Za socialne in politične premike v Latinski Ameriki so v zadnjih tridesetih letih odgovorne zlasti tri subjektivitet: najprej mnogotera zatirana ljudstva, ki so se uprla prva ter vztrajala vse do razpustitve kolonialnih in nato še neoliberalnih vlad oziroma režimov. V zadnjih letih je najbolj poznan argentinski primer »que se vayan todos!«, čeprav je nedavna revolucionarna zgodovina Latinske Amerike strmoglavila številne vlade še pred Argentino. Med take sodi tudi bolivarianska vstaja, poznana kot caracazo, z vrhuncem 27. februarja 1989 v Venezueli, ki se je skupaj z Brazilijo in Perujem uprla zahtevam Mednarodnega denarnega sklada. Boji proti neoliberalizmu se namreč niso začeli s Seattlom, pač pa jih gre za vsako tehtnejšo obravnavo iskati v protikolonialnih bojih ter drugih revolucionarnih in emancipatoričnih uporih že desetletja pred novembrom 1999. Analize, ki se osredotočajo na zadnje najmočnejše konfrontacije proti in onkraj neoliberalizma, pa morajo pogledati vsaj tja v začetek osemdesetih let, ko po številnih državah tako imenovanega sveta v razvoju vstajajo in prevladujejo revolucionarna gibanja (Honduras, Gvatemala, El Salvador, Nikaragva, Chiapas, Čile itn.) in v številnih tudi proti-revolucionarna gibanja (na primer Slovenija).

Med drugo subjektiviteto prištevamo alternativne, avtonomne in druge neodvisne medije, copy-left produkcije ter druge iniciative, ki promovirajo participativne procese ustvarjanja in uporabe znanja, kot na primer public-domain, free-software in open content. S tehnološko revolucijo lahko danes na internetnih straneh (edinem humanem invencijskem dosežku vojaške industrije) brezplačno in kadarkoli prikličemo neomejeno število dokumentov, vizualizacij, bogastvo avdio in video materialov, gradiv, dokumentov, ki predstavljajo najbolj prikrite in zastrte vsebine, med katere se na prvo mesto prištevajo revolucije zatiranih ljudstev, vstaje, upori, zasedbe, demonstracije, strategije in dialogi, ki aktivno zavračajo in izganjajo geopolitiko neoliberalizma.

Tretja revolucionarna subjektiviteta, ki je prav tako ne gre zanemariti, čeprav je od preostalih najbolj ujeta v strukturo upravljanja in je edina upravljana, pa so nove – dobre vlade (buen gobierno), ki so jih določile in nastavile antineoliberalne, protiimperialistične in protikapitalistične sile ljudstev na lokalnih, regionalnh in ponekod tudi nacionalnih nivojih. To je tektonika družbenih premikov, ki se politični moči ni odpovedala na račun reprezentativne demokracije, pač pa uveljavlja participativno demokracijo veliko bolj prepričljivo, kot katerakoli pretekla vlada v obravnavanih neokolnianih okoljih. To so tektonike, ki zatiranim ljudstvom prvič prinašajo politične idr. pravice, da odločajo o sedanjosti in prihodnosti.

S tem ko so nacionalna dopisništva zapustila pretežni del sveta (poleg Latinske Amerike so se umaknila iz vseh delov tako imenovanega tretjega, četrtega idr. sveta) sta iz medijskih vsebin popolnoma izginila »podoba« ali »predstava« o življenju večine človeštva (ali natančneje 85 % svetovne populacije)[1], ki ne pripada državam bogatega in »demokratičnega« Severa. Nacionalna dopisništva so nadomestila osiromašena, ideološko determinirana in za večino človeštva popolnoma irelevantna poročanja etnocentrističnih anglosaksonskih medijskih korporacij. Kanonika medijskih korporacij (CNN, BBC, SKY TV, New York Times, Washington post itn.) je podvržena kapitalu in vojni, zato je tudi povsem razumljivo, katere predstave o svetu in kdaj se plasirajo širši, svetovni javnosti, kako so predstavljane ter kakšne tipe interpretacij ter argumentacij vzpodbujajo. Razpravo o sterilizaciji medijev in pogubi novinarskega raziskovalnega, preizprašujočega, reflektiranega, kritičnega idr. poročanja, med katero sodi tudi dopisništvo in terensko raziskovanje, pa moramo aplicirati tudi na družboslovne znanosti, ki so – zaverovane v »zahod« in »demokracijo« – izključile revolucionarne elemente in kontinente našega skupnega Planeta. Podobno kot mediji se je tudi družboslovje zavezalo anglosaksonski retoriki, ki ima sama s sabo vse manj za početi – ta v pomanjkanju domišljije in epistemološke radovednosti med svojo terminologijo s pridom uveljavlja pojme in izrazje iz medijskega svet.

V Sloveniji se omenjena paraliza odraža v proti-emancipatoričnih teorijah in praksah, ki jih poleg prevladujočih družboslovnih znanosti in vladne politike vsiljujejo še mediji ter tako imenovana civilna družba, ki je le še preostanek vzpodbujanega in desetletja negovanega ljudskega fašizma. Proti-revolucija, ki se je na tleh Jugoslavije odvila v prepričljivi ikonografiji nacionalizma ter protihumanih kolektivnih delovanj, je razorožila tako načine in oblike družbenega delovanja, kot revolucionarno dediščino. V domačo politiko pa so dodatno in radikalno posegla še neoliberalne transnacionane korporacije, ki so podjarmile cilj osamosvojitve – suvernost – ter uspešno presukala horizont političnega odločanja oziroma določanja. Daleč najbolj precizen pokazatelj nove proti-revolucionarne paradigme so znanstveni, strokovni in medijski diskurzi. Večina sveta in družbeno relevantnih vsebin pa je iz medijskih idr. obravnav ves ta čas nevidno uhajala.

»Vetrne elektrarne«, ki jih je Janševa vlada plasirala v institucije medijev, ter prekinila dolgoletno tradicijo »mlinov na veter« preteklih neoliberalnih upravljanj, ki so bile zaverovane evropskim in severnoatlantskim integracijam in zavezništvom, so razburkale le skromno peščico delavk in delavcev v medijih. Z vetrnimi elektrarnami mislimo predvsem na zakonske spremembe v in o medijih, z mlini na veter pa na preteklo petnajstletno po-osamosvojitveno poročanje v Sloveniji, ki se je izmikalo vsem ključnim in odločujočim refleksijam polpreteklega obdobja, ter se predajalo enoumju kapitalističnih tokov. Medtem ko jim je politični establišment pokradel še zadnja zatočišča neodvisnega in svobodnega ustvarjanja (izbira medijskih vsebin, zvrsti programov in poročanj, medijske prezentacije itn.), so se nekateri borci in borke nasprotovanj lotili iz časti, spet drugi zato, ker so prepoznali razdrapano progo, na kateri divja njihov vlak – vlak preživljanja, ustvarjanja, delovanja. Brez avtokritike delovanja v institucijah in med institucijami, brez politične artikulacije (šlo je namreč za politično, ne pa strokovno ali kakšno drugo vprašanje), brez argumentiranega in kolektivnega projekta posameznih skupin ali širšega sodelovanja in solidarnosti med različnimi medijskimi institucijami, so pokopali pogoje za medijsko ustvarjanje. Brez kritike iz krogov delavk in delavcev v medijih, ki bi zagrizla in reflektirala tako mline na veter kot vetrne elektrarne, so potonili v balastu ne-medijskih, ne-informativnih, ne-kritičnih in za človeka in družbo popolnoma irelevantnih vsebin. Postali so proti-mediji – papirji, ekrani in frekvence, ki namesto poročanja, informiranja, izobraževanja, predvajanja in prevajanja, blebetajo in skovikajo.

Vsaka disciplina, tudi novinarstvo in komunikologija, sta odvisna od- in omejena na avto-kritiko in refleksije znotraj lastnih okolij, procesov, ustvarjalk in delovanj, če želita služiti namenom, zaradi katerih sta se izoblikovala in uveljavila. Čeprav si vse pogosteje zadajata veliko bolj ambiciozne ali kar apologetske cilje, pa je to hkrati argument proti njihovi kvaliteti prepoznavanja družbene in družboslovne realnosti, ki so jih potisnile v delovanje. V Sloveniji je to razhajanje med realnim življenjem in družboslovjem (kamor sodita tudi novinarstvo in komunikologija) moč ponazoriti v razhajanju med prekarnostjo življenja in dela večine populacije v državi (vključno z delavkami in delavci v novinarstvu in družboslovju) ter alegoričnim žurnalizmom in znanstvenicizmom, ki se poigravata z retoričnimi namišljenimi realnosti, fikcijami – seveda zaverovana v objektivnost in nevtralnost. Kar se je v Sloveniji zares dogodilo po zadnjih vladnih turbuletnih mešetarjenih v medijih, je, da smo dobili nekaj novih podob, prerazporeditev delavk in delavcev, medtem ko je delež vsebin (ne zgolj novičkarstva) še manjši in da je balast zapolnil še poslednje kotičke medijske komunikacije. Ker pa vedno obstaja alternativa in ker vedno obstaja neka manjšina med večino medijskega dolgočasja in razvodenelosti – se je ta, vsaj tako je slišati s strani delavk in delavcev določenega medija – stekla v nov, redek alternativni vir informacij, kritike in radikalnega poročanja. To priznanje si je v zadnjem letu zaslužil dnevnik Dnevnik.

