Po vse hujših pritiskih urednikov na moje novinarsko delo in vedno bolj očitni cenzuri sem se julija 2007 odločil, da o tem obvestim tujo javnost. Ker sem se zavedal velikega vpliva Janševe vlade v slovenskih medijih, odprtega pisma evropskim voditeljem in državljanom z naslovom Cenzura v Sloveniji na domače naslove nisem pošiljal. Prepričan sem bil namreč, da vrsta urednikov, ki so bili prek politično-kapitalskih povezav imenovani v večjih slovenskih medijih po letu 2004, pisma ne bo objavila. Kasneje se je izkazalo, da sem imel prav. Razen bralcev tednika Mladina pismo ni doseglo slovenske javnosti. Drugače rečeno – tudi samo pismo, ki opozarja na cenzuro, je bilo cenzurirano. Le kako drugače pojasniti, da so o njem obširno pisali tuji mediji, slovenski pa ne.

Ker je pošiljanje pisma na več kot 300 tujih naslovov precejšnji logistični in vsebinski zalogaj, je zahtevalo kar veliko dela. Samo zbiranje poštnih in elektronskih naslovov državnikov v članicah Evropske unije, mednarodnih organizacij, okoli 150 evropskih časopisov in skoraj 30 tiskovnih agencij je, na primer, trajalo več tednov. Nenazadnje je samo zlaganje pisem v kuverte in lepljenje poštnih znamk trajalo šest ur brez premora. Zato bi se na tem mestu rad zahvalil vsem, ki so pomagali pri iskanju naslovov, odpošiljanju pisem in lektoriranju v angleškemu jeziku, čeprav jih zaradi prošnje, da ostanejo anonimni, ne morem imenovati.

Pisma sem odposlal 14. avgusta 2007. Teden dni pozneje, 22. avgusta 2007, sem pismo ponovno posredoval tujim medijem. Tokrat po elektronski pošti. Nekaj dni zatem pa sem pismo po pošti poslal še dvajsetim ameriškim senatorjem in kongresnikom.

In kmalu so se začeli vrstiti odzivi. Tako je urednik luksemburškega tednika Letzebuerger Journal 23. avgusta 2007 odpisal, da so pismo že objavili, največji luksemburški dnevnik pa ga je objavil dan prej. Isti dan je urednik madžarskega Magyar Hirlapa sporočil, da so vest objavili na zunanjepolitični strani. Velik preboj je bil 24. avgusta 2007, ko je članek o pismu objavila avstrijska tiskovna agencija APA. Še isti dan so jo povzeli dunajski Der Standard, Salzburger Nachrichten in drugi avstrijski časopisi. O pismu je poročala tudi avstrijska televizija na spletni strani programa slovenske manjšine. Češki The Prague Post je 29. avgusta 2007 malce preoblikovano pismo objavil kot tedensko kolumno, k njej pa dodal še uredniški komentar in karikaturo.

Vendar o teh objavah v tujini Slovenska tiskovna agencija ni poročala, čeprav bi morala po določbah lastnega statuta spremljati dogajanje o slovenskih medijih in povzemati zapise o Sloveniji v tujih medijih. V Sloveniji je zato pismo prišlo v javnost šele 29. septembra 2007, ko je članek o njem na spletni strani TV Slovenija objavil Multimedijski center RTV, zapis pa so objavili tudi na teletekstu. O pismu sta pisala še spletna medija Vest in Požareport, medtem ko so ostali pismo večinoma ignorirali. K sreči je cenzuro prebijala internetna blogerska scena z Medijskim watch dogom na čelu.

Enako kot pismo so slovenski mediji ignorirali tudi sporočilo za javnost Mednarodnega tiskovnega inštituta (International Press Institute - IPI) z dne 31. avgusta 2007. Z njim se je IPI odzval na pismo in od slovenske vlade zahteval, naj ustanovi posebno neodvisno komisijo, ki bi preverila stanje na področju medijske svobode v Sloveniji.

Kljub molku slovenskih medijev, so se septembra odzivi v tujini nadaljevali. O pismu je pisal slovaški tednik Týždeň, romunski Adevarul, razpisal se je hrvaški Večernji list, Feral Tribune pa je omejevanju medijske svobode v Sloveniji namenil celo dve strani časopisa. Za berlinski Radio Corax sem imel 20-minutni intervju, vrhunec pa je bila objava v uglednem nemškem tedniku Der Spiegel.

Hkrati z objavami v tujih medijih so prihajali odgovori državnikov. Poleg pisem iz kabinetov predsednikov držav, vlad in parlamentov, ki so bolj ali manj sporočali, da so pismo o cenzuri v Sloveniji posredovali pristojnim organom v njihovi državi, je treba omeniti, da je veleposlanik Španije kot predsedujoče države v Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) zapisal, da je že sprožil ustrezne postopke. Nemudoma po pismu so stanje medijske svobode v Sloveniji začeli raziskovati v Organizaciji za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD). Na pismo pa so odgovorili tudi nekateri vplivni evropski voditelji, prav tako so telefonirali iz kabinetov nekaterih najvplivnejših evropskih državnikov in evropskih poslancev. Ker ta komunikacija ni bila namenjena javnosti, o njej ne morem pisati.

In če sem si julija zadal cilj, da o cenzuri, političnih pritiskih in šikaniranjih novinarjev obvestim evropsko javnost, lahko novembra z manjšo časovno distanco ugotovim, da je bil cilj zagotovo dosežen. Peticija zoper cenzuro in politične pritiske na novinarjev v Sloveniji, ki jo je kasneje podpisalo 571 novinark in novinarjev, pa je opozorilo, da je v Sloveniji omejena medijska svoboda, razširila po celem svetu.

Kot relativno nov član Programskega sveta RTV Slovenija opažam, da so moje možnosti za delovanje relativno omejene. Mednje zagotovo spada postavljanje vprašanj, za katera poslovnik sveta določa, da je nanje vodstvo javnega zavoda dolžno odgovoriti. V zadnjem času sem tako zastavil pisna vprašanja glede protestnega pisma novinarjev informativnega programa na TV Slovenija, objave nestrpnih in ksenofobnih posnetkov v predstavitveni oddaji z Zmagom Jelinčičem (posnetkov iz oddaje Piramida, zaradi katerih se je vodstvo RTV-hiše distanciralo in zaradi katere je odstopilo nekaj članov sveta), članstva Gregorja Pivca v svetu po tistem, ko je junija 2007 postal predsednik mariborske SDS, kar je po mojem v neskladju z zakonom o RTV Slovenija.

V nadaljevanju želim na kratko predstaviti še eno svoje vprašanje. Spletni portal www.vest.si je med prvimi poročal, da je novinar Radia Slovenija Robert Škrjanc deležen »delovnega suspenza«, ki mu ga je izrekel direktor Vinko Vasle po tistem, ko je v oddaji Dogodki in odmevi 3. aprila 2007 objavil svoj komentar o aferi Sova. Zato sem 17. aprila 2007 poslal »Vprašanje vodstvu RTV Slovenija glede odvzema delovnega področja novinarju Radia Slovenija Robertu Škrjancu«. Videti je namreč bilo, da je direktor radia ob nedopustnem ukrepu zašel še v dodatno protislovje s svojo izjavo za portal www.vest.si. Ker se mi vprašanje suspenza v danem primeru zdi precedenčno in zahaja v področje, ko je treba jasno razmejiti pristojnosti urednikov glede posegov v izdelke novinarjev in zadeva spolzko področje obtožb o »neprofesionalnosti« dela novinarja, ker nadalje odpira vprašanje razmejitve komentarja od informacije in upoštevanja novinarskih načel in medijske zakonodaje, se mi zdi izjemno pomembna čim širša javna analiza navedenega primera. V tem smislu sem tudi zahteval dodatna pojasnila od vodstva RTV-hiše, iz korespondence med obema stranema pa je že implicitno jasno razvidna argumentacija obeh strani, tj. moje in direktorja Radia Slovenija. Moje začetno vprašanje se je glasilo:

