pa težko naletimo na članek, ki bi obravnaval stvari politike s smislom za moč jezika z vidika spolov. Da uporaba obeh spolov ali drugačne rešitve preveč obtežujejo tekst, je izgovor. Slovenščina je kompleksen jezik, zato so možnosti izumljanja spolno senzibilnega izražanja mnogotere. Kreativnost v jeziku, kot rečeno, pa je kreativnost realizacije in materializacije zadev. Jezik je igra ustvarjanja sveta in z njegovo uporabo vsakič znova v največji meri ustvarjamo tudi spola.
Platforma oziroma konstrukcija žensk v politiki, na katero sta se »usedli« predsedniški kandidatki, Elena Pečarič in Monika Piberl, je bila tako zelo nestabilna, poleg tega pa sta vsaka zaradi svoje specifične umestitve po družbenokulturnih determinantah ostali prikrajšani celo za stereotipno umestitev na eno od dominantnih pozicij ženskih političark. Monika Piberl je bila zato a priori nezanimiva, Elena Pečarič pa reducirana na hendikep. Mnogo več kot z njima so imeli časopisi opraviti s soprogami predsedniških kandidatov, z »močnimi damami«, ki stojijo zadaj.[4]
Zelo nereflektirano medijsko so-oblikovanje političark ima tako močan učinek, da odnos do njih, ki se tako vzpostavlja na osebni ravni, dobiva že kakovost instinkta, gonsko določene simpatije in antipatije. Marko Crnkovič je v tem smislu sindrom medijskega stvarjenja političark. Ko razpreda o uspehu nacionalista Zmaga Jelinčiča v prvem krogu predsedniških volitev, zraven osebnostno obdela še dva iz SNS, Barbaro Žgajnar Tavš in Saša Pečeta. Med vsemi tremi izrazi nedvoumno antipatijo le do političarke, čeprav, kot pravi, je ne pozna. Edino ona je pri njem zaradi načina govora o registru »pedofilov« zaznamovana kot »psevdopenološko prepotentna«.[5]
1 Milica Gaber Antić povzema strokovne ugotovitve o vzrokih za problematični ženski status v aktivnem političnem življenju z navajanjem družbenokulturnih pogojev možnosti žensk in značilnosti družbene ureditve, kot so volilni sistem in strankarska politika ter strategija. Samoumevno je, da je tudi delovanje strank popolnoma zaznamovano s prevladujočo kulturno klimo in občimi determinantami družbenega statusa in vloge žensk. Gl. Antić, M. G., »Politične pravice in participacija žensk v politiki«, v: Jalušič, V. in Zagorac, D. (ur.), Človekove pravice žensk, Amnesty International Slovenija in Mirovni inštitut, Ljubljana 2004.
2 Recommendation of the Committee of Ministers to member states on balanced participation of women and men in political and public decision making adopted on 12 March 2003. Rec(2003)3.
3 Sonja Lokar je v imenu Slovenskega ženskega lobija, ki je sestavni del Evropskega ženskega lobija, prek STA na predsedniška kandidata, dr. Danila Türka in Lojzeta Peterleta, dne 6. 11. 2007 naslovila v zvezi s tem javno vprašanje: »Slovenija je po odstotku žensk v nacionalnem parlamentu med zadnjimi v EU. Zakona o enakih možnostih, ki zagotavlja, da bo v vseh imenovanih delovnih telesih najmanj 40 % predstavnikov vsakega od spolov, nihče ne spoštuje.Tudi druge določbe tega zakona v zvezi z enakostjo žensk v politiki se ne izvajajo. Nihče, ki je za to pristojen, ne ukrepa, da bi ta zakon spoštovali. V Vaši pristojnosti je predlaganje veleposlanic in veleposlanikov, ustavnih sodnic in sodnikov. Ali nam lahko zagotovite, da boste poskušali bodoča imenovanja opraviti tako, da se bo delež moških in žensk na teh izjemno pomembnih funkcijah, dvignil na najmanj 40 %, če že ne izenačil?«
4 Sporočilo: prava feminina moč je moč za ozadje, je podporna moč. Ta ženska moč naredi »damo«. Gl. Ana Gajič, »Za vsakim stoji močna dama«, v: Žurnal, 19. 10. 2007. (Če je mnogokateri od nas ta izraz neljub, je naš občutek potemtakem upravičen.)