Dnevnik je res bilo pomembno glasilo v času najmočnejših vladnih turbulenc (zlasti med leti 2000 in 2003) ter morda tudi edini berljiv ali vsaj prebavljiv dnevnik v Sloveniji, predvsem v času, ko se je na veliko oglaševalo Delo in ko se je Sobotno prilogo jemalo za edino pomembno referenco. To so bili časi, ko je Dnevnik vsake toliko ne glede na svoje siceršnjo prekarno pozicijo med mediji in navznoter, pogosto postregel s kratko vendar pomenljivo kritiko. Z novo uredniško politiko in »vsebinskimi« invencijami pa se v zadnjem letu, kot lahko ocenjujemo iz številke v številko, veliko spreminja in v glavnem v smeri nove, dodatne degradacije. Mar kvaliteta medijskih vsebin res narašča takrat, ko se ta bori za preživetje in obstoj na trgu ter upada takrat, ko se prične predstavljati za vodilni, neodvisni, kritični glas? Medtem ko se je pričel Dnevnik razmeroma agresivno oglaševati kot časopis, ki opazi margino in marginalizirane, in ko je v svojih vrstah utrdil nekatere piske in pisce, ki so desetletje gradili kritično poročanje pri drugih medijih (Mladini, Delu, RTV SLO itn.), je kvaliteta vsebine, kritike in refleksije ohromila še v zadnjem dnevnem časopisu, ki smo ga prebirali. Bralci in bralke smo tako sedaj – če ne že ves čas – primorani, da se sami informiramo (prek lastnih novinarskih spretnosti). Za potrebe osveščenosti o domači politiki moramo spremljati nekaj vladnih poročil ali izjav na straneh ministrstev in državnega zbora – pa nam je hitro jasno kaj in kako mislijo politiko politiki – za preostale svetove pa imamo bistveno večjo izbiro, ki jo najlažje prikličemo in zaživimo prek dobro izbranih internetnih strani.

Medijsko poročanje o Latinski Ameriki je v zadnjih dveh letih za Dnevnik redno prispeval Simon Tecco. Novinar pa znotraj dnevnika ni edini, katerega pisanja imajo pomembne ideološke implikacije za neoliberalne subverzije v domačem prostoru. Na njegova besedila se bomo osredotočili zlasti zato, ker se v Sloveniji o Latinski Ameriki pravilo ne poroča, razen v primeru orkanov, potresov, vulkanov ali pa, kadar ima slovenski predsednik države kakšno misijo »duhovne rasti« – kjer je v ospredju predsednik, Drnovšek, ne pa politične idr. invencije ljudstev, družboslovcev, politikov itn., ki premikajo in talijo geopolitiko; ter kot drugo zato, ker je novinar zaradi svojega preteklega poročanja postal reden vir informacij o omenjenem delu kontinenta sveta za domačo javnost. Simon Tecco se je pred tridesetimi leti iz Čila zatekel v Jugoslavijo zaradi političnega delovanja v Novi levici po umoru Salvadorja Allendeja (11. september 1973).[2] Prednosti novinarja za raziskovanje in poročanje o neoliberalnem laboratoriju ter še zlasti o gibanjih, ljudskih iniciativah in programih, vsakdanjih družbenih realnostih itn., pa se poleg njegovega izvora in političnega udejstvovanja skrivajo tudi v izobrazbi. Na javnih prestavitvah ga navadno predstavijo takole: Čilenec, v Ljubljani živeči sociolog in izvedenec za državljanske vojne in politične odnose v Južni Ameriki, ki je med drugim tudi novinar španskega časopisa ABC za nekdanjo Jugoslavijo in sedanjo Srednjo Evropo. Kdo drug, če ne Tecco, bi nam lahko predstavil real-politiko Latinske Amerike. Vsa Teccova kredibilnost in tehtnost pa se zamaje, ko preberemo katerega od njegovih prispevkov. Zakaj Teccova pisanja analiziramo šele sedaj? Pojasnimo, da prav zaradi večletnega raziskovanja in delovanja v Latinski Ameriki niti sami niti drugi raziskovalci in raziskovalke nismo spremljali domačega poročanja, saj ga večinoma ali sploh ni bilo. Če pa se je tu in tam le pojavilo, pa se je prevladujoča vsebina sporočil nanašala na kroniko, naravne in druge nesreče, predvolilne bitke ter na politično indoktrinirane stihe Chávez vs. Bush, v katerih je Bush igral osrednjo, plemeniti vlogo ustvarjalca in izvoznika »demokracij«. Mimo grede – Chávez ni Latinska Amerika in Chávez ni Venezuela. Gibanja v Sloveniji že vrsto let spremljamo alternativno in avtonomno poročanje – urili smo se na medijskih portalih, forumih in video-produkciji, na avtonomnih in alternativnih univerzah staroselcev, sledil je broadcasting piratskih radiev, množili in ustvarjali copy-left produkcijo ter jo mrežili povsod, kjer smo pohajali. Danes pa imamo na voljo že vrsto televizij, ki so postale konkurenčne, kot pravijo ekonomisti, največjim medijskim korporacijam (kot je CNN). To so bili najbrž ključni razlogi, da Teccovih pisanj nisem spremljala, ter da sem jih šla odkrivati za nazaj. Pregledala sem vsa njegova poročanja iz zadnjih 4 let za Dnevnik (natančneje pa iz zadnjih dveh let, ko je redno objavljal – v letu 2006 je objavil 24 prispevkov, do srede avgusta 2007 pa 21 prispevkov), ter prek medijske analize, izbire vsebin in diskurza pokazala domet Teccovih pisanj za implementacijo neoliberalne doktrine na slovensko javnost.

Analizo Teccovega poročanja pričnimo z najbolj jasnim sporočilom o Latinski Ameriki: »Tudi Hugo Chávez bi bil rad 'večen'« (Dnevnik, 24. 7. 2007), ki mu je hitro dodal novo različico istega sporočila pod naslovom »Chávez bi si omogočil dosmrtno vladanje« (17.8.2007). Kadar Tecco poroča o Latinski Ameriki, je vsebina sporočila praviloma vezana na Cháveza in bolj ali manj simptomatično tudi na »Chávezovo diktaturo 21. stoletja«, kar novinar ponavlja v taki ali drugačni različici, da bralec Cháveza zares ne more razumeti čisto nič drugače, kot za diktatorja 21. stoletja, ne le za Latinsko Ameriko, pač pa za ves svet.[3] Da je Teccova obravnava konteksta lahko tako zamejena in enoznačna, je slogan »Socializem 21. stoletja« pripisal kar svojemu diktatorju, Chávezu. Socializem 21. stoletja je terminološka invenvcija ter politični program, ki izhaja iz 500 let družbenih bojev (z idejami in pogumom Bolivarja, z Zamorovo predanostjo ljudstvu in z ljudskim izobraževanjem Rodrígueza) in so ga proti kolonializmu, imperializmu in neoliberalizmu priklicala ljudstva bolivarijanske revolucije, 27. februarja 1989 (ko Cháveza še niti ni bilo na političnem ali kakšnem drugem omembe vrednem vidiku) brez stranke, brez voditelja, brez podpore domačih ali tujih institucij ter brez odzivov s strani tujih, kvazi demokratičnih konglomeratov.

Socializem 21. stoletja so pričela uresničevati ljudstva sama. Z bolivarijansko revolucijo, brez orožja, oborožena s teorijo in prakso, so bila edina mnogotera subjektiviteta, ki je uspela vizualizirati utopijo ter odpreti pot znotraj neposredne konfrontacije z neoliberalizmom. Ni se naslonila na sovjetski, kubanski ali kakšen drug projekt preteklih komunističnih in revolucionarnih projektov (na kar namiguje Tecco, ko piše o Chávezovi vladi v nekaterih delih svojih pisanj, spet v drugih pa trdi prav nasprotno) pač pa je zarisala ostro ločnico med preteklimi anti-kapitalističnimi projekti, ter iz svojega lastnega okolja, svoje lastne revolucionarne dediščine izgradila in prepoznala vsebino in metode za realizacijo novega, anti-kapitalističnega projekta, ki ga je potrdil referendum o ustavi leta 1999. Čeprav je moral poslušni izvajalec volje ljudstva – Chávez – med leti 1998 in 2000 premagati sedem volilnih procesov in čeprav je medijski satanizem zlasti privatne Radio Caracas Television (RCTV) (poleg vseh drugih medijev) vse do leta 2002 poskušal na silo priklicati kontrarevolucijo s pomočjo ameriškega kapitala in vojske, bolivarijanska revolucija ni padla. Če pade bolivarijanska revolucija, potem se država vrne nazaj v obdobje popolne gospodarske odvisnoti, tiranije rasizmov, kapitalizmov, klientalizmov, nepotizmov… Ljudstvo je pripravljeno braniti revolucionarni proces bolj kot katerakoli plačana ali najeta vojska, zato je vsaj za sedaj prezgodaj premišljati konec bolivarianske revolcuije.