»Kot član Programskega sveta RTV v skladu s Poslovnikom Programskega sveta RTV (člen 3.2.) postavljam vodstvu hiše naslednje vprašanje: dne 3. aprila 2007 je bil na Radiu Slovenija predvajan do vlade kritičen prispevek novinarja Roberta Škrjanca o njenem nadzoru Sove. Po izjavi direktorja Radia Slovenija, g. Vasleta, se novinarju Škrjancu »ni odvzela tema, odvzelo se mu je področje, ki naj bi ga kot novinar korektno pokrival, kar pa ni počenjal«. Ali kot dodaja: »Jaz bi lahko počakal pri tem kolegu mesec, dva meseca, pa ukrepal po disciplinski plati.« Izjave gospoda Vasleta so dostopne na tem naslovu v avdio obliki: www.vest.si/2007/04/pritisk-na-novinarja-radia-slovenija/. Domnevno sporni prispevek novinarja Škrjanca je dostopen, med drugim, na tem naslovu: www.speedyshare.com/998481343.html.
Moja vprašanja vodstvu RTV Slovenija so naslednja: (1) S kakšnimi razlogi in utemeljitvijo se je novinarju odvzelo delovno področje, katera merila za opravljanje delovnih obveznosti je pri tem ta kršil in kje so ta merila zapisana? (2) Kaj obsega pojem »delovno področje« in o čem novinar poslej sme in ne sme poročati? Ali drži trditev, da novinar ne sme več poročati le o Sovi, lahko pa o drugih temah? (3) Če, kot pravi g. Vasle, novinar naj ne bi izpolnjeval delovnih obveznosti in zato odvzem delovnega področja ni povezan z domnevno spornim prispevkom 3. aprila letos, zakaj ta dva dogodka sovpadata? (4) Ali drži trditev, da sta aktiv in sindikat novinarjev Radia Slovenija poslala g. Vasletu izjavo novinarjev tega radia, ki se ne strinjajo »s postopkom, po katerem je bilo novinarju odvzeto delovno področje, brez predhodnega opozorila o neizpolnjevanju delovnih obveznosti« in da »tovrstni postopki spodkopavajo zaupanje, ki je eden temeljev za dobre, korektne odnose med uredniki in novinarji oziroma vodstvom radia in novinarskim kolektivom«. (5) Ali je bil podan odgovor g. Vasleta na citirano izjavo aktiva in sindikata? Prosim za pisne odgovore.«

Po poslovniku Programskega sveta RTVS, ki je sicer zapisan dvoumno in ne določa, v kakšni obliki mora biti odgovor, sem bil deležen pisnega pojasnila, naslovljenega z »Odgovor na vprašanja člana programskega sveta dr. Borisa Vezjaka«. Podpisal ga je g. Vasle in nosi datum 20. april 2007:

»Moja ocena in ocena odgovornega urednika informativnih radijskih programov je bila, da je v zadevi kolege Škrjanca šlo za precej grobo profesionalno napako:

1. Afera Sova je zagotovo zapletena reč in je v fazi, ko pravzaprav še ni nič jasnega, ni mogoče odpraviti z nekakšnim razmislekom, ki je poln nedokazanih trditev in konstruktov; še zlasti, ko gre za javni radio;
2. Iz prispevka ni bilo jasno, za kakšno novinarsko zvrst gre, saj se je komentar mešal z nekakšnimi trditvami, za katere pa ni bilo mogoče ugotoviti, na podlagi kakšnih informacij slonijo;
3. Trditev novinarja, da je ustanovitev vladne komisije na šibkih pravnih osnovah, so nekateri pravni strokovnjaki zavrnili, to je bila v resnici trditev, ki je prihajala iz nekaterih opozicijskih krogov, novinar jo je uporabil kot svojo trditev;
4. Novinarjeva naloga v tako zapleteni zadevi je, da skuša zbrati čim več različnih mnenj o stvari, da torej poroča, ne pa da se opira na neznane vire informacij, med drugim tudi na informacije, ki jih je pridobil od novinarskega kolege iz druge novinarske hiše; nesprejemljivo se je ob tako občutljivi zadevi sklicevati na nek časopis;
5. Tudi v primeru, če bi šlo za komentar, pa je s profesionalnega stališča popolnoma jasno, da tudi komentarji, ki želijo biti verodostojni, morajo temeljiti na dejstvih, ne pa na različnih špekulacijah in ugibanjih; tako se pač javni radio ne more obnašati, če želi biti resen, objektiven in verodostojen.

Zato je bila moja ocena in ocena odgovornega urednika, da je v tem primeru šlo za večjo profesionalno napako, na katero sta bila opozorjena urednik notranje-političnega uredništva in sam avtor. Vse sedanje trditve v nekaterih medijih, da je šlo za utišanje novinarja in torej za nekakšno cenzuro, so iz trte izvite, kot tudi trditve, da je bil kolega zaradi tega suspendiran, da mu je bilo odvzeto delovno področje in podobno. Zaradi profesionalne napake mu je bilo začasno odvzeto spremljanje zadeve Sova. O zadevi smo se pogovorili tudi v uredništvu, kamor novinar sodi. Novinarski kolega, o katerem govorimo, ni žrtev nikakršne politikantsko-cenzorske odločitve, ampak preprosto »žrtev« neprofesionalnega pristopa k zadevi. In v takšnem primeru nihče ne more programskemu direktorju in odgovornemu uredniku vzeti pristojnosti, da v takšnem primeru ukrepata. Novinarstvo je poleg avtonomije tudi odgovornost, ta pa temelji na znanju, zanesljivih in objektivnih informacijah in na ničemer drugem. Zlasti novinar z dolgoletnim stažem bi to zagotovo moral vedeti.

Poročanja o aferi Sova pa kasneje nihče ni niti omejeval, omejil, prepovedal, ali pa da bi kolegu, ki to zdaj spremlja, kdor koli naročal, kaj lahko objavi in kaj ne.«

Odgovore sem razumel kot neustrezne in nepopolne, zato sem se zaradi pomembnosti teme odločil in 18. junija 2007 poslal nov dopis, ki sem ga naslovil z »Dodatna vprašanja vodstvu RTV Slovenija glede odvzema delovnega področja novinarju Radia Slovenija, Robertu Škrjancu«. Besedilo je bilo naslednje:

»V odgovoru na moje svetniško vprašanje z dne 17. aprila 2007 glede odvzema delovnega področja novinarju Radia Slovenija, g. Robertu Škrjancu, prejetem dne 20. aprila 2007, direktor Radia Slovenija, g. Vinko Vasle, ugotavlja, da je delni delovni suspenz novinarja bil upravičen, ker je ta storil »precej grobo profesionalno napako«. Odgovor vsebuje številna nenavadna in neprepričljiva pojasnila, ki vzbujajo dodatne dvome in terjajo dodatne razlage, za katere zaprošam. V nadaljevanju odgovarjam na njih in jih problematiziram po točkah zapisa g. Vasleta.