5 Marko Crnkovič, »188.951 slepih kur zrno najde«, v: Objektiv, 3. 11. 2007.
nazaj
Renata Šribar
Mobitel, WTF? Javna zavajanja v zvezi z regulacijo potencialno škodljivih vsebin, dostopnih prek mobilnih telefonov Headline »What The Fuck« v obliki začetnic v zadnji oglaševalski kampanji Mobitela izvrstno kaže na funkcijo in »sprejemljivost« Mobitelovih porno chic stvari v širšem družbenem okolju. Konstrukcija pornografije kot libertinskega orodja zakriva njeno vlogo v vzdrževanju najbolj represivnih družbenih razmerij. Kot znamenje upora proti hipokritski družbi jo promovirajo in širijo tisti, ki so pač najbolj znotraj sistema kapitala in moške moči in imajo od njega največ koristi. A kot je zapisal Fredrick Jameson, za parodijo ni več pogojev. Možen je samo še pastiš, scena, v kateri se podoba pornografa nesmiselno kolažira s podobo porno seksa, brez vsakega naboja, mrtva stvar, kot je mrtev Mobitelov WTF. Upornik z razlogom v obliki bankovcev od porno industrije.
Mobitel si kot eisensteinovska mašina za ultimativno porno smetenje po mobilcih – z namenom kapitalskega zaslužkarstva na račun mladostniške seksualne radovednosti – poskuša oprati podobo. V skladu s svojo »tržno« logiko (= brezobzirnostjo) počne to na pravzaprav predvidljiv način. Tako se v dnevnem časopisu znajde trditev o Mobitelovi (in tudi Simobilovi) skrbi za zaščito otrok in mladoletnih pred potencialno škodljivimi vsebinami. Prispevek je formalno sicer novinarski, a ga od PR-članka loči le novinarjevo ime. Poteza ima dva minusa, ki v tem primeru ne moreta dati pozitivnega seštevka. Prvič, tudi PR je dejansko in dolgoročno učinkovit le, če je v skladu z dejstvi, in drugič, prodajati promocijske vsebine kot novinarski žanr pomeni smešenje ne le za naročnika, ampak tudi za medij, za slednjega celo v večji meri. Naročnik je namreč samo v vlogi manipulanta, medij pa se kaže kot podkupljiv.
Če se osredotočimo na temo, domnevno delujočo zaščito otrok in mladoletnih pred potencialno škodljivimi vsebinami, Mobitel v skladu z obravnavanim »novinarskim« tekstom implicitno zagotavlja, da je z možnostjo blokade dostopa do »posameznih vsebinskih sklopov na mobilnem portalu Planet« zadeva rešena. Čeprav ni eksplicitnega govora o tem, za kakšne vsebine gre, vsakdo upravičeno pomisli, da za to, kar se v javnem in strokovnih diskurzih opredeljuje kot potencialno škodljivo za otroke in mladoletne, torej za pornografske (»erotične«) in nasilne vsebine.
Na vprašanje, če je na področju zaščite pred tovrstno ponudbo pri njih dejansko kaj novega, Mobitelova služba za komuniciranje (»Center za pomoč naročnikom«) odgovori, da so »se odločili za samoregulacijo in smiselno povzeli določila Zakona o medijih« in da »Mobitel /…/ samodejno blokira dostop do portala Daj me dol mladoletnim naročnikom Itak paketa v starosti od 15. do 18. leta«. Za zaključek je naveden še podatek, da »pritožb uporabnikov, ki bi se navezovale na ponudbo vsebin za odrasle«, ne beležijo.