Tu pa smo že na drugi točki, ki jo Tecco vztrajno ponavlja zadnje pol leta[4] in kjer je privatno, komercialno televizijo preimenoval v »zadnjo neodvisno televizijo«; bogato elito, ki jo je desetletja podpiral zahodni kapital za potrebe doslej še neuspele kontrarevolucije pa, »kritično opozicijo«. Tecco pravi: »Med solzami zaposlenih, protesti in parolami 'Svoboda! Svoboda!' je bilo slišati zaobljube, da se bodo v kratkem vrnili.« (Fotografija pa prikazuje lično zahodno potomko s solzami v očeh.) Medtem ko Tecco »na silo« privleče Cháveza kot osrednjo ikono boja, ter ga obtožuje privatizacije (nacionalizacije) medijev, medtem ko išče tradicijo te »neodvisne televizije« … pa izpusti ključno informacijo, da je RCTV igrala temeljno vlogo pri državnem udaru 11. in 12. aprila 2002, ki ga je izvedla vojska skupaj z mediji: poročilo o 14 mrtvih je bilo objavljeno kar 2 uri preden je sploh prišlo do (naročenih) pobijanj na ulici.[5]

Zakaj je sploh prišlo do državnega udara in kdo ga je finančno in logistično podprl? Chávez je moral med novembrom 2001 in aprilom 2002 narediti pomembne korake, ki mu jih je naložilo ljudstvo: z zakonom o zemlji sta bila vzpodbujena biodiverziteta in malo kmetijstvo s strani lokalnega prebivalstva (v Venezueli je imelo 2 % najbogatejše elite v lasti 65 % zemlje, 80 % hrane je država uvažala); z ribiškim zakonom so lahko lovili le še lokalni ribiči ne pa več multinacionalne korporacije, ki so uničevale okolje in pustošile morje. Sledili pa sta še dve intervenciji, ki sta zmotili monotonost globalnega gospodarstva – Chávez je ZDA obtožila za teroristična dejanja proti Afganistanu (začetek invazije ZDA na Afganistan oktobra 2001) in 7. aprila 2002 odpusti sedem glavnih izvrševalcev državnega naftnega podjetja, ki je letno zaslužilo 40 milijonov dolarjev, in ki se nikdar niso prelili v državno blagajno na razpolago ljudstvu! To so štirje ključni dogodki, ki sprožijo bes in satanizem zlasti edine preostale elitne televizije RCTV. To je tudi edina televizija, ki je organizirala nacionalno stavko za najbolj depriviligiran sektor: to je bila zarota sektorja, ki je izgubil privilegije, ki jih je imel 50 let in ki so jih imeli za »naravne privilegije« v okviru »demokracije«. To so bili zlasti privatni mediji, mednarodna podjetja in cerkvene elite. Predsednik sindikata privatne (in ne »zadnje neodvisne televizije«, kot trdi Tecco), Carlos Ortega, je pred sklicano stavko besne elite povedal: »We don't give a fuck for what president says…or what elected power says … or even the Supreme Court!«[6] Ampak RCTV le ni uspela izsiliti proti-revolucije. Kljub temu, da je vojska Cháveza odpeljala na karibske otoke in da so ga od tam reševali predani vojaki; da so čisto vsi mediji v Venezueli poročali, da je comandante prostovoljno odstopil, in kljub temu, da ljudstvo ni vedelo niti ali je Chávez še živ ali mrtev, so vztrajali in izsilili njegovo izpustitev. To ni bilo ljudstvo »na splošno«, pač pa najrevnejše in skozi vso zgodovino marginalizirano ljudstvo. Politične stranke, mediji, večina vojske in policije, družboslovci, podjetniki idr., so se umaknili. Zarota ni uspela aprila 2002 in tudi pri kasnejših poskusih ne. Namesto kapitalističnih zarot so pričeli triumfirati alternativni programi skupnosti: kooperative (katerih število se je v sedmih letih povečalo za okrog 130-krat), ljudsko izobraževanje (po kubanski in danes mednarodni metodi »Yo si puedo!« ali »Ja, zmorem!« v okviru projektnih ciljev za izobraževanje imenovanih Robinson), pa programi brezplačnega zdravstva Bario Adentro…

Vendar Latinska Amerika ni Chávez in Chávez ni Venezuela! Kot tudi nove oblike socializma v Latinski Ameriki niso jugoslovansko samoupravljanje, in jugoslovansko samoupravljanje ni bilo nujno in edino zlo – kot se ga danes tako samoumevno in intenzivno predstavlja. Oba pristopa, iz katerih neutrudno izhaja Tecco, podpirata neoliberalne diskurze sprevračanja in redefiniranja pojmov, konceptov, vsebin in programov, da bi zastrla pogled na poskuse, ki prihajajo »od spodaj« in pri katerih politiki kot so Chávez, Morales, Correa, Ortega niso nič drugega, kot delavci, od katerih ljudstva pogosto zahtevajo večje in hitrejše spremembe, kot jim lahko predsedniki realizirajo. Vendar vsaka politična sprememba, vsak revolucionarni proces zahteva ogromno časa in ogromne napore participativne demokracije. Če pa Chávez vendarle je diktator, potem premore eno skromno vrlino, ki je doslej ni poznal niti tiran, niti demokrat: potem je prvi diktator, ki družbeni položaj izboljšuje desetletja zatirani večini revnega prebivalstva!

Samoupravljanje je najbolj prikladna psovka za emancipatorična gibanja iz konca preteklega tisočletja, ki se vse pogosteje pojavlja tudi v slovenskem žurnalizmu in ki se bo – če bo sledila uveljavljeni praksi – kmalu prerasla v strokovno izrazje ničvredne in protihumane politike. Že Brecht je opozarjal, da je osrednja točka vsakega iztekajočega se zatiranja ravno uničenje jezika, zaničevanje vsakega inventivnega in strogega imenovanja, vladanje enostavnega in skorumpiranega jezika, kakršen je novinarski. Brechtovemu prologu je namesto epiloga o medijskem diskurzu sledila še sterilizacija medijskega poročanja (glede na vsebino, obliko, metode raziskovanja in žanr ter zvrsti poročanja, argumentacijo, tehniko itn.). Teccova dramatizacija socialističnega samoupravljanja se pojavlja kot grožnja človeštvu, čeprav nikdar ne ponudi konkretnih izhodišč za obravnavo in analizo. Socializem mu – samoumevno (ideološko) – služi za grožnjo sodobni »demokraciji« in ga postavi ob bok diktatorju, ki ga je prepričljivo ustvaril. Še več, Chávez mu služi tudi za pojasnitev propada Jugoslavije. »V komentarju na venezuelski državni radijski postaji v nedeljo zvečer je bilo rečeno, da predstavljajo tisti, ki danes solidarizirajo z RCTV, iste nedemokratične sile, ki so leta 2002 pomagale strmoglaviti Slobodana Miloševića v bivši Jugoslaviji. Potemtakem nam je lahko jasno, kakšne strune ubira Chávezov režim« (od 29. 5. 2007).[7] Slava jim – naj bi pripomnil bralec ali bralka – in premišljal, kdaj le bo nacionalizem in fašizem padel v Venezueli. Dejansko pa se je zgodilo nekaj drugega, preprostega: bolivarijansko revolucijo so v veliki meri izborili alternativni mediji, piratski radii, ki so pomagali samoorganizirati ljudstva. Radiu Caracas Television je samo potekla licenca in Chávez (oziroma ljudstvo), je pač niso podaljšali. Kateri predsednik pa bi podpiral kontrarevolucionarne sile, finančno podprte iz ZDA? Kot Tecco očitno pomotoma zapiše, so na dan poteka licence protestirali podporniki revolucije, torej Chávez pri odločitvi le ni bil diktator? Kdo je bil diktator v Venezueli Tecco napiše v podnaslovu, vendar najverjetneje mu je to iz siceršnje obravnave ušlo: »Tujci bodo morali paziti, kaj govorijo, kajti tisti, ki bi kritizirali razmere, tvegajo izgon iz Venezuele« (27.4.2007). S tem da tujci niso prebežniki, pač pa bogata elita.