1. V tej točki direktor Radia Slovenija ugotavlja, da je »afera Sova zagotovo zapletena reč in da pravzaprav še ni nič jasnega«, zaradi česar je menda »ni mogoče odpraviti z nekakšnim razmislekom, ki je poln nedokazanih trditev in konstruktov«. Trditev g. Vasleta predpostavlja, da bi se novinarji morali kakršnega koli komentarja v situaciji, ko je neka stvar zapletena, vzdržati, pri čemer pojmovna določitev »zapletenih stvari« ostaja čisto poljubna. Takšno stališče je za novinarsko delo in širšo javnost, ki ga »uporablja«, absurdno, saj vodi do situacije, ko se »zapletenih reči« ne more in ne sme komentirati, kar pa je prav gotovo tudi novinarjeva naloga. V drugem delu g. Vasle žal ni pokazal na to, kaj so nedokazane trditve in kaj konstrukti. Nobena od trditev, ki jih je izrekel novinar, namreč ni bila njegova, temveč že sprejeta v delu javnosti. Iz zastavka navedenega principa pa izhaja tudi logični nesmisel mišljenja: če so trditve nekoga o stvari, ki ni popolnoma nič jasna, nedokazane, potem morajo biti takšne tudi trditve vsakogar drugega, vsaj dokler je ta stvar zapletena in nejasna vobče, kot sam trdi. Iz stališča g. Vasleta jasno izhaja, da do časa T, ko bo afera Sova po nekem kriteriju postala »jasna«, noben njegov novinar sploh ne bi smel poročati.
2. V tej točki je izražena trditev, da »ni jasno, za kakšno novinarsko zvrst gre«. Iz prispevka novinarja nedvomno izhaja, da je napisan v zvrsti komentarja. Kot podkrepitev svojega spraševanja po zvrsti direktor Radia Slovenija navede pojasnilo, »saj se je komentar mešal z nekakšnimi trditvami, za katere pa ni mogoče ugotoviti, na podlagi kakšnih informacij slonijo.« Žanr komentarja je v novinarstvu transparentno definiran in ne obstaja nobena definicija, ki bi ga bodisi omejevala in naredila za drugi žanr, še zlasti ne zaradi dvoma v izvor ali vsebino informacij. S tem ko je novinar Škrjanc komentiral afero Sova, zato ni mogel storiti nobene profesionalne napake v smislu kršitev pravil v žanru poročanja.
3. G. Vasle pravi, da je trditev novinarja o tem, da je ustanovitev vladne komisije na šibkih pravnih osnovah, bila neustrezna, ker so jo zavrnili »nekateri pravni strokovnjaki«, nato pa pokaže na izvor, za katerega sam predpostavlja, da se nanj nasloni novinar: »To je bila v resnici trditev, ki je prihajala iz nekaterih opozicijskih krogov; novinar jo je uporabil kot svojo trditev.« Vprašanje se glasi: zakaj novinar ne bi smeli uporabiti kakšne trditve opozicije kot svoje trditve? Ali to pomeni, da sme uporabljati kot svoje trditve le trditve vladajoče koalicije? Če ne sme, saj bi sicer bil očitno politično pristranski in provladni, kaj sploh sme vzeti kot svoje stališče in kaj ne? Mar ni smisel komentarja v podajanju svojega pogleda, ki ga podvržemo argumentom, ki so nas prepričali? Če ne, kako podati kriterije, kaj novinar sme misliti ali trditi in kaj ne? Iz stališča g. Vasleta sledijo nesmisli in tihi poziv k uporabi stališč vlade.
4. Strinjam se s povedanim v tej točki, da mora novinar zbrati čim več informacij. Nesprejemljiva pa je trditev, da se novinar ne sme opreti »na informacije, ki jih je pridobil od novinarskega kolege iz druge novinarske hiše«. V čem je tukaj problem: mogoče v tem, da je novinar iz druge hiše? So merodajne zgolj informacije novinarjev svoje hiše? Stališče je nedopustno: informacije niso naše in vaše, temveč so dobre in resnične ali slabe in neresnične. Trditev g. Vasleta, da se je »nesprejemljivo ob taki občutljivi zadevi sklicevati na nek časopis«, je skrajno neobičajna. V svojem komentarju je novinar kot edini omenjal časopis Dnevnik. Mar to pomeni, da se je nedopustno sklicevati zgolj na časopis Dnevnik? Na katere se je dopustno in na katere ne? In če se sploh ne sme na noben časopis, na kaj se potem sploh sme? Trditev je absolutno nesmiselna in nedopustna.
5. V tej točki direktor Radia Slovenija ponovi svoje stališče iz točke številka 1. Lahko se strinjamo, da mora komentar novinarja temeljiti na dejstvih in ne špekulacijah, toda kdo pravi, da tega novinar ni storil? Mar razvoj dogodkov ni dal prav ravno novinarju Škrjancu? Novinar mora imeti svojo pravico izraziti svoje stališče, ni pa bilo pokazano, v čem naj bil novinar kršil kriterij resnosti, objektivnosti in verodostojnosti, s katerim se sicer lahko strinjamo. Tako je videti, da je obtožen kršitev, ne da bi se mu kaj dokazalo. Če sklenem: direktor Radia Slovenija žal ni v ničemer pokazal, v čem naj bi novinar storil profesionalno napako. Pač pa v zameno ponuja kar nekaj receptov za to, česar Škrjanc ne bi smel storiti. Vsak med njimi je nedopusten in pomeni poseg v avtonomijo novinarskega dela, svobodnega mnenja in kritike. Iz tega je razvidno, da so domnevne profesionalne napake razložene na nenavaden način. Naj spomnim, da Münchenska deklaracija, nekakšna ustava novinarjev, ki jo je podpisala tudi Slovenija, pravi naslednje: »Pravica do informacije, svobode izražanja in kritike je ena od temeljnih človekovih pravic. Iz te pravice javnosti, da je seznanjena z dejstvi in mnenji, izhaja tudi celota obveznosti in pravic novinarja. Odgovornost novinarja do javnosti je nad katero koli drugo odgovornostjo, zlasti nad odgovornostjo do delodajalca ali oblasti.« Novinar Škrjanc je torej najprej zavezan javnosti in nato šele svojim urednikom, še zlasti zato, ker profesionalno ustvarja na javnem zavodu, ki je zavezan interesom javnosti. Kakršno koli omejevanje novinarskega dela na RTV Slovenija je zato na njem še bistveno bolj občutljivo in nedopustno kot v kakšni drugi medijski hiši.

Naj spomnim tudi na 21. člen Zakona o medijih, ki pravi: »Novinarju se ne sme odpovedati delovnega razmerja ali prekiniti sklenjene pogodbe z njim, zmanjšati plače, spremeniti statusa v uredništvu ali kako drugače poslabšati njegovega položaja zaradi izražanja mnenj in stališč, ki so v skladu s programsko zasnovo ter s profesionalnimi pravili, merili in standardi.« Menim, da je delni delovni suspenz novinarja Škrjanca, ker mu »je bilo začasno odvzeto spremljanje zadeve Sova«, mogoče interpretirati kot poseg v njegov status v uredništvu.

Naj na koncu sklenem, da navzlic poizvedovanju o tem, katera konkretna merila in standarde je novinar kršil, nisem prejel odgovora. Postavil sem skupaj pet vprašanj, vendar se na koncu prejel odgovor na le enega – tistega, ki ga navajam v svojem pismu pod točko dva.

Zadnja tri vprašanja so ostala nedogovorjena. Iz izjave za www.vest.si, kjer je g. Vasle trdil »Jaz bil lahko počakal pri tem kolegu mesec, dva meseca, pa ukrepal po disciplinski plati« izhaja, da je kot obremenjujoče navajal neke povsem druge razloge, češ novinar ni izpolnjeval delovnih obveznosti. Vendar bi to pomenilo, da domnevno neprofesionalni prispevek v oddaji Dogodki in odmevi 3. aprila 2007 ni pravi razlog ukrepanja proti njemu. Videti je, da se s tem navedkom išče dodatne motive. Prav tako nisem prejel odgovora na vprašanje o tem, ali sta aktiv in sindikat novinarjev Radia Slovenija res poslala g. Vasletu protestno izjavo novinarjev tega radia, ki se ne strinjajo »s postopkom, po katerem je bilo novinarju odvzeto delovno področje, brez predhodnega opozorila o neizpolnjevanju delovnih obveznosti«, in da »tovrstni postopki spodkopavajo zaupanje, ki je eden temeljev za dobre, korektne odnose med uredniki in novinarji oziroma vodstvom radia in novinarskim kolektivom«. Kot tudi ne na zadnje vprašanje, v katerem sprašujem, ali je g. Vasle podal odgovor na citirano izjavo aktiva in sindikata, ki dokazuje, da so se Škrjančevi novinarski kolegi solidarizirali z njim. V celoti vzeto pogrešam kar nekaj odgovorov na zastavljena vprašanja, hkrati pa je tisti, ki je podan, v neskladju s kodeksi in standardi, ki ščitijo novinarjevo avtonomijo pred pritiski nadrejenih. Novinar je v nedavni oddaji Tistega lepega popoldneva sam duhovito izrazil poseg vanjo z nastopom v majici z napisom »Sova me je vzela.«