Ta salomonski govor pa se ne zaključi kot mit, v katerem je otrok ostal cel. Vsak uporabnik in uporabnica Mobitela, z izjemo naročnika oziroma naročnice navedenega paketa, lahko kadar koli dostopata do potencialno škodljivih vsebin na portalu Daj me dol. Poleg tega Mobitel skupaj s tržno ne toliko pomembnimi drugimi operaterji mobilne telefonije podpira mnoge ponudnike »erotičnih« vsebin.
Mobitel se »smiselno« ne drži 84. člena Zakona o medijih, kajti najbolj ustrezen za primerjavo je njegov osmi odstavek. Ta pa pravi: »Pornografske vsebine v tiskanih publikacijah ter na oglasnih površinah so lahko ponujene le tako, da jih otroci in mladoletniki ne morejo videti in kupiti. Dostop do pornografskih vsebin v elektronskih publikacijah mora biti s tehničnimi sredstvi oziroma z zaščito omejen tako, da otroci in mladoletniki do njih ne morejo dostopati.« Prav tako jalova je prikrita afirmacija njihovega domnevnega prizadevanja za zaščito otrok in mladoletnih, ki naj bi se odražala skozi trditev, da ni pritožb. Pri nas je kultura promoviranja možnosti za pritožbe nična, v skladu s tem pa je tudi odziv staršev, ki se kratko malo ne zavedajo, kaj povzroča mobilna telefonija na tem področju in kakšni so učinki na socializacijo njihovih otrok. Mobitel aktivno sodeluje v tej nekulturi, vsaj po izsledkih hot shop raziskave, ki jo je opravila kolegica Mateja Boldin; obiskovala je Mobitelove centre in ugotavljala, če osebje promovira možnosti tehnične zaščite in če je sploh dobro seznanjeno tudi s temi, več kot skromnimi in zavajajočimi ukrepi za zaščito. Odgovor je v obeh primerih nikalen.
Tako Mobitel kot Simobil in Siol se v svojih pisnih določilih – pogojih uporabe storitev – razvezujejo od kakršne koli resne odgovornosti. Vsaj tu so konsistentni. Kajti: da bi ugotovili, komu je pravzaprav namenjena ta mobilna zakladnica mizogine porno chic seksualnosti, je dovolj pogledati, kje se oglašuje. To počne na oglasih, namenjenih otrokom in mladim. Res bi bilo nesmiselno faktično ščititi stvar pred tistimi, katerim se zadeva pravzaprav prodaja.
Pa še to. Poskusite, za test, priklop na »vsebine za odrasle«, ki se v dnevnem časopisju ponujajo med medvedki, srčki, avtomobilčki in morda celo ob sličici Jana Plestenjaka. Pri roki je številka Hot Candy, na primer. Tudi če ste želeli samo preveriti, koliko je resnice v tem tekstu, bo Hot Candy še tedne in tedne vedno znova samoiniciativno zahajal v vaš mobilni poštni nabiralnik in se vam vztrajno ponujal tudi takrat, ko se boste ukvarjali z veliko bolj vitalnimi, substancialnimi zadevami, kot je plastični porno šik seks.
nazaj
Bojan Golčar
Z inovacijskim novinarstvom do inovativne družbe Inovacijsko novinarstvo je poročanje o inovacijah, inovativnosti, inovativnih procesih, inovacijskem ekosistemu. Je eno izmed orodij za gradnjo ustvarjalne družbe, ki z zgodbami povezanimi z inovacijami, omogoča promocijo tako rezultatov kot ljudi in okolij, ki jih dosegajo. »Če je inovativnost odgovor, kakšna so vprašanja?« Innovatorium, Norveška
Zakaj inovacijsko novinarstvo[1]?
Pred letom dni je dr. David Nordfors z Univerze v Stanfordu ugotavljal, da se pomen inovacij kot glavnega gonila gospodarstva, ki postajajo ključni pojem v ekonomski literaturi, ne izraža v medijih, saj, kot je dejal, »inovacije za urednike niso novica«.[2] S kritiko, uperjeno v nezainteresiranost medijev za vsebine povezane z inovativnostjo, je utemeljitelj koncepta inovacijskega novinarstva (InJo)[3] opozoril, da se odgovorni v medijih premalo zavedajo pomena interakcije med novinarstvom in inovativnostjo za razvoj tako gospodarstva kot celotne (inovativne) družbe.
