Glede na to, da so gibljive podobe oz. gibljivke, kot so jih poimenovali v knjigi, vse bolj pomemben del našega vsakdana, je razmišljanje o vzgoji za medije skoraj nujno. Zato ni presenetljivo, da so se pri založbi Umco v sodelovanju s Slovensko kinoteko odločili izdati vodnik, ki nam lahko pomaga izoblikovati bolj kritični pogled na film. Namenjen je tako vzgojiteljem in učiteljem kot staršem, nastal pa je v okviru britanskega filmskega inštituta (BFI).

In kako lahko začnemo vzgajati kritični pogled že pri triletnem otroku? V osrednjem delu je predstavljenih osem tehnik, ki vodijo do bolj analitičnega pristopa k filmu. V tehniki »zamrznjeni posnetek« se učenci spoznajo z vizualnim jezikom filma, v tehniki »zvok in podoba« ugotavljajo, kako pomemben je zvok pri tol-mačenju filma, z montažo pa se srečajo pri tehniki »ulovi kader!«. Opisane tehnike se ukvarjajo tudi s promocijo filma (tehnika »pritegni publiko!«), žanri (tehniki »od glave do repa« in »žanr – in kaj naprej?«), ter s prepoznavanjem konvencij, ki jih lahko pozneje prilagajamo drugim medijem (tehnika »generični prevod«). Pohvalno je, da tehnike spodbujajo ustvarjalnost otrok, saj mora medijsko pismeni posameznik po definiciji medijske vzgoje obvladati tudi ustvarjanje medijskih sporočil (tehnika »simulacija/produkcija«). Vaje so načeloma enake za vse starosti, seveda pa moramo prilagoditi zahteve in pričakovanja.

Tehnike so predstavljene zelo nazorno in s pomočjo vprašanj, ki jih lahko zastavimo otrokom. V kontekstu opisanih učnih ciljev so lahko dobra opora tako staršem kot vzgojiteljem in učiteljem. Z izbranimi in dobro opisanimi tehnikami/vajami so dosegli namen izdaje tega vodnika; želeli so vsaj malo spremeniti statično situacijo v filmski vzgoji in pomagati tistim, ki bi otrokom radi predali nekaj več filmskega znanja. V pomoč vzgojiteljem in staršem pa so pripravili tudi obširno poglavje s »teorijo« o filmski pismenosti. Dodali so še t. i. študijske primere, ki nam dajejo še več idej, kako otrokom približati filmsko vzgojo. Poleg uporabnih vaj nam postrežejo tudi z informacijo, kje lahko o vzgoji za medije izvemo več. Na koncu namreč sledijo še dodatni viri, dopolnjeni tudi s seznamom slovenskih institucij, ki se ukvarjajo z izobraževanjem in informiranjem o filmu. Najdemo lahko tudi priporočeno knjižnično gradivo v slovenščini.

Priporočljivo branje za vse učitelje, saj predstavi možne povezave filmske vzgoje z drugimi predmeti, ki imajo zagotovljeno vlogo v kurikulumu (na primer pri zgodovini, naravoslovju, psihologiji in drugih predmetih). Seveda vodnik priporočamo tudi vsem staršem, ki bi otroka radi vpeljali v filmsko vzgojo. Ne nazadnje pa je knjiga poučno branje za vse, ki bi radi na film gledali bolj kritično.

V zgodnjih devetdesetih sem prvič kupil Revolver, lezbično in gejevsko revijo, ki jo je urejal Brane Mozetič, izdajal pa Roza klub. Nakup Revolverja je bil vse kaj drugega kot običajna dnevna rutina, ko v kiosku kupiš časopis, žetone za avtobus, cigarete. Srčni utrip se mi je – preden sem izdavil »Revolver, prosim« – povečal za nekajkrat. Kar naenkrat so se mi potile roke in glas se je tresel. Vedno sem upal, da na naslovnice ne bo kakšna eksplicitna slika, ki bi prodajalki v kiosku dodatno potrdila, da gre za pedrsko revijo in da pred njo stoji peder iz mesa in krvi. Kakšna sramota! In kakšen strah! In ponotranjena homofobija! In vse te lepe stvari, na katere me je pripravilo naše heteronormativno okolje v kleni gorenjski vasici. Revolver sem vedno kupil v drugem kiosku. Kajti, kaj če se me prodajalka spomni? In morda celo pozna moje starše? Kaj če izblebeta, da sem kupil Revolver? Potem bo ves svet zvedel za mojo skrivnost. Najbolj grozovito je bilo takrat, ko Revolverja niso imeli. To ni pomenilo samo, da ne bom dobil tako želenega branja, nečesa, o čemer drugi časopisi nikoli niso poročali. To je pomenilo, da bom moral še enkrat skozi cel pekel nakupa revije. Danes se mi zdi smešno – takrat pa ni bilo: namesto Revolverja so mi namreč pogosto ponujali Našo obrambo. Ali pa nek jugoslovanski časopis Metak. Morda pa te tete v kioskih vendarle ne vedo, kaj je Revolver, če mi ponujajo Obrambo in Metak? Morda pa mislijo, da sem nekakšen vojaški navdušenec, torej pravi moški?