Ocenjujem, da so stališča in ukrepi, ki jih je zavzelo vodstvo RTV v primeru Škrjanc, lahko nevaren precedens pritiska na delo novinarjev RTV-hiše. Ker si tega nihče ne želi, gospoda Vasleta naprošam za dodatna pojasnila.«

Dodatnih pojasnil na navedeni zahtevek nisem prejel. Moje pismo je »predhodno« obravnavala komisija za informativne in izobraževalne programe, ki je organ programskega sveta, vendar je, kot je razvidno iz kratke beležke v zapisniku, ugotovila, da so bila Vasletova prvotna pojasnila v celoti zadovoljiva, takšna pa je bila tudi argumentacija v javni razpravi na 12. seji sveta 19. junija 2007. Podrobnejšega komentarja ni bilo, zato je za zdaj edina razgrnjena vsebina argumentov za suspenz novinarja tista, ki jo podaja g. Vasle v citiranem odgovoru zgoraj in nekaterih svojih nastopih v medijih. Spomnimo, da razlage o izvoru zahteve po disciplinskem ukrepanju proti novinarju, ki jo omenjamo v prvem pismu, prav tako nismo bili deležni. Tak scenarij namreč odpira dve alternativni branji: po prvem je g. Vasle ocenil, da je teža »prekrška« novinarja zrela za tovrsten ukrep, po drugem pa pravi razlog suspenza sploh ni bil v neprofesionalnem ravnanju novinarja, temveč v nečem drugem. V obeh primerih so pojasnila direktorja radia še manj prepričljiva.

Če znova ponovim svoje stališče, bi ga lahko strnil v naslednje opažanje: novinarju Škrjancu je bil delno odvzet status v uredništvu s tem, ko ni smel (in še zmerom ne sme) poročati o delu s področja, za katerega je sicer novinarsko specializiran. S tem se krši 21. člen zakona o medijih. Ugotovitve, da je novinar ravnal neprofesionalno, niso z ničemer utemeljene in jih je mogoče razumeti kot poseg v avtonomijo njegovega dela. O tem, med drugim, jasno govori tudi Münchenska deklaracija. In četudi bi novinar ravnal neprofesionalno, je nesmiselno in neupravičeno, da se ga kaznuje s prepovedjo pokrivanja teme, znotraj katere je domnevno ravnal neprofesionalno. Pričakovali bi opozorilo in ne kazen z odvzemom – ta namreč daje slutiti, da novinar ni smel poročati o tej temi, ker o njej nima ustreznega mnenja, še zmerom pa lahko o kakšni drugi. To pa daje prostor slutnji o političnem ozadju odločitve. Takšno ravnanje urednikov lahko predstavlja nevaren precedens za nove primere delovnih suspenzov, zato je nanje treba čim glasneje opozarjati.

V tej zgodbi je tudi nekaj osebno izpovednega. Drugače si težko predstavljam pisanje o Peticiji zoper cenzuro in politične pritiske na novinarje v Sloveniji, ki sva si jo zamislila z novinarskim kolegom časnika Večer Blažem Zgago. Priznam, da sem najprej z mešanimi občutki spremljal njegovo samostojno pismo tujim političnim voditeljem in javnosti o cenzuri v slovenskih medijih. Po prvih odzivih z Evrope in Blaževem navdušenju nad odgovori pa sem se zamislil: če je klic na pomoč enega samega človeka naletel na takšen odmev v Evropi, kaj bi šele bilo, če sprožimo množično akcijo?

Doslej nikoli nisem sodeloval pri kaki podobni pobudi, niti nisem podpisal nobene peticije. Kot novinar sem bil celo skeptičen do pisanja o novinarskem poklicu. Zdelo se mi je nenavadno »ukvarjati se s samim seboj« in pri tem izkoriščati medije. Vendar se mi je Blaževa zgodba o neenakem boju z novimi oblastniki na Večeru zdela prepričljiva. Odločil sem se, da mu pomagam – iz solidarnosti, vendar se mi takrat še sanjalo ni, v kaj se podajam.

V začetnih dneh septembra 2007 smo začeli pisati besedilo peticije. V enem prvih osnutkov sem uvodni stavek previdno pomaknil niže. Da, šlo je za tisti: »Slovenske novinarke in novinarji obtožujemo predsednika vlade Janeza Janšo omejevanja medijske svobode«. Kolegica, ki je poleg naju še sodelovala pri pisanju besedila – zaradi pritiskov je zapustila novinarstvo in želi ostati anonimna –, pa je vztrajala, da mora biti stavek na začetku. Sama že ve, sem pomislil, saj je na lastni koži občutila cenzuro.

Po šestih dneh »piljenja« besedila peticije, krajšanja, prevračanja stavkov in iskanja ustreznih besed, smo rekli – dovolj. Če bi sodeloval še eden, bi trajalo nekaj dni dlje, če bi nas bilo še več, morda peticije ne bi sestavili nikoli.

V petek, 8. septembra 2007, nekaj minut po 14. uri, sva podpisala. Blaž se je podpisal v 13. predalček, jaz v prvega in to je bilo za tisti dan vse.

Sledil je eden najbolj morastih vikendov v zadnjih letih. Bil je poln dvomov, vprašanj in malodušja. Spomnil sem se besed prijatelja, alpinista, ki mi je pred mnogimi leti priznal, da »mu je v življenju žal le za tisto, česar ni storil«. Spomnil pa sem se tudi dogodkov pred dvema letoma, ko smo novinarji na RTV Slovenija pasivno kot nebogljene ovce opazovali lomastenje novih oblastnikov po javnem zavodu. Ali res nismo niti poskušali česar koli ukreniti samo zato, ker smo bili siti nekaterih takratnih urednikov, ki so se podobno »usmradili« na položajih kot liberalna demokracija v dvanajstih letih vladanja? Po šestih letih dopisnikovanja v Washingtonu sem se vrnil v domovino, in to le nekaj dni pred referendumom o zakonu o RTV Slovenija. Celo v ZDA sem na lastni koži spoznaval dvoličnost slovenske politike: bolj ko je premier Rop doma zatrjeval, da Slovenija nima nič z vojno v Iraku, bolj so ZDA hvalile Slovenijo za sodelovanje v »koaliciji voljnih«. V domovini pa sem bil še bolj neprijetno presenečen ob pogledu na režeče obraze raznih Grimsov, Simonitijev, Jambrekov, ki so o govorili o nujnosti »uravnoteženja medijske krajine«, o času »sproščanja« in o nekaterih novinarjih, ki da so le še »politična trupla, ki jih bo reka sama naplavila«. Če pa si je kateri domači ali tuji strokovnjak drznil ugovarjati, si je nemudoma prislužil vzdevek »tako imenovani«.

Sledil je nov šok. Kmalu po referendumu o zakonu o RTVS je televizijska kolegica v živo spraševala finančnega ministra. Ta pa se je namesto odgovora obregnil ob njen prispevek iz prejšnjega dne, ker mu ni bil po volji. Novinarka se je takrat obvladala, a je čez nekaj dni v oddaji Utrip zavrtela ta posnetek in ga pospremila z izjavo, češ, poglejte, kaj si nekateri ministri dovolijo. Odgovorni urednik ji je nemudoma odvzel področje in jo odstranil iz dnevnoinformativnih oddaj.