Od kod potreba po inovacijskem novinarstvu kot novi disciplini? V knjigi Ritmi poslovne evolucije mag. Violeta Bulc ugotavlja, da vlogo novega vira ustvarjanja dodane vrednosti prevzema ustvarjalnost, vzvod za oblikovanje zmagovalnih faktorjev na trgu pa postaja inovativnost. S tem opredeli t. i. misleča okolja, ki se, kot ugotavlja, že uveljavljajo in pomenijo izziv in priložnost današnjega poslovnega trenutka.[4] Razmišljanja in pogledi, ki jih podaja, se vedno bolj potrjujejo v poslovni praksi, tudi slovenski, če se osredotočim zgolj nanjo. Vse več podjetij se razvija, širi, prenavlja in uspeva v lokalnem in svetovnem pogledu prav zaradi zavedanja pomena vzpodbujanja, izvajanja in izkoriščanja inovacij za uspešnost poslovanja. Težko pa v danem trenutku Slovenijo prepoznavamo kot okolje, ki se v celoti zaveda pomena inovativnosti. Razmere narekujejo beg inovacij v tuja okolja kot posledico premajhnega zanimanja in podpore domačega gospodarstva in države za prenos invencij v inovacije, torej dejansko realizacijo svežih idej v proizvodnjo novih izdelkov oz. storitev, družbenih odnosov, tehnoloških in organizacijskih postopkov itd. Tako ostajamo v Sloveniji še zmeraj na repu razvitih[5] inovativnih družb.
Kljub na prvi pogled nespodbudnim pokazateljem razvoja na tem področju, pa se le dogajajo spremembe, ki tlakujejo pot hitrejšemu razvoju Slovenije v inovativno družbo. Pri tem je izjemnega pomena vloga medijev, »ki lahko s strokovnimi in poglobljenimi prispevki zagotovijo višjo stopnjo splošne družbene zavesti, višjo ozaveščenost in razumevanje dolgoročnih vplivov razvoja in napredka«.[6] Inovacijsko novinarstvo je poročanje o inovacijah, inovativnosti, inovativnih procesih, inovacijskem ekosistemu in je, kot pravi Bulčeva, eno izmed (ključnih) orodij za gradnjo ustvarjalne družbe, ki z zgodbami povezanimi z inovacijami omogoča promocijo tako rezultatov kot ljudi in okolij, ki jih dosegajo. S tem se jim namenja širši družbeni pomen in veljava, drugim pa spodbuda za sledenje vzoru.
Novinarstvo usmerjeno v prihodnost
Če je za tradicionalno novinarstvo značilno, da piše o zadevah, ki so se zgodile, je zanimanje inovacijskega novinarstva v njegovem bistvu usmerjeno v prihodnost. Da bi pripravil dober prispevek s področja inovativnosti, mora po Nordforsu razumeti, kako je zgrajen inovacijski ekosistem, kako se izvajajo inovacijski procesi, kako se posel, tehnologija in politika med seboj prepletajo in kako se vklaplja v družbene okoliščine. Poznati mora tudi ključne akterje na področju inovativnosti v okolju.[7] Inovacijski novinar se obravnavane tematike loteva iz različnih vidikov: zakonskega, finančnega, političnega, družbenega in etičnega. Inovacijsko novinarstvo je kombinacija poslovnega, tehnološkega, političnega in kulturnega novinarstva. Zgolj takšen multidisciplinarni pristop novinarstvu in medijem daje vlogo aktivnega akterja v inovacijskem ekosistemu in gibala družbenih sprememb.[8]
