O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično Trgovina z ljudmi in prostitucija sta pri nas kot medijski in sociološki temi še zmeraj tabuizirani. »Tretja izmena na pločnikih«, »Ne podirajo jih ampak podpirajo«, »Prostitucija je trdo delo. Kakopak«, »In nedeljsko delo prostitutk?«, »Slast dopoldanske ljubezni«, »Ljubimce delila z mamo«, »Medicinska atomska bomba«, »Rdeča kapica z blagajno v košarici, »Spletna prostitucija se bohoti v Ljubljani »Prostitucija – nujno zlo?«, »Hivčki ne letajo po zraku«, »Zgoraj uj, spodaj fuj!« … Zapisano so še zmeraj prevladujoči naslovi medijskih prispevkov o trgovini z ljudmi in prostituciji pri nas. Prevladujeta cinizem in neprimerno duhovičenje. Tako je od nekdaj. Redki so prispevki, ki so imeli ambicijo preskočiti te okvire. Tudi njihova zasnova je prej ko slej ista, ter seveda izbor elementov pojava, ki zanimajo avtorje. Na ta način obdelava obeh pojavov prej ko slej ostaja površinska. Takšen izbor veliko bolj determinira ali definira avtorje, ne pa pojavov, ki naj bi jih obravnavali. Pri njihovi obdelavi namreč ne sledijo tistemu, kar bi lahko imenovali smiselni cilji socioloških prispevkov, razčlenjevanju in prikazovanju pojava, kakršna v resnici sta ali njuni vpetosti v družbeni koncept, njuni interaktivni vlogi v družbi, ampak bolj sledijo ciljem, značilnim za rumeni tisk – povečevanju branosti za vsako ceno. Pojava je večina avtorjev, posledično pa tudi dobršen del družbe, odrinila na skrajni rob družbe in tako ustvarila vtis, da sta povsem samostojna, neodvisna od nje. Pripisali so jima lastnost, ki je nima noben socialni pojav – samobitnost. Avtorji se pri tem niti ne sprašujejo, kaj bi v resnici utegnilo zanimati bralce in ali si morebiti ne želijo bolj sociološkega pristopa, bolj poglobljene razčlenitve vzrokov in posledic obeh pojavov in vsega vmes. Tu so obstali pri domnevi, da jih zanima predvsem to, »da se kaj dogaja«. Vztrajajo pri mnenju, da bralce pojava zanimata predvsem v luči ekskluzivističnih, senzacionalističnih, stereotipnih in stigmatskih obdelav. Pri pisanju pa ohranjajo tudi cinizme (z uporabo izrazov, kot na primer »radodajke«, »prijateljice noči«, »prodajalke ljubezni«, »najstarejša obrt« itn.), brez katerih kakor da ni mogoče pripraviti niti enega samega prispevka o prostituciji ali trgovini z ljudmi. Vse to kaže na odnos do teme, odnos, ki ne temelji na socioloških, ampak moralnih podmenah, kar pojava ne pojasnjuje, ampak ju stigmatizira.
Kako je ta tema osiromašena v slovenskih medijih, je pred časom v tej reviji analizirala že Mojca Pajnik (glej članek »Polarizacija prostitucije: biznis ali javna nemorala«), ki je opozorila na bipolaren pristop do prostitucije; na eni strani je »reducirana na gospodarsko dejavnost, biznis, ki prinaša zaslužek, in na drugi strani na sporno obnašanje, ki ogroža javno moralo«. Kot je zapisala, »bipolarnost, ki se reproducira s suhoparnim dvojnim videnjem«. Ta bipolarnost velja tudi za prikazovanje ponudnic (predvsem, če ne izključno ponudnic) bodisi kot žrtev bodisi kot požrtvovalnih mater samohranilk. Ponudnic, ki so povabljene k pogovoru. Zlasti kadar gre za tiskane medije (predvsem Mladino), zbujajo nekateri pogovori s prostitutkami, zlasti tisti, v katerih sogovornica izraža povsem enaka stališča kot njen izpraševalec, dvom celo o samem fizičnem obstoju intervjuvanke. Kdaj mediji poročajo?
Spremljanje prispevkov o tej temi pokaže, da se zanimanje novinarske srenje poveča le v izjemnih primerih, ko se »res kaj zgodi«. Denimo smrt žrtve trgovine z ljudmi, ki je delala tudi pri nas, zaradi okuženosti z vrsto spolno prenosljivih bolezni, vključno z aidsom (primer Olene Popik), ali umor petih prostitutk v Ipswitchu (Velika Britanija, december 2006). Takrat torej, ko se »kaj zgodi« in ko to nedvoumno kaže na kriminalno naravo tega socialnega pojava. Prav kriminalizacija pa je ena največjih cokel za uspešnejše reševanje problemov prostitucije oziroma učinkovito zmanjševanje njenih negativnih posledic, ne nazadnje pa tudi za njeno boljše razumevanje. Isto velja tudi za trgovino z ljudmi, ki je skoraj v celoti identificirana s prostitucijo, čeprav je v resnici manjšinski del žrtev prisiljen v delo v prostituciji.