Napisal sem ji elektronsko pismo podpore, a ga nisem odposlal. Čemu takšna obotavljivost, morda celo strahopetnost, sem premišljeval na predvečer uradnega začetka zbiranja podpisov. Morda pa sem se prav zaradi te napake v naslednjih dveh tednih s toliko večjo vnemo lotil pozivanja kolegov, naj pristopijo k peticiji. Ustavljal sem jih na cesti, razdelil na stotine besedil, čakal v lokalih, v avlah medijskih hiš, pred studii, hodil sem po redakcijah, napisal na kilometre elektronskih pisem, se ure in ure dolgo pogovarjal po telefonu, nato pa praviloma dolgo v noč sestavljal sezname potencialnih podpisnikov za naslednji dan. Z Blažem sva pri tem početju spodbujala drug drugega in vsak večer načrtovala, kako naslednji dan pridobiti še več znanih novinarskih kolegov.

No, začelo se ni ravno tako, kot sva si zamislila. Starosta novinarjev na TVS je najprej obljubil, da bo podpisal, ko pa sem prišel k njemu, si je premislil, češ, da ga moti besedilo peticije. Tudi njegova soseda v redakciji – TV voditeljica – je dejala, da ne bo podpisala. Trikrat mi je to povedala in vedno je našla drug izgovor. Tretja novinarka v sobi je medtem mirno podpisala. Čez nekaj dni sta podpisala tudi onadva.

Toda ovir še ni bilo konec. Spet druga kolegica s TVS je spraševala, čemu obtoževati Janšo, če pa so glavna ovira za normalno novinarsko delo urednik redakcije, odgovorni urednik in direktor? Kot da bi jih na ta položaj nastavil Jaka Racman, ne aktualna politika, v kateri se celotno odločanje konča na vrhu piramide – pri predsedniku vlade Janeza Janše.

Nekatere je strašno motila omemba Andrijane Starina Kosem, saj so menili, da gre za pozitivno konotacijo. Zato jim je bilo treba pojasnjevati, da ona le dokazuje naše trditve, saj je sama kot nekdanja državna sekretarka priznala vmešavanje vladajočih struktur v medije.

Eni so medtem menili, da je peticija preostra in »napisana z macolo«, drugi, da je preblaga. Urednik Radia Študent je, recimo, dejal, da je patetična. Nekdo pa je vprašal: »Naj oblastnikom, ki z macolo tolčejo po novinarstvu, vrnemo s perescem?«

Po že sto zbranih podpisih mi je kolega z Dnevnika poslal predlog za spremembo prvega stavka peticije, češ da bomo tako dobili precej več podpisov. Skoraj sem si premislil, a me je ustavil Blaž z odločno trditvijo: »Besedila peticije ne bomo spreminjali in pika! Če spremeniva besedilo, izgubiva kredibilnost pri vseh novinarskih kolegih za nazaj in za naprej. Potem je peticija mrtva.«

Da je bila odločitev pravilna, je na najboljši način pojasnil novinar, ki je pred desetletji ubežal krempljem zloglasnega čilenskega diktatorja, v Sloveniji pa je našel politično zatočišče. Poleg rednega pisanja za Dnevnik poroča tudi za tujo tiskovno agencijo. »Vesta, fanta, tudi v tujini novinarske hiše dobivajo na kupe pisem, v katerih prizadeti 'pozivajo' te in one ali 'izražajo globoko zaskrbljenost', vendar ni pravega odziva. Večjo težo ima peticija, v kateri novinarji države, ki bo prihodnje leto predsedovala Evropski uniji, obtožujejo predsednika vlade spornih ravnanj.« Dogodki, ki so sledili čez nekaj tednov, so potrdili, da je imel prav.

V prvih dneh so novinarji obeh osrednjih časopisnih hiš, Dela in Dnevnika, podpisovali bolj posamično. Razveseljiv pa je bil odziv kolegic in kolegov s POP TV, večinoma tistih, ki so prišli z drugih medijev, zato so ohranili tudi več čuta za solidarnost. Na Slovenski tiskovni agenciji so, nasprotno, podpisovali v strogi tajnosti. Formularje s podpisi sem prejel na skrivni lokaciji pod mizo.

Najbolj vneto pa so se peticiji pridruževali na Radiu Slovenija. Resda sem imel lahko delo, ker sem tam zaposlen. Opazil pa sem, da so se podpisovali tudi zaradi nezadovoljstva zaradi omejevanja, zamolčevanja in zamujanja pri poročanju o občutljivih in za oblasti neprijetnih temah, ki ga goji novo vodstvo na nacionalnem radiu. Novinarjem so se pridružili tudi številni uredniki, neka urednica pa je žolčno zavrnila peticijo, čeprav je vsaj toliko žolča zlila tudi na osnutek zakona o RTVS, preden je postala urednica. Direktorja in odgovornega urednika informativnega programa na radiu pa k podpisu nisem povabil, saj sta sama del problema. Zanimiv je bil odziv na časniku Večer. V ljubljanskem dopisništvu, kjer je zaposlen Blaž, so peticijo podpisali skoraj vsi, v mariborski centrali pa skoraj nihče. V bistvu so mariborski novinarji Večera najmanj zastopani med podpisniki peticije.

Številni honorarni sodelavci in samostojni novinarji, ki delajo po pogodbi, so priznali, da se v celoti strinjajo s peticijo in da se povsem zavedajo, kako kritične so razmere v slovenskem novinarstvu, vendar so se zbali, da bi jih zaradi podpisa vrgli na cesto. Nekateri so bili v tako hudi dilemi, da sem jih moral kar sam »odrešiti« s pojasnilom, da smo tudi brez njih dosegli kritično število.

Ostali novinarji, zlasti v drugih regijah, pa so razmišljali tako: »Slabše ne more biti, tako da ni ničesar več izgubiti.« Na Primorskih novicah, na TV Koper in Radiu Koper je bil odziv izreden. Tam sva z Blažem prišla na idejo, da jim pustiva formularje, naj sami zbirajo naprej. Tudi številni kolegi iz Celja, Ptuja, Maribora in še posebej iz Prekmurja so brez oklevanja podprli peticijo.

V soboto, 22. septembra, sva z Blažem potegnila črto pod 438 podpisi. Društvo novinarjev Slovenije in Sindikat novinarjev Slovenije sva pooblastila za nadaljnje zbiranje podpisov. Z njuno pomočjo sva peticijo poslala na več kot 320 naslovov v tujini, med drugim voditeljem držav članic Evropske unije, mednarodnim organizacijam in tujim medijem. Oblikovali pa smo tudi spletno stran www.peticijazopercenzuro.com.

V sporočilu domačim medijem sva zapisala, da je »poglavitni vzrok za podpisovanje peticije dejstvo, da je sedanja vlada zlorabila pomanjkljivosti medijske zakonodaje, ki je bila sprejeta v času prejšnjih vlad«, in poudarila, da opozorilo peticije »velja vsem političnim silam in lastnikom medijev v državi«.

Doma sta se o tem najbolj razpisala Dnevnik in Mladina. Slednja je, poleg nekaterih spletnih medijev, edina v celoti objavila besedilo peticije. Dogodek sta zaznala tudi STA in Delo, ki je objavilo povzetek, dodalo odziv ministrstva za kulturo, spregledalo pa je podporo predsednika države Janeza Drnovška. Odgovorni urednik Dela je nato v svoji kolumni kritiziral novinarsko peticijo in ji očital celo, da »ne zdrži intelektualnega preizkusa«. Ob tem si je privoščil kritiko besedila, ne da bi ga časnik prej v celoti objavil. Po tretji zahtevi, naj objavi najino pismo, je odgovorni urednik vendarle privolil, da ga objavi kot polemiko. V njem sva ga zgolj spomnila na bridko ponovitev »svinčenih časov« na Delu, ko je takratni »trojni funkcionar« ravnal zelo podobno.