Ko je govora o inovacijskem novinarstvu, je pogosto prisotna bojazen, da bi se interes medijev za inovacije lahko s strani podjetij izkoriščal za lastno prikrito brezplačno promocijo. Na to Nordfors odgovarja s stališčem, da je danes neprimerna tista uredniška politika medija, ki razmišlja na način, da se je pisanju o izdelkih bolje izogibati, da ne bi prihajalo do neplačanega oglaševanja. Torej si morajo mediji prizadevati za podajanje kvalitetnih zgodb, pri čemer je pisanje o inovativnih izdelkih in storitvah, ki po njegovem spreminjajo družbo in poslovnost, gotovo med pomembnejšimi poudarki današnjega časa. Inovacijsko novinarstvo svoj pomen povečuje tudi s tem, ko postaja predmet univerzitetnega izobraževanja (Švedska, Stanford University, California State University) in akademskega raziskovanja. Na vsakoletni mednarodni stanovski konferenci[9] strokovna in zainteresirana javnost izmenjuje informacije o dosežkih in razvoju inovacijskega novinarstva ter njegovem vplivu na inovacijske procese v družbi. Poudariti je treba, da se je po zaslugi mag. Violete Bulc tudi Slovenija med prvimi vključila v razvoj koncepta inovacijskega novinarstva in igra pomembno vlogo pri njegovem nadaljnjem razvoju tako v regionalnem kot širšem prostoru. Tudi nagrajevanje najboljših novinarskih prispevkov na področju inovativnosti je spodbuda in motivacija novinarjem ter medijem, da razvijejo inovacijsko novinarstvo.
Inovacijsko novinarstvo v slovenskih medijih
In kakšno je dejansko stanje v slovenskih medijih, ko govorimo o poročanju o inovativnosti?
Pogled v spletne arhive nekaterih slovenskih medijev kaže na to, da večina člankov, povezanih z inovativnostjo v slovenskem poslovnem okolju, poudarja pomen inovativnosti za doseganje poslovne uspešnosti in konkurenčnosti na domačem in tujih trgih. Ključni poudarki so vzpodbujanje inovativnosti v razvoju novih produktov, iskanju novih (monopolnih) tržnih niš, odnosu podjetja do okolja, odnosih med zaposlenimi, oblikah vodenja itd. Predvsem v primeru poslovnega časopisa Finance že lahko govorimo o inovacijskem novinarstvu. V člankih je pogosto zaslediti tudi pomen stanovskih nagrad za inovativnost[10], poudarjanje poslovne odličnosti in odnosa do okolja.
Med bolj izpostavljenimi tematikami, ki jih članki predstavljajo, je tudi sodelovanje podjetij pri ustanavljanju različnih oblik raziskovalnih inštitucij, kar priča o pomenu znanja in raziskav za razvoj gospodarstva v današnjem času.
Razveseljujoča je ob prebiranju člankov ugotovitev, da vse več upravam in lastnikom podjetij ustvarjanje dobička ni najvišja vrednota, temveč izpostavljajo skrb za okolje (razvoj okolja, izobraževanje, kultura, ohranjanje narave), tehnološki razvoj (inovativnost) ipd., in da v teh pozitivnih vrednotah vidijo in najdejo vzvode za ustvarjanje dodane vrednosti in dobičkov, ki jih delno vračajo v okolje. V člankih se poudarja tudi pomen ozaveščenih uprav in lastnikov, ki sledijo trendom razvoja sodobnega poslovanja, kamor spada tudi inovativnost in to s pridom vnašajo v svoja (poslovna) okolja.
Če so članki, ki jih na temo inovativnosti zasledimo v osrednjih splošnoinformativnih časopisih (Dnevnik, Delo, Večer), pa tudi osrednjih televizijskih medijih (RTV SLO in POP TV) pretežno prenosniki informacije o, na primer, dosežku podjetja oz. posameznika na področju inovacij, osvojeni nagradi itd. in se pri tem opirajo pretežno na sporočila, ki jih v posameznih podjetjih v ta namen pripravijo v službah za komuniciranje z javnostjo, je za članke v Financah mogoče reči, da jih ustvarjajo novinarji, ki so bolje seznanjeni s pomenom inovacij in znajo ustrezneje izpostaviti ključne poudarke.