Ker je Chávez razmeroma irelevantna ikona bolivarianske revolucije, in širše socialistične revolucije, ki se vse bolj jasno izrisuje tudi po drugih državah na kontinentu, in ker so gonila teh revolucij ljudstva, je treba Teccovo podpihovanje kontrarevolucionarnih, imperialističnih in neokolonialih politik jemati skrajno resno. Še bolj resno pa je treba jemati njegovo samoumevno predstavljanje jugoslovanskega samoupravljanja z diktatorskimi režimi. Vprašanje seveda ostaja, iz katere perspektive se je pisec namenil opazovati. Če gleda iz perspektive bogatih elit (kar nedvomno počne), potem seveda v nacionalizaciji in proti-privatizacijskih procesih vidi upravičen strah, kajti s tem bo pridobilo »javno in socialno dobro«, kot sam zapiše.[8]

Mediji so pomembno ideološko orodje in vrste politikov se je polotila ta slast. Skozi zgodovino so bili s pridom izrabljani, vendar nikdar bolj na Jugu kot na Severu in še zdaleč ne toliko na Jugu kot na Severu. Težko bi našli politika, tudi v Sloveniji, ki si medija ne bi želel podrediti, če tega že ni naredil. V Latinski Ameriki pa je prav prek Caracasa pričela nastajati mreža televizij, ki prvič po zelo dolgem času prinašajo televizijo z vsebino. Tele-SUR (www.tele-sur.net) je danes že izjemnega pomena. Tele-SUR (ali alternativna Venezuelska televizija, ki pokriva Jug) je v enem letu delovanja nadomestila CNN v Latinski Ameriki. Za razliko od neoliberalnih medijskih konglomeratov je program Tele-SUR poleg neposrednih prenosov vsebin, ki so jih mediji doslej ignorirali, pomembna predvsem v predvajanju dokumentarnih filmov. S tem se je že pričel kolektivni proces rekonstrukcije polpretekle revolucionarne zgodovine, kulturne dediščine in ljudskega izobraževanja ter vse tesnejše povezovanje v boju proti kapitalizmu med ljudstvi Juga. Ta projekt pa ni osamljen. V Venezueli v kratkem pričakujejo še razširitev mreže lokalnih piratskih radiev, prek katerih se je začela participativna demokracija. Okrepili jo bodo z novimi, dodatnimi mrežami neodvisnih radiev Sur. lahko še okrepila. Ampak o tem Tecco ne piše – mar zato, ker so novice škodljive in nevarne? Kar je res grozljivo pri vsem tem procesu revolucionarnih medijskih alternativ, je, da nastajajo prek sodelovanja in solidarnosti po vsem Jugu kontinenta in da se širijo na druge, prav tako zatirane kontinete.

Tecco Cháveza obravnava kot nasprotje Busheve »demokratične« politike ter ga postavlja v doktrino Busheve »osi zla« – skupaj s preostalo, kot ji pravi, »rdečo Latinsko Ameriko« (8.3.2007). Vendar katerakoli politika, ki bi prihodnost gradila na antagonistični politiki Busheve doktirne, bi bila obsojena na propad. Ljudstva Latinske Amerike ustvarjajo drugačno politiko, v kateri Bush ne igra prav nobene vloge in zato mu niso nasprotna, pač pa tuja. Kako razumeti politiko, ki nastaja »od spodaj« in kjer so ideje, želje, interesi in požrešnost bogatih elit opuščeni?

Poglejmo nekaj takih primerov analize Teccovih besedil, kjer je kredibilnost izjav vedno postavljena na stran bogatih, ki so najpogosteje v vlogi kapitalističnih opozicij (večinoma nekdanjih kolonialnih sil, ki jih ogrožajo nacionalizacija, kolektivizacija, komunalizacija, podržavljenje ipd. proti-privatizacijske politike): »Skratka, Chávez je po prepričanju venezuelske opozicije sredi procesa »kubanizacije«, s tem ko želi podrediti državnemu nadzoru vse gospodarske subjekte.« (17. 2. 2007) Če niso dovolj močne domače elite, Tecco podpre tuje, zahodne elite: »Sedemindvajset evropskih ministrov za zunanje zadeve ugotavlja obžalovanja vredne razmere na področju človekovih pravic na Kubi in zahteva brezpogojno izpustitev političnih zapornikov.« (20.6.2007) Pri Teccovem pisanju pa lahko najdemo še elemente satanističnega paternalizma: »Kubanski leninistični mačizem, ki je doživljal svoje najbolj sijajno revolucionarno homofobično obdobje v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, se je tako nenadoma znašel v krizi, saj ga je celo sam režim pripravljen pokopati« (prav tam); diskreditacije demokratično izvoljenih predsednikov: ob zmagi ustavnih sprememb v ekvadorju je k fotografiji predsednika Correa pripisano: »Ekvadorski predsednik Rafael Correa med zbijanjem šal sredi referendumske kampanje v turističnem mestu Banos« (17.4.2007), besedilo pa zaključi takole: »Karkoli že, stava je velika in ne brez tveganja, saj bo tuji in domači kapital, ki je v rokah peščice ljudi in nadzoruje celotno domačo ekonomijo (ter večino javnih medijev), storil vse, da ustavi te spremembe. Toda kako? Dobili so že lekcijo v Boliviji, Argentini in Venezueli in njihov problem je, da nimajo alternativnega modela razen diktature« (prav tam). Čeprav se je ljudstvo odločilo za alternativo proti preteklim diktaturam, pa kot kaže, Tecco poroča in premišlja zlasti tegobe domačih in tujih elit, ki so izgubile politično moč. Ko Chávez obišče Putina ali Ahmadinedžad se, logično po Teccu, pogovarja izključno o orožju in nafti – o dveh sredstvih, s katerimi bi porazil Busha. Revolucionarni procesi, ki se razvijajo in elaborirajo v Latinski Ameriki, gredo daleč naprej od preprostega južnjaškega oportunizma. Vendar pa kam in kako lahko pokaže samo raziskovalno novinarstvo, redno spremljanje in analiziranje »terena«, ne pa zgolj (pred)volilnih novičk. Analiza Teccovih pisanj pokaže, da avtor premišljeno izbira vire, ki mu ne povedo skorajda nič, da potem lažje zaključuje z bušizmi, negropontenizmi, narkotrafikom ter drugimi pojavi in –izmi, ki ne izhajajo iz Latinske Amerike, pač pa jih je s Severa skupaj s svojo »demokracijo« in »drugo religijo« pripeljal na Jug.

Nove solidarnosti in povezovanje Juga sta doslej promovirali najprej Kuba in danes še Venezuela. V zadnjih letih je simbolno povezovanje preraslo v konkretne gospodarske, socialne, politične, zdravstvene, izobraževalne, medijske ter druge projekte med večino držav Latinske Amerike. Da lahko ta nova integracija resno »ogrozi« kapitalistični Sever, dokazujejo tudi odzivi in ukrepi iz Severa: medijska blokada in prenarejanje novic, blokada v poročanju, umestitev protagonistk integracije v »os zla«, gospodarske in politične restrikcije, povečevanje represije v obliki vojaških idr. posegov na Jug… Na fašistične politike Severa pa Jug odgovarja z emancipatoričnimi praksami. Med najbolj poznanimi je »projekt drugačne integracije« - ALBA (Alternativa Bolivariana para las Americas – Bolivarijanska alternativa za Amerike) med Venezuelo, Kubo, Bolivijo, Nikaragvo in Ekvadorjem ter neformalno še prek vrste avtonomnih skupnosti iz vse Latinske Amerike. Junija 2007 sta Iran in Venezuela pričela prvo večje medkontinentalno sodelovanje – »os enotnosti«. S tem sta zavrgli neoliberalno paradigmo o »nepokornih državah« (Iran, S Koreja, Venezuela in Kuba) ali »osi zla«, ki so jo po invaziji na Irak plasirale ZDA. Urad za obveščevalne dejavnosti o »osi zla« vodi kdo drug kot John Negroponte – človek, strateg, ki je po II. svetovni vojni izpeljal največ genocidov.[9] Teccove izpeljave ostajajo dosledne zgolj tej »edini tradiciji«!

Ker pa alternativni mediji, avtonomni prostori in vsebine vse bolj zasedajo tudi domače prostore, revolucionarni proces v Latinski Ameriki ne bodo zlahka sprevrgla niti Teccova niti kakšna druga poročanja, niti za Dnevnik niti za kakšen drug medij. V zadnjih sedmih letih smo številni raziskovalci in raziskovalke iz Slovenije aktivno delovali v različnih državah in med različnimi kolektivi v Latinski Ameriki. Naše delo je nastajalo in se stekalo prek kolektiva Dost' je!, prek samoorganiziranja znotraj avtonomne in neodvisne skupine, kot tudi prek različnih raziskovalnih inštitutov in fakultet, v okviru doktorskih ali drugih fakultetnih raziskovanj.[10] Posluževali smo se militantnega raziskovanja, ki so ga pred slabim desetletjem v družboslovno raziskovanje vpeljali zlasti Colectivo situaciones in ki ga danes uporablja vse več angažiranih in kritičnih raziskovalcev, tudi v medijih.[11] Emancipatorični potencial militantnega raziskovanja sloni na delovanju in ne ustvarjanju konceptov (centralizacij, objektivizacij, instrumentalizacij, artikulacij, taktik, idealizacij, soglasij …). Jedro militantnega raziskovanje je osredotočeno na preizpraševanje lastnih, kolektivnih početij, delovanj oziroma refleksije-refleksij. Pojmovnik militantnega raziskovanja nastaja kot ohlapen, večpomenski, narativen. Pri svojem konstituiranju novega načina raziskovanja jemljemo avtentično izkustvo anti-utilitarizma, ki lastno spreminja v skupno. Tako militantni raziskovalec uporablja srečevanje, afinitete, kompozicije, gramatiko vprašanj, imanenco, situacije, resonance, prakse, horizontalnosti, percepcije, preizkušanje in preizpraševanje. Zelo posplošeno lahko militantno raziskovanje strnemo kot nalogo, da raziskovalec ostaja dosleden do svojega »ne vedenja«, kajti samo tako je mogoča avtentična pedagogika, kot jo je zastavil že Jacotot.[12] Militantno raziskovanje sestavljajo vprašanja in ne nasičeni ideološki pomeni in modeli sveta. Nastajati poskuša v alternativnih pogojih, ki jih vzpostavljajo sami člani kolektiva ter prek povezovanj proti-moči, v katera je vpisano ter slediti lastni produkciji vednosti, ki koristi bojem; gibanjem, ki na novo preizprašujejo svet v njegovi celotnosti. Neubogljivi in z distanco do akademskih pravil in produkcije (ki jih ne ignorira niti ne nasprotuje) lahko v dobi neoliberalizma povezujejo razdrobljene, podrejene in skrite vednosti s produkcijo praktičnih teles proti-moči (potencia). Kot tako je militantno raziskovanje umetnost snovanja kompozicij, ki vzpodbuja vprašanja in elemente alternativne družbenosti: to je iskanje vezi, da bi se lahko akademske vednosti uglasile ali sestavile s tistimi, ki jih imenujemo ljudske vednosti. Militantno raziskovanje tako spreminja propozicijo: poskuša generirati kapaciteto bojev za samo-branje in posledično, da ponovno raztrosi prednosti ter produkcije drugih družbenih praks.

