Venezuelski predsednik Hugo Chavez je po zmagi na predsedniških volitvah napovedal, da vlada opozicijskemu televizijskemu kanalu Radio Caracas Television (RCTV) ne bo več podaljšala licence za frekvenco, ki se ji izteče letos. To je eden njegovih najhujših posegov v medije, saj je RCTV najstarejša in ena najvplivnejših venezuelskih komercialnih televizijskih postaj.

RCTV je nastala leta 1953 in bila tedaj prva televizija v državi, ki je začela oddajati tudi informativni program. Televizija se v svoji dolgoletni zgodovini lahko pohvali s prvim neposrednim prenosom nogometne tekme leta 1953, prvo venezuelsko telenovelo (1954), prvo komentatorsko oddajo (1958) in z neposrednim prenosom pristanka človeka na Luni (1969). Danes oddaja po vsej Venezueli, vidijo pa jo lahko tudi v drugih latinskoameriških državah. Pri RCTV med drugim nastajajo znamenite venezuelske telenovele, televizija pa trikrat na dan v programu »El Observador« objavlja tudi novice. Zamero pri venezuelskem predsedniku si je prislužila zato, ker je aprila in decembra leta 2002 podprla poskus udara proti njemu, februarja leta 2003 pa generalno stavko, s katero je opozicija hotela zrušiti avtoritarno Chavezovo vlado. Predsednik je že tedaj ukazal začasni izklop frekvenc večine privatnih radijskih in televizijskih postaj, njegovi privrženci pa so celo razbili prostore RCTV. Opozicija nenehno opozarja, da Chavez izvaja pritisk na medije in ljudem krati pravico do svobode govora. To se še posebej dogaja po sprejetju spornega Zakona o družbeni odgovornosti radia in televizije leta 2004, ki je med novinarji povzročil hudo avtocenzuro. Na njegove škodljive posledice je že pred sprejemom opozarjala Human Rights Watch. Po tem zakonu lahko vlada ob kršitvah za 72 ur utiša radijske ali televizijske postaje, v primeru ponovnih kršitev pa sledi odvzem licence za oddajanje. RTV-postaje so med drugim dolžne na teden v skupnem času 60 minut predvajati izobraževalne in informativne oglase ter oglase o varnosti v državi. Zakon je ustanovil posebno komisijo za preverjanje družbene odgovornosti. Sestavlja jo enajst ljudi, od katerih jih sedem imenuje vlada, njen predsednik pa je hkrati generalni direktor državnega urada za telekomunikacije, ki ga neposredno imenuje predsednik Venezuele. K vsemu temu je treba dodati še Zakon o telekomunikacijah iz leta 2000, ki od postaj zahteva predvajanje vseh predsednikovih govorov in sporočil za javnost.

Na sporni odvzem licence RCTV sta opozorila tako generalni sekretar Organizacije ameriških držav Jose Miguel Insulza kot Ubaldo Santana, predsednik venezuelske škofovske konference, vendar sta si oba prislužila grobe Chavezove napade. Insulza je razglasil za brezveznika, vrhovno avtoriteto venezuelske Cerkve pa nagnal k branju Marxa, Engelsa in Lenina.

Opazovalna misija Evropske unije je v svojem preliminarnem poročilu o predsedniških volitvah 3. decembra 2006 zapisala, da so potekale mirno in z visoko volilno udeležbo. Pohvalila je tudi, da sta obe strani sprejeli rezultate volitev, vendar je takoj nato obžalovala, da je v času volitev prišlo do močne vladne propagande, zaradi katere v medijih pozicija in opozicija nista bili enakopravni.

Misija je opazila, da je vladna stran v volilni kampanji izkoristila svojo vlogo v medijih in veliko večjo pozornost namenila predsedniku Hugu Chavezu na račun protikandidata Manuela Rosalesa. Neenakost se je kazala tako v javnih kot v zasebnih medijih, še posebej problematično pa je bilo sodelovanje javnih funkcionarjev (predvsem županov in guvernerjev) v Chavezovi predvolilni kampanji. V njej so mnogi sodelovali po svoji volji, drugi pa zaradi pritiskov. Po pravilih državne volilne komisije so bili mediji dolžni vsem kandidatom zagotoviti enakopravno pojavljanje v javnosti, vendar se tega niso držali. Medijski volilni boj se je osredotočil le na dva glavna kandidata – Huga Chaveza in Manuela Rosalesa, vsi ostali pa so bili popolnoma v ozadju. Še posebno izpostavljena je bila vloga državne televizije Venezolana de Television (VTV), ki je več kot očitno podpirala Huga Chaveza. Medijski analitiki Evropske unije so ugotovili, da je VTV kar 86 odstotkov informativnega programa namenila pozitivni promociji Huga Chaveza, opozicija pod vodstvom Manuela Rosalesa pa je bila deležna le 14 odstotkov informativnega programa, in še to v negativni podobi. Dve osrednji venezuelski zasebni in komercialni televiziji pa sta, nasprotno, favorizirali Rosalesa na račun Chaveza. Na televiziji RCTV je opozicija dobila 69 odstotkov informativnega programa (in bila predstavljena v pozitivni luči), Chavez pa je dobil 29 odstotkov tega programa in bil v polovici tega časa predstavljen negativno. Globovision je opoziciji namenila 65 odstotkov informativnega programa, poziciji pa 35. Dve manjši televiziji, Televen in Venevision, sta bili obe na strani Huga Chaveza.