Državna televizija je še naprej molčala, radio pa se je oglasil z malomarnim poročilom, v katerem se je novinar »zmotil« pri najpreprostejši računski operaciji. Izračunal je, da je peticijo podpisala »približno desetina slovenskih novinarjev«, medtem ko je Mednarodna novinarska zveza na isti dan zapisala, da gre za petino. Odgovorni urednik informativnega programa na Radiu Slovenija je bil pod težo argumentov prisiljen objaviti popravek. V njem so bile ocene novinarskega društva, da je vseh, ki se pri nas profesionalno ukvarjajo z novinarstvom, od 2400 do največ 2500, vključno s honorarnimi novinarji brez statusa in samostojnimi novinarji.

Še med zbiranjem podpisov sem o peticiji obvestil tudi Mag, odgovor pa sem našel kar v sami reviji. Po pričakovanju je bil negativen; poln podtikanj, diskvalifikacij in neargumentiranih trditev. Tudi na račun znanih televizijskih obrazov, ki so jih našli med podpisniki. Na take izpade se mi ni zdelo vredno odgovarjati.

Kar precej kolumnistov v državi je začutilo potrebo, da nekaj zapišejo o peticiji, v skladu s svojimi ideološkimi prepričanji in svetovnim nazorom. Katoliški časnik Družina mi je med drugim očital, da sem predstavnik novinarske srenje, ki je nagnjena k nekakšnemu »levičarskemu naprednjaštvu« in napada Cerkev. Skoraj istočasno pa mi je nekdo z Nedeljskega Dnevnika javno očital, da sem mu leta 2000 cenzuriral »satirično oddajo« in s tem ustregel zahtevi cerkvenih oblasti. Mimogrede: tega leta sem bil že leto dni dopisnik v ZDA.

Ob skromnemu odzivu slovenskih medijev so naju bolj zanimali odzivi tujine. Bilo jih je presenetljivo veliko. Med prvimi se je odzval Mednarodni tiskovni inštitut (IPI) in od vlade zahteval ustanovitev neodvisne komisije, ki bi preučila stanje medijske svobode v Sloveniji. S podobnimi zahtevami so se oglasili Novinarji brez meja (RSF). Poročilo o peticiji se je znašlo tudi na spletni strani nizozemske kraljice Beatrix, doslej pa je mogoče našteti že več kot 180 odzivov v tujih medijih. O peticiji in političnih pritiskih na medije so med drugim poročali: Le Monde, Le Figaro, Die Presse, Handelsblatt, ORF, Frankfurter Rundschau, Der Standard, Il Piccolo, ARD, EFE, ANSA, APA, AFP, TV5, El Mundo, Wiener Zeitung, številni mediji na Hrvaškem, v BiH, Srbiji in celo v nekaterih neevropskih državah.

Pojavila se je tudi nekakšna alternativna peticija. Z Blažem sva večkrat javno izrazila obžalovanje, da naju nekateri obtožujejo političnega aktivizma, medtem ko sva zbirala podpise pod peticijo zoper cenzuro in politične pritiske. S pobudniki te peticije pa se nisva spuščala v konfrontacijo, čeprav so jo v nekaterih medijih prav spodbujali. Komu le bi služili javni prepiri znotraj novinarskega ceha, pa če smo še tako različnih pogledov? Po moje bi samo izgubljali energijo in se oddaljevali od bistva, politika in kapital pa bi se ob naših razprtijah zadovoljno smehljala?

Da, politiki. Njihovi odzivi so šele zanimivi. Do srede oktobra se je nabralo še več kot sto podpisov. Največ v pisarni novinarskega društva. Peticijo je skupaj podpisalo 571 novinark in novinarjev. Enega od dveh originalov sva odnesla v državni zbor, kjer naju je sprejel predsednik France Cukjati. Predaja peticije je bila kratka; vljudnostnim frazam je sledilo zaprosilo, naj parlament peticijo obravnava. Na koncu pa je predsednik presenetil z izjavo: »Število podpisov ima svojo težo, vendar je presenetljivo, da je največji proporcionalni delež podpisov z Dnevnika in Mladine. Za ti dve uredništvi je pomemben čas, da premislijo o svojem ravnanju z novinarji.« Vendar Cukjatijeva ocena ne drži. Največji proporcionalni delež podpisnikov pripada Radiu Slovenija, sicer pa sta med podpisniki tudi urednika Dnevnika in Mladine.

Še za korak vstran je zašel predsednik vlade Janez Janša. Najprej je povsem ignoriral peticijo. Po rezultatih prvega kroga predsedniških volitev pa je v iskanju razlogov za slab rezultat predsedniškega kandidata Lojzeta Peterleta našel tudi »različne centre vpliva«, med katere je uvrstil »tako imenovano novinarsko peticijo« in vrhovno sodišče, ki je razveljavilo obsodbo škofa Rožmana. Janševa izjava je izzvala burne odzive v javnosti. In spraševanja, čemu takšna neracionalna zarotniška dikcija? A gotovo to niso njegove zadnje besede povezane s peticijo.

Naše pa tudi ne: boj zoper cenzuro in politične pritiske na medije se je komaj začel.

»Gre cesar tudi na stranišče? Vprašanje me strašno zaposluje in zato stečem k materi. – Še v zapor boš moral, odgovori mati. Torej ne hodi na stranišče.«[1]

Anekdota, ki jo je leta 1933 v svoji avtobiografiji zapisal nemško-judovski pisatelj in dramatik Ernst Toller, nazorno kaže, katero čustvo ima največ opraviti s cenzuro: strah. Na eni strani strah nosilcev moči, da jim bodo moč vzeli, na drugi strah podrejenih, da bodo posledice te moči začutili. Na eni strani strah moralistov, da bodo vrednote pokopane, na drugi strah svobodnjakov, da jim bodo zapirali usta.

Država je začela v slovenskih deželah nadzorovati tisk z začetkom razsvetljenega absolutizma. O začetkih takšnega nadzora javne misli smo se pozanimali pri dr. Janezu Cvirnu, rednem profesorju zgodovine na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani: »Ob nastopu vladavine Marije Terezije je bila cenzura organizirana v smislu stanovske organizacije po posameznih deželah. Odločilno vlogo so imeli jezuiti, ki so v tem času obvladovali tudi univerzo. Toda pod vplivom Gerharda van Swietna, vladaričinega osebnega zdravnika, je v petdesetih letih 18. stoletja država relativno hitro prevzela nadzor nad cenzuro. Leta 1751 so ustanovili dvorno cenzurno komisijo za knjige, s tem je Dunaj postal tudi odločilno mesto v strukturi cenzurnih uradov.« Van Swieten je izpeljal reformo cenzure v razsvetljenskem duhu, zato se je zapletel v konflikte s konservativnimi predstavniki plemstva in katoliške cerkve. Še zlasti je obtoževal jezuite, češ da pri ocenjevanju znanstvenih anatomskih knjig vidijo le pohujšljive stvari in iščejo zgolj »puhujšljive nuditete«. Kljub temu je bil sistem cenzure v tem času poln absurdov. Nanje je opozarjal tudi cesaričin sin in bodoči vladar Jožef II., ki nad cenzurno politiko svoje matere ni bil najbolj navdušen. V nekem pismu iz leta 1765 je zapisal, da je edina korist od cenzure ta, da so na Dunaju zbrane vse prepovedane knjige. »Leta 1777 je prišlo do absurdne situacije, ko je vladarica prepovedala tudi seznam prepovedanih knjig, da bi bralcem odvzela možnost seznaniti se s prepovedanimi knjigami.«

Jožef II. je bil prepričan, da je treba podložnike vzgajati zato, da bodo v službi države in njenih interesov. Po njegovem bi morali biti interesi vsakega posameznika enaki interesom razsvetljenske države. Zato se je že na začetku svoje samostojne vladavine lotil nove ureditve cenzure. Kot opozarja Janez Cvirn, je bil novi cenzurni zakon iz leta 1781 »izrazito liberalen, določal je, da v Avstriji obstaja samo ena cenzura in je izhajal iz načela, da je bolje, če dovolijo tudi nekatera slaba dela, kot če bi prepovedovali izid dobrih in koristih del. Odlok je še posebno ločil med znanstvenimi deli in zadevami, namenjenimi širšem krogu bralcev. Za znanstvene tiskovine je bil zakon liberalnejši, med drugim je dopuščal izdajo protestantskih del. Do knjig, namenjenih širšim množicam, pa je bil odlok bolj restriktiven. Prepovedoval je npr. kakršno koli smešenje vere, čeprav je dopuščal kritiko cerkve kot institucije.