Poleg raziskovanja je kolektiv Dost' je! deloval tudi kot očividec in pričevalec dogodkov, se odzivali z altenativnimi metodami medijskega poročanja ter se vse intenzivneje vključeval v delovanja ljudstev, skupnosti in gibanj na terenu – v laboratoriju uporov. S spoznavanjem bojev proti neoliberalizmu smo tudi sami krepili znanja in spretnosti, razvijali nove epistemologije ter oblike kolektivnega raziskovanja, kar smo vnašali v okostenelo evropsko družboslovje, ter prek Latinske Amerike poskušali reflektirati sedanje in pretekle politične sisteme. Za posamezne regije in/ali zvezne države, v katerih so vojaške in državne strukture izsiljevale državljanske vojne za implementacijo neoliberalnih strategij, smo koordinirali lastna delovanja, ter se, če je bilo potrebno, tudi po štirikrat letno vračali na vojne terene, ter se, podobno kot Calle y media borili z vsemi humanimi orožji, kot so kamere, fotoaparati, svinčniki, listi papirja, spletna povezovanja itn. To pa so prvine, ki bi jih morali najbolj obvladati in uporabljati delavke in delavci v medijih.

Kljub globalizacijskim učinkom na področju institucionalizacije in uveljavljanja človekovih pravic, so konec 20. stoletja zaznamovale številne kršitve le-teh. Razpad socialističnih sistemov je utrl pot novi družbeni ureditvi, za katero so mnogi verjeli, da prinaša boljše čase. Proces tranzicije se je nekaterih regij milo dotaknil, v drugih pa pustil bolečo rano.

Razpad SFRJ je povzročil izgube premnogih nedolžnih življenj in kolone beguncev, ki jih težko primerjamo s katerim koli obdobjem zgodovine Balkana. Teorija o »norem vetru«, ki je zapihal v tej regiji in sprl različne etnične, verske, nacionalne in še kakšne skupine, ki so prej živele v slogi in miru, je bila pogosta razlaga zapletenega stanja, ki ni bilo racionalno, še manj razumljivo, tujcu pa nedojemljivo.

Pogost sklep številnih analiz je, da so k temu pomemben delež prispevali mediji, pri čemer je družbeno vlogo sedme sile, ki da služi obveščanju javnosti, pogosto nadomestilo nekritično delovanje v interesu vladajoče ideologije. Podpihovanje nacionalističnih teženj s strani domačih medijev vseh nekdanjih republik, poenostavljanje in selektivno pisanje o dogodkih v »balkanskem sodu smodnika« ter poskus poenostavljanja družbene stvarnosti so vsekakor zahtevali svoj davek.

Etnični konflikt na Kosovu lahko označimo kot uvodno dejanje razpada SFRJ, s katerim se danes končuje še zadnje poglavje te drame. Da bi si ustvarili uravnoteženo mnenje o dogajanjih, ki so v zadnjih letih zaznamovala južno pokrajino Srbije, je potreben celosten vpogled v dogodke, ki so se v medijih nemalokrat pojavljali zunaj družbenega in zgodovinskega konteksta. Izbrali smo majhen del zgodovine Balkana, ki ga želimo osvetliti in pokazati na segmente, ki so bili predmet izkrivljanja in pretvarjanja, kar je, menimo, pripeljalo do kategoriziranja beguncev na tiste, ki so žrtve razmer, in tiste, ki so si to »zaslužili«.

Za teoretsko-metodološki okvir, s katerim analiziramo izbrana besedila, smo izbrali Faricloughov model KDA, o katerem številni avtorji pravijo, da je najbolj dovršen. Fairclough meni, da jezikoslovne analize izolirajo besedila od družbenih procesov in tako zanemarjajo dialektičnost odnosa med besedilom in družbo, zato v svojem modelu združuje tri pristope, ki jih označi kot tri stopnje analize: jezikoslovno analizo besedila (deskripcija), mikrosociološko analizo diskurzivne prakse (interpretacija) in makrosociološko analizo družbene prakse (eksplanacija).[1] Pri tem opozarja, da gre za metodologijo, ki preučuje precej neoprijemljive pojme in zato omogoča različne interpretacije izsledkov – tisto, kar raziskovalec »vidi« v besedilu, kar se mu zdi vredno izpostavljanja in opisovanja, je nedvomno stvar interpretacije.

Namen deskripcije je »prikazati /.../ vzorce prepričanj in vrednot, ki so zakodirani v jeziku – in so pod pragom zaznave vseh, ki sprejemajo nek diskurz kot 'naraven'«.[2] Pri tem ne želimo ustvariti vtisa, da preučevanje besedila v luči kritične lingvistike pomeni mehansko prepoznavanje odnosa med pojavom in pomenom, temveč prej subjektivno interpretacijo, ki temelji na raziskovalčevem pristopu k razumevanju konteksta in njegovi občutljivosti za analizo.[3] Interpretacija predpostavlja analizo diskurza na ravni diskurzivne prakse, to je na ravni produkcije in potrošnje besedila. Eksplanacija pa pomeni analizo družbenih okoliščin, v katerih se odvijajo diskurzivne prakse. Ravno analiza razmerja med diskurzivnimi in širšimi družbenimi praksami je točka, v kateri se realizira poslanstvo KDA. Na tem mestu se sprašujemo, kakšne so ideološke, politične in družbene strukture in prakse, ki vplivajo na nastanek nekega diskurza in kako ta diskurz povratno vpliva na ohranjanje ali spreminjanje takšnih struktur in praks.

V času eskalacije spopadov na Kosovu v letih 1998 in 1999 je FAIR[4] opozarjal na pretirana posploševanja in poenostavljanja v medijskem poročanju o etničnem konfliktu, ki je historično pogojen in večznačen.[5] Številni zahodni mediji so k problematiki pristopili z že konstruirano zgodbo, v kateri so bile vloge ''dobrih in slabih fantov'' vnaprej dodeljene in tako uresničili vse pogostejšo prakso, da novinarji pogosto »napišejo« zgodbo še pred prihodom na kraj dogodka, vse kar potrebujejo je le nekaj lokalnih podrobnosti.[6] Z uporabo orodij KDA bomo analizirali posamezne segmente in značilnosti člankov, objavljenih med 18. januarjem in 24. marcem 1999[7], podrobneje pa bomo, z vidika reprezentacije posameznih dogodkov in identitet, analizirali le tri izbrane članke. Osredotočili se bomo na dva dogodka, ki sta zaznamovala obdobje pred posegom Nata in vplivala na oblikovanje mnenja javnosti, ki je podprlo t. i. »humanitarno intervencijo«: smrt 45 ljudi v vasi Račak ter mirovna pogajanja v Rambouilletu in Parizu. Pokušali bomo pokazati, kakšne reprezentacije so bile posredovane slovenskemu občinstvu in kako so vplivale na razumevanje dogodkov v tej regiji.

Medtem ko je mednarodna javnost ostro obsojala srbske ofenzive, ki so povzročile številne žrtve med albanskimi civilisti, si je hkrati vztrajno zatiskala oči pred napadi OVK[8] na nealbanske civiliste in dejstvom, da so številne ofenzive odgovor na provokativne akcije albanskih borcev.[9] Osmega januarja 1999 je OVK iz zasede ubila tri srbske policiste, dva dni pozneje, približno dva kilometra od vasi Račak, je padel še četrti. To je bil povod za številne akcije na ozemlju, ki je bilo pod nadzorom OVK.[10]

Nadnaslov: Pokol na Kosovu
Veliki Naslov: Srbi so v vasi Račak pobili več kot 40 civilistov
Podnaslov: William Walker[11]: Videl sem telesa brez obrazov – V Beogradu pravijo, da so 'razbili teroristično skupino' – Nujno srečanje sveta Nato v Bruslju

Naslov je pogosto prvi in nemalokrat tudi edini del članka, ki ga bralec prebere, zato je njegova funkcija pri usmerjanju interpretacij pomembna. Četudi se bralec odloči za nadaljnje branje, bo besedilo, ki sledi, težko razumel zunaj okvirja, v katerega ga postavlja naslovje, saj se v njem pogosto izražajo topike kot nekakšne »semantične makrostrukture«[12], ki pomembno vplivajo na oblikovanje mentalnih modelov, s katerimi bralec interpretira medijsko realnost.