Če vzamem v precep članek v Žurnalu z naslovom »Spletna prostitucija se bohoti v Ljubljani« (9. 2. 2007, Dejan Steinbuch, Jadranka Rebernik), podprt s pasico »ekskluzivno«, ta ustvarja vtis, da gre za nov pojav. Toda novost je le spletna stran Sloescort, ki jo prispevek opisuje, kajti internet je tudi pri nas s pomočjo vrste drugih spletnih strani eno od orodij prostitucije že več kot desetletje. Teh spletnih strani je nekaj deset. O vpletenosti sodobnih elektronskih medijev v prostitucijo obstaja zelo dobra študija Sveta Evrope izpred nekaj let, ki pojasni vse oblike in modele. Tudi zapis v podnaslovu Žurnalovega članka »Klasična prostitucija je zgodovina. Dekleta so se z ulic preselila v stanovanja« vzbuja napačni vtis o razmerah pri nas, saj v Sloveniji komaj poznamo ulično prostitucijo. Poimenovanje »klasična prostitucija« je anahronizem, neposredno z njim povezan pa je pojem »profesionalka« zapisan v minianketi med »znanimi Slovenci«. Pojem profesionalka je vezan na z zakonom dovoljeno in zakonsko urejeno prostitucijo, ta del pojava pa je začel izginjati po seksualni revoluciji v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Povedano drugače, danes v prostituciji prevladujejo amaterke, pri nas pa drugih sploh ni. V članku naletimo tudi na običajno objavljanje nepreverljivih informacij, kot na primer: »prostitutke in prostituti (skupaj naj bi jih bilo okoli 1500)«, »uporabnikov je v Sloveniji po nekaterih ocenah nekaj deset tisoč«, »prostitucija na leto prinese okoli 20 milijonov evrov, spet po drugih ocenah pa je tega neobdavčenega zaslužka še več«. Vsi uporabljeni številčni podatki so nepreverljivi, navedena vira – »nekateri« in »drugi« – pa sta v celoti anonimna. Vzorčni primer površne obdelave pojava je tudi spletna anketa z enim samim nejasnim vprašanjem, »ali se strinjate z legalizacijo prostitucije pri nas?« Legalizacija kot strokovni pojem pomeni kakršno koli obliko zakonskega urejanja kakega vprašanja. Torej tudi prepoved, čeprav najbrž ni dvoma, da so avtorji mislili na z zakonom dovoljeno prostitucijo. Kaj je torej mišljeno pod »legalizacijo«? Koliko ljudi je za (kaj?) in koliko jih je proti (čemu?). Objavljeni odgovor – izražen v odstotkih – ne pove nič, če nimamo zraven tudi podatka o številu respondentov. Pisanje brez preučevanja podatkov
Tudi zgodba članka »Tretja izmena na pločnikih« (Mag, 10. 1. 2007) avtorice Marjete Tratnik Volasko, ki naj bi se, vsaj tako je bilo mogoče sklepati iz podnaslova, ukvarjal z nevarnostjo povečanja prostitucijske ponudbe na evropskih tleh kot posledici vstopa Romunije in Bolgarije v enakopravno članstvo Evropske unije, hitro zaide z začrtane smeri. Članek za uvodno trditev ne navede enega samega argumenta, popolnoma pa spregleda dejstvo, da so Romunke in Bolgarke vse od padca berlinskega zidu med najštevilčnejšimi žrtvami trgovine z ljudmi za potrebe prostitucije v Evropi. O tem govorijo podatki pripravljeni za evropsko konferenco o trgovini z ljudmi Evropske unije in Mednarodne organizacije za migracije (Bruselj, 2002), zelo učinkovite mednarodne nevladne organizacije Tampep, ki se ukvarja s prostitucijo migrantk in preventivo pred HIV-om, aidsom in drugimi spolno prenosljivimi boleznimi v tako imenovani migrantski prostituciji (organizacijo financira evropska komisija), podatki Mednarodne organizacije za delo (IOM), Sveta Evrope in številnih drugih mrežno in mednarodno organiziranih nevladnih organizacij za boj proti trgovini z ljudmi, Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi, da ne naštevamo še vseh NVO v obeh državah. Pri tem je treba opozoriti, da gre za državi, ki se s tema problemoma spopadata že vrsto let in je strokovnost predvsem članic in članov nevladnih organizacij, ki se ukvarjajo s tema problemoma, na izjemno visoki ravni, upal bi zapisati, da višji kot pri nas. Ne nazadnje so NVO-ji obeh držav povezani v skoraj vse pomembne mednarodne mreže za boj proti trgovini z ljudmi, deležni velike finančne in strokovne podpore iz tujine in vključeni v vrsto projektov za zmanjševanje negativnih posledic obeh pojavov. Omenjeni članek vseh teh dejstev ne upošteva in ne predstavlja, ponudi pa sklepanje o pričakovanem poteku dogodkov, ne da bi avtorica preučila gradivo, ki lahko takšno trditev ovrže in ki je na voljo v resnično izjemnem izobilju.