Malce drugačno je bilo stanje pri tiskanih medijih. Dnevniki El Universal, El Nacional in El Nuevo Pais so bili v glavnem kritični do predsednika Chaveza, Ultimas Noticias in še posebno Vea pa sta ga podpirala. Opazovalci so le pri dnevniku El Mundo opazili, da ni favoriziral nobenega od predsedniških kandidatov.

Opazno je bilo tudi, da so bili mediji v državi Zulia, v kateri je guverner Manuel Rosales, očitno na njegovi strani. Opazovalna misija Evropske unije pa je pohvalila, da so v času njene prisotnosti iz programa umaknili znamenito Chavezovo oddajo »Alo, Presidente« (Dober dan, predsednik), česar na lokalnih volitvah leta 2005 niso storili.

Venezuela je v teh časih na področju medijev v Latinski Ameriki poseben primer. Bolj kot v kateri koli drugi državi so ravno pri njih množični mediji pod neposrednim udarom vlade. Za Chaveza je značilen populizem, pomešan z antiamerikanizmom in navduševanjem nad socializmom. V času, ko kubanski Fidel Castro očitno izgublja svoj vpliv, se zdi, kot da se je nekdanja Castrova karizma zdaj naselila v njegovega venezuelskega prijatelja. Bistvena razlika med dvema popularnima latinskoameriškima voditeljema pa je v njuni osnovni izobrazbi. Castro izhaja iz nekdaj bogate kubanske veleposestniške družine in je po izobrazbi pravnik, Chavez pa vojaški oficir nižjega ranga, ki je na oblast leta 1992 najprej poskušal priti z neuspelim vojaškim udarom in zato končal v zaporu. Po prihodu na prostost leta 1994 je ustanovil svoje Gibanje V. Republike in do oblasti leta 1999 prišel z zmago na volitvah.

Tudi Chavezov demokratični prevzem oblasti je bil posledica pomembne medijske aktivnosti. Sedanji venezuelski predsednik je imel v svoji prvi predvolilni kampanji leta 1998 pomembno podporo klana Marie Terese Castillo, vdove znamenitega venezuelskega pisatelja Miguela Otere Silve in prijateljice Fidela Castra. Danes 98-letna Maria Teresa Castillo je še vedno predsednica Mednarodnega gledališkega festivala v Caracasu, ki ga kot direktorica vodi njena snaha Carmen Ramia. Sin Miguel Henrique Otero pa je lastnik in direktor El Nacionala, enega od dveh glavnih venezuelskih dnevnikov. Leta 1999 so vsa Chavezova predvolilna srečanja s kulturniki in venezuelskimi intelektualci potekala v prostorih Atenea de Caracas, osrednjega prizorišča Mednarodnega gledališkega festivala, Carmen Ramia pa je v prvi Chavezovi vladi postala ministrica za informiranje, a je na tem položaju ostala le štirinajst dni, saj očitno predsednik intelektualcev z njihovo kritičnostjo pri neposrednem izvajanju oblasti ni več potreboval. Odhod Carmen Ramie iz vlade se je poznal v uredniški politiki časopisa El Nacional, ki je postal eden najbolj kritičnih časnikov do vlade, poleg tega pa tudi pri samem gledališkem festivalu, ki je po letu 2000 zašel v resno finančno krizo, saj je država zmanjšala svojo finančno podporo.

Dnevnik El Nacional je pred lanskimi predsedniškimi volitvami znova spremenil svojo uredniško politiko in postal prijaznejši do Chaveza. Vzroki za obrat tičijo v zelo osebnih zadevah. Miguel Henrique Otero je zapustil svojo dolgoletno soprogo Carmen Ramio in se preselil k ljubici Antonieti Jurado, šefinji kabineta župana Caracasa Juana Barreta, enega največjih Chavezovih podpornikov in zaveznikov. Otero naj bi se z županom celo dogovarjal o državnem finančnem sodelovanju pri njegovem časopisu.

Predsednik Chavez na medije vpliva tudi zelo neposredno. Predvsem v obliki že omenjene žive oddaje »Alo, Presidente«, ki jo vsako nedeljo ob 11. uri predvajajo po državni televiziji VTV. Chavez se pojavlja v studiu ali na terenu, loteva se aktualnih političnih in družbenih tem, odgovarja na telefonske klice gledalcev. Julija 2005 je poleg tega spodbudil oddajanje postaje TeleSUR, nekakšne panameriške variante arabske Al Džazire, ki je latinskoameriški odgovor severno-ameriškima televizijskima postajama Univision in CNN en Español. Ena najhujših kršitev na nedavnih volitvah je bila ravno objava rezultatov volitev na TeleSUR pred uradnim sporočilom državne volilne komisije. Chavezove ambicije vplivanja na medije pa se s tem ne končujejo, saj segajo tudi v Bolivijo, ki jo vodi njegov revolucionarni kolega Evo Morales. Venezuelska vlada je pred kratkim kupila brezplačni bolivijski tednik La Epoca in ga hoče spremeniti v dnevnik. Venezuelska državna naftna družba Petroleos de Venezuela pa namerava kupiti eno od bolivijskih zasebnih televizij in jo narediti za vladno. Chavez je doslej Boliviji že poslal pomoč v višini 500.000 dolarjev, namenjenih razširjanju »radijskih programov bolivijskega naroda«.