V naslovju smo zasledili številne jezikovne prvine, s katerimi je bil eksplicitno izražen vršilec dejanja, zaradi česar je odgovornost za tragedijo neposredno pripisana ZRJ. Opredeljen je tudi način, na katerega je bilo dejanje izvršeno (pobili), in ne dopušča možnosti, da bi žrtve padle med bojem. Poved, ki v podnaslovu sledi Walkerjevi izjavi (V Beogradu pravijo, da so 'razbili teroristično skupino') z rabo navednic izraža avtorjevo nestrinjanje s takšno razlago, iz česar sledi logičen sklep, da je pravilna tista stran zgodbe, ki jo je podal vodja opazovalne misije OVSE na Kosovu in ki so jo nekritično povzeli številni svetovni mediji.

Takšno kategorično sklepanje je, menimo, neetično predvsem zaradi naslednjih razlogov:

• kot je sporočila strokovna ekipa finskih forenzikov, ki je 22. januarja (štiri dni po objavi članka!) prevzela preiskavo, mesto zločina ni bilo zavarovano, kar je prvi in rutinski korak. S tem je bil nepooblaščenim osebam omogočen dostop do kraja dogodka.[13]
• o samem kraju zločina in okoliščinah finski forenziki niso imeli informacij iz prve roke, zato so se bili primorani nasloniti na informacije opazovalcev OVSE in EU ter medijska poročanja (ibid.).
• ekipa forenzikov do 17. marca 1999, ko je bilo poročilo izdano, ni uspela odgovoriti na nekaj bistvenih vprašanj: ali so bile žrtve civilisti ali pripadniki OVK, ali so bile umorjene ali pa so padle med bojem[14] ter ali so bile žrtve iz vasi Račak in kje natančno so bile likvidirane.[15] Tudi v forenzičnem poročilu, ki je bilo dokončano leta 2000, je eksplicitno zapisano, da EU-FET[16] ni mogel potrditi, ali so bile žrtve iz Račka in na kakšen način so bile umorjene.[17]

Kljub temu novinar v sinopsisu ponovno označi žrtve kot albanske civiliste, čeprav tedaj še ni bilo znano, ali gre za civiliste, saj njihova identiteta še ni bila ugotovljena. Prav tako še niso bili znani niti izvrševalci niti okoliščine zločina, a so se novinarji vseeno odločili, da so jih srbske sile ubile.

Informacija, da je OVK pripravljena na obrambo, kot je nadalje zapisano, pomeni implicitno predpostavko, da se brani. Bralec se pri tem naslanja na svoje zaledne vednosti, po katerih obramba v jeziku medkulturnih univerzalij pomeni najbolj naraven odgovor na stanje ogroženosti. Če obstaja kdo, ki se brani, potem mora obstajati tudi kdo, ki napada. V tem primeru (in v večini ostalih preučevanih člankov) je identiteta napadalca pripisana ZRJ.

Z vidika ekspresivne modalnosti je številnim izjavam Williama Walkerja podeljen status kategorične resnice (kar je videl in kar sta za seboj pustili; op. a., naši poudarki), o kateri se ne dvomi. Takšna ubeseditev izraža novinarjevo strinjanje z Walkerjevo oceno, kaj naj bi se v Račku zgodilo. Navajanje podrobnosti grozljivega prizora služi ustvarjanju vizualne predstave, ki naj bi občinstvu »pomagala« k večjemu sočutju in obsojanju storilcev, s čimer se ustvarja črno-bela slika, konflikt pa dobiva polarizirano naravo. Poleg besedila je objavljena tudi fotografija Walkerja, ki stoji nad eno od žrtev. Takšno medijsko izpostavljanje žrtev, s pomočjo podrobnih opisov in objavljanjem fotografij, je ključno orodje pri ustvarjanju publicitete človeškemu trpljenju, s čimer se mobilizira empatičnost občinstva in usmerja javno mnenje.[18] Stavek »žrtve, ki so bile od blizu ustreljene v glavo, ali pa jim je bila glava odrezana« se predstavlja kot kategorična resnica, čeprav forenzične preiskave takrat še ni bilo. Forenziki so v svojem poročilu eksplicitno opozorili, da bi lahko »osebe, ki nimajo izkušenj s kriminalističnimi preiskavami, vodila naravna težnja k interpretaciji nekaterih opažanj s kraja tragedije kot znakov postmortalnih mutilacij. Te so, najverjetneje, povzročili potepuški psi ali kakšne druge divje živali, ali pa so posledica delovanja visokega pritiska izstrelkov.«[19]

Da so bili žrtve meščani, kmetje in delavci, je ne le sklep, ki je prehitel finske forenzike, temveč je tudi pripomogel k ustvarjanju sočutja med bralci. V Temi dneva z naslovom »Dovolj za napad?«[20], ki je objavljena v isti številki Dela, je zapisano: »Množični poboj civilistov, žensk in otrok je seveda zadeva, ki jo vselej obsojajo vsi. Tako se je zgodilo tudi po zadnjem poboju na jugu Kosova /.../.« (Delo 1999: 1). Sekvenco obeh povedi bi lahko brali tudi takole: Množični poboj civilistov, žensk in otrok, ki se je zgodil na jugu Kosova … Pri hitrem branju se vzpostavi logičen sklep, da so bili v Račku žrtve ne le civilisti, temveč tudi ženske in otroci. Pri tem opozarjamo na forenzično poročilo, v katerem je zapisano, »da je bilo med žrtvami, pri katerih so opravili obdukcijo, več starejših moških in le ena ženska«.[21] Povprečna starost žrtev je bila 43 let.[22] Hkrati pa se srbsko različico dogodkov, kot izjavo srbskega ministrstva za notranje zadeve poimenuje novinar, postavlja pod vprašaj. Že samo označevanje izjave kot različice znižuje njeno verodostojnost. Hkrati se za opis te plati zgodbe uporablja nekakšna vmesna oblika modalnosti, ki dogodek opisuje kot nekaj, kar »naj bi se« zgodilo v nasprotju s tistim, kar se »je zgodilo« (op. a., naši poudarki):

»Skupina (teroristična, op. a.) naj bi predhodno napadla policijo /.../.«
»Zasežena naj bi bila tudi velika količina orožja /…/.«
»O vsem naj bi bila predhodno obveščena tudi OVSE.«

Svoje nestrinjanje je novinar izrazil tudi z uporabo navednic: »Predsednik Srbije Milan Milutinović se je posebej dotaknil Walkerjevih 'laži'.« Tako tudi v naslednjem odstavku, ki je po našem mnenju informacija, izvzeta iz konteksta: »Zanimivo je, da je ta obračun s 'terorističnimi bandami' potekal v času, ko je v Prištini zasedala srbska vlada /…/. Po seji so nekateri člani vlade obiskali nekatera mesta na Kosovu in Srbe prepričevali, 'da morajo obstati na svojih ognjiščih' in da bodo 'banditi likvidirani'.«

Pri tem je našo pozornost vzbudil predvsem dvom o pravilnem prevodu izraza obstati. V času spopadov na Kosovu je Beograd prepričeval kosovske Srbe naj »ostanejo« na svojih domovih in naj ne zapuščajo Kosova. Ali so predstavniki vlade kosovskim Srbom ukazali, naj »ostanejo« ali »obstanejo«, žal nismo mogli izvedeti, poudarjamo pa, da je konotativna razlika med besedama precejšna. Medtem ko izraz »ostati« konotira ne-podleganje pritiskom, pa termin »obstati« implicitno deluje kot mehanizem mobilizacije k aktivnemu uporu in uničevanju »tistih drugih«, ki ogrožajo »naš« obstoj.

Z oceno Billa Clintona, da je šlo za nameren pokol, in izjavo vodje britanske diplomacije Roberta Cooka, ki je zavrnil trditve srbskih oblasti, je verodostojnost uporabljene interpretacije celostno zaokrožena. Srbska različica je ujeta v nekakšen »sendvič« izjav verodostojnih komunikatorjev, s čimer ji je odvzeta vsakršna možnost zagovora. Z razlogom ali ne, ni v naši pristojnosti, da bi ocenili.

Kaj natanko se je zgodilo v vasi Račak, še danes ni popolnoma raziskano. Številne analize in poročila ponujajo različne in mnogokrat kontradiktorne informacije.[23] Forenzično poročilo je bilo menda dokončano junija 2000, vendar pa naj bi, kot poroča Berliner Zeitung, OZN in EU njegovo objavo preprečila.[24] Poročilo je zdaj dostopno na spletu[25], a okoliščine dogajanja v vasi Račak ostajajo nepojasnjene. Številna vprašanja so še vedno odprta, zaradi česar se sklepi, ki so zbudili mednarodno javnost pred osmimi leti, zdijo toliko bolj problematični.

Dan po razkritju tragedije je ZRJ z odlokom vlade Walkerja razglasila za persono non grata[26]. Naslednji dan sta bila v Delu na isti strani objavljena dva članka, ki žanrsko sicer ne sodita v isto kategorijo, a ju bomo zaradi ideoloških značilnosti med seboj primerjali, saj delujeta kot podpora zgoraj obravnavanemu besedilu.