Članek zelo hitro z opisovanja nevarnosti, ki naj bi jo za ponudbo v evropski prostituciji pomenila vstop Romunije in Bolgarije v Evropsko unijo, preide v opisovanje prostitucije v Sloveniji. Opazno je, da pri tem sledi vzorcem identificiranja trgovine z ljudmi s prostitucijo. V resnici trgovina z ljudmi nameni za prostitucijo le del žrtev, predvsem žensk in deklet, večina žrtev (po podatkih IOM) pa jih je izrabljenih pri drugih delih trgovine (siva ekonomija, skrite delavnice, laboratoriji za predelavo mamil, beračenje, kraje, ulični nastopi, delo v rudnikih, na plantažah, tekmovanja s kamelami, pomoč v gospodinjstvih …). Resnici na ljubo v članku objavljena tabela števila »delovnih dovoljenj oziroma prijav dela slovaških delavcev« ne pove, za koliko se je povečalo število »prodajalk ljubezni«. Pri tem gre za drugo pogosto ponavljano napako, ko so določene skupine iskalk dela – predvsem ženske; plesalke, natakarice in hostese – neutemeljeno razglašene za »prodajalke ljubezni«, kot avtorica imenuje prostitutke. V nadaljevanju članka avtorica med drugim navede nepreverjeno trditev, da v slovenskih nočnih barih plesalke ponujajo storitev, »ki presega opis del in nalog iz registra poklica artistke«. Iz konteksta članka je povsem jasno, za kakšno storitev naj bi šlo. Ta »dopolnilna dejavnost« menda poteka »zakrito, pod budnimi očmi zvodnikov«. Trditve so problematične, saj ne izvemo dejstev, ki jih lahko utemeljijo. Gre za dejstva ali domneve? Kdo je te razmere preučeval in lahko spoznanja utemeljeno posreduje naprej? Kdo so zvodniki v teh nočnih barih? Vsi najemniki oziroma lastniki, ali le-ti sodelujejo z zvodniki? Če je tako, potem je tu veliko dela za organe pregona (ne le policijo, tudi tožilstvo in sodstvo). Med drugim lahko v članku preberemo tudi, da se »po krutosti in dobičkoželjnosti zvodniki pri nas prav nič ne razlikujejo od drugih«, »Slovenci imamo o prostituciji precej zgrešene predstave«, »še posebno sprevržene predstave se pojavljajo v javnosti o prostovoljnosti prostituiranja tujk, ki so v večini primerov žrtve trgovine z ljudmi«. Takšne trditve zbujajo vtis, da gre za natančno védenje o razmerah v trgovini z ljudmi in prostituciji v Sloveniji. Dejstvo pa je, da v Sloveniji nimamo niti ene same celovite in kakovostno raziskave o razmerah v prostituciji in trgovini z ljudmi. To pa je ena izmed največjih pomanjkljivosti, saj gre za pojava, ki sta prisotna tudi v Sloveniji, ki je zdaj sestavni del Evropske unije in s tem povezana tudi z državami, v katerih trgovina z ljudmi in prostitucija cvetita. Natančno preučevanje teh in še drugih sorodnih socialnih pojavov pa je nujno zaradi boljšega odzivanja družbe na njihove negativne posledice. Prav zato trdim, da sta trgovina z ljudmi in prostitucija pri nas kot sociološki temi še zmeraj tabuizirani. To, da tu in tam lahko v medijih naletimo na prispevke, v katerih se odkrito govori o prostituciji in trgovini z ljudmi, še ne pomeni detabuiziranja teme. Po moje se to zgodi šele po tem, ko se tudi ustrezne stroke lotijo določenega socialnega pojava in ko raziskave dosežejo stopnjo, ki preseže v tem članku obravnavani način obdelave. Diplomske naloge pojav obravnavajo površno
Pri tem mislim na številne diplomske naloge, ki so v zadnjih letih ugledale luč dneva na naših univerzah in jim je mogoče očitati vrsto za to raven povsem neobičajnih in neprimernih površnosti in nestrokovnosti. Branje teh me je pripeljalo do nekaj temeljnih vprašanj, ki si jih pri takšnih nalogah sploh ne bi smeli zastavljati. Eno je vprašanje virov za vrsto trditev, predvsem številčnih (število ponudnic in ponudnikov, strank, zaslužkov posameznic in panoge), drugo zadeva vprašanje generalizacije trditev enega ali dveh ali največ treh vprašanih (tako na strani ponudbe kot na strani povpraševanja), tretje pa prenašanje tujih ugotovitev in spoznanj na naša tla. Načelo tovrstnega avtomatizma, ki je aksiom tudi vsega medijskega poročanja, ne razumem prav dobro. Ali to torej pomeni, da je naša družba takšna kot je južnokorejska, ameriška, ukrajinska, nigerijska? Če ni, potem gre za skorajda temeljni sociološki greh. Neki pojav obravnavamo v točno definiranem okolju, ne da bi poznali kulturni vzorec tega istega okolja? Gre torej za dela, ki jih ugledna britanska sociologinja Liz Kelly označuje kot quick and durty?
Če govorimo o ohranjanju preživetih vzorcev razmišljanja o prostituciji, potem je vredno omeniti tudi prispevek »Prostitucija – nujno zlo?« objavljen v spletnem magazinu Sonček. Članek, ki ga omenjam, je podpisal Nakito Mičiči, kar je dokaj vulgariziran psevdonim avtorja, predvsem pa odraža njegovo željo po anonimnosti, poleg tega, da prispevek kategorizira na stopnjo manjše pomembnosti. Posebne omembe vredna se mi zdi naslednja trditev: »Na splošno velja, da se moški zateče k prostitutki le v nujni potrebi, saj – tudi to je splošno znano – moški potrebujejo spolno potešitev skoraj tako močno kot hrano, pri čemer cena ni tako zelo pomembna.« Trditev me je nekoliko presenetila, saj sem mislil, da je v naši družbi to že preživeti način razmišljanja, kadar gre za moško seksualnost in prostitucijo. O čem mediji ne pišejo?
Doslej zapisano je del tistega, s čimer se ukvarjajo naši mediji, kadar gre za prostitucijo in trgovino z ljudmi. S čim pa se naši mediji ne ukvarjajo? Na primer z vprašanjem, kako je z razvojem prostitucije in trgovine z ljudmi v Sloveniji, na katerih področjih se pri nas pojavlja trgovina z ljudmi, kakšna so razmerja med trgovino z ljudmi, tihotapljenjem ljudi, zakonito in nezakonito migracijo, vprašanjem azilantov, kakšna je tradicija prostitucije v Sloveniji, kakšni so vzroki, da se kdo v Sloveniji odloči za prostitucijo, kako je s tako imenovano moško prostitucijo pri nas, kakšno je razmerje med prisilno in prostovoljno prostitucijo, kakšno je javno mnenje v zvezi s tema dvema pojavoma, kakšna je obveščenost ljudi o značilnostih obeh pojavov, kakšno je razmerje med abolicionisti, prohibicionisti, reglemetaristi in privrženci švedske ideje o kriminalizaciji strank, ali se tudi pri nas, kot drugod po svetu, oba pojava širita, ali se tudi pri nas prostitucija ponuja kot karierna možnost zlasti za ženske, in ali so jo pripravljene sprejeti, kakšno je razmerje med povpraševanjem in ponudbo, je v Sloveniji mogoče zakonsko urediti prostitucijo drugače, kot je zdaj, je stvarno pričakovati sprejem le nekaj zakonskih členov v kazenskem zakoniku, ali je bolje oblikovati celoviti zakon in tako naprej. Pornografizacija spolnosti Pornografska seksualnost zadeva zaslužkarstvo na račun dveh največjih družbenih manjšin – Vsebine »za odrasle«, ki se na televiziji kažejo časovno omejeno, se otrokom in mladoletnim ponujajo v dnevnem in revijalnem tisku v oglasih za vsebine na mobilnih portalih, oblikovanih zanje in namenjenih zgolj njim. Pogled kamor koli, v medijski prostor, eksterier, javni interier ali na vedenje družbe otrok pove, da smo v Sloveniji že povsem pornografizirali spolnost. To pomeni mnogo stvari, pri čemer je komercializacija te bolj ali manj intimne telesne dejavnosti še najmanjša škoda. V teoriji in praksi utrjujemo in učimo otroke spolno diskriminatornega in enostranskega seksualnega vedenja, pri čemer si delamo veliko (družbeno) škodo ne le z vidika razvoja demokracije in vrednot človeške celovitosti, dostojanstva in družbene enakosti, temveč tudi z ekonomskega vidika. Napredni raziskovalci in raziskovalke so po empiričnih raziskavah o individualnih škodljivih učinkih pornografije sodelujoče podvrgli debriefingu (protinavodilom); si je mogoče predstavljati, koliko bo demokratično družbo stal (proti)pornografski debriefing ali – v slabšem primeru –, koliko in v čem vse jo bo stalo, če ga ne opravi?