Ob zadržanosti tradicionalnih medijev, aktivno vlogo v širjenju pomena inovativnosti prevzemajo spletni blogi, v katerih pisci, ki na različne načine vstopajo v interakcijo z inovativnostjo, inovacijskimi procesi in njihovimi raznolikimi vplivi, širijo in utrjujejo zavest o njihovem pomenu. To je dobrodošlo, če se zavedamo, da živimo v družbi, ki, kot je nekdo pomenljivo zapisal na svojem blogu[11], »bolj slavi zmagovalce resničnostnih šovov kot pa tiste, ki s svojo kreativnostjo in inovativnostjo premikajo meje«.
Prihodnost inovacijskega novinarstva
Upati je, da bodo, glede na pomen, ki ga ima inovativnost za razvoj družbe, tudi slovenski mediji z ustreznim pristopom k tej tematiki pomembno prispevali k spodbujanju razvoja gospodarstva in družbe kot celote, se svojega pomena na tem področju začeli v še večji meri zavedati in vlagati tudi sredstva v izobraževanje (specializacijo) novinarjev, ki bodo ohranjali avtonomnost in kritični pristop; da tovrstni članki ne bodo zgolj povzete piarovske objave (še posebej ob dejstvu, da tudi komunikacijski oddelki v prenekaterih podjetjih to področje ne znajo ustrezno predstaviti javnosti), temveč bodo izkazovali njihovo poznavanje področja. Upati je tudi na uvrstitev inovacijskega novinarstva v kurikulum slovenskega novinarskega izobraževanja. V nadaljnjem procesu razvoja inovacijskega novinarstva v novinarsko discpilino bo treba iskati odgovore na vprašanja o njegovi vlogi v inovacijskem sistemu, profesiji in načinih širitve njegovega obsega v medijih.[12]
Če se bodo napovedi dr. Davida Nordforsa pravilne, bo inovacijsko novinarstvo v prihodnosti prevzelo primat političnemu novinarstvu, ki se zaradi svojega vpliva v družbi tradicionalno razume kot najpomembnejše.[13]
1 Treba ga je razlikovati od pojma inovativno novinarstvo, ki se nanaša na uporabo novih orodij in oblikovanje novih poslovnih modelov za uspešno oblikovanje medijskih prispevkov
2 Inovacija za medije ni novica, na žalost (Delo, 19. 10. 2006).
3 < a target="_blank" href="http://www.vinnova.se/upload/EPiStorePDF/vi-03-05.pdf">www.vinnova.se/upload/EPiStorePDF/vi-03-05.pdf (dostop 30. 10. 2007)
4 Bulc V. (2006) Ritmi poslovne evolucije, Ljubljana, Vibacom, d. o. o., str. 30.
5 Svetovno primerjalno poročilo za obdobje 2006–2007 uvršča Slovenijo na področju inovativnosti na 34. mesto. < a target="_blank" href="http://www.weforum.org/pdf/Global_Competitiveness_Reports/Reports/gcr_2006/gcr2006_summary.pdf">www.weforum.org/pdf/Global_Competitiveness_Reports/Reports/gcr_2006/gcr2006_summary.pdf (dostop 30. 10. 2007)