Prvi članek sodi v kategorijo Pod žarometom in je naslovljen z »William Graham Walker, persona non grata«, drugi pa vsebuje polno naslovje z nadnaslovom »Svet proti Srbiji«. Dejstvo, da sta bila objavljena isti dan in na isti strani, vsekakor ni zanemarljivo. S tem sta tako vsebinsko kot tudi grafično ustvarjena dva pola. Na eni strani ZRJ, ki je ne le notranje razdvojena, temveč izvaja nekakšen »lov na čarovnice«, in na drugi vodja opazovalne misije OVSE na Kosovu, ki mu je nadgrajena že obstoječa verodostojnost. Navajamo nekaj citatov iz prvega članka (op. a., naši poudarki):

1. »Vsi, ki bolje poznajo Walkerja, se nikakor ne morejo strinjati z obrazložitvijo, da je pristranski, neprofesionalen in da 'ne pozna' določil ženevske konvencije /.../.«
2. »William Walker že od nekdaj velja za izkušenega diplomata, saj njegova diplomatska kariera traja že skoraj štiri desetletja. Njegov profesionalizem so, kot trdijo poznavalci, opazili že v 80. /…/. Izkazal pa se je tudi pozneje /.../.«
3. »Evropska in svetovna javnost sta ga kot 'preudarnega mirovnika' opazili že na dan prihoda na krvavo balkansko bojišče. Svet je s posebnim zanimanjem spremljal njegovo neutrudno delo /.../.«
4. »Podnevi in ponoči je odhajal na prve frontne črte /…/.«
5. »Kar se mu je nazadnje zgodilo, ga je vidno prizadelo /.../.«

S takšnimi opisi bralec vsekakor dobi občutek, da ni nikakršne potrebe po tem, da bi dvomil v Walkerjevo poštenost in objektivnost. To, da očitke o njegovi nestrokovnosti zavračajo vsi, ki ga bolje poznajo, daje verodostojnost pozitivnim ocenam njegovega dela, saj gre za ocene poznavalcev. Poudarjanje dolžine njegove diplomatske kariere implicitno daje vedeti, da se je s svojimi dejanji že dokazal. Odlikujejo ga profesionalizem, neutrudno delo in požrtvovalnost, saj je podnevi in ponoči odhajal na prve frontne črte. Uporaba vojaške metaforike ustvarja okoliščine, v katerih njegovo delo razumemo kot »nenehno vojno proti zlu«, saj je v nasprotju s svojimi sovražniki tisti, ki si prizadeva za mir.

Z rabo kontrastnega pozicioniranja se njegova pozitivna vloga izkaže v še svetlejši luči, saj je kot preudaren mirovnik postavljen nasproti krvavemu balkanskemu bojišču. S petim citatom pa se njegovemu profesionalizmu dodaja še čustveni naboj, saj je izražena njegova osebna prizadetost s takšno klasifikacijo s strani ZRJ, s čimer je prikazan kot občutljiv in ranljiv posameznik, ki se ga je razglasitev za persono non grata tudi osebno dotaknila. Vendar, kot je zapisano v članku, glede na njegovo dosedanje ravnanje ni pričakovati, da se bo komu opravičil, kar je protiutež prejšnjemu opisu, s čimer je Walkerju dodeljena še ena pozitivna lastnost – odločnost.

To, da so ga takoj po prihodu opozorili, da se bo moral včasih pretvarjati, da 'ni videl, kar je videl, in ne slišal, kar je slišal'. Sicer ga bodo razglasili ne le za lažnivca, marveč celo za persono non grata, generira nove implicitne predpostavke, iz katerih sledi deduktivni sklep, da je bil Walker razglašen za nezaželeno osebo zato, ker je povedal resnico.

Pri tem FAIR opozarja na informacije opazovalcev OVSE, ki indicirajo, da tragedija v Račku ni bila pokol in žrtve niso bile civilisti (kot je trdil Walker), temveč najverjetneje pripadniki OVK, ki so padli med bojem. Na podlagi te informacije so vlade številnih evropskih držav, skupaj z Nemčijo in Italijo, od OVSE zahtevale, naj odpusti Williama Walkerja.[27]

Drugi obravnavani članek pa je, čeprav je nastal pod peresom istega avtorja, v svojem tonu veliko bolj negativen, na nekaterih mestih celo ciničen. Prispevek obravnava afero, do katere je prišlo po objavi dokumenta Cie, ki naj bi pričal o nameri ameriške vlade, da zruši režim v Beogradu. Že nadnaslov »Svet proti Srbiji« daje obravnavani problematiki trivialen prizvok. V podnaslovu je bralcu zelo eksplicitno ponujen okvir za nadaljnje branje, da je »namen afere z dokumentom, ki naj bi pričala o strmoglavljenju Miloševića, odvrniti pozornost s Kosova«.

Podpredsednik srbske vlade Vojislav Šešelj, ki naj bi objavil sporni dokument, je v besedilu na dveh mestih (brez navednic!) označen kot četniški vojvoda, objava dokumenta pa kot Šešljeva 'iznajdba'. Takšna stigmatizacija objavljenemu dokumentu, četudi bi bil verodostojen (o tem ne želimo soditi), v rokah takšnega akterja odvzema možnost zagovora. Novinar nadaljuje z obsežnim navajanjem citatov posameznih srbskih politikov, ki naštevajo in obsojajo domače izdajalce. Izbrani citati delujejo neresno, paranoično in že skoraj demagoško, kar v podoben kontekst postavlja tudi politiko ZRJ v odnosu do Kosova.

Kot protiutež novinar kontrastno umešča »dokaze« o neutemeljenosti obtožb in ponarejenosti listine: »Jasno je razvidno, da sta različni pisemski glavi in še nekaj drugih podrobnosti.« To trditev je novinar sprejel za dejstvo, čeprav gre za izjavo tiskovnega predstavnika ameriškega State Departmenta Jamesa Rubina[28], kar pa v članku ni navedeno.

Zapisano je še, da so »številni strokovnjaki potrdili, da so grafika, slog, prelom in način tiskanja različni. Poznavalci angleškega jezika so dodali, da določni člen the nikakor ne stoji pred imenom Cie, kot je napisano v dokumentu .../.« Kdo so ti strokovnjaki in poznavalci, ne izvemo. Nadalje novinar zapiše da je »naštetih /.../ še nekaj takšnih podrobnosti«. Takšna ubeseditev izpušča vršilca dejanja, čas in prostor, zaradi česar ne izvemo, kdo je avtor teh podrobnosti in kje ter kdaj so bile izražene.

Nato novinar vzpostavlja posledico naštetega in pravi, da »zaradi vsega tega v Srbiji prevladuje prepričanje, da je bila afera sprožena, da bi odvrnila pozornost s Kosova in tamkajšnjih tragičnih dogodkov«. Kako je novinar prišel do tega sklepa, ne izvemo, čeprav bi ob takšnem cinizmu pričakovali vsaj delno pojasnilo. Prav tako ni razloženo, kako je bilo mnenje izmerjeno in ocenjeno kot prevladujoče, še manj, čigavo je to mnenje – ali gre za mnenje srbske javnosti ali politikov.

Z možnostjo, da bi bil dokument verodostojen, avtor prispevka na hitro opravi: »A četudi bi vse to držalo in če bi listina vendarle imela neko verodostojnost, so srbski intelektualci – kot izjavljajo v različnih anketah – osupli nad besednjakom, s katerim so ožigosani sovražniki. Iz tega sklepajo, da je v Beogradu pričakovati še nekaj čistk, ki bi lahko spominjale na davne čase informbiroja.« Ponovno ne izvemo, kdaj in kje so bile izvedene ankete in kdo je njihov avtor. Ker ne najdemo ustrezne povezave med verodostojnostjo dokumenta in uporabljenim besednjakom za označevanje političnih nasprotnikov, sklepamo, da je bil namen vzpostavljanja takšne lokalne koherentnosti v namernem zmanjševanju možnosti za drugačno interpretacijo od ponujene. Povezovanje dogodkov v Srbiji s »čistkami« iz časov informbiroja umešča besedilo v intertekstualni kontekst, ki služi kot okvir za branje prispevka, znotraj katerega bralec na dogajanja v Srbiji gleda skozi prizmo nenehnih bojev, »čistk« in političnih obračunavanj med posamezniki, željnih oblasti. S tem so ustvarjeni mentalni modeli[29] za branje nadaljnjih prispevkov in kakršen koli poskus jugoslovanskega političnega vrha, da bi opozoril na morebitno krivico in kršenje mednarodnega prava, bodo bralci razumeli kot še eno od mnogih ukan, ki jih uporablja ZRJ.