Cerkev in porno zaslužkarstvo
Nelagodju ob konstataciji stanja in porno viziji se ne morejo izogniti niti pornografi in propornografi sami. Od kje sicer nenadna zaskrbljenost tistih, ki so Slovenijo pornografizirali? Pozivajo na starševsko odgovornost v manj verodostojnem stilu »mi samo služimo, starši pa naj skrbijo, da tisti, od katerih največ zaslužimo, to je otroci in zgodnji najstniki, ne bodo konzumirali tega, kar jim ponujamo«. Opozarjajo na potrebo po polnoletnosti porno starlet v smislu »res jim ponujamo porno podobice, ki predstavljajo najstnice, ampak pomembno je, da pravimo, kako morajo biti polnoletne …« in »res objavljamo najstnice v porno pozah, a saj to niso porno poze in najstnice same tako hočejo«. Sklicujejo se na polnoletnost porno konzumentov, pri čemer je najpogostejša ključavnica na najbolj priročnem porno sredniku – mobilniku odprta že s šifro Janez Kranjski ali s kakšno podobno abotnostjo, ki pa je vendar povsem primerna in celo v odličnem razmerju z nepresegljivo abotnostjo in brezskrupuloznostjo porno zaslužkarjev. Da je (samo) ta porno svet tisti, ki je celovit, »dostojanstven« in družbeno enak, priča tudi odsotnost kakršnega koli glasnega odpora proti pornografiji z vidika katoliške/krščanske morale ali druge religiozno etične platforme. Dejstvu pritrjuje izjava dr. Marjana Turnška, murskosoboškega škofa v Dnevnikovem Objektivu. Novinarki Ranki Ivelji je na vprašanje, ki se je nanašalo tudi na njegov odnos do porno zaslužkarstva družbe T-2, sicer odgovoril, da naj cerkev ne bi služila z »moralno slabim« delovanjem, vendar ga je »težko pravočasno odkriti«. Hkrati pa je tudi »prepričan, da se lahko Cerkev ukvarja z vsemi dovoljenimi gospodarskimi dejavnostmi … Cerkev si navsezadnje ne more privoščiti, da ne bi bila gospodarsko uspešna.« Naj dodamo sklepanje na podlagi izkušenj, da je v primeru pornografije dovoljeno vse, kar ni izrecno prepovedano, kar pa je izrecno prepovedano, je prepovedano tako, kakor da nihče ne ve. Cerkveno služenje pornu (sic!) lepo kaže, kdo v Sloveniji je s kom v pornografski povezavi. Nereflektirajoča levica, ignorantska laična desnica in kler tvorijo svinčeno porno platformo.
Televizijska razprava
V notici navedena oddaja Trenj se sicer ni neposredno ukvarjala s pornografizacijo, temveč z resničnostnimi šovi, vendar je bil v veliki meri tematiziran tudi pin up oziroma, kot bi v internem krogu rekli pornografi, porno šik. Skrajno depresivni učinek vsej živahnosti povabljenih navkljub je bilo pripisati uigranju novo nastajajočih porno razmerij. V impresiji so prevladovali dva akterja in dve akterki omizja. Akterja, eden znan po promociji pornografije in drugi po banalizaciji seksualnosti, sta zavzemala do tematike nekakšno etično »realno« držo; skratka, instanca, ki je prispevala k pornografizaciji, je nenadoma postala etična; celo v tolikšni meri, da si je eden od njiju privoščil medvrstično moralno omalovaževati eno od akterk, bivšo Playboyevo pin up dekle. Akterki, ki sta se po lastnih besedah »naredili« skozi komercializacijo svojega telesa in seksualnosti, pa sta se borili, da bi dokazali moč te svoje pozicije. Dve instanci taiste družbene porno strukture sta se tako verbalno tepli za prestiž, pri čemer je bilo simptomatično, da sta bili dekleti v agresivno pasivni poziciji, generalno torej v defenzivi, moška pa v ležernem položaju obvladovanja in celo žaljenja. Tudi »vednost« je bila na moški strani. Oba sta vedela za izvor svoje (porno) moči, puncama pa ni bilo jasno, del katerega mehanizma sta – in tudi če, je zanju kratko malo premočan, da bi suvereno obvladali pozicijo znotraj njega. Enako moško/patriarhalno in podrejeno žensko porno razmerje je bilo vidno iz nastopa očeta-motorista, ki je prispeval k striptease vlogi svoje hčere. Nekatere med gledalci in gledalkami smo se borile s slabostjo ob tako evidentnem in nekomentiranem prikazu porno razmerij v živo v oddaji, katere naloga je, če prav razumemo, nadgrajevati slabe realnosti.