6 Bulc V. (2006) Ritmi poslovne evolucije, Ljubljana, Vibacom, d. o. o., str. 33.
7 < a target="_blank" href="http://tia.si/fin07/images/IRT3000-sklop%20TIA.pdf">tia.si/fin07/images/IRT3000-sklop%20TIA.pdf (dostop 30. 10. 2007)
8 < a target="_blank" href="http://www.innovationjournalism.org/archive/injo-3-2.pdf">www.innovationjournalism.org/archive/injo-3-2.pdf (dostop 30. 10. 2007)
9 < a target="_blank" href="http://www.innovationjournalism.org/conference/">www.innovationjournalism.org/conference/ (dostop 30. 10. 2007)
10 < a target="_blank" href="http://www.innovationjournalism.si/si/page.php?10">www.innovationjournalism.si/si/page.php?10 (dostop 30. 10. 2007)
11 < a target="_blank" href="http://morskadeklica.blogspot.com/2007/06/inovacijsko-novinarstvo-ali-na-zahodu.html">morskadeklica.blogspot.com/2007/06/inovacijsko-novinarstvo-ali-na-zahodu.html (dostop 30. 10 2007)
12 < a target="_blank" href="http://www.innovationjournalism.org/archive/injo-3-2.pdf">www.innovationjournalism.org/archive/injo-3-2.pdf (dostop 30. 10. 2007)
13 < a target="_blank" href="http://tia.si/fin07/images/IRT3000-sklop%20TIA.pdf">tia.si/fin07/images/IRT3000-sklop%20TIA.pdf (dostop 30. 10. 2007)
nazaj
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih Uredniki množičnih medijev so prisiljeni iskati ravnotežja med različnimi zahtevami, zato bi morali imeti nadpovprečne intelektualne sposobnosti in obzorja – Razmišljanje bralca Množični mediji so danes daleč najpomembnejši dejavnik pri tem, koliko se lahko vpliva (deluje) na širitev intelektualnega obzorja povprečne odrasle osebe. Pri tem imam v mislih predvsem razgledanost osebe, ki posledično vpliva tudi na kulturno raven osebe oz. »pripravljenost« osebe na sobivanje z drugimi odraslimi osebami (npr. na njegova morebitna ksenofobna stališča).
Drugi dejavnik so lahko (izražena) stališča mnenjskih voditeljev. Vendar tudi oni običajno ne morejo posredovati svojih stališč in mnenj neselekcionirani populaciji brez posredovanja množičnih občil.
Dolgoročno pa ima daleč največji vpliv na stališča (razgledanost) odraslih oseb vzgoja doma in vzgoja v okviru šolskega sistema v otroštvu. Pri tem imamo spet ključno vlogo množičnih medijev: zgoraj omenjene odrasle osebe bodo vzgajale svoje otroke v skladu s svojim intelektualnim obzorjem (le-to pa je, kot sem že utemeljil, najbolj vplivano lahko le od množičnih medijev). Vplivnost šolskega sistema na otrokovo razgledanost za zdaj dajem na stran (čeprav je prav to vsebinsko področje tisto, na katerega že 12 let opozarjam). Navedem naj le to, da je že Platon zatrdil, da je področje dejavnosti ljudi, ki delujejo v sistemu, v katerem otroka »oblikujejo« v odraslo (zrelo) osebo, najvažnejše od vseh področij delovanja človeka (torej bi moral imeti učiteljski poklic največji ugled ali družbeno »težo«).
Če sem z zgornjim izhodiščem pokazal pomembnost množičnih medijev, v tem izhodišču poudarjam pomen tistih oseb, ki so »pooblaščene«, da oblikujejo te množične medije. Ne gre samo za novinarje na splošno, čeprav je že prejšnji sistem govoril o tem, da so novinarji »posebni družbenopolitični delavci« (proti čemur ima večina dandanes negativno stališče izključno zaradi tega, ker je v njem uporabljeno besedišče iz prejšnjega političnega sistema – čeprav pa, to bo razjasnjeno, je ta opredelitev zelo korektna in točna).
Urednik množičnega medija je prisiljen iskati ravnotežje (sprejemati kompromis) med dvema nasprotujočima si zahtevama. Prva zahteva je, da mora »njegov« medij dosegati visoko prodajo. To pa lahko doseže le, če je medij naravnan na povprečje neselekcionirane populacije. Z drugimi besedami: če so članki preveč »znanstveni«, medij ne gre v množično »prodajo«, kar avtomatično pomeni, da se ta medij ne more več uvrstiti v kategorijo množičnega občila (ali ekonomsko izraženo: medij prinaša majhen zaslužek – temu mora seveda slediti »naklada«, ki ne more biti velika).