Še pred začetkom mirovnih pogajanj so bili v Delu objavljeni številni prispevki, ki so jasno opredeljevali, kdo so »dobri in kdo slabi fantje«. Tako so pod naslovom »Pomlajeno in enotnejše« podrobneje predstavljeni člani delegacije kosovskih Albancev. Naslov ima vsekakor pozitiven, že skoraj poetičen prizvok, še bolj pozitivno pa so predstavljena nekatera imena:

»Enaintridesetletni Hashim Taqi se je v skladu s svojim vzdevkom Kača izkazal za trdnega in brez kompleksov /…/. Mladi zgodovinar, ki so ga srbske oblasti (v odsotnosti) obsodile na 10 let zapora, prav gotovo ima politične ambicije /.../.«

Zanimiva pri tem opisu se nam je zdela razlaga vzdevka Kača, ki jo novinar povezuje s pozitivnima lastnostma, kot sta trdnost in stanje brez kompleksov, čeprav bi kot ustrezne pomene kači prej pripisali hladnost in vzbujanje strahu. Poudarjanje njegove mladosti in izobrazbe vodi v pozitivno oceno, ki je podkrepljena z vlogo žrtve, ki mu jo pripiše novinar, ko navede, da so ga srbske sile v njegovi odsotnosti obsodile na 10 let zapora. Menimo, da ta poved podeljuje Taqiju avro žrtve srbskega »obračunavanja« z Albanci. Zaradi česa so ga oblasti obsodile, ne izvemo, čeprav gre za pomemben podatek.[30] Podobno naklonjenost albanskim predstavnikom smo zasledili tudi pri ostalih opisih (op. a., naši poudarki):

»Tudi on (Jakup Krasniqi, op. a.) je brezkompromisen in ima velik ugled …«
»Študentskega voditelja (Albin Kurti, op. a.) /.../ odlikujejo karizmatičnost in brezhibna govorna veščina, pa tudi umirjenost. Na tuje novinarje je naredil vtis z znanjem več jezikov.«
»Tudi on (Veton Suroij, op. a.) naj bi kot precej realističen politik in intelektualec imel možnosti za najvišje položaje …«

V popolnem nasprotju s tem pa so opisi nekaterih srbskih politikov. Milošević je bil nemalokrat deležen nezavidljivih poimenovanj, kot so balkanski despot (Delo 1999: 1), balkanski car (Delo 1999: 8), car z Dedinja (Delo 1999: 1), njegovi nameni pa kot zli nameni vrhovnega poglavarja (Delo 1999: 1). Podobnih negativnih opredelitev so bili deležni tudi drugi srbski politiki. Tako je bil Vojislav Šešelj opredeljen kot četniški vojvoda (Delo 1999: 8), predstavniki pogajalske delegacije pa kot nepomembne osebnosti (Delo 1999: 1). Srbski predsednik Milan Milutinović je bil obtožen arogantnega obnašanja in označen za šarmantnega šarlatanskega šaljivca (Delo 1999: 8). Podobno kontrastno dvodimenzionalnost smo zasledili tudi pri poročanju o spopadih. Medtem ko se je o akcijah oboroženih sil ZRJ govorilo kot o ofenzivah, etničnih čiščenjih in čiščenju terena, se je akcije OVK pogosto predstavljalo kot obrambo in pri tem zanemarjalo eskalacijo organiziranih napadov na srbske, črnogorske in romske civiliste ter srbsko policijo.[31] Četudi novinarji informacij pogosto niso mogli preveriti, pa so skoraj praviloma označevali srbske vire kot režimske medije in srbsko propagando, albanske pa nekritično predstavljali kot albanske vire (op. a., naši poudarki):

»Srbska propaganda trdi /.../. Po drugi strani pa albanski viri zatrjujejo /.../.« (Delo 1999: 1)

Marca 1999 je Kontaktna skupina organizirala še drugi krog pogajanj in obema stranema je bil, po principu vzemi ali pusti, ponujen vnaprej sestavljen dokument. Najprej ga ni želela podpisati nobena od strani. Za albansko delegacijo je bila sporna neizpolnjena zahteva po referendumu, s katerim bi se odločalo o končnem statusu Kosova. Za delegacijo ZRJ pa je bilo nesprejemljivo predvsem sledeče[32]:

• 5. in 7. poglavje, ki predvideva glavno vlogo Nata v okviru mednarodnih sil na Kosovu;
• 7. poglavje, ki zahteva demilitarizacijo in umik jugoslovanskih oboroženih sil, pri čemer pa eksplicitno ne predvideva razorožitve pripadnikov OVK, temveč le »razorožitev drugih sil«;
• najbolj sporen in v številnih medijih skoraj popolnoma zamolčan pa je bil Aneks B. Šesta točka določa eksteritorialni status pripadnikov Nata, zato zanje zakonodaja ZRJ ni pravno zavezujoča, 8. točka pa enotam Nata omogoča neomejeno gibanje po ozemlju celotne ZRJ in daje pravico do uporabe vsega ozemlja, stavb, opreme in storitev za potrebe Nata.[33]

Kot opozarjajo nekateri avtorji[34], so bili postavljeni pogoji tako skrajni, da je bilo težko pričakovati, da bo srbski državni vrh pogodbo podpisal[35], saj nobena suverena država ne bi privolila v takšne določbe sporazuma, še posebej, če so postavljene v obliki ultimata »podpiši ali pa boš bombardiran«[36], javnosti pa je bilo pogosto posredovano pojasnilo, da »Srbi zavračajo popolnoma razumen 'mirovni sporazum', ki ohranja ozemeljsko celovitost ZRJ«.[37]

Pri pregledovanju člankov Dela, ki so poročali o izidih mirovnih pogajanj, smo prišli do sklepa, ki ga lahko strnemo v poved, s katero je situacijo opredelil Rubin:

»Kosovarji so izbrali mir. /.../ Srbi ne. Postalo je jasno, na katero stran se mora svet postaviti.«[38]
»Organizatorjem potem, ko se je delegacija kosovskih Albancev pod njihov mirovni načrt tudi formalno podpisala /…/, ni ostalo nič drugega kot razglasiti konec konference. In imenovati krivca za njen neuspeh.« (Delo 1999: 1)
»Albanski pogajalci, ki niso hoteli podpisati ponujenega sporazuma, so pravzaprav srbski strani nudili nekakšno opravičilo, češ da ni kriva za propad pogajanj (februarskih, op. a.), zdaj pa so s sprejetjem sporazuma srbsko delegacijo dodobra razkrinkali pred mednarodno skupnostjo. Tako morajo zdaj ti 'naknadno' pojasnjevati tisto, s čimer so prišli že v Francijo, to pa je, da ne nameravajo podpisati nikakršnega sporazuma, da se zgolj pogovarjajo oz. taktizirajo in da skušajo Albance razglasiti za teroriste, s katerimi je nemogoče skleniti sporazum.« (Delo 1999: 1)

Predpostavka, da je bila ZRJ kriva za propadla pogajanja v Rambouilletu, postavlja v ozadje podrobnosti pogodbe in dejstvo, da mirovne pogodbe v prvem krogu pogajanj ni podpisala niti albanska stran. Z vprašanjem, kaj se je vmes zgodilo, da si je albanska delegacija premislila, se ne ukvarja. Besedna zveza, da so bili Srbi dodobra razkrinkani, prav tako deluje kot ideološka implicitna predpostavka, ki bralcu sugerira obstoj nekakšnih skritih, nečednih namenov, ki naj bi jih ZRJ do takrat uspešno tajila. Eksplicitno opredeljevanje namena, ki naj bi ga Srbi imeli ob dvakratnem obisku Francije, pa ne potrebuje komentarja.

Na podlagi analiziranih prispevkov ugotavljamo, da je poročanje Dela o dogajanju na Kosovu leta 1999 reduciralo zapleteni konflikt v dvodimenzionalno naracijo in s tem kategorično pripisovalo krivdo eni strani.[39] Medtem ko so bili albanski politiki predstavljani kot sposobni, inteligentni in vztrajni v prizadevanju za (upravičeno) uresničitev dolgoletnih sanj o neodvisnosti Kosova, je bil politični vrh ZRJ pogosto aroganten, trmast, brutalen in označevan kot skupina posameznikov, ki izziva mednarodno skupnost. Odgovornost za propadla mirovna pogajanja pa je slonela skoraj izključno na plečih takratnega jugoslovanskega predsednika.

Srbske ofenzive so bile umeščene v kategorijo napadov, etničnih čiščenj in agresije, napadi OVK pa pogosto kategorizirani kot upravičena obramba. Menimo, da je takšna interpretacija ne le politično nekorektna, temveč tudi v ostrem nasprotju s stanjem, na katerega opozarja OZN, ki že od leta 1998 v številnih resolucijah[40] obsoja dejanja obeh strani.

Od leta 1992 je bila večina medijev šokirana nad zločini, ki jih je izvajala srbska stran, zaradi česar mnogi niso mogli obsoditi številnih grozodejstev, ki so bila storjena nad srbskim prebivalstvom na Hrvaškem in pozneje v Bosni in Hercegovini.[41] Podobna zgodba se je, menimo, odvila tudi na Kosovu. Poročanje številnih srbskih medijev o spopadih na Kosovu je bilo nedvomno pristransko. Mislimo, da je bil to eden ključnih razlogov za dvom o kredibilnosti vsakršne informacije, ki je nastala v političnem ali medijskem prostoru ZRJ. Čeprav razumemo, hkrati kritiziramo takšno posplošeno razumevanje družbene realnosti, ki je pripeljalo do kategoričnega zavračanja ideje o dvostranskem konfliktu na Kosovu, zaradi česar so tako mediji kot tudi širša mednarodna skupnost žrtve na Kosovu razvrščali v dve skupini – tiste, ki so žrtve razmer, in tiste, ki so nosilci odgovornosti.