Poleg tega, da je pornografska seksualnost zadeva zaslužkarstva na račun dveh največjih družbenih manjšin je, kar se »pravih« medijev tiče , hkrati tudi stvar uredniške politike. Glede na to, da je v tiskanih medijih in na televizijah odnos do teme večinoma ambivalenten, smemo govoriti o vzporednih politikah – podrejanju kapitalu in hkrati spoštovanju novinarske etike v smislu strokovno informiranega obravnavanja seksualnosti in pornografije. A kot ugotovljeno, sama škoda komercializacije spolnosti ni velika v primerjavi z učinkovanjem, »delom« ideologije, ki je speto s pornografskim kapitalom in je spolno diskriminatorno, narobe-informativno in ponižujoče. Učinki pornografizacije na spolno obnašanje otrok
Učinki pornografizacije, predvsem skozi medije, so berljivi iz pripovedi vzgojiteljic in vzgojiteljev o spolnem obnašanju otrok v vrtcih in poročilih o tem, kako so seksualizirani šolski otroci. Krasen primer za analizo slednjega je pismo trinajstletne deklice, ki o spolnih igricah poroča v rubriki Zaupne besede v reviji Antena; gre za revijo, ki je namenjena mladim in katere uredniška politika je »odkrit« govor o seksualnosti, ki pa nereflektirano vključuje dominantno, falocentrično perspektivo v seksualnih zgodbah »našega« vse-medijskega dopisnika iz Londona, propornografsko držo in porno šik oglaševanje. Skratka, najstniška bralka te seksualno in porno »informativne« periodične publikacije piše, da sošolec uporablja dekliške puščice za svoje javne seksualne igrice (za »vibrator«); v nadaljevanju se sprašuje, če po tem, ko ji je njeno tako uporabljeno puščico položil v naročje, lahko zanosi. Očitno je znano vse o »erotičnih« pripomočkih , spolni stimulaciji dečkov, moškem izlivu, nič pa o aktivnem dekliškem seksu in reprodukcijski fiziologiji. Gotovo je vredno premisleka, koliko je verjeti argumentu o edukativnosti pornografije – ne le v smislu poznavanja tehnologij užitka za oba spola, temveč predvsem v relaciji do najbolj preprostih zadev seksualnosti. Posredovanje le-teh bi bil minimalni pogoj, da bi se dalo včasih tudi zamižati, spregledati intenco po kreiranju spolnosti skozi medije v širšem pomenu besede na vsak način in nasilno zunaj čustvovanja, individualnosti, zdravja, specifičnosti medsebojnega odnosa itd., z namenom ustvarjanja nove droge za ljudstvo.
Simptome vzdrževanja namerne ali nenamerne blažene porno nevednosti pod blagovno znamko klerikalnega zaslužkarstva in predvsem pod krinko navideznega liberalnega odnosa do spolnosti lahko beremo povsod. To se dogaja v taki meri, da je mogoče celo vnaprej napovedati napačen prevod naslova filma Dirty Pictures. Namena in učinka zavajajočega prevoda v Pornografske slike s stališča stroke ni možno ne razkrinkati. Film, narejen po resničnih dogodkih, govori o lastniku galerije v Cincinnatiju Dennisu Barrie. Ko galerist razstavlja seksualno nazorne umetniške fotografije slovitega Roberta Mapplethorpa, se del javnosti upre in primer pride celo pred sodišče. V filmu je govora o obscenosti in obscenost je tudi legislativno konceptualno orodje, s katerim na sodišču obravnavajo primer. To prevod naslova spregleda in cel film postavi v popolnoma drugačen kontekst. Umetniško delo, ki je na ta način slovenski publiki napačno predstavljeno kot pornografsko, postane skupaj s svojim ustvarjalcem in razstavljavcem ter filmom heroj v domačem boju proti »zaostalim« protipornografskim regulativnim instancam. Glede na to, da je razlika med pornografijo in seksualno eksplicitno umetnostjo že dolgo evidentna in da se regulacija nanaša predvsem na pornografijo in pornografizirane komercialne artefakte – v sodobni slovenski javnosti namreč do sedaj ni bilo govora o kakšnem spornem eksplicitno seksualnem umetniškem delu –, se pač moramo vprašati, komu in čemu služi tako zamegljevanje in preobračanje tez v tematizacijah prikazov seksualnosti in pornografije. Gotovo ne čemu družbeno konstruktivnemu in osvobajajočemu. Učinki regulacije
Pri propornografskih argumentacijah se analitičnemu umu nenehno ponujajo domneve o namernem zapostavljanju strokovnih argumentacij za regulacijo pornografije, o namernem ignoriranju principa družbene enakosti (ki velja tudi v konstrukcijah spolnosti) in načela ter prakse zaščite otrok in mladoletnih. Med najslabšimi argumenti za zapostavljanje regulacije in učinkovitih mehanizmov omejevanja dostopa do pornografskih vsebin otrokom in mladoletnim je gotovo tisti, ki navaja vseprisotnost pornografije in nemoč pred sodobnimi tehnologijami in mediji. Zaščite so možne vedno in povsod, hkrati je pomembno tudi zgolj delno učinkovito omejevanje, če je za njim poštno prizadevanje. A kar je še bolj važno za razumevanje različnih stališč, argument o vseprisotnosti pornografije, argument »itak« je na zelo trhlih nogah, če prihaja od tistih, ki sami v največji možni meri botrujejo pornografizaciji. To pa se zelo pogosto, tako rekoč praviloma dogaja. Zgolj zelo svetlim izjemam iz sveta porno industrije in njenih mediatorjev se posreči preseganje vzorca. Direktor družbe Hardlab Žiga Osterc je tako eden redkih, ki je odkrito spregovoril o možnostih zaščite na mobilcih: »Morda bi mladoletnikom dostop do žgečkljivih vsebin vsaj do neke mere omejili tako, da bi ponudnik od vsakega potencialnega uporabnika teh portalov zahteval, da se z osebnim dokumentom registrira na prodajnem mestu, kjer bi nato prejel ustrezno kodo za dostop na portal.« Intervjuvanec Večerovega novinarja dodaja še, da bi bila druga oblika varovala uvedba pogodbe, s katero bi se odrasli naročili na določen servis.