Nova cenzurna komisija Jožefa II. iz leta 1782 je zmanjšala število prepovedanih knjig s 5000 na 900. Prepovedani so bili večinoma pornografske knjige, ateistični spisi francoskih razsvetljencev in najudarnejše antiklerikalne brošure. V nasprotju z liberalnimi nazori pa je delovala tajna policija; njena naloga je bila odkriti vsakršno nezadovoljstvo med ljudstvom. Kljub temu so ukrepi cesarja omogočili večjo svobodo tiska. To se je kazalo v povečanju števila tiskanih del. Seveda je nova ureditev povzročila »pravi bum najrazličnejših brošuric in knjig, v katerih so smešili celo vladarja, kajti paragraf 3 tega zakona je izrecno dopuščal, da je lahko cilj kritike celo vladar, vendar pod pogojem, da se avtor podpiše pod svoj izdelek«. V avstrijskem prostoru so se pritiski cenzure povečali po revolucionarnih spremembah v Franciji 1789. Leta 1795 je izšla generalna cenzurna odredba, ki je zaostrila cenzurne predpise. Na tej podlagi so izvajali cenzuro vse do leta 1810, ko so izdali nov edikt o cenzuri, ki je veljal celo predmarčno obdobje. Ta je dajal cenzorjem le grobe smernice. »Cenzura v tem obdobju je bila tako rekoč vseobsegajoča, zlasti po letu 1840 so si avstrijski pisatelji na moč prizadevali, da bi prišlo do omejitve cenzure, vendar je bilo treba do ukinitve počakati do marčne revolucije 1848. Temu je sledil pravi razcvet še zlasti političnega tiska v Avstriji.«

V habsburški monarhiji sta po letu 1862 krojila vsebino časnikov Kazenski in tiskovni zakon. Člen 516 je določal: »Kdor v podobah ali z nečistimi dejanji nravnost ali sramožljivost hudo in tako žali, da se očitno pohujšanje daje, je kriv prestopka, in naj se obsodi v hud zapor od osmih dni do šestih mesecev. Če se je tako žaljenje storilo po tiskovinah, naj se kakor pregrešek s hudim zaporom od šestih mesecev do enega leta kaznuje.«[2] Nadzor so opravljala državna tožilstva, ali povedano v takratnem jeziku, državna pravdništva. Posebnega cenzurnega organa sicer ni bilo, vendar je bila organizacija izredno učinkovita, tako da so večino časopisov zaplenili že pred raznašanjem. Poglejmo nekaj primerov iz let pred prvo svetovno vojno, ki smo jih izbrskali iz fonda državnega pravdništva v Arhivu Slovenije.

Med vsebinami, ki so bile cenzurirane, so bile tudi tiste, za katere je bilo ugotovljeno, da žalijo sramežljivost in javno nravnost. Interpretacija zakona pa je bila relativna in odvisna od državnega pravdnika in njegove, kdaj tudi osebne prizadetosti, kar lahko vidimo tudi pri tem primeru. Tožilec je namreč ugotovil, da humoristični časopis Bodeča Neža v številki, ki je izšla 14. junija 1914, žali javno moralo. V eni izmed zafrkljivih novic, zaradi katere so številko zaplenili, so poročali: »Ljuba Neža. Mariborska straža z dne 5. t. m. je prinesla prav ginljiv popis nekega pogreba. Na koncu poročila pa se je zgodila neljuba tiskovna pomota in je stalo napisano: Naj v miru poriva.«[3]

V takšnih primerih so bile reakcije tožilstva zelo različne. Ostrina je bila odvisna tudi od posameznika in njegove interpretacije, kot tudi od tega, ali je bil bolj ali manj dovzeten za žalitve nravnosti. Vsekakor so bili v časopisju objavljeni dovtipi, šale in podobno, ki so namigovali na spolnost. Večina jih ni bila cenzurirana.

Četudi je cenzor v časopisu označil kot neprimerni več člankov – omenjenega, pa še eno notico ter pesem, pa deželno sodišče humorističnega lista ni zaplenilo in prepovedalo nadaljnjega razširjanja te številke zaradi njih, ampak zaradi notice, ki je poročala o tiskarskem škratu v mariborski tiskarni. V obrazložitvi pa so zapisali: »Na omenjenem mestu je ponovitev domnevno storjene tiskarske napake skozi uporabo, z ozirom na kontekst, splošno razumljive vulgarne oznake za izvršitev spolne združitve, izvršeno grobo žaljenje nravnosti in sramežljivosti in zaradi tega je ugotovljen prestopek po 516. členu kazenskega zakonika.«[4]

Glede na število zaplenjenih člankov na podlagi člena, ki je prepovedoval žaljenje javne morale, pa lahko ugotovimo, da so bili takšni v manjšini. Država je pozornost posvečala predvsem besedilom, ki bi lahko razžalili veličanstvo ali ude cesarskega rodu, žalili zakonito priznano Cerkev ali vzbujali sovraštvo zoper narodnosti in verske družbe. Takšnih člankov pa v zadnjih letih habsburške monarhije ni manjkalo. Liberalni list Slovenski dom je nameraval objaviti članek z naslovom »Zakaj evropski narodi Nemce sovražijo«, vendar je cenzura ustavila izdajo in zaplenila 2800 izvodov časopisa. Pisec članka je nemški narod odkrito obtožil vojaškega hujskanja. »Vedno lahko nastane požar, strašna evropska vojna, ki bo zahtevala na stotisoče nedolžnih življenj in pripravila na milijone ljudi ob njihovo premoženje. In temu je glavni vzrok vedno Nemčija, ki ima povsod vmes svoje prste, povsod hujska in podpihuje ali pa izziva druge države.«[5] Besedilo pa ni postalo sporno, dokler pisec od obravnave Nemcev v Nemčiji ni prešel na obravnavo Nemcev v Avstriji, seveda s poudarkom na odnosih med Slovenci in Nemci. Cenzor je menil, da je v tem delu članka kršen 302. člen kazenskega zakonika, ki je prepovedoval spodbujanje k sovražnosti zoper narodnosti, predvsem pa nagovarjanje prebivalcev države k sovražnim razprtijam. »Tudi mi Slovenci se ne moremo prav nič ogrevati za Nemce. Mi imamo predvsem opravka z avstrijskimi Nemci. Ti so še hujši kot pa njihovi bratje v rajhu. Mislijo, da so oni edini gospodarji v naši državi, zatirajo pa vse nenemške narodnosti.«[6] Tudi po francoski revoluciji, zlasti po letu 1848, ko so Slovenci začeli živeti narodno življenje, ugotavlja avtor, so Nemci ta razvoj še vedno ovirali. Ugotovljene krivice, ki so se godile v zgodovini, se morajo končati, ker pa so Slovenci miren narod in mirna kri le redko zavre, se je treba poizkusiti najprej dogovoriti, vendar: »Tako ne more iti več dalje. Mi Nemcev ne sovražimo, smo namreč preveč miroljuben narod. Kot pa so sedaj razmere, ne moremo živeti mirno drug poleg drugega. Na svoji zemlji hočemo biti enakopravni. Ako pa se Nemci nočejo mirno dogovoriti, mora nastati med njimi in nami boj na življenje in smrt. Ta boj je potem nujen, ker tako zahteva naš narodni obstoj in naša narodna čast.«[7]