Druga zahteva (»poslanstvo«, ki si ga zada vsak »resen« urednik) pa je seveda ta, da je »njegov« medij dovolj resen (da ni »pogrošno« glasilo oz. trobilo, na primer rumeni tisk ali trač revija pri tiskanih medijih). Ali kar je bilo vodilo Marketing magazina: Dober časopis življenja ne le zapisuje, marveč ga tudi oblikuje.
Oba cilja poskušajo izpolnjevati uredniki množičnih medijev s tem, da »naredijo« množični medij z veliko prilogami (ki so raznorodnih zahtevnostnih nivojev). S tem načinom pa v resnici dolgoročno »žagajo vejo, na kateri sedijo«. Ko postaja množični medij obsežen, izgublja svojo množičnost: ostaja mu samo še to, da ga lahko ocenimo kot bolj ali manj univerzalnega. In na ta način (kolikor bolj je medij univerzalen) si širi svoj tržni delež. Hkrati pa postaja ekonomsko »poguben« (postaja predrag, njegova lastna cena narašča).
Medij torej mora biti, da bi bil množičen, po obsegu »kratek«. V kratkem besedilu mora biti vse od t. i. trača do »znanosti«. Zato dikcija, da je novinar posebni družbenopolitični delavec. Gre za to, da ima vpliv na neselekcionirano populacijo, hkrati pa mora biti tudi nadpovprečno sposoben, da zna vse omenjeno povedati v kratkem besedilu. Najlepši zgled so pesniki ali pisci kakšnih šal ali zabavljivih napisov, ki znajo v nekaj vrsticah povedati bistvo. Ni težko v dolgem besedilu povedati nekaj oz. kar hočeš povedati, ampak je »umetnost« veliko povedati v nekaj besedah .
Dejstvo je, da je dandanes mnenjski voditelj (ali referenčna »oseba«) za neselekcionirano populacijo množično glasilo (medij). Že na začetku sem to razložil: večina povprečnih oseb danes kratko malo nima časa »konzultirati« še druge vire informacij in znanja kot pa samo množične medije.
Zaradi tega dejstva se množični medij razume kot zelo relevanten vir informacij in znanja, njegov(i) urednik(i) pa so smatran(i) kot osebe z visoko stopnjo razgledanosti.
Večina urednikov dandanes
Če pa je urednik (ali uredniki posameznih delov množičnega medija) v okviru povprečne stopnje razgledanosti, bodo taki ljudje nesposobni sprejemati »zdrav« kompromis med omenjenima zahtevama. Taki ljudje bodo (zaradi svoje samo povprečne sposobnosti) »znali« videti samo zahtevo po čim širši prodaji (saj »znanosti« niti ne razumejo) in zato bo tudi »njihovo« glasilo objavljalo le takšne prispevke, ki jih bo povprečna neselekcionirana populacija bolj množično »kupovala«. Prilagajali se bodo, skratka, povprečju. Poseben problem, ne samo urednikov, nastane, ker takšni ljudje niso sposobni biti ideološko nevtralni. Kakor da se čutijo poklicani, da »branijo« svojo politično opcijo tako, da ne objavljajo besedil, ki so kritika njihove politične opcije (ali ki bi ji po njihovem mnenju lahko kakor koli »škodovali«). Enako je tudi, če so verni in sebe dojemajo kot poklicane »braniti« svojo veroizpoved (ali njene nosilce). Ob tem nikakor ni zanemarljivo spomniti na globoko in resnično misel Branka Sobana: Najhujši sovražniki države so tisti, ki ne dovolijo pisati resnice o njej.
Nekako (sam ne vem kako) bi morali doseči, da bo pri imenovanju urednikov množičnih medijev merilo intelektualne sposobnosti najvažnejše, važnejše kot kakršne koli »zasluge«, »izkušnje«, veze in poznanstva, sorodnost političnih ali svetovnonazorskih stališč … Skratka, merila, ki dandanes prevladujejo pri imenovanju urednikov posameznih množičnih medijev.
nazaj
|