Praksa na mobilnih portalih pa je taka, da se izdajatelj elektronske publikacije«/portala rajši na vse mogoče načine zavaruje pred odgovornostjo. Celo tako, da si, na primer, daje odprto možnost tehničnega kolapsa kadar koli, za poljudno veliko časa in pri čemer koli (torej implicitno tudi pri tehnični zaščiti); hkrati se odveže odgovornost za vsako nespoštovanje verbalnega opozorila o neprimernosti vsebin s strani otrok in mladoletnih (sic!). Dokument – deklaracija, ki računa na to, da je ne bo nihče natančno prebral, niti državne instance nazora ne. Sporna je konstrukcija pornografske spolnosti
Morda bi bilo za konec dobro odpreti tudi tiste »karte« za regulacijo pornografije, ki so se doslej zdele nekako prozaične ali samoumevne. Ločiti je treba med prikazi, tj. medijskimi in drugimi kulturnimi konstrukcijami seksualnosti in konstrukcijami pornografske seksualnosti. Stvar družbenega konsenza je, kako bo pojmovala in ustvarjala spolnost in s tega vidika ni nič narobe, če bo prevladala opcija posredovanja spolnosti že v zgodnjih, otroških letih. Spolnost, smrt, rojstvo sta pač del življenja in družbena sredina naj jih oblikuje in posreduje generacijam naprej po svoji (najboljši) meri. Zelo neetično pa je, da gre ogromen svetoven kapital v konstrukcijo take spolnosti, ki je v nasprotju z osnovnimi človekovimi pravicami. Otroci raziskujejo spolnost tako in drugače in zakaj naj bi jih »vpoklicali« v (diskriminatorno, žaljivo) spolnost že v najzgodnejših letih – najprej z animacijami, nato s fotografijami tipičnih falocentričnih poz, mimik in spolnih položajev.
Očitno oblast vse bolj potrebuje s simulakrom seksa zasvojene moške in tem moškim podrejene ženske ali pa homoseksualne pare, ki se konstruirajo v razmerju neenakosti. To, kar je z vidika razvoja demokracije in demokratičnega seksualnega državljanstva strašanska zabloda in družbeni seksualni fašizem, ima simptom: vsebine »za odrasle«, ki se na televiziji kažejo časovno omejeno, se otrokom in mladoletnim ponujajo v dnevnem in revijalnem tisku v oglasih za vsebine na mobilnih portalih, oblikovanih zanje in namenjenih zgolj njim. Halo? Mobitel, Simobil …
1 Primerjaj z izjavo Maxa Modica v oddaji Trenja na POP TV dne 5. 4. 2007.
2 Ivelja, R., Vsi škofje smo tudi eksorcisti. Intervju dr. Marjan Turnšek, murskosoboški škof, Objektiv, 7. 4. 2007, str. 11. 3 Gre za medije, ki so to v skladu z definicijo medijev, ki je vključena v zakon o medijih. Lastnika podjetja Planet 9, ki upravlja s portalom »Daj me dol« in lastnik »Planeta« so prijavili oba portala v razvid medijev, čeprav to v Sloveniji formalno nista. 4 Mimogrede in že spet: zakaj se pornografi in propornografi tako izogibajo besedam, kot so seksualnost/spolnost, seksualno/spolno itd.? 5 Pismo »Kreten« v rubriki Zaupne besede, Antena, 10. 4. 2007, str. 26. 6 Kanal A, 4. 4. 2007. 7 Jager., V., Erotika na mobilnikih dostopna mladoletnim, Večer, 30. 3. 2007, str. 3. 8 Primer Mobitelovega Planeta 9. Vsebine za odrasle, promocija za otroke Posredovanje porno chic in drugih pornografskih vsebin na mobilnikih v Sloveniji – Največji slovenski mobilni operater Mobitel, ki je sicer v državni lasti in ima 73-odstotni tržni delež, je skupaj s Siolom registriral portal »Dajmedol«, ki se široko promovira tudi pri mladi populaciji s pripadajočo spolno diskriminatorno ikonografijo in besednjakom Vseprisotnost podob oz. vzorcev pornografskega, »trdosrčnega« spolnega obnašanja povzroči, da je takšno obnašanje za otroke in mlade razumljeno kot značilno, normalno in splošno sprejeto. Prikazovanje žensk kot vedno pripravljenih na spolnost z vsakomer in povsod pri dečkih in fantih oblikuje prepričanje o njihovi spolni prednosti in tudi občutek, da se do deklet in žensk lahko obnašajo omalovažujoče, spolno zahtevno ali celo sovražno.