V zlatih časih kulturnega boja na Slovenskem je bila na udaru peresa večkrat tudi Cerkev. Žalitve verskih skupnosti je obravnaval člen 303: »Kdor na očitnem kraju ali pred več ljudmi, ali v natisnjenih delih, razširjanih podobah ali pisanjih nauka, šege ali naprave kake v državi zakonito priznane cerkve ali verske družbe zaznamuje ali v nič devati skuša, ali njenega verskega služabnika razžali, kadar božjo službo opravlja, ali kdor se med njenim očitnim bogoslužnim opravilom nespodobno vede, tako da utegne druge pohujšati, je kriv pregreška, če to dejanje ni hudodelstvo motenje vere (§. 122), in naj se kaznuje s hudim zaporom od enega do šestih mesecev.«[8]

Bil je velikonočni čas leta 1912. Marsikatera miza se je šibila pod pirhi, šunko in potico, našli pa so se posamezniki, ki jim je ta idila presedala. Cesarsko kraljevo državno pravdništvo je 12. aprila v Ljubljani telefonsko sporočilo policiji, da je odredilo zaplembo časopisa Slovenski dom, ki naj bi izšel naslednjega dne. Liberalno usmerjeno glasilo, namenjeno kmečkemu prebivalstvu, na splošno ni skoparilo s kritiko katoliških politikov, ki so bili takrat na oblasti. V zobeh je imelo tudi duhovščino in verske obrede. Neki dopisnik iz Mokronoga se je še zlasti posvetil opisu »žegna« velikonočnih dobrot v farni cerkvi. Poudaril je, da sicer nima nič proti tej starodavni navadi, vendar: »diši še vedno kolikor toliko po verski blaznosti. Radi bi vedeli, ako je šunka po blagoslovu kaj težja ali okusnejša. Pred dvemi leti je neka ženska se nekoliko preveč poslužila tega žegna, tako da je klicala sv. Urha na pomoč, ter oddajala blagoslovljeno na kraju, katerega v javnosti ne imenujemo«.[9]

Pisca je predvsem zbodlo v oči obnašanje mežnarjevega sina. Po naročilu župnika se je menda postavil pred vrata in zahteval denar pred blagoslovom. Če ga kakšna ženica ni imela, je terjal pirhe, ali pa je po pisanju pisca kratko malo ni pustil v cerkev. Dopisnik ni dvomil, da je s tem dejanjem tamkajšnji župnik pokazal nedopustno lakomnost: »Kako so si delili po Vstajenju te prisiljene darove, denar in jajca, mežnarjev sin in župnik Heinrich Bukowitz, nam ni znano. Neka ženska, ki ni posebno navajena kupovati božjega blagoslova z jajci, se je izrazila: Le čak, hudič, drug let bom pa same klopotce prinesla!«[10]

Dopisnik iz Mokronoga je sklenil, da bi bilo to še najbolj prav. Državni pravdnik pa je, nasprotno, ugotovil, da članek krši § 303 kazenskega zakona in da ga bralstvo ne sme videti. Deželno sodišče se je strinjalo. Sodbo je utemeljilo s trditvijo, da je pisec v spornem članku zasmehoval in žalil cerkveno posvečenje velikonočnih jedi kot običaj katoliške cerkve.

Najbolj pa so bili cenzorji občutljivi za žalitve presvetlega cesarja in njegove rodbine, kar sta obravnavala naslednja člena: »§. 63. Kdor cesarju spoštovanje ukrati, naj se zgodi le-to z osebnim razžaljenjem, z grdenjem, hudim ogovarjanjem, ali zasramovanjem, očitno ali pred več ljudmi izrečenim, po natisnjenih delih, s podajanjem ali razširanjem podob ali pisanj, se zakrivi s hudodelstvom razžalitve Veličanstva, in naj se kaznuje s težko ječo od enega do pet let. §. 64. Ako se takošna dejanja, ali dejanske razžalitve store zoper druge ude cesarskega roda, jih je, če se v njih ne najde hujše kaznovano hudodelstvo, z ječo od enega do pet let kaznovati.«[11]

Junija 1912 so v Ljubljano dobesedno pridrveli ugledni gosti. Dunajska smetana, med njimi tudi nekateri člani cesarske rodbine, se je med avtomobilskim izletom blagovolila ustaviti tudi v glavnem mestu Kranjske. Pozdravila sta jih deželni glavar dr. Ivan Šušteršič in župan dr. Ivan Tavčar. Prvi vodja klerikalcev, drugi vodja liberalcev. Pri časopisu Zarja, sicer Glasilu slovenskega delovnega ljudstva, so bili odločno proti. Kot socialiste jih je motila razsipnost »bogatunov«, navzočnost Habsburžanov pa se jim ni zdela pomembna. Članek z naslovom »Nepotrebno lakajstvo«, ki bi moral iziti 22. junija, ni nikoli prišel na svetlo. Cenzor je kot nedopustni del članka z rdečim svinčnikom podčrtal te vrstice: »In tudi zavoljo Habsburžanov, ki so se dirke udeležili, ni bilo treba gospodoma dr. Šusteršiču in dr. Tavčarju, da sta kot oficielna zastopnika hitela na dirkališče, ker po našem splošnem prepričanju mestni župan in deželni glavar nista dvorna lakaja.«[12] Cenzurirani pisec je še dodal, da sta se šla oba gospoda zgolj nastavljat, če bi jima morda po naključju kakšen »orden padel na suknjo.«[13] Deželno sodišče je cenzurni ukrep opravičilo z razlago, da je časnik označil avtomobilski izlet kot »odvečno zasebno zabavo« in da sta se s poklonom cesarjeve rodbine oba velmoža ponižala v dvorna lakaja: »Jasno je, da je članek z zasmehovanjem kršil spoštovanje do članov cesarske rodbine.«[14]

O različnih vidikih cenzure v poznejših obdobjih smo se pogovarjali z dr. Vladimirjem Simičem, profesorjem pravne zgodovine na Pravni fakulteti v Ljubljani. Zanimivo pri prvi jugoslovanski državi je bilo dejstvo da je več kot desetletje obstajalo kar šest različnih pravnih območij. Tiskovni zakon za celotno Kraljevino SHS je bil sprejet leta 1926, enotni kazenski zakonik pa šele leta 1929. Do takrat so na Slovenskem veljali stari avstrijski zakoni. Sicer pa, opozarja Simič, menjave oblasti v 20. stoletju niso prinesle veliko novega, kar zadeva nadzorovanje tiska in širjenje svobode govora. Cesarja je zamenjal kralj, kralja pa predsednik. »Tukaj je velika podobnost za politične zadeve med predvojno in povojno Jugoslavijo. V predvojni so najbolj preganjali tistega, ki je napisal kaj slabega o kralju. V drugi Jugoslaviji so bili še posebej občutljivi, če je kdo kaj slabega napisal o Titu.« Ne samo zakoni, tudi metode, ki jih je uporabljalo tožilstvo, so ostale podobne. Učinkovito preprečevanje širjenja neprijazne vsebine je pač zahtevalo »insajderja«, ki je lahko zagotovil preventivni poseg. Posebna oblika cenzure v drugi Jugoslaviji je bil »upor« delavcev v tiskarni, ki so se večkrat »spontano« uprli tiskanju neprimernih vsebin. Danes, ko živimo v državi, ki zagotavlja svobodo govora in sploh celo paleto pravic, morajo tisti, ki si želijo, da določene vsebine niso objavljene, delovati drugače. Državni nadzor je zamenjal ekonomski. Na vsebine se lahko vpliva prek odškodninskih tožb, še zlasti pa s pomočjo denarja za oglase. »Drugje to štejejo tudi za cenzuro, vendar je to drugačna cenzura od tiste, ko obstaja nek uradnik in črta tiste stvari, ki se jih ne sme objaviti.« Dobra zakonodaja je za preprečevanje takšnih vplivov ključna, vendar črke na papirju niso dovolj. »V pravu je treba vedeti,« opozarja Simič, »da so eno norme, drugo pa, kako se te norme izvajajo.«