Revolver sem vedno skril pod posteljo in ga bral ob večerih. Spraševal sem se, kdo so vsi ti ljudje, ki pišejo za revijo. Kdo so ljudje s slik iz nedeljskih K4? Nikoli ne bom pozabil članka, v katerem je nekdo zapisal, da je ponosen, ker je gej. Zame je bilo to takrat nekaj nedoumljivega. Pozneje sem izvedel, da moja zgodba ni skorajda nič drugačna kot zgodba številnih vaških (in tudi mestnih) lezbijk in gejev, ki so z zvišanim srčnim utripom in potnimi rokami v kioskih kupovali Revolver.

Danes, več kot deset let pozneje, se mi zdi moja zgodba skorajda neresnična. Patetična in žrtvena. A nekje globoko v sebi vem, da je bilo tako. Težko si predstavljam, da bi danes, ko o temah, o katerih so pisali v Revolverju, pišejo skoraj v vseh časopisih, in ko informacij o homoseksualnosti na internetu kar mrgoli, še kdo s tako veliko željo in potrebo iskal lezbično in gejevsko revijo. Z revijo Narobe smo si resda zadali nadaljevanje tistega, kar je Revolver začel – in kar je kot boleča vrzel zazevalo konec devetdesetih, ko Revolver zaradi finančnih razlogov ni več izhajal. A danes so okoliščine neprimerljive z devetdesetimi. Z Narobe zato ne moremo tekmovati s hitrostjo interneta in z odzivnostjo drugih medijev, ki vendarle poročajo o gejevskih in lezbičnih vprašanjih, čeprav pogosto zgolj zato, ker v tem vidijo senzacionalizem. Vlogo revije Narobe zato vidim v poglobljeni obravnavi, analizi in komentiranju gejevskih in lezbičnih vprašanj, tem in dogodkov, z vidiki in pozicijami, ki nikoli ne vstopijo v mainstream medije. Vidim jo v odkrivanju tem, ki za mainstream medije niso zanimive, ker niso politično ali senzacionalistično izpostavljene, ali pa ostanejo zamolčane. Pozicija pišočih pri Narobe zato ni iz drugih medijev znana implicitna (in samoumevna in baje objektivna) pozicija brezspolnega novinarja …, ki pa je vendarle heteroseksualen. Pišemo s pozicije gejev in lezbijk – v tem je naša različnost in prednost. Zaradi tega ima Narobe tudi v času interneta lahko poleg informativne funkcije še socializacijsko in ne nazadnje zgodovinsko-dokumentarno.

Revijo izdaja Društvo informacijski center Legebitra in je naslednica društvenega biltena Legebitrina oznanila, vendar presega bilten nevladne organizacije, saj je odprta za vse aktivnosti in projekte vseh gejevskih in lezbičnih organizacij v Sloveniji in širše. S tem se Narobe umešča med Lesbo, ki občasno še vedno izhaja (čeprav mu je redno izhajanje preprečila odtegnjena finančna dotacija ministrstva za kulturo), in mariborski elMazagin, lezbično revijo, ki jo izdaja MKC Maribor v sodelovanju z Lingisiumom. 800 izvodov revije Narobe – za razliko od Revolverja – ne bo dosegljivih v kioskih. Dosegljivi bodo v gejevskih in lezbičnih organizacijah, pred Lezbično knjižnico, v gejevskih in lezbičnih klubih in v nekaterih knjigarnah. Z zamikom jo bomo objavljali tudi na internetni strani www.narobe.si.

Čeprav pri Narobe ne težimo k uravnoteženosti poročanja – ker še posebej v primeru manjšin domnevna uravnoteženost in domnevna objektivnost pogosto pomenita diskriminacijo in reprodukcijo stereotipov in predsodkov –, se svojega dela in pisanja lotevamo na »novinarski način«. V uredništvu, kjer sedijo bivši in sedanji novinar, publicist, pisateljica, prevajalec in prevajalka ter nekaj aktivistk in aktivistov, imamo dovolj kvalitetnih potencialov, da svojo nalogo opravljamo dobro – in na narobe način.