Pornografija (porno chic) na mobilnih portalih se pojavlja v istem registru kot otroške in mladinske igre. Poleg tega pa se celo vsiljuje prek oglaševanja v okviru oglasov za tiste vsebine na mobilnikih, ki so namenjene otrokom in mladim. Druge porno vsebine so deklarativno namenjene odraslim in se nudijo kot tako ali drugače zaščitene. Vendar moramo poudariti, da v aktualnem obdobju obstoječe omejevanja dostopa s strani posrednikov pornografskih vsebin na mobilnih portalih ne obstaja v kakršni koli relevantni obliki. Družba Mobitel ima mobilni portal Planet, ki je zabeležil že dobrih 900.000 uporabnikov in uporabnic. Portal ponuja tudi popoln nabor vsebin za mobilne telefone. Drugi največji slovenski mobilni operater Simobil pa ponuja mobilni večpredstavnostni portal Vodafone live, ki je namenjen predvsem uporabnikom v starosti od 16 do 35 let. Največji slovenski mobilni operater Mobitel s 73-odstotnim tržnim deležem je skupaj s Siolom registriral tudi »planet« z nazivom »Dajmedol« (DMD). »Planet« in »Dajmedol« sta vpisana v razvid medijev Slovenije na ministrstvu za kulturo. »Planet« je celoti v lasti Mobitela. »Dajmedol« pa je v lastništvu Mobitela (76 %) in Siola (24 %). DMD se široko promovira tudi pri mladi populaciji skupaj s pripadajočo spolno diskriminatorno ikonografijo in besednjakom. Poleg tega Mobitel z Debitelom in Simobilom podpira različne storitve oziroma njihove ponudnike, ki posredujejo po mobilnih telefonih in oglašujejo mizogini in zato škodljivi porno chic tudi v najbolj razširjenih tiskanih medijih in v urbanem eksterieru ter javno dostopnih interierih. Tovrstno oglaševanje je namenjeno otrokom in mladini in je narejeno v skladu z značilnostmi digitalne tehnologije, kar pomeni, da je za odrasle manj zaznavno. Oglaševanje v reviji, namenjeni mladostnikom
Navajamo primer oglaševanja in dostopa do takih vsebin v eni izmed številk revije Antena, namenjene najstnicam in najstnikom; gre za ponudnika 12media d.o.o., Pod rubrikami »izberi animacije« so tudi »erotična« grafika, »erotična« kamasutra, »erotične« punce, »erotični« moški, »erotični« slogan. Do ene izmed »erotičnih animacij« (tj. porno chic vsebine) smo prek mobilnega telefona prišli brez problemov, samo naročili smo jo in dobili obvestilo: »Z uporabo storitve se strinjaš s splošnimi pogoji in pravili na tej povezavi.« Nato se vzpostavi link na http://www.mobipimo.si, kjer so zapisani »pogoji«. Ekran pokaže samo še ceno (400 SIT ali 1,67 eur) in možnost »naloži« ali »opusti«. Animacija, ki smo si jo »izbrali«, je na hitro in laično lahko opredeljena kot neškodljiva, ker gre za risano animacijo. Pri tem pa je treba opozoriti, da tako določene legislature kot diskurz EU vključujejo tematizacijo problema posredovanja pornografskih vsebin, ki so »zapakirane« v obliki risanke ali v drugih tehnikah, kjer niso prisotni realni človeški liki. Zanimivo pa je, da pod analiziranimi pogoji delovanja niso omenjene nobene starostne omejitve oz. spornost vsebin, dostop je omogočen vsem osebam ne glede na starost.
Pogoji uporabe – izdajatelj se razveže odgovornosti
Pri pregledu pogojev uporabe »Planeta« smo ugotovil, da se Mobitel v svojem besedili besedilu »razveže« vsake odgovornosti skozi izbor besed; tako na primer ne odgovarja za »celovitost strani«, do katerih se da dostopati preko portala. Možno je sklepati, da Mobitel odgovornost za razumevanje vsebine prepušča mladoletnim in otrokom tudi v primeru, če načelo celovitosti« strani krši pornografija. Ker mladoletni in otroci lahko prek »Planeta« dostopajo do strani s pornografsko vsebino, se Mobitel izogne vsaki odgovornosti ne glede na možnosti zaščite, ki so že na razpolago.
V samem sklopu »Erotika« na mobilnem portalu Planet se lahko izbira med številnimi porno chic vsebinami in prikazi. Na videu ponujajo dvominutne videospote s seksualiziranimi dekleti in sinhronizirane risane serije (npr. Vražji lulček). Seksualiziran slikovni material je urejen v fotogalerije z akti, med katerimi so tudi moški. V sklopu z naslovom Seksi dežela so na voljo predstavitve deklet, seksualne pripovedke na južni strani Alp, lezbična doživetja itd. Na mobilnik se da naložiti seksualizirane teme, ozadja, ohranjevalnike zaslonov, zvočne efekte in seksualne igrice. Pri registraciji vnesemo svojo klicno številko mobilnika; dobimo SMS z registracijsko kodo, ki jo je potrebno vpisati v naslednjem koraku. Pod rubriko »registracija novega uporabnika« zahtevajo le nekaj podatkov: klicno številko in SMS registracijsko kodo, ki smo jo pridobili brez problemov. Izberemo si geslo za vstop v portal. Nadalje lahko uporabniki in uporabnice, ki do spletnega Planeta dostopamo prek mobilnega interneta (recimo z mobilnikom prek klicnega ali GPRS-dostopa), določimo, kako naj portal preverja našo identiteto; izberemo: »Brez dodatnega preverjanja«, kar pomeni, da se prijava na spletni Planet pri mobilnem dostopu izvrši samodejno, brez vpisa gesla. Med nadaljevanjem registracije pride zahteva po imenu – vpišemo izmišljeno ime Janez Krajnski (Jani), izmišljen e-naslov, nebesno znamenje, kraj bivanja in potrdimo »strinjam se s pogoju uporabe«. Vstop v »erotični« sklop brez vprašanja o starosti
Brez problemov vstopimo v »erotični« sklop, v procesu ni vprašanja o naši starosti. Pošljemo SMS z vsebino P EROTIKA na 1919. Izberemo »naloži ozadja« – Jordan 9 – in dobimo predogled slike, informacijo o velikosti slike, ceno 1,14 EUR (240 SIT). Pod rubriko »Pomembno« je samo obvestilo, da se obračuna tudi čas prenosa.
V besedilu o pogojih uporabe portala DMD se Mobitel in Siol uvodoma kar odvežeta odgovornosti, čeprav gre pri tem tudi za odgovornost družbenega značaja, h kateri sta še posebej zavezana v primeru dostopnosti teh vsebin za mladostnike in otroke. Če otroci in mladoletni kršijo pogoje, za to niso odgovorni oni, temveč celo bolj kot straši tudi ponudnika vsebin, še posebno, ker jih oglašujeta v množičnih medijih in v zadnjem času v urbanem eksterieru. Slednje pomeni, da ponujata in navajata otroke in mladoletne k ogledu, saj je spolnost v njihovem interesnem fokusu. Mobitel in Siol omenjata možnost tehnične zaščite, ki bi jo lahko uporabila za reguliranje dostopa do pornografskih strani (vsebin »za odrasle), a te zaščite ne uporabljata funkcionalno za zaščito otrok in mladoletnih. Zaščita se dogaja na deklarativni ravni in na ravni možnosti tehnične zaščite, kar pomeni, da je s perspektive sistemskega, dejanskega, a vendar funkcionalnega omejevanja dostopa do teh strani otrokom in mladoletnim neučinkovita. Poleg vprašanja preprečevanja dostopa in preverjanja dostopajočega se zastavlja tudi vprašanje, kako lahko lastnika oziroma upravljavca portala le-tega oglašujeta v množičnih medijih in v urbanem eksterieru s podobami iz vsebin na portalu. V Uvodnih določbah se pojavlja problem odgovornosti, ki je preložena na otroke in mladoletne ter njihove starše. To je toliko bolj neetično, ker se z javnim oglaševanjem, kot pravkar zapisano, spodbuja dostop do teh strani tudi pri otrocih in mladoletnih. V nadaljevanju se omenja možnost preprečevanja dostopa do portala, a v oglaševanju »Dajmedol« ni bilo zaslediti promocije te možnosti, kar pomeni, da z njo starši povečini niso seznanjeni. To je v nasprotju z uveljavljenimi praksami, na primer v Veliki Britaniji. Tako možnost tam navajajo kot prednost pri nakupu družinskega paketa. Hkrati Mobitel v nadaljevanju teksta to možnost celo relativizira. Tako se v določenih odstavkih možnost zaščite izkazuje kot nejasna, zgolj deklarativna in nemogoča. Notranjih nedoslednosti teksta pa je še več. Tako se, na primer, izdajatelj vsebin zavezuje, da ne bo posredoval nelegalnih oblik pornografije , kar je v nasprotju s predhodno deklaracijo: »Vsebine na portalu DMD vsebujejo tudi eksplicitne – necenzurirane slike, posnetke in tekste, ki lahko šokirajo, vzburjajo ali pa spravljajo v zadrego. Vsak uporabnik si ogleduje ali uporablja vsebine na lastno odgovornost.« Analiza spornosti posredovanja obravnavanih vsebin na mobilnikih s tem še ni končana, vendar menimo, da je to tudi stvar tržne inšpekcije in državnega tožilstva.
1 Največji slovenski ponudniki mobilne telefonije so Mobitel, Simobil in Debitel.
2 www.386tele.com/article.php?sid=1670, zajem 9. 1. 2007. 3 www.kultura.gov.si/fileadmin/mk.gov.si/pageuploads/Ministrstvo/Razvidi/razvid_medijev.pdf, zajem 13. 3. 2007. 4 www.mobipimp.si/MainPage.aspx?PaneID=OrderPane&ItemID=45370, zajem 1. 3. 2007. 5 Programske vsebine, ki vključujejo pornografski þanr vključno s podþanri, se tako določajo z namenom þanra, ki vključuje komodifikacijo akterjev oziroma akterk in njihovih teles, s predpostavljenimi načini konsumpcije in s pomočjo splošne vsebinske značilnosti, ki je v prikazovanju nedvoumno seksualnega vedenja realnih ali realističnih akterjev in akterk. Gl. na primer Svet Evropske Unije, Council framework decision 2004/68/JHA, 22. December 2003, on combating the sexual exploitation of children and child pornography: eur-lex.europa.eu/LexUriServ/site/en/oj/2004/l_013/l_01320040120en00440048.pdf. Na ta način opredeljuje pornografijo tudi 211. člen norveškega Splošnega civilnega kazenskega zakonika (General Civil Penal Code): »(…) pornografski opis pomeni seksualni opis, ki se zdi þaljiv ali ima lahko na drugačen način poniþujoč in slabšalen učinek (...).«: www.ohchr.org/english/issues/children/rapporteur/Norway%20Gov.doc, zajem 12. 9. 2006. Iz obeh navedenih primerov je razvodno, da pornografija ni zgolj zadeva prikazov stvarnih oseb. 6 www.dajmedol.com/pravila.htm. 7 Po navedbah referenta za naročniška razmerja ni mogoče prepovedati (torej preprečiti) dostopa do posameznih internetnih strani, tako da Mobitel raje izključi dostop do celotnega spleta, ne pa samo do določenih spornih strani. Mateja Boldin, osebni intervju v Mobitelovem centru v BTC-ju, dne 7. 4. 2007. Vendar je glede na podatke, ki jih imamo o moþnostih tehnične zaščite, možno preprečevati tudi dostop do posameznih strain. 8 3. člen, drugi odstavek, 4. člen, prvi odstavek, 5. člen, prvi odstavek. 9 Največji mobilni operaterji v Veliki Britaniji (Orange, O2, T-Mobile, Virgin, Vodaphone in 3) so se þe odločili, da bodo mobilnim telefonom z internetnim dostopom, ki jih bodo kupile mladoletne osebe, blokirali klepetalnice, pornografske strani in ponudbe za igre na srečo. Sedaj seveda ne bo mogoče več kar tako prodati telefona, ne da bi operater preveril starost in identiteto kupca, vsaj v Veliki Britaniji ne. 10 Uvodne določbe, 6. člen, Razno, 2. člen, tretji odstavek. 11 Uvodne določbe, 7. člen. 12 Navedene družbe in podjetja, podobna navedenemu, po našem mnenju kršijo zakon o varstvu potrošnikov in Kazenski zakonik RS. |